Fou de Vincent I-VII
| ← Pristanišče | Fou de Vincent I-VII Morje Tomaž Šalamun |
Mille neuf cent deux → |
| |||||||
1
Imena, ki jih daje sonce sebi, ne zadostujejo.
Ni še konec. Še smo sladko, krhki, mrtvi. Dlan,
ki gre v grlo kljuna, postrani, kot sablja,
tam lahko obleži. Kot kapljica potu te lahko
zadane v čelo.kaj je počel dr. Gachet tistih
štirideset ur na polju, ki so potem pripadale
Smiljini taščo? Me je menjaval rjuhe? Je gledal,
kako kaplja? Ampak, kaj hočeš, so bile zadnje
besede Theu. Nisi navaden prodajalec Corta.
Posvečen si. Sodeluješ v bitki. Premočna svetloba
začne pritiskati. Ptiči bolijo kot črni mehurčki.
Jezik se trese, valja se kot ranjen kit. Moti
ga forma, prevelik je. Koža zdrobi marjetice.
Leži čez potok in mlinčke. Vda se pod koraki.
2
Eni so beli, eni so črni. Krokarji ne letijo
nad vodo, ampak nad polji. Galebi hribe
brišejo. Njim je spomin na modrino, sendvič
so v pasti, dovolj, da lahko letijo do
Mostarja. Tudi jaz sem jih gledal. Ko sem
razdelil punce. Takrat sem lahko še delil
ljudi. Je trenje med živimi in mrtvimi
prodajalci platna resnično? Slike so
oblečene. Človek, smotek v njih, se kadi kot
cigara. Zvonec napoveduje dvig zapornic. Suhi
doki se polnijo. Vzdržala boš, materija. Pod
barjem, pod vročim železom. Vžigaš se, masa
vode. Kdo potrka, ko se nebo trga? Črepinje
so samo črepinje praznega. Skačeš po njih
kot kak baletka, z rezervnimi šopki. Koža se
je. Mi smo torba. Mi smo črno, veliko, ognjeno
salo, ki tišči, tišči, dokler se z jezikom
ne dotakneš svile in lima, spoznaš potnika.
3
iiii, črni! Iiii, beli! Voda se vsiplje na
moko globlje. Poješ platno, preden postane
platno? Kako spremeniš tube v žlice? Je šlo
čez? Enkrat ne bo šlo čez? Vsi bolniki so
si jezike odgriznili v napadih epilepsije,
jaz sem pa bral Delo. Vincent je pisal Theu.
Boljše se počutim. Bolj sem živ kot mravlja.
Tak se tudi naspim. Ko pobegnem v novo obliko
(mravlja). Vsaka moja dlaka je apokrfna. S
tem se rešujem. Apofatičnost daje tisti sladki
okus samo mladim. Delijo si ga kot šopke rož,
umirajo, bruhajo, izvirajo, lepijo plakate. Pod
mojim oknom pa plava tanker, trebušasta ladja,
z dimniki kot kopiti, ki so umorila glavo sonca.
4
Krom, ki te lahko naredim za Tonija. Samo še
ti me kličeš Tomi. Ovid se potunkal. Iztrga
te, preden narišeš sapo požiralniku. Jaz sem iz
Dekanov. Celo življenje sem bil v mornarici. Moje
obliče se ni spremenilo, nikoli nisem govoril o
ženskah. Predaval sem v Splitu. In zdaj tako. Če
dam dlan za prst zemlje, je prav, če jo obrnem in
s hrbtno stranjo gleda gore, gleda Velebit.
Evkaliptus plapota in šelesti. Oljka, težka oljka,
oropa svoje podložnike. Boš videl. Vsa rdeča je.
Valili in se prekopiceval v zraku. Ko smo
pristali za škarpo, avto je bil totalka. Takrat
bi si lahko odgriznil jezik, pa si ga nisem.
vidiš, boža. Podpluto je moje obličje, meso boža.
5
Vsi katoličani pogrkujejo.
Katoličani jejo bore in malhe
in mirte in stavbe.
Dan na dan prosijo.
Sedem belih ladij.
Zvonček pozvoni. Microwace izpiha.
Zdaj je prenehalo bučanje.
Zdaj šele sonce diha.
In če mi pošlješ še petdeset frankov,
jo bom lahko poročil. Dobra je.
Imela je koza. Ni več lepa.
Dobra je. Ne morem je zapustiti zaradi
raztrganega obraza.
Dobra je.
Ti si moj brat.
6
Fou de Vincent.
Herve in Theo si podajata roke.
Zajčki ležijo zmočeni na skrinjah.
Jagnje piska.
V pečatu je noč.
Zlilo se bo. Hrumelo. Bliskalo.
Žar bo nad Assunto in
Koprive so poležane.
Saj ne bi vzdržala nobena koža.
In še vedno lopata.
Ne pokopljemo s stroji.
7
Zataknjen za naslanjač. Imenovan.
Zataknjen za naslanjači. Imenovani.
Vidiš, da se zbujaš? Polkna so razbita.
Grgramo po vrtovih, ki se po njih
sprehajamo v fladah.
Mangions les huitres. S holcarjem.
Dišal je po senu in Mandelštamu.
Bil je suh. Nosil je škornje.
Nate mislim, Srečko.
Kako si rekel: če zmanjka kruha …
Kličem te, ne ponikni v vrtu.