Filister na izprehodu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Filister na izprehodu
Ana Fabijan (Sonja)
Izdano: Slovenski narod 20. april 1907 (40/90) 1-2
Viri: dlib 90
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Popoldanski žarki aprilskega solnca so pokukali skozi razpor zelenega zastora v mračno sobo in zagledali filistra, ki je dremal pri peči. — Bog s taboj! — so se začudili žarki. Mesec dni ni videl solnca, a ko je posijalo, je zastrl okna in šel spat k peči. — In nagajiv svetal pramen je šinil filistru naravnost na nos.

— A — ha! — je zazehal lenuh in se raztegnil po naslonjaču. — Pomlad bo! naravnost infamno je že to solnce. — Nato je oblekel črno zaguljeno suknjo, pokril star častitljiv cilinder, stisnil pod pazduho parazol in se odpravil na pot. Debel, krmežljav kužek je prilezel izpod postelje, zazehal, se popraskal z nogo in odsopihal za gospodarjem.

Veselo in živahno je na ulici. Vsepovsod trume mladih, razposajenih ljudi. Pesem na ustnih, šopek cvetja na prsih. Hudomušno se nasmihajo filistru, tupatam se ustavi strmeče oko na čemernem licu, na zaguljeni suknji. Začudilo se je pač, ker je našlo človeka, ki nima nasmeha na ustnih, niti šopka vijolic na prsih.

Filister in kužek pa gresta svojo pot. Zdajci sta zavila ob oglu in se ustavila. Tam se je pokazal na steni velik lepak, na katerem je bilo natisnjeno z velikanskimi kričečimi črkami: Cirkus. Filister je sklenil roke na hrbtu in se poglobil v oznanilo.

V tem je prišla izza ogla ženska, mlada, rdečelična. Veselo so se bliskale hudomušne oči. — Evo filistra! — se je zasmejala — Nikjer ni človek varen pred njim. Doma se smeješ njegovemu cilindru in parazolu, ali zunaj moraš respektirati njegove manire. Gledati ga moraš v gledališču, ko zeha poleg tebe in se briše z velikim pisanim robcem, potrpežljivo ga moraš poslušati v koncertu, ko mrmraje spremlja arije in bobna s prsti po kolenih, na ulici pa se moraš ogibati v blato njemu in njegovemu psu... Poskusimo majhen upor ! — je odločila in se podjetno napotila po tlaku dalje.

— Marš! — je zakomandirala zdajci in porinila z nogo psa v blato. Ali že se je oglasil gospodar: — Kdo pa ste, da mi tirate psa s pota?

— Brez daljšega uvoda in nepotrebnih naslovov: Moderna ženska — če dovolite —

Filister je pobegnil brez slovesa. Veselo so odskakovali krajci zaguljene suknje in kužek je sekundiral z velikimi skoki.

— Ej , gospod, počakajte! — se je oglasila ženska v globokem altu — izgubili ste solnčnik.

Filister se je obrnil in se bližal počasnih, nesigurnih korakov.

— Zakaj pa bežite pred mano? — je vprašala ženska.

— Oprostite, ampak nič dobrega nisem slišal o vas. —

Ženska se je nasmejala. Vrsta belih zob se je pokazala izza živordečih ustnic in velike rjave oči so se izzivajoče uprle v filistra.

— Na primer?

— Predaleč ste šle v svojih zahtevah o enakopravnosti z moškim.

— čisto do skrajne meje! — je pritrdila veselo.

— Ali kje je ona lepa zapoved še iz starega testamenta: Žena bodi možu pokorna ? — se je zavzel filister.

— Ah, — se je zasmejala — s pravljicami kratkočasimo deco ob zimskih večerih.

— In za civilni zakon ste?

— Istina! Saj smo celo za slobodno ljubezen

— Te, te, te... je zaomokal filister in pomežiknil pomenljivo.

Ženska ga je pogledala začudeno.

— In za moralo niste.

— Do vraga z moralo!

— Če je temu tako, pa pojdiva dalje, da se še kaj pomeniva — je predlagal filister.

Prišla sta v alejo do samotne klopi.

— Kaj se ne bi malo odpočila? — je vprašal. In sedla sta na klop.

— Vi torej niste za moralo? — je začel zopet in drobne svinjske očce so mežikale neprenehoma.

— Ah, vi in vaša morala! — se je razjezila ženska.

— Pravite, da ste celo za slobodno ljubezen?

— Za veliko, slobodno, nesebično in neodvisno ljubezen sem — je pritrdila.

— No, vidite, jaz sem še fant ... Takorekoč star fant — je začel filister s pritajenim jecajočim glasom, da se je ženska iznenadena ozrla nanj. — Ne samo z verskega tudi s socialnega stališča sem odločno za moralo — je nadaljeval v istem tonu. Vendar sem toleranten človek, ki ...

Tu je začutila ženska debelo, ostudno roko za pasom in skoro nato je priletela filistru zaušnica, da se je stari častitljivi cilinder veselo zatrkljal po pesku.

— Fej! je vzkliknila ogorčena. Vsa rdeča je bila v lice in srdito so se bliskale oči.

— No, no ... je mrmral filister in sopihal od iznenade. Svinjske očce pa so gledale plaho in neumno. — No, no ... mislil sem ... kaj niste rekli, da ste moderna ženska?

— Tepec! — je vzkliknila zaničljivo in odšla. — —

— Vrag kapiraj žensko, se posebej moderno! — je klel filister in pobiral zamazani cilinder. — Smeje se morali, poteguje se celo za slobodno ljubezen, a če si se dotaknil samo njene obleke, te nagradi s pekočo zaušnico.

Razmišljajo o tem paradoksu se je napotil proti mestu. Zdajci je opazil v pesku drobno knjižico.

— Molitvenik bo! — je uganil in se sklonil ponj. Bila je majhna obrabljena molitvena knjižica in na prvi strani je bilo napisano z nežno, brezizrazno pisavo: Zur Erinnerung an die schöne Klosterzeit.

Ko je bil povzdignil oči od knji­žice je zapazil od daleč žensko, ki je pazljivo gledala k tlom.

— Njen bo! — je pomislil. — Če je tudi ta moderna? — se je ustrašil filister. — No, moderne ne izgubljajo molitvenikov se je potolažil in odleglo mu je.

V tem se je približala ženska.

— Ali ste vi izgubili molitvenik? — je vprašal prijazno.

— Seveda, gospod! — je odgovorila in sramežljivo povesila oči.

— Ein ehrlicher Finder ... — je deklamiral filister in smehljaje izročil knjižico.

— Vi gotovo niste moderna ženska! — je dostavil.

— Začuvaj bog! — se je prestrašila in še vedno je gledala v tla.

— Tudi za civilni zakon niste? — je eksaminiral dalje.

— Ah, gospod! ... se je stresala ženska od groze.

— Vidi se vam. O slobodi ljubezni niti ne govorim. Vsak moralen človek je njen odločen nasprotnik. In vi vsekakor visoko spoštujete moralo, kaj ne? — je izpraševal dalje in drobne vodene očce so merile malo, okroglo postavo od nog do glave.

— Kako čudno vprašujete, gospod! — je zažvrgolela ženska v boječem, medenem sopranu. — Kaj ne spoštuje vsak pošten kristjan morale?

— O, različnih žensk je dandanes na svetu! — je vzdihnil filister. Ampak vi ste — hvala bogu še dobre nepokvarjene sorte ... kaj ne bi malo tja na klopco? - je predlagal.

Ne vem, ali se spodobi! Tako samotno je tukaj — je odgovorila boječe. Počasi so se dvigale trepalnice in sinje otroške oči so naivno pogledale filistra.

— Ali nisva moralna človeka? — jo je potolažil in ji ponudil roko.

— Otroka me čakata doma, — se je skušala izgovarjati spotoma. Ali filister se je nasmehnil ter jo dobrohotno vščipnil v roko.

V tem sta prišla do klopi.

— Neznansko pokvarjene so dandanes ženske! — se je zgražal filister iznova in sedel tesno poleg nove znanke. — Ne boji se niti boga niti vraga in njena morala! ... Ali verjamete, da moderna ženska nima morale? — je vprašal in ji ovil roko okrog pasa.

— Kaj je tvoj mož, dušica?

— Poštni uradnik ...

— Tu je moj naslov. Kadar bo imel službo ... — je komentiral.

Sinje otroške oči so se nedolžno ozrle na filistra, prijazno so se nasmehnila usta. Ali krog usten se je prikazala za hip indiskretna, odurna poteza.

Pozno v mraku se je vrnil filister z izprehoda.