Evelina in Lina

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

I. Edmund Gaber, glasbeni učitelj tuintu na učiteljišču, se je zamislil z vsemi tistimi svojimi mnogoštevilnimi drugovi vred, ki so bili samci. •olsko leto se je namreč končalo, dijaki so se razšli na vse mogoče vetrove, šole stoje zapuščene in zaprte, posli so nenadoma zaostali, kakor bi se vsi naenkrat izpodteknili, padli in umrli. Kdor ima familijo, se ob tem času lahko zateče k njej, ji posveti vso svojo skrb, razmotriva talente lastnega mladega naraščaja, odločuje in sklepa, če bi bil desetletni fantiček bolj sposoben za gimnazijo ali realko, če bi kazalo dati petnajstletno dekletce v preparandijo, ali se je varno vdati upanju, da jo njena mladostna svežost in lepota privedeta do imenitno preskrbljenega ženina. Pri samcu odpadejo vse te mnogobrojne misli. On študira, kam bi se odpravil iz velikega mesta, ki se ga je tekom desetih mesecev naveličal in ki je zdaj tudi odrevenelo, nekako zaspalo z vsemi svojimi zabavami in veselicami, preudarja, kje bi se dalo najudobneje preživeti počitniške tedne in — če mogoče — tudi nekaj doživeti. Samo kaj malega, a vendar nekaj zase, nekaj takšnega, kar nima nobene zveze z velikomestnimi dogodki, ki EVELINA IN LINA BESeDA 4 so tako teatralni in tako splošni, da je odprta do njih vsakomur enako široka cesta. Edmund Gaber se je mudil lanske počitnice v majhnem mestu v provinci, kamor letos — sam sebi dopoveduje, da se je za to trdno odločil — pod nobenim pogojem ne pojde. On je že vendar izpolnil trideseto leto in ni več razpoložen za mladeniške komedije, ki se, istočasno povedano, tudi zanj ne spodobijo. In obenem mu prepoveduje njegov moški ponos, tisti »jaz«, ki dviga posamezniku glavo kvišku, ki ga nagiblje k samozavesti in odmika pogled vsakdanjosti, poniževanju samega sebe, lakajstvu in klečeplaztvu. Tisto mestece v provinci je sicer prijetno, mikavno in prikupljivo. Tropa belih, skoro gostoljubno pozdravljajočih hiš med brdi in holmi v dolini, na sredi široka in globoka reka, čudovito tiha in mirna, zamišljena kakor zaljubljena devica, vsenaokrog bela kačasta pota, ki se vijejo sredi poljan in trat, ki se spenjajo v prisončne holme, hite po njih v doline, v gozdove, ki se košatijo in širijo ponekod nepregledni do obzorja. In tudi ugodno je zanj to potovanje. Tam v mestecu živi njegova teta po očetu, siva kakor zemlja, stara a dobrohotna starka, ki je kratkovidna, in ne more več ne čitati, ne pisati, stanuje v majhni in čisti kolibi, ki je njena last, in ga vabi vedno in odločno k sebi. To se pravi: lani, ko je nenadoma odpotoval, ga ni pustila prej iz hiše, dokler ji ni obljubil, da EVELINA IN LINA BESeDA 5 jo ob letu — če da Bog zdravje in ljuba Devica Marija — gotovo zopet obišče. To je torej vse v redu, ali vendar ni mogoče. âe glasbeni učitelj Gaber vse skupaj premisli, če si takole stvari natančno predstavlja in predstavi, tedaj spozna z vso korenitostjo, da je izključeno. Dobro je: bele in gostoljubne malomestne hiše so resnično zelo vabljive, globoka in skrivnostna reka je njegovi mehki sanjavi duši skoro nekako toliko, kakor dobra sestra bratu, tisto bukovje, ki šumi za mestom, ima čudovito sladke sence, izdihava nekakšno omamo posebno prijetne vrste, prebivalci — če tudi malomeščanje — so naivni, ampak poleg vsega dobrohotni in blagi ljudje, razen — — To se pravi: za ta slučaj je ta izraz neumesten; namreč — — Veste, gospod Gaber ni vajen pripovedovati svojih intimnosti vsakemu, ki se slučajno z njim pelje v železniš kem kupeju, ali ki prisede k njemu v krčmi, če ni slučajno nobena miza prosta. Tega, kar on sam zase misli, kar se godi in medi v njegovi notranjosti — sam sebi pravi, da se je že izgodilo in izmedelo, da je kratkoinmalo končano — tega on nikoli ne obeša na veliki zvon. Tudi nikomur ne zaupa, celo prijatelju ne. Zakaj prepričan je, kako nemogoča je trditev, da bi bilo tisto, kar je njemu ljubo in sveto, enako cenjeno in blagrovano pri njegovem prijatelju. Recimo: dekle! Stvar bi postala nemudoma kočljiva in nevarna in je zato bolje, da ni resEVELINA IN LINA BESeDA 6 nična. Obenem pa bi se blamiral. Kdor bi ga čul, bi se mu nasmehnil, zakašljal bi mogoče, nemara ga ošvrknil s sladkoironičnim pogledom. Pa bi mu komaj delal krivico. On namreč — Edmund Gaber — se je zagledal lanske počitnice v majhnem mestu v provinci v razposajeno sedemnajstletno dekle, izkušal še takorekoč otroku razložiti in dopovedati svoja moška in poštena čustva, združena in podprta z brezštevilnimi simpatijami, želel na vsak način doseči njeno naklonjenost in ljubezen. Evelina je lepa: tisto je resnica. Visoka je in tako vitka in gladko zaokrožena, kakor bi v enem letu zrastla, velike modre oči ima, prav za las podobne potočnicam, obrvi goste in temne, lase velike, nalahko se valujoče in svetle kakor črna svila. Tudi kadar govori, je enako simpatična. Ali vedno je razposajena, vsa razigrana, predrzna je, marsikoga po nepotrebnem žali, domišljuje si in lasti preveč časti in spoštovanja. In poleg tega se govori, da so njeni starši blizu konca in na robu propada. Trgovino imajo in hišo, ali vse je že zakopano do ušes v dolgove; komaj je še mogoče sproti tolažiti upnike in tožitelje, ki rastejo pred očmi, kakor gobe po nalivih. Gaber se ni oziral na malomestne govorice in tudi ne na dolgove. On ima vendar službo, izobražen je toliko, da vzpne lahko vsak trenotek glavo tako visoko, kamor ne sežejo ljudska obrekovanja in oporekanja. EVELINA IN LINA BESeDA 7 Ugajala mu je. Ko jo je videl na ulici, koketno hitečo mimo mladih fantov, ko jo je ugledal v mraku slonečo na oknu, strmečo v noč, bogvekam sanjajočo in hrepenečo, ko se je z njo seznanil na domači meščanski veselici, kamor so povabili tudi njega. Prijazna je bila z njim, ali tako mlada in otročja. Bala se ga je, kadar bi morala ostati sama z njim, v prisotnosti drugih pa je bila drzna in žaljiva. In tako ga je vse to izzivalo, da jo je nekoč prosil — uljudno pismo ji je napisal — naj mu dovoli kratek razgovor. âez dva tri dni se je odzvala: »V gostilni ›Pod skalo‹ (Zakotne ulice št. 9) me zvečer pričakujte. Danes! âe mogoče: bolj pozno!« Tista gostilna je bila navadna podzemska klet. Vse je bilo v njej na enem kupu. Sodi, steklenice, motni kozarci, stare in črvive mize, trhli, cvileči stoli, krčmar, krčmarica, nebroj njenega zaroda in gostje. âim bolj se je večerilo, tem več jih je prihajalo. Po večini so bili berači s pohabljenimi rokami ali nogami, oblečeni v stare zakrpane obleke in z umazanimi platnenimi malhami krog ledij, sedali so drug tik drugega za dolgo mizo v kotu, odlagali malhe in palice podse pod klop, razgovarjali se kričaje drug z drugim, kimali z divje zarastlimi in večinoma sivimi obrazi, pili ceneno črno in kakor močnik gosto dalmatinsko vino in prigrizovali kruh s čebulo. Pozneje so prišli še nižje vrste ljudje. Na prvi pogled: EVELINA IN LINA BESeDA 8 potepuhi in rokomavhi. Previdno so gledali krog sebe, jemali iz žepov pokradene klobase, jedli in kleli kakor za stavo. Edmund Gaber je sedel čisto tik duri ob majhni in polpodrti mizi in na stolu, ki je ob vsakem njegovem gibljaju cvilil in škripal, kakor bi klical na pomaganje. Mislil je na Evelino. Pravi, da je socialistka, da ji je proletarijat mnogi ljubši od elite, da se tako rada suče sredi revežev in beračev. In tudi v tisti dobi živi, ko se sklanja srce z vsemi svojimi nagnenji na romantično stran, hlepi za takim dogodkom, ki ga še ni čulo uho iz ljudskih ust, ne videlo oko zapisanega in popisanega v priljubljenih bukvah. Takšni so vzroki, ki so jo privedli do čudnega sestanka v zakotni gostilni in v krogu beračev in potepuhov. Gaber je razmišljal, opravičeval sam pred seboj dekletovo postopanje, in v vse tiste misli, v vse neugodnosti in neprijetnosti, ki so ga obdajale, med jok krčmarjevih otrok, med zmerjanje krčmarice, ki se je jezila nad možem, med kričanje vinjenih beračev in preklinjanje pijanih rokomavhov — med vse to se je mešala sladka, topla in dobrodejna zavest, ki se je tikala Eveline in njenega poročila. Na tihem, v dnu srca se je odločila zanj, ustregla je njegovemu pozivu, odzvala se mu s sladkim privoljenjem. EVELINA IN LINA BESeDA 9 Po prostoru se je kadilo, da je plaval pod stropom dim natanko v oblikah hudournih oblakov, luč, ki je visela ob polgnilem tramu, je ugašala in brlela kakor kresnica, od mize do mize se ni več videlo, človeku je zapiralo sapo in ga dušilo. Kričanje je bilo večje in večje. Tisti, ki so imeli lesene noge, so topotali kakor konji, drugi, ki so bili brez njih, so posegali pod klop po odložene palice, tolkli z njimi ob tla in se tako uvaževali in pritrjevali svojim besedam. Potepuhi so kleli, kakor bi se bili zarotili zoper svet in pekel in nebesa, grozili so županom, sodnikom in orožnikom, tolkli s koščenimi rokami ob mizo, da je bobnelo in hreščalo obenem. Krčmar pa se ni za vse skupaj nič brigal. Îena in otroci so odšli skozi nekakšna podzemska vrata v še globočjo votlino in v še večjo temo, sam pa je sedel med sodi, kadil iz pipe in napol dremal. Ko je ugasnila v preveliki sopari brleča svetilka ob tramu, je prižgal smrdljivo lojevo svečo, jo postavil na gabrovo mizo in splezal odpirat nizko okno tik stropa. Tudi sveča je dvakrat trikrat pomežiknila in ugasnila. In takrat — v tisti z dimom in smradom nasičeni temi, med preklinjanjem potepuhov in med hripavim kričanjem in bobnečim razbijanjem beračev, se je oglasilo čisto v njegovi bližini par smrdečih in jeznih ust, siknilo sovražno in pridušeno parkrat zapovrstjo »špijon, špijon!«, čvetero ali šestero rok je pograbilo za glavo, za EVELINA IN LINA BESeDA 10 roke, za vrat, za hrbet, in preden je prišel Edmund Gaber do jasnega pomisleka in spoznanja, je ležal brez klobuka in s srebrom okovane palice sredi grapave in polumračne ulice brez žive duše v bližini ali daljini, čisto sam kakor meteor, ki bi bil priletel to minuto iz nebeških prostorov. Ne takoj, ampak tako nekako do jutra, po prečuti noči v zoperno vročih posteljnih blazinah, po zgodnjejutranjem izprehodu, po vsestranskem razmotrivanju in sklepanju, je prikipela njegova jeza do vrhunca. Brez posebnih pomislekov in ob prezgodnji dopoldanski uri je hitel k Evelini na dom, našel jo v njeni sobi, ko je stala pred ogledalom in si česala dolge črne lase, ogovoril jo z burnim, zasopljenim in skoro hripavim glasom in zakrilil z rokama po zraku. »Gospodična, jaz sem vas čakal, mene so vrgli na cesto, jaz sem doživel škandal!« Evelina najprej veliko začudena posluša, nato omahne nenadoma v rdečerožnat in komoden naslanjač, ki stoji pod srcalom, obe roki pritisne na obraz in se na ves glas zasmeje, »Kdo bi mislil, da pojdete res tja — ›Pod skalo‹ — v tisto — v tisto restavracijo za tako nobleso-elito!« govori med razkošnim smehom, da jo je komaj umeti, omaguje, roke sklepa v naročju, robec pritiska na oči, ki ji postajajo od smejanja vse solzne. EVELINA IN LINA BESeDA 11 »Vsak človek« — pravi — »spozna tako vabilo na prvi hip, da je šala, vendar šala!« In smeje se iznova in še huje. »Ven so vas vrgli — — A-a-hahahahaha —« Gospod Gaber je globoko užaljen, obrne se, odide brez slovesa. Iz zaradi tega drugo jutro odpotuje in se ne prikaže v tistem kraju nikoli več. Kratkoinmalo: nikoli več! EVELINA IN LINA BESeDA 12 II. Edmund Gaber se je vseeno odpravil v tisto mestece v provinci. In sicer — kar se vzrokov tiče, ki so ga zavedli do tega koraka — priznava sam sebi z odločno stanovitnostjo, da se je namenil v lansko svoje počitniš ko bivališče samo zaradi leže kraja, ki mu nenavadno ugaja, zaradi temno in sočnozelenega bukovja, ki človeka omamlja in usniva s svojimi hladnimi in privlačnimi sencami, zaradi pokoja, zaradi dobrega čistega in zdravega zraka in v mnogih ozirih zaradi tete. Reva je že stara, nikogar domačega nima pri sebi, bolj ga je vesela kakor dobre letine. Zaradi ničesar drugega ne. Pripeljal se je v mraku. V prijetnem hladu je stopal s postaje po široki in beli cesti proti mestu, srečaval ljudi, ki so ga poznali še od lani, in se z njimi pozdravljal, dospel kmalu do kolibe svoje stare tete in izginil med vežnimi podboji. Razveselila se ga je. Sama ni vedela, kaj bi postavila predenj na mizo, kar je imela pri rokah, vse mu je prinesla, vsa miza pred njim je bila nemudoma založena kakor pri pojedini. EVELINA IN LINA BESeDA 13 »A — glej ga, našega Edmunda, poglej ga!« — je hitela resnično vzličena in razradoščena. »Prigrizni malo in zalij! To tukaj je šarkelj, to je potica, rozinova potica, takšna, ki praviš, da je tebi po volji, to so suhe klobase, to je mrzla pečenka, to je svinjina, tukaj imaš vino, ampak malinovec s kislo vodo je tudi prav dober in še posebno za žejo!« Na vseh koncih in krajih mu izkuša ustreči, govori brez prestanka naprej in naprej, spominja se svojega moža, ki je bil davčni kontrolor in je umrl pred petnajstimi leti, s solzami v očeh se domisli edine svoje hčerke, ki je umrla vsled difterije in bi bila zdaj drugače ravno tako mlada in čvrsta in krepka kakor je on, Edmund Gaber. In tudi ravno onadva bi se bila vzela, ker je bilo že v familiji vse tako odločeno in sta bila še kot otroka vedno drug tik drugega. Mož in žena bi bila, pa bi ob počitnicah njo, staro mamico, obiskavala! Oh, tako lepo bi bilo! Teta je prižgala v sobi luč z zelenim širokim senčnikom, sedla tik Gabra, pripovedujoč mestne dogodke in novice. Skozi okno, ki drži na vrtiček za malo hišo, se izgubljajo pogledi v sanjavem in jasnem julijskem večeru, od nekod prihaja glas klavirja, mehka melodija ob njem zapete pesmi. Vsenaokrog se razliva nekašna blaga in mila dobrodejnost, dobrohoten in skrben starkin EVELINA IN LINA BESeDA 14 glas plava po sobi, kar pripoveduje, je vse brez zavisti, brez zlobe, vse nekako v dobrem namenu. Govori o sosedih po vrsti. Pri lekarnarju Potočniku se je omožila domača hči Krista. Vzela je nekega mladega zdravnika, pa ne bo srečna, ker je on sirov in zelo brezsrčen. Tudi kleparja âopka hči se je poročila in ravnotako slabo in nesrečno. Nekega človeka je vzela, ki piše tiste zgodbe in povesti, ki se čitajo po knjigah za kratek čas, ki nima sicer nobene službe, tisto pa, kar posvoje zasluži, vse sproti zapije. Zdaj je prišla do Evelininega očeta, trgovca z železnino, Mejača, in gospod Gaber se je nehote na stolu zgenil. Tudi zakašljal je in se vidno vznemiril. »Jej, jej,« — poteguje starka — »kako je šlo tam vse navzkriž in narobe! Le premisli: Trgovino so zapečatili in prodali s hišo vred še spomladi, on, gospodar — Bog mu prizanesj ta divji greh — se je ustrelil, mati je šla k bratu, ki je uradnik pri južni železnici nekje na Nižjeavstrijskem, hči Evelina — revica se vsakomur smili — mora služiti za natakarico v hotelu »Pri zvezdi«. •e naprej razklada starka, pa jo Gaber še komaj čuje in zasleduje s svojimi mislimi. Novica, ki jo je ravnokar slišal, je čudno uplivala nanj, prevzela ga je, spravila skoro iz ravnotežja. Ne da bi človek pri tem kaj posebnega mislil — govori sam sebi — ne da bi kaj izvanredEVELINA IN LINA BESeDA 15 nega čutil, ali celo štulil samega sebe v tuje razmere, ampak poleg vsega tega je stvar tako klavrna, tragična. Teti, ki je starka pri sedemdesetih letih, se zvečer rado dremlje, naenkrat postane zaspana in ni za pomenek. A mladi ljudje — tisto ima še vedno pred očmi — so čisto drugačni: zvečer čujejo radi pozno v noč in sovražijo spanje in zjutraj se jim hoče spati daleč v dan. Zato se poslovi od Edmunda, ki se je namenil med lanske počitniš ke znance na kozarec vina in prijateljski razgovor, pove mu in pokaže, kje mu je pripravila postelj in sploh bivališče, ključ mu izroči od vežnih duri in jih z drugim za njim zaklene. Edmundovi lanski znanci, to so sodni in davčni uradniki in dvoje, troje koncipientov, ti zahajajo v restavracijo »Pri pošti«. Sèm, kamor gre Gaber, namreč v hotel »Pri zvezdi«, zahajajo samo razni agentje in vsakovrstni pasažirji, ki se mude v mestu po raznolikih opravkih. A on gre nocoj med nje zato, ker se mu ne ljubi na dolgo in široko se razgovarjati z znanci, razkladati velikomestnega življenja, ker ni razpoložen za družbo in želi piti čašo piva ali vina na samem in v miru. Tudi glava ga boli in mu je težka najbrž vsled vožnje. Zaradi Eveline ne gre tja: to pravi sam sebi. Tisti hotel pravzaprav ne zasluži svojega imena. Po treh vegastih lesenih stopnjicah se pride v prvo gostilniš ko sobo, ki je pripravljena za kmete iz dežele. Ob EVELINA IN LINA BESeDA 16 vsaki steni stoji dolga klop, ob njej enako dolga in nepregrnjena miza in za njo zopet klop. Zadaj tik vrat na levi strani stoji stara omara za steklenice in kozarce, njej nasproti veže večno odprte duri v kuhinjo, odkoder prihajajo in se mešajo najrazličnejši duhovi. Druga soba, ki je namenjena gospodi, je majhna, štirioglata in skoro prazna. Samo dvoje pregrnjenih miz stoji v njej, sicer so koti kakor zapuščeni. Gaber vstopi, odloži klobuk in palico tik sebe na stol, sede za mizo in čaka. Evelina pride za njim iz kuhinje, pogleda, spozna, prestraši se, sram je je, zardi, trese se, komaj more pozdraviti in vprašati po željah. Tudi njemu je nerodno. Kako se to vse izpreminja na svetu, misli, nekako grenko in zlobno se mu zdi življenje. Ko mu prinese Evelina vina na mizo, jo ogovori. âe ga pozna, jo vpraša, dasi ve, da ga pozna. »Da!« — se odzove dekle. Nje glas je ponižen in plah. »Kako ste zadovoljni?« — povpraša Gaber naprej in skoro mu je žal, da se je tako izrazil. Vendar vidi, da ji ni dobro, da je natakarica, da je nesrečna. Evelina se obrne stran, v sprednji sobi jo nekdo kliče, naglo odide in njemu se zdi, da se joče. Kakor bi se bilo zasvetilo na njenih še vedno lepih licih dvoje solz. V sobo stopi krčmarica, debela in košata ženska. Kopo perila nese v jerbasu pred seboj, postavi na sosednjo EVELINA IN LINA BESeDA 17 mizo in kliče Evelino. Zdaj ji več nihče ne pravi Evelina. Lina jo nazivljejo vsi po vrsti. »To še nocoj izlikaj!« — ji ukaže. Gospodar, ki je visok, močen in gladko obrit, sede za mizo in prične izpraševati Gabra, odkod je prišel, kaj je, kaj dela, ali je v službi, ali je šele išče. Lini naroči, naj pomije kozarce in steklenice, in — ker ni danes gostov — lahko poriba še pred polnočjo sprednjo sobo. Tudi neki agent pride; debel je, v obraz zabuhel in neumno izgleda. K Lini stopi, ki lika pri mizi, in jo hoče objeti. »Ali si kaj moja?« — vpraša in se topo in umazano smeje. Gabru je nemogoče tam ostati, tam sedeti in vse to gledati. Neznosno je bridko, strašno, grozno. Plača in odhaja. EVELINA IN LINA BESeDA 18 III. Vrstijo se lepi časi. Jasna poletna jutra z mogočnimi zarjami, s petjem ptic, s prepevanjem koscev, ki hite s kosami na ramah na zelene in široke košenice, tihi poletni večeri s klicanjem murnov v njivah in poljih in mejah, z zaljubljenimi pesmimi visokih in močnih fantov, ki se ustavljajo pred cvetočimi okni ozkosrčnih in lepoličnih devic in omamljajo njihove duše z močjo hrepenenja in poželjenja. Gaber uživa vse to in vendar mu nečesa in bogve česa manjka. Ko se izprehaja skozi samoten večer, ko premiš lja sam o sebi, takrat se mu zdi in celo čuti, da je njegovo življenje neurejeno, nekako zmedeno, skoro raztrgano, da bi bilo na nekak način treba vsemu temu odpomoči, pomagati si tako ali tako, vse urediti, ugladiti, uravnati. Na Evelino se vedno spominja; z nekakšno čudno in sebi samemu neumevno negotovostjo misli nanjo, včasih skoro strahoma ugiblje o njeni bodočnosti in — sam sebi že komaj pritajuje, da je zanjo v strahu. Ona pač lahko pade, še zlasti sredi takih ljudij, sredi malopridne družbe, sredi podlih pohlepnežev, nesrečen trenotek EVELINA IN LINA BESeDA 19 samo, in vse je izgubljeno: ona in vse tiste misli, ki jih on v njej razmišlja. Preudarja, vedno pričenja iznova, nazadnje — peti dan svojega bivanja v mestecu in sredi vročega popoldneva se napoti k njej. Nikogar ni, sama sedi v sobi in plete nogavico. Vidno se ga razveseli, vendar je v zadregi in mu zmedeno odgovarja. »Kaj ste mi napravili lani!« — jo spominja on in izkuša sebe samega nalahko smešiti. A vidi, da je njej težko, da se hoče opravičevati in zato se brani. »Nič hudega ni bilo!« — pravi. »Pustimo to! Dobro je, dobro!« Molčita, a čez dolgo pove Gaber, da jo ima še prav tako rad kakor lani in da ne more prenašati tega, da bi bila ona natakarica, in da naj gre takoj k njegovi teti in tam naj ostane do poroke. Vznemiril se je, vidno vznemiril: govori naglo, oči mu gorijo, v obraz je rdeč in z rokami krili krog sebe. Evelina govori v pretrganih stavkih o hvaležnosti, vdanosti, ljubezni, vstane, bliža se, poklekne, hoče mu poljubiti roko — »iz resnične hvaležnosti« šepeče. On noče in se brani. »Pustimo to,« pravi, »pustimo! Dobro je, dobro!« Prime jo pod pazduhami, dvigne v naročje, objame, stisne k sebi in poljubuje na usta.