Fantje, žoga, punce

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Fantje, žoga, punce
Goran Gluvić
Spisano: Simona Stariha
Izdano: Gluvić, Goran (2001). Fantje, žoga, punce. Ljubljana: Mladinska knjiga. 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Fantje, žoga, punce

1

Tistega lepega dne, ko se ptički ženijo, se je bila žareča krogla, ki ji ponavadi pravimo sonce, že prevesila na zahodno stran neba. Miran učenec osmega be Osnovne šole Brinje, je odhajal na šolsko športno igrišče, kjer vsako popoldne, razen če močno ne dežuje, meče na koš. V rokah je seveda držal košarkarsko žogo, ki jo vedno nosi s sabo. Celo v šolo, kjer jo spravi pod klop. Nekateri prijatelji njegovih prijateljic in prijateljev trdijo, da tudi spi z njo. Ker pa ga večkrat tlačijo more, se v polsnu z njo tudi pogovarja, jo ošteva, kdaj pa kdaj nažene na balkon, vendar ne vem, ali bi smeli verjeti takšnim govoricam. Miranova mama je gledališka igralka in oče gledališki kritik. Nobeden od njiju košarke ne ljubi preveč, pa tudi na pravila se spoznata bolj malo ali skoraj nič. Nekje na pol poti, med visoko ograjo in potokom Brinjščico, so ga obkrožili trije fantje iz osmega a, znani razgrajači in nepridipravi, ki delajo sive lase tako učiteljicam in učiteljem kot svojim staršem, mnogim učencem pa so strah in trepet. Miran se ni bal nikogar.

»Kam pa kam, Rdeča kapica?« je duhovičil Žare, ki je bil nekakšen vodja tolpe, kot so se bili sami oklicali.. »Ali greš k babici?« je še naprej izzival.

Druga dva fanta, Vili in Jani, sta se zakrohotala.

»Ja, k babici sem namenjen,« je odvrnil Miran, ne da bi pokazal kančka strahu. »Metala bova trojke. Tisti, ki zmaga, pa dobi volka za nagrado.«

Žaretu odgovor ni bil všeč, zato se je nakremžil: »Tvoja babica igra košarko? To bi pa res rad videl.«

»No, kaj bi radi, fantje?« je Miran naveličano vprašal.

»Petsto tolarjev, pa te spustimo,« je ušlo Viliju.

»Zapri gobec!« mu je nesramno zabrusil Žare. Nato je stopil k Miranu in mu zasikal v obraz: »Poslušaj, a misliš, da si velik frajer?«

Miran je prekladal žogo iz ene roke v drugo.

»Kaj potem,« je nadaljeval Žare in mu iz rok zbil žogo, ki je odletela naravnost v Vilijevo naročje, »če bejbe kričijo, ko zadevaš trojke na tekmah šolske lige.«

»Pa menda nisi ljubosumen?« je smeje vprašal Miran.

»Ljubosumen!?« je razkačilo Žareta, ki se je ozrl k svojima pajdašema. Globoko je vzdihnil in razširil roke ter se začel peteliniti, a z napako, saj je ob tem kokodakal: »Pravi, da sem ljubosumen! Upa si trditi, da sem ljubosumen! Ocenjuje me! Kako sovražim, da me kdo ocenjuje. Kot kakšen učitelj!« Potem je zažugal Miranu: »Tako se ne boš pogovarjal z mano!« In ga je boksnil v trebuh.

Toda na Žaretovo presenečenje pa tudi globoko razočaranje, se Miran ni niti premaknil, kaj šele da bi se zvil pod udarcem. Vili in Jani pa sta na široko odprla usta.

Miran se je le nasmehnil: »Presenečeni, fantje? To ni nič takega. Petdeset trebušnjakov na dan, pa se boste lahko tudi sami udarjali v trebuhe.«

»To je nemogoče!« je končno iztisnil Vili, ko mu je Miran že izpulil žogo iz rok in nadaljeval pot proti šolskemu igrišču.

»Na gobec bi ga,« je pametoval Jani. »Z gobcem prav gotovo ne dela trebušnjakov.«

»Ti pa veš!« ga je Vili lopnil po glavi.

»Nehajta!« se je zadrl Žare. »Ta mi bo plačal! Obljubim, da mi bo še plačal. Z obrestmi. Kdo pa misli, da je, če zna igrati košarko in če ga poznajo vsi na šoli!«

»Ja, kdo pa misli, da je!« je pritrdil Jani.

Nato so fantje vtaknili roke v žepe in odcapljali naprej.



2

Na šolskem igrišču je Staš že metal na koš, tolkel z žogo po asfaltu in čakal Mirana. Ko ga je zagledal, ga je zaskrbljeno vprašal: »A so ti težili?« 

Miran je le skomignil z rameni in vrgel na koš. In zadel.

»So hoteli denar?« je Staš silil vanj.

»Ne vem, kaj so hoteli in me tudi ne zanima,« je odvrnil Miran. In spet vrgel na koš, tokrat s črte za trojko. In zadel.

Toda Staš je še naprej drezal vanj: »Videl sem, da te je boksnil v trebuh. Zakaj mu nisi vrnil?«

Miran je prijel žogo in stopil k Stašu: »Poslušaj, v življenju imam pametnejše cilje, kot so Žaretovi deli telesa.«

»Ne razumem,« je priznal Staš.

»Moj najpomembnejši cilj je, da postanem vrhunski košarkar. Ti je zdaj jasno?«

»Še manj kot prej. Prej pa mi ni bilo čisto nič,« je Staš začudeno razprl oči, kajti pomislil je, da se je Miranu utrgalo.

Miran je vrgel še enkrat na koš, in seveda spet zadel. Toda ni stekel za žogo. Pustil jo je, da se je skotalila k ograji. Obrnil se je k Stašu in mu položil roko na rame.

»Zato me noben Žare s svojima dvema strahopetnima pajdašema ne bo spravil s tira,« je mirno razložil Miran.

»Ampak, Žare te je boksnil!« se Staš še ni nehal čuditi.

»To že,« je prikimal Miran. »Bolelo me pa ni nič. No, za hip. Takšne reči mora vrhunski košarkar vzeti v zakup.«

»No, ja,« je vzdihnil Staš. »A greš en na enega, dokler ne pridejo ostali?«

Miran ga je pogledal izpod čela: »S tabo?«

»Z mano, saj je vseeno, če zgubim. Tisti, ki zgubi, bo za kazen ... Bo za kazen ...« je premišljeval Staš. »No, ti predlagaj.«

»To, kar mislim, ne bo to kazen. To, kar bom predlagal. Tisti, ki zgubi do enaindvajset, bo začel osvajati sošolko Tino. Velja?« je predlagal Miran in se nasmehnil.

Staš se je nakremžil: »Tino? Tisto bejbo, ki je zazrta sama vase? Tisto piflarko? Tisto …«

»Saj si rekel, naj jaz predlagam. Morda je res zazrta vase, toda priznati moraš, da ima idealne dimenzije,« je vztrajal Miran.

»Nič ne rečem. Plastična kot barbika, le da je rdečelasa. Pretvarja pa se, kot da bi spila vso pamet tega sveta. Še nikoli se mi ni nasmehnila,« je premišljeval Staš.

»Ko zgubiš igro in stavo, se lahko nadejaš, da bo morda le raztegnila ustnice v nasmeh,« ga je podražil Miran.

»Kar posmehuj se,« je Staš zaskrbljeno kimal. »Še nikoli te nisem premagal en na enega. Tina je premetena punca, preveč premetena zame, da bi jo lahko osvajal, kaj šele osvojil. Samo osmešil se bom.«

»Res je strah in trepet. Toda, v tem je čar stave,« je Miran vrgel na koš in stekel za žogo. Ko se je vrnil, je vprašal Staša: »Pa se menda nisi predal že vnaprej?«

Staš je mencal, a je potem odločno prikimal in Miranu vzel žogo iz rok: »Okej, stava velja. Prva žoga je moja.« Začel jo je voditi, medtem ko se je Miran postavil v obrambni položaj.

A takoj zatem je Staš ustavil igro: »Čakaj.«

»Kaj je spet?« je Miran razširil roke.

»A veš, kaj moj oče pravi o osvajanju žensk?« je Staš začel pojasnjevati.

»Ne vem,« je Miran pogledal vstran, kajti niti najmanj ga ni zanimalo, kaj Stašev oče pravi o tem.

»Pravi, da je to najtežavnejše početje, ki ga je izumilo človeštvo. In ne pomaga ti niti deset fakultet, da ga obvladaš,« je prikimaval Staš, najbrž tako kot njegov oče, ko je to razlagal.

»Tako pravi tvoj oče? Prav,« je nestrpno dejal Miran. »Sedaj pa igra.«

»Nisem še končal.«

»Zavlačuješ.«

»In če tisto delo pri ženskah opraviš uspešno, pravi moj oče, ti na tvoj življenjski račun nanese več, kot če bi na borzi primešetaril milijardo dolarjev v enem samem dnevu.«

»No, ja,« je Miran skomignil z rameni. »Sedaj vidiš, da se splača v najini igri zgubiti. Po porazu te čaka vsaj milijarda in en dolar, če ne več. Sedaj pa nehaj zavlačevati. Igra!«

»Igra,« je potrdil Staš, se zapodil proti košu in zadel.

Med njuno igro lahko kaj več povemo o osebku njune stave. O Tini, namreč.

Tina je prišla v njihov razred šele pred kratkim, tako da so jo poznali komaj dva meseca. Izkazala se je kot bistra in pridna učenka, ki pa se je s sošolci pogovarjala odrezavo in naravnost ali kot pravimo temu drugače, brez dlake na jeziku. Vsakemu je odbrusila, kar si je mislila o njem, ne glede na to, ali je potem povesil nos. Ni ji bilo kaj dosti mar, če se je kdo jezil nanjo. Ni poznala nobene taktike, ustreznega ravnanja, niti ni uporabljala zvijač, da bi koga koli pridobila na svojo stran. Ko pa si tak, te sicer ne sovražijo, prav gotovo pa te ne ljubijo in še manj obožujejo. Zato so se je sošolci rajši izogibali. Pa tudi to je ni motilo. Živela je v svojem svetu, kamor ni spustila nikogar. To je bila skrivnost, ki jo je čuvala s svojim nedostopnim vedenjem, z napadom, ki je, kot pravijo nekateri, najboljša obramba.

Tako v razredu o njej, še manj pa o njeni skrivnosti, niso vedeli skoraj nič.



3

Staš je še vedno veselo metal na koš, Miran pa je medtem sedel na klopi zraven igrišča in zrl v tla, ko sta na igrišče prišla še Žan In Pero.

»Si lahko predstavljata, kaj se je maloprej zgodilo,« je hitel govoriti Staš.

»Ne,« je zdolgočaseno odvrnil Žan in ujel žogo, ki se je odbila od table.

Staš se je skrivnostno nasmehnil in namignil proti Miranu: »Njega vprašajta. Meni ne bosta verjela.« Toda takoj zatem je dodal: »Premagal sem ga en na enega.«

Pero je razprl oči: »Lažeš!« In zaklical Miranu: »Je to res?«

Miran je prikimal, Žan je skomignil z rameni: »Pa kaj, gotovo ti je dovolil, da ga premagaš. S tem ti je dal nekaj volje do košarke.«

»Nisem mu pustil,« je priznal Miran. »Zadel je vse, kar je vrgel.«

»Nisi mu dovolil?« se je čudil Pero. »Kaj pa ti je bilo potem? Imaš vročino?«

Miran je odkimal, Staš pa je užaljeno pristavil: »Morda iščeš napačen vzrok za njegov poraz, Pero. Morda pa sem bil le boljši od njega.«

»O, pa ja,« se je zakrohotal Žan, Pero pa le kislo nasmehnil.

»Saj nisem rekel, da sem boljši košarkar od Mirana,« je priznal Staš, »premagal sem ga pa le.«

»Vse, kar je vrgel na koš, je zadel,« je ponovil Miran.

»Kaj pa, če ga je kakšno nadnaravno bitje posulo s čarobnim prahom,« je smeje ugotavljal Žan.

»Stavila sva,« je razložil Staš.

»Stavila,« se je namrščil vedno resni Pero. »Za kakšno stavo pa je šlo?« 

Miran je komaj izustil: »Tisti, ki izgubi, začne osvajati našo sošolko Tino.« Po krajšem premoru pa je dodal: »In jaz sem izgubil. Za zjokat. Zdaj bom moral še za bejbami hoditi, kot da nimam drugega dela.«

Žan se je spet začel krohotati, medtem pa je Pero mirno dejal: »Saj sem si mislil, da ni mogla biti normalna tekma. Sedaj je vse jasno. Staš se je ustrašil stave. Zbral je nadnaravne moči, samo da ne bi imel opravka s Tino.« Nato je globoko vzdihnil in zmajal z glavo: »Popolnoma ga razumem, Miran. Tudi jaz bi te premagal. To s Tino … Težka bo.« In ga je potrepljal po ramenu. »Če bi tudi midva stavila na Tino, bi te prav gotovo premagal,« je še enkrat vzdihnil in se zagledal v daljavo, potem pa se je nenadoma zresnil: »Ali pa te ne bi premagal.« 

»Moje sožalje,« se je vključil še Žan. »Kmalu boš postal največji bimbo na šoli.«

»Ne vem,« je spet resno ugotavljal Pero. »Še nikoli te nisem videl brez žoge. Jo boš osvajal z žogo ali brez žoge?«

Staš in Žan sta se začela krohotati. »Ta ti je bila dobra, Pero,« je vzklikal Žan. »Tina ne mara športnikov. Pravi, da so najbolj neinteligentna bitja.«

»Na žalost,« je v tretje vzdihnil Pero.

»Se boš pač moral gibati brez žoge,« je svoje razmišljanje zaključil Žan.

»Vse, kar je vrgel na koš, je zadel,« je spet ponovil Miran. »To se zgodi enkrat na sto let.«

Fantje so se zasmejali in stekli h košu.

Medtem ko so se fantje oddaljevali in pogovarjali, je Miran ob sebi zaslišal glas, ki mu je govoril: »Ali veš, kaj pomeni stati s celotnim stopalom trdo, kot pribito na tleh z razkorakom skoraj do ramen? Ali veš, kaj pomeni stati ne z iztegnjenimi nogami, pač pa pokrčiti kolena, znižati težišče in napadalca gledati v pas, razumeš, v pas in ne v oči? Ali veš, kaj pomeni eno roko naciljati v smeri žoge in drugo dvigniti višje, razumeš, vedno višje? Ali veš, kaj pomeni med gibanjem v preži ne zavezati nog, jih prekrižati, zapetljati in ne dovoliti stopalom, da se poljubljajo in dotikajo, razumeš?« 

Miran ga je tudi videl. Bil je nenavaden možicelj, koščen in že starejši. Oblečen je bil v košarkarski dres z napisom na prstih Pantalone in svojo koščeno roko je položil na Miranovo. Fant ga je osuplo gledal.

»No?« je možicelj povzdignil glas in se pogladil po bradi, nato pa je na široko razširil oči. In izginil.

Miran je nemo, z odprtimi usti skušal priklicati fante. Stopil je k njim, ne da bi umaknil pogled z mesta, kjer je možicelj z napisom Pantalone izginil. »Ste ga videli?« je končno izustil.

Fantje so se obrnili.

»Koga?« sta v isti mah vprašala Pero in Staš.

»Možiclja s kozjo bradico in v košarkarskem dresu, z napisom Pantalone, na glavi z rdečo čepico …« ga je skušal opisati Miran.

Fantje so skomignili z rameni, le Žan je vprašal: »A je imel očala?«

»Ne,« je odvrnil Miran.

»Potem takšnega možiclja nisem videl,« je odkimal Žan.

»Možiclja z očali pa si videl?« je vprašal Miran, misleč da je morda spregledal očala na Pantalonejevem nosu.

»Ne, tudi takega z očali nisem videl,« je hladno odgovoril Žan.

»Zakaj pa si vprašal, če je imel očala?« se je razjezil Miran.

»Ker možiclji s kozjim bradicami in čudnimi čepicami ponavadi nosijo tudi očala,« je razložil Žan. »Pa me je zanimalo, če jih tudi ta. Sicer pa, v katero smer je odšel? Saj nikogar ne vidim. Če je res bil tu, jo je moral urno ucvreti …«

In res, fantje so se ozrli okoli po širokem športnem igrišču. Nikjer v bližini ni bilo videti nikogar, ki bi odhajal.

»Kar izginil je,« je razložil Miran. »Naenkrat. Kot blisk!«

»Tako kot v risanki?« je vprašal Žan.

»Tako kot v risanki,« je prikimal Miran.

Fantje so zavili z očmi, Pero pa je rekel: »Daj, no, Miran, ti štosi še v vrtcu več ne vžgejo.«

»Ampak, spraševal me je …« je obmolknil Miran. Odločil se je, da ne bo več govoril, kajti tudi sam je podvomil v to, da je videl možiclja, ki ga je spraševal čudne reči. Morda pa le niso bile tako čudne, je takoj pomislil in zdelo se mu je, da so zelo košarkarske. Predvsem tisto s koraki in pogledom v nasprotnikov pas. »Obramba eden na enega!« se je spomnil.

»Točno! Točno! Točno!« je spet zaslišal njegov Pantalonejev glas. Tokrat je možicelj nahitro stekel mimo njega.

»Ste ga sedaj …« Miran je hotel vprašati fante, če so ga sedaj videli, pa raje spet obmolknil.





4

Na poti domov je Mirana dohitela sošolka Andreja, ki je stanovala v istem stanovanjskem bloku, nadstropje više.

»Miran, a greš domov?« ga je vprašala.

»Ne, v šolo grem,« ji je nejevoljno odvrnil.

»Ampak šola je ...« se je Andreja za hip ujela v past. Potem pa je skomignila z rameni: »Hecaš se, kaj ne?«

Miran se je nerad družil z njo, predvsem zato ker je rada postavljala vprašanja, ki mu niso bila všeč. Zaslutil je, da bo tudi tokrat tako, zato je pospešil in Andreja ga je komaj dohitevala.

»Kam se ti pa tako mudi?« 

»Nikamor« je odrezavo rekel Miran.

»Zakaj potem tako hitiš?« je Andreja lovila sapo.

»To je del treninga,« ji je pojasnil. »Na vsakem koraku moram nabirati moč.«

Končno se je Andreja ustavila in zavpila za njim: »Kaj te nič drugega ne zanima na tem svetu razen košarke?«

»Bi me moralo?«  je odvrnil, ne da bi se ustavil.

Andreja je besno prekrižala roke in sopihnila: »Veš, kaj, Miran ...« mu je hotela nekaj ostrega zabrusiti, a ni našla pravih besed. Le ponovila je: »Veš kaj, Miran ...«

On pa je le odmahnil z roko, kar jo je še bolj razbesnelo. Zbrala je še toliko moči, da je stekla za njim. Postavila se je predenj, tako da mu je zaprla pot. In moral se je ustaviti.

»Poslušaj,« je znova lovila sapo: »Ali si v katero zaljubljen?« No, to je bilo eno tistih vprašanj, na katera ni maral odgovarjati. Pogledal je v krošnje dreves, ki so rasla ob Brinjščici: »Zakaj me to sprašuješ?«

»Tako, firbec me matra,« je Andreja odločno pribila. »Včasih, ko sva bila še mulca, sva si vse zaupala. Zadnje čase pa se me izogibaš.«

»Saj se te ne,« se je zlagal.

»Se me izogibaš, ker so mi medtem zrasle prsi?« je zdaj udarila naravnost.

Miran je zardel, v grlu je začutil cmok in pogledal v tla. Ni vedel, kaj bi odgovoril. Predvsem pa ni vedel, kaj je mislila s tem … s prsmi. To je bil desetkrat hujši udarec od Žaretovega. Trebušnjaki mu pri tem nič ne pomagajo.

Zadrego je takoj prekinila sama: »Oprosti, Miran. Kar sem rekla, je bilo tako trapasto. V nekem neumnem ameriškem filmu sem to slišala, pa se mi je zdelo, da vžge, kot je vžgalo tam. Toda film je film, življenje pa ...«

Miran si je oddahnil. Andreja je povesila glavo in hotela oditi.

»Počakaj,« jo je ustavil. »Res je, zaljubljen sem.«

»Res?« so se Andreji zasvetile oči. »V katero pa? Jo poznam?«

»Seveda jo poznaš,« se je nasmehnil. »Ves svet jo pozna? Še Michael Jordan jo pozna.«

Andreja se je kislo spačila: »Tudi Jordan? Kaj pa nakladaš?« Potem pa se ji je posvetilo: »No, ja, štos pa tak. V košarko si zaljubljen, mar ne?«

Miran je prikimal.

»Če je tako, Miran, potem ti želim z njo veliko sreče v življenju. Upam, da se bosta kmalu poročila in imela kup otrok. Se opravičujem. Ne otrok, pač pa žog.«

Ker sta bila že pri stanovanjskem bloku, mu je pomahala in stekla po stopnicah.



5

Naslednji dan v šoli so Staš, Pero in Žan čakali Mirana že pred vrati učilnice.

»No, kdaj se bo začela predstava?« je vprašal Žan. »Mi trije smo kupili vstopnice za prvo vrsto.«

»Pa menda niste že zgobcali vsem v razredu,« se je jezil Miran.

»Nismo vsem,« je odvrnil Pero. »Tina še ne ve, drugi pa že.«

»Sem si kar mislil. Toda danes ne bo predstave. Mogoče jutri …« se je skušal izvleči Miran.

Fantje se niso strinjali. To je tudi Pero podkrepil s pregovorom: »Kar lahko storiš danes, ne odlašaj za jutri.«

»In kaj, če osvojim njeno srce?« je zmedeno bleknil Miran.

Fantje so se zakrohotali. No, Pero se je le zadržano nasmehnil, kar je zanj bil že krohot.

»Te ledene gore še nihče ni osvojil,« je modroval Žan. »Rabil boš vrhunsko alpinistično opremo. Pa še ta ti ne bo pomagala, ko boš drsel po ledeniku navzdol.«

»Sicer pa si sam predlagal stavo,« ga je spomnil Staš.

Miran je globoko vzdihnil in si mislil, stava je le stava, a je malce zastal. Spomnil se je, da o osvajanju deklet nima pojma. No, saj veste, dragi bralci, lahko je osvajati dekle, v katero si se zatreskal do ušes. Potem se že nekako znajdeš. Na površje prilezejo veščine, za katere nisi niti vedel, da jih obvladaš. Za donžuanstvo pa mora imeti človek za sabo kilometre izkušenj. Tega seveda Miran ni imel. Imel je le košarkarsko žogo, ki jo je stiskal k sebi, ko je vstopal v razred.

»Žoga ti ne bo pomagala,« mu je prišepnil Pero. »Zapomni si: med dekleti se moraš gibati brez žoge.«

Miran je stopil k svoji klopi, odložil torbo in žogo in se ozrl po razredu. Sošolci, ki so ga spremljali s pogledi, ko je prihajal, so se ob njegovem pogledu začeli pogovarjati ali brskati po zvezkih, toda z enim očesom so vsi čakali dogodek dneva.

Miran je premleval, kako naj pristopi k Tini, kaj naj ji reče. Brskal je po spominu, iskal primerne besede, se celo skušal spomniti filmov in nadaljevank, ki so prikazovali, kako fant njegovih let pristopi k punci, ne da bi se osmešil. Potem pa se je spomnil, da se kljub temu ponavadi vedno osmeši. Zakaj pa se odrasli nikoli ne, se je spraševal. In znova brskal po resnih filmih, ki jih je videl, roko na srce, malo, ampak …

Nato je odločno stopil k Tini, ki je sedela dve klopi naprej in zajecljal: »Tina …«

»Ja. Želiš?« ga je ta premerila. Prav dobro je vedel, kaj si je mislila o svojih sošolcih; da so otročji in neresni, česar pravzaprav ni nikoli razumel, saj se mu je zdelo biti neresen in otročji nekaj čisto normalnega.

Ko ga je premerila s pogledom, ga je presekalo v kolenih, a kot športnik se je znal ujeti in je vprašal: »Prideš v sredo na tekmo?

Polfinalno tekmo šolske košarkarske lige igramo.«  Takoj se je zavedel, da je bleknil neumnost, kajti Tina ni marala športnega petelinjenja, kot je že večkrat izjavila. In res nikoli ni hodila na tekme. Celo protestirala je proti navijačicam, češ da s svojim skakanjem in tulenjem pristajajo na poneumljanje žensk in se tako podrejajo moškim.

Zato je tudi odgovorila: »Bleh. In kdo me pride vprašat? Največji petelin med petelini! A misliš, da sem kura!«

Sošolci so se tiho zasmejali, in krotili, da se ne bi naglas zakrohotali.

»Ne mislim, da si kura,« je Miran rekel in se ni mogel spomniti, kaj bi še rekel.

»Kdo pa misliš, da sem?« je Tina začela z besedno igro.

»Nihče… Ne vem,« je zajecljal Miran.

»Torej nekdo pa le misli, da sem!«

»Tega nisem rekel.«

»Namignil pa si.«

»Kaj sem namignil?«

»Da bi postala kura, če bi si ogledala tekmo,« je začela Tina oponašati kuro.« In bi kokodakala za vsak koš, ki bi ga spravili skozi obroč.«

»No, sedaj pa si kura,« je resno rekel Miran. Razred se je zakrohotal.

»Hotel sem reči …« se je Miran skušal popraviti. »Da na to nisem pomislil.«

»Vem, da nisi pomislil,« je odvrnila Tina. »Vem. Ker ti sploh ne znaš misliti. Vključil si se med peteline in sedaj kikirikaš.«

»Ne kikirikam …« je Miranu že presedal pogovor. Hotel ga je čimprej zaključiti. »Vljudno sem te povabil …«

»Daj, no, Miran! Petelin da me je vljudno povabil.«

»Seveda te je!« se je razjezil Miran.

»Petelin?«

»Ne petelin, pač pa jaz!«

»Zakikirikaj,« je Tina sklenila roke v prošnjo. Mirana je to tako razjezilo, da ji je začel žugati s prstom. »Tina, veš, kaj …«

»Ne vem,« je Tina z gibom glave nazaj popravila svoje dolge svetle lase. »Morda ti veš?«

»Veš, kaj, Tina …« je ponovil Miran in mrzlično iskal besedo, da bi ji kaj zabrusil nazaj. Potem pa mu je kar naenkrat ušlo: »Zaljubljen sem vate, Tina.« Hotel jo je pobožati še po laseh, a je takoj umaknil roko. In se prijel za glavo. Kaj pa mi je, je pomislil.

Tudi sošolci so bili presenečeni nad njegovo ljubezensko izjavo, spogledali so se in zaploskali. Tina je začela spreminjati barve na obrazu, se obrnila in zazrla v klop.

Medtem pa se je Miran vrnil za svojo, vzel žogo in jo stisnil k sebi.

»To si dobro odigral,« mu je prišepnil Pero. »Sebi v prid. Kot na tekmi. Izbral si najenostavnejšo potezo, a zelo učinkovito. Zmedel si nasprotnika, kjer je najmanj pričakoval.«

»A boš tiho!« mu je zabrusil Miran, ki ni hotel nič več slišati o tem, kar se mu je pravkar zgodilo.



6

»Uh, dober si bil,« je Staš priznal Miranu po koncu pouka, ko ga je dohitel pred šolskimi vrati. »Kaj takega si jaz ne bi upal reči Tini. Si videl, kar zardela je!« Pero, ki je hodil zraven, je prikimal.

Miran ga je jezno zagrabil za rame: »O tem nočem nič slišati, nič več, si razumel? Izpolnil sem obljubo, ki sva si jo dala, in sedaj je konec! Razumeš?«

»Prav, prav,« se je Staš prijel za roko. »Zaradi tega mi ni treba izpahniti rame.«

Ko sta krenila naprej, je Miran nadaljeval: »Sam nase sem jezen! Počil bom od jeze!« Stisnil je žogo in videti je bilo, da ji bo iztisnil ves zrak. »Zaljubljen sem vate, Tina, sem rekel. Sploh ne vem, kako so mi prišle te besede na misel!«

»Zadel pa si jo v živo,« je rekel Staš.

»Sem rekel, da se o tem nočem pogovarjati!« se je spet razjezil Miran.

»Saj se ti pogovarjaš o tem.«

»Pa se nočem!« je sršenil Miran. »Norčevala se je iz mene, jaz pa sem ji rekel, da sem zaljubljen vanjo! Najraje bi … Najraje bi …«

»Ji primazal eno okrog ušes?« je ugotavljal Staš.

»Ne, najraje bi se pogreznil v zemljo. Da sem ji rekel, da sem zaljubljen … In to pred celim razredom … Najhuje je to, da mi sploh ni všeč. Niti malo,«  je Miran zmajeval z glavo.

»Najbolje bo, da stečeš domov in si opereš usta z milom za trdovratno umazanijo, kot pravijo v reklamah,« mu je svetoval Pero.

»O tem se nočem pogovarjati! Če mi še kdo omeni stavo, ga bom …« je Miran odmahnil z roko in odhitel po poti ob Brinjščici.

Staš in Pero sta ga spremljala s pogledom, nato sta skomignila z rameni in se nasmehnila.

»Nekaj je res,« je ugotavljal Staš. »Miran je nekje globoko v duši zatrapan v Tino.«

»Kaj pa ti veš o globinah v duši?« ga je ostro vprašal Pero.

»A bi moral vedeti?« se je Staš začudil vprašanju.

Pero je spet skomignil z rameni in nato sta se razšla vsak po svoji poti proti domu.


7

Prva peterka - Miran, Grega, Jaka, Pero in Žan - je sedela na švedski klopi, medtem ko so ostali - Staš, Ivo, Edi, Jan in Vine vadili obrambo z namišljenim nasprotnikom.

»Fantje,« je govoril trener Vojtka fantom na klopi. »V sredo nas čaka prva tekma polfinala.«

»To ni hec,« se je oglasil Žan.

Trener Vojtka ga je pogledal izpod čela: »Res je, ni hec. Hec pa tudi ni petdeset sklec. Položi dlani na parket in začni. Ker sem danes dobre volje, ti dam petdesetodstotni popust. Torej, petindvajset sklec.«

Žan je sopihnil, in ni si mogel kaj, da ne bi pripomnil: »Trener, zadnje čase ste me tolikokrat kaznovali s sklecami, da se mi bodo mišice razvile do nemogočega.« Da bi ga prepričal, je pokazal mišice na rokah: »Poglejte. To ni normalno. Vodstvo šolske košarkarske lige bo pomislilo, da jemljem stereoide. Doping kontrola mi ne uide.«

Trener Vojtka ga je potrpežljivo poslušal in nato odločil: »Zapravil si popust. Plačal boš po navadni ceni. Petdeset sklec.«

Žan se je ozrl po tovariših: »Fantje, mi posodite vsak po deset sklec. Vrnem jih v obrokih. Na bančnih čekih.«

»Na tla!« je zavpil trener Vojtka in Žan se je vrgel na tla ter delati in šteti sklece.

»Torej,« je nadaljeval, »vem, da se ponavljam kot stara ppokvarjena plošča, pa vseeno: obramba, obramba in samo obramba!«

Jaka je dvignil roko: »Dovolite mi, da vas nekaj vprašam?«

»No,« je privolil trener.

»Zanima me,« je začel Jaka, »kaj je bolje, obraniti en napad več ali pa dati en koš več?«

»Petindvajset sklec,« je odgovoril trener Vojtka.

»Ampak ...« je skušal ugovarjati Jaka.

»O svojem vprašanju razmišljaj, ko boš delal sklece. Morda boš pa le domislil kaj pametnega,« je bil neizprosen trener.

In Jaka se je pridružil Žanu. V istem hipu ju je Pero prezirljivo pogledal in dejal: »Kaj nimata svojega ponosa? Če bi vama trener ukazal, da skočita v mrzlo Brinjščico, bi to brez prigovarjanja storila. Se ne znata postaviti v bran?«

»Pero, zate velja isto. Petindvajset sklec,« je zavzdihnil trener Vojtka in Pero se je nemudoma pridružil Žanu in Jaki.

»No, vidita, kaj sta mi storila,« jima je rekel. »Zaradi vajine nepokončne drže se moram tudi jaz mučiti s sklecami. Tega vama ne bom nikoli pozabil ne odpustil.«

»Zakaj se pa ti nisi uprl trenerju?« je vprašal Žan.

»Jaz bi se že, pa ne gre zame, pač pa za vaju, butca, vidva sta prva klonila,« je razložil Pero.

»Utihni!« je zasikal Jaka. »Zmotil sem se pri štetju.«

Trener Vojtka se je na kratko sprehodil, kajti fantje so ga nekoliko iztirili, čeprav vsega skupaj ni jemal resno.

Trenerjevo kratko odsotnost je izkoristil Grega, ki je šepnil Miranu: »Veš, zdi se mi, da ima trener pred polfinalno tekmo večjo tremo kot vsi mi skupaj.«

Miran se je nasmehnil in prikimal.

»Grega, slišal sem te,« je trener Vojtka zažugal proti Gregi. »Na tla. Petindvajset. Miran, ti tudi.«

»Zakaj pa jaz? Saj ...«

»Zaradi nasmeha in prikimavanja.«

Grega in Miran sta se spogledala, skomignila z rameni in se pridružila ostalim trem.

Trener Vojtka je zapiskal v piščalko in poklical še druge igralce, da pristopijo k njemu.

»Pazljivo me poslušajte. Najprej vam moram povedati, da je veliko bolje, da na treningih končaš na tleh, kot je končala prva peterka, kot pa da bi treščili na tekmi. Grega je Miranu prišepnil, da imam jaz večjo tremo kot vsi skupaj. To ni res. Res je le, da imam tremo tudi jaz. Toda ne kot vsi vi skupaj. Vaše mladostniško duhovičenje, ki ga, mimogrede, cenim, je odraz vaše velike treme. Zdaj ko ste se prebili v polfinale brez izgubljene tekme, ste že začeli razmišljati, da vam je pot na široko odprta. Pa ni. Šele sedaj se začne. Zdaj pa pod prho.«



8

Trener Vojtka je imel prav. Napetost, ki se je stopnjevala pred pol finalno tekmo, je na fantih pustila določene posledice. Kljub vsemu pa so se znali brzdati. Na svoj način, seveda. Ko so stopili v garderobo, je najprej Žan zabrisal brisačo proti Miranu: »Pa tak kapetan!«

Miran je brisačo ujel, jo zložil in položil v svojo torbo.

»Vrni mi brisačo!« je zatulil Žan.

»Kaj mi je nisi podaril?« se je čudil Miran.

»Vrgel sem jo, ker protestiram! Ti kot naš kapetan bi moral ugovarjati Vojtki!« je Žan stiskal zobe.

»Kaj je zdaj?« se je Miran delal nevednega. »Ali naj obdržim brisačo ali naj ti jo vrnem?«

»Mar nisi opazil, kako nas Vojtka maltretira!« je Žan s pestjo požugal Miranu.

Miran se je namrščil: »Če sem prav razumel, to pomeni, da ti moram vrniti brisačo.«

»Ja!« je spet zatulil Žan in Miran mu je vrnil brisačo.

Potem je Žan sedel na klop in globoko vzdihnil: »Sedaj se počutim zelo dobro. Zelo dobro. To je pravo sproščanje nakopičene jeze. Da se pošteno iztuliš na nekoga. To je to. Hvala, Miran.«

»Pa še drugič,« je Miran odmahnil z roko.

Pero, ki si je medtem podpiral glavo, je zasikal: »Ne vem, do kdaj bom še lahko poslušal tvoje tuljenje, Žan. Rahlo mi greš na jetra.«

»Takšen sem, kakršen sem,« je ta odvrnil in si začel česati svoje kratke, rdeče obarvane lase.

»Tuliš na igrišču, tuliš med tekmo, tuliš v garderobi, tuliš v razredu,« je našteval Pero. »Zanima me, če tuliš tudi med spanjem?«

»Morda,« je pomislil Žan. »Veš, rad bi ti odgovoril, toda resnično ne vem, ker takrat, namreč, spim.«

»Vam je lahko,« se je oglasil Vine in naredil žalosten obraz.

Fantje so se obrnili proti njemu, ki je v kotu čepel kot kup nesreče.

»Ja, vam je lahko,« je vzdihnil. In videti je bil zelo, zelo nesrečen.

»Se ti je kaj zgodilo?« ga je pobaral Grega.

»Kaj bi dal, da bi trener Vojtka meni ukazal: Vine, petdeset sklec! Tako pa se sploh ne zmeni zame. V letošnji sezoni sem v igro vstopil le dvakrat. Pa še takrat mi je Vojtka zabičal, naj ne mečem na koš, pač pa naj preprečim kontranapade z osebnimi, če ne gre drugače. Dvakrat sem v treh minutah dobil pet osebnih. Moja statistika je grozna: nič košev, nič skokov, nič blokad, nič asistenc, nič ukradenih žog, nič prostih metov, nič banan, le deset osebnih napak. S takim učinkom me v NBA ligi nihče ne bo niti povohal,« je Vine zaključil svojo tožbo.

»Saj nisi ti kriv, Vine,« ga je tolažil Staš.

»Nekaj ti predlagam,« se je oglasil Žan. »Pred vsako tekmo pojdi v sadje zelenjavo po karton banan in jih razdeli med nasprotnikove igralce. Morda bodo tisti ob zapisnikarjevi mizi nasedli in ti banane vpisali v statistiko.«

»Ha, ha, ha,« je zlogoval Vine.

Staš je potem nadaljeval: »Zakaj si stiskamo resnico pred očmi?«

»Si hotel reči, da si oči zatiskamo pred resnico,« ga je skušal popraviti Edi.

»Kar sem rekel, sem rekel!« se ni dal Staš. »Sicer pa je vseeno, ali stisnemo resnico pred očmi, ali zatisnemo oči pred resnico. Vinetu sem hotel povedati, da ima pač smolo, ker naša dekleta vedno zgubljajo v prvi četrtini, potem pa fantje moramo nadoknaditi razliko. Če bi bila dekleta boljša in bi vsaj katero četrtino tekme zmagala, bi lažje dihali ...«

»Še dobro, da zmagujemo,« se je strinjal Jan.

»Do sedaj smo,« je Ivo prikimaval. »Kaj bo pa naprej. V polfinalu nas čaka odličen nasprotnik. Če ste gledali lanske tekme na televiziji, ste lahko videli, kako dobra dekleta imajo Vičani.«

»No, ja,« se je oglasil Jaka. »V nobeno se ne bi zaljubil. Naša dekleta so vseeno lepša.«

»Igrajo pa grdo,« je pripomnil Pero. »Tako grdo, da jim takoj zgine vsa lepota z obraza in telesa.« In potem je nadaljeval: »Lansko sezono bi bili prav gotovo zmagovalci mi, če ne bi bilo naših deklet. Takrat sem si tudi jaz pulil lase, podobno kot Vine letos.

»Jaz si ne pulim las,« je ugovarjal Vine. »Le žalosten sem.«

»Prav, ti si žalosten, jaz pa sem si pulil lase,« se je popravil Pero. »Upam, da bo tvoja žalost uspešnejša od mojega puljenja las. Kakšnih osem do deset košev razlike pred drugo četrtino tekme, ko mi stopimo na igrišče.«

»Nič čudnega, da je Vojtka tako živčen,« je ugotovil Staš.

Fantje so bili že oblečeni in so počasi odhajali.

»Zdaj imajo dekleta trening. Jih gremo gledat?« je predlagal Jaka.

Fantje so ga pogledali postrani in odhajali iz garderobe. Le Žan je pripomnil: »Ti kar pojdi gledat svojo Ireno, kako ji žoga uhaja iz rok.«

»No, prav, zaljubljen sem vanjo in ona je vame, če ste na to mislili, ampak ...«

»Ne, nismo na to mislili, pač pa na to, kako vodiš igro, ko včasih po nepotrebnem preigravaš in gledaš proti klopi, kjer sedijo dekleta, medtem ko mi zaman dvigujemo roke, da nam podaš žogo,« mu je zabrusil Žan.

»Pa kaj!« je raztegnil Jaka. »Nekaj moraš odigrati tudi za gledalce.«

»Za gledalko, za gledalko, za gledalko Ireno,« ga je izzival Žan.

Jaka ni sprejel izziva, pač pa je le skomignil z rameni. Mislil pa si je: fantje, jaz pa le imam punco, ki igra košarko.«

Ko so že vsi zapuščali garderobo, je dejal: »Dekleta so se okrepila z novo, ki se je preselila iz Murske Sobote k nam na Brinje. V naš razred hodi. Pravijo, da je zelo dobra. Hotel sem le, da bi šli pogledat, kako igra.«

Toda fantje so odmahnili z rokami in se začeli razhajati. Iz garderobe sta zadnja odšla Miran in Jaka, ki je potem odšel v dvorano, Miran pa proti izhodnim vratom.

Tik pred izhodom ga je nekdo potegnil. Bil je Pantalone, ki ga je popeljal v temni del hodnika. »Psst,« je dal prst na usta.

»Ampak …« je ugovarjal Miran.

»Samo še nekaj ti povem!« je bil Pantalone zdaj glasnejši.

Miran ga je hotel vprašati, kdo je, odkod prihaja, toda Pantalone je začel govoriti, kot bi se usul snežni plaz: »Z desno streljaš na koš, levo nogo pa obvezno!« je zavpil in ponovil: »Obvezno! Daš malo naprej.« Potem pa je zažugal s prstom: »Kolena so pokrčena. Kot natakar v veliki restavraciji, na veliki terasi ob morju ali ob jezeru ali pod visokimi gorami, tudi reka velja, če teče mimo restavracije ali pa veletok, vseeno. Predstavljaj si: sonce sije, lahko pa tudi malo prši ... Torej kot natakar, ki drži pladenj, in se elegantno sprehaja med stoli, mizami, porednimi otroki, ki ga želijo spotakniti … Ti se ne sprehajaš, pač pa držiš žogo z blazinicami prstov, tako kot natakar pladenj. Ne držiš žoge z dlanjo! Natakar ne drži pladnja z dlanjo, ker bi potem vse zletelo, paf, paf, paf, ob prvem koraku. Torej, si razumel natakarja? Si. Ko iztegneš roko, jo iztegni popolnoma, komolec tudi. Brez iztegnjenega komolca ni iztegnjene roke. Zapestje zasuči navzdol, da je joj in elegantno. Žoga se bo zakotalila kakor svila čez prstke in se zavrtela nazaj, a šla naprej.« Potem je poskočil: »Drugo roko, a, ne, ne. Z drugo roko jo le pomagaš držati. Nežno, kot da bi držal porcelan. Si razumel? Blazinice. Tudi pri izmetu. Pa na noge ne pozabi. In? No? Kaj je to?«

»Najbrž dobro metanje na koš,« je zlogoval Miran. Potem je zagledal Jako, ki je stopil iz dvorane. »A si ga videl?«

»Koga?« je pisano pogledal Jaka.

»Pantaloneja,« je hotel pokazati na možica, a ga ni bilo več nikjer. Popraskal se je po laseh. »Tu je bil …«

»Kdo? Jaz nikogar nisem videl,« je rekel Jaka. »Pa še ti si zamomljal nekaj sebi v brado. Kdo pa je ta, kako si že rekel, Panat …«

»Pantalone,« ga je spomnil Miran. »Pozabi nanj. Hecal sem se. Kako pa igra tista nova iz Murske Sobote?«

»Veš, da ne vem. Jaz sem gledal Ireno,« je Jaka odšel iz poslopja, za njim pa tudi Miran, ki se je še enkrat ozrl po hodniku. Toda Pantaloneja ni več opazil.

9

Klio, kot so učenci klicali učiteljico zgodovine in razredničarko osmega be osnovne šole Brinje, je pravkar stopila v razred, ko je za njo prisopihal Miran z žogo v roki in s torbo na rami.

»Zamudil sem,« je rekel.

Razredničarka Klio ga je pogledala čez očala in zmajala z glavo: »Če mi tega ne bi povedal, bi si mislila, da sem jaz prišla prezgodaj. Sedi.«

Ko je sedel, ga je razredničarka vprašala: »Ali tudi spiš z žogo?«

»Tudi,« je odvrnil Miran.

»No, vsaj priznaš,« je tudi razredničarka sedla in odprla dnevnik. »Nekateri k sebi stisnejo odejico, drugi medvedka, ti pa žogo. Lepo.«

»Ko sem bil še v porodnišnici,« je začel razlagati Miran, »so me potolažili šele, ko so mi potisnili žogo v roko.«

»In to ne kakršnokoli žogo, pač pa le košarkarsko,« je dodal Žan.

»Tega se pa Miran še danes živo spominja,« se je oglasil tudi Pero. »Kot da bi se to zgodilo danes zjutraj.«

Razred se je zahihital.

»Zresnimo se, prosim,« je razredničarka nehala vpisovati v dnevnik. »Pri današnji razredni uri se bomo pogovorili o vaši prihodnosti, drage učenke in dragi učenci. Kot veste, je osmi razred prelomnica v vašem življenju, zato si morate skrbno izbrati svoj poklic. Vsi se zavedamo, da vam ne bo lahko, toda brez dela ni jela.« 

Grega je dvignil roko.

»No, Grega, kaj bi rad?«

»Rad bi nekaj pripomnil, če dovolite,« je rekel.

»Ti kar daj, vesela bom kakršnekoli pripombe, kakršnegakoli vprašanja,« je razredničarka spodbujala učence k pogovoru.

»Pa četudi so neumna?« je vprašal Žan.

»Ni neumnih pripomb ne neumnih vprašanj,« je odvrnila. »No, Grega, kaj si hotel pripomniti?«

»Tole,« je Grega vstal. »Če se učitelji zavedate, da nam je težko, ne vem, zakaj potem težite in govorite, da nam je težko, kot da nam bo lažje zaradi vaših besed in nasvetov. Da ne govorim o mučenju s tistimi brezzveznimi točkami. Toliko.«

Razredničarka je malo pomislila, nato pa nadaljevala: »Grega, brez dela ni jela. In ne težimo vam. Mi vas hočemo spodbuditi, da se osredotočite na snov, ki …« In se je malo zmedla.

»Kaj sem rekel: tudi pripombe so lahko neumne,« se je širokoustil Žan.

»Ne, ne, pripomba ni bila neumna, samo danes se ne bomo pogovarjali o točkah, pač pa o poklicih,« se je zbrala razredničarka.

Potem ko je že nekaj časa govorila o pravilni izbiri poklicev, je do Mirana prispel prepognjen listič. Ko ga je razgrnil, je zagledal drobno pisavo: Ali si res zaljubljen vame? Tina.

Pogledal je proti Tini, ki se mu je nasmehnila.

»Kaj pa se vidva spogledujeta,« je razredničarka takoj opazila njuno nemo sporazumevanje na daljavo.

Miran je kot okamenel držal listič pred sabo.

»Ah, pisemce,« je takoj dojela razredničarka. »Bi se ga upal prebrati na glas, Miran? Najbrž bi, toda …« In razredničarka je hotela nadaljevati: Toda vsakdo ima pravico do drobnih, lepih, samo njemu dragocenih skrivnosti, zato spravi pisemce in besede v njem potisni globoko v dušo.

Toda Miran je izstrelil: »Ali si zaljubljen vame? Tina.«

Tina je zardela, nato pa prebledela od jeze.

»No, zdaj ko si nam odkril nekaj, česar ti ni bilo treba, odgovori na zastavljeno vprašanje, kajti ljubezen je nekaj najčudovitejšega, zato ti je ni treba skrivati pred drugimi.«

In že je Miran hotel nekaj reči, a ga je razredničarka tokrat prehitela: »Ne nam! Ne nam, fant. Njej, ki ti je pisala.«

»Saj ji je že rekel, da je zaljubljen vanjo! Včeraj pred celim razredom,« se je oglasila Andreja, malce ljubosumno. »Kaj še hoče trapa? Da ji vsakih pet minut ponavlja: zaljubljen sem vate, zaljubljen, zaljubljen…«

»Andreja, dovolj!« jo je prekinila razredničarka.

»O, o,« je zapel Staš. »Nedolžne stvari se zapletajo.«

»Kaj se zapleta?« je zanimalo razredničarko.

»Nič, nič,« je odkimal Staš. »Kar zletelo mi je iz ust.«

Potem so se pogovorili še o učnem uspehu in že je šolski zvonec zazvonil konec ure.


10

Torkovega treninga so se udeležili vsi, ki ponavadi sodelujejo pri prireditvah šolske košarkarske lige na osnovni šoli Brinje: plesna skupina navijačic, člani novinarskega krožka s svojimi foto in video kamerami, redarji, košarkarice in košarkarji. Zbrali pa so se, da naredijo nekakšno generalko pred glavno prireditvijo naslednjega dne.

Zbrane je nagovoril ravnatelj: »Vse mora delovati kot švicarska ura!«

Žan pa je že hotel pripomniti, da dandanes tudi švicarske ure niso, kar so bile, a ga je oplazil oster Vojtkov pogled, zato je raje stisnil ustnice.

»Ne bom dolgovezil,« je nadaljeval ravnatelj. »Ugled naše šole je odvisen med drugim tudi od odlične organizacije, zato si zapomnite vodilo: zabavajte se resno.«

»Kako se lahko resno zabavaš?« je Ivo šepnil Žanu.

»Tako da poskakuješ s smrtno resnim obrazom, medtem ko se drugi režijo,« je izstrelil Žan.

»Ne razumem,« je Ivo raztegnil obraz.

»Če nisi sedaj, boš potem, ko boš star toliko kot jaz,« ga je potolažil.

»Ampak ...« se je Ivo namrščil, »saj sem dva meseca starejši od tebe.«

»Škoda,« je Žan skomignil z rameni. »Torej ne boš nikoli več star toliko kot sem jaz. In nikoli ne boš razumel..«

Ivu se je posvetilo, da ga Žan malce zafrkava, zato se je pripravil, da bi ga zruval, toda vmes je stopil trener Vojtka, čigar budno oko je takoj opazilo napetost med njima.

»Sedaj pa na delo,« je bil ravnatelj zares kratek, in dal znak fantom, ki so skrbeli za ozvočenje, glasbo in vodenje prireditve.

Glasba se je oglasila in takoj zatem se je tudi Uroš, voditelj na vseh domačih tekmah: »Spoštovane obiskovalke in spoštovani obiskovalci, gledalke in gledalci, igralke in igralci, učiteljice in učitelji, košarkarice in košarkarji, skratka vsi, ki ste bodisi ženskega, bodisi moškega spola, poooozdraaaavljeeeeni! Danes je praznik kooošaaarkeee! Polfinalna tekma med osnovno šolo Vič in osnovno šolo Brinje!« In jezik mu je še naprej tekel kot z vsemi žavbami podmazan.

Navijačice so priplesale na sredino igrišča, da bi izvedle svojo točko. Košarkarice in košarkarji pa so se zapodili proti klopem, da bi se posvetovali vsak s svojim trenerjem.

Prav v trenutku, ko je stekel, je Mirana zmotil Staš s vprašanjem, kako kaj velika ljubezen Tina. Ko se je Miran obrnil proti njemu, se je zaletel v črnolaso dekle. Oba sta pogrnila po tleh.

»Priča smo silovitemu trčenju,« se je takoj navezal voditelj Uroš. »Upamo le, da ne bo imel usodnih posledic v obliki Amorjevih puščic.«

Črnolaska je vzdignila glavo in ni kazala nikakršnih sprememb, ki bi jih povzročile Amorjeve puščice.

»Veš, kaj,« se je nasršila. »Lahko bi pazil, kje hodiš?«

Miran jo je pisano pogledal, kajti ni razumel niti besedice. Pogoltnil je slino in izdavil: »Je to, kar si rekla, v dobrem ali slabem pomenu?« Nato se je zagledal v njene oči, ki so strmele vanj kot dva najlepša lešnika.

Črnolaska je vstala: »Če si morda tako pameten, kot si lep, boš že razumel.«

»Aha,« je vstal tudi Miran. »Sedaj sem pa razumel, kaj si povedala. Prej pa ...«

Utihnil je, kajti črnolaska je odšepala do klopi, kjer so bile že zbrane njene soigralke. Sedla je na klop in se držala za koleno.

»To je ta,« je Miranu pristopil Jaka. »Iz Sobote. Prava levinja. Z njo ne bi rad češenj zobal. Pravzaprav ne bi ničesar zobal, ne samo češenj.«

»Zakaj?« se je začudil Miran.

»Včeraj mi jo je predstavila Irena, pa sem rekel, aha, ti si tista iz Murske. Potem je jezno zarenčala in mi zažugala, naj ji nikoli več ne pravim, da je iz Murske, češ da je ona iz Sobote in da ni iz nikakršne Murske. A ti to razumeš?«

Miran je skomignil z rameni. »Kako pa igra košarko?«

»Kot vse babe. Kilavo. Deset bab kilava košarka, pravi zelo star slovenski pregovor,« je razpredal Jaka. »Še vedno bomo lovili zaostanek za dekleti.«

Potem sta stopila k trenerju Vojtki, ki je že razlagal: »Ostro v obrambi, fantje. Ne umazano, toda ostro. Sedaj pa sedite. Opazujte dekleta in jih spodbujate.«

»Spodbujati naša dekleta je isto kot zalivati puščavo,« je priložil Žan, in za to prilogo mu je trener Vojtka naročil, naj stopi v ozadje in naredi petindvajset sklec.

Miran je sedel in se ozrl proti klopi košarkaric, no ja, proti črnolaski. Prav v tistem trenutku se je ozrla tudi ona. In potem sta oba hitro umaknila pogled.

Dekleta so stopile na igrišče in čeprav je Mirana zelo zanimalo, kako črnolaska igra košarko, ni je bilo na igrišče. Opazil je, kako se pogovarja s trenerko Vando, se še vedno drži za koleno in odkimava.

Toda pozneje je videl, da je vse v redu, kajti kmalu je odšla iz dvorane, ne da bi šepala. Najbrž si je le rahlo pretegnila mišico, je ugotavljal Miran, in ne bi bilo pametno nadaljevati, da ne bi staknila hujšo poškodbo.


11

Miran se je naslednje popoldne spet odpravil na šolsko igrišče in med potjo vadil vodenje žoge: v razkoraku, roling, levo desno, naprej nazaj, spet v razkoraku, roling in takoj za ovinkom treščil v Anjo iz Sobote. Pravzaprav se je spotaknil, padel na tla in si odrgnil koleno. Anja je ujela ravnotežje in ga najprej jezno ošvrknila s pogledom, a se je potem takoj nasmehnila. »Nama je res usojeno, da se zaletavava,« je vzdihnila. »Ali pa si ti tak nerodnež?«

»Ja,« je Miran na tleh prikimaval in si poslinil prasko na kolenu. »Nerodnež.«

Anja mu je ponudila roko, da bi laže vstal. Sprejel jo je in se dvignil.

»Ti si Miran, kaj ne?« je rekla.

»Ja, ti si pa Anja,« je odvrnil in jo pogledal naravnost v oči. V hipu so ga prevzele oči barve lešnika. »Najraje imam lešnike,« je butnil brezveze.

»Lešnike imaš rad?« je Anja zmedeno ponovila. »Ali so lešniki tako pomembni v tvojem življenju, da jih moraš omenjati vsakomur, v kogar se zaletiš?«

»Lešniki … Pomembni … Zaletiš …« je jecljal Miran in zasanjano gledal v njene oči. Potem se je zbral, pa ne popolnoma: »Ja, lešniki, jih imaš tudi ti rada?«

»Seveda jih imam,« se je Anja zasmejala. »Pa tudi orehe, kostanj, arašide…«

Potem sta nekaj časa molčala. Anjo je še vedno sililo na smeh, Miran pa ni vedel, kaj bi še povedal. Spet je brskal po spominu. No, končno je izustil: »Jaz grem na igrišče metat žogo na koš, kam pa ti? A greš z mano?«

»S prijateljico sva zmenjeni,« je odvrnila.

»S prijateljico,« je resno prikimal Miran in zbiral pogum, da bi jo vprašal, s katero.

»S katero?« se je končno opogumil.

Anja se je zasmejala: »Odgovor je za tvojim hrbtom.«

Miran se je ozrl in zagledal Andrejo. »A z njo?« je zajecljal.

Andreja ga je z blagim maščevalnim nasmeškom vprašala: »Povej mi, Miran, a Michael Jordan pozna tudi Anjo?«

»Bi jo moral poznati?« je Miran zardel.

Dekleti sta si nekaj šepnili, zahihitali in odšli po svoji poti.

Miran ju je spremljal s pogledom, še vedno zardel, toda kmalu je prebledel, kajti začutil je, kako se Pantalone spet smuka okoli njega. »Imaš levo, imaš desno roko, imaš žogo,« je spet razlagal. »Ne gledaš ne leve ne desne roke, niti žoge ne. Si si zapomnil! Pogled naj bo ponosen, kakršnega imajo zmagovalci. Zadnjič sem nekaj rekel! Kaj sem rekel? Blazinice! Blazinice prstov! Še se dotikajo žoge, ne pa … o, ne pa dlani. Prepovej dlanem, da bi se dotaknili žoge. Prepovej! Strogo. Predvidi kazen: doživljenjski zapor s prisilnim delom, ki naj bo graditev košarkarskih igrišč po vseh travnikih sveta! Žoga skače in skače, toda ne nad višino pasu, ne, ne! Si me razumel! Ko prodreš v nasprotnikovo raketo, tesno pokrit … Držiš žogo, prodreš proti košu, ampak! Kaj? Kaj, kaj, kaj? Če te spremljajo nasprotniki kot poredni otroci natakarja, ne daš, da žoga poskoči nad višino kolen in pa ti je noben porednež ne more vzeti … Ne natakar ne nasprotnik… No, ali veš, kaj je to? Ali veš!«

»Ne vem,« je zmedeno odvrnil Miran.

»Sem si kar mislil,« je odvrnil Pantalone. »Pa veš, kdo sem jaz?«

Miran je skomignil z rameni.

»Jaz sem …« se je hotel predstaviti Pantalone, a ga je Miran prekinil. Ves bled je zinil: »Jaz pa raje kar grem …«

»Kam, kam?« ga je prijel Pantalone.

Vendar je takoj izginil, ko se je izza ovinka prikazal Staš.

»Kaj stojiš kot kup nesreče,«  je ogovoril Mirana, ko se mu je približal.

»Spet sem srečal tistega Pantaloneja,« je priznal Miran. »Ko sva sama, ga vidim. Če pa se še kdo približa, ali pogleda proti njemu, izgine.«

Starš ga je naravnost vprašal: »Se ti ne zdi, da imaš privide?«

Miran ni mogel zanikati, zato je raje molčal.

»Moj oče bi rekel: Fant, najbolje je, da poiščeš pomoč pri psihiatru,« je citiral Staš. »Moj oče je praktičen človek,« je dodal, »ne spušča se v stvari, na katere se ne spozna.«



12

Prvo polfinalno tekmo šolske košarkarske lige med osnovnima šolama Brinje in Vič so, tako kot določajo pravila, začela dekleta. Fantje so sedeli na klopi in zdolgočaseno gledali prvi napad, ki so ga začele gostje z viške osnovne šole.

»Upam, da ne bo več kot petnajst pik minusa,« je rekel Žan. »Drugače bomo težko ulovili razliko. Ti viški košarkarji so dobri.«

Staš je s komolcem dregnil Mirana: »Poglej, kdo je prišel gledat tekmo?« In pokazal na tribuno.

Ko se je ozrl proti tribuni, je zagledal Tino, ki mu je takoj pomahala. Videti je bilo, da je tekma prav nič ne zanima, in je komaj čakala samo to, da jo opazi Miran. Miran pa ji ni odmahnil, pač pa je le povesil oči in globoko vzdihnil.

»Veš, kaj,« je prikimaval Staš. »Da je Tina prišla na tekmo, je zgodovinski dogodek, ki bi ga morali posneti z vsemi možnimi kamerami in fotoaparati.«

Pero, ki je sedel zraven Staša, se je takoj odzval na Staševo pripombo.

»Takoj bom uredil,« je dejal in vstal. Stopil je k fantom iz foto video krožka in jim prišepnil. Fantje so se nato zapodili proti tribuni, kjer je stala Tina, in jo začeli fotografirati in snemati, tako da je najprej prestrašena, potem pa užaljena in solzami v očeh zbežala iz dvorane.

»To ni pošteno,« je Miran jezno zasikal Peru, ko se je vrnil na klop.

»Ti pa veš, kaj je pošteno,« se mu je ta kislo nasmehnil. »Zaradi stave si ji rekel, da si zaljubljen vanjo. Nikomur se ne reče tja v tri dni, da je zaljubljen, če ni.«

»Ojoj,« je Staš skoraj zapiskal. »Nekdo med nami pa je le zaljubljen v ledeno lepotico, a je ne zna ali ne more odtajati.«

»Kdo?« sta v en mah vprašala Miran in Pero.

»Jaz že ne,« se je takoj branil Staš. »Gledam tekmo. Zgubljamo že s šest proti nič.«

Vanda, trenerka brinjske dekliške ekipe, je zahtevala minuto odmora. Navijačice so pritekle na sredino igrišča in izvajale svoj program.

»Končno,« je vzdihnil Grega. »Trpim, ko jih gledam.«

»Edino Irena je svetla točka,« je pripomnil Jaka.

Žan ga je mrko pogledal: »A zato, ker je tvoja punca?«

»Ne zato,« se je branil Jaka. »Res je dobra, toda vsega ne zmore sama.«

»No, ja,« je vzdihnil Žan. »To je pa res nepristranski pogled na košarkarko igro in košarkarice. Le čudež nam lahko pomaga do zmage.« In pogledal je kvišku.

»Ne bodi tak pesimist,« ga je ošvrknil Vine. »Trenerka je zamenjala Ireno.«

»To ni res!« je Jaka vrgel brisačo ob tla. »Zamenjala je najboljšo. Šele sedaj smo pred katastrofo!«

Dekleta so se vrnile na igrišče. Namesto Irene je zaigrala Anja.

»Pa še novo je dala v igro,« se ni mogel pomiriti Jaka. »Saj se še ni uigrala z dekleti.«

»Saj se ji tudi ni treba. S tako razglašeno ekipo je vseeno kdo igra, rezultat je isti,« je spet pripomnil Žan.

»Bodimo optimisti,« je Vine spodbujal fante.

»Dobra punca,« je Staš prišepnil Miranu in namignil proti Anji.

»Ja,« je zazehal Miran, kot da ga ne zanima, kaj se dogaja na igrišču. Ampak ga je zanimalo, pa še kako! Kar zasvetile so se mu oči, ko je Anja prijela žogo, naredila dvojni roling, preigrala tri košarkarice in neovirano zadela koš.

»To pa ni bilo slabo,« je rekel Pero.

»Začetniška sreča,« je kislo dejal Jaka.

Potem je Anja prestregla nasprotnikovo podajo, se postavila pred črto za trojko in zadela.

»Koooš! Trrrojkaaa!« je odmeval napovedovalčev glas iz zvočnikov, medtem ko so gledalci skočili na noge.

»Ta punca nas bo še zasenčila,« je zmajeval z glavo Grega. »Konec je naših zvezdniških dni.«

»To je le začetniška sreča,« je ponovil Jaka.

»Ja, pa ja, začetniška sreča,« so ostali zabrundali in se nasmehnili.

Vine pa je pristavil: »Sem vam rekel, da moramo biti optimisti.« In se zasanjal: »Zdaj se že vidim v finalni tekmi v Hali Tivoli pred pet tisoč gledalci v neposrednem televizijskem prenosu …«

Anja je dosegla še en koš in osnovna šola Brinje je vodila sedem proti šest.

Miran, ki je ponavadi medlo spremljal igro deklet, je tokrat skočil in zaploskal. Fantje so ga presenečeno pogledali.

Ozrl se je proti njim in razširil roke: »A se ne smem veseliti?« Fantje so zmajevali z glavo.

»Smeš,« je odvrnil Staš. »Vseeno je pa čudno, da si se kar naenkrat začel veseliti. Najbrž je nekaj narobe s tabo.«

»Morda pa je nasprotno, nekaj prav z njim,« je dodal Žan in Staš je smeje prikimal.

»Na kaj namigujeta?« se je ujezil Miran.

Potem so zaslišali sodnikov žvižg in se ozrli na igrišče. V zadnji sekundi prve četrtine so Anjo nepravilno ustavili pod košem.

Sodnik je pokazal na prosta meta. Anja je stopila na prostor za proste mete in prvega zgrešila.

»Zgrešila je, zgrešila! Sem rekel, da je bila le začetniška sreča,« je Jaka skoraj skočil od veselja, toda ko so ga soigralci pogledali postrani, si je obraz zakril z rokami, zavedajoč se, da je vseeno malo pretiraval z začetniško srečo.

No, Anja je drugi prosti met zadela in osnovna šola Brinje je vodila s štirinajst proti osem. Na vrsti so bili fantje.

Pero je priigral žogo pri sodniškem metu in jo takoj podal Gregi, ki je dvignil štiri prste v znak, kar je pomenilo, da bodo poskusili odigrati enega izmed napadov, ki so ga vadili na treningih. Štirje vzdignjeni prsti so namreč pomenili, da Grega poda Peru, ki se postavi na konici rakete, medtem Jaka steče pod koš in zvleče za sabo nasprotnega igralca, s tem odpre prostor Žanu, da mu Pero poda žogo; Žan navidezno prodira proti košu, a le za tri korake, nato pa poda nazaj k Miranu, ki se postavi za črto, ki označuje met za tri točke in kot ponavadi zadene.

Toda Miran je zamudil za stotinko sekunde. Pravzaprav si je dovolil zamudo, ko je bežno pogledal proti klopi, kjer je sedela Anja. Mislil je, da tudi ona opazuje igro, a ko je videl, da si le zavezuje supergo, se je zmedel. Branilec iz nasprotnega moštva mu je izbil žogo, stekel proti košu in zadel. Trener Vojtka se je prijel za glavo. »Kaj pa zijaš okrog, mulec!« je zamomljal vase.

Ko pa je Miran še četrtič izgubil žogo na podoben način, je od jeze poskočil in zahteval minuto odmora.

»Zakaj zijaš proti klopi?« je Mirana takoj vzel v precep. »Zdaj, ko so dekleta prvič priigrale prednost, ga boste pa vi lomili.«

»Miran ga lomi,« se je oglasil Žan in stopil k Anji. »Prosim te, glej, kako igra Miran,« ji je rekel. »In mu kdaj pa kdaj zaploskaj.«

»Njemu da bi zaploskala? Saj mu žoga leti iz rok kot dojenčku,« je odvrnila, da so slišali tudi fantje. Miran je zakuhal od jeze: »Bo že videla! Gremo, fantje, pokažimo jim!«

»Kdo bo videl?« ga je trener Vojtka prijel za roko. »Na klop! Edi v igro!« je zamenjal Mirana, ki se je nejevoljno usedel na klop.

Pa kaj se dogaja z mano, se je vprašal ta v mislih in vrgel brisačo na tla.

Kot da bi vedel, kaj se je Miran vprašal, ga je Staš dotaknil s komolcem in dejal: »Kaj je, Miran? Ti je Anja tako hudo zavrtela glavo?«

Miran je molčal.

»Moj oče pravi,« je nadaljeval Staš, »da ženske in posli ne gredo skupaj.«

»Daj, utihnita, ti in tvoj foter … Na živce mi gresta,« se je Miran z brisačo ovil čez glavo.

Trener Vojtka ga ni več poslal na igrišče, saj ni bilo niti potrebno. Anja je v tretji četrtini zadevala kot za stavo in fantje so potem le rutinsko držali razliko petnajstih košev do konca.

»Ljubezen,« je rekel Staš, ko sta se vračala domov. »Ljubezen je čudna stvar.«

»Na kaj namiguješ?« ga je vprašal Miran.

»Nekaterim da krila, drugim pa spodnese tla pod nogami. To drugo se je tebi zgodilo,« je modroval Staš.

»Čudim se, zakaj si se sploh vpisal na gimnazijo,« mu je Miran vrgel žogo naravnost v trebuh, da je komaj lovil sapo. »Tako pameten si, da bi se moral takoj vpisati na filozofski faks.«

Ko je Staš znova zajel sapo, je dejal: »Kaj ti je? Kaj si tako živčen? To o ljubezni sem prebral v neki knjigi.« In zalučal mu je žogo v glavo. Zadetek je Mirana vrgel iz ravnotežja, tako da se je zložil v travo, zamižal in obmiroval.

Staša je zaskrbelo, zato je pokleknil k njemu in ga narahlo potresel: »Je s tabo vse v redu?«

Miran je odprl oči: »Ni.«

»Si se udaril?«

»Udarilo me je.«

»Kaj?«

»Zdi se mi, da sem se zaljubil,« je Miran vstal in pobral žogo. »Na žalost. Z dvema ljubeznima bo težko. Upam, da ne bom preveč trpel.«

Medtem se jima je pridružil Pero. Videti je bil bolj resen, kot ponavadi. »Nisem prav storil … Ne vem, kaj mi je bilo …«

»Kaj pa?« je vprašal Staš.

»Tisto s Tino. Zdaj mi je žal,« je Pero zleknil ramena.




13

Žare, Jani in Vili, druščina, ki se je oklicala za tolpo, je slonela na ograji mostu čez Brinjščico, ko sta mimo prišli Anja in Andreja. Žare je po petelinje stopil k Anji in ji preprečil pot.

»V napoto si mi,« ga je Anja hudomušno pogledala.

»Vem,« je Žare povzdignil brado in nastavil lice. »Če me poljubiš, te spustim.«

»Aja?« se je namrščila Anja. »Kaj pa če ti dam dvesto tolarjev za mleko, da se boš kot dojenček potolažil, bo tudi prav?«

Žare se je zmedel le toliko, da je lahko vskočil Jani s pripombo: »Tudi dvesto tolarjev bo prav.«

»Izpusti jo za dvesto tolarjev. Saj nam ne bo treba kupiti mleka,« je dodal Vili.

»Zaprita gobca, tepca!« ju je nahrulil Žare in se spet obrnil k Anji: »Veš, kaj, punca, jaz že od šestega meseca svojega življenja ne pijem mleka.« Nato je izvlekel cigareto in si jo potisnil v usta. »Jaz sem vražji fant. Z mano se ni vredno šaliti.«

»Cucelj si pa le obdržal, ti, vražji fant,« mu je Anja iztrgala cigareto iz ust in si jo ogledala. »Le da iz tega cuclja lahko izcucljaš le dim.«

Jani in Vili sta se zahihitala, pa tudi hitro zresnila, ko ju je Žare jezno premeril, Anji vzel cigareto in jo spravil v žep. Pogledal jo je v oči in ji rekel: »Ti boš moja punca.« 

»A ja?« je Anja razprla oči od presenečanja in si zaželela, da bi ji na misel prišle besede, ki bi Žareta knokavtirale, da se še dolgo ne bi pobral.

Toda iz zadrege jo je rešila Andreja, ki jo je prijela pod roko: »Greva.« Nato se je ozrla k Žaretu: »Prepozen si. Andreja že ima fanta.«

»Ima fanta?« se je Žare razočarano povesil svoj obraz »Kdo pa je?«.

Dekleti pa sta že stekli čez most. »Imam fanta?« je Anja zašepetala Andreji na uho, tudi začudena, ko sta bili že na pločniku.

»Bom že zvedel, kdo je,« je rekel Žare in namignil Janiju in Viliju, naj mu sledita.

»Ga bomo potem premikastili,« je Jani zadovoljno mel roke.

»Jaz ga bom spotaknil,« je dodal Vili.

»A bosta že zaprla gobca, tepca,« je vzdihnil Žare.

Jani in Vili pa sta mu brez besede sledila.


14

Po tistem dogodku na tribuni, Tine ni bilo ves teden v šolo.

»Skrbi me,« je Pero prišepnil Miranu. »A misliš, da je ni v šolo zaradi tistega, saj veš?«

»Kdo ve,« je Miran skomignil z rameni. »Staš pravi, da ja. In da bi bilo lepo, če bi jo obiskala.«

»Staš tako pravi?« je vprašal Pero. »Kdo bi si misli, da se tudi Staš lahko kaj takega spomni.«

»Pravzaprav ima prav,« je rekel Miran.

»Kaj ko bi jo obiskala po šoli,« je predlagal Pero. »Da bi se ji opravičil.«

Miran je prikimal: »Tudi jaz se ji moram opravičiti. Ne bi ji smel reči, da sem zaljubljen vanjo, kar tako, tja v en dan, če pa ni res.«



15

Nekaj časa sta stala pred ograjo, se obotavljala, ali bi pritisnila na zvonec, ali ne, ko pa je končno Pero pritisnil nanj, ni deloval.

»Kaj pa zdaj?« se je Pero vprašal. »A stopiva na dvorišče?«

»Kaj pa če imajo kakšno dogo?« je opozoril Miran. Pero je skomignil z rameni. Na dvorišču se je slišalo udarjanje žoge ob tla. Pero je zlezel na ograjo in široko odprl usta.

»Ne boš verjel,« je končno izustil.

»Kaj?« je vprašal Miran.

»Ne boš verjel!« je ponovil Pero.

»No, kaj?«

»Saj tudi sam ne verjamem. Sanjam. Ne, sanjam in bom v tem trenutku padel z ograje in se zbudil v postelji.«

Tudi Miran je zlezel na ograjo in začuden zamrmral: »Upam, da ne sanjam.«

»Potem skupaj sanjava oba,« je prikimal Pero.

Tina je metala na koš. Pa ne samo metala, tudi zadevala je kot za šalo. Žogo je vodila, kot da bi se ji lepila za roko.

»Če se še ona pridruži dekletom, potem …« je zaskrbelo Pera, »Ne, midva vse skupaj sanjava. Se strinjaš? Saj je bila vedno proti športnim igram.«

»Sanjava,« je potrdil Miran. »Nekdo naju bo moral končno zbuditi.«

Takrat pa ju je opazila Tina in mirno rekla: »Kaj je, fanta, vohunita za mano? Sta morda košarkarska skavta, ki iščeta skrite talente za ameriško žensko ligo.«

Pero in Miran sta stala brez besed. Če dekle ve, da obstajajo poleg skavtov, ki se podijo po gozdovih, tudi skavti, ki so lovci na talente, kot jim pravijo v Ameriki, potem se pa res spozna na košarko, sta se spogledala.

»Kar naprej, vrata so odklenjena,« ju je Tina povabila na dvorišče.

Ko sta vstopila, sta zmedeno mencala.

»Tina, veš …« se je Pero skušal kar takoj opravičiti. »Za tisto …« Jaz sem kriv… Jaz sem nagovoril…«

»Sem že pozabila,« je Tina odmahnila z roko, »pa tudi prebolela.« Stopila je k Miranu in ga prijela pod roko. »Ljubezen je tudi velika bolečina, kot so zapisali modreci. Do takega spoznanja sem prišla tudi jaz. V ljubezni ni postlano le z rožami, tudi trni so vmes. Pomembno je, da sva midva z Miranom skupaj, ne glede na razlike, težave …«

»Ampak… » jo je hotel prekiniti Pero.

»Pero! A veš, da ti ne zamerim, ko si nagovoril tiste iz foto video krožka, da so me fotografirali. Pravzaprav si imel prav. Takšno kozo, kot sem bila jaz, je bilo treba ovekovečiti s fotografijami. Prosim te, zakaj sem sploh prišla na tekmo, ko se nisem spoznala na košarko. Da bi se postavljala s fantom, ki igra na tekmi?« In zaljubljeno je pogledala Mirana, ki je zardel. »Rabila sem takšno lekcijo. Na nek način sem ti hvaležna. Res je, da sem potem prejokala celo popoldne, toda ko sem se zbrala, sem si rekla: Tina, ti si trdna punca in vedno pozitvino razmišljaš, premagala boš to težavo. Neumna tudi nisi, zato ti košarka ne more delati težav. Naslednji dan sem odšla v knjižnico, si sposodila vse možne knjige o košarki in razredničarko prosila, če lahko ostanem nekaj dni doma, potem pa sem študirala. Očeta sem prosila, naj mi kupi koš in žogo. Že isti dan je koš stal tamle zgoraj. In začela se je vadba. Na začetku je bilo hudo, no, vendar se mi je kmalu odprlo. In moram priznati, da sem to igro, mislim, košarko celo vzljubila.«

»Ne me farbat!« je Pero široko zinil. »V enem tednu si se naučila tako dobro igrati.«

»Seveda,« je Tina skomignila z rameni. »Zakaj pa ne. Saj je igra čisto preprosta. Bistveno je, da ne narediš korakov, da imaš glavo vedno pokonci in da imaš mehko roko, ko mečeš na koš. Vse drugo je avtomatizem, če razumeš, in taktika.«

Pero se je popraskal po tilniku.

»Zdaj se me Miran ne bo več sramoval in gledal v tla, ko bom med gledalci. Zdaj bom lahko na tekmi zavpila, če sodnik nasprotnemu moštvu ne bo piskal korakov, dvojnega vodenja, treh sekund ali namerne osebne napake,« se je Tina stisnila k Miranu, ki je stal kot lesen. Ko je nadaljevala: »Ko se bova poročila, si zgradila bajto z dvoriščem, postavila koš, potem bova pa lahko igrala en na enega. Vsako jutro,« je popolnoma otrpnil.

»In to, kar si pokazala, to znanje iz košarkarske igre si pridobila v enem tednu?« ji Pero vseeno ni verjel. »Nemogoče!«

»Veš, kaj, Pero, košarka vendarle ni kvantna fizika,« je odvrnila Tina.

»Res ni …« je priznal Pero, a si je mislil: Tina je res piflarka, ampak da se uspe napiflati košarko? No ja, vse je mogoče!

»Ko sta že tu,« je Tina predlagala, »sta za igro?«

»Rajši ne. Kdaj drugič,« je rekel Pero.

»Se bojita?« so se ji zasvetile oči.

Pero je skomignil z rameni: »Ne, pač pa bi ti Miran rad nekaj povedal,« je rekel. In nato zamomljal: »Pravzaprav priznal.«

»Saj vem, kaj bi mi rad povedal,« je Tina odmahnila z roko. »Saj vem … No, pa povej še enkrat Miran, da me … no, saj veš, kaj mi želiš povedati,«  je stopila čisto k njemu.

»Mi daš medtem žogo, da preizkusim koš,« se je Pero skušal umakniti. Tina mu je podala žogo in se zazrla v Miranove oči: »No, kaj mi želiš povedati?«

»A ne bi vseeno odigrali eno tekmo,« se je Miran skušal izvleči. »Ti in Pero proti meni za začetek.«

»Miran?« ga je Pero resno pogledal.

Miran je zajel sapo: »Veš, kaj, Tina … Nerodno je … Nesramno …« In Tina, ki je zaljubljeno mežikala, ga je spet zmedla.

»S Stašem sva šla stavit …« je jecljal Miran, »igrala sva en na enega in jaz sem izgubil. Mislil sem, da bom zmagal. Če bi premagal Staša, bi on drugače speljal zadevo … Ne glej me tako zaljubljeno.«

Potem mu je Pero skočil na pomoč: »Ni te osvajal, ker bi bil zaljubljen vate, ampak ker je izgubil stavo.«

V Tininih zaljubljenih očeh se je najprej pokazalo začudenje in kmalu zatem hudo razočaranje. Odrinila je Mirana in zasikala: »Zgini!« Potem je prekrižala roke na trebuhu.

»Oprosti,« je rekel Miran. »Ni bilo namerno.«

»Ni bilo namerno!?« je zatulila Tina. »Zgini!« je zakričala.

»Saj že grem,« je Miran stekel proti izhodu, Pero pa ji je v roke potisnil žogo.

»Prej ali slej bi zvedela, » je dejal.

»Zginita!« je zavreščala.

Miran jo je že ucvrl iz dvorišča, medtem ko se je Pero ustavil. »Tina,« jo je poklical.

Tina ga je pogledala vsa jezna, toda Pero je vseeno izdavil: »Jaz sem pa zares zaljubljen vate!«

»Kaj!?« je zavpila in zalučala žogo proti njemu. Zadela ga je naravnost v nos, da se mu je vlila kri. Nagnil je glavo nazaj: »Resno mislim.« In se pridružil Miranu, ki mu je dal robec.

»No ja, ti pa res nisi mogel najti primernejšega trenutka, da ji izpoveš ljubezen,« je Miran zmajal z glavo.

Toda Pero se ni dal: »Si videl, kako je vrgla žogo. Natančno in ostro v moj nos. Odlična asistenca. Punca res obvlada košarko.«

»Res obvlada,« je pritrdil Miran. »Ti že veš. Za to imaš dober nos. Sicer krvav, ampak …«

In nadaljevala sta pot domov.

Ko sta se razšla in je Miran hodil nekaj časa sam, se je spomnil na Pantaloneja. Že nekaj dni ga ni bilo. In v hipu, ko je pomislil nanj, se je ta spet prikazal.

»Nočem se pogovarjati z vami,« je rekel Miran in pospešil korake. Toda oni se ni dal: »Zadnjič nisi odgovoril na moje vprašanje, nisi, nisi, nisi odgovoril zadnjič na vprašanje, ki sem ti ga postavil! Vseeno!« Capljal je za Miranom in znova spraševal: »Naslednje vprašanje. Spet so blazinice pomembne. Si slišal, blazinice! Ne dlani. Pomembni sta pa obe roki. No, tudi dlani, ki jih zasukaš navznoter. Pa kratek korak v smeri igralca, ki čaka na žogo. No, kaj je to? Odločnost? Natančnost? Tudi to. In kaj še?«  Nato je razširil roke in zavzdihnil proti nebu: »To je vse! Nič več!«

»Ne poslušam,« je Miran skoraj tekel proti domu.

»Čakaj, čakaj, a veš, kdo sem jaz? Veš?« ga je Pantalone vlekel za suknjič. »Veš?«

»Vem, Pantalone, piše vam na dresu,« je odvrnil Miran. »Sedaj me pa pustite pri miru.«

»Moj dres je črno zeleno rdeč, pa rdeče superge nosim na nogah,« ga ni pustil pri miru. »Nisem skopuh, nisem pohlepen, toda rad imam polno mošnjo. In jaz sem tvoj menedžer.«

»Od kdaj pa?« se je ustavil Miran.

»Od kdaj? Ali je to važno? Pomembno je, da bova zaslužila kupe in kupe denarja. V najbogatejših klubih, tudi v NBA ligi. Dogovoril se bom za najboljše pogodbe. Od tega zneska boš dobil velikanskih pet odstotkov, jaz pa petindevetdeset. Pošteno?«

»Kaj!?«

»No, pa štiri odstotke. Si zadovoljen?« je Pantalone mel roke. »Če želiš štiri odstotke, sem se pripravljen žrtvovati in sprejeti tvoj odstotek. Hudo bo, a bom potrpel.«

»Vi ste nori,« se je razjezil Miran in nadaljeval pot.

Pantalone pa je kar rinil za njim: »Meni niti ni toliko do denarja, saj bi si lahko vzel devetindevetdeset odstotkov, a je moja šibka točka ljubezen do žongliranja, ki gre skozi koš brez dna. Ljubim to igro.«

»Nehajte nakladati,« ga je Miran poskušal odgnati. Proč od sebe, ali iz misli, pač, kjerkoli je Pantalone že bil. In nekako mu je uspelo. Začudeno se je ozrl okrog sebe, in Pantaloneja res ni bilo nikjer v bližini. Zadovoljen je odšel domov.



16

Staš se je tako krohotal, da se je držal za trebuh.. Na koncu se je še sesedel sredi igrišča in zvil v klobčič. Solze pa so mu tekle po licih.

»Kaj se tako neumno režiš?« ga Pero ni gledal preveč prijazno.

»Če je to res, kar sta rekla, je smešno, če pa ni, je pa še bolj,« je rekel. »Da se v enem tednu da napiflati košarko. A sta vidva malo trčena?«

»No, ja, vse skupaj je res čudno, toda …« je Miran skomignil z rameni.

Trener Vojtka je zapiskal v piščalko in fantje so stekli k njemu.

»A smem nekaj vprašati?« se je oglasil Staš.

»Samo, če je v zvezi s košarko,« je Vojtka pogledal na uro.

»Je,« je pritrdil Staš.

»No, pa hitro. Veliko dela nas čaka.«

»Zanima me,« je nadaljeval Staš, »ali se da košarko napiflati v enem tednu?«

Trener Vojtka je pisano pogledal, nato se mu je stemnilo čelo: »Petiindvajset sklec.«

»Ampak …« se je upiral Staš in kazal na Pera in Mirana: »Onadva sta trdila …«

»Petindvajset sklec,« je bil neizprosen trener. »Česa tako neumnega pa nisem slišal že leta in leta.«

»Vse je relativno, tudi relativna teorija,« je modroval Staš in začel s sklecami. Tudi Žan jih je pričel delati.

»Sem tudi tebi ukazal sklece?« je trener Vojtka jezno vprašal Žana.

»Niste, toda občutek imam …«

»Vstani!« je zarobantil trener. »Ti tudi!« je ukazal Stašu. »A želite, da vas še naprej treniram?« je vprašal fante.

Potrdili so, da si želijo, nekateri bolj nekateri manj glasno.

»No, potem vas pa prosim, da zdržite še teh nekaj tekem, ki so pred nami. Močna ekipa ste, kar ste dokazali z dosedanjimi igrami, zato še enkrat prosim…« in na kratko obmolknil. »Bodite resni. Ko bo konec vsega, vam obljubljam zabavo, kakršno boste pomnili celo življenje. Lahko me boste zafrkavali, kolikor boste želeli.«

»Trener Vojtka,« je Vane dvignil roko. »Se boste obrili na balin, če zmagamo v finalu in postanemo prvaki šolske košarkarske lige.«

»Tudi to bom storil,« je obljubil Vojtka, »toda do finala je šele treba priti.«

Nato se je oglasil Pero: »Staš se ni zafrkaval, ko je vprašal, ali se da napiflati košarko v enem tednu. Namreč, z Miranom sva bila priča nenavadnega preobrata.«

In trenerju je povedal o Tini, o tem, kako je vedno gledala zviška na športne igre, o tem, da ni marala sošolcev, ki so tekmovali v športu, potem pa sta jo z Miranom zagledala, kako vodi žogo in natančno meče na koš.

»Saj je Tina oproščena telovadbe,« se je spomnil Jaka.

»V enem tednu se prav gotovo ni naučila košarke,« je ugotavljal Grega. »Najbrž je že prej igrala. Saj jo poznamo le nekaj mesecev.«

»Res je,« je zamišljeno dejal trener Vojtka. »Tina je pametna punca. Upam, da se zaveda, kaj počne,«

»Je z njo kaj narobe?« je zaskrbelo Pera.

»Pred dvema letoma je imela hudo poškodbo kolena,« je odvrnil trener Vojtka. »Komaj so ji rešili nogo. No, sedaj pa na delo. Gremo. Dvajset krogov za ogrevanje. In brez zabušavanja!«



17

Ko so mladi košarkarji končali s treningom in se napotili proti garderobi, so se na hodniku srečali z mladimi košarkaricami. Miran je pogledoval za Anjo, a se je zaletel v Tino. Pravzaprav je Tina namenoma treščila vanj in se opravičila: »Oh, oprosti, tako nerodna sem.«

Pero je bil že zraven in razprl oči: »V dresu si? Si že v šolski reprezentanci?«

»Tako hitro, a ne?« je Tina hudomušno stresla z glavo in potem pobarala Mirana: »Ali me imaš rad?« Miran se ji je hotel opravičiti, a ga je prehitela z vprašanjem, zato je zardel.

Tina se ni zmenila za njegovo zadrego, obrnila se je k Peru: »Pa ti? Me imaš tudi ti?«

»Jaz …« je Pero zajecljal in zardel.

»Oh, kako sem srečna. Dva fanta sta zaljubljena vame!« je Tina razširila roke. »Pravi moški harem.«

»Poslušaj, Tina, saj sem ti razložil …« je Miran začudeno strmel vanjo.

Tina pa se ni hotela pogovarjati. Preden je stekla v dvorano, je samo dejala: »Upam, da se bosta stepla zame. To bi bilo tako romantično. Se bosta?«

Miran in Pero sta se spogledala. »Zdi se mi, da naju …« je rekel Pero.

»Tudi meni se zdi tako,« je pritrdil Miran. »Pa še odštekana je zraven. Kakorkoli že, jaz nisem zaljubljen vanjo.«

»Kakorkoli že, jaz pa sem,« je vzdihnil Pero.

»To je tvoj problem, moj pa ravnokar prihaja,« je Miran zagledal Anjo.

»Veliko sreče,« ga je Pero potrepljal po rami in odšel v garderobo.

»Anja,« jo je poklical Miran, ko se je približala.

»Natančno tako, ti si pa?« je napela ušesa.

»Kaj jaz?« se je zmedel Miran.

»Kdo si pa ti?« je vprašala Anja.

»Miran.«

»Aha,« se je Anja pretvarjala. »Ti si tisti Miran, ki mu žoge uhajajo iz rok, tisti Miran, ki je zadnja rezerva v ekipi.«

»Saj …« je Miran užaljeno obmolknil. Prav rad bi se pohvalil, da je pravzaprav najboljši, toda vedel je, da mu zadnje čase ne gre najbolje, vsaj ne tako kot včasih, zato je le dodal: »Nekdo mora biti tudi zadnja rezerva na klopi.«

Povesil je glavo in počasi odkorakal proti garderobi. Mimo je stekla Irena, ga pozdravila, a ji pozdrava ni vrnil. Irena se je ozrla za njim, se ustavila ob Anji in jo pogledala: »Kaj pa sta imela?«

Anja se je prijela za čelo, potem za usta in vzdihnila: »Kakšna trapa sem!«

»Kaj je bilo?« je vprašala Irena.

»A je Miran res tako občutljiv?«

»Kako?«

»Pozabi,« je odvrnila Anja. Potem sta odšli v dvorano.

Miran je medtem stopil v garderobo. Fantje so bili napol oblečeni, Jaka se je zakrohotal in pokazal s prstom na Pera: »Ko bi vedel, kako je Tina prebrisana?«

Pero pa je kipel od jeze: »A boš že zgobcal ali ne, kaj ti je povedala tvoja ljubljena Irena?«

»Dovoli, da si dam duška s smehom, kot se ponavadi lepo izrazi naša učiteljica slovenščine doktorca Francka Prešeren,« je klobasal Jaka.

Pero ga je prijel za majico: »Bo kaj?«

»Nasilje vodi k nasilju,« je bil zaripel Jaka.

Pero ga je izpustil.

»Krivec je pa ta,« je Jaka s prstom pokazal na Staša.

»Jaz ničesar ne vem,« se je Staš takoj ubranil.

»Pa se pojdite vsi nekam solit!« je zagrmel Pero in odmahnil z roko. »Pa ni treba povedati!«

»Staš je povedal Andreji, Andreja Ireni, Irena pa Tini,« je vseeno razlagal Jaka.

»Kaj si povedal Andreji?« je Pero siknil proti Stašu, čeprav je že vedel kaj.

»Bog ve kaj,« skrušeno dejal Staš. »Za stavo sem ji povedal. Ona pa je rekla, da se ji morata vidva, ti pa Miran, opravičiti, jaz sem to rekel Miranu in …«

»In?« se je nasršil Pero.

»In nič. Brezveze,« je Staš lezel vase. »Potem pa vaju je Tina vlekla za nos … Tisto na njenem domačem igrišču je bilo odigrano.«

Pero se je popraskal za ušesom: »Zakaj si se potem valjal od smeha, ko sva ti povedala … Aha, nisi se režal zaradi piflanja košarke,« je dojel Pero.

»Nisem,« je priznal Staš. »Včeraj sem zvedel, zakaj Tina ni hodila k telovadbi. Prejšnji teden je manjkala v šoli zaradi zdravniških pregledov. Pred dvema letoma je doživela hudo prometno nesrečo, v kateri ji je zdrobilo koleno. Po zadnjih pregledih je videti vse v redu. S košarkarsko žogo se druži že od plenic, saj je njen oče igral v prvi ligi kot profesionalec. Športne igre je prezirala, ker se jih sama ni smela udeleževati zaradi poškodovanega kolena.«

»Si slišal to?« se je Pero obrnil k Miranu.

»Briga me, » je bil Miran zatopljen v svoje misli.

»Oprosti, Pero,« je dejal Staš, »toda Tina vama je vrnila milo za drago.«

»Pametna punca … ta Tina,« je komenitral Žan.

Zdaj je Pera dokončno pograbila jeza: »Fantje, primite me, drugače bom Stašu premaknil vse kosti v napačno lego.«

Ker ga nihče od fantov ni prijel, se je zapodil v Staša. Šele takrat so skočili in ju razdvojili.

»Izdajalec!« je Pero zažugal Stašu, ko sta se pomirila.

Fantje so počasi zapuščali garderobo. Le Miran je še vedno sedel nepomično in zrl v prazno.

»Jaz sem povedal Andreji …« je Staš povesil glavo. »Saj ne bi … Pa sva šla skupaj v kino.«

»No, ja, kino je res velik razlog, da ji moraš vse sčvekati,« se je Pero preoblačil. »Ji nisi imel česa drugega povedati?«

»Nisem,« je iskreno odvrnil Staš.

Pero ga je postrani pogledal.

»Saj ne veš, kako je bilo,« je Staš začel razlagati. »Po kinu sva se sprehajala po parku. Bila sva sama …«

»In zvezde so sijale in luna je bleščala …« ga je prekinil Pero.

»To so resne stvari,« se je malce ujezil Staš. »Potem sem rekel Andreji, da mi je všeč. Ona mi je rekla, da sem tudi jaz njej všeč.

In potem sva ugotovila, da se imava rada.«

»Nehaj, Staš, še zjokal se bom,« se Peru ni dalo več poslušati.

Staš pa je vzneseno nadaljeval: »Ona pa je rekla: če me imaš zares rad, mi pa povej kakšno svojo skrivnost. In ker nisem imel ali pa se nisem spomnil nobene, sem povedal za stavo.«

»No, ja,« je vzdihnil Pero.

»Saj nisem mogel vedeti, da bo takoj sčvekala Ireni. Irena je Tinina najboljša prijateljica. Tako je tudi Jaka izvedel in …«

»Dovolj,« ga je prekinil Pero. »Kar je bilo, je bilo.«

»Prijatelja še naprej,« je Staš stegnil roko. Rokovala sta se.

»In zdaj hodita z Andrejo?« je vprašal Pero. Staš pa je prikimal.

Potem je spregovoril Miran: »Moral bi jo vprašati, če bi šla z mano v kino. Saj bi jo. Pa bi rekla, kateri film igra v kinu. Pa ne bi vedel. Pa bi se zmedel. Pa bi izpadlo še bolj neumno. Pa bi spet čepel tu na klopi in zijal v prazno.«

»Miran, zbudi se!« ga je stresel Pero.

»Vse lepo in prav,« je Miran taval naprej. »Uvrstili smo se v polfinale. Igral sem odlično košarko. Potem pa pride novo dekle v šolo in vse se spremni. Še žoge več ne nosim s sabo, kot sem jo nekoč. Kar naprej jo pozabljam doma. Sploh ne mislim več na košarko. Anjo so nam podtaknili tisti iz Sobote, da bi slabše igrali. Ampak, saj oni se sploh niso uvrstili v polfinale. Zakaj so potem to storili?«

Pero ga je potrepljal po rami: »Morda jo je kdo podtaknil tebi. Nam že ne. Drugi smo zaljubljeni v druga dekleta.«

»In prav sedaj,« je nadaljeval Miran. »In prav sedaj, ko smo bili v takšni formi, da bi premagali kogarkoli. Tudi s četrt moči, zbranosti in natančnosti bi premagali kogarkoli.«

»Ne ženi si preveč k srcu,« je Pero vrgel športno torbo čez ramo. »Nisi edini, ki si zaljubljen.«

»Res nisi,« je vzdihnil Staš.

»Kdo govori o zaljubljenosti,« se je čudil Miran. »Jaz govorim o slabi formi. Jaz govorim o košarki …«

»Seveda govoriš,« ga je potolažil Pero. »Gremo domov. Jutri je povratna tekma. Rad bi se naspal.«

Potem so jo vsi trije mahnili ven. Ko so naredili nekaj korakov, je Miran vprašal: »Zakaj pa sem še vedno v dresu in supergah? A se nisem preoblekel v garderobi?

»Najprej se ti prikazuje Pantalone, sedaj pa hodiš v dresu,« je Staš zmajal z glavo. »Kmalu boš začel nag tekati okrog in vpiti: Pantalone, Pantalone!«

»Počakajta me, takoj se vrnem.«

Miran je stekel v garderobo, se usedel in nato zagledal Pantaloneja, kako mu sedi nasproti.

»Oh, ne!« je vzdihnil Miran.

»Zgrešil bo, zgrešil bo, zgrešil bo,« je ponavljal Pantalone. »Tako si pomagaš, ko meče na koš. Kdo? Nasprotnik. In ko vrže, zapreš pot. Katero pot? Tisto, ki vodi h košu. Pa ne nasprotnikovemu, pač pa tvojemu. No?«

»Utihnite!« je Miran jezno vlekel hlače nase.

»Bodi uravnotežen,« se ni dal motiti Pantalone. »Bodi čvrst, sin moj. Skoči visoko kot kenguru in zgrabi žogo kot orel svojo žrtev. Krepko. Z obema rokama.«

»Zdaj bom jaz vas zgrabil z obema rokama,« ga je Miran skušal prijeti, a se mu je Pantalone spretno izmuznil.

»Žogo primi in jo drži v višini ramen, stran od telesa. Tako jo boš najbolje kontroliral in obranil od grabežljivih rok nasprotnikov. No, kaj je to? Kaj?«

»Skok za odbito žogo,« je odvrnil Miran in se začudil, da je odgovoril na Pantalonejevo vprašanje. Zamahnil je proti njemu, a je možicelj v istem hipu izginil.

Miran je odhitel k Peru in Stašu. »Ne bosta verjela,« je kar kipel od jeze. »V garderobi je bil spet tisti Pantalone.«

Pero in Staš sta ga čudno pogledala in se začela krohotati.

»Kar režita se, jaz ga pa videvam!« se je še bolj razjezil Miran. »Ne vama, meni teži. To sploh ni smešno.«

»Saj se ne smejiva tvojemu Pantaloneju, pač pa tvojim hlačam,« je Pero zadrževal smeh.

»Kaj je narobe z njimi?« jih je Miran pogledal in videl, da jih je oblekel narobe. Potem je globoko vzdihnil: »Kaj naj storim? Ali naj se smejem ali naj jočem?«

»Najbolje bo, da se vrneš v garderobo in jih tokrat pravilno oblečeš,« mu je svetoval Pero.

»Ne!« je skoraj vzkliknil Miran. »Nočem biti sam v garderobi. Nočem več srečati Pantaloneja!« In slekel je hlače kar na ulici, jih obrnil in spet oblekel.

Staš in Pero sta zmajevala z glavo.

»Ti imaš prav gotovo vročino,« je rekel Pero.

»Moj oče …« je začel Staš, a ga je Miran prekinil: »Vseeno mi je, kaj bi rekel tvoj oče.«


18

Nebo se je stemnilo, nabirali so se nevihtni oblaki, Miran pa je togoten sedel na klopi v parku.

Začele so padati prve debele kaplje dežja in nič ni kazalo da bi se Miran premaknil ali umaknil pred njim na suho. Morda bi se prepustil nalivu, če mimo ne bi prišel Zdravc in mu rekel: »Slišal sem.«

»Kaj si slišal?« je Miran nejevoljno vprašal.

Zdravc je bil učenec osmega ce razreda in poznali so ga kot fanta, ki se rad ukvarja z detektivskimi zadevami. Resnici na ljubo, večina je trdila, da se gre policaja, njega pa to ni motilo. Kakorkoli že, Zdravc je v svoji karieri razrešil kar nekaj zapletenih primerov, ki so se zgodili na osnovni šoli Brinje: ko je izginila redovalnica v njegovem razredu, ko je šprical odličnjak Matej, ko so bili v torbi lepotičke Violete zalepljeni zvezki in knjige in prav tako, ko je izginila čudežna radirka, ki jo je šestošolec Mare, evropski prvak v matematiki, imel v puščici že od prvega razreda.

Ko mu je Staš omenil Pantaloneja, ki naj bi zalezoval Mirana, je bil takoj pripravljen rešiti tudi to uganko.

»O tistem Pantaloneju sem slišal,« je dejal Zdravc. »In jaz ti verjamem, da te zalezuje.«

»No, vsaj eden,« je vzdihnil Miran.

»Če dovoliš, bom raziskal primer in skušal odkriti, kaj je na stvari,« se je strokovno izrazil Zdravc.

Takrat pa se je ulilo in oba sta stekla v bližnjo slaščičarno, kjer sta si naročila vsak polnozrnato rezino in kozarec vode.

»Nič natančnega ti ne morem povedati,« je začel pogovor Miran. »Starček je, zelo gibčen, skuša me učiti košarko, povrhu pa hoče biti še moj menedžer. Pravi, da me bo odpeljal v NBA ligo.«

»In potem kar izgine?« je vprašal Zdravc.

Miran je prikimal.

Pogovarjala sta se še nekaj časa in preden sta se razšla, mu je Zdravc obljubil, da bo poskušal rešiti primer. »Sicer že nekaj slutim, a naj bo za sedaj skrivnost v interesu preiskave,« je na koncu še pribil.



19

Čudovit sončni dan je porumenil okolico. Sinje modro nebo jo je zraven še pomodrilo. Ko pa se združita rumena in modra barva, nastane zelena, zato je bilo naokrog vse zeleno. Skratka, pomlad in lepota. Še lepše pa je vse skupaj videti, ko je konec pouka in stopiš iz šole. Tako nekako sta se počutila tudi Andreja in Miran, ki sta se vračala domov, ko ju je dohitel temen oblaček v podobi Žareta.

»Z Andrejo bi rad govoril,« je rekel.

Miran je stopil predenj in vzdignil brado: »Zakaj?«

»Si morda njen advokat, ali kaj?« je odvrnil Žare, tudi s stegnjeno brado.

»Kje pa imaš svoja pajdaša?« je vprašal Miran.

»Kaj te briga!«

»Najbolje bi bilo zate, ko bi se obrnil in nadaljeval pot v nasprotni smeri.«

»Samo z Andrejo bi rad govoril,« je Žare pokazal na dekle.

Miran je stisnil pest, a je predenj stopila Andreja in rekla: »Je že v redu, Miran, pojdi naprej, saj bom hitro.«

Fanta sta se gledala naravnost v oči, s stegnjenima vratovoma kot dva petelina.

»Prosim,« je Andreja pogledala Mirana, ki je potem počasi odkorakal naprej, toda ves čas se je oziral nazaj.

»Samo pazi, kako se boš vedel,« je zažugal Žaretu.

Na vogalu je srečal Vilija in Janija, zamahnil z roko proti njima in se nato popraskal za ušesom.

»Kaj ti je?« sta se ta dva prestrašila.

»Zadnje čase sem živčen, zato mi ne hodita blizu,« je zasikal Miran.

Jani in Vili sta se spogledala in zakorakala nazaj. Takšnega Mirana nista poznala.

Medtem sta se Andreja in Žare že pogovarjala.

»Meni je Anja všeč,« je priznal Žare.

Andreja se je namrščila: »Ja in kaj potem? Sicer pa, zakaj to sploh govoriš meni? Njej povej.«

»Veš, kaj, Andreja, nisem tako neumen kot izgledam,« je nadaljeval Žare. »Če bi ji povedal naravnost, bi se mi režala in bi pogorel na vsej črti. Ne morem ji tega reči kar tako. Iz zraka. Tudi jaz ji moram biti malo všeč.«

»O, Žare,« se je nasmehnila Andreja. »Kdo bi si mislil? Veliki razgrajač, veliki mačo ima kljub temu nekje globoko v sebi nežno dušico!«

»Ne zafrkavaj« je zarobantil Žare, da je Andreja stopila korak nazaj, zato je nadaljeval bolj milo: »Oprosti. Prosim, da to ostane med nama.«

»Glej, glej, Žare prosi,« je spet izzivala Andreja.

»Veš, kaj, pazi …« je spet hotel zarobantiti, a ga je tokrat prekinila Andreja: »Ne jezi se. Saj veš, da sem te morala malo pošpikati. Ampak, videti je, da nimaš sreče. Kot je meni znano, je Anji všeč nekdo drug.«

»Kdo?« je Žare vprašal, kot da bi izstrelil iz topa.

»Tega ti pa ne morem povedati.«

»Zakaj ne?«

»Ker tega še sama ne vem natančno.«

Žaretu je vzelo sapo. Poskušal je razumeti, a ni mogel. »Ne razumem,« je priznal. »Všeč ji je, pa ne ve, kdo je. Me spet zafrkavaš? Ona ne ve, ti pa veš. Zafrkavaš me.«

»Ne zafrkavam te. Tako je včasih v ljubezni, dragi moj Žare. Anja še ni prepričana. Jaz pa, ki jo opazujem od strani, sem stoodstotno prepričana.«

»Čakaj, čakaj,« je premleval Žare. »Torej ve, kdo je.«

»No, tako … Megleno …«

»Megleno?« je Žare skušal sestaviti mozaik, a mu ga ni uspelo.

»Saj veš, kako je v megli: vidiš, da nekaj je, toda ne veš, kaj je ali kdo je.«

Žare je globoko vzdihnil: »Kakorkoli že in kdorkoli je že, s konkurenco bom že opravil. Pustiva to. Tisto, kar sem te hotel vprašati, je: ali bi lahko prišel nekako v stik z njo.«

»Oh, Žare, šele dva tedna jo poznam. In lahko ti rečem, da jo zanima le košarka in da so ji všeč le košarkarji,« je odvrnila Andreja. »Če bi znal igrati košarko, bi jo lahko povabil na igrišče, in potem … Saj veš, kako gre naprej.«

»Saj znam igrati košarko!« se je zlagal Žare.

»Od kdaj pa?« je hudomušno vprašala Andreja.

»Že od prvega razreda,« je naložil Žare.

»Potem pa ne bo težav,« je rekla Andreja. Nato je stekla k Miranu, da bi nadaljevala pot domov.

»Kaj je hotel od tebe?« je mrko vprašal Miran.

Andreja je poskočila in stisnila pesti v zrak: »To bo še zabavno. Res bo!«

»Kaj bo?« je Miran drezal vanjo.

»Res bo!« je ponovila Andreja. »Miran, a veš, za kateri poklic sem se pravkar odločila?«

»Pa se menda nista z Žaretom pogovarjala o poklicih,« je zastal Miran in se čudil.

»Borzna mešetarka bom!« je vzkliknila Andreja in še enkrat poskočila.

»Spletkarka,« je dodal Miran. »Upam, da Staš ljubi mešetarjenje.«

»Staša pa kar pri miru pusti,« je zardela Andreja.



20

Zdravc se je še istega večera po pogovoru z Miranom, vključil na internet. Na spletnem iskalniku je v okno, ob katerem je pisalo Iskanje, natipkal Pantalone. Takoj se je pokazal rezultat, saj je Zdravc dobro obvladal internet, in je vedel, kateri iskalniki so najihtrejši. Iskalnik je pokazal 6300 spletnih strani, ki posredno govorijo o Pantaloneju, ali pa ga vsaj omenjajo. Tiste, ki neposredno govorijo o njem, so bile v ospredju.

»Ta Pantalone je pa poznan povsod po svetu,« je ugotovil Zdravc.

Prva je bila spletna stran nekega pogrebnega z imenom Pantalone. Zdravc je kliknil naprej. Bolj zanimiva se mu je zdela stran o karnevalu v Benetkah. Natančno si jo je ogledal. Omenjali so Pantaloneja, predvsem zaradi njegove maske. Vrnil se je nazaj na iskalnik. No, tretja pa je bila zadetek v polno. Bila je stran Commedie dell arte in je govorila tudi o Pantaloneju. Družbo so mu delali njegovi stari odrski prijatelji: Arlecchino, Dottore, Puliccella, Isabella, Brighello, Magnifico in drugi. Prebral je, da so to liki iz srednjeveških komedij, ki so jih uprizarjala potujoča gledališča najprej v Italiji, nato pa so se kmalu razširila po vsej Evropi. Pod sliko Pantaloneja, ki je bil presenetljivo podoben Miranovemu, kakor mu ga je ta opisal, je pisalo, da je ena izmed oseb iz starejše generacije likov iz comedie dell arte, prav tako pa predstavlja bogatega moža, ki bankrotira, ki je skopuh, ki je požrešen, ki želi biti večno mlad, ki se poroči z veliko mlajšim dekletom in tako naprej. S temi podatki si Zdravc ni mogel veliko pomagati. Toda vseeno je bil zadovoljen, da je zvedel nekaj več o Pantaloneju. Njegov stric, ki je bil pravi policijski inšpektor, je nekoč v pogovoru s svojim bratom, Zdravčevim očetom, dejal: Vsak podatek je pomemben, pa četudi pride prav šele čez sedem let. Zdravc, ki si je to dobro zapomnil, je zdaj izključil računalnik in se odločil, da se sprehodi po brinjskih ulicah. Morda pa si med sprehodom česa domisli, je upal. Skušal je sestaviti mozaik dogodkov, o katerih je govoril Miran, pa je bil čisto nemočen. Na eni strani Pantalone Miranu želi dobro, ko ga opozarja na osnove košarkarske igre, na drugi strani ga smeši pred prijatelji, ker izgine prav v trenutku, ko se mu ti približajo. Morda se Miranu Pantalone kljub vsemu prikazuje iz nekakšnih nepojasnjenih razlogov. O tem je Zdravc veliko bral, zato te možnosti ni povsem izključil. Toda Miran se je zdel popolnoma uravnotežen fant, ki trenira košarko, se ne potika okrog, skratka živi le za košarko in se ji posveča bolj, kot bi še najbolj zahtevni trener pričakoval od njega. Pa tudi ne kaže nobenega strahu pred Pantalonejem. Le jezi ga malce. Kje potem tiči zajec, se je vprašal Zdravc in se ustavil pred razglasnim panojem, da bi si malo oddahnil. Potem pa mu se je zazrl v plakat na panoju, na katerem je pisalo: Mestno gledališče brinjsko, zadnja premiera v sezoni, comedia dell arte: Ljubosumni starec. V vlogi Pantaloneja Peter Kralj, v vlogi Isabelle …

»Pa saj…« se ni mogel priti k sebi od začudenja. »V vlogi Isabelle … Pa saj … To je Miranova mama. Zakaj mi tega Miran ni omenil?«

Spet je poskušal sestaviti mozaik. Še vedno je manjkalo precej kock. Nič, si je rekel, najprej jih bom skušal najti v gledališču. Ko je vstopil skozi vhod za službeno osebje, se nihče ni zmenil zanj. Vzpel se je po stopnicah mimo pisarn in iskal garderobe. Pravzaprav garderobo igralca Petra Kralja. Hitro jo je našel. Vrata so bila malce odškrnjena. Že je hotel potrkati, ko je zaslišal značilen glas Petra Kralja.

»Ali veste, prelepa gospa, da ste paradiž v mojih očeh, toda pekel za dušo in vice za mojo mošnjo!« je govoril Peter Kralj. »Brez vas mi ni živeti.«

»Ampak jaz imam moža in sina. Ne morem ju zapustiti,« se je oglasil ženski glas.

Zdravc je nahitro pokukal v garderobo in zagledal Miranovo mamo, ki si je z robčkom brisala solze.

»Toda jaz vas ljubim, tako kot ljubim denar,« je vztrajal Peter Kralj.

»Ampak, jaz sem poročena.«

»S kom neki? Z oslom, ki ne ceni vaše lepote, se ne zaveda vaše dobrote! Z oslom, ki ni sposoben, da bi vam nudil dostojno življenje, z oslom, ki se ne zmeni za vas. Poglejte, kakšen nakit nosite. Navadno bižuterijo! Jaz bi vas obdaroval s srebrom in zlatom.«

»Ampak, jaz imam otroka …«

»Tistega nevzgojenega, lenega mulca? Pih! Njemu je potrebna trdna roka, ki bi ga usmerila k poštenemu in spoštljivemu življenju, predvsem pa naklestila, da bi imel vso črno rit.«

»Ne vem, kaj naj rečem …«

»Zapustite vašega moža, poročite se z mano, lepotica, vse vam bom dal, vse kar si boste zaželeli!«

»Vse? Ne vem …« se je še naprej obotavljala Miranova mati. »Kako vas bo otrok sprejel?«

»Ne skrbi zanj. Zadnje čase se večkrat srečava, pogovarjava, včasih mu tudi kaj svetujem. Kmalu ga bom pridobil na svojo stran,« je razložil Peter Kralj.

Potem pa je Miranova mati vzkliknila: »Oh! Nekaj sem slišala. Tam za vrati! Mislim, da nama prisluškuje moj mož.«

»Kje pa! Tvoj mož sedaj sedi v krčmi, pije ceneno vino in pripoveduje slabe šale. No, vseeno bom pogledal.

Zdravc jo je ucvrl, kolikor so ga nesle noge, tako da ni slišal Miranove mame, ki je rekla: »Nekdo je zares bil za vrati. Slišala sem korake.«

Nato je Peter Kralj zaprl vrata: »Da naju ne bodo motili.«

Zdravc je zadihan stal na ulici in skušal zbrati misli. Tisto, kar je slišal, mu ni bilo všeč. Odločil se je, da se pogovori najprej z Miranovimi starši, potem s Petrom Kraljem in nazadnje še z Miranom. Kot detektiv mora v takem primeru odpreti vse karte, ker se bo drugače vrtel v krogu. Mora zasaditi meč v bistvo zadeve, kot vedno govori njegov stric, pravi policijski inšpektor.





21

Petnajst točk prednosti iz prejšnje tekme proti osnovni šoli Vič bi moralo zadostovati za zmago Brinjske šole. Toda košarkarji in košarkarice viške šole se niso predali vnaprej. Nasprotno, na vso moč so se trudili, da bi izničili svojo prednost. S trdno obrambo, predvsem pa z zbranostjo v napadu so si najprej viška dekleta priigrale pet košev razlike, nato pa so fantje dodali še šest košev več kot nasprotnik. Pa tudi gledalci v njihovi dvorani so naredili čudovito vzdušje, ki jih je še dodatno motiviralo. Ob polčasu so torej vodili za enajst košev razlike.

»Kaj vam je!?« je trener Vojtka v garderobi skakal do stropa. »Sanjate na igrišču? Saj vas sploh ne prepoznam. Najenostavnejših akcij ne znate speljati. Sploh se ne znate odlepiti od tal. Kot da bi imeli svinec v supergah. Brez pravega odriva ni koša. Kolikokrat sem vam to že povedal, kolikokrat! Zadnjič je Miranu letela žoga iz rok, sedaj pa Peru. Kaj vama je? Sta zaljubljena?«

»Sva,« je takoj priznal Pero.

Trener Vojtka je hotel nadaljevati v istem tonu, a ga je Perovo priznanje zmedlo: »Sta?«

Miran in Pero sta prikimala.

»Tudi jaz sem,« se je oglasil Staš.

Trener Vojtka se je nekoliko pomiril: »Tudi ti? Kdo je še zaljubljen?«

»Jaz nisem,« je izjavil Vane, ki je potihem upal, da ga bo zaradi tega trener le vključil v igro.

»Nisem vprašal, kdo ni,« ga je pribil trener.

»Jaz sem že dolgo,« je dejal Jaka. »Ampak srečno.«

»Torej sta vidva nesrečno,« je trener Vojtka pogledal v Mirana in Pera, ki sta se namuznila. »In prav pred polfinalnimi dvoboji sta se morala zaljubiti.«

Takrat pa je pristavil Žan: »Ljubezen ne izbira ne časa ne prostora ne oseb, toda zadane jih ob pravem času in pravem prostoru. To najbolje vem jaz, ki sem to nekje prebral, pa nič ne razumem. Mi lahko kdo razloži to modro misel?«

Trener Vojtka se ni zmenil za Žana. Zaskrbljeno je dejal: »Kaj naj sedaj z vami?«

»Če bi bil jaz trener,« je dejal Grega, ki očitno ni bil zaljubljen, »bi sedaj povedal naslednjo zgodbo: tudi jaz sem bil nekoč zaljubljen, ko sem bil še mlad košarkar, ko smo igrali odločilno tekmo za vstop v prvo državno ligo, pa sem takrat odmislil punco in sem odigral najboljšo igro v življenju.«

»No, no,« ga je prekinil trener Vojtka. »Rajši bi videl, da v naslednjem polčasu odigraš prav ti najboljšo igro v življenju. Saj vidiš, da tvoje soigralce mučijo ljubezenske tegobe.«

»Poskusil bom,« je obljubil Grega.

Potem je na garderobna vrata potrkalo in ko je trener Vojtka odprl, je zunaj čakal trenerka Vanda in mu zaskrbljeno rekla: »Pogovoriti se morava.«

»Zdaj?« se je začudil Vojtka.

»Zdaj,« je resno odvrnila Vanda.

»Prav,« je rekel Vojtka in se obrnil k fantom: »Pojdite na igrišče in se skušajte zbrati za naslednji polčas. Dopovedujte si, da ste boljši od nasprotnika.«

Trener in trenerka sta stopila v odmaknjeni del hodnika, fantje pa so odšli v dvorano, kjer so dekleta že sedela na klopi.

»Še en udarec,« je Žan rekel fantom. »Zdaj nas bodo pa Vičani dokončno zmleli.«

»Kakšen udarec?« je vprašal Pero.

»Ja, kakšen?« je zanimalo tudi Grego.

»Ste slepi?« je dejal Žan. »Kaj niste videli, kaj se je spletlo med trenerjem in trenerko.«

»Kaj?'» je vprašal Edi.

»Ljubezen,« je odvrnil Žan.

»Misliš?« je resno vprašal Staš.

»Trenerke Vande še nikoli nisem videl take … Zaskrbljene,« je Žan iskal pravi izraz.

Fantje so mu potrdili.

»To me spominja na mojo sestro. Tudi ona je imela takšen izraz na obrazu, ko je nekoč prišla s faksa,« je razlagal Žan. »Z njenim fantom, ki jo je čakal pri nas doma, sva igrala šah. Sestra je stopila v dnevno sobo z istim izrazom na obrazu kot trenerka Vanda, in rekla svojemu fantu: Morava se nekaj pogovoriti.« Fant ji je rekel: »A prav zdaj, ko nameravam mulcu dati mat? In sestra je odvrnila: Zdaj! Potem sta šla v kuhinjo, jaz pa sem prisluškoval.« Žan je naredil premor. Fantje so napeli ušesa.

»In kaj sta se pogovarjala?« je nestrpno vprašal Vine.

»Rekla mu je, da zamuja,« je končno izdavil Žan.

»Kam pa je zamujala?« je vprašal Vine.

»Nikamor,« je odvrnil Žan. »Ona ni zamujala, ampak tista ženska reč …«

»Kakšna ženska reč?« je Vine še naprej nadležno spraševal.

»Rekla mu je, da je noseča,« je jezno dejal Pero, ki ni maral zavlačevanja v pogovoru.

»Pa menda ne misliš, da sta tudi trener in trenerka …« je razmišljal Grega.

»Noseča,« je pihnil Vine.

»Saj trener ne more biti noseč,« se je iz ozadja oglasil Jaka.

»Nič ne bom sodil,« je rekel Žan. »Toda isti izraz na obrazu, iste besede kot pri moji sestri. Sedaj pa imam cmeravca, ki mi rahlja živce.«

Oglasil se je Edi: »Zdaj imamo pa še zaljubljenega trenerja! Vidim, da bo sedaj morala druga postava reševati čast šole.«

»Končno bomo dobili priložnost,« je dodal Ivo.

»Dostojno minutažo,« se je navezal Jan.

»Stopimo v krog,« jih je pozval Jaka.

Stopili so in stegnili roke.

»Naj kdo kaj pove,« je predlagal Pero. »Tisti, ki ni zaljubljen.«

»Bom jaz,« je pristal Žan. »Ker sem videl, kako je sestrinega fanta šokiralo, da ni mogel spregovoriti besede celih pet minut, vem tudi, kako se sedaj počuti trener Vojtka, zato predlagam, da se zberemo, napnemo vse sile, psihične in fizične, kot nam ponavadi govori trener, in si z zmago zagotovimo finalno tekmo.«

»Naslednja postaja finale!« je zavpil Jaka.

»Finale!« so zavpili fantje.

»Za trenerja!« je spet zavpil Jaka.

»Za trenerja!« so ponovili fantje.

»Za osnovno šolo Brinje!« je zavpil Staš.

»Za Brinje!« so zavpili ostali.

»Za trenerjevega dojenčka!« je zavpil Vine.

»Za …« so hoteli zavpiti fantje, a so se le spogledali.

»Ne pretiravaj,« ga je Pero pogledal mrko.

»Mislil sem …« je Vine skomignil z rameni.

»Zmaga!« so zavpili fantje še nazadnje in stekli na igrišče, da bi se ogreli.

Trenerka in trener sta že stala ob klopeh in čakala, da dekletom in fantom dasta zadnja navodila.


22

Medtem ko so se košarkarice in košarkarji osnovne šole Brinje v drugem polčasu trudili, da bi ohranili prednost petnajstih točk s prve tekme, je Zdravc pozvonil na vratih Miranovega stanovanja.

Odprl je Miranov oče. »Želiš, fant?« je namrščeno vprašal.

»Oprostite, ker motim, toda ali bi si vzeli malo časa …«

»Nič ne bom kupil!« je Miranov oče povzdignil glas.

»Nič ne prodajam …« je skušal razložiti Zdravc.

Miranov oče se je še bolj namrščil: »Poznam te finte. Nič ne prodajate, le program bi radi predstavili, brez obveznosti …« In že je hotel zapreti vrata, a je Zdravc pohitel: »Miranov sošolec sem in …«

Takrat pa je Miranov oče zaskrbljeno odprl vrata nastežaj: »Se mu je kaj zgodilo, mulcu?«

In še preden je Zdravc zmogel kaj odgovoriti, je Miranov oče začel stokati: »Saj sem vedel, da mu bo tista košarka prinesla nesrečo. Govoril sem mu, mu razlagal, koliko je v vrhunskem športu poškodb s trajnimi posledicami. Mu dopovedoval, da vsi športniki na koncu postanejo bolj ali manj kripli. On pa se sploh ne zmeni za moje besede.«

Medtem je Zdravc odkimaval in poskušal priti do besede.

»Non stop, neprestano in nepretrgoma visi na igrišču pod tistimi koši. Ko pa pride domov, še večerjati ne more; tako je utrujen, da se samo še vrže na posteljo in zaspi kot klada. Ponoči pa me zbuja, ko govori v spanju in krili z rokami. To počnejo le preutrujeni ljudje.

Prekinila ga je šele Miranova mama, ki se mu je pridružila na vratih: »Se je res Miranu kaj zgodilo?« je vprašala.

»Nič se mu ni zgodilo,« je končno lahko povedal Zdravc.

»Nič?« je vprašal oče.

Zdravc je odkimal.

»Si ni zvil gležnja?« je previdno vprašal oče.

Zdravc je spet odkimal.

»Zakaj si pa potem prišel?«

»Jaz sem novinar šolskega glasila in pišem reportažo o Miranu. On je naš najboljši košarkar.«

Mama in oče sta se spogledala in v en glas vprašala: »Najboljši?«

»Tega pa nisva vedela,« je pristavila mama.

»In kaj bi rad od naju?« je vprašal oče.

»Rad bi vaše mnenje o Miranu,« je razložil Zdravc. »Za reportažo. Saj veste, kako se pišejo reportaže.«

»Vem, vem,« je rekel oče.

»No, vstopi,« je Zdravca povabila mama.

Odpeljala ga je v dnevno sobo, kjer mu je ponudila naslanjač. Ko je prinesla kekse in gazirano pijačo, sta se usedla tudi starša. Zdravc si je ogledal dnevno sobo in opazil plakate, ki so viseli na zidu. Plakati so kazali like iz comedie dell arte. Prav take, kot jih je videl na spletnih straneh.

»Zakaj pa imate te plakate?« je vprašal.

»Ah, moja žena vsak dan vadi za premiero,« je razložil oče. »Ponoči, ko se vrne s predstave. Plakati ji pomagajo, da se bolj vživi v svoj lik.«

»Celega gledališkega ansambla ne morem pripeljati sem, mar ne?« je odvrnila mama.

»Kje ponavadi sedi Miran?« je spet vprašal Zdravc.

»Na tem naslonjaču, na katerem sediš tudi ti,« je odvrnila mama. »Zakaj te pa to zanima?«

»Kar tako,« je odvrnil Zdravc. Nato si je ogledal položaj. Naravnost iz naslonjača je uzrl plakat s Pantalonejem. Zaskrbljeno je prikimal, kar sta opazila tudi Miranova starša, in se spogledala, zato je hitro izvlekel beležnico in kuli.

»Kot je znano, sta vidva,« je začel, »Miranova starša, znana igralka in priznani gledališki kritik. Kako gledata na Miranovo košarkarsko kariero, na njegove uspešne igre?«

Videti je bilo, da ju je s tem vprašanjem spravil v hudo zadrego.

»Pravzaprav …« je začel oče, nekaj časa iskal besede, nato pa je samo vprašal: »Ali je res najboljši?«

»Da,« je še enkrat potrdil Zdravc. »Reprezentanca šole se je uvrstila na zaključno tekmovanje, ki bo potekalo v Hali Tivoli ta mesec. Če zmagajo, bo Miran prav gotovo najboljši igralec prvenstva.«

»A tako …« je mama pogledala očeta. »Moram priznati, da malo veva … No, postrezi si s keksi,« je vzela pladenj in ga pomolila Zdravcu.

»Ne želim biti nevljuden,« se je branil Zdravc, »toda ne jem keksov. Preveč bele moke je v njih in pa belega sladkorja.«

»Preveč bele moke? Belega sladkorja?« se je začudila mama. »Tudi Miran ne mara keksov zaradi bele moke in belega sladkorja. Ali je to kakšna najstniška muha?«

»Nič ne de,« je zaskrbljeno vstal Miranov oče. »Kdaj je tista tekma v Hali Tivoli?«

»Več tekem bo. Dva dni poteka tekmovanje, ker nastopajo tudi srednješolci. Prvi dan so na vrsti osnovnošolci,« je razlagal Zdravc. »Čez deset dni.«

»Bi se lahko pogovorili po finalni tekmi?« je predlagal Miranov oče.

Zdravc je prikimal. »Prav.« In vstal.

Potem ko sta ga pospremila do vrat, je še vprašal: »Prav gotovo poznata Petra Kralja?« 

Oče je osuplo pogledal, medtem ko je mama zardela.

»Zakaj pa te sedaj zanima Peter Kralj?« je povzdignil brado on.

»On igra Pantaloneja, mar ne?« je še vprašal Zdravc, a takoj uvidel, da je vprašal preveč naravnost.

»Da,« je potrdil oče.

Zdravc pa se je obrnil k Miranovi mami: »Vi pa Isabello, mar ne?«

Prikimala je.

Potem pa je usmeril pogled v očeta in vprašal: »Ste vi kdaj ljubosumni na svojo ženo, ko se objema s soigralci?«

Oče je osupnil, a je vseeno nahitro izustil: »Kaj te pa to briga, mulec?«

»Pusti ga,« je rekla mama. »Saj vidiš, da je mlad novinar in ga tudi take reči zanimajo.«

»Toda, ali ima to sploh kakšne zveze z Miranovo košarko?« se Miranov oče ni hotel pomiriti.

Medtem pa je Zdravc že rekel na svidenje in stekel po stopnicah navzdol. Nato se je spomnil, da je na klubski mizici ob naslonjaču, kjer ponavadi sedi Miran, videl knjigo, na kateri je pisalo: Osnove košarke. S pestjo je udaril v dlan.



23

Košarkarji osnovne šole Brinje so po tekmi rajali in skakali po garderobi. Najglasnejši je bil Vine: »Trojko sem zadel, trojko v zadnji sekundi in tako smo zmagali!«

Hodil je od enega do drugega soigralca, in so ga vsi bili že do kraja stiti s tisto njegovo trojko vred, ki je resda bila pomembna zanj, toda ne odločilna za uvrstitev v finalno tekmo. Dekleta so v tretji četrtini znižala na osem točk razlike, potem pa so fantje, predvsem Miran, Pero in Grega zadevali kot v starih časih in si pred koncem tekme priigrali pet točk prednosti. Takrat je trener Vojtka poslal na igrišče drugo peterko, ki je deset sekund pred koncem zgubljala za dve točki. Potem pa je žogo prijel Vine, se zapodil proti košu viških košarkarjev, vrgel žogo iz nemogočega položaja, skoraj s polovice igrišča in zadel trojko. Tako so zmagali s košem razlike.

Trener Vojtka ni skrival zadovoljstva: »Čestitam, fantje, res ste se izkazali. Vsi po vrsti.«

»Jaz pa sem zadel trojko v zadnji sekundi,« se je Vine postavil pred trenerja in poskakoval.

»Si, si,« ga je trener potrepljal po ramenu.

»Meni se zdi, da je trojka prej zadela Vineta, kot pa je on zadel trojko,« se je smejal Grega.

Vine se ni pustil: »Trojka je pa le bila, četudi ni odločala o skupni zmagi.. Zdaj je tudi vseeno, kako sem vrgel žogo.«

»Saj,« se je nasmehnil Pero. »Takšni trojki se ne gleda v zobe.«

»Od kdaj imajo trojke zobe?«

»No, no,« je trener prekinil smer pogovora. »Na koncu se boste še sprli.« Potem se je pogladil po laseh: »Nečesa vseeno ne razumem,« je zmajal z glavo. »Odkod takšna sprememba? Nobenih pravih napotkov vam nisem dal. Rezultat pa tako dober! Miran, ti si igral tako, kot znaš. Kaj nisi več zaljubljen?«

Miran se je zdrznil in vzdihnil: »Ja, sedaj sem se spomnil, da sem na igrišču pozabil na …« Pomislil je na Anjo. »Sedaj pa spet mislim na …« Ne, ni povedal, da misli na Anjo. Vendar nihče ni drezal vanj, še najmanj trener Vojtka, ki je še vedno naglas premleval: »To bi že bil eden od razlogov, toda … S strokovne plati si ne znam razložiti. To je zame nekaj novega. Moral se bom poglobiti v to. Posvetoval se bom s kolegi.« 

»Če vam smem pomagati, » se je oglasil Vine, »se je vse skupaj začelo z dojenčkom, ki …«

Vine ni dokončal stavka, ker ga je Žan prijel in mu z roko zaprl usta.

»Kakšnega dojenčka?« je začudeno vprašal trener Vojtka.

»Vašega,« je zamomljal Vine skozi Žanovo roko, tako da ga trener ni razumel.

»Kaj pravi?«

»Čisto se mu je odtrgalo, revežu,« je Žan še vedno stiskal Vinetova usta. »Zaradi tiste trojke, saj veste.

Trener Vojtka je vedel, da fantje nekaj skrivajo, a jih je raje pustil, da se zmenijo med sabo. »No, pripravite se. Avtobus že čaka,« jih je opozoril in stopil iz garderobe.

Žan je spustil Vineta, ki mu je besno zažugal: »Nikoli več me ne prijemaj za usta! Skoraj bi me zadušil!«

»Ja, pa ja, skoraj,« je odvrnil Žan. »Še nihče ni skoraj ujel zajca.«

»Sicer pa je dojenček tvoje maslo!« ga je podražil Vine.

»Dojenček ni moj, če na to ciljaš!« je Žan zabrusil nazaj. Ostali fantje so se zasmejali.

»Kaj pa flancata,« ju je pomiril Pero, ko sta si že hotela skočiti v lase. »Raje nehajta izzivati drug drugega, fanta. Najpomembnejše je, da smo se uvrstili v finale. Z dojenčkom ali brez njega.«

Potem so začeli počasi zapuščati garderobo.

Za tiste, ki so radovedni, kaj sta se trenerka Vanda in trener Vojtka pogovarjala pred drugim polčasom, pa naslednji odstavki.

Stopila sta vstran na konec hodnika.

»Ne vem, kaj je puncam,« je trenerka razširila roke. »Videti je, da so vse zaljubljene.«

»Moji fantje so pa zares. Priznali so,« je povedal Vojtka.

»Zadnjič so tako dobro igrale. Še posebej novinka Anja, danes pa … Irena se je povsem izgubila. Niti Tina jim ne more pomagati, pa tako se trudi, čeprav od nje ne moremo pričakovati veliko,« je obupovala Vanda. Potem je le nemočno skomignila z rameni: »Če je res ljubezen vmes, ne vem, kako naj jih odsanjamo … Zgubljamo …«

»Morda se bodo stvari same na sebi uredile,« je rekel trener Vojtka, ki pa v svoje besede ni niti najmanj verjel.

»Morda imaš prav,« je zamišljeno gledala Vanda, »če se uvrstimo v finale, pa zaljubljene popeljem na torto in se pomenim z njimi.«

»To ne bi bilo slabo,« je pritrdil Vojtka. »Po svoje trpijo. Biti zaljubljen v njihovih letih … No, ja … V dvorano morava.« In sta odšla.



24

»Kakšna je pomenska razlika med naslednjima stavkoma, se je doktorica Francka Prešeren, kot so učenci imenovali mlado učiteljico slovenščine, sprehajala od okna do vrat in nazaj v učilnici, kjer je sedel osmi be razred. »Zapišite torej naslednja stavka: 'skoraj sem ujel zajca' in 'skoraj sem padel v brezno.»

Mlada učiteljica je poučevala šele prvo leto, zato kdaj pa kdaj ni razlikovala med resnim vprašanjem in potegavščino, ki si jo je privoščil kdo izmed učencev. Lep spomladanski dan je učence zasanjal in polenil, zato niso bili navdušeni, da bi premišljevali o kakršnihkoli pomenskih razlikah. Vedeli so, da je učiteljičina največja slabost poezija, predvsem poezija našega največjega pesnika Franceta Prešerna. Rada je citirala njegove verze, toda učenci so vse skupaj dojemali na svoj način.

Tako se je zgodilo že prvo uro, da je rekla: »Kot je nekoč zapisal doktor France Prešeren …«

Pa je Žan dvignil roko: »Dovolite, učiteljica, rad bi nekaj tehtnega vprašal.«

»Izvoli,« je mlada učiteljica prisluhnila Žanu.

»Kdo je doktor France Prešeren?« je Žan nedolžno vprašal.

Mlada učiteljica je bila hudo presenečena: »Ne veš, kdo je doktor France Prešeren?«

Žan se je namuznil in odkimal.

»Ali kdo ve, kdo je doktor France Prešeren?« se je mlada učiteljica obrnila celemu razredu.

Roko je dvignil Staš: »Jaz mislim, da je bil zdravnik.«

»Ne, ni bil zdravnik,« je malce jezno, toda bolj zmedeno odvrnila mlada učiteljica.

»Saj ste sami rekli, da je bil doktor,« se je oglasil Žan.

»Res je bil doktor, toda doktorji niso le zdravniki,« je razlagala mlada učiteljica. »O njem ste se učili vsako leto ob našem kulturnem prazniku …« je končno dojela, da jo Žan in Staš vlečeta za nos.

»No,« je nadaljevala v drugo smer. »Žan in Staš, da bosta bolje spoznala doktorja Franca Prešerna, se bosta do naslednjič naučila na pamet njegovo pesem …« malo je pomislila, »njegovo pesem Dohtar.«

»O, ne, sta se Žan in Staš prijela za glavo.

»Zdaj sem se spomnil, kdo je Prešeren. Pesnik in doktor pravnih ved,« se je hotel Žan rešiti nadležne naloge.

»Prepozno,« je odvrnila mlada učiteljica. »Nalogo sem ti že naložila.«

Žan je povesil nos in jo v jezi začel klicati doktorca Francka Prešeren, kar so kmalu sprejeli še drugi učenci šole.

Toda šest mesecev pozneje Žanu jezik spet ni dal miru. Ker se mu ni dalo premišljevati o pomenskih razlikah, je dvignil roko: »Nekaj bi vprašal.«

»No', je odvrnila mlada učiteljica.

»Ali je bil doktor France Prešeren razgledan človek?«

»O tem smo se že pogovarjali.«

»Že,« je nadaljeval Žan, »rekli ste, da je bil njegov prijatelj Matija Čop razgledan, svetovljanski, da je znal številne evropske jezike. Kaj pa Prešeren?«

Mlada učiteljica je pomislila, da najbrž res ni omenjala Prešernove velike razgledanosti, zato je odvrnila: »Da, tudi doktor France Prešeren je bil razgledan.«

Žanu je zmanjkalo vprašanj, zato je pogledal po razredu. Razred je vedel, da se bodo tisto dopoldne izognil pomenskim razlikam, če bodo učiteljico spravili k pripovedovanju o Prešernu. Vsak zase je iskal pravo vprašanje, ki bi učiteljičin odgovor zavlekel do konca ure.

Toda Miran - kaj takega bi od njega najmanj pričakovali - je prav pošteno usekal mimo: »Ali se je Prešeren ukvarjal s kakšnim športom?«

»Športom?« je pozijala mlada učiteljica.

»Košarke ni znal igrati?« je bilo Miranovo naslednje netaktično vprašanje.

»Košarke?« je mladi učiteljici skoraj zmanjkalo sape.

»Seveda je ni znal igrati,« je namesto nje odgovorila Tina. »Ko pa je bil nesrečno zaljubljen v Julijo. Če si nesrečno zaljubljen, ti žoga leti iz rok. Saj to ti najbolje veš, Miran, kaj ne?«

Miran jo je jezno pogledal in ker ni vedel, kaj bi odvrnil, je bleknil: »Pesmi pa vseeno ne pišem!«

»Oh, kakšen mačo!« je vzdihnila Tina.

Oglasil se je tudi Staš: »Deskati po internetu tudi ni znal.«

»Pa tudi ni znal,« se je spomnil Ivo, »šofirati. Jaz pa že znam.«

»Tudi o zgodovini filma nič ni vedel,« je dodala Tina. »Pa tudi televizorja ne bi znal vključiti.«

»Z letalom se ne bi upal letet,« je ustrelil Grega.

»Mir!« je mlada učiteljica končno prišla do sape. Ko so se učenci pomirili, je nadaljevala: »Doktor France Prešeren je živel v drugačnem času.«

»Če bi takrat obstajal košarkarski klub Olimpija,« je modroval Miran, »ali bi igral v prvi peterki z Zdovcem in Miličem?«

»Ne norčujte se iz doktorja Franceta Prešerna, prosim. On je naš največji pesnik in si zasluži spoštovanje!« jih je opozorila mlada učiteljica.

Miran pa je prišepnil Peru: »Ali to pomeni, da ne bi igral v prvi peterki Olimpije?«

Pero je skomignil z rameni in nepremično gledal Tino.

Žan je kar vstal in začel spraševati: »Ali to pomeni, da smo mi osmarji, ki vemo za računalnike, letala, rakete, avtomobile, pralne stroje, televizorje , ki vemo, da je Prešeren največji slovenski pesnik, česar on takrat še ni vedel, ali to pomeni, da smo mi osmarji pametnejši od njega?«

Takrat pa je pozvonilo za konec ure. Učenci so čakali odgovor. Mlada učiteljica je stopila k tabli, prekrižala dlani in dejala: »Da, glede poznavanja določenih stvari pa tudi nekaterih pojmov, ste vi skoraj pametnejši od doktorja Franceta Prešerna. Pravim, skoraj! Toda če mi kdo razloži, zakaj je pesnika očarala prav Julija, ga bom imela za večjega od največjega slovenskega pesnika.«

Učiteljica je vzela dnevnik in odkorakala iz učilnice. Odgovor je bil osmarjem nedosegljiv. Še deset sekund so nepremično sedeli, potem pa mirno pospravili zvezke, ne da bi se zavedali, da so se vseeno pogovarjali o pomenskih razlikah.

Pero je vprašal Mirana: »Zakaj tebe nikoli ni očarala Tina?«

»Zakaj pa je tebe?« je Miran odvrnil z vprašanjem.

»Najbrž iz istega razloga kot tebe Anja,« je modro zaključil Pero.

No, niti na misel jima ni prišlo, da bi se s tem spoznanjem postavljala pred mlado učiteljico slovenščine.

»Zdaj pa akcija,« je Pero odločno dejal. »Na vse ali nič. Stopil bom k Tini, pa kar bo, pa bo. Rekel ji bom …« Ni vedel, kako naj bi začel pogovor, zato je Mirana vprašal za nasvet.

»Mene sprašuješ,« se je čudil Miran. »Naj ti bo…« In predlagal mu je, da jo vpraša, katere knjige bi nesla s sabo na samotni otok. Peru se je predlog zdel v redu.



25

»Hej, Tina,«  je Pero pozdravil Tino, ko jo je dohitel na šolskem dvorišču.

»Hej,« mu je odvrnila. »Že dolgo se nisva videla, kaj ne?«

»Predolgo,« je odvrnil Pero. »Celo minuto.«

Nato je vtaknil roke v žepe in molčal.

»Si me hotel nekaj vprašati?« je Tina hotela čimprej prekiniti molk.

»Ja,« je odvrnil Pero. »Te lahko pospremim do doma?«

Tina se je obotavljala, nato pa je rekla: »No, naj ti bo.«

Potem sta pol poti hodila molče, dokler se Pero le ni odločil, da jo vpraša: »Tina, katere knjige bi nesla s seboj na samotni otok?«

»Sploh ne bi šla na samotni otok, Pero. Saj nisem zmešana,« mu je odvrnila. »Dva meseca sem preživela v bolnišnici. Pravim ti, hujše od najbolj osamljenega otoka.«

Pero ni vedel več, kaj bi jo vprašal. Molče sta prišla do Tininega doma.

»Hvala, ker si me spremil,« je rekla Tina in izginila za vrati.

Pero je nekaj časa mencal na mestu, se jezil, ker se ni spomnil ničesar, s čimer bi se zapletel v daljši pogovor, nato pa se je napotil naprej.

Toda, ko je že hotel iti, so se odprla vrata v ograji in ven je pokukala Tina: »Si zato da malo mečeva na koš.«

Pero je veselo poskočil in nato prikimal.

26

Zdravc je potrpežljivo čakal na drugi strani ulice nasproti Mestnega gledališča brinjskega. Vedel je, da plakat in knjiga o košarki posredno vplivata na Miranovo psiho. Morda jo celo zna na pamet, a jo vseeno prebira, potem pa utrujen zaspi in sanja o vsem skupaj. Ni pa vedel, ali ima kakšno povezavo s tistim, kar je slišal v garderobi Petra Kralja. Vedel je tudi, da imajo v gledališču prvo generalko pred premiero. In da bo kmalu končana. To so potrdili tudi prvi igralci, ki so stopali iz zgradbe. Zdravc je čakal na Petra Kralja, ki je prišel med zadnjimi, se poslovil od kolegov in pot nadaljeval sam.

Zdravc je stopil k njemu in ga pozdravil: »Dober dan, gospod Kralj. Jaz sem Zdravc in bi rad vaš avtogram.« Pomolil mu je beležko in kuli.

Peter Kralj ga je premeril z očmi, kot zna le star izkušen igralec. »No, prav,« je vzel beležko in kuli ter se podpisal.

»Vi boste igrali Pantaloneja, kaj ne? Videl sem na plakatu.«

»Se zanimaš za gledališče?« ga je vprašal Peter Kralj.

Zdravc je prikimal.

»Lepo,« mu je vrnil igralec beležko in kuli. »Sedaj pa se zahvali za avtogram in reci nasvidenje.«

»Hvala,« je rekel Zdravc.

Peter Kralj je že hotel nadaljevati pot, toda Zdravc je hitro v tistem hipu vprašal: »A poznate Mirana?

»Ali poznam Mirana?« je pomislil. »Veliko Miranov poznam. Na katerega misliš?«

»Sina igralke, s katero igrata glavni vlogi,« se Zdravc ni mogel spomniti imena Miranove mame.

»Verinega sina? Seveda ga poznam,« je odvrnil igralec.

»Miran je moj sošolec in je najboljši košarkar na šoli,« je dejal Zdravc. »To najbrž veste.«

»Najboljši košarkar na šoli? Lepo,« se je nasmehnil Peter Kralj. »Pravzaprav me zelo veseli. Pozdravi ga, ko ga srečaš.«

Zdravc je zmeden obstal. Najprej je pomislil, da Peter Kralj res ne ve, da je Miran dober košarkar, nato pa se je spomnil, kako ga kot dober igralec lahko mirno pretenta.

Peter Kralj je medtem naredil že nekaj korakov po pločniku, a ga je Zdravc dohitel. »Vas smem še nekaj vprašati?«

»No, prosim, pa hitro,« je Peter Kralj postal nestrpen.

Zdaj pa je nujno zasaditi meč v bistvo primera, se je odločil Zdravc in vprašal: »Vam je Miranova mama všeč?«

Peter Kralj je zastal in ga pogledal postrani: »Kot igralka ali kot ženska?«

Zdravc se je pošteno zmedel, saj je pričakoval, da ga bo igralec nahrulil, zato je zajecljal: »Oboje.«

»Vera je odlična igralka, predana poklicu, po mojem okusu nekoliko pretirano, a to je njena stvar,« je odvrnil Peter Kralj z nasmeškom, potem pa se je zresnil, »kot ženska pa … Ampak kdo te je nagovoril, da mi postavljaš takšna vprašanja!«

»Nihče,« je odvrnil Zdravc s tresočim glasom in pripravljen za šprint na srednje proge. Pa mu ni bilo treba teči.

Veliki igralec Peter Kralj je bil človek široke duše, zato je dejal: »Današnja mladina pa si res dovoli vse, kar ji pride na misel. Tako je tudi prav. Kdo bo postavljal tako iskrena vprašanja, če jih ne bo mladina.«

Zdravca je to opogumilo, saj je hotel reči, da jih postavljajo tudi dobri detektivi, pa se je ugriznil v jezik. Kljub temu je postavil še bolj trapasto vprašanje: »Bi se poročili z Miranovo mamo, če bi bila ločena?«

Peter Kralj se je popraskal po kozji bradici in nato zakrohotal: »Kaj takega! Od kod si se vzel, fant?« In se je še naprej krohotal. Ko se je pomiril in si otrl solze, je položil roko na Zdravčevo rame in šepetaje, zaupno povedal: »Zdaj ti bom povedal nekaj koristnega. Tega najbrž ne boš razumel zdaj, pač pa veliko pozneje, če se boš še spominjal. Poslušaj, starec, kakršen sem jaz, ki vzame mlado ženo, in Vera je mlada, ti tega ne veš, ker si še otrok, torej ko vzame mlado ženo, je podoben profesorju violine; uglasi žice na glasbilu, potem pa ga daje učencem, da igrajo nanj.«

Zdravc res ni razumel, kaj je hotel igralec povedati. Kot kip je zrl vanj. Peter Kralj ga je potrepljal po ramenu: »Fant, res si od sile. To je bolj smešno od comedie dell arte.«

Nato je nadaljeval pot, se nasmihal in zmajeval z glavo. Zdravcu pa je bilo malo nerodno. Spraševal je, se izpostavljal nevarnostim, a ničesar ni zvedel. Toda tudi to je del detektivskega posla, je pomislil.


27

Žare, Vili in Jani, druščina, ki se je sama oklicala za tolpo, je Mirana prestregla na šolskem dvorišču.

»Kako si kaj?« je vprašal Žare in se nasmehnil. Nasmehnila sta se tudi Vili in Jani. Miran pa je vse tri premeril od glave do pete.

Vedel je, da se za njihovimi nasmehi nekaj skriva.

»Od kdaj se pa zanimaš za moje počutje?« je hladno vprašal.

»Mi smo se spremenili,« je dejal Vili.

»Res smo se!« je dodal Jani.

Žare ju je najprej grdo pogledal, a je takoj zatem prijazno rekel: »Fanta, ne prehitevajta. Dovolita mi, da jaz govorim.«

Miran je kljub dvomu o njihovi prijaznosti le malo pisano gledal in poslušal njihovo leporečje.

»Predvčerajšnim se mi je sanjalo,« je začel Žare.

Miran se je nakremžil in že hotel nadaljevati pot, a je Žare vljudno vztrajal: »Prosim te, poslušaj me.«

»Ti mene prosiš?« je še bolj sumničavo dejal Miran.

»Ja!« je odločno pritrdil Žare. »Zato dovoli, da povem do konca. Kje sem končal? Aha. Sanjalo se mi je. V sanjah sem slišal glas. Ne vem, kdo je bil, toda rekel mi je, videl pa ga nisem videl, le slišal sem ga, torej, rekel mi je: Žare, moraš se poboljšati.« Nato je naredil krajši premor.

»Samo to?« je vprašal Miran.

Žare je prikimal, prikimala sta tudi Vili in Jani, zato ju je Miran vprašal: »Sta tudi vidva to slišala?«

Že sta hotela modro prikimati, a sta v zadnjem hipu začela odkimavati: »Ne, ne, ne, nisva, Žare nama je povedal.«

Miranu je bilo jasno, da ga vlečejo za nos, a se je pustil, kajti bil je radoveden, zakaj to počenejo. »In kaj je še tisto, kar si v sanjah slišal?« je vprašal Žareta.

Žare je imel že pripravljen odgovor: »Naročil mi je, da se najprej opravičim vsem, ki sem jim storil kaj hudega, potem pa naj se posvetim kakšnemu športu in si s tem izboljšam zdravje.«

Miran je zavil z očmi: »Prej si trdil, da ti je rekel samo, da se poboljšaš.«

»To že,« se je Žare vlekel iz zagate. »Vendar sem ga jaz vprašal, kako naj se poboljšam, pa mi je odgovoril to, kar sem ti pravkar povedal.«

»In ta šport, s katerim naj bi se ukvarjal, naj bi bila košarka?« je ugibal Miran.

Žare je prikimal, nato pa se je Miranu opravičil za tisti udarec v trebuh.

»Nikoli več ne bomo izsiljevali učencev na naši šoli,« je dejal Vili.

»Nikoli več,« je dodal Jani.

»Zakaj pa košarka?« je zanimalo Mirana. »Si željan slave, ker smo med najboljšimi v Sloveniji? Slave si ne pridobiš čez noč.«

Žare je mirno, skesano pritrdil: »Vem, da ne. Toda obljubil sem mu, da se bom ukvarjal s športom, saj ne slišiš takih stvari kar tako …«

»Dovolj!« ga je prekinil Miran. »Kaj hočeš od mene?« Misliš, da ti verjamem, da si ga res slišal?«

Žare je globoko zavzdihnil in dejal: »Saj sem vedel, saj sem vedel. Ni mi treba verjeti.«

»Saj ti tudi ne!« je jezno odvrnil Miran.

»Toda verjemi mi, da se želim naučiti košarke,« je Žare izvlekel zadnji adut. Zato te prosim, tudi na kolena bom padel, če bo treba, da bi uslišal mojo prošnjo.« In je jokavo vzdihnil. »Prosil bi te, če bi me naučil osnov košarkarske igre. Dobila bi se popoldne. Plačal bi ti,« je končno povedal bistvo, zaradi katerega je prestregel Mirana na poti domov.

»Koliko bi mi plačal?« je vprašal Miran, kar pa je Žareta zmedlo. Ni se mogel odločiti za vsoto, ki bi mu jo ponudil. Prepričan je bil, da bo Miran plačilo odklonil. Sedaj je zmedeno stal, in že hotel povedati številko, ko ga je Miran prehitel: »Dovolj bo plačano, če ne boste več nadlegovali učencev na naši šoli, kogarkoli.«

Žare je veselo stegnil roko: »Potem sva zmenjena. Popoldne ob petih.«

»Prav,« je odvrnil Miran in se napotil domov. Ni mu dal roke, zanj je veljala že sama beseda. Za Žareta pa še vedno ni bil prepričan.

Med potjo se je Miranu posvetilo in kar malce se je zbal svojih misli. Morda pa tudi Žareta preganja Pantalone. »Nemogoče,« je odkimal in nadaljeval pot. »Nekaj tako trapastega se dogaja samo meni.« In odločil se je, da bo premagal to težavo.



28

»Kaj sta spet imela?« ga je kmalu potem dohitel Staš.

Miran je skomignil z rameni: »Nič posebnega. Prosil me je, da ga naučim košarke.«

»Kaj!?« je zastal Staš. »In ti si pristal?«

»Če me je prosil …« je neodločno dejal Miran.

»Ti si tepec. Nekaj ima za bregom. Sicer pa to ni moja stvar,« je dejal Staš. »Toda pravim ti, da volk zamenja dlako, ne pa …« se ni mogel spomniti natančnega izraza, zato je bleknil: »Ne pa narave.«

»Čudi,« ga je popravil Miran. »S svojo dlako bi težko spremenil celotno naravo.«

»No, pa čudi,« je ponovil Staš.

Miran mu je pritrdil, a je vseeno vztrajal: »Saj me nič ne stane, če mu pokažem nekaj fint.«

»Kako pa kaj Pantalone?« je Staš dregnil vanj.

»Videti je, da se me je naveličal,« je odvrnil Miran, vzdihnil in se zagledal v nekam daljo. Spet je seveda videl Pantaloneja, ki mu je z rokami dajal sodniški košarkarski znak, da je na vrsti minuta odmora. »Vsaj mislil sem,« je potem razočarano dejal. »Zakaj si ga sploh omenil. Tam v daljavi se je prikazal in mi nekaj kazal z rokami.«

Staš je pogledal v smer, kamor je kazal Miran. »O, pa ja! Kar zafrkavaj se!«

»Mi ne verjameš?«

»A se nisem jaz pogovoril z Zdravcem?« je odvrnil Staš.

»To še ne pomeni, da mi verjameš.«

»Ali je pomembno, a ti verjamem, a ti ne?«

Najbrž bi se tokrat spet sprla, če ne bi srečala Anje. Miran je zardel, Staš pa se je takoj poslovil, češ da se mora učiti matematiko. Lahko bi si izmislil izvirnejši izgovor.

»Še vedno hodiš vsak popoldan na šolsko igrišče igrat košarko?« je Mirana vprašala Anja.

»Ja …« se je Miranu zataknilo.

»Zadnji polčas proti Vičanom smo pa kar dobro igrali,« je Anja poskušala izvleči kakšen razumljiv stavek iz Mirana.

Pa je še bolj zajecljal: »Smo … ja …«

»Ti si bil dober,« ga je pohvalila.

»Sem,« je Miran znova izvlekel besedo, kot bi jo s kleščami vlekel. Potem se je spomnil: »Ti tudi, ti tudi. Že na prvi tekmi si nas rešila.« In končno se mu je odprlo: »Kje si se tako dobro naučila igrati košarko?«

»Na košarkarskem igrišču,« je odvrnila.

»Seveda, kje pa drugje,« je malce nejevoljno pritrdil Miran.

»Hecam se,« je takoj rekla Anja, ki se je zbala, da bi s kakšno zbadljivko pokvarila njuno srečanje. »Oprosti, ker sem ti zadnjič rekla, da ti žoge letijo iz rok. Nisem mislila resno.«

»Saj so mi res,« je priznal Miran. »Toda to se mi redkokdaj zgodi.«

»A se greva sprehodit?« ga je povabila Anja. »Če imaš čas.«

Miran je takoj pristal: »Časa imam kolikor hočeš!« Nato se je spomnil kosila. »No, eno uro. Potem moram na kosilo.«

In sta se odpravila na sprehod. Veliko sta si imela povedati. Kaj pa sta se pogovarjala, je njuna skrivnost, ki bi jo bilo nevljudno razkrivati. Skratka, ko sta se vračala s sprehoda, sta se držala za roke in potem še pet minut poslavljala. To pomeni, da sta našla nekaj skupnih točk, ki so ju združile in privlačile.

»Se mi pridružiš ob petih na šolskem igrišču?« jo je povabil Miran.

Prikimala je in stekla sta vsak proti svojemu domu.



29

Pred stanovanjskim blokom je Zdravc čakal na Mirana. Sedel je na stopnišču pred vhodom. »Hej,« ga je pozdravil, ko se je prikazal, »Dolgo hodiš iz šole.«

Miran je sedel na stopnice zraven Zdravca. »Si kaj odkril?« je vprašal. Zdravc ni vedel, kako bi začel, zato je bil Miran nestrpen: »No?«

»Najprej mi povej, a se tvoja starša razumeta?« je vprašal Zdravc.

Miran je pomislil, nato pa prikimal: »Se. Zakaj sprašuješ?«

»Kar tako.«

Vendar pa se je Miran spomnil: »Saj res. Pri nas doma si bil. Zgleda, da si zadevo zastavil zalo resno. Vredno pohvale. Tisto z novinarjem je bila dobra finta. Le da si mene potunkal, da sem se komaj izvlekel, ko me je oče spraševal o tebi.«

»In veš, da je tvoja mama pred premiero, da igra s Petrom Kraljem, ki igra Pantaloneja?« je skoraj nejevoljno spraševal Zdravc zaradi Miranove navidezne brezbrižnosti.

»A ja? Nisem vedel,« se je začudil Miran.

»Hudiča, a ti sploh veš, kaj počneta tvoja starša. Za premiero pa bi že moral vedeti,« je bil še bolj začuden Zdravc.

»Mama ima šest premier na leto. Že nekaj let. Nič posebnega. Mene pa zanima le košarka,« je Miran odvrnil malce ošabno.

Zdravc je vstal. Takšnega odnosa do staršev ni mogel razumeti. To ni bil hladen odnos, pač pa nekaj bolj čudnega. Morda maščevalen.

»Nisem si mislil, da si tako ozko umerjen,« je Zdravc potem razočarano pogledal Mirana. »Potem ne hodiš na premierne predstave, na katerih igra tvoja mati.«

Miran je odkimal: »Včasih sem hodil. Živi dolgčas.«

»Se mi je zdelo,« je vzdihnil Zdravc.

»Saj tudi očetovih kritik ne berem,« je dodal Miran in bilo je videti, kot bi se s tem pohvalil.

»Ste pa res čudna družina,« je skoraj vzkliknil Zdravc.

»No, ja, ti pa veš, kaj tvoj oče počne v službi,« se je skušal izmazati Miran, toda Zdravc je že imel pripravljen odgovor: »Vem. Dela na projektu nove veleblagovnice na Brinju. Načrti so že pripravljeni, sedaj pa dela na zaključni fazi pridobivanja dodatnih investitorjev.«

»To je pa slišati zelo, zelo strokovno,« je priznal Miran. »Kako pa veš za to? Ti vsak dan po službi poroča.«

»Ne, pač pa se zanimam. In slišim. Mimogrede.«

»Okej, Zdravc,« je dejal Miran. »Morda bi se moral le bolj zanimati za starša. Toda tudi onadva se ne zanimata za mojo košarko. Komajda vesta, da jo igram.«

Torej le gre za nekakšno maščevanje, je ugotovil Zdravc, za nekakšen maščevalni odnos. »Zakaj ju pa ne povabiš na kakšno tekmo?«

»Saj ne bi prišla. Prezasedena sta,« je vzdihnil Miran.

»Vsaj na finalni turnir v Halo Tivoli,« je vztrajal Zdravc.

»Mislim, da ima mama istega dne premiero.«

»Premiera je zvečer, vi pa igrate popoldne.«

Miran je najprej gledal v tla, nato je tudi on vstal: »Prav imaš. Povabil ju bom,« je obljubil. »Čeprav je mati pred premiero nervozna …« je še razmišljal, potem pa vprašal, »si kaj ugotovil glede Pantaloneja.«

Zdravc se je sprehodil v malem krogu: »Zelo zapleteno je. Včasih se mi zdi …«

»No, pa smo tam,« je Miran žalostno pogledal. »Zdi se ti, da si izmišljujem. Potem pa rajši pusti vse skupaj, saj je ...«

»Ne to!« ga je prekinil Zdravc. »Včasih se mi zdi, da si zelo zelo bled.«

»A to?« je rekel Miran. »Morda je to posledica ljubezni. Zaljubljen sem.«

»Zaljubljen?« si ga je Zdravc ogledal natančneje. »Potem pa je še huje, kot sem si mislil.«

»Kaj je huje?«

»Če si zaljubljen, v kar ne dvomim, bi moral žareti,« mu je razložil Zdravc. »V zaljubljenosti kri kar vre v glavo. Tako pa …« je obmolknil.

»Kaj 'tako pa'?«

»Mislim, da bi moral za nekaj časa pustiti košarko. Cele dneve se podiš za žogo, najbrž tudi ješ premalo …«

Miran ga je takoj prekinil: »Čakaj, čakaj, ni ti treba naprej razlagati. Vem, v čem je stvar. Moja starša sta te nagovorila, da bi mi nakladal. Imam prav? Vem, da sta te moja starša …«

»To nima zveze s tvojimi starši. Če bi se pogledal v ogledalo …«

»A misliš, da sem maneken, da se bom ogledoval v ogledalu,« je kipel Miran. »Namesto da bi delal zame, si se obrnil proti meni.«

»A poznaš Petra Kralja? Poznaš ga?« je Zdravc skušal spremeniti tok pogovora.

»Seveda ga poznam!« se je Miran skoraj zadrl.

»Se ti ne zdi, da njega vidiš v podobi Pantaloneja?«

»Ne bodi nor.«

»Zdaj sem pa jaz nor.«

»Aha!« je dokončno vzkipel Miran. »Hočeš reči, da sem jaz nor! Zdaj si se odkril! Prepovedujem ti, da se ukvarjaš z mojim Pantalonejem!«

»Ne moreš mi prepovedati,« je mirno odvrnil Zdravc. »Je že v moji kartoteki.«

»V tvoji kartoteki? Kakšni kartoteki neki!« se je zakrohotal Miran. »Detektiva se greš, pa še osnovne šole nisi končal!«

»Primer, ki ga jaz dam v svojo kartoteko,« je še naprej zbrano govoril Zdravc, »tudi rešim. Tvojega sem že skoraj.«

»Zajca še nihče ni ujel skoraj,« mu je odbrusil Miran, tako da je 'skoraj' na koncu stavka poudaril tako, kot bi slišali pokvarjeno žago.

»Pa ga bom rešil. Tudi brez tvoje pomoči,« se ni dal Zdravc.

»Tudi prav!«

»Seveda je prav!« 

»Pa veliko sreče,« in Miran je izginil za vrati v stanovanjskem bloku.

Zdravc je za hip postal pred blokom in vzdihnil, kako grenak je detektivski kruh. Zato pa je zelo zanimiv, se je potolažil.



30

Žare, Vili in Jani, ki so se sami oklicali za tolpo, so prišli na košarkarsko šolsko igrišče že petnajst minut pred dogovorjenim časom. Vsi trije v popolni športni opremi. Najnovejši, najmodernejši in najbrž tudi najdražji, zato pa sposojeni in za dve številki preveliki.

Vili je sedel na tleh in se držal za kolena.

»Sem ti rekel, da kopačke niso za asfalt,« ga je okaral Jani.

»Ko pa so tako kul,« se je opravičeval Vili.

Fantje so si namreč sposodili nogometno opremo. Medtem ko sta Žare in Jani le vzela nogometne copate za igro v dvorani ali na asfaltu, je Vili vztrajal na kopačkah. In seveda, takoj ko je stopil na košarkarsko igrišče je podrsal kot bi bil na ledu, naredil enojni aksel, kot pravijo pri umetnostnem drsanju obratu v zraku, in pristal na kolenih. Ko bi se Vilijeva kolena dotaknila vsaj ledu, bi ga le zabolelo, a kaj ko je asfalt trši in po vrhu še bolj grob, zato so kolena tudi zakrvavela.

»Tepec,« mu je rekel Žare in tokrat je imel prav.

»Kaj sem pa vedel, da kopačke drsijo,« je stokal Vili.

»Zdaj veš,« je pripomnil Jani.

Pravzaprav pa Vili ni hotel izgledati s kopačkami kul, le mislil si je, da bo s štoflci, pripetimi na spodnjo plat kopačke, pridobil na višini. Tega ni povedal prijateljema, ker bi ga imela še za večjega tepca. Ko si je malo opomogel po padcu, je kopačke sezul in odšepal do klopi ob igrišču.

»Peče!« je še enkrat zastokal in pihnil na rani. Stisnil je zobe, da ne bi zajokal in začel nabirati tropotčeve liste, ki so rasli v bližini, ter jih polagal na ranjena kolena.

Medtem pa sta prišla, držeč se za roke, Anja in Miran.

Prvi ju je opazil Jani in dregnil Žareta: »Miran je prišel z …«

Ni dokončal stavka, kajti Žare se je bil že obrnil in izbuljil oči: »Kaj!«

»Fantje, v napačnih dresih ste, če smem pripomniti,« je rekel Miran, ko sta se z Anjo približala.

»Vidva?« je Žare kipel od jeze.

»Ja, midva. Anjo najbrž poznaš,« je dejal Miran. »Anja je z mano. Upam, da ne bo motila. Morda celo pomaga s kakšnim nasvetom. Moram ti namreč odkrito povedati, da je zelo dobra, kaj zelo dobra, odlična košarkarica.«

»Zakaj se pa držita za roko?« je vprašal Žare.

Miran in Anja sta se spogledala in skrivnostno nasmehnila, Jani pa je zinil v neprimernem trenutku: »Kaj ne vidiš, Žare, da sta zaljubljena?«

»Vidim!« je zavpil Žare, da je Vili stopil nekaj korakov vstran. »Tako ne gre! Nisem vedel, da si Anjin fant,« je še naprej jeznoritil Žare. »Jaz bi se moral držati za …« Pa se je ugriznil v jezik, čisto zares, in se prijel za usta.«

»Ne razumem, kaj zdaj hočeš,« je dejal Miran. »Saj si prišel, da bi se naučil košarke.«

»K vragu ta trapasta igra!« je zamomljal Žare, ko se mu je začel zapletati jezik. »Podite se po igrišču sem in tja, mečete žogo v zrak, oslarija! To lahko počne vsak tepec.«

»Če je tako,« mu je Miran vrgel žogo. »Pa zadeni koš.«

»Briga me!« je rekel Žare še bolj nerazločno. »Nobene koristi od košarke. Če pa je, pa moraš prej dobro garati.«

»Pred nekaj urami si trdil drugače,« ga je spomnil Miran. »Kaj pa če spet zaslišiš tisti glas v sanjah in te ošteje, da nisi izpolnil obljube.«

»Tisto, kar se mi je sanjalo in kar sem slišal, je za vedno izginilo,« je Žare jezno brcnil žogo in zadel Janija v nos. Ubogi Jani je zatulil, iz nosu pa mu je pritekla kri.

»Umrl bom! Umrl bom!« je vzklikal in hitel iskati robec po žepih, a ga ni našel. Pomagala mu je Anja. Odpeljala ga je do klopi in mu velela, naj drži glavo nazaj.

»Umrl bom, umrl bom,« je Jani še naprej stokal. »Vsa kri mi bo stekla iz nosu.«

»Nič več ti ne bo tekla,« ga je pomirjala Anja.

Žare pa je pobral žogo in jo spet jezno zalučal. Tokrat proti košu in ga zadel. Stal je na sredini igrišča in samemu sebi ni mogel verjeti. »Ste videli? Zadel sem! Koš sem zadel!« se je obrnil proti Miranu, potem proti Janiju pa Viliju pa Anji, a na žalost nihče ni videl njegove mojstrovine.

»Kaj, če smo videli?« je vprašal Miran.

»Koš sem zadel, s centra igrišča!« jih je začel prepričevati Žare.

»Ti? Se hecaš? Daj, no, sanjal si,« ga je dražil Miran.

»Res sem zadel!« Po kratkotrajnem veselju zaradi zadetega koša je Žare spet nabiral jezo. »Jani! Vili! Vidva pa sta videla!« se je obrnil k pajdašema.

Oba pa sta ga debelo pogledala: »Kaj bi morala videti?«

»Da sem zadel koš!« jima je pojasnil.

Vili in Jani sta se spogledala, potem pa rekla: »Če ti tako praviš …«

»Ne, če jaz pravim! Morala bi videti!« je obupaval Žare in stekel po žogo. Vrnil se je na sredino igrišča. »Še enkrat ga bom dal. Ampak zdaj vsi glejte.« 

»Težka bo,« je Miran zmajal z glavo.

»Ja, pa ja!« se ni strinjal Žare. »Če sem zadel prvič, bom tudi drugič. Zgleda, da sem skriti košarkarski talent.«

Vsi so čakali na Žaretov met, čeprav sploh ni znal pravilno držati žoge. Ko je končno zalučal žogo proti košu, je zletela nekaj metrov od table. Toda Žare se ni dal. »To je bilo slučajno,« je rekel gledalcem. »Potno dlan sem imel, pa mi je zdrsnila. Počakajte.« Stekel je za žogo, se vrnil na sredino igrišča, spet vrgel žogo proti košu in še bolj grdo zgrešil. »Spet mi je zdrsnila iz rok,« je stekel za žogo. »Zdaj bom prav gotovo zadel.«

Tokrat je le zadel tablo, kar ga je še bolj opogumilo. Ni odnehal. Na vsak način je hotel še enkrat zadeti s sredine igrišča. Začeli so se zbirati tudi drugi fantje in dekleta, ki so se zabavali, ga spodbujali in zbadali. Žare ni videl nikogar okrog sebe. Le žogo in koš, ki ga ni in ni mogel zadeti. Fantje in dekleta so se še nekaj časa zabavali, kaj kmalu pa jim je postalo dolgčas in so zapuščali šolsko igrišče.

Žareta je okrog polnoči napodil šele hišnik, ker ni mogel zaspati zaradi Žaretovega nenehnega ponavljanja: »Zadel bom, pa naj stane, kar hoče.« Žare se je sicer upiral, a je vseeno zmagala zdrava hišnikova moč.



31

Na sladoledni vrt so se zgrnili košarkarice in košarkarji reprezentance osnovne šole Brinje. Na torto in sladoled sta jih povabila trenerka Vanda in trener Vojtka. Hotela sta jih pred jutrišnjo finalno tekmo, ki jo bodo igrali proti osnovni šoli Rečica, lanskoletni zmagovalki tekmovanja ŠKL. Ko so skoraj že vsi pojedli torto ali sladoled, so pili še sok in veselo čebljali. Trener Vojtka jim je bil razdelil zadnjo številko glasila šolske košarkarskee lige Delo(koš)škl. Z naslovnico, na kateri je pisalo: Konec naporne sezone na parketu Hale Tivoli. V časopisu so bile objavljene skupinske slike finalistov in reportaže o njihovih šolah. Brinjski osnovnošolci so seveda najprej brali reportažo o sebi.

»Skratka,« je Žan zložil časopis. »V časopisu točno piše, kdo bo zmagal?«

»Nič ne piše, kdo bo zmagal,« je dejal Jaka. »Vse sem natančno prebral.«

»Piše med vrsticami,« jih je prepričeval Žan. »Treba je znati brati med vrsticami.« Ob tej trditvi je tudi modro prikimal.

»No, potem pa nam, ki ne znamo brati med vrsticami, razloži, koga so določili za zmagovalca,« je rekel Grega.

»Prav,« je privolil Žan! »Zmagala bo tista ekipa, ki bo dala največ košev.«

»No, ja,« so skoraj vsi vzdihnili, »takšne modrosti pa že dolgo ne!«

»Žan, nimaš prav,« se je nasmehnil trener Vojtka. »Zmagal bo tisti, ki bo prejel manj košev.«

»Saj to je isto!« je vzkliknila Irena.

Z njo pa se ni strinjala trenerka Vanda: »Ni isto. Med obema trditvama je pomenska razlika.«

»Obramba, obramba, obramba,« je vskočil Pero.

»Tako je!« mu je pritrdila trenerka. »Vedno se moramo osredotočiti na to, da prejmemo manj košev, kot pa da se nenehno ukvarjamo z mislijo, da je treba dati več in loviti rezultat.«

»Z dobro obrambo pride rezultat kar sam po sebi,« je dodala Tina.

»Tako je,« ji je pritrdila trenerka Vanda.

»No, danes vas ne bomo morili s teorijo in taktiko,« je pogovor prekinil trener Vojtka. »Ste vsi pojedli in spili?«

Natakarica je že pospravljala krožnike in kozarce. Ustavila se je pri Miranu in dregnila vanj: »Ti se pa sploh nisi dotaknil torte.«

»Nisem?« jo je bledo pogledal Miran. »Ne, nisem. Ne tekne mi. Pa še beli sladkor je v njej.«

»Ti res ne tekne?« je vprašal Vine.

Miran je odkimal: »Vzemi, če hočeš.«

»Hvala,« se ni dal Vine dvakrat prositi in je pograbil krožnik.

Trenerka Vanda ga je prijela za čelo: »Kaj ti je, Miran? Ves bled si.«

»Nič mi ni,« je Miran strmel v prazno.

»Vročine nimaš,« je ugotovila trenerka in še vprašala: »Te kaj boli?«

»Nič me ne boli,« je odvrnil odrezavo.

»Kaj mu je?« je vprašala Anjo, ki je sedela zraven njega.

Anja je skomignila z rameni, Staš pa si je po svoje razlagal: »Zaljubljen je.«

»Saj sem tudi jaz,« je Pero pogledal Tino. »Pa sem vseeno pojedel torto.«

»Če pa ni od zaljubljenosti,« se je skušal popraviti Staš, »potem pa je spet videl svojega Pantaloneja.«

»Kakšnega Pantaloneja,« sta se trenerka Vanda in trener Vojtka spogledala.

»Vidva ne vesta?« se je začudil Staš. »To se mu dogaja že lep čas.«

Ni mu uspelo razlagati naprej, ker je Miran vstal in spregovoril, kot bi iz njega govoril nekdo drug: »A veste, da so spremenili košarkarska pravila. Ena izmed najpomembnejših sprememb je ta, da nihče ne sme prej dati koša, preden ne vrže žoge proti košu.«

Vsi so se najprej spogledali, nato pa zakrohotali.

Le Vine, ki se basal z Miranovo torto, je zamudil: »Kaj je rekel? Kaj je rekel tako smešnega?«

»No, dekleta in fantje,« je opozarjal trener Vojtka. »Sedaj pa domov in dobro se spočijte.«

Ko sta se trenerja poslovila in odšla, so se začeli razhajati tudi oni.

»Zdi se mi, da sem povedal nekaj smešnega,« je Miran rekel Anji, ko jo je pospremil domov.

Anja je bila malce prestrašena zaradi Miranovega vedenja, vendar ni rekla nič. Pričelo se je temniti in morala sta se tudi onadva posloviti.

»Jutri bomo zmagali,« jo je pozdravil Miran.

»Bomo,« mu je pritrdila Anja. Poskušala je biti kar se da prepričljiva, toda vseeno jo je skrbelo za jutrišnjo zmago.

Miran je zavil v sosednjo ulico, Anja pa pa odprla vrata na dvorišče hiše, kjer jo je presenetil Zdravc.

»Nikar se ne ustraši,« jo je že na začetku pomiril, a je Anja vseeno globoko vzdihnila.

»Ti si Zdravc iz osmega ce.«

»Ja, jaz sem,« je zašepetal. »Čakal sem te, da bi te nekaj prosil. Za Mirana gre.« 

»Nekaj je narobe z njim,« je priznala Anja. »Ko mi je pravil o Pantaloneju, sem najprej mislila, da se šali. Potem pa … Prej ko smo sedeli v Sladolednem vrtu …«

»Ga je spet videl?«

»Ne vem,« je odvrnila Anja. In potem je povedala Zdravcu vse, kar se je zgodilo. Tudi to, da so se na koncu vsi smejali.

Zdravc je zaskrbljeno odkimaval.

»A ti veš, kaj se dogaja z njim?« je vprašala Anja.

»Približno,« je vzdihnil Zdravc. »Zdi se mi, da v finalu ne bo nič od njega.«

»A je tako hudo?« je zaskrbelo Anjo.

»S starši se ne razume najbolje,« je Zdravc premišljeval na glas. »Njegova starša se sploh ne zanimata za njegovo košarko. To se mi zdi žalostno. Res je, da se tudi on ne zanima za njuno delo. Mama je igralka, oče pa …«

»Vem, gledališki kritik,« je dodala Anja. »Zadnjič sem mu omenila, da bi šla v gledališče, pa se je nakremžil in rekel, da je tam živi dolgčas, da se igralci nekaj grejo, vpijejo in stokajo in jokajo. Pravzaprav pa je tudi košarka neke vrste gledališče, mislim cirkus.«

Zdravc se je ozrl proti Anji in rekel: »Seveda je. To ti najbolje veš. Saj igraš košarko. Kaj pa, če bi …«

»Nekaj sem se spomnila!« ga je prekinila Anja. »Če škriplje v odnosu med Miranom in starši, kot praviš, potem je treba nujno nekaj storiti. Starše prisiliti, da pridejo gledat finale!«

»No, prav na to sem pomislil. Ko sem bil pri njih, sem jim to tudi predlagal,« je rekel Zdravc. »Pa tudi Miran je obljubil, da jih bo povabil. Mislim, da je vse skupaj pozabil. A kaj, ko je jutri premiera in Miranova mama mora …«

»Ob kateri uri pa je premiera?« je vprašala Anja.

»Ob devetih zvečer,« je odvrnil Zdravc.

Anja je začela seštevati ure: »Veš kaj, mi začnemo tekmo ob petih. Z vsemi tistimi plesalci in ceremonijami jo končamo še pred sedmo. Od Ljubljane do Brinja je le pol ure vožnje po avtomobilski cesti. Mislim, da bi se dalo urediti.«

»Ne vem,« je odvrnil Zdravc. »Igralci imajo čudne navade pred premierami. Comedia dell arte pa temelji še na improvizaciji. Biti morajo še bolj zbrani kot ponavadi. Ne vem.«

»To prepusti meni,« je dejala Anja. »Nekaj se bom že domislila.«

»Pa veliko sreče,« je rekel Zdravc in odšel domov.



32

Že zgodaj dopoldne je Anja sedela v upravnikovi pisarni. Na mizi pred njo je stal nedotaknjen kozarec pomarančnega soka.

Upravnik je govoril: »Anja, saj razumem, ampak ni izvedljivo. Če bi šlo za kakšno drugo predstavo, kjer ni potrebno tako dolgo in natančno ličenja, bi pristal, tako pa ne morem tvegati in glavno igralko spustiti na tekmo. Ona ne more priti le eno uro pred premiero. Vsi skupaj bi dobili kolektivni živčni zlom. Jaz, režiser, maskerka …«

»Ampak, gospod upravnik …« se je namuznila Anja, »za našo zmago gre. Če Miran ne bo stoodstotno pri košarki, potem …«

»To ni sladoled, Anja,« je neizprosno odvrnil upravnik. »S takšnim pogledom bi me kdaj drugič prepričala, ampak to premiero smo načrtovali kot vrhunec letošnje sezone, zato ne morem dovoliti, da bi kaj spodletelo.«

Takrat pa je nekdo potrkal, upravnik je rekel, naj vstopi in vstopil je Anjin oče.

»Pozdravljen!« je vzkliknil. »Potem je vse zmenjeno, mar ne?«

Upravnik se je namrščil in pogledal v Anjo: »Je to kakšna zarota?«

»Ne, to je moj oče,« je Anja zardela in povesila pogled.

»Janez, če te moja hči ni prepričala,« je začel Anjin oče.

»Se midva poznava?« je vprašal upravnik.

»Me ne prepoznaš?« se je čudil Anjin oče. »Skupaj sva hodila v gimnazijo. Tretja klop pri oknu. Jaz sem Jože.«

Upravnik je brskal po spominu: »Jože, Jože, Jože … Res je bil nek Jože moj sošolec.«

»To sem jaz! Dvajset let se nisva videla! Lepo te prosim,« je nadaljeval Anjin oče. »Oba sva se spremenila, trebuh nam je zrasel, podočnjaki …«

»Aha, spomnil sem se,« je rekel upravnik. »Ti si tisti, ki ni mogel iti na maturantski izlet.«

»Točno tisti!« je potrdil Anjin oče. »Dvajset let se nisva videla. Torej, upam, da te je moja hči prepričala.«

Upravnik je začel takoj odmahovati z roko: »Ne, ne, ne in ne!«

»Te bom kar jaz,« se ni dal zmesti Anjin oče.

»Ne boš me prepričal,« je upravnik odločno zavrnil vsak poskus.

»Saj sem te vedno.«

»Kdaj vedno?« se je upravnik začudil, a takoj začel odkimavati. »Prav zato me sedaj ne boš!« je upravnik udaril po mizi.

»No, no,« je Anjin oče odkimaval z glavo. »Če je pa tako, potem pa nič.«

Anja je žalostno pogledala v očeta.

»Toda vsaj poslušaj me,« je nadaljeval Anjin oče. »Kaj ne vidiš, kako žalostna je Anja. Kaj si bo pa mislila o meni? Celo življenje mi bo očitala, da te nisem uspel prepričati.«

»Vseeno mi je!« se ni vdal upravnik. Toda Anjin oče je stopil k njemu in mu začel nekaj šepetati. Upravnik je najprej odkimaval, nato je le prisluhnil.

»Kdo bo pa to organiziral?« se je upravnik v nekem trenutku razburil.

»Ti!« ga je začudeno pogledal Anjin oče. »Daj, no, kdo bi to reč bolje opravil, če ne ti?«

Nastala je dolga tišina, upravnik je mlel v sebi, nato pa je rekel: »Premislil bom.«

Anjin oče se je skrivnostno nasmehnil in Anji pomežiknil.

»Ampak, vedi, da me nisi prepričal,« je upravnik vzdignil kazalec.

Anja in oče sta odšla, upravnik pa je spet brskal po spominu: »Jože, Jože… Ampak Jože je bil moj sošolec v osnovni šoli. Ali pa ni.« Potem je odmahnil z roko: »Sicer pa nimam časa za takšne oslarije.«

Zunaj je Anja vprašala očeta: »Od kaj si pa ti Jože?«

»V mojih časih ni bilo razreda na šoli, da v njem ne bi bil kakšen Jože,« je odvrnil oče.



33

Šolski psiholog Sajko je prekladal mape v omari, ko je Zdravc potrkal na vrata njegove pisarne.

»Kdorkoli je, naj vstopi! Upanje pa naj odloži v stojalo za dežnike.«

Ko je Zdravc pokukal izza vrat, ga je psiholog Sajko pogledal izpod obrvi: »Ah, Zdravc, bodoči detektiv, ki bo rešil vse nerešene primere na naši policiji. Kar naprej, kar naprej.«

»Dober dan,« je pozdravil in vstopil, »a imate pet minut časa?«

»Na žalost, nimam,« je psiholog Sajko pogledal na uro. »Nekam moram iti, samo …« In brskal je po razmetani mizi: »Samo ne vem, kam. Kam, hudiča, sem založil rokovnik?«

»Saj bom hitro,« je rekel Zdravc.

»No, prav,« je psiholog Sajko nehal iskati rokovnik in se zleknil na stolu. »Spet nekaj raziskuješ? Imam prav?«

Zdravc je prikimal: »Tokrat gre za neko paranormalno stvar, za paranormalni pojav. Ne da se razložiti.«

»Vse, česar se ne da razložiti, je paranormalno. Se pravi, nekaj je približno normalno, ker nimamo dokaza, da je natančno normalno,« ga je opozoril psiholog Sajko.

»Vem,«  je prikimal Zdravc.

»Toda raziskovanje takšnih pojavov je zelo zanimivo,« je dodal psiholog Sajko. »Domišljija se kar razplamti v ogenj nedosegljivih dimenzij!«

»Zanimivo že,« se je strinjal Zdravc, »toda zelo naporno.«

»Vendar ga ni primera, ki ga ti ne bi rešil, kaj ne?« ga je spodbudil psiholog Sajko in udaril po mizi, »zatorej, z besedo na dan! Zakaj gre.«

Zdravc je globoko vzdihnil in začel govoriti: »Košarkar naše šolske reprezentance Miran je eden izmed najboljših v Sloveniji.«

»Aha! Hvala, ker si me spomnil,« ga je prekinil psiholog Sajko. »Zdaj vem, kam se mi mudi. Čez eno uro se začne končnica šolske košarkarske lige. Naša šola igra v finalu. Skoraj bi pozabil.«

»Saj grem tudi jaz na prireditev ,« je rekel Zdravc.

»No, potem pa pojdiva skupaj, te zapeljem. Med potjo mi boš razložil, kar si se namenil,« je predlagal psiholog Sajko.

Ko sta sedla v avtomobil in se zapeljala na cesto, ki vodi v Ljubljano, je Zdravc začel razlagati: »Miran trdi, da ga spremlja neki Pantalone, ki mu razlaga osnove košarkarske igre.«

»Pa ga res?« je vprašal psiholog Sajko.

»Najbrž ne, oziroma da, vendar ga nihče razen Mirana ne vidi. Pantalone namreč vedno izgine, ko kdo pogleda proti njemu.«

»Se pravi, da se Miranu Pantalone prikazuje, da ima privide,« je takoj ugotovil psiholog Sajko.

»A je to možno?« je previdno vprašal Zdravc.

»Seveda je, zakaj pa ne,« je mirno odvrnil psiholog Sajko. »Se tebi ni nikoli nič prikazalo?«

Zdravc je pomislil: »Morda … Vendar je to bilo kot preblisk, tako da nisem niti videl, kaj pravzaprav je, pri Miranu pa traja kakšno minuto ali dve.«

»Nekam globoko v podzavest se mu je vrinil ta Pantalone,« je razmišljal psiholog Sajko. »Ampak Pantalone je lik iz comedie dell arte, če se ne motim.«

»Ja,« je pritrdil Zdravc. »Miranova mama ima premiero danes zvečer, v vlogi Pantaloneja nastopa Peter Kralj.

In potem je psihologu Sajku povedal, kaj je po naključju slišal izza na pol odprtimi vrati garderobe Petra Kralja.

»To pa ni ničkaj vzpodbudno,« je ugotovil psiholog Sajko, »morda pa Miran ve za njuno razmerje. Si ga kaj povprašal o tem?«

»Nisem si upal,« je priznal Zdravc.

»Če poenostavim, potem bi si lahko celotno zadevo razlagala takole: Miran to spoznanje skuša globoko potisniti v svojo podzavest. Ker se pa ničesar preprosto ne da potlačiti, se dogaja, da potlačeno v določenih trenutkih izbruhne kot privid. To je podobno morečim sanjam, ki se jih nikakor ne moremo znebiti, čeprav se vmes zbujamo, tako nam ostane edino zdravilo, da vstanemo in se odpravimo na krajši sprehod,« je razložil psiholog Sajko. Potem je vzdihnil: »Najbolje bi bilo, če bi fant to sam razčistil doma. To ni tako enostavno.«

»Sem pa vprašal Petra Kralja, če mu je Miranova mati všeč,« je rekel Zdravc.

»Si pa korajžen,« je dejal psiholog Sajko. »Kaj pa ti je odgovoril?«

»Saj veste, igralec je.«

»Potem nič določenega nisi zvedel. Zakaj pa Miranu nisi svetoval, naj pride k meni?« je vprašal psiholog Sajko.

»Kaj pa vem,« je Zdravc skomignil z rameni.

Psiholog je razumel: »Vem, misliš, da je z Miranom nekaj hudo narobe. Toda ni. Le v manjši stiski je. Nič nenavadnega za odraščajočega fanta, kot je on, ali kot si ti.«

»Zdi se mi, da tudi pretirava s treningi,« je opozoril Zdravc.

»No, vidiš, dobro si opazil.«

»In še zaljubljen je.«

»No, vidiš.«

Potem mu je še povedal o naslanjaču, plakatih in knjigi o košarki.

»No, vidiš. Zdaj smo pa tu. Vse skupaj ga obremenjuje. Zato pride do neverjetnih povezav, še posebej, ko smo raztreseni, preutrujeni. Miran pa še raste. Rast in razvoj človekovega telesa je velika sprememba, ki obremenjuje psiho. Vsi smo šli skozi te spremembe. Skozi strahove, pretirane skrbi. Nič ni narobe z Miranom. On je fant z močno vizijo. Ve, kaj hoče postati,« je razlagal psiholog Sajko, Zdravc pa je pristavil: »Tako kot jaz, ki vem, da bom detektiv.«

»Tako je. Miran pa hoče postati vrhunski košarkar. Tako je zapisal v testu, ki ga je opravljal pri meni.«

»Kdaj pa se bo znebil Pantaloneja?« je vprašal Zdravc.

Psiholog je odkimal: »Tega nihče ne ve. Ponavadi je potrebna tako imenovana šok terapija.Vseeno mislim, da je mlad in da tega ne bo potreboval. Koliko je ura?«

»Ena,« je Zdravc pogledal na uro.

»Morava pohiteti, da ne zamudiva tekme,« je psiholog pritisnil na plin.

»Saj je tekma šele ob petih,« je rekel Zdravc.

»Ob petih? A ni ob pol dveh?« se je čudil psiholog.

»Prireditev se začne ob pol dveh. Najprej igrajo za tretje mesto, potem nastopijo akrobatske in glasbene skupine, potem je šele svečana in uradna otvoritev, pa zatem spet nastop navijaških in plesnih skupin do velikega vrhunca popoldneva: finala,« je razložil Zdravc.

»A tako? Zakaj pa so vse skupaj tako zapletli? Ponavadi je svečana otvoritev na začetku, prireditev pa na koncu,« se je še vedno čudil psiholog.

»To je bilo včasih,« je Zdravc odmahnil z roko.

»No, bova pa vsaj dobre sedeže izbrala,« se je tolažil psiholog.

Kakorkoli že, psiholog Sajko je vseeno tiščal nogo na plinu in avtomobil je pridrvel v Ljubljano z največjo dovoljeno hitrostjo.



34

Mala dvorana v Hali Tivoli je bila nabito polna. Vsesplošen živ žav je odmeval od sten. Mešali so se glasni pogovori, klici, glasba, napovedovalci preko zvočnikov, piščalke. Točno ob šestnajsti uri in petinštirideset minut pa so vsi skočili s sedežev in vzkliknili, da bi pozdravili finaliste šolske košarkarske lige, ki so pritekli na igrišče. Približeval se je vrhunec popoldneva. Trenerja Vanda in Vojtka sta zbrala v krog svoja dekleta in fante.

»Dekleta, ne glejte na rezultat fantov, pač pa le na svojega, predvsem pa igrajte svojo igro,« je trenerka govorila dekletom. »Tina, ti boš vodila igro, Irena, ti boš pivotirala, vse pa igrate na Anjo. Ti, Anja, pa se odkrivaj, kot smo se zmenili.«

Trener Vojtka je stal obkrožen s fanti: »Predstavljajte si, da ste v brinjski dvorani, da ste na domačem igrišču. To ni hala Tivoli, to ni igrišče Olimpije, to je naša brinjska športna dvorana. Ste razumeli?«

Vsi so prikimali, razen Vineta, ki se je umaknil iz kroga in začel stopicati po parketu, kot da bi hodil po risalnih žebljičkih. »Tukaj … Saj ne morem verjeti,« je govoril kot omamljen. »Tukaj hodijo, tečejo, udarjajo ž žogo Milič, Zdovc, Nesterovič, Stepania… Zdaj pa jaz. Pobralo me bo!«

Fantje so se začeli smejati, a je trener zavpil: »Vine, nazaj v krog!« In ta se je ves očaran vrnil v krog. »Saj je vseeno, če niti sekunde ne bom igral. Saj tudi rajši ne bi. Noge mi bodo odpovedale.«

»No, prav to, kar se dogaja Vinetu, se vam ne sme,« je ostro dejal trener Vojtka. »Ste razumeli? Igramo v naši dvorani. Ponovite.«

»Igramo v naši dvorani!« so zavpili fantje, se prijeli za roke in še enkrat zavpili: »Zmaga!«

»Sedaj se pa dobro ogrejte,« jim je ukazal trener, Miran pa je na tribunah med gledalci zagledal Pantaloneja.

»Oh, ne!« se je prijel za glavo in sedel na parket. »Ne tu!« je skoraj zatulil. Trener in fantje so se obrnili proti njemu.

»Kaj mu je?« je vprašal trener.

»Najbrž je spet videl Pantaloneja,« je razložil Staš. »Med publiko.«

»Spet mi bo težil s svojimi trapastimi nasveti,« je potožil Miran.

»Kakšen Pantalone? Kaj se pa greste?« je zaskrbelo trenerja.

Pero je stopil k Miranu, ga prijel pod roko in mu pomagal vstati: »Daj, Miran, zberi se. Mislili bodo, da si zlezel skupaj zaradi treme.«

»Tam med gledalci je,« si Miran ni upal več pogledati na tribuno, le kazal je z roko.

Vsi so se ozrli v smeri, kamor je kazal. »Tam je bil, sedaj ko pa ste vi pogledali, je izginil,« je rekel.

Pero je spustil Mirana in se zagledal v nenavadno druščino na tribuni. Tudi drugi fantje in trener Vojtka, nato pa še dekleta in trenerka Vanda so nemo gledali. Pero je potresel Mirana: »Sedaj pa tudi mi vidimo tvojega Pantaloneja.«

»Nemogoče!« je Miran počasi dvignil glavo. Pantalone je stal in mu ploskal. Ob njem je stala tudi mama, oblečena v Isabello. Prisoten je bil skoraj ves ansambel Mestnega gledališča Brinjskega, ki je nastopal v predstavi comedie dell arte Zaljubljeni starec. Tu so bili še Arlecchino, Dottore, Puliccela, Brigatello, Magnifico in drugi. Tudi Miranov oče je stal zraven. Potem upravnik Janez, ki je gledal na uro, pa Anjin oče, ki ji je pomahal.

»Tisto ni tisti Pantalone,« je rekel Miran. »To je stric Peter. Kaj pa delajo na tekmi. Saj imajo premiero.«

»Ampak šele ob devetih,« se je hudomušno nasmehnila Anja.

»Ko bodo prišli v gledališče, bodo imeli le dobro uro za koncentracijo,« je rekel Miran.

»Dovolj časa, saj so že maskirani in kostumirani,« je odvrnila Anja.

»Je to Zdravčevo maslo?«

»No, združila sva moči,« se je spet nasmehnila Anja. »Pregovorila sem očeta, on pa upravnika Janeza, ki se je spomnil, da bi se tvoja mama lahko kostumirala in maskirala pred tekmo. Kako to, da so prišli drugi, pa ne vem.«

»Sedaj pa na ogrevanje!« sta v en glas vzkliknila trenerja.

Dekleta in fantje so slekli trenerke in se zapodili proti košem in tekli v krogu.


35

Na tribunah je sedela tudi druščina, ki se je sama oklicala za tolpo. Že od pol dveh naprej so se Žare, Vili in Jani prekladali na trdih stolih.

Morda bi kdo pomislil, da so vzljubili takšne prireditve. No, poglejmo, kaj so se pogovarjali v trenutku, ko je sodnik vrgel začetno žogo na sredini igrišča in so prvi napad finalne tekme začeli košarkarji osnovne šole Rečica.

»Zdaj pa naši igrajo,« je rekel Vili.

»Briga me!« je odvrnil Žare. »Že tri ure čepimo, gledamo bejbe, ki brez veze skačejo, tastari podeljujejo neke velike kozarce in krožnike, mape, značke, kdaj bo tisto, tega pa nihče ne pove?«

»Če bi jaz vedel, bi ti povedal,« je Jani skomignil z rameni. »Ponavadi je med odmorom ob polčasu.«

»Saj je bilo že tristo polčasov,« se je razburil Žare. »Pa še vedno nihče ni poklical.«

»Si videl tiste maškare?« je Vili pokazal na igralce Mestnega gledališča. »A niso maškare bile že februarja?«

»Briga me za maškare!« je Žare vedno bolj živčno stiskal pesti. »Tisti milijon tolarjev je moj! Ne vem, zakaj zavlačujejo. Me hočejo dekoncentrirati? Niso se namerili na pravega! Jaz sem stoodstotno dekonc…, mislim, skoncentriran.«

»To je vrhunec prireditve. Zato zavlačujejo,« je ugotavljal Jani.

»Briga me vrhunec prireditve!« je spet zarenčal Žare. »Jaz hočem svoj milijon čim prej.«

»Fanta, sta opazila, da ni nobenega iz našega razreda, osmega a v šolski reprezentanci,« je opazil Vili.

»Briga me, če ni nobenega iz našega razreda,« je spet ponovil Žare. »Jaz hočem svoj milijon tolarjev takoj, da bom tudi jaz frajer, kot je tisti Miran, ki je prej klečal. Pa še denar bom zaslužil. Bejbe bodo kričale in si pulile lase. Ko dobim milijon tolarjev, bomo naredili tak žur, ki se ga bo Brinje zapomnilo za vse življenje.«

V tistem trenutku je mimo prišel Zdravc.

»Ej, ti, detektiv,« ga je poklical Žare. »A veš, kdaj je na sporedu metanje s sredine igrišča za milijon tolarjev.«

Zdravc se je obrnil in pomislil, nato pa odvrnil: »Nič ne vem o tem.«

»Pa tak detektiv,« je Žare odmahnil z roko.

Ko je Zdravc nadaljeval pot do svojega sedeža, je Vili prišepnil Žaretu: »Moramo biti bolj prijazni do njega. Le on ve, da smo sunili tisto nogometno opremo iz prostorov nogometnega kluba Brinje.«

»Briga me, kaj on ve!« je znova zarogovilil Žare. »Kdaj bodo klicali za metanje s sredine igrišča! Najdite mi človeka, ki bo to vedel!«

36

Zdravc je sedel zraven psihologa Sajka. »Kako gre našim?« je vprašal.

»Videti je, da bo tesno,« je odvrnil psiholog. »Še sreča, da Miran daje koše. Drugim gre bolj slabo od rok.«

In res, nobena šola si ni priigrala vidne prednosti v prvih dveh četrtinah.

Ob polčasu je psiholog dejal: »Veseli me, da so prišli tudi Žare, Vili in Jani. Videti je, da so uspehi naše košarkarke ekipe pozitivno vplivali nanje.«

Zdravc pa se je zasmejal: »Ko bi vsaj, pa ni tako.«

»Ni?« se je začudil psiholog Sajko.

»Seveda ni, saj se ne morejo spremeniti čez noč,« je rekel Zdravc.

»To je res,« mu je pritrdil psiholog. »Kaj jih je pa potem pripeljalo na prireditev?«

»Nekdo je Žaretu natvezil, da bo na sporedu metanje s sredine igrišča za milijon tolarjev,« je razložil Zdravc. »Tisti, ki zadane koš s sredine igrišča, naj bi dobil milijon tolarjev.«

»Pa tega ni na sporedu?« je psiholog Sajko vseeno preveril.

»Kje pa!« je odvrnil Zdravc. »Takšne igre kdaj pa kdaj organizirajo v profesionalnih ligah. A pri nas je bistveno druženje, zabava, zdravje in delo, da bi mladi ne zahajali na stranpota, kot piše v šolskem glasilu.«

Potem sta nekaj časa molčala. Zdravc se je oziral proti igralcem Mestnega gledališča Brinjskega in si grizel ustnice, kar je psiholog Sajko takoj opazil.

»Nekaj te muči,« je vprašal Zdravca.

»Ja,« je prikimal Zdravc. »Tisto, kar sem slišal v garderobi Petra Kralja … Ne bom pomirjen, dokler ne pridem stvari do konca.«

»Rajši pusti pri miru,« mu je svetoval psiholog Sajko. »To so družinske težave in ni primerno, da bi silil vanje.«

»To je res,« je priznal Zdravc. »Toda vseeno me muči.«

»Stvari se bodo razpletle same od sebe,« je dejal psiholog Sajko. »Potem tudi tebe ne bodo več mučile.«

»Prav imate,« si je Zdravc nekoliko oddahnil pri tej misli. Potem pa se je spomnil: »A veste, da so nas po tekmi povabili na premiero. Anjin oče je pregovoril upravnika gledališča. Rezerviral je celo galerijo za ekipo.«

»Kaj ni galerija namenjena študentom?« je pripomnil psiholog.

»Si bodo pa naslednjo predstavo ogledali,« je Zdravc ponovil besede Anjinega očeta, tako kakor je ta odgovoril na upravnikovo vprašanje: kaj bomo pa s študenti?«

»Aha,« je prikimal psiholog, »kaj pa ti? Ti nisi član ekipe.«

»No, ja, eden več ali manj,« je odvrnil Zdravc.

»Kaj pa dva več ali manj?« je pomežiknil psiholog Sajko.

»Nič se ne bo poznalo,« se je nasmehnil Zdravc. »Samo mene se držite.«


37

Košarkarji in košarkarice osnovne šole Rečica so v začetku četrte četrtine vodili za eno piko. Pero si je spet pridobil žogo pri začetnem sodniškem metu in jo podal Žanu. Ta je pa je prepustil Gregi, ki je vodil napad. Na levi strani se je lepo odkril Miran, kar je Grega opazil in mu takoj podal žogo. Miran je prodrl pod koš in natančno zadel. Pri tem ga je oviral center rečiške ekipe in ga rahlo odrinil, toda dovolj, da se je Miran opotekel med panoje, ki so stali ob igrišču. Ko je vstal, je začutil, kako ima težke noge. Nikakor ni mogel steči, ko se je vračal pod svoj koš.

»Miran, gremo, hitro v obrambo!« je vpil trener Vojtka. Miran pa ga je le nemočno pogledal. V tistem hipu je Jaka prestregel nasprotnikovo podajo pod koš in podal Miranu, ki je stal na sredini igrišča. Miran je sprejel žogo in pri tem zbral zadnje moči. Stekel je v protinapad, toda ko se je približal košu, ga je presekalo. Noge ga več niso ubogale. Nemočno se je zvrnil na tla. Gledalci so obnemeli. Sodnik je prekinil igro in stekel k Miranu.

»Kaj je, fant?« ga je vprašal. »Si si zvil gleženj?«

»Ne,« je odkimal Miran. »Noge … Noge so mi odpovedale.«

Obkrožili so ga soigralci in igralci Rečice. »Stran!« jih je odganjal sodnik. »Sodniška minuta odmora. Pojdite k svojim klopem.« Nato je poklical dežurnega zdravnika, ki je že hitel k Miranu.

»Kaj se je zgodilo?« je zdravnik pokleknil k Miranu.

»Noge,« se je tresel Miran, »kot bi bile iz gume. Sploh jih ne morem premakniti.«

»Nosila?« je ukazal zdravnik in sodnik je pomahal organizatorjem.

»Odpovedale so,« je jecljal Miran, »hotel sem skočiti proti košu … Kod da bi se mi zalepile za parket.«

Zdravnik mu je začel masirati noge: »Čutiš pritisk mojih rok?« je vprašal zdravnik in ga močno stisnil za stegno.

»Ja!« je skoraj zatulil Miran.

»Še vse bo v redu, fant!« je rekel zdravnik. Medtem so že prinesli nosila in nanje položili Mirana. «Odnesite ga v garderobo. Takoj pridem.«

Medtem ko so nosili Mirana, je trener Vojtka stopil k zdravniku, ki je že držal mobilni telefon na ušesu. »Jovo, si ti?« je govoril v slušalko. »Kaj počneš? V redu. Pusti vse skupaj in pridi v Halo Tivoli. Prinesi svojo torbo z mažami in svoje zlate, čudežne roke. Za nekega fanta gre. Ja, ja, najbrž gre za to. Ja. Šolska košarkarska liga. Finale je. V redu. Čez pet minut. V garderobo.« 

Zdravnik je spravil mobilni telefon in rekel: »Poklical sem fizioterapevta. Če je tisto, kar mislim, bo hitro na nogah.«

»Kaj pa je? Midva sva fantova starša,« je zaskrbljeno vprašala Miranova mama, ko sta z očetom prihitela s tribun.

»Najbrž je hudo vnetje mišic,« je odvrnil zdravnik. »Vse bo v redu, gospa. Pojdita z mano.«

Vsi trije so odšli v garderobo.


38

Fizioterapevt Jovo je stanoval v blokih čez cesto nasproti Hale Tivoli, zato je bil v garderobi v petih minutah. Ko je vstopil, je takoj vprašal Mirana: »Kaj je, fant, kdaj so ti nazadnje zmasirali mišice?«

»Nikoli,« je bojazljivo odvrnil Miran.

»Pod koši si pa od zore do mraka,« je rekel.

»Kako veste?« je vprašal Miran.

Fizioterapevt Jovo je odprl svojo torbo in pogledal v zdravnika: »Si slišal, kaj me sprašuje? Kako jaz vem?« Potem je zmajal z glavo in iz torbe vzel belo plastično škatlo. »Kako jaz vem?« je ponovil, odprl škatlo in zajel belo mast. »Sprosti se, fant,« je rekel Miranu.

Nato ga je z belo mastjo namazal po stegnih in mečih.

»Peče,« je zasikal Miran.

»Peče, peče, bodi srečen, da peče. To pomeni, da so mišice žive,« je kimal fizioterapevt Jovo in ga začel masirati. Med masažo je govoril: »Kako jaz vem, me sprašuje. Trideset let opravljam to delo, pa me mulec sprašuje, kako jaz vem!«

»Nisem vas mislil užaliti,« se je opravičeval Miran.

»Tiho!« mu je zabrusil nazaj. Zdravnik pa se je ves čas nasmihal, ker je vedel za fizioterapevto navado, da med opravljanjem svojega dela veliko govori. Predvsem pa se pretvarja, da je strog.

»Tisoče takih nog je šlo skozi moje roke,« je govoril. »In on me sprašuje, kako jaz vem! Vsi bi radi nabrali kondicijo čez noč. Vsi! In potem tečejo, tečejo, skačejo, skačejo, se naprezajo, naprezajo, mišice pa so jim deveta vas! Tako je to. In potem mišice rečejo ne! Nočemo več ubogati nespametnih fantov, ki ne skrbijo za nas! Dokler nas ne nahranijo s sladkorjem in sokovi, nočemo! Vpijejo vsevprek. Kdaj si nazadnje pojedel kakšno sladico?« je fizioterapevt Jovo vprašal Mirana.

»Sladkor redi,« je mislil Miran, da je povedal nekaj pametnega.

»Ti bom jaz dal redi!« se je nasršil. »Redi tistega, ki ne miga z ritjo!«

Potem ko je Mirana v začetku peklo v mišicah, je sedaj začutil toploto in prijetno olajšanje, zato so mu tudi fizioterapevtovi očitki postali topli in prijetni. Nasmehnil se je in pogledal mamo in očeta.

To sta opazila tudi zdravnik in fizioterapevt Jovo, ki se je še nasmehnil, kajti vedel je, da njegova masaža in maža delujeta.

»No, sedaj poskusi stopiti na noge,« je pomagal Miranu, da je sedel. Potem sta ga z zdravnikom podprla, da se je dvignil. Miran je naredil dva koraka.

»Težko gre, vendar pa gre,« je rekel in naredil še nekaj korakov.

»To je pa čudežno zdravilo,« je vzkliknila Miranova mama.

»Nobenega čudeža ni,« je odvrnil fizioterapevt Jovo. »Verjemite mi.« Šele takrat je opazil, da je kostumirana in maskirana. »Vas sem pa nekje že videl,« je rekel mimogrede. »Mislim, da v Benetkah na maškeradi.«

»Bo s fantom vse v redu,« se je oglasil Miranov oče.

»Bo,« je odvrnil fizioterapevt, ko si je umival roke. »Pripeljite ga še enkrat, čeprav mislim, da mu je počitek sedaj najbolj potreben.«

Miran je spet sedel na klop: »Počutim se tako dobro,da bi lahko spet stekel na igrišče in pomagal soigralcem.«

»Samo poskusi,« se je oglasil fizioterapevt Jovo. »Pa ti bom začel masirati kosti. To pa ni nikakor tako lepo kot z mišicami.«

»Saj nisem mislil resno,« je odvrnil Miran. »Košarke sem sit vsaj za en teden.«

»No, to si pa lepše povedal, in tudi mojemu ušesu se lepše sliši,« je fizioterpevt zaprl torbo in ob odhodu še naročal: »Fant, vidiva se čez en teden. Zdravnik ti bo povedal kdaj in kje, meni se pa sedaj mudi. Na televiziji je prenos finala šolske košarkarse lige. Ne bi rad zamudil zadnje minute.«

»Ampak …« je hotel Miran reči, da si konec lahko ogleda v dvorani, pa fizioterapevta že ni bilo več. Zdravnik pa je z nasmeškom dejal: »Le šalil se je. Takšen je. Malo čuden, toda pomagal ti je.«

»Res je, » se je oglasila Miranova mama. »Še vedno mislim, da je to bil čudež.«

Zdravnik se je opravičil: »Pozneje se pomenimo. Sedaj pa moram nazaj v dvorano.«


39

Ko je zdravnik stopil v dvorano, je zaslišal le sodniški žvižg, ki je označeval konec tekme. Košarkarice in košarkarji osnovne šole Brinje so skakali in se objemali, kar je pomenilo, da so zmagali. K zdravniku je takoj pristopil trener Vojtka, pa tudi Anja je želela izvedeti, kako je z Miranom.

»Je že na nogah,« ju je potolažil zdravnik. Anja je stekla v garderobo, kjer so se zbrali tudi igralci, upravnik Janez, ki je gledal na uro, in njen oče. »Zmagali smo,« je Anja objela Mirana. In pa mu še prišepnila: »Tako sem se prestrašila zate.«

Kmalu so pritekli tudi soigralci, ki so od trenerja zvedeli, da je z Miranom vse v redu.

Prvi je bil Vine, ki je prinesel pokal in se usedel zraven Mirana. »Jaz sem te zamenjal in sem dal trojko v zadnji sekundi,« je hitel govoriti.

»Ki pa o ničemer ni odločala,« ga je dopolnil Miran. »Ni važno,« je rekel Vine. »Trojka pa je le bila.«

»Prav imaš,« ga je Miran potrepljal po ramenu.

Trener Vojtka je Miranu prinesel priznanje. »Izbrali so te za najboljšega igralca,« je dejal. »Toda to priznanje je nič v primerjavi z veseljem, ki ga vsi delimo, da se nisi težje poškodoval. Kaj ni tako, dekleta in fantje!«

Vsi so vzkliknili trikrat hura za Mirana in trikrat hura za zmago, potem pa so zaploskali.

»Trener Vojtka,« se je oglasil Žan. »Upam, da niste pozabili na obljubo.«

»Kakšno obljubo?«

»Da vas bomo lahko zafrkavali, kolikor bomo želeli,« ga je spomnil Žan.

Trener Vojtka je nemočno zleknil ramena in dejal: »Obljuba dela dolg. Torej, začnite.«

Fantje so se takoj pripravili, da bi začeli, toda … Naenkrat so se spogledali.

»Ah,« se je nakremžil Žan, »na tak način ni noben užitek.«

S to ugotovitvijo so se strinjali tudi ostali fantje. Le Vine je pokazal na strop: »Pazite, trener, tam gor! Nekaj vam bo padlo na glavo!«

»Pa naj pade,« je odvrnil trener. Fantje so se le nasmejali Vinetovi naivnosti.

Upravnik Janez je vzkliknil: »No, sedaj pa na delo. Avtobus že čaka. Premiera čaka! Vse vas pa pričakujemo ob devetih. Gremo, gremo.«

»Zdaj moram iti,« je mama rekla Miranu. »Oče bo poskrbel zate. Ni ti treba priti na predstavo, če nočeš.«

»Hočem,« je odvrnil Miran.

»Pa se ne boš dolgočasil?« ga je vprašala.

»Ne bom,« je odkimal Miran.

Igralci so se že napotili proti avtobusu, toda trener je zaploskal: »Sedaj pa vsi pod prho.«

»Dekleta pa v svojo garderobo,« se je oglasila tudi trenerka Vanda.

Potem ko so se oprhali, uredili, oblekli, se okrepčali, so se vrnili v Brinje. Takoj zatem so odšli še v gledališče.

Iz hale Tivoli so redarji morali dobesedno odnesti Žareta, kajti ni hotel zapustiti male dvorane. »Kaj pa moj milijon! To je krivično! Morali bi metati s sredine igrišča! Dajte mi žogo! Pustite me, da mečem!« je tulil, tako da sta se ga začela sramovati tudi Vili in Jani. Na vprašanje redarjev, če ga poznata, sta odkimala in rekla, da ga prvič vidita. In druščina, ki se je sama oklicala za tolpo, je razpadla.


40

Na galeriji Mestnega gledališča brinjskega so košarkarice in košarkarji šolske reprezentance umirali od smeha. Peter Kralj je v vlogi Pantaloneja in Miranova mama v vlogi Isabelle sta blestela.

Tudi psiholog Sajko in Zdravc sta uživala. Ob nekem dialogu pa se je Zdravc zresnil.

»Ali veste, prelepa gospa, da ste paradiž v mojih očeh, toda pekel za dušo in vice za mojo mošnjo! Brez vas mi ni živeti,« je Peter Kralj oziroma Pantalone prepričeval Miranovo mamo.

In Isabella je odgovarjala: »Ampak jaz imam moža in sina. Ne morem ju zapustiti.«

In Pantalone: »Toda jaz vas ljubim, tako kot ljubim denar.« 

In Isabella: »Ampak, jaz sem poročena.«

Pantalone: »S kom neki? Z oslom, ki ne ceni vaše lepote, se ne zaveda vaše dobrote! Z oslom, ki ni sposoben, da bi vam nudil dostojno življenje, z oslom, ki se ne zmeni za vas. Poglejte, kakšen nakit nosite. Navadno bižuterijo! Jaz bi vas obdaroval s srebrom in zlatom.«

Isabella: »Ampak, jaz imam otroka …«

Pantalone: »Tistega nevzgojenega, lenega mulca? Pih! Njemu je potrebna trda roka, ki bi ga usmerila k poštenemu in spoštljivemu življenju, predvsem pa naklestila, da bi imel vso rit črno.«

Isabella: »Ne vem, kaj naj rečem …«

Pantalone: »Zapustite vašega moža, poročite se z mano, lepotica, vse vam bom dal, vse kar si boste zaželeli!«

Isabella: »Vse? Ne vem …« 

Pantalone: »Ne skrbite zanj. Zadnje čase se večkrat srečava, pogovarjava, včasih mu tudi kaj svetujem. Kmalu ga bom pridobil na svojo stran.«

Isabella: »Oh! Nekaj sem slišala. Tam za vrati! Mislim, da nama prisluškuje moj mož.«

Pantalone: »Kje pa! Vaš mož sedaj sedi v krčmi, pije ceneno vino in pripoveduje slabe šale. No, vseeno bom pogledal.«

In Pantalone nahitro odpre vrata, tako da se je čez prag zvrne Harlequin, ki začne tuliti: »Joj, joj, na nos sem padel. Če bi nos bila rit, bi me sedaj manj bolelo.«

Vsi so se krohotali, le Zdravc je jezno gledal v tla. »Kaj je?« ga je predramil psiholog Sajko. »Čemu tako kisel obraz? Tebi ni smešno, kar se dogaja na odru?«

Zdravc je odkimal: »Zdaj ne več. Ta dialog sem že enkrat slišal.«

Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Fantje, žoga, punce