Fazani mojega deda

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dar Fazani mojega deda
Glas
Tomaž Šalamun
Kit, kit, bodi sam!
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Če bi se te gore res naphale z
mrazom, ne bi bilo metuljev. Kje si,
Nadežda? Bog me zdaj plačuje. Moja kolena so
temno rjava. Slast je nema. Ali čeblja,
čeblja. V ruskih oktavah in pindarskih
odah nariše brezno. Ali skrbi za kožuščke
drsalk. Rusalka je bila moja prva
opera. Mucin dom je veličasten.
Župančiča so prestregli s hidravliko na
mrtvaškem odru. Prišla je eksplozija,
Bežigrad. Ampak začeti pri zagorelih
kolenih in se pobrati v alpe? Tudi to.
Ne imeti ravno preveč otrok, ker se ti
vsak dan kak cmeri. V Vikrčah, pri Lili
Novy, je spala Štefka v isti sobi.
Blaznost, njena bela rit. Toman je gojil
čebele. Z železno zavesico na obrazu
je segal v satovje. Pa je šel mimo
kreten, starka s cvilečim vozičkom, in me
obtožil, da sem mu kradel krompirje.
Nisem nabiral krompirja za mamo, ampak
ciklame, gospa. Mleko je butalo v
pločevino, ko je ustavila svojo
cizo. Tudi mi je ušlo, ko se je
Katka skrila za peč v Ptujskem gradu, in je
rjovel name dr. Franjo. No, pa so začeli
umirati, sem rekel Primožu, ko sem
prebral pismo v Krakowu. Na
Rynku sem buljil v različne smeri,
predvsem v umazan sneg in se
spominjal, kako so se mi ob groznem
rjovenju mojega deda mehčala
kolena, ko sem se drugič polulal v
življenju.