Fižol, slama in ogel

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Fižol, slama in ogel
Ljudska pravljica
Spisano: Jure Repovž
Viri: Zbirka Pravce iz Benečije, urednik Janez Kajzer.
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V naši vasi je živela neka zelo nemarna ženska in vsak dan je hodila po raznih hišah klepetat. Ko je v Landarju zvonilo poldne, je hitro pohitela domov, zakurila ogenj in dala kuhat fižol. Tako je moral njen ubogi mož vedno jesti napol surovo. Nekega dne, medtem ko je kuhala, je padel z ognjišča ogel; voda je kipela in en fižol je skočil iz lonca. Na tleh blizu ognjišča pa je ležala še ena dolga in suha slamnata bilka. Fižol se je ozrl naokrog in rekel:

- Jaz se bom kar pobral iz te hiše, preden me da gospodinja nazaj v lonec!

- Tudi midva greva s tabo! sta dejala slama in ogel.

Vsi trije so stekli iz hiše, šli so čez dvorišče in skozi dvoriščna vrata in jo ubrali za hramom kar poprek gor. Ko so prišli tja v Kozjak, do potoka, so videli, da je poln vode in da ni več mosta. Žalostni so se spogledali in ogel je rekel:

- Kako bomo hodili po svetu, če pa še enega potoka ne moremo preskočiti?

- Ne boj se, je dejala slama, jaz sem dolga, lepo se stegnem čez vodo, vadva pa pojdita po meni kot po mostu.

Slama se je stegnila čez potok in fižol se je prvi prevalil preko nje. Ko pa je ogel stopil na slamo, je slama začela goreti in klicati:

-Hitro, hitro, peče in žge me!

Ogel ni mogel hiteti in slama je kar naprej gorela, tako da sta oba padla v potok in ju je voda odnesla v Nadižo. Fižol, ki je vse to gledal, se je tako nasmejal, da mu je nazadnje trebuh počil. Ko se mu je to zgodilo, je začel od strahu in žalosti na ves glas jokati.

Ta čas je šel tam mimo Kulvan iz Mečane, ki je bil najboljši krojač v vsej dolini; bil je namenjen v Saržento k Muzonom, da bi jim pomeril obleko. ko je prišel k potoku, je slišal jokanje in začel se je ogledovati sem in tja; med travo je zagledal ubogega fižola, ki se je tiščal za trebuh; smilil se mu je, pa se mu je približal in vprašal:

- Kaj se ti je zgodilo, da tako jočeš?

- Kaj ne vidiš, da mi je počil terbuh, mu je odgovoril fižol.

- Nič ne jokaj! ga je potolažil krojač, saj sem krojač in z enim štihom ti spravim trebuh nazaj skupaj. Kulvan pa je imel pri sebi samo belo nit in z njo mu je zašil trebuh; zato imajo od takrat vsi fižoli bel štih sredi trebuha.