Fantovsko sonce

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Fantovsko sonce
Šaljiva zgodba z resnim poudarkom.

Vinko Bitenc
Izdano: Gruda, 1934, letnik 11
Viri: dLib 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8/9, 10, 11, 12
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

1. Anžonov Francelj vasuje.[uredi]

— Kikirikiii! — je zateglo zapel petelin koncem vasi, ki je ležala v globokem spanju. Zares, vas Brdo je počivala. Čas žetve in košnje je bil tu, vaščani so po trudapolnem delu spali kakor ubiti. Dnevi v poletju so dolgi, noči kratke, najkasneje ob štirih zjutraj je treba biti spet na nogah.

Petelin je znova zapel; pričeli so se mu oglašati tovariši po vasi; nekateri z nizkim, zategnjenim glasom, drugi z visokim, presekanim. Tudi Anžonov petelin je zaplahutal s perotmi na gredeh in zapel.

„Preklemani mulci, ste se zmotili; saj mora biti komaj polnoči, pa ste že začeli,“ se je Anžonov Francelj jezil nad petelini. Skozi lino in špranje na svislih so svetili lunini žarki naravnost v obraz Franceljnu, ki se je bil pravkar predramil.

V zvoniku vaške cerkve se je sprožila ura. Francelj je naštel dvanajst.

„Hudimana, kako da sem zaspal!“ je Francelj skočil na noge. Stopil je k lini in prisluškoval, če je v kašči, kjer spi oče, vse tiho. Pa ni bilo. Stari Anžon je bil naduščjiv, ponoči ni mogel spati. Prižgal je luč, hodil semintja po sobi, stokal in kašljal. Tudi nocoj. Franceljna je jezilo, ker ni mogel neopaženo zlezti po lestvi na dvorišče; kajti okno v kašči je bilo odprto, Anžon je slonel ob njem in gledal v mesečno noč. Franceljnu ni kazalo drugega, kakor počakati.

Stari Anžon se je kmalu naveličal zijati skozi okno. Odkašljal se je, pljunil na dvorišče in se skobacal v posteljo.

Počasi, tiho se je splazil Francelj skozi lino na svislih; z nogama je dosegel klin lestve in po nji zlezel navzdol. Otresel se je senenih bilk, hotel zavriskati, pa se je premislil.

„Ne maram, stari bi me še ozmerjal.“

Veselo mu je bilo pri srcu, smeh mu je silil na ustnice. Kako bi ne bil vesel! Saj se je bil namenil v vas k svoji ljubici, zali Deglovi Marički! In tako jasna je noč; luna, to svetlo fantovsko sonce, se vozi po nebu med gostim špalirjem zvezd. Franceljnu se zdi, da se mu luna dobrovoljno smehlja skozi vejevje košate lipe na dvorišču. Vse je tako tiho, mimo, še pes ne zalaja nikjer, samo neugnani murni čirikajo v travi svoje zaljubljene pesmi; odnekod, menda iz gmajne, prihaja skovikanje sove.

Francelj je zavil za hišo po stezi, ki je držala na pot. Že dolgo ni bil tako dobre volje, kakor nocoj. Vsa utrujenost ga je minila pri mislih na Maričko.

Popoldne, ko so spravljali seno, sta z Maričko mimogrede spregovorila nekaj besed. Anžonova senožet meji namreč na Deglovo. Med grabljicami se je sukala Marička! Sukala pa se je tako, da je bila vedno v bližini meje, kjer je stal Anžonov voz. Francelj je nakladal seno nanj.

„To si pridna, Marička,“ je pohvalil Francelj in se uprl na trirogljate vile.

„Sem, pa si ti še bolj,“ se je zasmejala Marička. Z belim predpasnikom si je obrisala pot s čela.

„Joj, pa tak pušeljc! Komu je neki namenjen?“

„Tebi,“ je napol resno, napol šaljivo odgovorila Marička in hitela z grabljami k drugi kopici. Francelj je zatelebano gledal za dekletom.

„Nocoj pridem ponj!“

„Le!“ se je obrnila Marička, popravila si nagel v nedrijih in spet pričela z delom. Glasen smeh je odmeval med grabljicami.

Izza voza je prikašljal stari Anžon.

„Kaj pa postajaš fant, ko vidiš, da se pripravlja k nevihti!“ Francelj se je zganil, pogledal očeta, nato pa je urno pričel metati visoke kupe sena na voz.

Nevihte ni bilo. Z mrakom so izginili temni oblaki, zvezde so zagorele, nastala je najlepša mesečna noč.

V take misli zatopljen je Francelj korakal skozi vas. Nad klancem je krepko zavriskal. Vrisk je odmeval med hišami, odbijal se v gozdu za vasjo. Spodaj pod klancem je žuborel potok. Čezenj je držala brv, ki je vezala sosedno vas z Brdom. Francelj je nenadno zagledal, kako je čez brv smuknila moška postava in zginila med jelševjem. Obstal je in prisluhnil.

„Hudiča, kdo pa straši tam?“ je zaklical. Jelševje je zašumelo, v odgovor je prifrčal kamen po zraku; da se Francelj ni izognil, bi ga bil kamen zadel naravnost v glavo. Prezirljiv krohot se je razlegal na oni strani potoka. Franceljna je kar vrglo po klancu navzdol. Stekel je čez brv, skočil med grmovje. Toda tam že ni bilo nikogar. Prešeren vrisk je odmeval iz daljave. V svitu lune je Francelj zagledal zasmehljivca, ki je hitel po vijugasti stezi proti Jaršam.

„Prekleti Jaršovec,“ je zaklical za njim, „le počakaj, saj prideva še skupaj — dobro te poznam!“

V resnici pa Francelj ni spoznal svojega protivnika. Besede je izrekel kar tako, da bi grožnja bolj zalegla. Nejevoljen se je okrenil, prekoračil brv in je na vso jezo na drugi strani potoka zavriskal. Premišljeval je, kateri izmed jaršovskih fantov bi mogel biti napadalec. V mislih je obredel vse hiše v Jaršah.

Brdski in jaršovski fantje so si bili že od nekdaj v laseh. Največ zavoljo deklet. Če so Jaršovci vasovali na Brdu, so jih domači fantje napodili in včasih tudi pretepli. Kadar pa je kak brdski fant zašel v Jarše, pa najsibo k ljubici, ali po drugih opravkih, gotovo je moral teči, če se je mudil tam pozno v noč. Premirje so sklenili fantje samo ob kaki svatbi, ob procesijah in pri pogrebih. Nekoč pa so se stepli celo na sedmini. Tisti Likebov Nace iz Jarš, sin vdovele gruntarice, ga je takrat polomil. Bil je znan pretepač; če je bil pijan, je kar pobesnel. — Domala iz vseh Jarš so se zbrali pogrebci v županovi krčmi na Brdu, pridno zalivali spomin rajnkega, bogatega jaršovskega gruntarja, zraven prigrizovali bel kruh, hvalili vsevprek rajnkega in obžalovali njegovo prezgodnjo smrt.

Jaršovski fantje so sedeli skupaj, med njimi tudi Likebov Nace, ki si je bil naročil žganja in ga mešal med vino.

„Naj le vidijo Brdčani, koliko ga prenese jaršovski fant,“ je pripomnil zbadljivo proti gostilničarju.

Bil je pozni jesenski čas, zgodaj se je znočilo. Pogrebci so se pričeli razhajati, le fantom se ni nikamor mudilo.

Pod mrak so stopili v gostilniško sobo trije brdski fantje, Anžonov Francelj in še dva druga. Sedli so k mizi v kotu in naročili pol litra vina.

Pijani, objestni Libekov Nace je pričel kar na lepem zbadati Brdčane, češ, da imajo še poravnati star račun. Franceljna in njegova dva tovariša je kmalu minila potrpežljivost. Začele so padati psovke, kozarci so frčali po zraku in preden se je kdo zavedel, sta se Francelj in Nace spoprijela. Gostilničar je urno poslal po orožnike, ki so napravili mir, če ne bi bila na tisti sedmini gotovo tekla kri.

Kaj takega še niso pomnili v brdski fari.

Vse to je premišljeval Francelj, ko je stopal proti Deglovi hiši. Jezil ga je napad s kamenjem, še bolj ga je jezilo to, da ne ve, kdo je bil „aufbiksar“.


2. Marička in Francelj v škripcih.[uredi]

Francelj se je ustavil pred Deglovo hišo. Luna se je bila skrila za oblak; iz polteme so se odražala gospodarska poslopja Deglove kmetije.

Splazil se je na vrt za hišo. V svoje veliko presenečenje je opazil, da gori v Maričkini podstrešni sobici luč. Približal se je hiši. Tisti hip se je spet prikazala luna izza oblaka. Francelj se je zazrl v okno, hoteč s pritajenim glasom poklicati ljubico. Toda obstal je, kakor okamenel; ob zidu, kjer se je vila brajda, je stala prislonjena lestev.

Francelj je potihem zaklel in se obrnil, da bi odšel. Tedaj pa se je v razsvetljenem oknu prikazala senca, beli zastor se je odgrnil, Marička se je sklonila skozi okno.

„Kdo je?“ je skoraj zašepetala. „Si ti Francelj?“

Francelj, ki je ravno hotel preskočiti plot, se je ozrl. Z gnevom v srcu je gledal na belo postavo v oknu, ni vedel, ali bi odgovoril, ali ne.

Slednjič je siknil:

„Z menoj ne boš brila norcev, punca!“

Marička se je zahihitala.

„Počemu pa se jeziš?“

Francelj je stopil za korak nazaj proti hiši.

„Le hlini se! Mene vabiš pod okno, medtem pa sprejemaš ljubčke v sobo.“

Marička se je s silo premagovala, da ni bušknila v smeh.

„Pst! Da se kdo naših ne zbudi! Nisem mislila, da si tako otročji, Francelj! Počakaj, da ti povem — “

„Seveda otročji!“ se je Francelj spet približal nekaj korakov. „Kdo je v sobi?“

„Bodi pameten, Francelj! Saj nisem vlačuga! Ne pustiš me do besede. Poglej“ —

„Seveda, lestev se je sama pristavila, kajne?“ Francelj je stopil pod brajdo in se uprl z roko ob lestev. Marička je stopila od okna in upihnila luč. Pa se je takoj vrnila.

„Veš kaj, Francelj, zdaj mi je pa že dosti tvojih neumnosti. Zavoljo tebe sem bdela, čakala sem te, tresla sem se zate. Pred pol ure je lazil Likebov Nace tod okoli. Nisem se mu hotela oglasiti; slišala sem, ko je rekel, da te ubije, če te dobi. Tako, zdaj sem ti povedala. Lahko noč!“

Marička je tiho zaprla okno in stekla pod odejo.

Francelj je stal, kakor bukov štor in buljil navzgor v okno. Zdaj res ni vedel, pri čem, da je. Ali ga ljubica vara, ali pa je vendarle resnica, kar je povedala. Kri mu je kar butala po žilah. Ljubosumne misli so se mu začele poditi po glavi, začel je dvomiti o Maričkini zvestobi, pa je takoj spet vse te misli zavrgel. Mogoče pa dela krivico Marički, saj ga je še včeraj na senožeti tako lepo pogledala; taki pogledi ne morejo skrivati hinavščine.

Mahoma ga je minila vsa jeza, mehko mu je postalo okrog srca. Sam ni vedel kdaj, pa se je znašel na prvem klinu lestve. Počasi, previdno je plezal navzgor. Široki listi brajde so šumeli, lestev se je zibala pod težo, nekaj je pokalo v njeni sredini. Pa Francelj se ni zmenil za to. Bogve, če mu bo zdaj Marička hotela odpreti? — Tik pod oknom je Francelj dvignil roko, hoteč potrkati na steklo. Tedaj pa je nekaj zahreščalo, lestev se je prelomila ravno čez polovico in Francelj je telebnil na tla, še preden se je mogel z roko ujeti za brajdo.

Sprva se niti zavedel ni, kaj se je bilo zgodilo. Šele, ko je začutil v levi nogi hude bolečine in je poskušal vstati, pa ni mogel, mu je postalo hipoma vse jasno. Kar temno se mu je delalo pred očmi od slabosti; noge še premakniti ni mogel. Ali naj ostane tako, da ga dobe domači?

„Ta hudič, ta prekleti Jaršovec mi je gotovo nalašč podžagal lestev. Zato se je pa potikal okrog hiše. O, ne bo mu prizaneseno!“

Marička je sicer slišala ropot pod oknom, pa je mislila, da je Francelj v jezi prevrgel lestev in nato odšel. Nenadno pa je zaslišala neko stokanje pod oknom. Planila je iz postelje, skočila k oknu in ga odprla.

„Za božjo voljo, Francelj, kaj pa je?“ je kriknila pritajeno.

Francelj se je kljub bolečinam, ki jih je čutil v nogi, veselo pošalil:

„Marička, zdaj se me pa lahko nagledaš. Tisti preklemani Nace iz Jarš jo je dobro iztuhtal, da je menda podžagal lestev. Prav pošteno sem lopnil na tla in res ne vem — tristo zelenih gadov — ali sem si izpahnil nogo, ali kaj, da ne morem stopiti nanjo. Marička pokliči očeta, da zaprežejo koleselj in me potegnejo domov.“

Marička bi se najrajše zasmejala zabavnemu položaju svojega fanta, toda smeh ji ni hotel z usten. Vsa v skrbeh se je nagibala skozi okno.

„Francelj, kaj res ne moreš na noge?“

„Čakaj, bom še enkrat poskusil,“ je zastokal Francelj in se na vso moč uprl na nogo. Pa je šlo, toda ne za dolgo. Stokajoč in sopeč je prišepal do košate jablane in se naslonil ob njeno deblo.

„Zdaj pa res ne vem, kako bom prikrevsal domov, Marička. Hudičeva smola!

Iz čumnate spodaj, kjer je spala dekla, se je začulo neznansko vpitje.

„Na pomoči Tatovi! Vlomilci!“

„Kaj pa se blede tej šavri?“ se je zasmejal Francelj proti Marički, ki je še vedno vsa trepetajoča slonela ob oknu.

„Ježeš Marija, vso hišo bo spravila pokonci! Francelj, jaz ti ne morem pomagati. Če le moreš, hitro odidi, da te naši ne dobe tu.“

Priprla je okno in zginila od njega.

Spodaj v hiši se je prižgala luč, govorenje, drsanje copat, koraki in odklepanje se je slišalo.

Francelj je zgrabil dolgo vejo jablane, ki mu je molela nad glavo in jo odlomil. Z vso naglico jo je prikrojil za palico. Opiraje se nanjo je urno kolikor je pač mogel, odšepal z vrta in zavil med grmovje na bližnjico.

Res je bil že skrajni čas, kajti stari Degel je prihrumel na dvorišče z lučjo v eni roki, v drugi z vilami. Za njim je stopal hlapec z motiko, držeč jo visoko v zraku. Deglova mati in dekla pa sta v primerni razdalji, napol napravljeni boječe capljali za njima. Deglovka je bila v naglici pograbila metlo, ki je bila prislonjena za durmi.

„Ali si jih videla več, ali samo enega?“ je spraševala deklo, ki se je od strahu vsa tresla in si je bila v razburjenju pozabila zapeti bluzo, da so ji silile mahadrave prsi izpod nje.

„Videla sem samo enega, toda po govorjenju, ki sem ga slišala, sodim, da jih je moralo biti več.“

„Ali je že lezel skozi okno?“ je hotela vedeti Deglovka.

„Menda,“ je pravila dekla, „ker je tako zaropotalo. Sultan je strašansko lajal. Stekla sem v izbo in zagnala krik.“

„Kako da se Marička ne zbudi?“ je nenadoma šinilo Deglovki v glavo. Spustila je metlo in odhitela nazaj v hišo. V splošni zmešnjavi so vsi pozabili na Maričko. Ta je slonela ob temnem oknu svoje sobice in strahoma opazovala čudni pohod okrog hiše.

„Vam že pokažem, lopovi!“ je vpil oče Degel in svetil z lučjo vsepovsod. Hlapec je verno stopal z motiko za njim. Ob brajdi je ležala zlomljena lestev.

„Kaj pa je to?“ se je sklonil Degel nad njo. Hlapec je pregledal in otipal oba konca lestve.

„Naša ni,“ je važno zaključil svojo preiskavo.

Oče Degel je pomolčal, ozrl se na podstrešno okno in pomenljivo pokimal z glavo.

„Saj že vem, kakšni tatovi so bili pod oknom. Alo spat! O drugem se že pomenimo zjutraj.“

Kmalu je v hiši ugasnila luč.

Samo Marička ni mogla zaspati. Premišljevala je o dogodkih noči, skrbelo jo je, kaj porečejo oče. Tolažila jo je misel, da se bo mati potegnila za njo. Ko je namreč Marička preje zaslišala hojo po stopnicah, je brž skočila pod odejo in se delala, kakor da spi.


3. Pridige tam, pridige tu.[uredi]

Tisto noč je Francelj komaj prikrevsal domov. Poskusil je zlesti na svisli, pa ni mogel. S hojo se je razbolela noga še bolj. Zato se je odpravil kar v skedenj na slamo. Bil je prebrisan fant in si je mislil:

Do zjutraj si spočijem nogo in če ni kaj hujšega, bom takoj lahko stopil nanjo. Zlomil ali izvil si jo nisem — kje neki! Saj bi potem ne mogel ganiti z njo. Najbrže sem se pri padcu udaril na kost, kvečjemu da sem si nogo v členku premaknil. Da bi le kdo ne zvedel o vsej tej neumnosti nocoj. To pa rečem, Jaršovcem jo bom še pošteno zagodel.

Tako modrovaje sam s seboj je Francelj ležal na slami. Roke si je bil položil pod glavo, pod levo nogo si je bil stlačil otep slame, da je počivala nekoliko višje. In res — bolečine so začele pojenjavati. A zaspati kljub temu ni mogel. Preveč je bil razburjen od sitnega dogodka pod oknom. Sklenil je, da mora na vsak način izslediti tistega predrzneža, ki se je upal njemu, Anžonovemu Franceljnu, najpostavnejšemu, najmočnejšemu fantu v brdski fari, podžagati lestev in to celo pod oknom njegove izvoljenke. Pa saj tako ni bil nihče drugi, kakor Likebov Nace; na to bi Francelj skoraj prisegel.

„Ampak, kako je le mogel izvedeti, kdaj pojdem pod okno,“ je zamrmral Francelj. Mislil je na včerajšnji dan, ko so na senožeti spravljali seno. Tistih par besed, ki sta jih izmenjala z Maričko, ni mogel nihče slišati, kvečjemu, če bi —, Francelj se je spomnil na Deglove grabljice. Med njimi je bila Ciuhova Cila iz Jarš, že odcvetela devica in prva tercijalka pod brdskim zvonom. Z Deglovim so si bili v daljnem sorodstvu, pa so jo najeli ob košnji. Tista Cila je na neki gasilski veselici na Brdu vršila „službo“ špijona. Imena vseh onih brdskih in jaršovskih deklet, ki so ostala pozno v noč na veselici in plesala, je nesla župniku na nos. Med njimi je bila tudi Deglova Marička.

Francelj je to zvedel in nekoč, ko je Cilo srečal na vasi, jo je kar po domače nahrulil in ji svetoval, naj v bodoče pusti njegovo dekle pri miru.

Od takrat Cila Franceljna ni več pogledala. Kaj pa, če je Cila nahujskala Naceta, da bi se maščevala za svoj užaljeni ponos?

Skozi odprta vrata skednja je svetila luna, ki je plavala že nizko nad hribom. Francelj je zrl vanjo in se mu je zdela, kakor okrogel obraz, ki se mu posmehuje.

„Oj, ti fantovsko sonce!“ je šepetal Francelj že na pol v spanju; „sinoči mi pa nisi ogrelo srca, ne, nisi, ni — si ...“

Premagala ga je utrujenost in je trdno zaspal. Ko se je prebudil, je bil že dan. Pred njim je stal — oče Anžon.

„Fant, kaj pa to pomeni?“ je trdo nagovoril sina. Francelj se je s težavo dvignil.

„Kaj neki naj pomeni? Zahotelo se mi je, pa sem šel v skedenj spat.“

„Molči!“ je zagrmel Anžon. „Vem, da se ti je sinoči zahotelo, pa ne v slamo, ampak pod okno, kajne?“

„Nisem več osemnajstleten smrkavec, da bi vam moral za vsak korak povedati, kam grem,“ je precej osorno odgovoril Francelj.

Anžona je stogotilo. Mogoče bi sina ozmerjal še vse bolj, da ga ni nagnal kašelj. Ko se je odkašljal, je mirnejše dejal:

„Lep sin, ki tako govori s svojim očetom.“

Te besede so Franceljna nekoliko pogrele. Otresel se je slamnih bilk in hotel oditi.

„Počakaj!“ ga je zadržal Anžon. „Zdaj sicer ni čas za to, ampak vse eno ti bom na kratko povedal, da se boš vedel ravnati. Deglove dekline mi ne boš vlačil v hišo. Saj ti je znano koliko smo morali prestati pred Deglovimi zaradi tiste poti ob meji. Še tožil me je, hudič stari. Pa da bi mi njegova hči na stara leta rezala kruh? Nikoli! Če hočeš, greva v nedeljo popoldne pogledat v Jarše. Brenteževa Micka je zala punca in bogata, kakor nalašč bi bila za naš grunt. Če pa nočeš, si bom tudi jaz marsikaj premislil.“

Francelj je bušknil v smeh.

„Hahaha! Brenteževa Micka! Se rajši nikoli ne oženim!“

Stopil je iz skednja in odhajal proti hiši. S svojo bolečo nogo je hodil kolikor mogoče ravno, da bi ne zbudil pozornosti očeta.

Stari Anžon je gledal za njim, nekaj zagodrnjal in se odpravil proti hlevu.

Ob istem času so sedeli Deglovi okrog široke javorjeve mize pri zajutrku. Vsi so bili nekam čudno molčeči to jutro. Slišalo se ni drugega, kakor ropotanje žlic po lončeni skledi.

Ko je Deglovka po jedi odmolila očenaš, se Degel ni prvi dvignil izza mize, kakor je imel navado, nego je obsedel in ukazal delo hlapcu. Dekla je pospravila po mizi in odšla v kuhinjo pomivat. Marička je hotela za njo.

„Počakaj, dekle!“ je zaklical oče, vzel mehur in pričel basati tobak v pipo.

„Kaj pa je?“ se je Marička obotavljaje približala mizi.

„Dekle, kdo je bil sinoči pod oknom?“ je Degel kar naravnost vprašal prepadeno Maričko, ki je pogledovala mater, kakor bi iskala pri njej zaslombe. Deglovka si je dala nalašč opraviti na klopi ob peči. Brskala je tam neke cunje in na skrivaj pogledovala zdaj moža, zdaj Maričko.

„Pusti no dekleta, stari! Marička je spala kakor ubita. Sama sem videla, ko sem jo šla budit. Hvala Bogu, da spi, sem si mislila in sem jo pustila kar pri miru. Kaj pa more dekle zato, če so tatovi okrog hiše?“

„Tatovi? Hahaha,“ se je zasmejal Degel. „Kakopa, saj bi nam kmalu ukradli Maričko, hahaha!“

Marički je šlo skoraj na jok.

„Ne vem, kdo je bil pod oknom.“

„No, vidiš?“ je Deglovka poočitala možu.

Ta je udaril po mizi.

„Tiho, pravimi Ne trpim potuhe v hiši!“

„Oh, delaj, kakor hočeš, dedec siten!“ se je ujezila Deglovka in odhitela v kuhinjo.

Degel se je obrnil k hčeri.

„To ti rečem, dekle, da taki zeleni fantalini, kakor je Anžonov, ne bodo hodili ponoči okrog moje hiše.“

Marička je hotela nekaj ugovarjati.

„Tiho!“ je zapovedal oče.

„Glejte si no! Saj bodo po vasi razvpili našo hišo za beznico! Dobro vem, da je bil Anžonov, nihče drugi! Sem že marsikaj zvedel, takole od strani! Pa ravno Anžonov! Starega ne morem živega videti, dosti so me stali advokati zaradi njegove trme. Pa naj bi njegov sin kdaj tu gospodaril? One, Marička, tisto si pa kar zbij iz glave! Dve hčeri, tvoji sestri sem dobro omožil, to veš. Da ni Jožeta, tvojega brata, pobrala vojska, bi bil on nekoč gospodar. Tako pa ti, če me boš ubogala. Ni mi vseeno, kakšnega zeta dobim v hišo. Pri Anžonu tako ni drugega, kakor kup baharije. Torej če hočeš —.“

Pri teh besedah je Degel vstal izza mize in se približal Marički.

„Marička, pametna bodi in poslušaj me! Izbral sem ti bogatega, čednega ženina, kakršnega Brdo ne premore. Ali uganeš, kateri je?“

Marička je samo dvignila oči, rekla ni nič.

„Ti bom pa jaz povedal,“ se je obotavljal Degel. „Likebov Nace iz Jarš!“

„Kaj?“ je Maričko kar vrglo s klopi. Drugega ni mogla reči in je samo debelo gledala očeta.

„Kaj zijaš tako zabodeno,“ se je smejal Degel. „Ravno Likebov Nace bo moj zet. V nedeljo prideta z materjo snubit, smo se že dogovorili. Le glej, kako se boš obnašala.“

Marička bi se najrajša skregala z očetom, če bi vedela, da bo kaj pomagalo. Vsa ta pridiga se ji je zazdela tako smešna, da si ni mogla kaj; glasno se je zahihitala in zbežala iz sobe.

„Grem rajša služit, kakor da bi vzela Naceta,“ je udarilo Deglu iz veže na uho.

Oče Degel si je sredi sobe prižigal pipo, ki mu je bila ugasnila.

„Bomo videli,“ je mirno zagodel in odšel na dvorišče.


4. Likebov Nace[uredi]

Izpod zakrpane odeje se je najprej prikazala glava z razkuštranimi lasmi nato zagorel, mozoljast obraz s predrznimi, živahnimi očmi in slednjič še roke, ki so se stegnile visoko v zrak.

„A-a-a! so na široko zazehala usta, sivo-zelenkaste oči so se upile v okno, skozi katerega je v širokih pramenih sijalo sonce naravnost na posteljo zaspanca.

To je bil Likebov Nace.

Preden se je popolnoma predramil in se dodobra nazehal, je gotovo minilo četrt ure. A Nacetu očividno ni dišalo, da bi se skobacal iz postelje. Roke si je dal pod glavo in se zazrl v strop. Misli so se mu sukale okrog dogodkov minule noči. Kar z zobmi je zaškrtal, ko se je spomnil na sinočnje ponesrečeno vasovanje pod oknom Deglove Maričke. Tisti prokleti Anžonov teleban mu je vse pokvaril. Tako si je bil Nace vse lepo zamislil, celo lestev si je bil mimogrede „izposodil“ pri nekem kmetu na Brdu. Marička pa ni bila nič kaj voljna, razgovarjati se z njim in se mu sprva še oglasiti ni hotela. Slednjič je vendar odprla okno.

Da naj kar brž odide odondot, mu je je dejala, ker lahko se zgodi, da pride Anžonov Francelj tod mimo, pa bi se z njim, z Nacetom, gotovo ne pogledala preveč lepo.

Joj kako so ga užgale tiste besede! Njega naj si upa lotiti tak poscane, kakor je Anžonov Francelj?!

— „Veš, Marička, če ga dobim nocoj, ga kar potolčem! — je siknil in splezal z lestve nizdol.

— Lestev podžagam — mu je šinilo v glavo, — da si bo hudič zbil butico! —

Žage ni bilo pri roki, zato je Nace potegnil iz žepa precej velik, zakrivljen nož in z njim narezal obe stranici lestve ravno čez sredo. Nato je lestev prislonil nazaj k steni in odšel.

„Le škoda, da nisem videl, kako je Anžonov junc lopnil z lestve!“ so se Nacetu škodoželjno zasvetile oči in je od zadovoljnosti lopnil z roko po končnici postelje.

Potem se je spet zamislil.

Ne more si pridobiti naklonjenosti Maričke, pa si je ne more! Koliko si je že prizadejal za njeno ljubezen — pa vse zastonj!

In to vse zato, ker ji je Anžonov zmešal glavo. Ah, zakaj ni bolj pomeril sinoči tam za brdskim potokom! Kamen bi Anžonovemu zdrobil bučo in nihče bi ne vedel za napadalca. — Pa če bi bil on, Nace, kakšna pokveka, bi naj še bilo, ne jemal bi si Maričkine hladnosti tako k srcu. Seveda, tako „zal“ ni, kakor Anžonov jazbec, je pa zato pametnejši in — kar je glavno — edini sin na najbogatejšem gruntu pod brdskim zvonom. O Marička si bo še rada premislila! Saj v nedeljo gresta tako z materjo k Deglu snubit — takorekoč. Stari Degel ju je povabil, češ da se že enkrat zmenijo, kako in kaj. Degel si njega na vso moč želi za zeta. Joj, kakšno lepo življenje bi imela Marička pri njem! Več ko nebesa!

„Marička mora biti moja, pa če se Anžonov na glavo postavi!“ je glasno vzkliknil Nace in skočil iz postelje.

Prav tedaj je stopila v sobo Likebška, visoka, debela ženska, z zdravimi, še okroglimi lici. Človek bi ji komaj prisodil štiri križe, pa jih je vendar imela že pet in še čez.

„Sveta Marija, šele zdaj si se skobacal iz postelje,“ je pogledala v čumnato, kjer si je Nace natikal hlače. „Vsaj danes bi se malo bolj pobrigal za delo, saj veš, da je košnja in imamo ljudi pri hiši.“

Če bi Nace ne bil ravno tako dobre volje zaradi veselih misli na Maričko, bi se bil sirovo zadrl nad materjo, naj ga pusti v miru, kakor je imel navado. Tako pa je preslišal materino očitanje, skočil k nji, jo zgrabil okoli vratu in se parkrat zavrtel z njo po sobi.

„Juhuhu! Mati v nedeljo greva pa snubit, kajne? Deglova Marička mora postati moja, razumete?“ je zavpil materi na uho.

„Tak pusti me no, sitnež hentani,“ se je skušala Likebova mama, kakor so jo nazivali v vasi zaradi njene štemanosti, oprostiti sinovega objema. Toda samo na videz; v resnici se ji je dobro zdelo, da je Nace vendar enkrat boljše volje.

„Za božjo voljo, kaj si ponorel? Kdo ti jo pa brani, Maričko? Kar vzemita se, čimpreje, tem bolje. Samo to ti povem, fant: posestva ne dam preje iz rok, da boš nehal ponočevati.“

„Hahaha, hahaha! se je smejal Nace, plešoč po sobi. Dobro je vedel, da mu mati vse dovoli, kar le on hoče. Saj je bila vsa zaljubljena v svojega sina edinca. Vsi otroci so ji pomrli še kot dojenčki. Zadnji, Nace, pa je ostal. Očeta ni poznal. Bilo mu je komaj leto dni, ko je umrl oče. Zato ni bil deležen očetovske vzgoje. Mati pa mu je v svoji slepi ljubezni marsikaj dovolila, kar bi ne smela. Pa tudi pomanjkanja ni bilo nikoli pri hiši, preje izobilje. In tako se je Nace razvil v precej svojeglavega in objestnega fanta, ki si ni pustil ničesar ukazovati. Kadar je bil posebno slabe volje, mu še mati ni smela ničesar reči.

Tako dobro razpoložen, kakor to jutro, pa Nace že dolgo ni bil. Likebška se je kar čudila.

„Mati,“ je govoril v smehu, „ponočevanja me pa noben hudič ne bo odvadil. Kadar bo Marička moja žena, bom pa ostajal lepo doma in — zibal, hahaha!“

Likebška se je morala nasmejati norčavemu sinu.

„Nace,“ je dejala, „o tem se bova že še pomenila. Kakor boš hotel, boš naredil. Samo nekaj me moraš ubogati.“

„Saj že vem, kaj mi boste načvekali, mati. Nič ne slišim! Lačen sem, zajutrk mi prinesite!“

„Že grem, takoj ti prinesem.“ A Likebška ni šla, nego je pristopila k mizi.

„Nace, obljubi mi, da ne boš več popival.“

Materin mehki pogled ga je spravil nekoliko v zadrego.

„Vedel sem, da bo kaj takega,“ je mirno odgovoril.

„Tole vam rečem, mati: če dobim Maričko, ni treba nikakih obljub; če pa ne, bom požrl vse vino, kar ga premorejo jaršovski in brdski oštirji, pa če nastavim gobec pod pipo, hahaha.“

„Kako pa govoriš!“ se je vznejevoljila Likebška. „Marija pomagaj, kar čisto boš podivjal!“

„Zajutrk, mati!“ je Nace udaril po mizi.

„Joj, kako se mudi! Iz postelje se pa ne spraviš zlepa! Grem, takoj bom prinesla.“

Čez kratek čes se je kadil na mizi pred Nacetom zajutrk.

V sobo je prištorkljala kokošarica Majda s košem na hrbtu.

„Dober dan vam Bog daj! Mama Likebova, kokoške pobiram danes, petelinčke in jarčke. Imate kaj? Tudi jajčka vzamem, ali kakšen funt masla.“

„Bo že kaj, Majda. Kaj je novega po svetu?“ je iz navade vprašala Likebška.


Majda je menda komaj čakala na to vprašanje. Beseda se ji je sprožila, kar v eni sapi je zregljala vse količkaj važne novice.

„Oh, novega pa dosti! Pomislite, Parkeljnovo Manco iz Guncelj je včeraj brcnila krava ravno pod vamp. Pa noseča je, revica! Ježeš, kaj bo z otrokom? Bormezov Miha — saj ga poznate, iz hribov se je priženil v Kleče — je na take viže pretepel babo, da ji je menda polovico reber polomil. Zdaj je on v kehi, ona pa v bolnišnici. Dleskova Špela je dala za mašo, da bi na Posavskem toča pobila. Pravi, da zato, ker je njen zapeljivec s Posavja doma. To pa že veste, da so pri Deglu na Brdu sinoči kradli? Ne vem že, koliko tavžentov so odnesli In pri —.“

„To pa ne bo držalo, Majda,“ ji je Nace presekal besedo. „Gotovo so Maričko ukradli, pa ne tavžentov.“

„Če ti bolje veš, pa ti pripoveduj,“ je užaljeno odvrnila Majda.

„Nace se samo šali, Majda,“ je pripomnila Likebška.

A Majda nato:

„Če vse tako dobro veš, Nace, pa še to povej, kdo je Anžonovega Franceljna krecnil po nogi, da revež zdaj kar švedrá“

Ko je Nace to zaslišal, je planil s klopi.

„Anžonov Francelj švedra? Imenitno! To mi je pa všeč, hahaha!“

Skakal je po sobi, se od smeha priklanjal in se držal za trebuh.

Kaj te je pa vščipnilo, prismodé,“ se je hudovala Likebška, Majda pa je zmajevala z glavo.

Odšli sta v vežo.

„Torej jo je vendar izkupil pod oknom!“ je Naceta še vedno silil smeh. Že dolgo ni šel s takim veseljem na delo, kot tisto dopoldne.


5. Brenteževa Micka[uredi]

Na Brenteževo dvorišče je zavil visoko naložen voz sena.

„Eee — oha! Stoj šimel!“

Konja sta obstala. Micka je spustila vajeti in se zdrsala z voza na tla.

Brentež je pred hišo klepal koso.

„Ste vse naložili?“

„Vse!“

„Zapelji voz pod streho, Micelj. Če ne bo časa, ne bomo danes zmetali.“

„Kakopa! Jutri je nedelja in se ne spodobi, da bi stal voz s senom pred hišo.“

Brentež je jezno pljunil predse.

„Pa jo zmečite, no! Saj tako vem, da mora biti vedno vse po tvojem.“

„Ne vse, samo tisto, za kar vem, da je prav!“

Micka, visoko, vitko dekle, zelo prikupljivega obraza, toda z ne posebno nežnimi, skoraj moškimi kretnjami, je pljunila v roke in potisnila prazen parizar, ki je stal pred svislimi, daleč vstran. Nato je prijela za vajeti in pognala konja s senenim vozom na mesto, kjer je prej stal prazen voz. Odpregla je konja in ju odpeljala v hlev.

Medtem so se vrnili s senožeti ostali Brenteževi: Janez, Tona, dekla in hlapec, s kosami, vilami in grabljami.

Na prag je stopila Brentežka.

„Alo, južinat! Zmetali boste že potem!“

Micka je prišla zadnja k mizi. Bila je pridna in delavna kakor čebela močna in korajžna, a samosvoja in malobesedna.

Brentežka je dejala včasih:

„Ne vem, po kom se je vrgla naša Micka. Najmlajša je, pa najbolj pametna, Janez in Tona sta čisto druga. Micka nam odleže za dve dekli in za enega hlapca. To bo gospodinja.“

Domači so jo klicali „Micelj“ pa tudi Jaršovci so se navadili tega imena.

Posebno so jo obrajtali kajžarji, ki niso imeli svoje živine in so morali najemati za oranje.

„Brentežev Micelj“ je bil najboljši oratar v vasi. Še poganjača ni bilo treba pri oranju, Micka je opravila vse sama; držala je za drevo in poganjala obenem. Pa kako hitro in vztrajno! Najbolj trdo deteljišče se je v kratkem času izpremenilo v zrahljane, kadeče se lehe.

In če je bilo kje na vasi treba pobeliti hišo, so najeli Miceljna. Ta je opravila delo najboljše in najcenejše.

Brentež je sicer godrnjal, da je doma dosti dela in sta se zaradi tega večkrat sporekla s hčerjo. Toda v tem oziru Micka ni poslušala očeta. Gledala je, da je doma opravila svoje delo, potem pa je šla, kamor so jo naprosili.

Z denarjem, ki ga je zaslužila pri tem, pa Micka ni znala ravnati. Po večini ga je znosila v krčmo za cigarete; viržinke in za — pijačo.

Micka sicer ni pila veliko, kvečjemu tu in tam kozarček žganja, pač pa je dajala za pijačo vaškim fantom. Tudi v kajenju bi lahko posekala marsikaterega možaka v vasi. Saj je šla nekajkrat celo vasovat s fanti. Zavriskala je tako, kakor nobeden izmed njih: Toda Bog ne zadeni, da bi se jo kdo dotaknil! Ciflov Jaka jo je ob nekem takem vasovanju hotel prijeti čez pas, pa mu je Micka tako prisolila okrog ušes, da mu je tri dni brnelo po glavi.

Fanta ni imela Micka nobenega, odkar sta se bila sprla s Kodranovim Lukom. Ta je bil visok, suh fant, pa precej bojazljiv. Nekoč so ga bili fantje napodili. Zatekel se je pod Mickino okno, češ naj ga skrije pred zasledovalci. Micka pa — ne bodi lena — odpre okno in kar na lepem oklofuta svojega ljubčka.

„Midva sva že opravila! Takega strahopetca ne maram za fanta, še manj za moža!“

Še dolgo potem je krožila po vasi zbadljivka, ki so je zložili hudomušni fantje na račun oklofutanega vasovalca. Začela se je takole:


Kodranov Luka
skoz’ okno pokuka,
Micelj odpre in
po buč’ ga nasmuka.

Taka je bila torej Brenteževa Micka, ki jo je Anžon zbral sinu za nevesto.

Tisto nedeljo popoldne sta sedeli z materjo in sestro Tono za belo pregrnjeno mizo, na kateri je stala posoda s šopkom nageljev. Oče je odšel k sosedu, rekoč, da se takoj vrne. Janezu se je takoj po kosilu mudilo na vas, hlapcu tudi, dekla pa je spala v senci za hišo.

„Micelj, ali danes ne greš na Brdo k večernicam?“ je vprašala Tona.

„Saj bi najrajši šla,“ je odgovorila Micka.

Bila je namreč cerkvena pevka in je pela alt, če je bilo treba pa tudi — tenor.

„Kakopa,“ je brž oporekla mati; „Anžonova prideta, ti pa od doma.“

„Oh, naj prideta, briga me!“ je Micka nejevoljno stresla z glavo. „Ne vem, kam se vam tako mudi z mojo možitvijo? Saj je Tona starejša od mene.“

„Tono bo vzel Baharjev Miha,“ je važno pravila mati. „Ker mu pa stari še ne da posestva iz rok, morata oba čakati. Pa kaj bom pripovedovala, saj sama dobro veš.“

„Bogve, kdaj bo kaj!“ je vzdihnila Tona.

Micka si je prižgala konec viržinke.

„Jaz tudi lahko še čakam.“

Brentežka je vzrojila.

„Čakam, čakam! Ali misliš na večno ostati Micelj s tisto frdamano cigaro v ustih? Prilika se ti ponuja, ne vrzi jo od sebe! Boga zahvali, da prideš k taki hiši, kakor je Anžonova. Pa tak fant, kakor je Francelj! Dekle, dekle, imej pamet!“

Micka je puhala dim predse in molčala. Potem si je z roko podprla glavo in dejala:

„Mislite, mati, da bi Francelj vzel mene po lastnih nagibih? Bežite no! Stari Anžon sili, ker mu diši moja dota, Francelj ima itak svojo ljubico na Brdu. O, dobro vem!“

Tona se je smejala, mati se je jezila.

„Saj ti tako vse veš! Tona, pojdi in poglej za oglom, če se že peljeta.“

Tona je zazehala in odšla iz sobe.

Mati in hči sta bili nekaj časa tiho. Pa se je nenadno oglasila Micka:

„Francelj sploh ni zame, mati! Prežal je, prenežen in premalo rovtarski. Fiks Laudon, saj ga položim na tla, kakor otroka, če se sprimeva.“

In Micka se je široko zasmejala.

Mati jo je kar gledala, kakor bi ne mogla verjeti, da je to res njena hči. Kaj se je pregrešila, da jo je Bog tako kaznoval? Saj v njeni rodbini ni bilo nikogar s takimi lastnostmi. Pač! Brentežka se je spomnila na neko svojo teto, sestro njene matere.

O tej so pravili, da se je bila nekoč udeležila vaškega pretepa v gostilni in užugala vse dedce.

Micka je vstala izza mize.

„Kaj premišljujete, mati?“

„Tebe in tvoje čudno vedenje.“

„Jaz ne morem nič zato, mati,“ je skoraj zajokala Micka. „Vem, premalo dekliškega imam na sebi, preveč sem nagla, divja. Zato, me ne silite v zakon s takim, kakor je Anžonov. Če me že morate, me omožite s kakšnim hribovcem, postavnim, z Brlogarjevim Jernejem. Ta ni več tako mlad, ampak hrust, močan kakor vol. Takega mi skomandirajte!“

Vrgla je ogorek cigare v kot in odšla proti durim.

„Kam greš, Micelj?“

„Tone ni nazaj, grem sama pogledat, če se že peljeta snubca. Kar naproti jima grem, hihihi!“

In Micka je že odhitela skozi vrata.


6. Bitka pod Klajbovo hruško.[uredi]

Anžonov Francelj se je bil vendar odločil, da gre z očetom „snubit“ Brenteževo Micko.

„Saj iz te moke tako ne bo kruha, si je govoril v mislih.“

„Grem pa že zato, da ustrežem očetu in da bo mir pri hiši.“

Bil pa je še drug vzrok. Po tistem nočnem dogodku pod Deglovim oknom se med tednom z Maričko nista nič videla. Franceljnu se je zdelo, da se ga Marička nalašč izogiba. Zakaj — je seveda lahko sklepal. Pod okno pa se ni upal, ker je vedel, da Degel gotovo opreza krog hiše in pazi na hčer, kakor zmaj na zakleto kraljič’no. Zato je Francelj iztuhtal nekaj drugega. Ko se je nekoč mudila kokošarica Majda pri Anžonu, jo je Francelj naskrivaj potegnil na stran in ji v naglici naročil, naj sporoči Marički, da jo zvečer pričakuje pri tisti bukvi na ozarah. In pri tem ji je stisnil v roko kovača. Majda je z največjim veseljem opravila naročilo, toda — narobe. Babnica je bila naglušna, pa ni dobro razumela Franceljnovih besed. Marički je z vso važnostjo pošepnila na uho, da jo bo Francelj zvečer čakal v gostilni pri Butku. Tudi Marička se je oddolžila Majdi za veselo novico s srebrnikom. Čudno se ji je sicer zdelo, da jo Francelj vabi v gostilno; vendar se je po večerji natihem izmuznila iz hiše in je šla.

Franceljna seveda ni bilo tam.

„Tega mu pa ne odpustim,“ se je sama pri sebi jezila Marička; „ne bo se delal norca iz mene! Zdaj bom pa nalašč ubogala očeta. Če pride Nace v nedeljo k nam, bom kar rekla: da.“

Ob istem času se je jezil tudi Francelj. Slonel je ob košati, samotni bukvi na ozarah in čakal „odrešitve“. A Maričke ni bilo od nikoder. Ves pobit se je Francelj odpravil proti domu.

„Zdaj pa vem, da ji ni nič zame. Tudi prav. Ona meni nagaja, jaz bom pa nji. Nič več se ne bom protivil očetovim željam. Nalašč grem v nedeljo snubit v Jarše, pa če samega hudiča dobim v zakon.“ Prišla je nedelja. Po kosilu je Francelj izvlekel koleselj iz ropotarnice. Opasal si je sestrin predpasnik, prinesel škaf vode in lepo očedil koleselj, da se je svetil, kakor na novo prepleskan. Ko se je Francelj umil in preoblekel, kakor se za snubca spodobi, sta sedla z očetom na voz. Pod klancem sta zavila iz vasi na pot, ki vodi proti Jaršam. Votlo so bobneli debeli tramovi brvi, ki je držala čez potok, pod težo koleslja. Francelj se je nehote spomnil na noč, ko mu je od tod nekje prifrčal kamen mimo ušes. O, zdaj ve, da takrat ni bil nihče drugi, kakor Likebov Nace! Ob mislih nanj je Franceljnu kar kri butnila v glavo. Krepko je švrknil z bičem po konju, da je koleselj kar odskočil preko brvi na pot, ki veže Brdo z Jaršami.

Če misliš na volka, volk pride. Ta stara prislovica se je tudi topot uresničila. Francelj je mislil na Naceta in glej: nasproti je dirjal koleselj z Likebovim Nacetom in njegovo materjo. Francelj je spoznal Naceta že od daleč po njegovem klobuku, ki ga je nosil vedno potisnjenega na stran. Vedel je, kam sta Likebova dva namenjena; saj je Majda bobnala ves teden po Brdu, da se pride Likebov Nace iz Jarš v nedeljo ženit k Deglovi Marički.

Le počakaj! — je šinilo Franceljnu v misli — zdaj ti jo pa zagodem! Boš tekel nazaj proti Jaršam — brez Maričke! Udaril je po konju, da je zahrskal in se vzpel kvišku.

„Tak ne dirjaj tako,“ se je ujezil Anžon. „Saj vidiš, da prihaja voz nasproti.“

„Naj!“ je Francelj še bolj nategnil vajeti.

„Kdo sta pa ta dva?“ je vprašala Likebška sina, ko je zagledala nasproti prihajajoči koleselj z dvema moškima v njem. Na vso moč štemano se je držala, židano obleko je imela na sebi in žametasto ruto na glavi. Okrog vratu ji je bingljala dolga zlata verižica.

„Stari Anžon in njegov sin,“ je odgovoril Lipe in stisnil zobe. „Poznam konja in koleselj. Pa ti ta junec zagamani vozi po isti strani, kakor jaz. Nalašč se mu ne izognem.“

„Kakopa!“ je zaskrbelo Likebško, ki je poznala sinovo trmo in togoto. „Le napravi spet kakšno neumnost.“

Vozova sta se približala drug drugemu, oba po isti strani ceste. Kazalo je, da bosta z vso silo treščila skupaj. Pa nista. Anžonov konj je obstal tik pred Likebovim, strigel z ušesi, se vzpenjal, a se ni več premaknil naprej.

„Umakni se, Jaršovec!“ je zavpil Francelj in hotel skočiti z voza, pa ga je oče komaj obdržal.

„Brdskim zelencem se ne bom umikal!“ se je Nace zbadljivo zasmejal.

„Naš je vozil po pravi strani,“ se je zavzela Likebška za sina.

„Zakaj pa drvita naravnost v konja!“ Francelj je stisnil bičevnik v roko in skočil z voza. Zdaj ga Anžon ni mogel več obdržati.

„Kdo je zelenec?“

„Ti že!“

„Še enkrat reci!“

„Tisočkrat, če hočeš!“

Francelj je planil k vozu in zavihtel debelejši konec bičevnika. Še o pravem času ga mu je oče izvil iz rok. Kakor maček se je zakadil Nace z voza. V naglici je obtipal vse žepe, a noža ni mogel najti. Slučajno ga ni imel pri sebi.

„Primojduš, pa se dajva!“

Po bliskovo je Nace slekel suknjič, ga vrgel v travo in zavihal rokave.

„O, jaz pa ne bom vihal rokavov!“ se je rogal Francelj, „te bom kar tako premlatil, da ti bodo za vselej prešle skomine po Marički.“

Likebška je vpila in vlekla sina proč, Anžon je krotil Franceljna, pa vse ni nič pomagalo. Vročekrvneža sta se spoprijela, se metala po travi, vstajala in spet padala. Zdaj je bil eden spodaj, zdaj drugi. Likebška je vila roke in jokala. Anžon je klel in kašljal. Konja sta bila zavila s poti in se pasla v travi. Nekaj žensk in otrok, ki so šli od popoldanskega opravila v cerkvi, se je ustavilo ob cesti in radovedno zrlo čudni pretep.

Francelj in Nace sta se bila presuvala in prevalila že do srede travnika, kjer je ob samotnem kozolcu stala Klajbova hruška. Pravili so, da je stari Klajb, ki je že pred več leti umrl, pod tem drevesom priklical hudiča in mu je ta povedal, kje naj „koplje šac“.

Upehana, z razmršenimi lasmi, razpraskana in raztrgana sta Francelj in Nace odnehala. Eden se je naslonil ob hruško, drugi ob špirovec kozolca. Gledala sta drug drugega, kakor bi se hotela požreti. Naenkrat je Nace spet naskočil nasprotnika.

„Zdaj se pripravi, hudič!“

Toda v tem trenutku ga je zgrabila od zadaj za roko Brenteževa Micka.

„Mir smrkavca! Če ne vaju jaz oba namaham!“ je zavpila in potegnila Anžonu, ki se je ob hruški ukvarjal s sinom, bič iz roke. „Le glejta me debelo, le! Ali je to lepo za taka fanta, pa še snubca po vrhu, da se ob belem dnevu pretepata, kakor dva paglavca? Prav v Jarše se vaju sliši. Pod bregom sem stala, poslušala in gledala. Sem mislila, da gredo Čiči v vas. Le škoda, da nisem malo preje pritekla, pa bi zdajle vidva ne bila vsa razcapana in spraskana.“ Ljudje, ki so se zbirali ob poti, so se smejali in krohotali. Eden je zaklical: „Živijo, Micelj!“

Izgledalo je, da je pretep končan, kajti Likebov Nace se je dal pregovoriti materi in Micki, ki ga je kar vlekla proti vozu, ko je Francelj gledal Micko, njeno sloko postavo, moške kretnje in njeno robato hojo, se je moral glasno zasmejati. Torej tako nevesto mu je izbral oče!

Nace je zaslišal smeh in ga je kar vrglo nazaj. Iztrgal se je Micki in bil mahoma spet pod hruško!

„Ti se boš meni posmehoval? Na, hudič!“ je nameril pest, a ni zadel, ker ga je Francelj podrl na tla.

Zdaj se je pričela prava bitka, v katero seje vmešala tudi Micka, Likebška, Anžon in nekaj moških. Micka je bila z bičevnikom zdaj po enem, zdaj po drugem. A Francelj in Nace se nista izpustila. Vsekrižem so padali udarci, razlegalo se je vpitje, prerekanje, klofute, smeh in krohot.

Bogve, kako bi se bila stvar končala, da se niso baš takrat pripeljali mimo nekoliko okajeni gasilci iz sosedne fare. Imeli so nekje vajo z novo brizgalno. Brž so zaznali, za kaj gre, odvili cev brizgalne, jo napeljali v potok in pričeli v širokih curkih brizgati na pretepajočo se kopico pod hruško. To je pomagalo. Francelj in Nace sta brž odnehala, ko sta začutila hladne curke vode. Vsa premočena so ju slednjič vendarle spravili narazen, na vozove in — domov. Likebov koleselj z Nacetom in Likebško se je obrnil nazaj proti Jaršam, Anžonov s Franceljnom in očetom pa proti Brdu.

„Boš pa drugič prišel snubit, Francelj!“ je zaklicala Micka, ki je bila tudi vsa mokra, za vozom. Po vseh bližnjih vaseh je bilo na ta račun več tednov dosti govorjenja in smeha. Največ je imela opraviti kokošarica Majda, ki si je štela v sveto dolžnost, čimpreje razglasiti dogodek po hišah in po bajtah. Seveda je sama marsikaj pridala, da je bila novica tem zanimivejša.

Anžon je menda dejal, da bo tožil; isto je pravila Likebška. A do tožbe vendar ni prišlo.

Preden je prišla jesen, so ljudje že večinoma pozabili na dogodek. Na Brdu in v Jaršah pa je ostalo vse pri starem.


7. Moč fantovskega sonca[uredi]

Zadnji oktoberski dnevi so se nagibali h koncu. Za jesenski čas so bili izredno mili in topli. Noči so bile hladnejše, toda jasne in svetle. Mesec je rasel, vsako noč ga je bilo več in nekega večera je izšel izza gora ves nov in smehljajoč.

Anžonov Francelj je stal koncem hleva in gledal na obzorje, ki je žarelo med vejevjem dreves na vrtu, kakor bi bilo oblito z živordečo krvjo. Mislil je na Maričko. Zdaj se le poredkoma vidita, pa še takrat le mimogrede. Zaradi tistega pretepa z Nacetom se Francelj kar nekako sramuje pred njo. Prve tedne po tisti nesrečni nedelji se je sploh izogibal ljudi. Še z domačini ni mnogo govoril; oče pa mu sploh ni dal besede; jezno ga je gledal in vsak dan bolj stokal zaradi naduhe.

Francelj je molčal, iskal samote in nekaj nedelj celo v cerkev ni šel, nego je naskrivaj zavil v gozd. Natihem pa je vendar hvalil Boga, da se je stvar s snubitvijo zanj tako srečno iztekla in očetu za vedno pregnala namero, siliti ga v zakon s tistim Brenteževim Miceljnom.

Nekaj pa je Franceljna vendar bolelo; to namreč, da se ob nobeni priliki ni mogel do podrobnosti porazgovoriti z Maričko. Koliko bi ji imel povedati, marsikaj razodeti, nemoteno, med štirimi očmi; toda zastonj je iskal priložnosti. Če sta kdaj izpregovorila nekaj besed na vasi, na polju ali kje drugod, se mu je zdelo, da zveni iz Maričkinih besed in sije iz njenih oči rahlo očitanje.

Sovraštvo med Deglom in Anžonom ni odnehalo niti za las, temveč se je še poostrilo, ker je bil Anžon prepričan, da Deglova hči meša njegovemu sinu glavo. Degel pa je spet dolžil Anžonovega, češ, da zalezuje Maričko, ki se bo lahko primožila na drugačen grunt, kakor pa je Anžonov. Francelj se ni dosti zmenil za to. Njegov cilj je bil ta, da Marička mora nekoč postati njegova žena.

Ob lepih, svetlih večerih se ga je lotevala neka nemirnost, ni mogel zaspati; vstal je in odšel na vas. Vleklo ga je pod Maričkino okno, pa se ni upal, ali bolje: ni hotel. Od jeze se je navriskat po vasi in odšel spet domov.

Tudi nocoj ga je vabilo svetlo fantovsko sonce na vas. Dolgo je stal za hlevom, mesec se je bil dvignil že precej visoko, bela mesečina se je pretakala nad vasjo.

„Nocoj pa grem,“ se je odločil Francelj, „pa naj že bo kakorkoli.“

Vse je že spalo, v nobeni hiši ni bilo več luči, ko je stopal Francelj skozi vas. Tudi običajnega fantovskega vriskanja ni bilo slišati od nikoder, ne petja in ne glasov harmonike. Vsepovsod tišina, le kakšen pes je zalajal tu pa tam izpred hiše.

Ko je dospel Francelj v bližino Deglove hiše, je začuden obstal, videč, da so vsa okna še svetla.

„Na, zdaj pa imam hudiča,“ je nejevoljno zamrmral. „Bogve, ali stari vso noč bdi, kali, da lahko pazi na Maričko, hahaha!“

Sklenil je, da nekoliko počaka, mogoče vendar kmalu ugasne luč v hiši. Stopil je v senco košate lipe ob poti in se naslonil ob njeno deblo. Odtod je videl naravnost na Deglovo dvorišče, ki so ga razsvetljevali bledi mesečni žarki.

Francelj še ni stal deset minut pod lipo, ko so se vežna vrata Deglove hiše nenadoma odprla. Na prag je stopila ženska postava in odhitela preko dvorišča na pot. Francelj jo je v svitu meseca spoznal takoj; bila je — Marička.

Kar spreletelo ga je po telesu, srce mu je začelo burno udarjati. Obenem pa se ga je doteknila rahla senca ljubosumnosti.

„Kam le gre sedaj, tako pozno,“ mu je šinilo v glavo in že je Marički hotel stopiti nasproti. Pa se je premagal in počakal, da je prišla mimo.

„Marička!“ je zaklical pritajeno in ji zastavil pot.

„Ah!“ se je prestrašila ta in hotela pobegniti nazaj. Francelj jo je ujel za roko. „Ti, Francelj? Kako si me prestrašil! Kaj pa počneš tod okoli?“

„Tebe sem čakal, Marička. Hotel sem priti pod okno nocoj, pa imate še luč. Kam pa si namenjena tako pozno?“

Marička se je plašno ozrla naokoli.

„Bojim se, da me kdo naših ne vidi. Moram iti; v gostilno grem.“

„V gostilno?“ je zategnjeno vprašal Francelj in pri tem potegnil Maričko v senco lipe.

„Oh, ti ne veš, kako so naš oče postali sitni v zadnjem času. Vedno jim je kaj, vse noči ne moremo spati zavoljo njih. Zdaj jih trga po udih, zdaj po glavi, pa jih začne boleti križ in spet želodec. Nocoj jih je prijel krč, poslali so me po brinjevec v gostilno.“

„A taka je ta reč?“ je odvrnil Francelj in vse ljubosumne misli so mu skopnele na mah.

„Malo postoj, Marička, da se kaj pomeniva.“

„Ne smem, Francelj, mudi se mi.“

„No veš, kaj, takoj te pa že ne izpustim. Takšnega srečnega naključja, Marička, pa ne smeva zavreči. Fantovsko sonce nama je zares naklonjeno. Le poglej, kako se nama smeji z neba.“

In Francelj je privil Marički nase. Ni mu branila, ko jo je objel in poljubil.

Mesec na nebu se je skril za oblak. Marička sč je zvila iz objema.

„Grem, Francelj.“

„Počakaj, še nekaj. Marička, ši še jezna name?“

„Jezna? Saj še nikoli bila nisem.“

„No, zavoljo tiste neumnosti, saj veš, ko sva šla z očetom „snubit“ v Jarše.“

Marička se je škodoželjno zasmejala.

„Saj si bil že tako dosti kaznovan za svojo trmo.“

„In ti tudi, Marička,“ jo je Francelj spet pritisnil nase. „Ali boš moja, samo moja?“

„Bom, Francelj. Pa saj veš, v kakšni jezi so si naši in vaši. Ne vem, če bodo kdaj dovolili, da bi se midva vzela.“

„Bo že kako, Marička. Čas bo vse zacelil. Jaz ne odneham, pa je. Ti, ali nobena.“

„Lepo, Francelj. No, zdaj me pa pusti, da grem.“

Stopila je na pot.

„Kdaj se spet vidiva, Marička? Počakaj, greva do Butka skupaj, saj mava isto pot.“

„Francelj, boljše je, da ne. Lahko naju kdo sreča, saj veš kakšni so jeziki.“

„Imaš prav, Marička, na žegnansko nedeljo se vidiva, kajne? Prideš kaj na veselico?“

„Mogoče; ne vem. Zbogom, Francelj,“ se je nasmehnila Marička in odhitela po poti.

Francelj je gledal za njo, dokler ni zginila med hišami. Potem jo je pa ubral kar čez vrtove poti domu. Od sreče in zadovoljstva je tako vriskal, kakor še nikoli.


8. Žegnanje na Brdu[uredi]

Po deseti maši pri fari se je mladi svet drenjal krog stojnic, postavljenih ob cerkvi. Na njih je bilo razloženo polno raznovrstne drobnarije, molkov, mašnih bukvic, sladkarij, bonbonov in lecta. Žegnanje na Brdu je privabilo ljudi iz bližnjih in daljnih podružnic, celo s hribov so prišli nekateri.

Brenteževa Micka je pridrvela s kora. Pod zvonikom je stal dolgi Brlogarjev Jernej, mežnar pri svetem Tilnu, hribovski podružnici. Tam je sameval s svojo sestro v stari bajti. Dvoje glav živine je bilo pri hiši. Za oranje je najemal, krmo pa je po večini znosil v košu, saj je bil močan in kakor malokateri. Svoje čase je bil Jernej v Ameriki in so pravili judje, da ima denarja, kakor črepinj.

Brenteževa Micka ga je zgrabila za roko.

„Ali se še nisi namolil, Jernej? Pojdi, ti kupim odpustka.“

Povlekla ga je izpod zvonika pred stojnico.

„Zdaj pa izbiraj, Jernej, kar ti je najbolj všeč.“

Gladko obrit, nagubani Jernejev obraz se je kar svetil od blaženosti.

„Da bi te šment,“ se je široko zarežal; „kaj ti bom pa jaz kupil za odpustek, Micelj?“

„Liter vina in eno viržinko, kadar pridem orat,“ se je zasmejala Micka.

Pri drugi stojnici je kupovalo in se šalilo več jarševskih fantov s svojimi dekleti.

Anžonov Francelj se je bil postavil na ogel nasprotne hiše. Z željnimi očmi se je oziral po ženskah in dekletih, da bi med njimi uzrl Maričko. Slednjič jo je vendar zagledal, toda ne sámo, temveč z materjo. Francelj je v mislih preklel ves svet.

Ko sta Deglovka in Marička stopali mimo, se je Deglovka kakor nalašč o zrla vstran, Marička pa se je namuzala in se skrivaj nasmehnila Franceljnu. Ta je zardel kakor otrok. Nekaj časa je gledal za njima, nato pa je stopil k stojnici.

Na drugem koncu stojnice se je med jarševskimi fanti širokoustil Likebov Nace.

Ko je zagledal Franceljna, ga je brž uščipnil z besedami.

„Fantje,“ je dejal svojim tovarišem, „nocoj bomo pa na veselici plesali z brdskimi dekleti.“

Francelj je čutil zbadanje; temno je pogledal Naceta, a rekel ni nič. V zvoniku je znova pričelo potrkavati.

Francelj je izbiral med tistimi bonbončki, ki so zaviti v svilene raznobarvne papirčke, na katerih so prilepljeni beli listki z zaljubljenimi verzi. Pa ni mogel nič primernega najti za Maričko. Navsezadnje se je odločil za srednje veliko srce iz lecta, rdeče pobarvano, z belimi okraski iz sladkorja. Sredi srca je bilo majhno ogledalce, pod tem pa listek z napisom:


Ti si mi dala za spomin
roženkravt in rožmarin,
jaz pa vse, kar imam:
svoje srce ti dam.

Sejmar mu je srce iz lecta zavil v papir, Francelj ga je spravil v žep, plačal in nato zavil v županovo krčmo, da še pred kosilom poplakne slabo voljo s kozarcem vina.

Ko je odzvonilo poldne, se je prostor pred cerkvijo polagoma izpraznil. Samo nekaj otrok je še postajalo krog stojnic.

Brdčani so se gostili po domeh z žegnanskimi dobrotami.

Komaj se je zmračilo, se je iz obeh vaških gostiln oglasila godba. Pri županu so navijali gramofon, v Butkovi gostilni pa je pela harmonika. Dleskov Tinč je godel nanjo. Vsako leto ob žegnanju ga je povabil gostilničar, da gode plesaželjni mladini poskočnice. Letos že dvajsetič. Tinč si kar ne more misliti, da bi ta večer ne igral pri Butku. Pa tudi mladi svet bi ga pogrešal.

V županovi krčmi se po navadi ni plesalo, ker je stala hiša v bližini cerkve in farovža. Župan pa se ni maral zameriti župniku.

Toda ob žegnanju so naredili izjemo. Sicer ni bilo harmonike za ples, nego gramofon, ki se je zdel županu bolj gosposki. Kajti v gostilno so zahajali župnik, kaplan, poštar, orožniki, učiteljstvo in kar je bilo še drugih veljakov v vasi.

Župnika in kaplana nocoj; na žegnansko nedeljo seveda ni bilo v gostilni. Tembolj nemoteno so se sukali mladi pari, po največ sinovi in hčere gruntarjev; bajtarskih je bilo le malo.

Deglovka in Marička sta prišli sami; oče je ostal doma, ker ga je venomer prijemal krč v želodcu. Tudi Deglovka ni bila nič kaj pri volji, pa je Marička toliko časa moledovala, da ji je mati obljubila, iti z njo v gostilno.

„Da mi ne bosta dolgo ostajali tam,“ je zagodrnjal Degel, preden sta odšli.

Anžonov Francelj je ves večer plesal samo z Maričko. Deglovka je sicer spočetka branila hčert, toda Francelj je znal materi tako prijazno govoriti in ji pihati na srce, da si je Deglovka mislila:

— Poglejte si no, saj ni napačen ta fant! Kar čisto nič ni podoben staremu Anžonu.

— In potem je Marička smela plesati, kolikor je hotela. Med plesom je Francelj vzel iz žepa medeno srce, ki ga je bil kupil na stojnici.

„Marička, odpustek zate.“

„Res? Kaj pa dobrega?“

„Boš videla. Na, spravi?“

Spustil ji je zavitek za nedrije.

„Marička, boš ostala še kaj časa tu?“

„Oh, saj veš, da ne! Mati že tako ves čas silijo, naj greva domov.“

„Sem mislil, Marička, da bi šli še malo k Butku.“

„Tja nikar, Francelj. Gotovo so Jarševci tam.“

„Misliš, da se Jarševcev bojim?“

„Vem: toda Likebov Nace ...“

S cvilečim glasom se je ustavil gramofon. Valček je bil odigran. Razgreti plesalci so posedli za mize. Francelj je prisedel k Deglovki.

„Marička, ogrni ruto, greva domov,“ je ukazala mati.


9. Pretep v gostilni.[uredi]

Ko je prišel Francelj mimo Butkove gostilne, je obstal. Glasovi harmonike, petje in vriskanje, ki je prihajalo iz gostilne, ga je gnalo s tako silo noter, da je brž pozabil na obljubo, ki jo je dal Marički.

„Malo pa res moram pogledati, kako se kaj vrtijo,“ si je dejal; „za spanje je še prezgodaj.“

Skozi pare, ki so plesali kar v veži, se je preril v gostilniško sobo. Tam je bila šele gneča! Dekleta in fantje, dekle in hlapci iz domače in iz drugih vasi, so se gnetli med mizami. Ples po zvokih poskočne polke že ni bil več ples, nego skakanje, prerivanje in suvanje s komolci.

Francelj se je komaj zrinil k mizi; kjer je sedela družba domačih fantov. Godec Tinč je krepko raztegnil harmoniko in zaključil polko.

„Rezka, štefan vina na mizo!“ je Francelj zaklical natakarici. „Fantje, vse plačam jaz! Nocoj sem plesal z Maričko, pihuhu!“

Komaj je izrekel te besede, se je v nasprotnem kotu sobe stresla miza, da so zažvenketali kozarci. Likebov Nace se je majal nad mizo, močno vinjen, bled kakor stena za njim.

„Ta hudič prekleti že spet izziva!“ je kričal hripavo in besede so se mu zapletale. Pograbil je prazno litersko steklenico in jo zalučal proti Franceljnu. Ta je umaknil glavo, steklenica se je razbila ob steni, črepinje so se razletele na vse strani.

Ženske so zavriščale, fantje so se dvignili izza miz; kletvine, zmerjanje, zabavljanje je letelo vsevprek. Gostilničar je letal od mize do mize in miril, pa se mu je le slabo posrečilo.

Tudi godec Tinč je skušal miriti.

„Fantje, bodite no pametni, saj niste živina,“ je mahal z rokama po zraku. „Čak, tisto ta fletno bom zaigral.“

In res je pričel vleči harmoniko. Okajen jaršovski fant, ki je sedel v bližini godca, je z vso jezo pograbil harmoniko in jo treščil v kot ob oknu.

Godec Tinč je ves iz sebe zajavkal:

„Joj, joj, moj inštrument! Ti mrha jaršovska, ti boš metal harmoniko po tleh?! Kar po žandarje pojdem!“

Z vso naglico je skočil k oknu, pograbil tam ležečo harmoniko in se zbasal skozi vrata v vežo.

Napetost med fanti je čedalje bolj naraščala. Eni so mirili, drugi so skakali po mizah in stolih, razbijali kozarce in celo noži so se zabliskali v rokah nekaterih.

Na mah se je soba izpraznila, vse je drlo v vežo, predvsem ženske. V sobi sta ostala dva nasprotna si tabora.

Brdski fantje so se zbirali krog Anžonovega Franceljna, ki je v naglici pograbil nož z mize in vihtel z njim po zraku, Jaršovci pa krog Likebovega Naceta, ki je bil izvlekel nož iz hlačnega žepa in bi se bil že zdavnaj zakadil v Franceljna, da ga niso tovariši zadržali.

„Prekleti psi, pustite me, da temu zelencu prerežem goltanec!“ je vpil Nace in divje opletal z rokama okoli sebe.

„Hahaha! Takle figar!“ se je zbadljivo zakrohotal Francelj. „Vsi Jaršovci ste figarji!“

Te besede so bile za jaršovske fante olje na žerjavico. Kakor besni so planili proti Brdčanom. Pretep se je pričel. Nekdo je zavihtel stol in zbil svetilko s stropa. Nastala je tema, samo mesečina je svetila skozi okna in skozi nastežaj odprta vrata pramen luči iz veže.

V tej poltemi so se tepli Brdčani in Jaršovci na življenje in smrt. Nastal je silen vik in krik, ropotanje, žvenket kozarcev, kletev, udarci, stokanje, grgranje in sploh vse, kar se ob takem fantovskem pretepu v gostilni more zgoditi.

Mahoma so se strasti nekoliko polegle. Fantje so odnehali, samo dva ne: Francelj in Nace. V svitu luči, ki je padal iz veže v sobo, je bilo videti dvoje teles, ki se valjata po tleh.

Nacetu, ki mu je bil med pretepom nož zdrknil iz rok, se je posrečilo zgrabiti Franceljna za vrat. Z obema rokama ga je tiščal k tlom. Francelj je pričel hropsti. Dvignil je desnico z nožem in ga zasadil Nacetu med rebra.

Ta je kriknil, spustil Franceljnov vrat, se nekoliko dvignil, opotekel se in telebnil na tla kakor klada.

„Ježeš Marija, zaklal ga je!“ je zavpila v veži Ciuhova Cila, ki je bila prišla še z dvema drugima tercijalkama oprezovat pod okna gostilne, katera dekleta bodo plesala pozno v noč.

Gostilničar je prinesel luč v sobo. Kmalu bi ga bilo vrglo vznak, tako se je prestrašil, ko je zagledal, kakšno razdejanje so mu napravili pretepači.

„Lumpje, zdaj ste siti, ko ste mi napravili škodo,“ je vpil in malo da ni zajokal. „Kaj takega v moji pošteni gostilni! O, to boste plačevali!“

Fantje so stali poparjeni, razpraskani, raztrgani in nobeden ni izpregovoril. Izmučeni so se opirali ob stene, si uravnavali razmršene lase in obleke. Anžonov Francelj se je zrušil na stol, iz rane na obrazu mu je curljala kri.

Sredi sobe pa je ležal v mlaki krvi Likebov Nace in težko hropel.

„Kaj ste napravili!“ se je gostilničar prijemal za glavo. „Človeka ste ubili! Kdo ga je?“

„Jaz!“ je zamolklo odgovoril Francelj. „Kar po žandarje pošljite!“

„So že tu!“ se je oglasil med vrati godec Tinč s harmoniko čez ramo.

Dva orožnika sta stopila v sobo. Ljudje so se gnetli za njima, vsakdo je hotel videti „zaklanega“ Naceta, ki so ga bili medtem položili na klop ob peči. Bil je nezavesten.

„Naj skoči eden po župnika, saj bo Nace umrl!“ je bila roke Ciuhova Cila.

„In po zdravnika,“ je dostavil orožnik. Preden sta prišla zdravnik in župnik, sta orožnika fante zaslišala in jih popisala.

Anžonov Francelj pa je moral z njima.

Ko so stopali molče skozi vas, je pričela Franceljnu očitati vest.

— Zakaj si šel v gostilno k Butku, zakaj ?! Ne bilo bi treba tega. — Zakaj ?! —

Francelj se je ozrl na nebo, kjer je plavala luna, fantovsko sonce. Zdaj se mu ni smehljalo, nego je Francelj v tistih črtah meseca bral roganje in očitanje:

Zakaj?

In to vprašanje mu je kljuvalo v glavi tudi zjutraj na vlaku, ko sta se z orožnikom peljala v mesto.

Z istim vlakom pa so tudi odpravili hudo oklanega Likebovega Naceta v mestno bolnišnico.


10. DNEVI ČAKANJA IN GORJA.[uredi]

Kokošarica Majda je imela tisti teden po žegnanski nedelji spet dosti posla s tem, da je po vseh vaseh raznesla novico o pretepu v Butkovi gostilni. Po svoji navadi je seveda povsod nekoliko pridala iz svojega, tako da je bila novica koncem tedna po vsebini čisto drugačna, kakor v začetku. Po Majdinem pripovedovanju sta bila dva Jarševca zaklana, trije Brdčani pa ranjeni. Čez dva dni se je novica izpremenila v toliko, da je bil zaklan samo Likebov Nace, ki da pravkar umira v bolnišnici. Toda že naslednji dan je Majda vedela povedati, da so bili svi pretepači več ali manj potolčeni, najbolj pa Anžonov Francelj sam in mu Deglova Marička kuha žavbo. Likebov Nace pa, da je že skoraj čisto zdrav in bo že pokazal Anžonovemu, ko se vrne iz bolnišnice.

Tisti, ki so poznali Majdin jezik, njeno zgovornost in domišljijo, ji niso dosti verjeli. Najmanj seveda Brdčani in Jarševci.

Samo Likebška, ki se je vsak drugi dan vozila k sinu v bolnišnico, se ni naveličala Majdinih novic in jo je z veseljem sprejemala v hiši. Majda se je oglašala skoraj vsak dan pri Likebu. In vedno okrog poldne, v času kosila.

„Kar prisedi, Majda,“ jo je povabila Likebška k mizi in položila žlico prednjo. „Kaj je novega?“ Majda je prisedla, se obliznila in dejala:

„Joj, kako ste dobri, mama Likebova! Še nocoj bom zmolila tri očenaše za Naceta. Kako se mi smili; tak dober fant, pa so ga mrhe pretepaške tako zdelale! Jezus Kristus, mati, pa menda ne bo umrl?“

Libeška si je brisala oči.

„Včeraj sem bila pri njem. Marija, kako je shujšal! Toda na bolje se mu obrača. Dosti je prestal, saj so ga operirali. Majda, le povej staremu Anžonu: tako bo plačeval, da bo črno gledal; še grunt bo premalo.

Majda je kimala in zmajevala z glavo.

„Ježes, ježeš, saj pravim, no. Anžon tako ne bo preživel te sramote. Pravijo, da je zelo slab. Sinoči so ga prevideli brdski kaplan.“

„Sinu je dajal potuho, zdaj pa ima,“ je Likebška zaključila pogovor in odhitela v kuhinjo po naslednjo jed.

Majda se je še tisto popoldne oglasila pri Anžonu.

„Ali vas je kaj doma?“ je vpila že v veži, ker ni bilo od nikoder slišati glasu. Odprla je vrata in vstopila.

Stari Anžon je ležal v postelji z visokim vzglavjem. Ob postelji sta sedeli žena in hči, vtopljeni v težke misli. Za mizo pa je s povešeno glavo slonel — Francelj.

Ko je prikrevsala Majda v hišo, so vsi trije dvignili glave.

„Majda, danes pa ne bo nič kupčije“, je s trudnim glasom dejala Anžonka; „nimam ne jajc, ne masla. Pa tudi ne utegnem se ukvarjati s tem. Saj vidiš, da je bolezen pri hiši.“

Majda je ostala pri durih in debelo; buljila v Franceljna.

„Vem, mati Anžonova, vem. Oh, hudo vas je prizadelo, res. Kaj sem hotela reči? Ja, Francelj, ali si že doma?“

Mati in hči sta plašno pogledali Franceljna. Ta je samo dvignil glavo in ni odgovoril na Majdino vprašanje.

„Mislijo, da je vse naš kriv; pa ni,“ je namesto njega dejala mati. „Likebov je prvi pričel. Francelj, kako so že dejali gospod sodnik?“

Francelj je zamahnil z roko.

„Pustite me pri miru!“

„Se bo že dognalo natanko pri razpravi,“ je nadaljevala Anžonka. „Križana gora, kaj sem dočakala!“

Majdo so bile same oči in ušesa.

„Le nič ne marajte, mati“, je govorila. „Na Brezje se zaobljubite, pa se bo vse dobro izteklo. Likebov Nace bo kmalu doma, pravijo; se mu že obrača na boljše. Bog daj gosposki pamet, da bi vse po pravici sodila. Zdaj pa grem; le nikar preveč ne tuhtajte. Pa zbogom, no.“

S težavo in stokaje si je oprtala koš in se zbasala skozi vrata.

Ko je Majda odšla, je bilo nekaj časa v sobi vse tiho, le hropenje Anžona je bilo slišati. Odprl je oči, pogled mu je obvisel na ženi.

„Kje je Francelj?“

„Za mizo sedi,“ je Anžonka popravljala vzglavje. „Kaj pa mu hočeš?“

Anžon, je s trudom okrenil glavo.

„Francelj, stopi po Degla,“ je s slabotnim glasom sekal besede; „čutim, da ne bom dolgo ... s sovraštvom pa ne maram na oni svet...“

Mati, in hči sta zajokali, Francelj pa se je začudeno ozrl, gledal nekaj časa očeta, kakor bi ne verjel pravkar izgovorjenim besedam; nato pa se je dvignil, potisnil klobuk na čelo in brez besede odšel iz sobe.

Deglova Marička je ravno pometala v veži, ko se je Francelj prikazal na pragu. Bolj bleda je bila, kakor včasih, iz oči ji je sijala nekakšna tiha žalost.

„Pa si pridna Marička,“ se je Francelj otožno nasmehnil.

„Za pet ran božjih — ti, Francelj!“ je vzkliknila Marička. „Ali — ali je že vse dobro, Francelj?“ je vprašala z drhtečim glasom.

Francelj je pogledal vstran in zamolklo odgovoril:

„Izpustili soj me do obravnave.“

Takoj nato pa z veselejšim glasom:

„Kje so pa oče, Marička?“

„V sobi. Kaj pa je?“

„Naš oče so me poslali ponje. Pravijo, da bi se radi, spravili z njimi, preden ...“

„Ali so tako slabi?“ mu je Marička segla v besedo. Francelj je; prikimal. Z vlažnimi očmi je gledal Maričko.

„Marička, ta sprava bi tudi za naju mnogo pomenila.“

„Res je, Francelj, toda ...“

„Toda? Zavoljo tistega pretepa misliš? Verjemi, Marička, vse se bo še dobro izteklo. Samo, da mi ostaneš zvesta in ...“

V vežo je stopila Deglovka. Neprijazen pogled je zadel Franceljna.

„Kaj pa ti iščeš pri nas?“

„Našega očeta je prišel iskat,“ je namesto Franceljna hitro odgovorila Marička. „Anžonov oče so zelo slabi, pa bi se z našimi radi spravili.“

„Tako?“ se je začudila Deglavka. „Kar noter pojdi, pa mu povej; težko bo kaj.“

Degel je sedel na klopi in listal po koledarju. Snel si je očala in debelo pogledal prišleca.

„Kaj pa ti?“

„Oče,“ je izpregovoril Francelj na moč prijazno. „K nam pojdite, naš oče ne bodo več dolgo, radi bi vam segli v roko ...“

„Tako? Poglejte no,“ je Degel na široko raztegnil usta. „Dosti krivice mi je naredil tvoj oče, ga bo že Bog sodil.“

„Oče!“ je proseče zaklicala Marička, stopivša skozi vrata.

„Tiho deklina! Nikamor ne bom hodil; meni vest ničesar ne očita. Kar pojdi domov, sva že opravila.“

„Pa dobro, če nočete. Zbogom!“

In Francelj je odšel.

Toda vest je vendar premagala trmo. Komaj se je znočilo, so se v Anžonovi veži oglasili počasni, obotavljajoči se koraki. V sobo se je priplazil Degel kakor grešnik. Staremu Anžonu so se orosile oči, ko sta si z Deglomj segla v roko.

„Zdaj sem pa pripravljen na vse,“ je zašepetal in zaprl oči. — Led dolgoletnega sovraštva med dvema gruntarjema je bil prebit. Na smrtni postelji je Anžon vse lepo uredil, se spravil z Bogom in izročil posestvo sinu.

„Francelj, zdaj boš pa lahko zasnubil Maričko,“ mu je še rekel. „Le škoda, da me več ne bo“.

Čez tri dni je ležal Anžon na mrtvaškem odru. Iz vseh vasi so ga prihajali ljudje kropit, samo Likebške ni bilo blizu. K pogrebu pa je poslala svojo deklo.

11. SODNIJSKA OBRAVNAVA[uredi]

Po očetovi smrti so Franceljna, mladega posestnika Anžona, pričele mučiti moreče skrbi. Kaj bo pri razpravi? Dolgi tedni so minevali, a od sodnije še ni bilo povabila.

Slednjič je bil vendar razpisan dan glavne obravnave o poboju na žegnansko nedeljo. Skoraj polovica brdskih in jaršovskih vaščanov je bila klicanih za priče.

Drugi pa so šli zgolj iz radovednosti, kako se bo stvar iztekla.

Brenteževa Micka se je odpravila, kakor da gre na božjo pot.

Založila se je s suhimi hruškami in si odrezala domala pol hlebca kruha. Tudi par viržink si je vteknila za nedrije.

Z Brlogarjevim Jernejem sta stavila za štefan vina, da bo mladi Anžon obsojen. Jernej je trdil, da ne, Micka pa nasprotno.

„Naj ga malo zašijejo, vsaj ne bo tako prevzeten,“ je škodoželjno pravila Micka, ki je bila zvedela od strani, kako se je Francelj nekoč zasmeliljivo izrazil o nji.

Razpravna dvorana je bila natlačeno polna. V sprednjih klopeh so sedeli obtoženci, med njimi Anžonov Francelj. Priče so čakale zunaj na hodniku. Tudi Likebov Nace je prišel. Bil je bled in shujšan in se je opiral na palico.

Franceljnov zagovornik je utemeljeval svoj zagovor s tem, da Likebov Nace iz Jarš sovraži obtoženca zaradi dekleta in da je obtoženec storil svoje dejanje prazaprav v silobranu. Izzivati da je pričel Nace. Tudi priče so to potrdile.

„Kakšno odškodnino zahtevate?“ je vprašal sodnik Naceta.

„Maričko naj mi prepusti, pa mu vse odpuščam,“ se je odrezal Nace.

Med občinstvom je nastal smeh.

„Nace, pamet, pamet!“ je zaklicala Brenteževa Micka, ki si je kaj udobno podpirala glavo v zadnji klopi, žvečila hruške in metala peclje med fante v sprednjih klopeh, zdaj enemu, zdaj drugemu.

„Mir tam zadaj!“ je sodnik namršil obrvi, „če ne dam izprazniti dvorano.“

Nato se je obrnil k Franceljnu.

„Kaj torej pravite na to, obtoženec?“

Francelj je mirno odgovoril:

„Prav rad mu jo prepustim, samo če ga Marička mara.“

Zdaj je nastal tak krohot v dvorani, da je moral sodnik znova pozvati k miru.

„Tristo zelenih mačkov,“ se je Micka lomila od smeha, „kaj takega pa še ne!“

Sodnik je zvonil, miril, toda minilo je precej časa, da se je krohot polegel.

Franceljnov zagovornik je vstal, hoteč nekaj pripomniti. V tistem trenotku je Micka spet frcnila po zraku pecelj hruške, ki je zadel zagovornika ob uho. Ta je zamahnil z roko, misleč, da je muha. Ljudje pa v smeh. Zdaj je sodnik z vso resnostjo zahteval mir.

„Vi, tam zadaj,“ je pokazal na Brenteževo Micko, „delate največji kraval. Še enkrat naj opazim, pa vas dam takoj odvesti.“

Toda Micka bi ne bila „Micelj“, če bi ji sodnikov opomin kaj zalegel. Zrinila se je pokonci in med smehom dejala:

„Naj mi ne zamerijo, gospod sodnik. Če pogledam ta dva, Naceta in Franceljna, ki stojita pred vami, se mi vsiljuje prizor, kako sem ju namahala, ko sta se ravsala zaradi neveste, hohoho!“

Gromovit smeh je zadonel po dvorani. Celo resni gospod sodnik se ni mogel zdržati in se je od srca nasmejal.

Toda takoj je z ostrim glasom zapovedal:

„Zdaj pa konec komediji! Privedite naslednjo pričo.“

Vstopil je gostilničar Butek in izpovedal:

„Jaršovci zmiraj delajo zgago; še ob vsakem žegnanju so izzvali pretep ...“

„Kakopa!“ se je oglasila Micka.

„Tiho!“ je zagrmel sodnik.

„Takega pretepa, kakor letos“, je nadaljeval Butek, „pa še ni bilo. Dobro vem, da bi Anžonov Francelj ne storil tega, kar je storil, če, bi ga Nace ne izzival, ker je Francelj drugače miren fant. Jaz pa prosim, gospod sodnik, da dobim odškodnino za pobite kozarce in šipe.“

Priče, ki so se potegovale za Franceljna, so bile v večini. Zato je bil Francelj obsojen le za nepremišljeno telesno poškodbo in v povračilo stroškov V bolnici. Druge stroške pa so nosili brdski in jaršovski fantje, ki so se udeležili pretepa in sicer polovico ti, polovico oni. Likebov Nace pa, da je bil za svoje izzivanje že tako dovolj kaznovan.

Ko je sodnik prečital obsodbo, je nazadnje vsem skupaj povedal še tole:

„Fantje, ali se zavedate, da stojite danes zaradi pretepa pred sodnikom? Ali se zavedate vseh posledic, ki so nastale zavoljo tega? Počemu vse to? Saj niste divjaki, nego bi morali biti ponosni kmetski fantje, ki se znajo obvladati tudi pri pijači. Pretepanje in pobijanje je nevredno kulturnega človeka, ono je znamenje surovosti, neolikanosti. Zato vam vsem skupaj polagam na srce: bodite prijateljski med seboj, iz src naj vam izgine sovraštvo in če pride kdaj do kakega spora, ga poravnajte zlepa med seboj. Upam, da se zaradi podobnih prestopkov vidimo danes prvikrat in zadnjikrat.“

V dvorani je nastala tišina. Še Micka je utihnila in prenehala žvečiti hruške. Fantje so se zazrli v tla, nekateri vsi zardeli v obraz. Celo Likebovega Naceta so menda presunile sodnikove besede. Zamišljen se je bil zagledal nekam v steno.

Anžonov Francelj je ponosno vzravnan pristopil k njemu. Ponudil mu je roko.

„Nace, pozabi na sovraštvo in mi odpusti.“

„Kakopa“, se je vteknila vmes Likebška, ki je sedela v prvih vrstah; „saj nismo šleve“.

Nace se je ozrl vstran, kri mu je udarila v obraz.

Francelj je stopil nazaj.

„Prosil te ne bom.“

Nace je naenkrat vstal in rekel proti sodniku:

„Gospod sodnik, samo tisto, zaradi odškodnine popravite. Bom že sam plačal bolnišnico, ne maram, da bi on plačeval zame; zavoljo Maričke ne maram.“

Sodnik se je nasmehnil.

„Tisto bosta že sama med seboj uredila.“

Dvorana se je polagoma izpraznila. Francelj je po svojem zagovorniku izprosil, da nastopi kazen v zimskih mesecih, ko ni dela na polju.

Po večini vsi fantje so odšli v gostilno, na „likof“, kakor so dejali.

In zgodilo se je menda prvikrat v zgodovini brdskih in jaršovskih fantov, da so prijateljsko sedeli vsi za eno mizo.


12. TRI SVATBE HKRATI.[uredi]

Predpust je bil tisto leto kratek. Kar je bilo pod brdsko faro mladih parov, ki bi si radi še pred Veliko nočjo naprtali jarem svetega zakona, so hiteli z ženitvijo. Manj vneti pa so počakali z oklici čez Veliko noč. Med temi je bil tudi Anžonov Francelj. Predpustom se je šele vrnil domov iz mesta, kjer je odsedel kazen. Prva pot mu je bila k Deglu.

Stari Degel je sprva nekoliko branil hčeri in ni hotel privoliti v poroko s Franceljnom češ, da se ne bo možila s takim, ki je bil zaradi poboja zaprt. A Marička ni odnehala.

„Nič takega ni storil, oče,“ je zagovarjala svojega fanta, „da bi mu mogel kdo kaj očitati. Bil je le usoden slučaj. Če mi ne dovolite, da vzamem Franceljna, se ne bom nikoli možila, to vam povem, oče!“

Takim odločnim besedam se trdovratnost Deglova ni mogla ustavljati. Spomnil se je tudi na obljubo, ki jo je dal staremu Anžonu ob smrtni postelji, obljubo namreč, da se ne bo protivil zvezi svoje hčere s Franceljnom. In te obljube ni hotel prelomiti. Dejal je:

„Pa se vzemita, no! Povem ti pa, dekle, da boš tako ležala, kakor si boš postlala.“

In potem so se domenili, da bo svatba prvo nedeljot po Veliki noči, oklici pa, da bodo enkrat za trikrat.

Stvar je bila torej sklenjena. Še tisti dan je vedela novico vsa vas. Zaslugo za to je imela seveda kokošarica Majda.

Drugi dan je hitela naravnost v Jarše k Likebu. „Ali že veste, mama Likebova,“ je vsa zasopljena butnila v izbo, „na belo nedeljo ju bodo klicali, enkrat za trikrat.“

„Koga pa?“ je bila Likebška radovedna.

„I koga neki! Anžonovega Franceljna in Deglovo Maričko.“

Nace se je dvignil z ležišča pri peči. Slabo je izgledal in pokašljeval. Tudi potem, ko je prišel iz bolnišnice, ni opustil ponočevanja in pijače. In to mu je izpodkopavalo zdravje.

„Naj se ženijo, kolikor se jim hoče,“ se je razvnel in z naglimi koraki premeril sobo; „mi se bomo tudi, pa prav nalašč na belo nedeljo; bomo le videli, kdo se bo bolj postavil, jaz ali Anžonov. Mati, vaša želja se naj izpolni: Cilo vzamem!“

Likebška je kar onemela od presenečenja. Ves predpust so imeli besedo s Ciuhovo Cilo, ki naj bi prišla za gospodinjo k Likebu. Cila je bila zadovoljna, saj je bila že zdavnaj opustila misel na možitev. Naceta je že od nekdaj rada videla. Ko pa ji je Likebška nekoč omenila, naj se poprime Naceta, češ da je nekaj starejša od njega, pametna in preudarna, da ga bo lahko držala na vajetih, je Cila spet zahrepenela po zakonu. Povsod se je nastavljala Nacetu, pričela se je lepše, mladostneje oblačiti in je šla na neki predpustni veselici celo plesat z Nacetom. Likebška jo je neke nedelje popoldne povabilu na dom, da bi se natančno domenili.

Toda Nace ni hotel nič slišati o ženitvi s Ciuhovo Cilo. V srcu je pač še vedno gojil nado, da bo Deglova Marička vendarle postala njegova žena.

Zdaj, ko je videl, da ga je upanje varalo, se je iz same jeze in iz nekakšne bahavosti odločil za Cilo.

Materi se je srce kar tajalo od radosti.

„Majda, boš prišla na prežo?“

„Kajpada, seveda bom,“ je hitela zatrjevati Majda.

„Blagor se Ciuhovi Cili, ki bo dobila takega fanta za moža! Kar grem, kar grem, zbogom bodite.“

Čez pol ure so vedele vse Jarše, da bo Likebov Nace na belo nedeljo vzel Ciuhovo Cilo.

Ko je Majda odhajala iz vasi je na ozarah srečala Brenteževo Micko. Hotela se ji je izogniti v velikem loku, kajti ni še pozabila tistega dne pred dvemi leti, ko ji je Brenteževa Micka prav tu prismolila zaušnico, češ da jo je Majda opravljala po vaseh. Majda od takrat ni več pogledala Micke.

Nemalo se je začudila, ko jo je zdaj ogovorila Micka.

„Kaj je novega, kokošarica?“

Majda jo je pogledala napol jezno, napol zvedavo. „Vse sorte, Micelj, vse sorte. Mladi se ženijo! kar na debelo, to ti povem. Na belo nedeljo se bosta Likebov Nace in Ciuhova Cila; je že vse dogovorjeno. Jutri gredo pisma delat.“

Micka se je na vsa usta zasmejala.

„Fiks Laudon, kaj mi ne poveš, Majda? Cilo da bo vzel Nace, tisto zarjavelo tercijalko?“

„Križ božji, kako pa govoriš, Micelj micasti,“ se je Majda boječe odmikala; „saj je Cila golant dekle, pa dobrih rok; kadar pridem, mi odreže kruha.“ Micka se je režala še bolj in pri tem kazala vrsto belih, zdravih zob.

„Saj nič ne rečem, da bi ne bila golant Ciuhova Cila; Bog ji požegnaj Naceta. Samo to pravim: če se bo Cila omožila, se bom pa še jaz. Pa prav takrat se bom, kakor Cila, si zastopila Majda? Brlogarjevega Jerneja s hribov bom vzela. Na belo nedeljo bo pa poroka. Kar brž razbobnaj po vaseh, Majda, hohoho!“

In že je zdirjala naprej čez ozare.

Majda je gledala za njo in kimala z glavo.

„Če se Micelj ne laže in če ni prismojen, bodo pa na belo nedeljo res kar tri poroke naenkrat.“

Zadovoljno mrmraje sama s seboj je ubrala pot proti Brdu.

Minili so velikonočni prazniki, prišla je bela nedelja. Bila je zares vsa bela, od same sončne svetlobe. Zeleni travniki, sumeči gozdovi, livade, posute s spomladanskimi cvetlicami, zaljubljeni ščinkavci po kostanjih, vse je proslavljalo prebujenje narave. Na Brdu je bilo ta dan vse na nogah. Ljudje niso drugega govorili, kakor o treh parih, ki bodo popoldne v brdski cerkvi stopili pred oltar. Tri poroke na en dan — kaj takega še niso pomnili v fari. Iz vseh bližnjih vasi so drli ljudje na Brdo. Brdčani pa so po večini kar pozaprli hiše in odhiteli pred cerkev, gledat redko slovesnost.

Vrste kolesljev so stale ob cerkvi, ob hišah in ob potih so se gnetli ljudje. Po mnenju vseh sta bila najlepši par Francelj in Marička. Ta je imela belo svileno obleko, v roki velik šopek belih nageljev.

Majda, ki je imela glavno besedo med ženskimi gledalci, je dejala:

„Ježeš, ježeš, kako je Marička lepa! Kakor šmarnogorska Marija.“

Tudi Nace in Cila sta se postavila. Cila ni imela bele obleke, ampak temnosivo in je preveč povešala oči, kakor so dognale ženske.

Majda je dostavila:

„Tole obleko je imela Cila lansko leto pri procesiji rešnjega telesa.“

„Oh, saj res!“ so zaščebetale ženske.

Tretji par, Brlogarjev Jernej in Brenteževa Micka, je vzbujal največ pozornosti. Jernej se je držal sključeno, na gladko obritem mežnarskem obrazu pa mu je krožil dobrohoten smehljaj. Micka je bila za glavo manjša od njega. Oblečena je bila v svetlomodro obleko, na glavi venec iz belih voščenih šmarnic. Neprestano se je ozirala po ljudeh in se malomarno smejala. Ko so po končani poroki ženini, neveste in svatje stopali v vozove in je Jernej hotel prej stopiti v koleselj, kakor Micka, so menda nekateri gledalci natanko videli, kako ga je ta dregnila pod rebra. Majda je seveda tudi videla in je brž razložila ženskam:

„Ta bo še dedca tepla, boste videle. Saj pravim, Micelj je Micelj.“

Vse tri svatbe so bile na Brdu. Anžonova doma, Likebova v županovi krčmi, Brenteževa pa pri Butku. Na vseh koncih in krajih vasi se je razlegalo vriskanje, petje in igranje harmonik. Kar ni bilo vaščanov na svatbah, so stali pod okni na preži.

Zaradi tradicije, iz navade ali pa iz gole prešernosti so se fantje spet malo zravsali med seboj. A hudega ni bilo, samo nekaj kozarcev in oken so pobili, nekateri pa so odnesli manjše praske.

Nad vasjo je sanjala lepa pomladna mesečna noč.

Ob oknu podstrešne sobe je stal Francelj s svojo mlado ženo Maričko. Vsa je bila objokana. Pravkar sta bila prišla iz spodnjih prostorov, kjer so svatje o polnoči sneli nevesti venec. In takrat mora nevesta jokati. Francelj je nežno prijel ženo za roko in jo odpeljal po stopnicah na podstrešje, kjer je bila za mlada zakonca na novo opremljena spalnica.

V sobi ni bilo luči, skozi dva nizka okna je svetil mesečni svit.

Francelj je objel svojo ženo in jo, privil nase. „Marička, dolga in težka je bila pot do najine sreče, pa vendar sva jo dosegla. Izpustiti je ne smeva nikoli več.“

Marička se je oklenila moža in ga vroče poljubila.

Iz spodnjih prostorov je prihajalo vriskanje in petje veselih svatov. Francelj in Marička nista slišala ničesar. Skozi okno je kukalo fantovsko sonce in bilo nema priča najslajše ljubezni poročne noči.