Fickov frak

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Fickov frak
Matija Rode
Izdano: Slovenski narod št. 35-43, 1911
Viri: dLib 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. dno

I.[uredi]

Valentin Ficek je eden izmed tistih mojih nesrečnih prijateljev, ki se je kmalu oženil. Fant se je že v osmi šoli tako nesmrtno zaljubil, da mu ni bilo pomagati in da se je že takrat zaročil z vso slovesnostjo, kolikor so je premogli pri starših njegove bodoče žene, takratne gospodične Pavle. Gospica Pavla namreč ni bila oblagodarjena z zemeljskim premoženjem, ki pri izbiranju ženina pride prav mogočno v pošte v; ne, bila je priprosta hči železniškega poduradnika, ki je s svojo skromno plačo bil vesel, da ni delal dolgov, ne pa, da bi še deval na stran. Zato ni mogla pri izbiranju ženinov biti bogve kako izbirčna, to se pravi, izbirčna ni mogla biti njena mati, ki je svojo ljubljeno hčer hotela videti čim prej poročeno in je za tem resnim ciljem stremila z vso doslednostjo in žensko premetenostjo, dokler se ji končno ni posrečilo, dobiti v Pavlinem čestilcu Valentinu Ficku bodočega svojega zeta, o katerem je bila trdno uverjena, da si ne bo nikdar očitala, da je izročila hčer kakemu neznačajniku.

Ficek Valentin je bil dobra duša, zato se je tudi dal kmalu ujeti v nastavljene zanjke. Gospodična Pavla ga je ljubila z vso iskrenostjo zakona željne in potrebne device mimogrede omenjamo, da je imela na skrivaj že par ljubezenskih razmerij, ki so se pa k sreči vsa končala brez vidnih posledic in kar oboje je njeni čuječi materi ostalo prikrito — in ko je Ficek bil četrto leto na vseučilišču v Gradcu, je bil tako pameten, da se je poročil. Ljubezen njegova in Pavlina je namreč pognala resne kali, in ker je Pavli teta obljubila prav tisti čas tritisoč kron dote, če se poroči, treba je bilo ubiti dve muhi z enim udarcem: sramoto zakriti in dobiti denar, ki bi ga pozneje morda ne bilo. Ko je prišel Valentin Ficek prihodnjo jesen kot profesorski suplent na gimnazijo imel je poleg žene že tudi osemmesečnega otroka.

Ficek se je izkazal v resnici takega moža, kakršnega si je želela žena in tašča. Bil je pohleven in ponižen napram vsaki ženini želji: Kar je žena hotela, vse mu je bilo prav in le redki so bili trenutki, ko si je lastil moško oblast v hiši. Takrat je bil prepir v zakonu, a se je kmalu polegel, ker je Ficek bil mnenja, da pametnejši odneha in se torej ni pulil z ženo za zadnjo besedo.

Fickova gospa Pavla je pa poleg omenjenega gospodstva nad možem bila tudi silno potratna. V gospodinjstvu ni znala nič varčevati, ampak kupila vse, kar ji je bilo všeč, to se pravi, če je imela denar. Ko je skopnela mesečna suplentska plača, ki je, kakor znano, precej zmerna z ozirom na to, da suplentje toliko težje čakajo na povišanje in da tem rajše avanzirajo, jemala je Pavla s kupčka svoje dote. Ta kupček se je pa kaj nenavadno hitro kršil, ter po preteku par mesecev docela izginil. Razvajeni gospe Pavli kajpada ni prijalo živeti v prihodnje zmernejše in solidnejse, ker je znano, da čim večji je kveder, tem večjo luknjo naredi in da v veliki luknji majhen sveder ne do-seže svojega namena. Zato si je gospa Pavla v marsikakih gmotnih stiskah pomagala na razne načine, kolikor si je vedela in znala. Sila kola lomi in v zadregi se je rodilo že mnogo izumov.

II.[uredi]

Pomlad je nastopila zmagoslavno pot v deželo in prinesla seboj obilico cerkvenih praznikov, ob katerih je najlepša prilika za moški in ženski spol, da se pokaže v svojih najnovejših in najfinejših oblekah. Posebno je tak praznik oni Sv. Rešnjega telesa, ko nastopi pri procesiji vsa oficijalna javnost v sijaju, ki ji pristoji.

Tudi Valentin Ficek se je kot profesorski suplent moral udeležiti procesije sv. Rešnjega telesa. Uniforme še ni imel, ker je suplentje sploh še nimajo, zato je pa hotel nastopiti v fraku, klaku in laku, sebi v čast, drugim, ki bi nastopili v navadnih salonskih suknjah, pa v zavist.

Ko je kakih štirinajst dni pred omenjenim praznikom pregledal svojo obleko, ki jo je služkinja po gospejinem naročilu znesla na vroče spomladansko solnce prezračit, dognal je, da je njegov frak že hudo obnošen in zadelan. Temu se ni bilo čuditi. Svoj čas ga je z ozirom na svoje neugodne denarne razmere kupil pri starinarju, kjer je bil videti čisto nov — temu primerno je bila tudi cena in plačilo — ko ga je pa imel parkrat na sebi ob posebno svečanih prilikah, je pa pokazal pravo svojo barvo — frak namreč, ne Valentin Ficek. Iz črne barve je postala rjava, šivi so se pa skušali, kateri bi kazal bolj belo zunanjost. Tudi resni zastarani madeži so prilezli na dati spredaj in zadaj, zgoraj in spodaj — skratka, če je hotel Ficek količkaj respektirati svojo suplentsko čast, se v tem fraku ni smel pokazati na cesti, najmanj pa pri procesiji sv. Rešnjega telesa, tej največji cestni paradi moškega sveta.

Oguljeni frak je vzel z vrvice, na kateri je visel in ga nesel v sobo k ženi.

»Pavla,« je dejal, »tale frak poglej! Kakšen se ti zdi?«

Če je Ficek svojo ženo vprašal za mnenje o kaki stvari, predno je je sam izrekel, ji je bilo zelo všeč. Tudi zdaj se je prijazno obrnila k njemu, obrnila frak na desno in levo, potem pa rekla odločno:

»V tem fraku te ne pustim na cesto. Kaj bodo pa ljudje rekli?«

»Kaj naj pa oblečem pri procesiji, ko moram nastopiti v paradi?« je vprašal mož ponižno in skoraj plaho.

»Daj si napraviti drugega!« je velela ona. »Če ne bi imel več fraka, mislili bi si, da ga ne zmoreš več. Pojdi ga precej merit, da ti ga naredi o pravem času.«

Valentin Ficek je šel res takoj izpolnit ženin ukaz, ki mu je bil seveda skozinskoz po volji. Pri procesiji je pa tako paradiral v novem fraku, da je bil sam vesel in da je bila ponosna žena, ki je v ženski prevzetnosti okoli pravila par prijateljicam, katerih možje so se morali zadovoljiti s priprostimi salonskimi suknjami, da je dala možu nalašč na procesijo narediti nov frak, dasi je stari še čisto dober.


III.[uredi]

Kakih štirinajst dni pozneje so imeli pri Fickovih obisk. Fickov stric, Fikužev Matevž iz Zaplotja, je pripeljal za svojega brata, pri katerem je služil za hlapca, v mesto voz drv. Možakar je drva kmalu prodal, prodal tudi par piščancev, ki jih je izmaknil gospodinji, svoji svakinji, ko je pa, potem v predmestju v stari domači gostilni poklepal dve porciji kislih vampov, ki so bili zanj največja delikatesa na svetu, spoznal je, da je še prezgodaj iti domov. Pograbil je zato z vso silo svežo misel, da gre obiskat stričnika Tineta, ki ga je po dolgih ovinkih in velikem povpraševanju končno vendar našel s težavo.

Fikužev Matevž je bil eden izmed tistih ljudi iz dežele, ki mislijo, da je vsak mestni prebivalec boga-taš in da ima denarja kot črepinj. Tako prepričanje je Matevž gojil o svojem stričnika in prišel je k njemu zato, da bo kaj deležen njegovih dobrot in namišljenega bogastva.

»Strašansko imaš nobel,« je dejal Matevž Valentinu, ko sta sedela v sobi in čakala na kosilo, »še bolj nobel si kot naš kaplan, ki imajo vse naravnost z Dunaja. Toda da te nihče tu ne pozna! Ko bi ti vedel, kako sem stikal za teboj! V gostilni, kamor sem se šel nekoliko podpred, sem vprašal natakarico po tebi, pa te ni prav nič poznala, potem sem nekega oficirja vprašal, če pozna Fikuževega Tineta, pa tudi ni vedel nič povedati, še poslušal me ni. Nato sem vprašal neko gosposko kislico, približno tvoje starosti, če te pozna. Ta me je pa grdo pogledal, ter zarenčal:

»Bos?«

»Kdo je bos?« sem vprašal.

Mimo je prišlo nekaj fantalinov, tako suhih, kot bi jim preklje vtaknil v hlačnice in ti vragovi so jeli, kot bi jih najel, na vso moč tuliti:

»Gej, gej, gej!« (Matevž ni vedel, da so bili to nemški pobiči, ki so gonili svoj »Heil«).

Nekaj časa poslušam tisto vpitje, ki je prihajalo tudi iz ust onega človeka, ki sem ga vprašal po tebi, pogledam okrog sebe, kje je kakšna govedina, ki jo priganjajo, ko pa vidim, da ni nikjer nobene krave, ne teleta, ne vola, dognal sem, da tiste besede veljajo meni, da ti smrkohni hočejo z menoj norce briti, ker sem kmet. To me je pogrelo. Stisnil sem pest, zamahnil z njo proti njim, ki so se mi hudobno režali in zakričal:

»Krucenezar, malo brusite jezike, če ne, vam bom nagulil hrbtišča. Proklete kisle griže škricaste, mislite, da boste z menoj prismodarije uganjali? Ne boste jih ne! Pri moji krvavi kokoši da ne! Vaše plenice sc še niso posušile, boste pa zbadali poštenega človeka, smrkavci okisani, ki še ne veste, kako se kruh služi na svetu. Sakra v biks!«

Ko bi ti vedel, kako so bili tiho! Kar pocedili so jo, jaz sem pa k sreči dobil tvojega prijatelja, ki mi je pokazal, kje da si.«

Matevž je tu začel znova zatrjevati, kako nobel ima njegov stričnik, ki se je gotovo zelo bogato oženil, in da se mu najbrž godi kot v malih nebesih.

Kosili so skupaj, to je Ficek, njegova gospa in Matevž, ki je sprva tikal oba onadva, pozneje pa le svojega stričnika, ko mu je ta ukazal, da mora vikati njegovo ženo, ki je vsled kmečke zarobljenosti hudo vihala svoj mestni nos.

Po kosilu, ki se Matevžu ni zdelo nič kaj posebno, ker je jedel kot prikuho kislo zelje kot doma, dejal je Fikuž svojemu gostitelju: »Ti, Tine, ali imaš kaj ponošene obleke, ki bi jo še lahko nosil?«

Ficek je šel v kuhinjo ženi sporočit stričevo željo. Ona je osorno zamrmrala nad »žlahtno strgano plahto,« potem pa rekla:

»Mu pa daj tisti stari frak, da že pojde enkrat iz hiše!« »Saj res,« je menil Ficek, »da se ga hitreje iznebim, odidem z doma, češ, da moram v šolo, sicer me nahruli še za denar. Pa mu ti daj tisti frak.«

Poslovil se je hitro s omenjenim vzrokom in odšel. Gospe Fickovi je bil Matevž skrajno nesimpatičen in najrajši bi ga bila vrgla skozi vrata. Zato mu tudi sama ni hotela dajati fraka, ampak naročila služkinji, naj mu ga izroči in mu da razumeti, naj zapusti gostoljubno hišo. Sama se mu je pa skrila k sosedi.

Služkinja je storila, kakor ji je bilo ukazano. Frak je zavila Matevžu v papir in mu kar naravnost povedala, naj gre, ker ni doma ne gospoda, ne gospe. In Matevž je odšel vesel in zadovoljen, da ni zastonj obiskal stričnika.

Služkinja je storila vse prav, samo tega ni vedela, da je Matevžu izročila novi frak mesto starega.

IV.[uredi]

Počitnice so bile tu.

Valentin Ficek je upal, da se bo to dobo s vso vnemo posvetil svojim študijam in da pojde potem delat izpite, ki so ga čakali še vsi. Toda v svojem računu se je nekoliko prenaglil. Tik pred počitnicami se je opasno prehladil, kar mu je povzročilo strašen revmatizem po vseh udih. Trganje je imel še izza dijaških let, ko je prezebal v nezakurjenih sobah in hodil v raztrganih čevljih ob najhujši zimi, zraven pa trpel lakoto kot večino našega dijaštva. Sedanji revmatizem je bil pa tako hud in nasilen, da je Ficek moral po zdravnikovi odredbi na vsak način v toplice, sicer — izjavil je ta — bi čutil posle-dice celo življenje, ki bi se mu vsled te opustitve vsekakor lahko znatno skrajšalo.

Ficek si je izposodil potrebno vsoto denarja, potem se pa odpeljal zdravit se po zdravnikovem nasvetu. Gospa Fickova je ostala sama doma. Rada bi bila šlo kam na kmete, kakor vse njene sovrstnice, a manjkalo je gmotnih sredstev. Saj še itak ni bila gotova, če bo shajala z denarjem, ne pa da bi še delala zabavne izlete.

Res ji je trda predla. Kakor bi se bila nesreča uprav skopala nad Fickovo rodbino, zbolel je še otrok. Zdravnik in zdravila so stala toliko, da je bila gospa Pavla sredi meseca Kres vsakega denarja. Do tega je prišlo tem preje in tem lešje, ker gospa Fickova, kakor že omenjano, ni znala prav nic varčevati in štediti.