Fižolčki

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Fižolčki
ni avtorja
ljudska pravljica
Spisano: Jure Repovž
Viri: Zbirka Pravce iz Benečije, urednik Janez Kajzer
Dovoljenje: Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Sredi naše doline sta v neki vasi živela mož in žena. Bila sta poročena že veliko let, pa nista imela otrok. Vsak večer, ko sta sedela pri ognjišču, sta se žalostila in prosila Boga, naj jima da otroka.

Nekega večera je žena mešala fižol in pri tem sama pri sebi govorila:

- Oh da bi ti fižolčki postali otroci! Vse bi vzredila in vse bi imela rada!

Ni bila še tega izgovorila, ko so vsi fižolčki začeli skakati iz lonca in medtem ko so skakali na tla, so postajali otroci. Tako se je v kratkem vsa hiša napolnila z otroki. Žena je gledala sem in tja in se zahvaljevala Bogu. Otroci so bili vsi mičkeni in so tekali povsod po hiši. Potem je eden začel jokati:

- Mama, lačen sem!

In drugi:

- Mama, žejen sem!

In tretji:

- Mama, truden sem!

In četrti:

- Mama, popestvaj me!

In tako vsi ostali, vsak je kaj prosil. Ta uboga žena ni več vedela, kaj bi: vse je teklao, vse je vekalo. Ko ni mogla več, je vzela metlo in jih zalovila iz hiše. Potem je zaprla vrata in se je usedla. Pogledalaje okrog in ko je videla prazno hišo, jezopet začela jokati:

- Oh, da bi mi ostal eden, vsaj eden od tistih otrok!

- Saj sem tule, mama! je dejal fižolček, ki se je bil skril tja pod mentrgo.

Žena ga je vzela v naročje in ga začela poljubljati. Tako je fižolček ostal pri hiši. Mož in žena sta ga imela zelo rada in od takrat sta bila vedno vesela.