Fina družba

Fina družba

Ni vsakomur dano, kajne, da se rodi na parketih. A tudi, dragec, če pripadaš tej srečni kasti, s tem še ni rečeno, da se boš zato vse življenje lahko kretal v fini družbi in mogel na primer ob vsaki priliki pobožati kakega ravnatelja tovarne za dišeče milo po pleši. Temveč človek se v življenju izpridi in fina družba ga kljub parketom izpljune, kot se reče.

To je, priznam, tudi z menoj. Mene fina družba ne vabi več medse. Zakaj!? Ker mi, če še ne veste, rado smrdi iz ust po čebuli. To je posledica moje prehrane, ne? Čisto prirodna stvar, bi rekel. Ali naj smrdim po kadilu in miri, če žrem trikrat na dan čebulo? No, vidite, meni ta vonj ni neljub, a dama iz fine družbe bi lahko zaradi njega omedlela. Zato me ne vabijo več medse gornji desettisoči.

A oni dan so me. Iz zadrege, če dovolite. Najeli so namreč neke simfonične godbenike, a ti so se zapili, kali, da jih ni bilo. Pa so povabili mene. Pridi, so dejali, na slavnostno večerjo; igral boš harmoniko, da se ne bo slišalo, kako drug drugega obrekujemo.

Šel sem. Povem vam, ta večer je bil poleg sv. birme najlepši dogodek mojega življenja. Kajti, vidite, človeku se res prileže, če lahko zaide v fino družbo.

In druščina je bila res izbrana. Bili so tam sami bivši ministri, predsedniki, župani in slične eksistence, ki jim še do kolen ne sežem. Poznal pa sem izmed teh visokih glav le eno samo – natakarja namreč, ki je stregel.

O, dragi moji, ko pa sem natančneje vrgel oči po povabljencih, sem opazil, v koliko meri manjka preprostemu državljanu, kakršen sem jaz, etiketa. Ta fina družba se je, če verjamete, obnašala tako fino, da bi prišle človeku kar solze v oči. Nihče ni preklinjal ali si brskal po nosu in pljuvali so v nalašč za to nastavljene pljuvalnike.

Jaz, preprostež zabiti, kaj takega ne bi zdržal. Zato sem se, kaj ne, držal v ozadju in le od daleč opazoval brezhibno vedenje.

Vino so pili – ah, kaj pili! Sploh ga niso pili! Kozarcev so se le dotikali z ustnicami, kakor bi poljubljali razpelo. A jaz, duša okorna, sem ga, če sem bil žejen, zvrnil vase ko štajerski furman, kakor pravijo.

Lepih gospodičen, ki so naravno tudi bile v družbi, niso ne objemali, ne ščipali, kar bi jaz brezdvomno napravil, če bi prišel z njimi v dotiko.

Potem, poglejte, je tam sedel gospod, ki se je od samih bolečin zvijal ko glista, ker ga je bilo sram vprašati, kje je stranišče, oprostite grobo besedo! A, jaz, cepec zabiti, sem v tem primeru preprosto pobaral natakarja:

»Poslušaj, kamerad, ali imajo v tej hiši stranišče, ali naj stopim rajši kar na dvorišče?« Pa mi je povedal, kod in kam. A oni fini gospod je bil od samozatajevanja, kakor bi rekel, zelen ko esperantska zvezda.

In navsezadnje, ko je imel hišni gospodar neizrečeno dolg nagovor, so vsi tiho sedeli in se delali, kakor da ga poslušajo. A jaz – kdo bi mi, neolikancu, pripisal kaj drugega? – sem jo medtem pobrisal v kuhinjo, kjer sem v prijateljskem objemu z natakarjem intoniral neko proletarsko staro pesem.

Da, da, olika je huda reč, a nujno bi bilo potrebno, da se je priuči vsakdo. Zato, kaj ne, preprostemu državljanu tako dobro de, če lahko včasih zaide v fino družbo.