Fijakarska pesen

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Fijakarska pesen.
S.
Izdano: Slovenski narod 21. avgust 1886, (19/190)
Viri: dLib 190
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Gospod urednik! Ne vem, ali je mej Vaše listkarje prišla „cholera nostras“ ali pa račja kuga, ali so vsi šli na božjo pot v Lourdes in se s tem podali v nevarnost, da jih kratkovidni in prevročekrvni Francozi psujejo in jim hripavo kriče „A bas les Prussiens!“ ali pa so vsi v preiskavi zaradi Bog vedi kacih možnih in nemožnih izgredov. Nekaj že mora biti, ker izimši Kretanova vsi tako trdovratno in dosledno molče.

Sicer se radi izgovarjajo, da ni prave snovi, da nedostaje predmeta, o katerem bi se pisalo. Vse ničevo! Göthe je že učil: Le posezite v polno človeško življenje, kjer je zgrabite, povsodi je zanimivo. Po tem napotku ravnal sem se jaz, in evo me!

Sprehajajoč se nedavno po „Zvezdi“, čul sem iz ust sedaj tukaj bivajočih lepih in nelepih Italijank in njih obligatnih zakonskih polovic toliko italijanske govorice, seveda ne toskanske blagoglasne, da sem se bil hipoma navoljil irredentovskega jezika in ubežal v krčmo, kjer se toči pristna vinska kapljica. In v tej krčmi, recimo, da je bilo pri „Cenkerji“, dobil sem snov za današnji listek.

Jedva sem sedel za mizo, kar se vrata odpro in v prvo sobo vnidejo trije mladi, krepki možje. Poznal jih nesem, vizitnic nesmo menjali, a kakor da bi se hoteli predstavljati, zapeli so prav ubrano nastopno pesen:

Lepših ljudij na svetu ni,
Kot smo mi mladi fijakarji.

Kratke postaje delamo,
Velike plače služimo.

V vsaki mlak' napajamo,
V vsakem klanc' „firšpanamo“.

Dobro jutro, kuhar'ca,
Mi boš kaj dala zajtrka?

Zajtrk že pripravljen je,
Na mizo že postavljen je.

Prata, salata in kofé
In čašo frišne vodé.

Dobro jutro kletarca,
Zdaj povej mi rajtenga.

Najna rajtenga je prav lahka,
Saj sva že navajena.

Voz je tvoj in konj jo tvoj,
Preljubi fijakar ti s' pa moj.

Zdrava ostani kuharca,
In tudi ti, oj kletarca!

Jaz moram ta kraj zapustit'
In v druge kraje tjakaj it'.

Strog kritik bode seveda z glavo majal, češ, pesen ta ima mnogo hib in nedostatkov. Jaz pa sem druzega mnenja. Ravno to je pravi kras narodne pesni, da ima svoje hibe, da ni uglajena, da jej nedostaje tehnike in dovršene oblike. Celo apostrof ima v tej pesni svoj pomen, rekel bi, isto ulogo, kakor krivo pero na klobuku. Zatorej, ker so v pesni večinoma vrline „paucis non offendor maculis“. Da imam jaz pravo, dokažem Vam takoj.

Kolika samozavest nam na pr. odseva iz prve kitice! Niti ugovora ni pričakovati. Jedino starim fijakarjem morda ne bode po godu, da so že dejani v „talon“, pa tolažili se bodo s tem, da so nekdaj tudi oni bili mladi, pravi tiči in „najlepši ljudje na svetu“.

Uprav izborna je druga kitica, važna v narodno-gospodarskem oziru: Kratke postaje, velike plače. Vsekako veliko zaslužka na dan, sklepati se pa tudi sme, da imajo fijakarji dobre konje, sicer bi postaje ne bile kratke.

Tretja kitica pa res ni posebna. Že slovo „mlaka“ mi v pesni ne dopada, beseda „firšpanamo“ pa bi bila lahko izostala. Naposled se pa tudi s to kito spoprijaznimo, uvažuje, da je nepoznani pesnik z besedo „firšpanamo“ najbrže hotel označiti, da on ni neznosen purist, sploh pa hotel povedati, da se fijakarji ne hlinijo, ampak kažejo take, kakeršni so.

Ko so se nam fijakarji tako predstavili, postane pesen dramatična. V 4. kitici pričenja kratka opereta, mladi fijakar je menda bariton, kletarica sopran, kuharica pa alt. Na recitativ „Dobro jutro!“ odgovarja kuharica, da je že vse k redu, in rimi „pripravljen je“, „postavljen je“ nam prijetno svedočita, da tudi v teh krogih s pridom čitajo Gregorčiča. Žal, da pa baš ti rimi tudi kažeta, da pesen ni Bog vedi koliko stara. Vender ko bi kdo hotel nasprotno dokazovati, ne bom se pravdal, da ne nastane mej nami vojna, kakor za „kraljedvorski rokopis“.

Jako plastična je 6. kitica, skoro pred seboj vidimo pečenko s salato, kadečo se kavo in rosno čašo „frišne vode“. Tak zajtrk ni napačen. Mladi fijakar je tudi vidno zadovoljen, niti jedne grajalne besede nema, temveč pozdravi kletarici in prosi prav uljudno za račun. Slednji je hitro gotov, ker je že vsak dan jednak in da sta že tako navajena, da je miza takoj pogrnjena in zajtrk takoj pripravljen in postavljen. Vender pa nas kletarica nazadnje preseneti, ko v 9. kitici začne razločevati mej premoženjem in fijakerjem samim. Dasi kaže veliko nesebičnosti, da ne zahteva ni konja ni voza, vender fijakar na imenitni ta nagovor ne reče ni besedice. In to ima tudi svoj pomen. Na zibeži nas namreč pušča, ali ima morda mladi fijakar še kje drugej drugo in morda še lepšo ljubico, ali pa da konja in voza neče samega pustiti.

Skratka, ta „Venusberg“ zdi se mu opasen, poslovi se najprvo — kar je jako pomenljivo! — od kuharice, potem šele od kletarice, in pové, da ne bode nobene zamere tudi svoje nagibe, da mora ta kraj ostaviti in iti v druge kraje. Previdno pa zamolči, kje so ti drugi kraji. Glagol „mora“ ima tu glavno besedo, ta glagol pomenja kruto usodo, ki loči troje čutečih src, ob jednem pa konec operete.

Morebiti najde kdo drugi, ki ima več časa, nego jaz, še novih lepot v tej lepi pesni, jaz sem zadovoljen, da sem otel ta proizvod narodnega duha pozabljivosti ter obljubujem, da se zopet oglasim, kadar dobim zopet kaj jednacega pod palec.