Fantazija o Marici

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Fantazija o Marici
Vitomir F. Jelenc
Izdano: Slovenski narod, 25. 2. 1905, (38/46)
Viri: dLib 46
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Pred mano leži malo srebrno srčece na rdečem svilenem traku. Tako mirno in mrtvo leži pred mano, a mi vendar obuja toli lepih spominov iz minulih dni, da mi polnijo srce in dušo.

Bude mi spomine na te, ki si ga še pred kratkim nosila.

Spomnim se nate in sanjam ...

Sešla sva se dvakrat v življenju; mogoče, da te nisem dobro videl, ko sva se sešla prvikrat ... a drugič je bilo že prekasno ... da, prekasno.

Ah, Marica, dekle lepo, življenja in hrepenenja polno, približaj se mi, okleni se me in stopi z menoj tja na solnčne poljane, ki se bleste v pomladnem soncu, okleni se me in sanjaj, da greva ob morju, ki se smeji v sončni dan, ko vpija sončne žarke in jih požira vase; pozdravljali naju bodo tihi valovi, pozdravljali naju bodo blesteči žarki, pozdravljalo naju bode morje, a midva se bova ljubila,

Ti nočeš Marica, dekle lepo in čisto!

Zakaj se mi nočeš približati, zakaj se me nočeš okleniti, sekaj si se me ustrašila; uprla si vame svoje tako lepe sive oči, ki sem jih gledal pred sabo v temni noči tako svetle in blesteče, da mi je bil sredi noči svetel dan, in žalosten nasmeh ti je plaval okoli usten, ki sem toliko presanjal o njih, ki sem želel, da bi se jim približal, da bi jih poljuboval, da bi srkal iz njih življenja radosti, sreče, a tvoja bleda lica so zardela, zardela so ti lica, ki sem želel vedno po njih; pogledala si me in si sklenila roki, ki sem hrepenel v tihih nočeh, da bi se oklenile mojega vratu, da bi preživel par hipov v njenem objemu; ali Marica, postala si za hip, ko sva se srečala, potem si pa šla naprej, zakaj si to storila, zakaj se me nisi oklenila, da bi šla skupaj za kratke hipe v življenje, ki ga tako ljubiš, ki tako hrepeniš po njem, zakaj mi nisi ovila okrog vratu roke, zakaj nisi nagnila k meni svete glavice — nisi hotela tega; pogledala si me in šla naprej; zakaj si šla naprej, zakaj se nisi ustavila. zakaj mi nisi ponudila roke, da bi šla skupaj, naprej po poti, ki se odpira pred tabo sončno vesela, ti ki hrepeniš, da skoro stopiš nanjo, da hitiš po nji, da pohitiš po cvetoči poljani vesela in koprneča, da potrgaš cvetove, ki dehte in ki se obračajo gori proti soncu Marica, nekdaj bi ti mogel dati veselega življenja, ki ti hrepeniš po njem, a nisem ti ga ponudil, toda sedaj greš mimo mene tako tiho in otožno.

Zakaj mi danes nisi prišla naproti, smehljajoča, veselo razposajena, nekdaj bi ti podal roko in ko bi se me ti oklenila, potem pa bi šla naprej v objemu in nad zemljo bi se razstrl tihi mrak, jaz pa bi se sklonil k tebi, poljuboval bi tvoje rožne ustne, poljuboval tvoje prt bele grudi in s poljubi brisal tvoje solze ... nad nama pa bi plaval tihi večer ... ah kako bi bilo to lepo ... to je bilo nekdaj, mogoče da bi bilo tako, toda danes sva se zopet razšla, začel sem koprneti po tebi, a kdo ve zakaj nisi slišala mojih vzdihov ... mogoče je prepozno; danes sva se srečala, pogledala si me. videla si moje udrte oči, moja upala lica, bleda in porumenela, videla si moje izsesano telo, ustrašila si se mojega polmrtvega človeka, ko sem uprl vate svoje priprte oči brez ognja in življenja, ugasle mrtve, pretresel te je moj pogled, ki je nekdaj lil iz njega ogenj in življenje, a danes te je pogledal človek, ki je živel in hrepenel ... srečala sva se, in ošinil te je pogled človeka, ki gre ob robu svojega groba ... čimdalje premišljujem, zdi se mi, da si imela prav, Marica, dekle lepo, življenja in ljubezni polno ti hrepeniš po ljubezni, po življenju, ki ti ga more dati le oni, ki še živi v življenju želja in hrepenenj, ljubezni, ljubila bi človeka, ki bi ti mogel vračati enako ljubezen, ti bi mogla živeti s človekom, ki bi bil na vrhuncu svojih moči, ki bi te mogel na svojih mišičnatih rokah nositi skozi dolgo pot ... in jaz bi ne mogel storiti tega ... Danes si me pogledala, Marica, in bežala naprej v življenje, ki bi ga ne mogel dati jas, šla si mimo človeka, ki te je pozdravljal iz groba ... ti si se pa ozrla vame in bežala naprej, strah te je bilo mojih udrtih oči, ustrašila si se mojih razmršenih las, tiho si šla mimo mene, a jaz sem obstal in gledal za tabo in videl sem kako si stopala mimo velikih hiš s smehljajočim obrazom, videl sem, kako so se odpirala okna, kako so vsi gledali nate in zdelo se mi je, da so se ti približali ljudje, kakršnih si si želela, bili so veseli in polni življenja in bilo mi je, kakor da se si jim ti pridružila in šla z njimi naprej, da ti je zopet zasijalo solnce novo in močno in da so njegovi žarki svetili bleste na tvojo pot. Jaz pa sem gledal za tabo, a ti si se na ovinku še enkrat obrnila, ozrla si se sa mano, ki sem gledal za tabo, kakor za zadnjo izgubljeno nado, sa zadnjimi strtimi upi, dvignila si svojo belo roko in me pozdravila iz daljine, zadnjikrat si se ozrla vame, ki sem hrepenel in sanjal o tebi v svojih težkih hipih, brezplodnih urah, ko me tišči v duši, ko čutim nad sabo neznano, a nepremagljivo silo, ki me tlači k tlom, da se me polašča zavest, da mi ni več rešitve. Ali Marica, dekle lepo in polno življenja, keprnenja, zakaj se nisva ustavila takrat, ko sem te srečal prvikrat, ko sem šel na polju s zavihanimi kraji pri klobuku , takrat sem bil vedeli fant na poljani radostnega obraza, veselih in svetlih oči, ki je zavriskal iz polnih prsi, da je odmevalo širom naokoli, takrat bi skočil k tebi, objel bi te in pol,ljuboval tvoja ročna ustna, zakaj se nisva ustavila takrat, dal bi ti vsega, karkoli bi bi zaželela, dal bi ti vsega, kar premore fant rojen na poljani pod sinjimi gorami, dal bi ti svojega življenja, samo da bi živela skupaj ... in takrat bi se ti sklonila k meni — ali sreče nepopisne sreče ...

Toda, Marica, vse so le prazne sanje, ki jih sanja polmrtev človek, vse je le blazno koprnenje, ki se rodi v človeku, ko ga je zapustil svet, ko se je iz njegovega srca, ki je vedno hotelo življenJa, ki ga živi vesel fant na poljani, šiloma iztrgalo solnčno življenje, ko so ga zapustili ideali, ko so se mu razsuli v sip na peščenih tleh zidani gradovi, vse to so le misli zapuščenega človeka, ki stoji osamel v svetu, ki je žalosten in potrt, ki gleda, kako se drugi vesele okoli njega, on pa gleda naokoli in hoče stopiti v veseli svet, a ne more; kakor mlad starec gre nekdanji veseli fant pokašljuje svojo pot.

Ah, Marica, ne vem kaj bi dal, da se mi vrnejo nekdanji dnevi, nekdanje moči, da se vrne solnce samo zato, da bi se mogel približati tebi, polni Življenja, ti ne veš, kako hi še ljubil, poklekal bi pred tako in ti klical kakor svoji Madoni:

=Glej v prahu nesvesten kleči pred teboj in ljubi in moli te suženj tvoj!

Venus, Venus!=

Prazne sanje in neizvedljiva koprnenja so se porodila v meni, kakor v človeka, ki umira in zraven čuti, da bi mogel, kakor je živel nekdaj, da bi mogel živeti srečno in veselo, ki sanja o življenju, poleg njega pa stoji smrt, ki se mu bliža počasi, da ga objame s svojimi rokami, da mu pritisne na čelo mrzli poljub ... da ga porosi ledeni znoj; človek sem, ki želi po neznanih daljinah, kjer trepečejo zlati sončni žarki, kjer dehte opojne rože, kjer hrumi in polje pestro življenje, toda ne pomisli in se ne zave, da ga pelje pot preko grobov, da še par globokih vzdihov, par krčevitih stresljajev in vse bo večni nerazumljivi nič.

Ah nirvana, kako lepa in obenem strašna in grozna si, tebi žrtvujemo svoje mlade moči, veselje in žalost, radost, in jok in zakaj?

=Ah nirvana, kako si lepa, kaj nam obetaš za plačilo za naše boje?= Večni nič! =Ah nirvana, kako si grozna in strašna, kaj nam obetaš v nadomestilo veselja?=

Večni nič!

Hahaha! Haha! Haha!

Ali ti morje, večno lepo, morje neskončno, Življenja polno; ob tebi sanja človek brez življenja, ob tebi sedi na skalah človek, ki je nekdaj vriskal po sol učnih poljanah, a zdaj hrepeni po tem, kar je šlo nekdaj mimo njega.

V velikih korakih je šlo mimo mene življenje in jaz sem gledal vanje toliko časa, da je šlo mimo mene, tedaj pa sem planil za njim v divji vrtinec, hipno in brezmiselno sem se prepustil divjim valovom, da so me nosili naokoli, plaval sem na njih brez moči in volje, plaval sem na njih in ko sem se začel potapljati, ko sem se napil slasti, vrgli so me na skalni breg, daleč od ljudi.

Tako sem prišel iz solnčnih planjav na skalnate bregove, dolga in grozna je bila ta pot, a še grozneji so sedaj spomini; grozno je, ko gleda človek pred sabo vse uničeno in strto, ko vidi okoli sebe le skalnate bregove in divje raztrgane čeri.

Ah, Marica, dekle najlepše in naj vam krasneje, ozrla si se vame, zamahnila še enkrat s svojo roko in izginila, jaz pa sem gledal in strmel za tabo, kakor strmi tja po morju dekle, ko se njen ljubček bori v majem čolniču z razburkanimi valovi.

Šla si naprej vesela, le bodi vesela, veseli se svoje lepote, veseli se svojega življenja, saj gorje človeku, ki ne more več hrepeneti; ti ne veš, kako hudo je človeku, živeti brez vsakih idealov, brez tihih in hrepenečih želja, ti ne veš, kako pusto in prazno je živeti s praznim srcem sredi brezplodnih dni, ko nimaš ničesar kamor bi še upal in veroval, ko nimaš več moči, da bi se oklenil življenja, ko ne moreš s trdnim korakom in neustrašenim korakom stopiti v svet in hiteti naprej neobzirno, neglede ne na levo ne na desno, ko se ne oziraš podse, kadar teptaš druge, ki so ti hoteli zastaviti pot. Vse poteptaš in greš neustrašeno naprej, toda kako grozno je človeku, ko ga zaženo iz življenja s silo, ko bi rad živel, ko mu pretrgajo vse vezi, ki ga vežejo s svetom, da pade, da drve drugi preko njega in se vesele njegove propasti!

Marica, odprl sem pred tabo umazano knjigo, prelistal sem ti list za listom, ti si brala in "na vsaki strani se te je polaščal strah in trepet, ustrašila si se temnih besed, praznih slik in Črnega teksta, onega teksta, ki sem ga hotel nekdaj napisati velikega in svetlega, ko sem pa zaprl knjigo, pogledal sem te, ti si pa vztrepetala in se zdrznila, strah te je bilo tega, kar si videla. Pokazal sem ti umazano knjigo, ni še stara, a vsa je ogoljena in robovi vsi zaviti kakor starim rokopisom v samostanskih arhivih, listi se ne drže več skupaj, in kar je bilo nekdaj lepega, je, ali šiloma iztrgano ali pa pomazano.

Pokazal sem ti umazano knjigo svojega življenja, videla si življenje polno bojev in prevar, ki se končuje z grozo in uničenjem, videla pa si tudi življenje veselega fanta na poljani, ki bi ti nekdaj mogel dati vsega, samo da sta se ustavila takrat, ko sta se srečala prvikrat ... ali danes sta se sešla prepozno, sešla sta se in se zopet razšla. Izginila si in jaz sem gledal za tabo, kakor gleda mornar razpotapljajoče ladje na čoln, ko ga je spustil razkrov, a odnesli so ga valovi, podili nekaj časa po razpenjenem vodovju in ga slednjič razbili ob štrlečih pečinah. Listala si v knjigi mojega življenja, ustrašila si se in odšla naprej po solnčni poljani, ki sije nanjo solnce tako mehko in opojno, tako gorko, da se je prebudila, da so zadehteli na nji cvetovi, da so se dvignili nad njo škrjanci v sinji zrak prepevaje svoje lepe speve. Marica, mogoče je prav, da si odšla, saj kaj bi ljubila polmrtvega človeka, ki bi gledal tvoje sive oči s svojimi polodprtimi in udrtimi; ustrašila si se mojih upalih lic, mojih razmršenih las, strah te je bilo mene ... šla si naprej po solnčni poljani.

Jaz pa sem gledal za tabo in zrem še danes in ko te zopet vidim, zdi se mi, da gledam svojo izgubljeno srečo, svojo zaigrano mladost ... Lahka in z rožami posuta naj bo tvoja pot in večno solnce naj sije nad njo ... hiti naprej in se sklanjaj nad rožnatimi cvetovi in jih poljubuj. Poljubuj cvetove, jaz pa bom sanjal, kako si šla mimo meno, kako si se ozrla vame in sanjal bom dolge, dolge sanje o tebi, Marica dekle najkrasnejše, hrepeneče, polno življenja in ljubezni!