Filozof Peter
| Filozof Peter Ivan Vuk |
| |||||||||||
Leto je. Sonce sije in žge. V zvoniku cerkve sv. Martina je odbrnel don zvona, ki je odzvonil poldan. V šoli so odmolili otroci. Učitelji so zapustili razrede in otroci so zagostoleli kakor ptički in se vsuli na prostor pred šola da si oddahnejo od učenja, da zavžijejo svoj kruhek, da poskačejo in se poigrajo med seboj.
Zdajci se pojavi na spodnjem koncu cerkvenega trga, tam kjer stoji cerkev, človek. Sredjih let, visok, suhljav. Bog. Njegov korak, njegov pojav nosi na sebi znamenje samozavesti. Na glavi sedi trd klobuk—cilinder, visok, kakor šolski dimnik, ki moči iznad šolske strehe. Obraz je starikav in obrit in so vidni na njem Jarčki kakor brazde. V rokah drži svetilko — prižgano svetilko.
Stopa mimo otrok.
Otroci prenehajo igrati. Utihnejo. Zgrnejo se v gruče. Starejši in večji si upajo celo bližje
»Kaj gledate, ljudje«, spregovori človek a svetilko.
»Vas«, odgovore najpogumnejši.
»Lepo, ljudje... Pe zakaj mene ljudje?«
»Ker svetite, filozof Peter, dasi sije sonce in Je poldan«,
»Ali pa veste, da si je modrijan Diogen, ko je hodil po ulicah Aten, tudi svetil, čeprav je sijalo sonce?«
»Vemo. On pa je iskal ljudi.«
Nek mlajši učenec pa je dejal:
»Malo je bilo takrat ljudi v Atenah«
Človek s svetilko se je ustavil in govoril:
»Resnica, malo ljudi je bilo takrat v Atenah. Kakor jih je malo dandanes. To, kar je hodilo po ulicah Aten, so bili aristokratje in demokratje, majhni prepirljivci, da je moral filozof Diogen hodili s svetilko po dnevi, da jih vidi in da koga ne pohodi. Za malenkostne reči, ki so jih ovenčali z besedo "ideali", so se pretepali med seboj in čudo nad čudesi: Tista grupa, ki je častila svoj ideal melono, je smešila drugo grupo, ki si je postavila za svoj ideal paradižna jabolka. In tako je šlo naprej iz veka v vek. Resnični ideali pa so bili neupoštevani in nepoznani. Krhale so se misli in mučili so se možgani za melono in za paradižna jabolka. Velikih misli pa ni bilo nikjer. In gorje tistemu, ki bi našel veliko misel In se ji poklonil. Malenkosti so mu stopile na pot in da se ne zgodi nesreča, da ne pohodi v tisti gneči kakšno malenkost, kar bi ga privedlo pred sodni stol, je moral prižgati svetilko, pa če je sijalo tudi opoldansko sonce.
Vidite, ljudje, in vendar so bili nekoč časi, ko so živeli veliki, da si jih videli, četudi ni bilo sonca. To je bilo, ko so rastle piramide in govorile sfinge, ko so v Ninivah stali obeliski in še mesa preobjedeni niso bežali v puščave, da bi pobirali mano.
Glejte, ljudje, tistih časov iščem.«
Filozof Peter je dvignil svetilko višje in šel naprej. Otroci so odstopili, samo eden se je ustavil pred njim in se uprl v bok.
Filozof Peter mu je posvetil v obraz.
»A ti? . . . Kdo si?«
»Aleksander,« je odgovoril deček.
Drugi so se smejali. »Aleksander«, je ponovil filozof Peter in še enkrat pogledal na dečka.
»Sonca mi še ne zakrivaš, zato nimam nobenih želja. Če pa postaneš kdaj velik, tedaj se pomeniva! — V kateri razred pa hodiš?«
»V četrti. Zadnje leto.«
Filozof Peter je uprl v dečka svoje oči. »A Sais poznaš? . . . (Sais je bila grška hetera, ki je nosila zakrit obraz. Someščani so jo klicali pred sodnike, da se opraviči, ker zapeljuje mladino. Njena obramba je bila samo v tem, da je spustila pajčolan in pokazala starcem-sodnikom svoj obraz. In je niso obsodili, temveč pred njeno lepoto popadali na kolena.) Poznaš ono lepotico z zakritim obrazom?«.
»Ne,« je odvrnil deček z nedolžnim glasom.
»Dobro, da je še ne poznaš. Malo prezgodaj je še, resnica. Glej pa, da je nikdar ne spoznaš. Izpila bi ti dušo in nikdar ne boš velik. Tudi tisti starci — bedaki, ki so jo hoteli soditi a videč njen obraz, so popadal na kolena pred njo, niso bili veliki.«
Iskal je po žepu.
»Dal bi ti belič, a ga nimam,« je rekel.
»Pa bolje je, da ga nimam, ker tudi on stoji na potu z vsemi malenkostmi ter preti. Tisti z mnogimi beliči niso ni kdar velikih duš.«
To rekli, je pokimal dečku, ki ga je poslušal in ga ni razumel ter odšel dalje proti svojemu rojstnemu domu.
Kdo je bil tisti filozof Peter?
To je Peter Murko, študent filozofije, kakor pove tudi vedno sam, če se ga izprašuje in če je ravno pri volji. Tista enonadstropna hiša, kjer je bila pred nekaj leti pošta, je njegova rojstna hiša. Rojstna, a ne domača hiša, da ne bo nerazumevanja. Bila je nekoč tudi domača. To je bilo tiste čase, — ko se je k Murkovim primožila Angela Koprivčeva iz Korobčkovec, ki spadajo pod Malotedensko faro in mejijo na vas Trioglovo. Ignaciju Mumiku, očetu moža Koprivčeve Angele, tista hiša tudi ni bila rojstna hiša, temveč, ko se je ženil, jo je kupil za svojo in ženino doto od posestnika, ki je tudi ni zidal.
Ustno izročilo, ki je shranjeno med farani in kroži med njimi ob gotovih prilikah ter se točno predaja od pokolenja do po-kolenja, pripoveduje, da je zidal tisto hišo nek študent s čudnim imenom, ki si ga St. Martinčani niso mogli zapomniti. Gotovo ni bilo krščansko, 'ker drugače bi ga pomnili. Dasi so še takrat bili ljudje tako zvedavi kakor so danes, vendar niso mogli dognati, odkod je prišel in kdo prav za prav je. Nosil se je gospodsko in čital je knjige. Zato so bili mnenja, da je študent, dasi zopet niso mogli spraviti v sklad zidavo hiše in stroške in študenta. Odkod študentu denar, ko pa vendar vsi znani študenti iz St. Martina, ki so bili kedaj študenti ali pa še so, niso nikdar imeli denarja.
In v takem ugibanju so iznašli in sklenili modro reč, da še ni denarja podedoval, mu ga gotovo nosi škrat, kar se je v tistih časih, ko je bilo zlodeju še precej težko za duše, posebno pa še za gospodske, često dogajalo. In to trditev je potrdilo dejstvo, da je neke noči, ko je bila hiša dozidana, študent izginil kakor kafra. Niti orožnikom, ki so ga skrbno iskali povsod, se ni posrečilo rešiti te uganke.
»Hudič ga je vzel,« so rekli in se križali.
»Preveč je porabil denarja — zidanje takšne hiše stane mnogo — pa ga je vzel, še predno se je utegnil naspati v nji.«
Pogumnejši in bolje radovedni, so si ogledali sobane in strope, če se kje ne pozna črno ali osmojeno mesto, kjer je budič odnesel študenta. Ali nobenega znamenja ni bilo in so rekli:
»Gotovo ga je zgrabil kar na dvorišču.«
Pač se je tudi šepetalo, da je hiša zidana s ponarejenimi bankovci, katere je ponaredil študent. To, da je pobegnil tudi mešetar Filip Pragovec iz Mačkovcev in da so trgovca Simona Bresmeca zaprli, je govorilo za to. Zakaj, ljudje so tudi o teh dveh že dolgo sumili, da sta v zvezi s študentom. To pa je le potrjevalo tiste razgovore o škratu in denarju. Saj vendar škrat ne more nositi resničnih bankovcev, kakor jih dela cesar, temveč samo ponarejene.
Hiša je bila torej brez gospodarja. To se pravi, gospodar je bila gospodska. Ker pa v Zajčevcih gosposka ne stanuje, vsaj tista ne, ki ima hiše, jo je prodala. Govorilo se je, da dobe denar tisti, ki so radi škratovih ponarejenih bankovcev prišli v nesrečo. Če je bilo res ali ne, se v Zajčevcih ni zvedelo.
Ko pa je tisti človek, neki Hijeronim Čeljustnjak, ki je od gospodske kupil hišo in se nastanil v nji, prespal v nji prvo noč, je prišel k njemu berač. Velik je bil, za cele tri glave Večji od navadnega človeka. Ko se je vsedel za mizo, so mu noge molele takorekoč do sredine sobe.
»Kdo si?«, ga je vprašal Hijeronim Čelustnjak, gospodar hiše in gledal njegovo dolžino.
»Deseti brat«, je odgovoril berač.
»A tvoji deveteri bratje? . . . V malhi, kaj?«
»Pri materi,« je odgovoril mirno berač.
»Pa so vsi taktni dolgini?«
Berač na to ni odgovoril. Pravijo, da na vprašanja, ki niso po godu desetim bratom, ne odgovarjajo.
Gospodar pa je spraševal daje: »Zakaj pa nisi še ti pri materi?«
»Zato," je odgovoril berač počasi,
»ker sem moral k tebi, da ti povem tole: Hiša, katero si kupil, ne bo dolgo tvoja. In vsi tisti, ki pridejo za teboj, je tudi dolgo ne bodo imeli in to bo tako dolgo, dokler se ne poruši v nič. Zakaj zidana je is solz in prevar. Vse pa, kar je zidano is solz in prevar, je obsojeno v nič."
»Kdaj bo tisto, da se poruši v nič?« je vprašal gospodar,
»Tedaj, ko ji bo gospodar študent. Zakaj s študentom se je začela, s študentom se konča.«
»In kdaj bo to?« je vprašal gospodar dalje.
»Ko pridem jaz tretjič v te prostore, ko gospodar te hiše študent.«
Rekel je berač in izginil. Hijeronim Čeljustnjak ni utegnil vprašati, kdaj bo prišel tretjič.
In resnično, le čez nekaj let, kakor govori ustno izročilo. Je bila hiša že last drugega gospodarja Hijeronim Čeljustnjak jo je moral prodati zaradi dolgov, ki so se kopičili na nji, da sam ni prav vedel, kako. In tako je šlo cela desetletja. Vedno Je bil lastnik primoran, da jo proda, ali da mu jo prodajo. Med ljudstvom se je utrdilo mnenje, da vsak, kdor hoče ubožati, naj kupi tisto "študentovsko" hišo in zgodilo se mu bo, preden mu bo prijetno.
Ko se je pa približal čas, da deseti brat pride v drugič v "študentovsko" hišo, je bila last Ignacija Murka. Ljudje so ga sicer svarili naj ne kupuje zaklete "študentovske" hiše, ker bo tudi on, kakor njegovi predniki, moral oditi z beraško palico v roki, jih ni poslušal in jo kupil.
»Gospodariti niso znali, zato so propadli,« je odgovoril.
Ko Je ženil svojega sina Aleša s Koprivčevo Angelo, se je nasvatbi prigodil čuden slučaj, ki pa ni bil slučaj, temveč izpolnitev tistega, nekoč od desetega brat prerokovanega.
Ko so namreč gostje na ženinovem domu napivali ženinu in nevesti, želet jima toliko srečnih let, kolikor je v kupici kapljic vina, se je naenkrat pojavil med gosti majhen človek, za cele tri glave manjši od navadnega človeka.
»Kdo si?« je vprašal starešina.
»Deseti brat,« je odgovoril nenavaden gost.
»Drugi sem v tej hiši in napivam nevesti in ženinu.«
Dvignil je kozarec, trčil z nevesto in ženinom in rekel:
»Nevesta , . . Sina boš rodila — naj te ne obliva rdečica — ki bo mož, večji od drugih, po mišljenju in razumu. V njem bo vse tisto, iz česar je zidana njegova rojstna hiša.«
Izgovoril je in izginil.
Tako pripoveduje ustno izročila in še pristavlja, da ko pride deseti brat v tretje, bo tako majhen, kakor naprstnik. In ko stopi v hišo in pozdravi gospodarja, ki bo študent, se hiša zruši in pokoplje oba, da bo tako izbrisan greh in zadoščeno pravici.
Vse, kar lahko povem o mladih letih Petra Murka, znanega filozofa Petra, je povzeto tudi iz ustnega izročila, ki Živi med ljudstvom.
Žena Aleša Murka je res rodile, kakor ji je na svatbi prerokoval deseti brst, sina, ki so ga krstili za Petra. Ko pa je otrok, še komaj dve leti star, zgovarjal črko 'r" razločno, dasi ostalih črk še ni mogel izgovarjati, je bila mati Petra prepričana, da se vse izpolnjuje, kakor je prerokoval deseti brat. Zato je bil, dasi edini sin, ko je izpolnil enajsto leto, oddan v mestne šole, da postane "mož, večji od drugih", kakor je bilo prerokovano.
A to ni šlo tako naglo in tudi ne tako lahko. Dokler je še živel oče, Ignacij Murko, ki ga je zabodel bik, namenjen, da ga zakolje — bil je namreč Ignacij Murko mesar in gostilničar — je vdova Angela morala prevzeti na svoja ramena tudi zunanje skrbi in težave. Ali te skrbi in težave so se pojavile pred ubogo vdovo v tako težki in za njo neverjetni obliki, da je omagala. Dolgo namreč so pogledali skozi okno in na pragu so stali upniki. Dasi je vdova trdila, da njen mož ni delal dolgov, vsaj tako velikih ne, kakor so govorile listine, ki so jih kazali upniki, nji še poleg vsega popolnoma nepoznani, ni to prav nič pomagalo. Hiša je bila prodana, da se zgodi, kakor je rekel "deseti brst" pri svojem prvem pojavu.
Za vsoto, ki jo je vdova rešila iz prodane hiše, je vzdrževala sina, ki je že dokončal osmi razred gimnazije. Njena želja in misel je bila, kakor je misel in želja vseh kmečkih mater, da gre njen sin v bogoslovje. Saj le tako lahko postane "mož, več ji od drugih", kakor je bilo prerokovano.
Ali v mladem človeku spe druge moči in druga volja, kakor je hrepenenje matere. Moči ki so kakor vulkan, ki se vzbude in razsajajo po duševni površini kakor potres, izpreminjajoč njeno gladino.
Ko je Peter Murko končal univerzo, se je njegov korak obrnil na univerzo.
»Mislila sem in želela, da boš mašnik,« je rekla mati.
Peter pa jo je prijel za glavo in ji gledal v oči.
»Mati,« je rekel tiho.
»Ne morem. . Mašnik brez poklica ni mašnik, mati.«
Mati je vzdihnila. Za mašniški stan ne čuti poklica. Ali je deseti brat lagal? Težko ji je bilo, ali ni silila. Njena ljubezen ga jee opravičevale:
»Profesor bo. Tudi človek, ki ni najmanjši.«
Ali spodjedalo jo je in izpodjedlo. Sin Je stal oh njenem grobu in ne zamislil v težke misli.
Mladi filozof je bil sedaj sam. Imel je sorodnike V Korobčevcih, kjer je bila nekoč doma njegova mati, a to ni šlo v račun. Obiskal jih je, se pomudil pri njih dan ali dva in zopet je bil sam brez strehe, v velikem mestu, ki mu sicer, ko je imel denar, ni bilo tuje, a ko ga ni imel, je bilo bolj tuje kakor še nikdar nagovorjeni tujec.
Študiral je in poučeval mlajše ter si tako služil svoj vsakdanji kruh. Čital je knjige in ril po bibliotekah med starimi rokopisi in knjigami. Po ulicah je šel in ni videl nikogar, razun tistih starih rokopisov in knjg, ki jih je gledal v biblioteki. Življenja na ulici ni videl, za žive knjige, ki so hodile mimo njega, se ni zmenil. Zakaj filozof je bil.
Neko pa je pogledal na živo knjigo.
Pogledal je žensko.
Ni šala, pogledati žensko. Kdor tega ne ve, naj skrbi, dane izve ali če že ni drugače, kolikor mogoče pozno.
Ko je filozof Peter pogledal žensko, se je zazibalo v njegovi notranjosti, kakor na morju valovi v viharju. Voz njegovih misli je skočil na drugi tir. Živa knjiga se je odprla pred njim, le ni še vedel, kaj je napisano v nji. Ali romani, ki mamijo človeka, ali zagonetne uganke za reševanje, katerih se lomijo moči? Morda celo uganka življenja, rije nehanje, umiranje in vstajanje, ali pa prosto tiha gladina, ki zaziblje misel v enakomerno sedenje k obedu in večerji. Ali pa vulkan, ki razsaja in uničuje.
Bilo je in zgodilo se je in filozof Peter je obrnil vse svoje misli v tisto smer svojega srečanja. Čas, ki ga je imel in ga porabljal za študiranje, je razdelil na tri dele. Dva dela za študije na univerzi in v biblioteki, en del pa za študiranje žive knjige. Pozneje je ta red spremenil tako, da je polovico vsega česa posvetil študiranju žive knjige. A zopet pozneje je ta načrt ovrgel in določil dva dela vsega časa študiranje žive knjige, ženske. Pa še tudi tisti eden del za knjige in univerzo je večkrat daroval nji, ki mu je razburila vso notranjost duše in ga, kakor magnetična moč lune k morju, vlekla k sebi.
Ideal filozofa Petra, kakor je imenoval tisto žensko, je polnil vse njegove misli. Dasi ideali, ko imajo le meso in kosti, niso več ideali, kar je znal tudi filozof Peter, vendar je smatral tisto plavooko blondinko za izjemo, ker pač izjema, ki potrjuje pravila, mora biti. In zakaj bi ona ne bila tista izjema? Filozof Peter si je to žensko predstavljal, ne takšno, kakršna je šla poleg njega, temveč takšno, kakršna je bila njegova duša in njegove fantazije. Ker pa so duše in fantazije različne, kakor so ljudje različni, z ozirom na to, kakšen je človek, zato so tudi različni predmeti, ki jih različno oblači fantazija. In zato moram reči, da tisti ideal filozofa Petra, oblečen v fantazijo ustnega izročila, ni bil nič drugega, kakor navadna kavarniška pevka, majhne postave, podolgovatega obraza in — kar je res — izredno lepih, modrih oči. Morda je na ekstremno dušo filozofa Petra delovala ravno ta modrina njenih oči, ki ni bila drugače prav nič v soglasju z obrazom, polnim kozmetičnih mazil. Ak pa še pogledamo v tisto zakotno kavarno, kjer je ona vsak večer, oblečena v ponošeno svilo, vso obšito s steklenimi briljanti, pela s hreščečim glasom med hrupom in smehom pijanih ljudi, si lahko predstavljamo kaos njegove duše, če pravilna teorija nekega modrijana, da človek vse to kar je njegovi duši, išče utelešeno v drugem človeku.
Peter je gledal na njo s čustvom, kakor Platon na vzhajajoče sonce in ni si upal dotakniti se njenih rok. Ni opažal, da so se jih drugi dotikali in da se jim je ona smejala. Tudi ni videl, kako sedi pozno proti jutru, na kolenih pijanih ponočnjakov in hihitajoč pije šampanjec.
Ko je bil na samem z njo, ji je govoril:
»Draga, kakor grška Sais si, krasotica, pred katero so padali na kolena starci, ko je odkrila pred njimi svoj obraz. Tudi ti si zakrivaj obraz, moja Sais, da nevredni ne bo gledal v tvoje oči.«
Tovariši so ga hoteli odvrniti od tega "ideala". Govorili so mu o nji in slačili z nje obleko njegove fantazije. NI jim verjel. Razsrdil se je in ni jim verjel.
Ali... črv je bil rojen. In ker bil rojen, je začel grizti. Hotel ga je ubiti in se znositi nad njim. Neko noč se je napotil, da vidi, kaj dela njegova Sais.
In je videl. Kolena so se mu zašibila, ko je videl. Stisnil je sobe, da ni zakričal. Stopil je pred njo. Bilo mu je, kakor da našel v učeni knjigi napačno hipotezo.
»To si ti, Sais?« je vprašal.
»Ideal, ki sem ga oblačil v tkan jutranjega sonca? ... To si ti, moja moč, moje življenje? ... To si ti, grška Sais, knjiga, ki si mi razkrivala modrost modrosti, srečo življenja, cilj hrepenenja? ... To si ti, vzduh, ki se včlovečil in postal meso, da razodene človeku uganko umiranja in vstajenja?«
Ona pa je skočila s kolen človeka, na katerih je sedela in mu ponudila šampanjca.
Filozof Peter je bil ubit. Ne on, kot telo, temveč on v svoji notranjosti. Vse, kar je živel, je bilo ponarejeno, kakor ponarejeni bankovci. Tisto prostranstvo, na katero je sijal, kakor sonce na zemljo, njegov ideal, je bilo ponarejeno, in ideal sam je bil ponarejen. Njegovi razboleli živci, ki so nosili kal eksaltiranosti že v tisti črki "r", ki jo je izgovarjal že kot dveleten otrok, so se trgali.
Mahnil je z roko v drugič. In takrat, ko je mahnil v drugič, že ni bilo več sledu po krajini, fata morgana v njegovi duši. Mrtvo morje je bilo tam.
Kje je hodil filozof Peter od tistega časa, ni bilo mogoče izvedeti iz ustnega izročila. Ono molči o tem.
Le po dolgih letih, ko so v Zajčevcih že pozabili nanj, so po odgonu pripeljali človeka, na katerem se je poznalo, da je mnogo trpel in najbrž tudi mnogo jokal. Zakaj brazde so bile po obritem licu, kakor jarčki, po katerih tako solze in lasje so bil osiveli. A vendar mu je bilo šele štirideset let. V očeh in v hoj se mu je poznalo, da kljubuje vsemu. Stopil je pred župana občine Trioglove, ki je bil takrat v vasi Zajčevci, s korakom, spoštovanje vzbujajočim.
Kdo pa je to?« je vprašal župan in ni znal ali bi ga vikal ali tikal.
»Vaš občan,« je odgovoril orožnik, ki ga je prignal.
»Murko Peter, študent.«
»Filozof,« je popravil Peter in privzdignil cilinder.
»Filozof. Manjka mi samo še zadnji semester, ki pa mi ni potreben. Če mi pa bo potreben, ga izdelam.«
»Aha,« je mrmral župan in pregledaval listine, ki mu jih izročil orožnik.
»Tisti bo. ki se je rodil v tisti hiši, kjer je zdaj pošta... te vem... mhm... To je hiša, o kateri pravijo, da ji ne bo nikdo dolgo gospodaril in da se razruši, ko bo njen gospodar študent.«
Pogledal je filozofa Petra.
»Že vem,« je rekel in se prisiljeno nasmehnil.
»Tvoji mater je prerokoval deseti brat, da bo rodila in da boš mož, večji od drugih.«
»Resnico je govoril, če je res govoril.«
Je rekel filozof Peter.
»Morda je še kaj več povedala?«
»Ne spominjam se,« je odgovoril župan.
»Nisem bil navzoč, samo ljudje tako govore.«
Pogledal je še enkrat papirje.
»Torej si prišel, da bi te redili.«
Župan si je bil zdaj še na jasnem, da bi bilo pod župansko čast, če bi tega Petra, ki pravi, da je filozof, vikal.
Filozof Peter pa se je vzravnal in uljudno privzdignil cilinder. Njegov glas je bil kakor glas profesorja, ko izprašuje dijake:
»Prosim... uljudno prosim. V tej občini sem se rodil, ne po svoji volji. Oče je umrl v tej občini, tudi ne po svoji volji. Česar ni porabil moj oče, kar bi lahko, če bi še danes živel, to mi zadostuje. Zato ne žalite človeka, ki je prišel domov.«
Orožnik je pomembno vzdignil obrvi in župan ga je razumel.
Tako je prišel filozof Peter oskrbo občine Trioglove in zgodilo se je, kakor so trdili stari ljudje, da se spolnjuje tudi drugi del prerokovanja desetega brata.
»V njem bo vse tisto, s čim je zidana njegova rojstna hiša.«
Prva leta svojega "gostovanja v občini Trioglovi, filozof Peter ni hodil po dnevi s svetilko po trgu.
Potem se je pa nekoč pojavil. Govorili so, da so ga razžalostil njegovi sorodniki v Korobčkovcih in da se mu je razum še bolje zmračil.
Neko nedeljo po rani maši se je pojavil na cerkvenem trgu. Vse je gledalo vanj. Filozof Peter pa je šel med gručami s pravim filozofskim mirom, s cilindrom na glavi in jih ogledoval, kakor človek, ki išče nekoga.
Naposled je rekel nekdo:
»Kaj pa svetiš, filozof Peter? Kaj ne vidiš, da je že dan?«
»Dan?« se je začudil filozof Peter in pogledal tistega, ki ga je nagovoril.
»Jaz iščem dan. Pokažite mi ga, če ga vidite.«
Mrmraje so se smejali ljudje, Ker ni nikdo odgovoril, je zopet vprašal:
»Pokažite mi dan, da ga vidim. Zakaj, iščem ga.«
»Poglej,« je rekel zopet tisti ki ga je ogovoril in pokazal z roko okrog in nad glavo.
»Vse to svetlo, ki je okrog tebe, je dan nisi slep, filozof Peter, da bi ne videl.«
»Nisem,« je odgovoril filozof Peter.
»Nisem slep, res nisem sli dneve ne vidim. Bojim se, da ga tudi vi ne vidite, temveč se samo varate z mislijo, da ga vi dite. V resnici pa vidite ponarejeno. Zakaj, ljudje, če bi vi vi deli dan v resnici, ne bile bi vaše misli le pri samem sebi. Ne gledali bi na svojega sočloveka z zavistjo, če mu je boljše od vas, ne s posmehovanjem, če mu je slabše od vas. Vi bi videli tedaj svojega sočloveka tako, kakor gledate zdaj samega sebe in ne zadevali bi se vanj, kakor slepec in ne srdili bi se nanj in ga ne bili zato, ker ste zadeli vanj. To pa, kar vi meni kažete, da je dan, je le ponarejena svetloba, ki sveti, kakor si vi želite. Zato, glejte, svetim si, da ne zadenem ob svojega sočloveka in da ga ne razžalim.«
To izgovorivši, je šel dalje in ljudje so se mu posmehovati.
»Glejte, kaj naredi učenost iz človeka.«
Filozof Peter se je ustavil pri gruči žensk in jim posvetil v obraz. Odmaknile so se in vzkliknile.
»Luči se bojite", se je začudil s čudenjem profesorja, ki zaloti dijaka v nedovoljenem poslu.
"Da bi vam ne osvetila osvetila resničnega obraza, zato se je bojite? O, vem to. Že tam v raju ste bile takšne. Že tam ste revoltirale proti prepovedi in koketirale za hrbtom tvojega Adama, mu ponujale jabolko, nato pa se skrile zanj, da je siromak trpel za vaš greh. O, tudi ona, Sais je zakrivala svoj obraz pred starci, ker ni marala njih poklonov. Zakaj ga ni zakrivala pred mladostjo? Kaj vam govorim o Sais?... O Hagari, dekli Abrahamovi bi vam moral govoriti. Njo ste, ve Sare, izgnale z jezikom in obdolžitvami v puščavo bersabejsko s njenim sinom, ki je bil tudi sin Abrahama, imenovanim Izmael, ker ne trpite nobene svojega spola pod eno streho.«
Izgovorivši to, je šel dalje, gruče žensk pa so hihtale za njim.
Srečal je otroke. Ustavil se je in jih gledal. Otroci so pa, videvši, da jih gleda, zbežali. Od daleč pa so kričali nanj:
»Filozof Peter, filozof Peter... norček, norček.«
Filozof Peter se je nasmehnil:
»Če bi bil Elizej, bi poslal medvede na vas. Tako pa le kričite, ker vem, da vaša misel ni takšna, kakršna je beseda. Vaša misel je misel vaših očetov in mater."
Tako se je pojavljal filozof Peter, zdaj ob nedeljah zjutraj, zdaj ob delavnikih opoldan, vedno s prižgano svetilko. Iskal je dan, iskal je človeka, iskal je resnico.
Vprašali so ga nekoč, zakaj tudi ne išče pravice.
»Tega, česar ni in nikoli ni bilo, se ne išče,« je odgovoril.
»Če bi ne bilo pravice, kako bi se potem živelo?« so ugovarjali.
Tako, kakor živite zdaj. Vsak si pojem pravice razlaga po svojem in v tem pojmu pravice mirno dopusti, da njegov sočlovek od gladu mre. Kar je zdaj enemu, ki je močnejši, pravica, je drugemu, ki je slabejši in svoje volje ne more tako uresničiti, kakor bi rad, krivica. Nikdar pa ne najdete pravice, ki bi nikomur ne bila krivica... Pravica, to je takšna zver, ki se mora pojavjati. Brez pojave bi se ne mogla imenovati pravica. Vse pa, kar se pojavlja, ima svojo senco, včasi zelo jasno, včasi komaj vidno, kar je odvisno od svetlobe, ki jo obseva. In tako uro za uro, dan za dnevom seda tista zver, pravica imenovana, na vzišen stol, prestol imenovan, in sodi svoji senci, daleč pravico.
»Burke", kakor so imenovali ljudje nastope filozofa Petra, so bile vedno večje.
Zgodilo se je celo pri nekem pogrebu, da je nesel filozof Peter pred krsto križ. To je zbralo ljudi, da so se pogreba številneje udeležili, kakor sicer. Pred pokopališčem se je ustavil in kakor so šle množice mimo njega, jim je s križem s pravo škofovsko gesto podeljeval blagoslov.
Vse to je povzročilo, da so sev občinskem svetu začeli uradno zanimati za filozofa Petra. Nastali so celo dve stranki. Stranka, ki je zahtevala, da se mora "norca" Petra oddati v norišnico. Ta stranka je pri vsaki občinski seji, kakor nekdaj Cato v rimskem senatu zoper Kartagino, dvigala svoj glas in zahtevala oddajo "norca" Petra v norišnico.
Dasi filozof Peter nibil slavna Kartagina, niti občinski svet rimski senat, vendar se je bil, kakor pravi ustno izročilo, na sejah isto tako ljut boj "za" in "proti" kakor neko v rimskem senatu za Kartagino. Opozicija pa je trdila; ds bo filozof Peter stal v norišnici občino Trioglovo več, kakor če ostane v občini. Ni pa tudi filozof Peter nevaren norec, da vi se ga moralo zapreti v norišnico. Bili so celo nekateri, ki so trdili, da je filozof Peter ni noben norec, temveč resničen filozof, ki ga občinski svet in drugi navadni ljudje ne razumejo.
Ker pa je nekoč gospod župnik sam izrekel svojo željo, da bi že iz človekoljubja kazalo, da se filozofa Petra da, če že ne v norišnico, pa vsaj v bolnico, da bo bolje preskrbljen. Zdaj je siromak prepuščen samemu sebi, tam pa bo imel svojo posteljo in hrano, in tako se je občinski svet zedinil in sklenil odpraviti filozofa Petra v norišnico.
Vprašanje je bilo zdaj, kdo ga odpravi.
Eni so rekli:
»Žandarmerija.«
Tu je bila pa večina proti.
»Naš občan je. Nikomur ni nič ukradel in nikogar ubil. Bila bi to sramota za občino Trioglovo. Če res ni pri pravi pameti, kar pa še v resnici ni dognano, samo mi tako mislimo, ga ne smemo izročati v roke oboroženih ljudi kakor hudodelca.«
S to izjavo si je dalo duška "za filozofa Petra" tiso krilo občinskega sveta, ki je kapituliralo na željo župnika.
»Če bi imela občina občinskega slugo, bi bila reč rešena.«
»Imamo pa šolskega slugo.«
Nekateri so prikimali, drugi odvrnili:
»To se pravi: Šola ga ima in ne mi.«
»Šola je v naši občini", so ugovarjali prvi.
»Cerkev je tudi v naši občini, a naša občina nima župnika.«
Ker pa je bil razgovor o šolskekem slugi, so ostali pri njem.
»Z nadučiteljem se bo treba pogovoriti,« so sklenili.
»In če dovoli, naj ga odvede šolski sluga. Mi ga ta ta čas imenujemo za "občinskega slugo". Vojak je bil, bo že znal spraviti filozofa Petra v norišnico, da ne bo razžaljenja in pohujšanja.«
Nadučitelj ni imel nič zoper prošnjo županstva občine Trioglove, ker je vse posle šolskega sluge itak opravljala njegova žena, sluga pa je služil postranske zaslužke s krpanjem čevljev.
Ker je bila zadeva filozofa Petra v redu in ker so bile izgotovljene listine, se je določil dan odhoda.
Skrb, ali bo hotel iti filozof Peter s šolskim slugom, ali kakor se je zdaj reklo "z začasnim občinskim slugom" občine Trioglove, kamor ga bo peljal, je razgnal filozof Peter sam.
Nič ni namreč spraševal kaj in kako, samo ogledal si je "začasnega občinskega slugo", gospoda Urbana Kopito, kakor ga je tituliral, ugasnil svojo svetilko ter jo dal županu:
»Ko se vrnem, jo bom zopet zahteval od vas,« je rekel z glasom, kakor da izkazuje s tem županu posebno čast.
»Dobiš jo,« je odgovoril župan.
Z gospodom Urabnom Kopitom, "začasnim slugom občine Trioglove" je izhajal na potovanju filozof Peter dobro. Ni se nikdar proti vil želji sluge, če je bila kakšna krčma ob cesti, da bi ne soglasil stopiti z njim v njo. Če je kje visela iznad vhodnih vrat hiše stružnica, sta se ustavila. Dasi taka viseča stružnica v Prlekiji simbolično govori, da se tu toči pivo, vendar se ni motil filozof Peter in ne gospod Urban Kopito, ki ni ljubil piva, da se tam, kjer se toči pivo, toči tudi vino. Ker v navodilih "začasnega občinskega sluge" ni stalo prav nič glede krčem, je ta reč bila prepuščena njegovemu vpogledu in njegovemu žepu. Saj župan je najbrž tako mislil, zato je molčal glede navodil o gostilnah, ki jih bosta srečevala. In tako se je "začasni občinski sluga" vselej udal želji filozofa Petra in s tem seveda tudi svoji želji. Zakaj bi ne pil, če ga ne stane nič, je mislil. Svojo dolžnost, spraviti filozofa Petra v norišnico v Feldhofu na Štajerskem tam pri Gradcu, bo že izvršil. Tudi sramovati se ni treba svojega varovanca, ker filozof Peter je imel mesto cilindra navaden klobuk, kakor se to spodobi na potovanju in obleka, dasi nekoliko povaljana, ni bila ni slabša od obleke "začasnega občinskega sluge", ki pa ni bil obrit, kakor je bil filozof Peter. Zato je pil, da je delal resnično veselje svojemu gostitelju in niti ni spraševal, odkod ima njegov varovanec denar. To tudi ni bilo v njegovem naročilu. Vedel je iz izkušnje, da dobi denar, če je potrebno, tudi največji norec.
In tako se je zgodilo, da je "začasni občinski sluga" v vlaku, ki je tako lepo tekel in lahno potresal, zaspal. Nagibal se je na desno, na levo in nekaj govoril, da sam ni vedel o čem. In ta ko je tudi izbrbljal skrivnost, ki bi je ne smel. Sicer je bil tega kriv filozof Peter, ker je svojega spremljevalca izpraševal s preveč pokroviteljsko maniro.
Vlak je drdral in pel, "Začasni občinski sluga" pa je govoril:
»Zares, žal mi je, gospod filozof Peter, da je tako.«
Dasi filozof Peter ni gledal na njegove ustnice, je rekel, polagaje gospoda Urbana Kopito po dolgem na sedež:
»Naj ti ne bo žal. Lep izprehod je.«
Gospod Urban Kopito je vzdihnil in spal spanje pravičnega.
Filozof Peter se je sklonil in izvlekel iz njegovega žepa listine in jih vtaknil v žep svoje suknje...
Dolgo je spal "začasni občinski sluga". Ko se je prebudil, je bil vlak že blizu postaje, kjer bo treba izstopiti.
Pogledal je na mirno sedečega filozofa Petra.
»Dolgo sem spal.«
Vlak je začel voziti počasneje, znamenje, da je na postaji. Gospod Urban Kopito se je sklonil skozi okno.
»Tu bo treba izstopiti.«
Zaprl je okno. Ni pustil, da bi njegov spremljevalec slišal klice sprevodnika, ki oznanja ime zloglasne postaje "Feldhof."
Vlak se je ustavil. Sprevodnik je izklical postajo. Gospod Urban Kopito je glasno nekaj pripovedoval filozofu Petru, da bi oglušil ime postaje in da bi ga zmotil, da bi ne čital imena postaje.
Filozof Peter ga je poslušal z vso filozofsko mirnostjo. Stopil je is vlaka in prečital glasno ime postaje. Nato se je obrnil k svojemu spremljevalcu in kazaje na obširno zidovje norišnice, ki se je dvigalo nekoliko stran od postaje, rekel:
»Do tja greva peš, kaj ne, gospod Urban Kopito?«
»Če hočete, «je odgovoril "začasni občinski sluga občine Trioglove" zmedeno in začudeno pomislil:
»Glej, kako rad ide, pa so se občinski možje bali, kaj bo.«
Glasno pa je pristavil:
»Lahko bi se pa tudi peljala.«
»Pojdiva rajši peš,« je odkril filozof Peter.
»Denar ti bo še prav prišel.«
Gospod Urban Kopito je bil s tem zadovoljen in je v mislih izračunal, koliko bo občini zaračunal voz, da bo več zaslužka.
Ko sta stopala v spremnico v norišnico, se obrne filozof Peter k uradniku in z uljudno gesto pokaže na gospoda Urbana Kopito.
»Pripeljal sem vam norca iz občine Trioglove.«
Gospod Urban Kopito je izbuljil oči in segel divje v žep. Ali, o groza! Listin ni bilo. Pač pa jih ravnokar predlaga pred uradnika filozof Peter.
»Kaj ne vidite,« opozarja filozof Peter uradnika in strežnika, ki je pravkar vstopil:
»Glejte, kako divje gleda. Brš s njim v celico, da ne bo napadov.«
Gospod Urban Kopito si od groze ni mogel pomagati. Loveč se za lase, je buljil v filozofa Petra.
Strežniki, misleč, da se ga je lotil napad, so ga zgrabili in odvedli.
Filozof Peter pa je, shranivši potrdilo o prijemu privedenega norca Petra Murka, kakor so govorile listine, z uljudnim poklonom odšel na vlak in se odpeljal v Zajčevce.
Župan občine Trioglave je gledal, kakor zaboden vol, ko je stopil pred njega filozof Peter in mu predal potrdilo o sprejemu poslanega norca v norišnico.
»Stvar je v redu,« je rekel.
»Norec je sprejet. Prosim za svetilko, ki sem vam jo dal shranit.«
»Kakšen norec?« je jecljal župan.
»Katerega ste poslali v norišnico in sem ga spremljal.«
Župan v obrača v roki potrdilo sprejema in žig norišnice.
»Ali ni bil pravi,« je vzkliknil.
»Saj to ste bili mišljeni vi,« je kričal župan.
Docela je pozabil, da bi filozofa Petra, kakor običajno, tikal.
»Jaz,« je zmajal z ramami filozof Peter.
»Pravilno. Listine z mojim imenom so ostale v norišnici.«
»Ali z imenom bi morali ostati vi.«
»Že prav. Ali moja želja ni bila to.«
»Ali to je želja občine.«
»Mogoče. Mnogo želja je v ljudeh, ki jih žele, da jih naj drugi izpolnijo. Jaz sem pa mnenja, da si naj vsak svoje želje sam izpolnuje.«
Župan se je prijemal za teme. Kako osvoboditi Urbana Kopito.
»Kako so mogli tam zamenjati ime in človeka?« je udaril po mizi.
»In so gospoda in učeni.«
»Ravno zato,« je odgovoril filozof Peter,
»jim ime ni važno, temveč človek. Ime, to je izmišljotina, človek pa je resnica. Resnica je namreč tista reč, ki je ne izmišljujejo ljudje, temveč je od vekomaj in starejša od človeka. Isto, kakor če bi človeku rekel, to ni človek. Dajajte mu še taka imena, zvočna ali nelepa, on je vendarle človek.«
Župan je klel. Filozof Peter je vzel svetilko, ki je stala na oknu. Ker ni imel vžigalic, se je obrnil k županu:
»Bodite tako prijazni, prižgite mi svetilko.«
Ko je čutil filozof Peter, da slabe njegove moči, se je dvignil in se napotil v Radgono. Dasi pride človek tja iz Trioglove navadno hojo v treh urah, je filozof Peter rabil tri dni. Tako je Že oslabel.
Ko je prišel do bolnice, je v sprejemnici izvedel, da ni niti ene postelje te prazne in da ga zdaj ne morajo sprejeti.
Filozof Peter se ni razburil. Le pomislil jo v svoji filozofski glavi: Prlek sem. Tudi bolnice je prleška, čeprav stoji v Radgoni, ki si jo svoje Nemci. Ali naš kraj je vse tod okrog. Zato imam kot Prlek prednost. Da bi šel nazaj v Trioglovo in to zopet cele tri dni, se mi ne zljubi. Morda bi niti ne prišel ve tja, ker sem slab in bi lahko kje v obcestnem jarku obležal. Te sramote pa občini Trioglovi ne maram delati.
Stopil je v sobo, ki je bila naj bližja. Ogledal se je. Vse polno bolnikov.
»Kdo je prišel danes?« je vprašal zapovedovalno.
»Jaz,« se je oglasila neka starka.
Filozof Peter jo je prijel vso nežnostjo in jo dvignil iz postelje. Sam bi je sicer ne zmogel, a starka, ne sluteč za kaj gre, je ubogala njegovo roko, ki jo je vlekla iz postelje. Se preden so mogli prihiteti strežniki, je filozof Peter mimo legel na izpraznjeno posteljo. Starki, ki ga je gledala vsa osupla, je mahni z roko.
»Vam odkažejo drugo posteljo.«
Strežniki in sestre so prihiteli. Celo službujoči zdravnik je prišel. Filozof peter je molčal.
Dopovedovali so mu, da ni mesta, se jezili, a filozof Peter je filozoski molčal.
Prišel je upravnik, ki se je pravkar vrnil iz mesta in zarenčal:
»Kaj ne vidite, da ni mesta?«
Filozof Peter ga je pogledal:
»Neresnico govorite. Zakaj? Vidite, da imam mesto.«
Upravnik se je razjezil:
»Vrzite ga ven.«
Filozof Peter se je obrnil in rekel:
»Ne pozabite, da sem Prlek. Tu je moje mesto in nikdo se me ne bo dotikal.«
V njegovem glasu je bilo toliko samozavesti, da si ni nikdo upal, da bi ga vrgel iz postelje. Še so mu dokazovali, da je to brezobzirna samovolja, nesramnost, a filozof Peter je molčal.
Ko so videli, da je ves trud zaman, spraviti filozofa Petra iz postelje, dejansko siliti pa ga niso upali, so zaskomizgali z ramami in odšli. Za starko so pa morali pripraviti v neki drugi sobi začasno posteljo.
Filozof Peter ni bil dolgo nadlego bolniški upravi, zdravnikom, ne strežnikom, umrl je.
In stroški za umrlim so bili zadnji, ki jih je plačala občina trioglovska.
V njegovi rojstni hiši pa čakajo tretjega prihoda desetega brata, ki naj bo velik kakor naprstnik. Zakaj bliža se čas in znamenja so tu, kakor trde ljudje, ki napovedujejo njegov prihod. Samo nekaj ne razumejo.
Študent je zidal hišo in ni spal v nji. Izginil je. Študent se je rodil v hiši, ni pa umrl v nji. Tudi njega ni več. Deseti brat pa je rekel, da pride v tretjič, ko bo Študent gospodar tiste hiše in je obsojen, da umre pod njenimi razvalinami. Tega študenta pa še nikjer ni. Ali ni morda drugi študent, filozof Peter, ki je nosil v sebi vse tisto is česar je bila zidana hiša, ter tako s svojim trpljenjem odtegnil prekletstvo, ki je viselo nad hišo?
To so reči, ki vznemirjajo ljudi v St Martinški fari, posebej pa občane trioglovške.
Hiša, resnično, le vedno prihaja iz roke v roko. Ali morda druge ne prihajajo? Pošte že ni več v tisti hiši. Kmalu po smrti filozofa Petra so jo preselili drugam. Tudi študenta še ni, ki bi bil gospodar hiše.
Vendar naj bo kakor hoče mi čakamo desetega brata, kakor se je napovedal, če resnico govori ustno izročilo.