|
Ferdo Šišič, vojvoda Hrvoje Vukči Hrvatini i njegova doba
|
|
Izdano:
|
1903
|
Viri:
|
Slovan, letnik 1, številka 8; dLib
|
Dovoljenje:
|
To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
|
Stopnja obdelave:
|
To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
|
Izvozi v formatu:
|
epub mobi pdf rtf txt
|
|
U Zagrebu 1902. Naklada Matice Hrvatske.
To je obširno zgodovinsko delo znanstvenega
značaja. — Pisatelj pravi v predgovoru, da se je potrudil,
kako bi svoje delo spisal v kolikor mogoče lahkem, prijetnem
in jasnem slogu. Priznavamo mu, da je dosegel svoj namen,
„da čitatelja zanima, a ne umara" — ali razume se, da broj
čitateljev take knjige sploh ne bo posebno velik; ti pa bodo,
kolikor je nam mogoče soditi, z užitkom čitali enkrat ta
odstavek, drugikrat drugega. Poljudne knjige v navadnem
pomenu besede po mojem mnenju pisatelj niti ni nameraval
— in prav je storil — spisati; ali kakor sploh pri takih delih,
je tudi tukaj Šiši izkušal pripeljati bralca na zeleno polje
zanimivosti s tem, da se je namenil vtisniti celemu zgodovinskemu razmotrivanju osebnosten značaj, ki tvarja seveda
vsako snov dojmljivejši, kakor pa če bi nam stopali dogodki
pred oči le na splošnem časovnem ozadju, ali le pod magično, v prvem trenutku čarobno, pozneje glede na vplivnost
bolj in bolj medlečo lučjo kake splošne ideje. Za tako osebnost služi Šišiču vojvoda Hrvoje Vukči Hrvatinič; izvemo
pa po obsegu, čemur se ni čuditi, pravzaprav ve o njegovi
dobi kakor o njem samem. Zato je prav, da se je i v naslovu
namignilo na ta značaj knjige. Tako se je dvignil spis od
omejene biografije do strokovnjaške monografije. Pisatelj je
tako tudi najbolje dosegel svoj namen: ne odtegniti knjigi
zanimivosti. Saj vidimo vrvenje in drvenje, boje in državne
spletke v močnih in slabih državah, vidimo krepke in šibke osebnosti, vse pa se v toliko osredotoča ob vojvodi Hrvatiniču, da ne postane naše oko nemirno, naj se včasih posega
celo preko one dobe, ki si jo je odbral Sišič.
Jako drago nam je, da nam pisatelj povsod tudi izpričuje, odkod ima svoje podatke, ter često navaja doslovno
svoje izvirnike. To svedoči, da se gibljemo na trdnih tleh;
poglavitno je to pri zgodovinskem spisu, zlasti iz dobe, ki
si jo po kakih predsodkih motrilec prelahko razlaga docela
krivo; v tej knjigi med čitanjem teksta radi pogledamo tja
zadaj med .bilješke", kjer stoje zbrani viri, pisani v raznih
jezikih. Izmed najburnejših in najusodnejših časov na slovanskem jugu so oni, kojih višek nam predočuje ta knjiga, burni
in zato zanimivi. To so ona leta od 1350—1816 po Kr. Pripravljal se je velikanski polom, čegar posledice še do današnjega dne niso izginile. Bile so tam na jugu slovanske
države, ali nesložne med seboj in trhle v upravi, stalo je še
bizantinsko cesarstvo, ali pojemalo je, na zapadu so prežali
Benečani, na severu so gospodovali nemški cesarji in ogrski
kralji, na lasten račun so spletkarili še razni mogotniki,
kakor celjski grofje, vse pa je navdajal s strahom orkan, bližajo se od iztoka: turški polumesec, ki so ga z drzno hrabrostjo pomikali bolj in bolj proti zapadnemu krščanstvu junaški sultani. Pa kaj bi govoril mnogo: središče te dobe zavzema "Kosovo" — s tem je povedano dovolj za pomembnost in burnost te epohe. — Zanimivo je, kar pravi Siši na
podlagi listine cesarja Zigmunda od 7. jun. 1389 na str. 75
o Vuku Brankoviču, ki ga poznajo narodne pesmi kot črnega
izdajalca na Kosovem. O njem trdi Sišič, da je postal izdajalec šele p o kosovski bitki: .Narod obično smatra Vuka
Brankoviča izdajicom Kosovskom, no u istini on je to bio
tek nako n Vidovdana od god. 1389; jer kad je Žigmund,
opazivši srpsku nevolju, odlučio, da je još i poveča svojo m
provalom, onda mu je kod toga posla, i ako ne izravno, a
svakako neizravno pomogao Vuk Brankovi tirne, što se nije
pridružio Stjepanu Lazareviču, sinu in nasledniku kneza Lazarja, na obranil otadžbine". V tej dobi, zlasti v prvih letih 15. stoletja je bil izmed najuplivnejših oseb na slovanskem jugozapadu spljetški
herceg", Hrvoje Vukči Hrvatinič. — Skrbno zabeležuje pisatelj vsako njegovo kretnjo; „u njegovoj su se ruci za punih dvodesetak godina sastajale sve niti bosanske spoljašnje
i unutarnje politike". — V podrobnosti tu ne moremo posegati. Le to naj še pripomnimo, da so knjigi pridejani štirje
rodoslovni listi, nadalje zemljevid
"Donjih Krajev", domovja
Hrvatiničev, to je porečja gornjega in srednjega Vrbasa ter
(pritoka Une) in naposled tloris bitke pri Nikopolju (25. sept.
1. 1396).