Faraon v fraku
| Faraon v fraku Damir Feigel |
| |||||||||||||
1.
[uredi]Počasi je stopal Robert Hladnik po skoroda praznih ulicah. Meščani so se bili že porazgubili h kosilu in nihče se ni rad izpostavljal po nepotrebnem poletnemu opoldanskemu solncu. Prav to nenavadno uro si je pa izbral Hladnik, da obišče mestni muzej; ni namreč hotel, da opazi prijateljsko oko v takem poslopju njega, rednega in poštenega »krojača in enonadstropnega hišnega posestnika z lepim vrtom za domačo uporabo«, kakor se je navadno sam predstavljal.
Sinoči so mu bili res napolnili glavo. Sedeli so kakor vsak večer na gostilniškem vrtu pri kozarcu vina. Ni se mogel več spomniti, kako je nanesel .pogovor na faraone in piramide. Mnogi izmed družbe so vedeli povedati marsikaj zanimivega k tej točki, posebno urar Božič je bil precej zgovoren; skoraj Gotovo je že imel eno četrt nad običajno mero, sicer bi ne bil govoril tako krepko in glasno, da ga je celo on, Hladnik, čeprav nekoliko naglušen, slišal in razumel. A tudi on sam je že prej poznal faraone iz svetega pisma, piramide je videval na ovitkih cigaretnih papirčkov, da so se pa ohranili posušeni in
prekajeni faraoni skozi tisočletja in se še dandanes kažejo kot mumije po muzejih, ne, ta je bila precej iz trte zvita. Gotovo je tedaj pomežiknil Božič vsemu omizju tako, da on, Hladnik, tega ni opazil, češ, dajmo Hladnika nekoliko potegniti, saj se lahko izgovorimo, da nas je glušec slabo razumel. Tak tepček pa krojač Hladnik le ni, da bi kar na slepo verjel take gluposti!
Po hudem notranjem boju in po vseskoz prečuti noči se je Hladnik proti jutru odločil, da se prepriča sam na svoje oči, koliko resnice je na ohranjenih faraonih in so li mumije res tako stare, kakor je trdil navihani urar Božič.
Dospevši do muzejskega poslopja, se je Hladnik plaho ozrl po trgu. Žive duše ni videl. Tudi iz čuvajnice v veži je bil izginil hišnik Rogač, prepričan, da ni človeka v mestu, ki bi si izbral tako neprikladno uro in si skusil takoj po kosilu in ob najhujši vročini razširiti svoje duševno obzorje z obiskom mestnega muzeja.
Nemoten je prišel Hladnik do oddelka za orientalske starine. Nikdar še ni bil dotle v muzeju, toda sinoči se je v družbi toliko govorilo o mumijah in krstah, da se je kaj kmalu spoznal do edinega faraona, ,ki ga je hranil mestni muzej.
V krsti, skrinji podobni, je ležalo v platnene povoje zavito truplo. Nič kaj posebnega. Pa so takega vraga počenjali včeraj s faraonom! Naj je bil še tako mogočen vladar, tu je ležal, zavit v revno platno, niso mu bili privoščili niti obleke, da bi človek vsaj videl, s kakšnimi kroji so osrečevali tedanji krojači svoje odjemalce. Bogme, velika revščina, ki ne zasluži, da se radi nje osmeši reden krojač in pošten hišni posestnik s svojo radovednostjo.
Toda stoj! Porogljivi in pomilovalni nasmeh je hipoma izginil Hladniku z lic, v oči se mu je naselila
groza, kajti truplo, mrtvo, posušeno truplo pred njim se je hipoma zagibalo, glava zgenila in oči odprle. Nezavesten je telebnil pri tem prizoru Hladnik na tla.
Kaj se je bilo zgodilo? Prav v trenutku, ko ji opazoval krojač mumijo, položeno v okrašeno skrinjo, je minilo tri tisoč let, odkar je bil umrl faraon in kakor znano, se vrne pri starih Egipčanih po treh tisočletjih, izračunjeno točno na dan in uro, duša zopet na zemljo, poišče si svoje prejšnje telo, pokori se še določeno dobo in se združi nato na vsa veke z najvišjim bogom Amonom.
Počasi se je rešil oživljeni faraon ovoja, skočil prožno — bil je precej izpočit — iz krste na tla, zapazil na tleh ležečega, mrtvega človeka, slekel ga, oblekel njegovo obleko, nagega neznanca povil s svojimi ovoji in ga položil na svoje prejšnje mesto v krsto. Od skarabeja, svetega hrošča, iz čistega zlata in ametista, se pa ni hotel ločiti. Samemu sebi je pripel na golo kožo pod vrat čarobno zaponko.
In Hladnik, ki prejšnji večer niti verjel ni, da se kažejo po muzejih tisoč in tisoč let stari faraoni, je postal sam to, Sesar ni verjel. Strah, groza in zraven tega še padec na tilnik so usposobili krojača za to novo ulogo.
Ves ta prizor se je hitreje vršil, kakor se to sploh more pojasniti z živo besedo ali mrtvimi črkami. Le pri ovratniku — krojačev ovratnik je bil visok, trd in nazaj zavihan — se je pomudil faraon nekoliko delj časa in pri tem pošteno zaklel. Bila je to prva kletev v staroegipčanskem jeziku, ki je kaj čudno odmevala v tem modernem poslopju.
Še en pogled svojemu neprostovoljnemu namestniku, položenemu v starinsko krsto, in pokrojačeni faraon je samozavestno in ponosno zapuščal tiho in nemo poslopje.
Ulice s svojimi stavbami niso nikakor ugajale visokemu gostu, ko je stopil na trg. Njega, ki je gledal, preden je bil umrl, ogromne piramide, veličastna svetišča, orjaške kipe, je kar zasrbelo, da bi skočil z mesta in brez zaleta kar na streho teh igračk.
U-u-u-vuuuuu vUuuuu je po levje zatulilo za hrbtom prestrašenega faraona, ki ni imel več časa dati že drugič duška svoji naravni in upravičeni nevolji. Pridrvelo je strašilo in faraon je padel pod kolesa zdivjanega avtomobila.
2.
[uredi]Pred «enonadstropno hišo z lepim vrtom za domačo uporabo» se je ustavil avtomobil Zelenega križa.
»Vedno in vedno pošilja naš poslovodja le mene pripravljat domačine na nesrečo, ki jih je doletela. Kdor ima količkaj srca, ve, kako težavna je ta naloga!« se je jezil mladenič proti krmitelju, skočil z voza in pritisnil na električni zvonec.
»Oprostite, gospa! Stanuje tu gospod Robert Hladnik, krojač in hišni posestnik?«
»Da, jaz sem njegova žena! Želite, prosim?«
»Hm, jaz sem pa strežnik pri Zelenem križu!«
»Me veseli; ste gotovo prišli z naznanilom, da sva z možem zadela pri zadnjem srečkanju v prid vašemu društvu glavni dobitek!«
»Ne, zadeva se mi zdi mnogo bolj tragična!«
»Torej pobirate vi članarino?«
»Ne, vaš, mož, da, prav vaš mož — kaj hočemo — je padel pred poldrugo uro pod avtomobil!«
»Pod avtomobil? Joj meni!«
»Če vam je ljubše, je šel avtomobil čezenj! Ker sam ni mogel govoriti, smo doznali po pismu v njegovem
žepu njegov naslov. Sprejmite ga v domačo oskrbo še teh par dni in vedite, da so pogrebni stroški iz javne bolnišnice isti kakor iz zasebne hiše!» Oddahnil se je strežnik z zavestjo, da je izvršil z vso potrebno nežnostjo kočljivi nalog in zopet enkrat sijajno opravičil srečno toko društvenega poslovodje pri izbiranju zaupnih oseb.
Na mehki nosilnici sta prenesla strežnik in krmitelj nezavestnega bolnika iz avtomobila mimo vzdihujoče žene na posteljo.
»Zdravnik je že obveščen, mora priti vsak trenutek! Le pogum, gospa!«
Odšla sta. Komaj po njunem odhodu je izbruhnila pri nesrečni Hladnici žalost z vso silo na dan, vzdihi so se pojačili v tuljenje, ki ga pa bolnik ni slišal, niti se ni odzval na nežnejše ljubkovalnice kakor: »Bertič moj, zlato moje!«
Čim besnejši je hudournik, tem prej upade. Tudi Hladnica se je umirila. Prva bolest se je bila iz-divjala. »Oh, Robert,« je zastokala ob postelji svojega moža, »kolikokrat sem ti pravila, ne hodi po sredi ulice, avtomobil pride, gluh si in nesreča je tu! Kaj te je vendar gnalo danes takoj po kosilu od doma? Saj navadno ležeš in prespiš1 najhujšo vročino! Mar ti je bilo usojeno? Revež! Daljši se mi sedaj zdiš1, avtomobil te je najbrž zdelal, kakor raztegne valjar testo! Bencin te je pa moral tudi osmoditi, kajti temnorjav ti je sedaj obraz in izginilo je še tistih par las, ki si jih imel. Joj meni, kake skrbi mi povzročaš, nebogljenček!«
Zdravnik je vstopil. Hladnica se je vrgla na blazinjak in hropeč čakala izida zdravniške preiskave.
Minila je ena večnost, minile so tri večnosti, minilo je deset večnosti, zdravnik je pa le še trkal, tipal, obračal in poslušal.
»Gospa!« Zdravnik je poklical gospo Hladnico k oknu. »Povejte mi resnico, ali vas ljubi vaš mož?«
»Seveda me ljubi! Čudim se samo vprašanju!«
»Ali ste, gospa, opazili kdaj pri svojem možu kako nepravilnost glede — kako naj se izrazim — logike v govoru ali v dejanjih? Ali je govoril kdaj zmedeno, nesmiselno, nepreudarno?«
»Nikdar, gospod zdravnik!«
»Je li vaš mož — krojač po poklicu, kakor sem poučen — kdaj prisil, recimo, kak gumb pod pazduho?«
»Seveda, moj mož je šival tudi ženske obleke!«
»Pustiva to! Poslušajte, gospa! V teku temeljite preiskave sem dognal, saj mi ne zamerite moje odkritosti, da nima vaš mož ne srca, ne možganov!«
»Joj meni! Ne srca, ne možganov!«
»Ponovim: ne srca, ne možganov! Vedite, že dvajset in šest let vršim svoj poklic, na tisoče ljudi je bilo pod mojim občutnim slušalom in ostrim rezilom, toda doslej še nikdar kaj takega in vsaj podobnega! Če privolite, gospa, objavim to čudo v naših stro kovnih listih in oba, moj bolnik in jaz, zasloviva hipoma daleč preko mej. Seveda brez vašega privoljenja so mi zaprta usta, saj veste, da čuvamo tudi mi, zdravniki, tajne!«
»V to, gospod zdravnik, ne morem privoliti! Kaj bi rekli ljudje pa meni, češ, štirinajst let je živela z možem in ni niti opazila, da mu manjkajo možgani in srce? Nehote bi se še jaz oslavila. Joj meni, kako sem nesrečna!«
»Kaj nesrečna? Da bi jaz imel tak pojav doma, ne poznal bi svoje sreče mej!«
»Zakaj me tako tepeš, usoda?« je vzdihnila Hladnica po odhodu zdravnika. »Moj nesrečni Robert gre in pride pod avtomobil, še prej pa gre in stopi v zakon
brez srca in brez možganov. In o vsem tem moram molčati ko grob. Vse svoje kokoši bi dala, če bi se uverila, da se je zdravnik motil pri svoji ugotovitvi!«
Toda zdravnik se ni bil zmotil. Saj je znano, da so v starem Egiptu izrezali svečeniki vsakemu faraonu po njegovi smrti iz trupla srce, umili ga v palmovem vinu in ga vteknili v posebno posodo. Isto se je zgodilo tudi z možgani, ki so se spravljali mrliču skozi nosnici na dan.
3.
[uredi]Završelo je po mestu po tej avtomobilski nesreči. Društvo krojaških mojstrov, ki je radi poletne vročine dremalo, se je vzbudilo k izrednemu občnemu zboru, sklicanemu z okrožnico, ki jo je nosil od člana do člana nalašč za to plačan postrešček, in je spravilo s svojo odločno zahtevo, naj se kaznuje krivec, policijo v nemalo zadrego. Zaslišali so se bili že vsi krmitelji po abecednem redu, preiskali vsi avtomobili po zaporednih številkah, toda brez uspeha. Da bi policija čuvala morebitne uspehe radi nadaljnje preiskave kot najstrožjo tajnost, ni bilo verjetno.
Ta čas je stregla Hladnica z vso požrtvovalnostjo, ki jo je zmožna čuteča in ljubeča žena, svojemu možu.
Živela pa sta v mestu dva nepridiprava, Rok in Vid, ki sta zasnovala, hoteč izkoristiti zaposlenost policije v avtomobilski zadevi, drzno tatvino.
Prav isti večer, ko je dobival krojač Hladnik brezplačni pouk iz staroegipčanske zgodovine, sta bila tudi ona dva na vrtu pri »Zlatem vrču« in sta, sedeč pri sosednji mizi, slišala ves pogovor. Najbolj ju je seveda zanimal omenek, da se nahaja v mestnem
muzeju posušen vladar, ki je okrašen z draguljem, v zlato vdelanim. Nak, taka ničemurnost in še celo po smrti! je šinilo obema skozi glavo in istočasno se jima je rodila blaga misel, rešiti pokojnega faraona vsega pozemeljskega napuha, gizdavosti in ničemurnosti. Ves drugi dan sta vohunila previdno in posamič okrog muzeja, da doženeta najprikladnejšo uro za udejstvitev svojega namena. Izposodila sta si vrečo in voziček — za take malenkosti niti nadlegovala nista lastnikov — tretji dan takoj po kosilu sta pa prišla tatova z vozičkom pred muzej.
Ulice so bile prazne in trg pred muzejem tudi. Hišnik Rogač je počival v živalskem oddelku zraven nagačenega severnega medveda, prepričan, da je to najhladnejši prostor v poslopju. Brez najmanjšega pripletljaja sta položila tatova mumijo v vrečo, nesla jo na voziček in z vozičkom pred sabo sta jo lagodno in počasi, kakor bi bila v resnici kaka postrežčka, mahnila naravnost ven na polje v visoko turščico, da nemoteno ogulita ugrabljeno mumijo vseh njenih dragocenosti. Gotovo se nista tatova preveč nežno dotikala povezane mumije, zato se je ta zgenila, oči so se ji odprle in iz ust se ji je izvila mila prošnja: »Nikarta me šegetati! Občutljiv sem zelo!« Ni še dobro izgovoril zgodovinski mrlič teh besed, ko sta jo že odkurila tatova, kakor so ju mogle pač pete nositi.
Mumija t. j. pofaraonjeni krojač Robert Hladnik se je popolnoma vzbudil, ni pa vedel, ne kje se nahaja, ne kaj se je bilo z njim zgodilo. Izkopal se je iz vreče, ker pa ni imel drugega okrog sebe kakor samo platnen ovoj, je zlezel zopet v vrečo, boječ se, da bi ga ne videl kmet, na čigar polje so ga bile zanesle neznane sile. Na tem mestu, sredi visoke turščice je tudi ostal ves popoldan, ves večer. Šele ko Je bila trda noč, je počasi zapustil polje, razgledal se,
spoznal, da ni daleč njegova enonadstropna hiša, in se napotil proti domu.
Hladnica se je stresla, ko je zaslišala okrog ene ure glas hišnega zvonca. Bila je še pokonci in je likala v kuhinji svojo črno obleko, ki jo je bila prej še poškropila s solzami. Previdno je pristopila z vžgano svečo v roki k vzhodnim vratom in vprašala, kdo je zunaj.
»Odpri, jaz sem, tvoj mož Robert!«
»Moj mož je že v postelji!«
»Bodi vendar pametna, saj me poznaš? po glasu! Precej hladno je tu na tem kamnu. Odpri mi, Olgica!«
»Dobro znaš posnemati glas mojega moža, bodi kdorkoli, a mene ne prevariš!«
»Mraz me že stresa in pravkar odpira soseda Tona okno! Kaj poreče, če me vidi takega?«
Ključ se je dvakrat obrnil, vrata so se odprla 'in v sobo je skočil Hladnik, zadovoljno vihteč po zraku vso svojo opravo t. j. platnen povoj.
»Kaj pa ti je, ženka? Roka se ti trese in sveča ti kaplje po obleki!«
»Jaz ne razumem ničesar več. Najprej prideš naravnost izpod avtomobila, ležeš v posteljo in priskačeš, ko že in še ležiš doma bolan in polomljen, zopet domov, menda naravnost iz kopališča in še ponoči! Ali sta to mogoče dva moža? Saj vendar nisem tega zaslužila!«
»Blede se ti, ženka, lica ti gore, ležat pojdi, bolna si! Saj sem vendar jaz tvoj edini mož!«
»V spalnico stopi, Robert, in zmeni se sam s sabo, ki že ležiš od včeraj v postelji! Jaz norim! Tu v kuhinji ostanem! V spalnici me je strah!«
Hladniku ni bilo treba dvakrat reči, zadovoljen je bil, da bo črez par minut že v postelji. Kmalu je tudi zaspal in sicer prav v trenutku, ko je zapuščal
faraon skozi okno — bilo je v pritličju — gostoljubno hišo, kjer je bil kolikor toliko izlečil svoje bunke in otekline, kjer se je seznanil nekoliko s sedanjostjo in kjer si je tudi omislil novo moško obleko izmed velike množice oblek, ki so komaj začete ali že končane visele na dolgem obešalu. Odšel je črez vrt za domačo uporabo neznano kam v temno noč.
Žena je pa sedla v kuhinji k mizi in si podprla z roko svojo glavo. Šumelo, brenčalo ji je v njej kakor v kakem sršenovem gnezdu. Misli, načrti so se ji porajali in zopet izginjali. Še najbolj ji je ugajal sklep, napisati na vrata: »Ker sem z zakonskim blagom že dobro založena, ne sprejemam nobenega moža več!« Toda boječ se sosede Tone je zavrgla končno tudi ta sklep.
Ko so drugo jutro ob prvem zoru prinašale kmeitce iz okolice polne jerbase zelenjave in sadja na glavi, ko so vozile brhke mlekarice na ročnih vozičkih polne vrče mleka, so se lepili po voglih mestnih ulic veliki lepaki v kričečih barvah: »Pozor! Berite vsi današnje »Naše glasilo«! Posebna izdaja! Neverjetna tatvina! Faraon, dika eden in dvajsete dinastije in ponos našega mesta, ukraden! Berite! Berite!«
Še pred sedmo uro se je popolnoma razprodala številna izdaja «Našega glasila». Lepa je bila zgodovina staroegipčanske države takoj za uvodnikom, divni so bili kulturni podatki o tem starodavnem narodu v podlistku, naravnost neprekosljiv je bil pa životopis ukradenega faraona v posebnem članku. Pisec članka, kronist Grmek, je poznal celo tri tete njegove, navedel imenoma več profesorjev v Onu, kjer je bil mladi faraonček vpisan na znamenitem vseučilišču, in podal kratko vsebino njegovih spisov, ki bi dandanašnji napolnili največje vojaško vežbališče
pet metrov visoko (faraon je radi trpežnosti najrajši izdolbal svoje misli v kamen in trije kamnolomi ob gorenjem Nilu so mu morali dobavljati za to potrebni »papir«).
Zopet se je policija vzbunila. Ni še bila dohitela roka pravice prvega zločina, drvečega krmitelja, ko se je že pojavil drugi, ki je bežal pred njo z dragocenim svojim plenom.
Policijski ravnatelj Drenik je bil ves iz sebe, kajti vedel je le predobro, da gleda sedaj ves svet nanj in da zavisi od uspeha njegov: biti ali ne biti. Faraona ukrasti in še tako izšolanega in poleg tega celo iz dvajset prve dinastije, to je velik zločin pred vsem kulturnim svetom.
Takoj jo je udaril ravnatelj h kustosu muzeja.
»Prišel sem, gospod kustos, uradno po nekaj podatkov. Od kdaj hrani naš muzej ukradeno mumijo?«
»Brž vam ustrežem! Poglejmo imenik! Oddelek: C. Številka: 49. Faraon Setitep, prvi iz dvajset prve dinastije. Dar meščana Milana Frandoliča iz leta 1823. V knjigi se je zabeležila še sledeča opomba: Milan Frandolič je kot mornar kupil v Aleksandriji od revnega in sestradanega Abesinca mumijo s krsto (sarkofagom) vred za sedem šilingov, ker se mu je Abesinec smilil in ker se ni hotel vrniti s praznimi rokami domov. Krsto je imel doma v podstrešju. Ko se je pa njegov sin nekoč prekucnil črez njo in si pri tem zlomil nogo, jo je oče daroval muzeju. K tej opombi naj dodam, gospod ravnatelj, iz svojega še to, da živi od družine blagopokojnega darovavca in podpornika znanosti in vede sedaj samo šle gospa Olga Frandoličeva, poročena Hladnik, stanujoča v Poljski ulici hšt. 35. Njen naslov sem si zapomnil, ker mi šiva njen mož obleke. Sama mi je pravila nekoč, da je bil njen praded mornar, da bi bil pa kaj prinesel
s sabo s potovanja, mi ni znala povedati. Ona torej ne ve nič o faraonu. Jaz ji pa tudi nisem hotel ničesar omeniti, vrag vedi, mogoče bi ga lahko lepega dne še zahtevala od muzeja.«
»Nič si nisem na boljšem s temi podatki!« je govoril, zapuščajoč muzejsko poslopje, sam s sabo ravnatelj. »Že vidim, da bom imel par dni pasje življenje! Bravo! Pasje življenje! Domislil sem se policijskega psa. Ta naj izsledi zločinca ali zločince!»
Pol ure pozneje je povohal Hektor kraljevo krsto v muzeju. Prosim, samo povohal, kajti policijski psi so zelo dostojni, ko nastopajo uradno. Nato jo je krenil ven, hodil po ulicah, vedno vodeč gospoda ravnatelja Drenika na motvozu za sabo, stopil ob mestni meji na polje, šel od tu naravnost v Poljsko ulico, kjer se je ustavil pred hišo št. 35.
»Pametna žival!« ga je pohvalil ravnatelj. »Kdo bi si bil mislil, da me popelje naravnost k pravnukinji onega Frandoliča, ki je pred davnim časom podaril faraona muzeju. Gotovo voha v pravnukinji še njenega pradeda. Kako izboren nos! V hišo pa le ne stopim, ker bi me lahko vprašala Hladnica, ali že imamo avtomobilista, ki ji je povozil moža. Njej gre seveda samo za odškodnino in v takem slučaju žene zelo visoko cenijo svoje može.«
5.
[uredi]Neopazen je zapuščal faraon skozi okno gostoljubnost Hladnikove hiše.
Bila je lepa poletna noč. Zvezde in zvezdice so pomežikovale z neba, kakor da so spoznale v faraonu starega znanca. Z belimi kamenčki posute vrtne steze so se ob medlem zvezdnem blesku še dokaj jasno začrtovale iz nočne tmine.
Faraon jo je ubral naravnost črez vrtove, počivajoče za hrbtom večjih in manjših hiš. Plezal je črez plotove in zidove, ki so oddeljevali vrt od vrta. Previdno in počasi, saj se mu ni nikamor mudilo. Ko je zaslišal lajež, se je ustavil in počakal, dokler ni bil prepričan, da je izginil šakal, nočni gost človeških naselbin, zopet v molk peščene puščave.
Dolgo časa je hodil faraon skozi vrtove in se opajal z mamečim vonjem rož in cvetlic. Na vzhodu je že pobledevalo nebo in zvezde so ugašale druga za drugo. Še en zid, ki ga je faraon z lahkoto zmagal, in pred faraonom so se razgrnili travniki, polja. Če je čutil faraon, ko je stopal po vrtovih, kako enakomerno diha speča narava, je opazil, ko je zapuščal mestno zidovje, kako se je narava predramljala, vzbujala in bila v tem predramljanju prav tako veličastna kakor prej v svojem mirnem spanju. Ptički so se oglašali, zdaj tu zdaj tam in niso se dali motiti od zgodnjega izprehajavca.
Po ne prav širokem kolovozu je stopal faraon dalje med polji in travniki. Na nebu je naznanjala zora prihod luči in gorkote.
Nenadoma se je faraonu ustavila noga. Pred sabo je uzrl reko, ki se je vila med visokima bregovoma dobro vidna v mladem jutru. V hipu je poiskal faraon stezo in hitel po njej navzdol, dokler ni prišel do reke. Tu, na bregu se je vrgel na tla, pokrita z drobnim rečnim peskom, in iz prsi se mu je izvila, prav ko je objemalo vzhajajoče solnce s svojimi zlatimi žarki robove nasprotnega brega, pobožna molitev:
»Pozdravljen, pesek, ki si mi priča, da ni več daleč peščena puščava! Pozdravljen pa tudi ti, dragi oče Nil, ki si meni in mojim prednikom na prestolu obeh dežel podarjal egiptovsko deželo, jo oplojal vsako
leto, da so se lahko na njej preživljali tisoči in tisoči mojih podložnikov, ki so se čutili še neizmerno srečni, da sem jim faraonil jaz. Pozdravljen, oče Nil!«
Vstal je. Nepremično se je nato zagledal v mimo hiteče valove in valčke. Ker ni poznal jezika gorske reke, ni mogel razumeti, kaj so si pravili razposajeni in neugnani valčki, ki so veselo preskakovali kamne in čeri, da se jim je pri tem izza pasu prikazovala peneča se srajčka. »Hi hi hi hihihi! On misli, da smo Nilovi, in o pesku, ki smo ga mi zdrobili in zmleli, meni, da je kos Sahare! Hi hi hi hihihi!« in zopet so veselo poskočili, da jim je odletel daleč stran peneči se klobuk.
Ta poredna razigranost je vplivala na faraona in zdelo se mu je, kakor da ga vabi in kliče oče Nil v svoj objem. Mahoma je začutil na svoji koži tenko plast, ovirajočo ga v njegovih kretnjah. Ni čuda, saj so mu bili namazali veliki duhovni in svečeniki po smrti vse truplo z dragocenim oljem in v teku let, posebno ob času bivanja v mestnem muzeju, je prišel do strjene oljnate plasti, pokrivajoče njegovo kožo, tudi še marsikak prašek, ki se je občutil kot neprijetno breme. Splakniti to plast raz sebe, iznebiti se skoraj nevidnih spon, kako bi se človek oddehnil!
In že se je pripravil, da se sleče in okoplje v studeni vodi, ko ugleda njegovo oko, kako se reži na dnu reke izpod skale krokodil. Pogled na to nevarno golazen mu je takoj skalil vse veselje do kopeli. Je-cen je zgrabil za kol, ki ga je našel v bližini, požokal z njim v duplino, da spodi krokodila, in se nemalo začudil, ko je priplaval izpod skale raztrgan čevelj, čigar zevajoči podplat je sličil odprtini in globoko razklanim čeljustim mladega krokodila.
Ni se mogel več zdržati. V hipu se je slekel, položil novo obleko — siva je bila in rdeče križce je imela — na pesek in se izročil vodi. Kak nebeški užitek! Valčki so prali in izpirali kožo in plast na njej se je kar topila, kar ginila je pod njihovimi pridnimi prstki. Dvakrat, trikrat je sunil faraon z rokama in plaval je ko riba proti nasprotnemu bregu.
Za skalo, ne daleč od obleke na pesku, se je skrivala moška postava. Obleka, ki jo je nosila, je bila oguljena, neštetokrat zakrpana, a vedno z drugačnim blagom, prvotna barva se ji ni dala več ugotoviti. Izpod pokrivala nedoločljive oblike so srepo gledale zapite oči na reko.
Bil je to potepuh Urban. Preživljal se je z miloščino. Delo, čeprav je bil še krepak, mu ni nič kaj dišalo. Z zanimanjem je gledal, kako se je plavač oddaljeval bolj in bolj od brega. In zahrepenel je Urban po boljši obleki. Začutil je dotle neznano slast po tujem blagu. Omamila ga je bila lepota predmeta in ugodna prilika. Poželjenje mu je zameglilo oko, da ni več razlikoval med mojim in tvojim.
V minuti — faraon še ni bil dosegel nasprotnega brega — se je Urban preoblekel, zložil svojo obleko lepo na pesek, pobral iz nje naberačeni drobiž in hitel po strmi stezi navzgor. Dospevši na vrh, se je ozrl in videl, kako se je okradeni neznanec, brezskrbno plavajoč, bližal oživljen in prerojen obleki na pesku.
Urban je bil mehkega srca. Preveč se mu je smilil neznani plavač, da bi mogel biti nema in skrita priča njegovi žalosti v trenutku, ko zapazi, da je izginila njegova obleka in pustila tak ničvredni nadomestek.
Zapel si je jopič, zapel si je veselo popevko in ves
prerojen in prenovljen je stopal Urban samozavestno proti mestu.
»Kupite, gospod, pravkar je izšlo »Naše glasilo«! Senzacija! Faraona so včeraj ukradli iz muzeja!« je vpil raznašalec in molel list gospodu Urbanu pod nos.
Urban je kupil časnik, prebral mastno natiskane naslove posameznim člankom in vzdihnil: »Torej tudi s tatvino takih predmetov si mažejo ljudje roke in ime! Naj si, saj nisem njihov skrbnik!«
6.
[uredi]Krojač Hladnik je ležal v postelji. Izpod odeje se mu je videla le glava. Skrbno ga je odevala žena, kadar koli se je zgenil in odgrnil.
»Olgica, jaz vstanem, če ne zgorim še v postelji! Saj mi ni nič! Nekaj čutim pač v glavi, a to je le malenkost, skoraj nič!«
»Vem,« je vzdihnila žalostno žena, spomnivši se zdravnikove ugotovitve glede možganov, in popravila odejo, »vem, da ni nič. Kaj neki naj bi tudi bilo? Slab zrak, ker nisi glave že dolgo prezračil!«
»Ne razumem te, Olgica! Pusti me vendar, da vstanem, srce moje!«
»Tvoje srce sem torej, saj svojega, revež, že tako nimaš. Sicer sem pa vkljub temu nekoliko potolažena, ko sem opazila, da ti je rjava barva izginila z obraza, da ti je zrastlo ob temenu kar črez noč nekaj las in da se ti je postava, odkar ležiš, za spoznanje skrčila. V postelji pa le moraš ostati, ker je zdravnik, ki te je preiskal, pripisal mir in zopet mir!«
»Kaj?« se je začudil Hladnik in skušal spraviti roko izpod odeje, kar mu je odločno zabranila skrbna ženica. »Z zdravnikom sem imel tudi opravka?«
»Ne, on je imel s tabo, in še koliko časa!«
»Aha, že vem, toda ali nista bila to dva zdravnika? Položila sta me, sedaj se prav dobro spominjam, neprerahlo na zemljo v visoki turšičici, tipala me in šegetala, da sem skoraj vpil. Čudna zdravnika in čudno zdravljenje!«
»Ne razumem te, Robert! Le ostani lepo v postelji, da čimprej ozdraviš! Zelo se bojim za te. Pravkar sem videla skozi okno hoditi okrog naše hiše policijskega ravnatelja. Kadar pa hodijo okrog hiše take osebe, kadar letajo okrog hiše sove, vedi, da je nesreča blizu! Bojim se, da se je avtomobil pokvaril, ko te je povozil, in da boš moral plačati veliko odškodnino krmitelju za vznemirjenje, lastniku za popravo vozila, policiji pa za sitnosti, ki so ji nastale radi preiskave!«
»Pod avtomobil sem torej tudi prišel! Moj Bog! Če bi te ne videl sedaj goloroke, bi rekel, da jih stresaš kar iz rokava! Kar vem, ni res, res pa je to, česar ne vem!«
»Tako je!« je tolažila žena svojega moža. Smilil se ji je in skoraj bi mu bila odpustila pomanjkanje možganov, če bi imel vsaj srce, pa bodi še tako majhno. »Kadar se spravi nesreča nad hišo, se v njej popolnoma udomači. Skozi vrata pride, skozi okno odide, to pa samo zato, da pride lahko pri vratih zopet noter! Le miren bodi, čaja ti takoj prinesem! Radovedna sem, koliko bo računal Zeleni križ za prevoz!«
»Kak prevoz?« je vprašal začudeno Hladnik.
»Saj te je vendar Zeleni križ pripeljal naravnost izpod avtomobila domov!«
»Nehaj, žena! Saj sem prišel sam domov! Toliko, da me ni bila opazila soseda Tona. Si li že pozabila? Bojim se, da se zmešam, preveč je za me vsega tega!«
»Robert, kaj res, zmešal se boš? Ah, kako, kako sem srečna, presrečna, ker s tem dokažeš jasno in neovržno, da imaš možgane! Hvala ti, Robert! Le mešaj se, ne bom več likala črne obleke in tistemu smrkavcu pri Zelenem križu že dam, prvič ko ga bom videla, pogrebne stroške z metlo in zdravniku tudi že pokažem, kaj se pravi, odrekati zakonskemu možu možgane! Nečesa te pa, dragi Robert, vendar le prosim! V vsej tej naši nesreči tiči tajnostna skrivnost, ki je ne morem razrešiti. Zato, zapomni si dobro moj dobrohotni nasvet! Naj te vpraša kdorkoli o tvoji nesreči, o tvojem zdravju, vsakemu odgovori: Da, gospod! S takim odgovorom se še najprej odkrižaš radovednih izpraševavcev in prihraniš obema, sebi in meni, veliko sitnosti! Saj mi obljubiš, da se boš ravnal po mojem nasvetu!«
»Da, gospod!«
7.
[uredi]Zamišljen je hodil ravnatelj Drenik po sobi. Semtertja se je ustavil pri odprtem oknu, pogledal nena-mišljeno na nasade pred policijskim poslopjem in zopet je meril z naglimi koraki prostorno sobo od vrat do vrat. Ni slišal ne sedme ure iz bližnje stolnice, niti precej glasnega besedičenja služkinj pred vrati, ki so se jezile na mostovžu, da je prišel ravnatelj v urad prav ob času pometanja in pospravljanja, celi dve uri prezgodaj.
Polagoma se je ravnatelj umiril. Skoroda truden od enakomerne hoje je sedel k mizi. Da bi se mu pa misli preveč ne razbegale in da bi ne prehitevale njegovih logičnih izvajanj, je razpletel namenoma polu-glasno svoje misli. Zdelo se mu je, da kroti glas neugnane misli. Podprl je z roko svojo glavo in se zamislil.
»Nobenega izhoda še ne vidim! Najboljše agente sem razposlal na lov, najbolj preizkušene detektive postavil na prežo. Prepričan sem, da se vsak izmed njih zaveda svojih dolžnosti. Obljubil sem jim morebitno nagrado, če in ko ugotove zapriseženi sodni cenilci vrednost takega faraona.
Tudi psa sem vpregel. Hektor se je ponašal ves čas svojega službovanja z mnogimi uspehi in ni imel do faraona še nobene črne pike v svojem službenem izkazu. Včeraj je pa silil vedno v Poljsko ulico in se zaletal v Hladnikovo hišo. On zasleduje Frandoliča, oziroma njegove potomce, mesto da bi iskal faraona. Kako naj dopovem živali, da gre sedaj za darovanca in ne za darovavca, da gre za črko n in ne za črko v? To pot jo je Hektor pošteno polomil.
Kakšne uspehe pa zaznamujem slednjič jaz sam, ki sem šef policije? Poldrugi dan sem že na delu, povprašujem, poizvedujem, stikam, iščem, razmišljam, sklepam, faraona pa le nikoder ni.
In vendar ne more biti drugje kakor v mestu. Kam naj je pa tudi izginil? Na deželo? Kaj naj faraon med kmeti, kaj kmetje s faraonom? V prestolnico? Niti prekajene klobase ne spraviš črez mestno mejo brez užitnine, pa boš kar celega faraona!
Nad sto let je ležal v svoji krsti miren, nemoten. Stavim, da sedem in devetdeset odstotkov meščanov sploh ni vedelo zanj. Pa se je moralo prav pod mojim ravnateljevanjem dogoditi, da je faraon izginil. Razen kustosa, čuvaja in mogoče še kakega upokojenca, vnetega obiskovavca muzeja, bi tega nobeden ne bil opazil, če bi ne bilo zavpilo časopisje. Kakor izstradana hijena se je zagrizlo v ubogo mumijo in navdahnilo meščanom , čudovito idejo, da so izgubili s faraonom polovico narodnega bogastva.
Staro, tajno nasprotstvo med policijo in časopisjem. Drug drugemu si grenimo življenje in se gledamo ko pes in mačka.
V svoji zadnji številki me je pozvalo ,Naše glasilo' na poprišče, pozivu sem se odzval in ne bom — to svečano obljubljam — miroval prej, dokler ne spravim faraona zopet v krsto, tatove v ječo in po nepotrebnem izbegano ljudstvo k pameti.
Nov, dobro premišljen načrt in.........«
V tem trenutku je nekdo potrkal, v sobo je stopil sluga Krpan, položil z nemim uradnim pozdravom pošto na mizo pred gospoda ravnatelja in se zopet molče odstranil.
Z veščim očesom je preletel ravnatelj došlo pošto. Pisma je stavil na poseben kup, nekam nervozno je pa trgal pasice časnikom, listal jih in se ustavljal pri poročilih o tatvini.
Tatovi so si bili izbrali zares najugodnejši čas za — časnike. Politika je bila na počitnicah, mestna kronika je ginevala v kaki vroči podstrešni luknji, šport se je umeknil v gore, književnost je sopihala, gospodarstvo dremalo. Zato so pa posvečali vsi listi tej nenavadni tatvini dolge članke pod mastno tiskanimi naslovi.
Ravnatelj je pričel brati članke; mogoče najde v njih zrnce, iz katerega lahko vzklije še kak dober načrt za zasačbo tatov.
V vodilnem dnevniku iz prestolnice je prišel ravnatelj do veleučene razprave. Podpisan je bil znan ogiptolog in vseučiliščni profesor najboljšega slovesa. Ta je trdil, da se je morala vriniti v poročilo o tatvini bistvena pomota: v dvajsetprvi dinastiji ni bilo nobenega Setitepa in prvi vladar iz te dinastije se je imenoval Ilerihor ali Hrihor.
»Lepo se razvija vsa zadeva!« si je mel ravnatelj roke. »To treba izrabiti. In sicer takoj! Ali bodo gledali junaki peresa in škarij, ko jih preseneti policija s svojim prvim uspehom!«
Samozavestno je segel v predalnik po polo papirja in že je pisal z veliko čitljivo pisavo sledeče:
NAZNANILO.
Tatvina, izvršena v mestnem muzeju, je upravičeno razburila duhove. Policija se je takoj in z vso vnemo lotila zasledovanja. Kažejo se že prvi uspehi. Toliko že lahko sporočimo javnosti, da ukradeni faraon Setitep ni bil Setitep, niti faraon dvajsetprve dinastije, najmanj pa prvi, ker ta se je imenoval Hrihor. Ljudstvo naj se ne da begati po raznih vesteh, ki se raznašajo ustno in s tiskom in naj bo prepričano, da pride čimprej zopet do toli ljubljenega faraona, čeprav je ta le falzifikat.
Policijsko ravnateljstvo.
Dvakrat trikrat je prebral ravnatelj, kar je bil pravkar spisal, pritisnil nato električni gumb in naročil došlemu slugi:
»Ta rokopis nesite, Krpan, takoj v tiskarno! Osma je, do enajstih morajo biti lepaki že nalepljeni po mestnih ulicah. Tiska naj se lepakov običajno število! Skrbite, da dobe do omenjene ure tudi tukajšnji listi po en izvod v priobčitev!«
8.
[uredi]»Dobro jutro, gospa Rezika! Kje ste tičali toliko časa? Veseli me, da vas zopet vidim! Na trgu sem bila, petak sem izdala, domov pa nesem samo prgišče robe. Taka draginja! Kako se vam godi!«
»Hvala, gospa Tona! Nič se niste izpremenili, vedno ste enako zgovorni! Pred desetimi dnevi sem
se preselila v južni del mesta, zato se vidimo tako poredko!«
»Res? Nič nisem vedela! Ste li že kaj slišali, kako je prišel krojač Hladnik pod avtomobil?«
»Sem slišala in sem brala. Pa kaj pravijo, sitnosti bo imel, revež, ker je sedel v avtomobilu visok dostojanstvenik!«
»Že mogoče, gospa Rezika! Že dvakrat sem videla včeraj krožiti policijskega ravnatelja okrog Hladnikove hiše. Saj ga poznate gospoda ravnatelja! Lansko leto je prišel v mesto. Poročil se je s hčerko trgovca Humarja, Lojziko. Eh, kaj bi ga ne poznali! Dolg, suh, malo plešast, v spodnjih čeljustih ima tri zlate zobe. Pomislite, ravnatelj je pa si ne upa stopiti k Hladnikovim. S Hladnikom bi že šlo, toda s Hladnico...«
»Kaj je tako huda?«
»Da bi jo vi slišali, kako vpije nad možem!«
»Ali ni nekoliko naglušen?«
»Seveda, toda nikdar ne toliko, da bi ji bilo treba tako vpiti! Zraven tega pa še tako pohujšanje!«
»Kaj, javno pohujšanje? Povejte, gospa Tona, zadeva kaže biti zanimiva!«
»Veste, gospa Rezika, kako pravi Hladnica svojemu možu, da se sliši po vseh bližnjih ulicah? Dušica, Bertiček, možicelj, zlato moje! Če to ni pohujšanje?!«
»Pričakovala sem vse kaj hujšega!«
»Saj prav sedaj prihajam do tega! Predsinočnjim je bilo silno vroče. Dolgo nisem mogla zaspati. Zadremala sem komaj proti polnoči. Vzbudil me je rezki glas električnega zvonca. Kje in čemu zvoni? Še v dremavici sem skočila k oknu in videla sem, poslušajte me dobro, gospa Rezika, kako je izginila skozi vrata v Hladnikovo hišo — bosa moška noga«
»Bosa moška noga?!«
»Vse drugo je bilo namreč izginilo v kuhinjo, preden sem prišla k oknu!«
»Kako pa veste, gospa Tona, da je bila to moška noga?«
»Moške in ženske noge se pač razlikujejo, posebno če so bose!«
»Že vem, toda vi pravite, da je bilo to opolnoči!«
»Tam blizu je moralo biti! Sicer pa sveti prav v bližini električna žarnica.«
»Zelo zanimivo! In kaj menite, čemu neki je prišla bosa moška noga o polnoči v Hladnikovo stanovanje?«
»Povem samo vam: gospa Olga ni mogla počakati, da ji umre Bertiček, dušica, možicelj; zagotovila si je še za svojega življenja naslednika. Take so nekatere!«
»Prav pravite, gospa Tona, take so nekatere! Sedaj vas pa pozdravljam! Joj, deveta je že!«
»Zbogom!« Gospa Tona Petrička je hitela proti domu. Odleglo ji je, da si je bila nekoliko razbremenila srce, sicer bi jo bila molčečnost še zadušila.
»Če se ne drzne ravnatelj niti v spremstvu svojega psa k Hladnici, pojdem pa sama, ki sem ženska, k sosedom, da pridem čimprej skrivnosti do dna!« Tako je sklenila gospa Tona in tako se je zgodilo.
Odloživši nakupljeno zelenjavo doma, jo je mahnila takoj k sosedi.
»Dober dan, gospa Olga! Oprostite, da vas motim ob tej zgodnji uri. Pravkar mi je izročil pismonoša pismo mojega brata, v katerem me povprašuje po kakem dobrem krojaču in posebej še po cenah krojaškemu delu za moško obleko. Vaških krojačev se je že naveličal.«
»Cena se navadno suče okrog stotaka!«
»Hvala lepa za pojasnilo! Kako je pa kaj gospodu soprogu?«
»Vsak dan je boljši, a še vedno sta mu potrebna mir in počitek!«
»Da se mu le vrača zdravje! Revica, koliko ste morali prebiti! Požrtvovalna postrežba črez dan, prečute ure ponoči ubijajo človeka in vam se pozna na očeh, kako se znate žrtvovati! Moje iskreno priznanje!«
Zvonec je zapel in Hladnica je stopila k vratom.
»Moj poklon! Prosim, stanuje tu krojač Hladnik!«
Mlada, rdečelična dekla — narečje je izdajalo njeno pristojnost v mestno okolico — je stopila v kuhinjo. Ko se ji je prikimalo, je nadaljevala: »Gospa me je poslala po naročeno obleko za gospoda profesorja.«
»Že vem, siva z rdečimi križci. Treba jo je menda samo še polikati. Počakajte prosim, vam takoj povem, kdaj lahko pridete ponjo, oziroma kdaj vam jo prinesemo na dom!«
Hladnica je odšla nato v spalnico in zaprla vrata za sabo.
»Torej, gospodična, pri profesorju Živcu ste v službi?« je vprašala gospa Tona, ko je ostala sama z dekletom v kuhinji.
»Ne, pri gospodu profesorju Korenu!«
»Ga že poznam, koliko otrok pa že imajo?«
»Tri.«
»Dela imate mnogo?«
»Saj rada delam!«
»Hrane tudi dovolj?«
»Hvala Bogu, kruha mi ne zaklepajo kakor drugje!«
»Tiho sedaj, gospodična, da ju ne bova motili! Gospod mojster je gluh, zato mora gospa glasneje govoriti!« Da je pa mogla slišati tudi glas moža, je stopila gospa Tona dva koraka bliže k vratom.
»Ne, dragec, obleke ni in je ni!«
»Na obešalu je visela, preden, preden ...«
»sem prišel pod avtomobil,« mu je pomagala žena končati stavek.
»Da, pod avtomobil,« je ponovil Hladnik, »veš, ženka, od onega padca dalje me je spomin zapustil!«
»Če obleke ni, jo je moral kdo ukrasti!«
»Ni izključeno! Tat je prišel po našem vrtu, stopil v sobo skozi odprto okno, pobral obleko in odhajal neopažen po isti poti, ko si bila ti v kuhinji, jaz pa ...«
»pod avtomobilom. Kaj naj rečem dekli, ki čaka odgovora?«
»Ne ostane nama drugega, kakor sešiti novo, a enako obleko. Vzemi v predalniku krpo kot vzorec in pojdi takoj k Humarju, kjer si je bil tudi gospod profesor kupil obleko. Spotoma pa naznani tatvino policiji!«
»Ne, dragec, še krmitelja, ki te je povozil niso dobili, pa naj jih zopet nadlegujemo z novo zadevo! Rajši ti bom pomagala pri delu! Par stotakov nama pojde iz žepa! Če je smola, je smola! Gospoda profesorja si na vsak način ne smeva odtujiti!«
»Dobro torej! Zdaj vstanem in ko mi prineseš blago, urežem, in videla boš, kako hitro pojde delo izpod rok!«
»Gospodična,« je naznanila Hladnica čakajočemu dekletu, prišedši iz spalnice že popolnoma napravljena za odhod v mesto. »Povejte doma, da prinesem sama obleko pojutrišnjem!«
»Hvala lepa, poklon!«
»Tudi jaz odhajam, gospa Tona! Do vaše hiše je najina pot skupna! Moram še v trgovino!«
»Če dovolite, gospa, vas nekoliko pospremim. Tudi jaz grem v mesto, mislim namreč poslati bratu
par vzorcev blaga, sedaj ko sem dobila krojača in ko poznam ceno! Hvaležna bi vam bila, če bi mi vi stali s kakim nasvetom, kajti dobro vem, na moško blago se vi zelo dobro razumete!«
»Ni vredno, da se omenja! Če pa želite res dobro blago, poceni, moderno, lepo in obenem trpežno, evo vam vzorec! Dam vam ga košček! Tako! Blago pa dobite pri Humarju. Zbogom! Mudi se mi!«
In obe sta bili zadovoljni. Hladnica se je s koščkom krpe odkrižala vsiljive in nadležne sosede, gospa Tona je pa dobila v roke vzorec ukradene obleke. Odločila se je, da bo nadaljevala sama preiskavo tam, kjer jo je po njenem mnenju iz bojazni opustil policijski ravnatelj Drenik.
9.
[uredi]Tri peresa so drsala po papirju. Pisci, vsak pri svoji mizi, so bili zatopljeni v svoje delo. Skozi priprte vetrnice se je ukradel solnčni žarek v uredniško sobo »Našega glasila«, a se je kmalu izmuznil, opazivši na steni tablo z napisom: Obiski naj bodo kratki!
»Hu, je pa danes vroče!« je zastokal pri srednji mizi urednik, ki je bil vzlic svojemu precej rejenemu trebuščku le kronist in neglavni. Je pa le dobro, da so nam ga ukradli! Kaj bi jaz počel letošnje poletje brez faraona!«
»Si mu že zopet obesil kake tete za vrat, kakor v svojem prvem tozadevnem članku!« se je oglasil njegov sosed na levi iti se lagodno zleknil v svojem stolu.
»Rajši tete kakor tašče! Jaz imam tudi srce in niti faraonom po smrti ne privoščim kar treh tašč hkratu.«
»Ti se lahko šališ! A jaz se ukvarjam z narodnogospodarskimi vprašanji. Na treh lističih rokopisnega papirja sem našim kmetom samo branil sekati gozdove, pa sem se že pri tem bolj spotil kakor oni, ki so gozdove sekali!» je tarnal narodni ekonom Šinkovec, brisal si pot s čela in se vdajal prijetnostim priličnega odmora.
V nabiralnik za pisma je padla težka stvar. Kronist Grmek, najbližji durim, je stopil k nabiralniku, odprl vratca in izvlekel iz njega večkrat preganjen lepak. Na svoji mizi ga je razgrnil in vsi trije so se zatopili v naznanilo policijskega ravnateljstva.
»Prezgodaj si se hvalil s faraonom! Zdaj imaš!« se je šalil glavni urednik Novčan. »In še študirati si ga dal!«
»Slab časnikar, ki se vda pri prvem križanju sabelj!« se je branil kronist. »Za svojega faraona grem, če treba...«
»na vrček piva!« Glavni urednik se je pri tej svoji šali dobrovoljno nasmehnil.
»v ogenj!« je nadaljeval kronist, ne meneč se za hudomušnost svojih tovarišev.
»Pri tej vročini!« in ekonom se je stresel.
»Policija izziva! Jaz stopim na bojišče in bom meril svoje sile z njenimi! Sam hočem zasledovati faraona in videla bosta, da ga spravim zopet v muzej na njegovo staro, že priposestvovano mesto!«
»Z vabilom v malih oglasih?«
»Z razpisom najdenine?«
»Mirujta! Svoje delo za današnjo številko sem večidel končal!« Kronist si je oblačil jopič. »Poslano naznanilo se seveda priobči. Potrebne pripombe dostavim sam, še preden pojde list v stroj. Prej pa moram h kustosu po nekaj pojasnil!«
»Kaj boš toliko govoril!« je pristavil Šinkovec. »Greš h kustosu, ker veš, da ga dobiš ob tej uri »Pri vrču« pri vrčku!«
»Bosta videla, koliko zvem celo pri vrčku piva! Pozdrav obema!«
Kronist Grmek jo je ubral naravnost k »Vrču« na vrt, kjer je že kadil kustos svojo smotko. Prisedel je k njemu.
»Kako, gospod kustos, ste se že potolažili radi faraona?«
»Prav nič me ne vznemirja ta tatvina!« je mirno odvrnil kustos in si naročil novo merico. »Za vsako drugo stvar bi bil bolj v skrbeh. Neprijetnosti so, priznavam sam, ker nas vlači svet čez zobe. Osebam, kakor recimo meni, bi znalo to škodovati, stvari sami pa le koristiti. Še nikdar ni štel naš muzej toliko obiskovalcev kakor prav te dneve. Le meni verjemite, da se faraon še vrne; nemogoče ga je skriti oziroma dolgo časa skrivati. Prej ali slej se že pojavi.«
»Ali ste, gospod kustos, trdno prepričani, da je bil ukradeni faraon res Setitep in prvi iz dvajsetprve dinastije?«
»Seveda!«
»In dokazi?«
»Skarabej, na njem je stalo ime faraona kakor tudi označba, da je sledil Ramzesom. Dvajseta je pa dinastija Ramzesov!«
»Kje se nahaja sedaj skarabej?«
»Na faraonu najbrž, saj so bili z njim na prsih pripeti platneni ovoji!«
»Ker je izginil s faraonom tudi skarabej, ne more več po mojem mnenju dokazati muzejsko vodstvo, da je bil Setitep res Setitep!«
»Kako to, da ne! Saj imamo zapisnike, izjavo učenjaka, ki je razbral hieroglife na skarabeju in njegov overovljen podpis pod to pismeno izjavo!«
»Hvala, gospod kustos! Potolažili ste me, kajti pravkar sem bral po mestnih zidovih lepake, v katerih se trdi, da je bil naš faraon falzifikat in da se je prvi iz dvajsetprve imenoval Hrihor!«
»Zadnja trditev je mogoča in celo verjetna. Člani dvajsetprve dinastije niso bili domačini in je skoraj gotovo Hrihor tuje ime, Setitep pa staroegipčanski prevod te tujke!«
»To so dokazi, ki drže! Toda oprostite, gospod kustos! Tam-le pod onim kostanjem sedi gospod profesor Koren, še njega povprašam za mnenje!« in že je odhitel Grmek k označeni mizi.
»Dober dan, gospod profesor! Dovolite, da prisedem! Zgodovinar ste in orientalist, zato vas prosim v imenu »Našega glasa«, torej javnosti nekaj odgovorov. Ste prebrali nalepljeno naznanilo?«
»Sem, gospod Grmek!«
»Kaj pravite k odkritju tukajšnjega policijskega ravnateljstva?« Grmek se je primaknil bliže k profesorju, da mu ne uide nobena beseda.
»Kaj naj rečem! Vsi vladarji, vsi člani vladarskih hiš od pravekov do današnjih časov so imeli in imajo po več imen in sta prav lahko po tej teoriji Hrihor in Setitep ena in ista oseba. Zraven tega je pa še druga razlaga za to. Hieroglifi se res dado popolnoma razbrati, toda, vprašam vas, gospod Grmek, ali znamo besede tudi tako izgovarjati kakor so jih tačas? Ni izključeno, da se je pisana beseda Hrihor izgovarjala Setitep, hieroglifi pa, ki so pomenjali Setitepa, so se izgovarjali Hrihor.«
»Zahvaljujem se vam, gospod profesor, za podatke! Hitim, da sporočim zadnja pojasnila še pravočasno našemu listu!«
Vzlic temu zatrdilu se je kronist Grmek ustavil mimogrede še v točilnici na en vrček.
»Zadovoljen sem z intervjuvi. To si bom privoščil policijsko ravnateljstvo! Kaj meni, da mi ne poznamo zgodovine? Z javnimi naznanili je hotelo -ustrahovati nas, časnikarje! Bolj in bolj prihajam do mnenja, da je hranil naš muzej dva faraona v eni in isti mumiji. Pa naj se ponaša kak drug muzej s tako posebnostjo! Zato pa pada tem večja odgovornost na policijo, če nam ne vrne in to čimprej ukradenih faraonov.«
10.
[uredi]Solnce je pripekalo na samotno stezo, ki je vodila od državne ceste do gorskega sela. Niti list na grmu poleg steze se ni zgenil. Narava se je bila celo tu v hribih med trdimi kmeti nekoliko pomeščanila in predremavala je brezskrbno najtoplejši dve dnevni uri.
In vendar je stopal po tej brezsenčni poti mož. Zdelo se je, da hiti kak trgovski potnik po bližnjici, hoteč prehiteti nevarnega tekmeca. Obleka moderna, siva barva z rdečimi križci, kakršno ljubijo škotski plemiči. Toda ni vedno soditi človeka po obleki, kajti v tem slučaju je tičal v tej elegantni obleki potepuh Urban.
S kupljenim časnikom je bil stopil prejšnji dan k brivcu. Tu je zvedel vse podrobnosti o tatvini muzejskega faraona. Policija deluje že s polno paro, zaprla je baje že štirideset in dve sumljivi osebi, preiskala stanovanja vsem ljubiteljem starin, pa naj so
ti nabirali tudi samo star denar ali staro železo, in je trdno odločena, da vrne ukradenega faraona muzeju. Urban se ni menil za brivčevo gostobesednost, a je to svojo brezbrižnost le hlinil. Molčal je, možgani pa, čeprav radi pogostih frakljev že precej otopljeni, so se mu to pot povzpeli do nenavadnega delovanja.
Brivčevo predavanje o izredni delavnosti policije je Urbanu popolnoma zagrenilo bivanje tako v mestu kakor v novi obleki. Plačal je in hitel zapuščat mestno obzidje. Kdor je rojen za berača, naj ne išče uspehov kot pustolovec. Kaj sploh ga je bilo premotilo, da je zamenjal neznanemu plavaču obleko in sicer popolnoma novo obleko? Ali ni vedel, da pojde okradenec in naznani vso zadevo policiji? Ali ne vzbuja obleka s temi rdečimi križci prav posebne pozornosti in vleče nase oči tudi najmlajšega policijskega vajenca?
ln Urban se je, že zunaj pred mestom, počil po glavi in se prav pošteno oštel in ozmerjal. Zadnji drobiž je bil zapravil pri brivcu. Hodil je po stranskih potih, ker beračiti ni mogel v novi elegantni obleki, za pustolovca pa ni imel nobenega daru.
Tako je prestradal Urban vso pot do gorskih naselbin, kjer je mislil, da se bo laže skrival orožnikom, ki gotovo ne pojdejo iskat ukradenega faraona med suhe krhlje gorskih kmetavsov.
Dospel je do ovinka. Zasopen, upehan, lačen, najbolj pa žejen je sedel Urban na skalo ob stezi. Na levo na položni rebri je stala Koritarjeva kmetija. Gospodar je umrl tam v jeseni. Tudi vdova, ki se je pred tedni zopet poročila, je bila dobrega, usmiljenega srca. Vedno je dobil Urban pri hiši kos kruha in večkrat tudi frakeljček.
Ali naj stopi sedaj tak pred Koritarico in jo prosi kruha? Saj bo takoj vedela, da je njegova obleka
ukradena! Se pred večerom bi zvedeli sosedje in od kmetov orožniki o gosposkem Urbanu. Če pa zapira policija celo nedolžne ljudi, naj se ji on uspešno skriva v ukradeni obleki?! Ne, sedaj v tem krasnem času, ko spi lahko človek na prostem, bi ne maral v zapor.
Pogled se je ustavil Urbanu na žitnem polju, iz čigar sredine se je vzdigovalo na kol pritrjeno ptičje strašilo. Prav to strašilo mu je pa pričaralo rešitev iz mučnega položaja. Kaj, ko bi zamenjal obleko s strašilom? Dobra je še videti, celo cela in nezakrpana je, na nekaterih mestih res nekoliko pobledela, a v njej bodo vsi orožniki in policaji puščali znanega Urbana pri miru. Strašilo naj pa odganja odslej v novi uniformi požrešne ptice od žitnih klasov.
Prilika je bila omamila Urbana, da se je polastil tuje nove obleke, a ko je spoznal, da obleka še ne napravi človeka, se je z lahkoto poslovil od nje. Po dolgih, mučnih urah se je vrnil zopet k svojemu staremu poklicu.
»Preprostost, ponižnost sta lepi čednosti,« je zamrmral Urban, ošinil s prezirljivim pogledom gizdavo strašilo v pražil ji obleki in jo ubral preoblečen vkljub skoraj neznosni vročini še precej hitro v bližnjo vas, da si pogasi žejo, da si uteši glad.
11.
[uredi]Jezno je zabrusil ravnatelj Drenik pravkar prebrano »Naše glasilo« po svoji mizi.
»To so tiči!« se je hudoval. »Z dvojno ugotovitvijo v današnji številki, da je Hrihor istoveten s Setitepom, so mi uničili ves mogočni vtis, ki ga je bilo napravilo na množice senzacijsko razkritje v mojem jutranjem naznanilu. Prepričan sem, da si uredniki sproti izmišljajo vesti o faraonu! To pa delajo tako
previdno, da jim človek ne more do živega. Bolj in bolj Aitim, kako spravljajo s takimi presenetljivimi vestmi ljudstvo in javno mnenje na svojo stran. Med vrsticami so mu že dopovedali, da je faraon, ker neuporaben, neukradljiv, če so ga pa vkljub temu ukradli, je zakrivila to kratko malo — policija!«
Ravnatelj je nervozno bobnal s prsti po mizi. Sluga je vstopil.
»Tona vdova Petričeva je zunaj in bi rada govorila z vami, gospod ravnatelj.«
»O čem?«
»Tako hitro govori, da sem razumel šele vsako sedemnajsto besedo, zato ne morem postreči s podrobnostmi!«
»Naj vstopi!«
»Moj poklon, gospod ravnatelj! Prišla sem, da naznanim tatvino!«
»Kaj se je pa ukradlo?« S kratkimi vprašanji se je hotel takoj v začetku zavarovati ravnatelj zoper morebitno besedno poplavo, na katero ga je bil že sluga malo prej opozoril.
»Nova obleka, gospod ravnatelj.«
»Komu?«
»Krojaču Hladniku, gospod ravnatelj.«
»Že zopet ta nesrečni Hladnik,« si je mislil ravnatelj, pobobnal s prsti po mizi in vprašal »Zakaj pa Hladnik sam ne naznani tatvine?«
»Bolan je, revež. Žena njegova, hm, hm, pa tudi ne more od doma, hm, ko pa streže bolniku!«
»Kdaj se je pa izvršila tatvina?«
»Davi smo ugotovili, da manjka obleka. Kdo je obleko ukradel, ne vemo, da pa olajšam policiji delo, sem si priskrbela vzorec blaga ukradene obleke. Evo, taka je bila. Siva z rdečimi križci. Blago se dobi v trgovini vašega gospoda tasta!«
»Zahvaljujem se vam za vaše prizadevanje. Podvižemo, da doseže tudi tega tatu roka pravice. Zbogom, gospa Petrička!«
Zunaj pred vrati se je Toni razlezel obraz v zmagoslaven smehljaj. Njene žareče oči so govorile razumljiv jezik: «Vse je pripravljeno, soseda Hladnica! Jutri, najkasneje v soboto ti zaprejo tvoje »zlato moje« v drugi predčasni izdaji. Mesto streči bolnikom, si oblačila nage in še te s tujimi oblekami. Komu drugemu, pa ne meni natvežeš, da so obleko ukradli! Hinavka! Jaz bom na ta način pa le zvedela za tvojo srčno izvenzakonsko skrivnost!«
Po njenem odhodu je pozvonil ravnatelj.
»Krpan, stopite takoj,« je dejal slugi, »v Humarjevo trgovino! Tu naj vam dajo, čakajte — eh, kdo bo računal — recimo dva, tri metre tega blaga, vzorec le vzemite kar s seboj! Tajnik naj vam da iz razpoložnine potrebni denar. Blago razrežite na sto in deset kosov, medtem dobite že prav toliko okrožnic, ki jih morate takoj skupno s posameznimi krpami odposlati na vse postaje našega okoliša, ostale krpe se pa razdele med tukajšnje moštvo v mestu. Gospodična Valerija naj pride črez četrt ure po moj osnutek okrožnice in naj nato nemudoma napravi na razmnoževavcu nad sto snimkov. Do šestih morajo biti pošiljke na pošti! Kaj pa je Hektorju, da tako laja spodaj v veži?«
Kmalu nato je vstopil redar Kožuh. Strumno se je postavil pred svojega predstojnika.
»Gospod ravnatelj! Davi me je obvestil poljski čuvaj, da leta ob reki gori in doli mož, rjav v lice, umazan, raztrgan, gotovo z namenom, vreči se na pravem mestu in pri zadostnem pogumu v deroče valove. Ker pa samomor, oziroma njegovo preprečevanje ne spada v čuvajevo področje po službenih navodilih,
je prišel k meni, naj jaz posredujem. Šel sem k reki in imel sem srečo, kajti ujel sem najdrznejšega lopova — pomislite, gospod ravnatelj! — celo znanemu Urbanu je ukradel obleko, ki sem jo že od daleč spoznal na njegovem telesu. Aretiral sem ga. Njegove govorice nisem prav nič razumel. Ni se branil, a poleg mene je hodil ponosno in samozavestno, kakor bi bil jaz aretiranec in ne on. V veži je začel Hektor, ko je povohal falota, neusmiljeno lajati. Komaj sem spravil novega gosta mimo Hektorja v temnico. Najbrž voha žival v njem kakega zločinca, čeprav ni sedaj v službi.«
»Ali je pa to njegovo zadnje udejstvovanje v policijski stroki!» je dostavil ravnatelj Drenik. «Star postaja. Odkar je povohal faraonovo skrinjo v muzeju, lovi le krojače in — kakor ste mi pravkar povedali — tudi samomorilce. Kajti jaz za svojo osebo popolnoma izključujem, da bi kdo Urbana sploh mogel okrasti!«
12.
[uredi]Res je bil prvi semanji dan v mesecu, toda kakega navala vendar ni nihče pričakoval. Od ure, ko se je odprla prodajalna, pa tja do predpoldanskih ur je brnelo v Humarjevi trgovini kakor v kakem panju. Šele proti štirim se je začela štacuna polagoma prazniti. Kupci iz bolj oddaljenih krajev so že hiteli na postajo in k poštnim avtomobilom, ljudstvo iz bližnje okolice je pa šlo še na južino in običajno četrt pred odhodom domov.
Po klopeh in stolih so se še vedno kupičile peče blaga, ki so jih uslužbenci zopet namotavali, urejevali in vlagali v pristojne predalnike.
Elegantna gospa je stopila k poslovodji.
»Dober dan, gospod Krivec! Po razmetanem blagu sodim, da imate hud dan za sabo. Kje pa je papä?«
»«Poklon, milostiva! Pravkar je bil še tu. Do zadnjega nam je pomagal. Blagovolite se, milostiva, potruditi v pisarno, skoraj gotovo bo sedaj tam gospod Humar!«
»Hvala, gospod Krivec! Kaj pa vaš orkester? Kdaj mislite nastopiti?«
»Slabo kaže, milostiva. Klarinet si nam je v hribih sredi julija nogo zlomil in se zdravi v bolnišnici, violin II. preživlja svojo tritedensko pavzo ob morju, flavt so nam pa zaprli, češ, zapleten je kot prijatelj starin — nabiral je stare slike — skoraj gotovo v faraonovo zadevo!«
»Veliko gorje je prišlo, gospod Krivec, nad naše mesto, odkar je izginil faraon!« je vzdihnila gospa ravnateljeva in odšiumela proti pisarni tik prodajalne.
»Dober dan, papä!«
»Bog te živi, otrok!« Trgovec Humar je odložil naočnike, obrnil se na stolu in molil svoji hčeri roko v pozdrav. »Doma oba zdrava?«
»Zdrava že, toda, pa kaj ti bom pravila, saj si lahko misliš, kako se križa moj mož s faraonom. V torek je izginil faraon, danes so se pa pojavili pri mojem možu prvi sivi lasje!«
»Mnogo mu jih ne more osiveti, ker jih nima. Sedi, Lojzika! Danes sem malo preveč stal. Pomagati sem moral v štacuni. Delal sem pa prav radi faraona. Obema, meni in mojemu zetu, je napravil faraon mnogo dela, a s to razliko, da tvojemu možu pri tem sive lasje, jaz se pa pomlajam. Kakor hitro je prineslo »Našle glasilo« včeraj zjutraj v posebni izdaji prvo vest o ukradenem faraonu, sem takoj že v večerni izdaji priobčil večji oglas s takim-le besedilom: Pozor!!! Faraonsko platno!!! 25% popusta!!! Trpežno in
vztrajno, prebije stoletja in je vedno enako!!! Uspeh tega oglasa si lahko opazila sama!«
»Smili se mi moj mož in ne znam mu pomagati!«
»Čemu se pa toliko žene?«
»Pravi, da gleda ves svet nanj. Ne samo službena dolžnost, tudi osebna ambicija ga naganja k napornemu zasledovanju!«
»Zakaj pa ni razpisal nagrade?«
»Ker ne ve, koliko. Če obljubi malenkost, ne izve ničesar, za par beličev se nihče ne izpostavi rad neprijetnostim policijskega izpraševanja. Velika nagrada bi pa storilce prav za prav šele opozorila na veliko vrednost ukradenega predmeta iti zopet bi ne bilo nič!«
»Le verjemi mi, Lojzika, da izvirajo vse te sitnosti iz dejstva, da ni zavarovalo muzejsko vodstvo faraona zoper tatvino. Če bi ga bilo zavarovalo, bi že zavarovalnica sama kolikor toliko nadomestila izgubo, tako pa nima muzej sedaj ne faraona ne zavarovalnine. Malo trgovske opreznosti bi tudi takim podjetjem ne škodovalo!«
»Ne gre, kakor mi pravi moj mož, v tem slučaju za to, da se vrne faraon muzeju, marveč gre za to, da ga vrne 011, šef tukajšnje policije. Moževa bodočnost je na prevesici.«
»Eh, kaj bodočnost! Če ne bo uspel, naj vstopi kot drug v mojo tvrdko, saj boš tako po moji smrti vse ti podedila.«
»Kmalu bi bila pozabila, čemu sem prišla k tebi, papa. V nedeljo je god mojega moža in ne vem, s čim naj mu vsaj deloma preženem težke skrbi.«
»Čakaj, že vem, grem v štacuno in se kmalu vrnem.... Glej to blago, nekaj posebnega, elegantno, moderno, pri tem pa trpežno. Najbolj ga priporočuje dejstvo, da sta danes že dve stranki zahtevali to blago,
pomisli dobro, z vzorcem v roki. Siva barva z rdečimi križci. Jaz pošljem takoj to blago v svojo delavnico, potrpi, da telefoniram v prvo nadstropje... drin, drrrrrin, halo, ali ste vi, gospod mojster? Prav! Takoj vam pošljem blago, napravite obleko, bo za mojega zeta, do sobote zvečer, mero imate, kaj ne, manj nujna dela naj se odlože.... a tako... ni nujnih del, tem bolje! Hvala, gospod mojster! Drin, drin! Torej, draga Lojzika, v nedeljo zjutraj podariš slavljencu novo obleko, ki mu gotovo, — o tem sem prepričan — prežene vse skrbi na faraona!«
»Dal Bog, papá! Kako bi ti bila hvaležna, če bi se nama posrečilo, da vsaj za nedeljo, za njegov god, kako naj se izrazim, razfaraoniva mojega moža!«
13.
[uredi]Draga Veronika!
Prejmi najprej prisrčen pozdrav! Moja mama mi je davi prinesla Tvoje pismo. Povedati Ti moram namreč, da nisem več doma in da služim že dva meseca v mestu. V tej svoji prvi službi sem zelo zadovoljna. Gospa je dobra. Menda si jo poznala. Humarjeva s trga je. Manufakturo prodajajo. Pred enim letom se je poročila, njen mož je ravnatelj pri tukajšnji policiji.
Odkar si odšla v Egipet — o pustu si se menda odpeljala — se je dogodilo marsikaj v naši domači vasi. Gotovo Te bodo te novice zanimale. Francel Kovačev je zapustil Kristino, ker si je bila pristrigla lase do tilnika. Pri Mlinarjevih ziblje Urška, poročila se bo s Tinetom, ko se vrne od vojakov, Podbregarju je zgorela hiša, pravijo, da je bil dobro zavarovan in da bo imel še sitnosti. Pred cerkvijo se je vsadila lipa. Naše društvo je imelo prejšnji mesec veselico. Igrali so dobro, petje je bilo pa slabo. Alt
je pesem popolnoma izkvaril. Se li še spominjaš, kako smo držale alt, jaz, Ti in Gizela?
Kakor mi pišeš, si tudi Ti zadovoljna s svojo službo. Daleč si šla od doma. Ali si že prišla skup s kako domačinko iz teh krajev? Zofka in Angela sta v Aleksandriji, v Kairi ni razen Tebe menda nobene od nas.
Nekaj Ti pa le morem zaupati. V našem mestu so ukradli iz muzeja faraona. Vse mesto je pokonci. Moj gospodar je voditelj tukajšnje policije, no in potem si že lahko predstavljaš vse. Ne je, ne pije, vedno lazi okrog, študira, ugiblje. Njegova žena se je že začela bati za njegovo zdravje. Potožila mi je danes po kosilu in smilila se mi je, revica, ljubi ga in dobra je z mano. Kako rada bi ji pomagala! Pri tej priliki sem marsikaj izvedela o faraonih. Tam pri Vas v Egiptu kopljejo faraone kar iz peska. Tudi naš faraon iz muzeja je ležal pred bogve kolikim časom v pesku.
Ko se mi je tako jokala moja dobra gospa, sem sklenila v srcu, da ji pomagam. Poslušaj — naj ostane vsa zadeva med nama — ali bi Ti ne mogla poslati na moj naslov kakega faraona, če mogoče iz dvajsetprve dinastije, iz katere je bil naš ukradeni faraon. Dinastija je vladarska rodbina, so vsi člani vladarske rodbine. Lahko pošlješ tudi kakega iz kake dinastije prej ali pozneje, samo pazi, da ne bo prevelika razlika. Tudi če je iz druge roke, nič ne de, samo cel mora biti. Glihaj, če le moreš, saj jim je sedaj cena padla, ker so jih toliko izkopali. Sicer pa plača faraona kakor tudi prevozne stroške oče moje gospe, trgovec Humar. Zelo ljubi svojo edino hčer, in ko mu povem, kako se da pomagati v tej zadevi in novega faraona vtihotapiti v muzej, ne bo skoparil. Naj Te torej denarna plat najinega podjetja prav nič ne skrbi! Škoda, da radi pičlega časa ne moreš poslati faraona že do nedelje, ko bomo obhajali gospodov god. Vem, da bi ga kot vezilo bolj razveselil faraon kakor pa nova obleka, ki mu jo podari gospa.
Oprosti, da Te nadlegujem že v svojem prvem pismu. Preskrbi mi torej, če le moreš, faraona radi moje gospodinje, ki je tako dobra, tako blaga! Šele dva meseca sem pri njej v službi, pa mi je darovala že eno modro obleko, kakršno si Ti nosila lansko poletje, in dva predpasnika.
Če ne moreš ničesar v tem oziru ukreniti, odpiši mi!
Pismo Ti pošiljam z letalno pošto. Naj tudi stanejo znamke, samo da dobiš pismo čimprej in da mi tudi čimprej odgovoriš, še preden se nama, meni in gospe, radi prevelikih skrbi zmeša naš gospod. Nerada bi se prekladala in iskala nove službe, ker tako dobre ne dobim tako kmalu.
Še bi Ti pisala, toda oči mi lezejo skup, saj je že polnoči.
Bodi pozdravljena, draga Veronika, in ne zabi moje prošnje in svojega čimprejšnjega odgovora!
Tvoja Malka.
Še nekaj! Pepca Poženelova se tudi odpravlja v Egipet. Še enkrat se Ti priporočam za faraona in za odgovor. Sedaj pa grem spat.
14.
[uredi]Stran v policijskem protokolu, ki se je odkazala vsakemu novemu gostu, je ostala pri zadnjem aretirancu skoroda nepopisana. Predalčki, kamor so se zapisovali podatki o imenu, priimku, očetovstvu, materinstvu, rojstnem kraju in letu, pristojnosti in narodnosti, so bili prazni, le proti koncu strani, kjer so povpraševale neme črke po dnevu, izvršujočem opravniku in vzrokih aretacije, so se bili zabeležili kratki odgovori: 7. avgust, redar Kožuh in Osumljen, da je ukradel Urbanu Prahu obleko.
Pod zadnji odgovor se je podpisal adjunkt Slavec, uradnik, ki mu je bil ravnatelj Drenik, odkar je
sam posvečal vso svojo pozornost faraonu, poveril manj važne zadeve.
Težka se je zdela adjunktu zadnja odkazana mu zadeva: pristnost ukradene obleke je ugotovljena, ni pa ugotovljena še tatvina, niti niso ugotovljeni osebni podatki dozdevnega in osumljenega storilca. Zato se je pa adjunkt že takoj od početka naravnost zagrizel v to zadevo.
Ko je spoznal že pri prvem izpraševanju, da se z aretirancem nikakor ne more sporazumeti, si je izposodil od sodnije seznam zapriseženih tolmačev, od trgovske zbornice pa imenik veščakov, ki znajo kak tuj jezik, in povabil vse tolmače in vse veščake za drugo jutro ob deveti uri k sebi: pritličje, vrata sedma. Stavek, ki je govoril o odškodnini za trud, je adjunkt na vsakem posameznem obrazcu podčrtal, da si je s tem zagotovil polnoštevilno udeležbo.
Ko je primahal sluga Krpan s pošte, kamor je bil nesel šefove okrožnice s priloženimi krpami, v urad, je že moral z drugim naročilom po mestu. Tekal je od naslova do naslova in oddajal adjunktova vabila. Šele pozno pod noč si je mogel privoščiti počitek in vrček piva.
Ob devetih so že prihajali na policijo povabljenci. V sobi pred adjunktovim uradom so se zasedle v hipu vse stolice, gruča gospodov je stala pri oknu, medtem ko so se trije izprehajali po dolgem mostovžu.
Adjunkt je bil prišel že pol ure prej v svoj urad. Kakor da zavisi njegovo napredovanje v službi od uspeha tega dopoldneva, se je bil dodobra pripravil na zaslužbo nerazumljivega pohajača s tolmači.
Sedel je za svojo mizo, na desni pred njim je stal poleg jetniškega paznika faraon v Urbanovi pestro zakrpani obleki, na levo stran je pa sedel vsakokratni tolmač.
Faraon je izpregovoril od časa do časa kako besedo, ko je videl, da so le preveč silili vanj zdaj adjunkt, zdaj paznik, zdaj tolmač. Kratke so bile njegove besede, a njihova tehtnost se je čutila. Ponosno je stal pred mizo. Poveljnik, vladar, ki je po pomoti ogrnil beraške cape mesto kraljevskega škrlata.
Do desete ure so prišli na vrsto vsi evropski jeziki, iz drugih delov sveta pa najznamenitejši. Tolmači in veščaki so povpraševali, poslušali, kar je govoril faraon, in zmajevali zaporedoma z glavo, kajti izpra-ševanec jim je govoril neznan jezik. Zadnji veščak, bil je to veščak za rumunski jezik, je izjavil adjunktu po končani zaslišbi nekaj resno nekaj v smehu: »Kar se tolmačiti ne da, jezika je ciganskega.«
Saj res! Da se ni bil že prej spomnil na to. In adjunkt je še enkrat preletel z očmi ponosno postavo pred sabo. Rjava, od solnca zagorela, od burje razdrapana in od dežja ustrojena koža je na vsak način izdajala ponosnega glavarja večje ciganske tolpe.
Kje pa dobiti tolmača za ciganski jezik? V sodnijskih seznamih ga ni, kajti kdor zna ciganski, ne more biti kaj prida, zato se pa tudi ne zapriseže, da se mu tako ne nudi prilika do krive prisege. Kdo naj bi tudi znal ciganski jezik v mestu? Adjunkt se je zaupno obrnil s tozadevnim vprašanjem na jetniškega paznika.
»Konjski mešetar, Alojzij Rupnik, zna še precej dobro, saj je vedno z njimi v zvezi radi konjskih kupčij. Večkrat je že prišel, spominjam se dobro, obiskovat cigane v zapor.«
»Hvala! Kje pa dobim ob tej uri mešetarja?«
»Gospod adjunkt,« se je nasmehnil paznik, »mešetarja iščite le v gostilni zjutraj, predpoldne, opoldne, popoldne in zvečer! Samo ob semanjih dneh je dve
uri na živinskem trgu. Če se ne motim, zahaja k »Zlatemu vrču«. Tam ga dobite!«
Črez dobro četrt ure je za slugo prisopihal mešetar. Velika, močna postava. S stalnim nasmeškom do-brovoljčka na rdečem, že v višnjevo modrino prehaja-jočem obrazu. Na telovniku mu je visela debela, srebrna verižica s srebrno konjsko glavo kot priveskom.
»Gospod Rupnik, skušajte zvedeti od tega človeka njegove osebne podatke! Govori popolnoma neumljiv jezik, zdi se, da je to ciganščina.«
»Takoj, gospod adjunkt!«
Mešetar Rupnik je že po prvem stavku, ki ga je bil izgovoril izpraševanec, spoznal, da je ta govorica vse prej ko ciganščina. Ker se je pa bal, da bi se mu ne nakazal in izplačal zaslužek za njegovo tolmačenje, je od časa do časa pokimal z glavo, češ, zelo dobro razumem tujca.
Ni minilo dolgo in mešetar se je ponašal že s takim uspehom, da je lahko narekoval adjunktu ugotovljene podatke: Joša Hudorovič, sin pokojne Hame, rojen na državni cesti blizu stare mitnice, rojstno leto neznano, vere in narodnosti ciganske, pristojnosti po večini zaporne.
Radi ljubega zaslužka je mešetar pojedel faraonu, samo da bi bili podatki bolj verjetni, zakonskega očeta, izpreobrnil ga k ciganski veri, pociganil ga tudi narodno in mu slednjič naprtil vse polno že prebitih zapornih kazni. Vse to pa radi zaslužka, ker mešetar je bil vedno žejen, dvakrat žejen pa po semanjih dneh.
Na adjunktovo vprašanje, kako je prišel cigan do svoje obleke, je zvedel mešetar, da jo je cigan kupil od neznanca in tudi pošteno plačal.
Še jopič nase in ravnatelj Drenik je bil oblečen. Stegnil je desno, stegnil levo roko, nikjer ga ni tiščal. Zapel si ga je in prilegal se mu je, kakor bi bil ulit. Hlače z naravnost umetniško izlikano pleto so bile mojstrovina prve vrste. Ženka mu je, sukajoč še prizadevno okrog njega, izpuknila tu pa tam iz obleke kak naudarek belega sukanca, ki je bil ušel paznemu očesu že starega mojstra.
»Hvala ti, Lojzika! Z nobeno obleko menda nisem bil tako zadovoljen, kakor sem prav s tem tvojim vezilom!«
»Srečna sem, če si ti zadovoljen! Toda stopi vendar k omari in poglej se v zrcalu na njenih vratih! Ne boj se, prav nič ga ne pokvariš, če tudi ti kdaj pogledaš vanj. Ves se vidiš v njem od glave do pete!«
»Zdi se mi, da bi me rada videla danes na moj god v dvojniku hkratu: pred zrcalom in v zrcalu. Pa bodi! Izpolnjujem ti to željo!«
Ravnatelj je stopil nato pred zrcalo. Žena je imela vendar le prav, si je dejal. V zrcalu pregleda človek laže in temeljiteje svojo novo obleko, kakor če jo ogleduje na sebi. Toda, kje neki je že videl tako obleko? Tako znana se mu je zdajci zdela! Zamislil se je, zroč venomer v zrcalo. Polagoma se je spomnil četrtka, spomnil se gospe Tone Petričke, ki mu je bila prinesla v urad krpo ukradene obleke, spomnil se stavka v svoji okrožnici na orožniške postaje: »Kjerkoli in kadarkoli se izsledi kdorkoli v obleki, koje vzorec se prilaga pismu, se mora zapreti!», prej nekam družinsko mehke in okrogle poteze na obrazu so mu postale po tej ugotovitvi uradno trde in ostre in z nekoliko tresočim se glasom, a vendar odločno se je zadri: »V imenu postave se aretiram!«
»Moj Bog, moj Bog!« si je lomila gospa Lojzika roke in vzdihovala: »Brž, ko sem te videla, kako si buljil oči in se zagledal v eno točko, sem vedela, da izbruhne! Vse to od samih skrbi. Pomiri se, Lovro, sleci se in lezi v posteljo, jaz pošljem po zdravnika!«
»Ne vmešuj se v uradne čine, žena, ker je tako vmešavanje kaznivo; moral bi sicer še tebe aretirati. V nečem te bom pa le slušal. Slečem se, a ne, da poj-dem ležat, marveč da se preoblečem. V tej obleki bi se moral spremljati uklenjen v svojo ravnateljsko sobo na prvo zaslišbo. Da se tega izognem, prinesi mi kako drugo, katerokoli obleko!«
»Še vedno govoriš tako čudno, tako zagonetno. Prav nič te ne razumem! Moj Bog!«
»Kaj čudno! Kaj zagonetno! Če zahtevam, da se ravnajo moji ljudje strogo po mojih službenih navodilih, moram ta navodila tudi sam spoštovati!«
»Oh, ta nesrečni faraon!«
»V tem oziru ti moram pritrditi, draga žena! Sicer pa ne žalosti se! Vkljub vsemu mi je tvoje vezilo drago in hvaležen sem ti zanj. Da ti vsaj nekoliko povrnem tvojo pozornost in ljubezen, te popeljem, kaj praviš k temu načrtu, po kosilu z avtomobilom, kamorkoli si poželiš, ali k morju ...«
»Ne, ne, prevelike družbe ne maram, vsaj danes ne!«
»Ali v hribe.«
»Da, v hribe, v gorsko prirodo, da se izogneva vsaj za nekaj ur vsega, kar bi naju lahko spominjalo na mesto in na tega nesrečnega faraona. Saj ostaneš, dragec, dopoldne doma?«
»Ne, draga ženka! Adjunkt ima prosto, zato pa moram jaz v urad!«
Celo zajtrkovati je pozabil ravnatelj. Ko se je bil preoblekel, je smuknil neopažen z doma. Bal se je
namreč, da bi ga žena ne ustavljala s svojimi zlemi slutnjami.
Prišedši v urad, je začel ravnatelj Drenik prebirati zapisnike o zaslišbi vseh onih oseb, ki so bile zaprte radi faraona. Sam je bil vse te osebe izpraševal in sedaj, ko je bil sam, nemoten, je skušal dobiti v teh pismenih podatkih ono nit, ki je ni mogel dobiti pri ustni preiskavi in ki naj bi ga rešila iz tega faraonskega labirinta.
Trkanje — in v sobo je stopil profesor Koren, brž za njim pa redar Mlečnik.
Profesor je bil razburjen, zelo razburjen.
»Oprostite, gospod ravnatelj! V meni vre! Grem po mestu, pa pride ta gospod k meni in me povabi s seboj. Resno, strogo, uradno! Pomislite, jaz naj grem s policajem — vsa čast njegovi osebi! — po ulicah, da me vidijo šolarji, da me vidijo dijaki! Zakaj, vprašam vas, čemu? In da ni nastala javna spodtika, sem šel. Komaj in komaj sem si bil izprosil od svojega uradnega spremljevavca deset korakov razdalje.«
»Nič hudega, gospod profesor!« ga je tolažil ravnatelj, odslovivši profesorjevo oboroženo spremstvo. »Stražnik se je ravnal po dobljenih navodilih. Obleka, kakršno nosite, je bila ukradena. Ker smo pa dobili vzorec blaga, bo danes zaprt, kdorkoli se pojavi s tako obleko na ulici. Oprostite! Imeli ste pač smolo. Ker sva že pri stvari, povejte mi, gospod profesor, kje ste kupili blago za to obleko!«
»Pri trgovcu Humarju.«
»Kdo vam jo je pa šival?«
»Krojač Hladnik.«
»Krojač Hladnik? Te dneve sem ga že večkrat slišal imenovati. Avtomobil ga je povozil, obleka, kakršno nosite vi na sebi, mu je bila ukradena ...«
»To obleko sem si bil sam izbral in moram reči, da mi jo je napravil mojster Hladnik v dogovorjenem času. Moja obleka mu torej gotovo ni bila ukradena!«
»Prav lahko! Ko mu je bila ukradena vaša obleka, je kupil isto blago in se lotil znova šivanja. Te možnosti nikakor ne moremo izključiti. Sicer pa, gospod profesor, mi pri policiji nismo nezmotljivi, ljudje smo z dobrinami in napakami kakor vsi drugi. Vsaka naša pomota zadene nedolžno žrtev v živo, a to je v vseh poklicih. Nadejam se, da nam naše prevelike gorečnosti ne boste dolgo časa oponašali in da bo ta dogodek že pozabljen, ko sedeva zopet prihodnjič k šahovnici!«
»Skušal bom pozabiti!« se je poslavljal profesor Koren.
»Čakajte, gospod profesor, da vas nekoliko pospremim do doma. Nevarno je hoditi s to obleko po mestu, dokler ne preklicem tozadevne okrožnice. Zato vas pa prosim, preoblecite se čimprej!«
(Kako je končala zadeva z Faraonom, bomo obrazložili v prihodnjem zvezku „Bibioteke").