Evelina. Iz romana Zorin, pisanega v pismih

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Evelina. Iz romana Zorin, pisanega v pismih
Josip Stritar
Izdano: Slovenski narod, letnik 1, številka 92. (Maribor, 1868)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V Parizu 7. julija.

Zdaj je čas, da Ti odkrijem skrivnost, ki mi že dolgo časa teži srce. Storil sem namreč že prve dni znanje, katero tudi ni kar si bodi. Tako daleč sva že, da mi ne bo močí nazaj. — Naša gospodinja ima hčer — obrazek ima, kakor angelj; velike črne očí, temnokostanjeve, skodrano lasce — živa jo in brhka, kakor gorska srna — pravo ljubeznjivo cigansko dete! Stara je — 9 let in ime jej je Evelina! Pozdravljal sem jo nekolikokrat, ko sem jo srečal v veži ali na stopnicah, — ko je bila že menj plašna, tudi pobožal, in na zadnje na čelo poljubil. Veš, da imam veselje k otrokom; rad se ž njimi pogovarjam in igram; tudi otroci se me čudno hitro privadijo. Tako sva tudi z Evelino že velika prijatelja. Kader pridem domú, prileti mi vselej že od daleč naproti: ko se pripognoni, da bi jo poljubil, oklene se me okrog vratú in da mi tak krepak, srčan poljub, da zazveni po vsej veži. Če se jej pa zadosti hitro ne pripognem, stori mi z roko tako nepopisno, zapovedljivo znamenje, da se človeku ni moči ustavljati. Mati jo je karala iz početka, kakor mi je sama pravila, da ni spodobno, obešati se tako na tujega gospoda, in da tudi meni ne bo po godi, če vedno leta za manoj. Pa prosil sem matere, naj jo le pusti, da me obišče, kader me hoče, zmerom mi bo ljubó. In zdaj že njo samo veseli to najino prijateljstvo. Tožila mi je namreč, da, kakor je živa, ima vendar časi trenotja, ko je vsa tiha in otožna; to pač zató, pravi, ker nima prave družbe, in bala se je že, da bi to ne škodovalo njenemu zdravju.

Ne morem ti dopovedati, kako veselje mi jo, pogovarjati so s tem nedolžnim, umnim otrokom. Neka posebna simpatija me vleče do nje, in ko povzdigne časi molčé proti meni svoje velike temno oči, spreleti me neko čudno, sladko čutilo. Pa to samo časi — po navadi je živa in vesela, pa radovedna, kakor sraka. Vso jo mika, vse bi vedela rada — in ne odneha — prav po ženski — da nazadnje vse, kar hoče, iz mene izpravi. Na tanko ve vso moje domače zadeve; tudi Tebe že zna po imenu in postavi; izprašala me jo na tanko, kakšen si; ali imaš brado, kako lase, kake oči? itd., da sem bil res časi v zadregi. To pa jej nikakor noče iti v glavo, zakaj sva se ločila, če se imava tako rada. Ako ona koga rada ima, pravi — hoče vedno biti pri njem. Moral sem jej obljubiti, da Ti bom pisal, da prideš semkaj: rada Te bo imela, pravi, kakor mene, no — mene vendar še malo rajša — in skrbela bo že, da Ti ne bo dolg čas!

Ko enkrat najde mojega Preširna na mizi. odpre ga, nabere ustca, kakor bi hotela žvižgati, ter začne polagoma, stráhoma: „strune, milo se glasite" . . . pa kakor bi so bila spekla, hitro odneha — pogleda me, in ko vidi, da se na smeh držim, vpraša malo razžaljena, ali jo to laški ali angležki ali latinski ali kaj, ker nič ne ume? Ko jej povem, da pri nas domá tako govoré, vpraša dalje potolažena, ali se tega jezika tudi otroci v šolah uče? Pravim jej, da ga govoré tudi domá v delovnik in praznik, posebno lepo pa deklice! Zdaj pa hoče po vsej sili, da moram tudi nje učiti tega lepega jezika. Povedati jej moram zdaj to, zdaj to, in vso si zapomni. Izgovarja čudo čisto in lepo, le malo boječe; počasi izpušča besede iz ust, kakor bi se bala, da se jej ktera ne stare. Včeraj, ko pridem domú, pozdravi me glasno: „dober dan, moj dragi!" Čudno mi jo segel v srce ta pozdrav, slišan na nenavadnem kraji. Te besede je bila izpeljala nalašč, kakor sem se spomnil pozneje, prej tisti dan iz mene. Poleg tega tudi pojeva: jaz jo učim naših narodnih, ona pa mene francoskih pesmi. Tako prijeten glasek ima, da bi jo človek zmerom poslušal.

Denes, ko sem malo prehlajen ostal v postelji, že celó no vé, kaj bi začela. Znesla mi je vkup vse svoje bukve, podobe, púničke in igrače, da bi mi ne bilo dolg čas, tako da je soba polna tega drobiža. Pravi, da me bo ona sama ozdravila, drugi nihče ne; in res ne da nikomur, da bi mi le kozarec vodo prinesel. Zdaj me je popustila za malo časa, ker jo je mati poklicala; predno pa pojde spat, prišla bo že še pogledat in mi voščit lehko noč!

Zakaj Ti pa tako na tanko razkladam vse le otročje stvarí, dragi moj? Za to, da vidiš, da so Tvojemu prijatlu dobro godi, in da ničesa ne pogreša — razen Tebe!


10. julija.

Včeraj sem bil v Montmoreney. Kdo bi mogel slišati to ime, pa bi se ne spominjal moža, ki ga je posvetil s svojini duhom! Veš, dragi moj! da dolgo že posebno ljubim Rousseau-va. Vse svoje bitje, ne zameri mi te besede, čutim nekako sorodno njegovemu; kakor on. bolj mislim s srcem, če se sine tako govoriti, nego z glavó , in kar je bolelo njega, to boli tudi meno!

Tukaj pa moram nekaj opomniti. Med druzimi posebnostmi, ki jih nima noben izobražen človek, imam tudi to, da mi „kamenje ne govori." Ko se sprehajam po velikanskem „place de la concorde", kjer je stala, kakor beremo, velika krvava miza, na kteri je palo v dveh letih do 3000 glav, med njimi tudi kraljeva in kraljičina, ogledujem s strmečim očesom velikanski obelisk, ki ga je poslala sužnja Afrika ponosnej Frankii, in prijetno mi bije na uhu sladko šepetanje krasnih dveh vodnjakov, ki mečeta vodo visoko proti nebu; noben spomin mi ne kali lepega pogleda! Pa naj pravi še kdo, da sem sentimentalen! In vendar sem tako močno želel, videti enkrat kraj. kjer je živel Rousseau 2 leti kakor puščavnik, in kjer je spisal svojo „novo Heloizo", visoko pesem ljubezni! Zakaj me pa tukaj tako mika vse, kar koli me spominja tega moža? — Zato ker ga — l j u b i m.

Zdaj si pa gotovo misliš, kakor me že poznaš, da sem romal pobožno v ta kraj, tam sc navzel žalostnega duha, in zdaj stal globoko zamišljen, zdaj sprehajal se s povešeno glavo in sam s saboj govoril,

Da bi se mi ne prigodilo kaj tacega, vzel sem s saboj močan pripomoček, najboljše zdravilo presilnej žalosti iu nevarnej otožnosti.

Dolgo že sem obetal Evelini, da jo s saboj vzamem, kader pojdem kam dalje. Smili se mi sirotka, ker jo vedno zaprta, in bledi in hira, kakor cvetica, ki jej manjka zdrave sape. Ali je bilo veselje, ko sem jej naznanil prej tisti večer, da jo jutri s saboj vzamem! Skakala je, z rokama ploskala in vrtela se, kakor nora!

Zdaj pa se je začela velika skrb! Pripravljanje na daljni pot, akoravno sem jej dejal, tla prideva še tist večer nazaj. Nič se naj ne bojim, tolaži me, bo se že tako lepo napravila, da me ne ho treba sram biti, sprehajati se ž njo, naj naju vidi, kdor hoče. In začno mi naštevati vse svoje obleke: bele, višnjeve, rdeče in pisane, in kaj vem vse kakšne! — svoje slamnike in klobuke s perjem in trakovi: popisuje mi vse natanko, kako je to in ono, ter prosi me nazadnje, da volim, ktero obleko naj vzame. Na enkrat pa se zavrti na peti: kako sem neumna, mari grem ponje, da boste videli! Komaj sem jo ustavil in pogovoril, da meni je vso enako, naj se obleče, kakor se hoče; da je lepa in meni po godi v kterej koli obleki. To je storilo pravdi konec!

Deseta ura je bobnela z bližnje ogromne cerkve st. Deníške, ki je črna molela proti jasnemu nebu, ko se pripeljeva v Enghien, prijazno vas s toplicami, ne daleč od Montmoreney. Ker se nama ni mudilo, zapustiva voz, ter greva peš proti vasi. S konca vasi že zablišči nama prijazno jezerce. Evelina, ki ni še nikoli videla nič tacega, zavriska veselo, ko ga zagleda, in tudi jaz se ga zaveselim, ker sem od nekdaj že poseben prijatelj jezerom. Ker je bilo kmalu čas kositi, ustaviva se pri hišici poleg jezera, ki naju je tako prijazno vabila. Ko se nama je pripravljalo kosilo, sprehajala sva se po cvetočih travnicih, ki oklepajo na eni strani jezero.

Bil je lep poleten dan. Jaz ne vem . kako je to, ali pomladanjskega in jesenskega dneva, naj bo še tako lep, ne morem se prav od srca veseliti. Pomlad in jesen mi budita nemirno čutilo, ki ima v sebi skoraj ravno toliko grenkosti, kakor sladkosti; gotovo jo to bolj poetično, ali poezija je, meni vsaj, nemir — mir pa je sreča! V lepem poletnem dnevi miruje natura, počiva življenje, stoji, rekel bi, čas, kakor ura, ki se je ustavila. Po cele ure bi ležal znak v senci ter govoril s poetom: trenotek stoj — kako si lep! — Tak dan je bil ta. Po jasnem nebu so plavali sem ter tje raztreseni beli oblački: prijetna sapica je ohlajala prehudo vročino; iz višine je donelo veselo skrjančevo žvrgolenje; lahno se je zibalo jezero in prijetno pluskalo ob breg. Evelina je bila vsa srečna: veselo je skakala in tekala po travnicih, kakor jagnjetce, ki je s pomladi prvič na paši. Vse jej je bilo novo, vse jo je mikalo; saj je bila ubožica denes prvič pustila temno mestno zidovje — jaz pa sem bil otrok z otrokom. Letal sem ž njo, trgala sva zdaj cvetice, zdaj sva metulje lovila. Kolikokrat je pala po dolzem tje po travniku, ko je s slamnikom predaleč mahnila za metuljem! Smijala sva se na vsa usta, in mislim, da z nama tudi srečni metulj. Ko sva se že nekoliko utrudila, greva pod košato lipo poleg hiše, kjer nama kmalu prinese kosilo. V slast nama je šlo vse. Evelina je jela in žvrgljala, kakor lastovka, pa smijala se, vse ob enem!

Zdaj pa je bilo čas, napotiti se, kamor sva bila namenjena. Komaj četrt ure od Enghiena zagledava na nizkem griči Montmoreney. Prijeten pogled: bele hišice sem ter tje po griči raztreseno med zelenim sadnim drevjem.

Ko prideva do zaželenega mesta, pozvonim pri vrtnih vratih. Odpre nama stara ženica ter prijazno dovoli, česar sem jo prosil. Ali v srce me je zabolelo, ko mi pravi ženica, da je od tistega časa, kar je tu živel Rousseau, vse prenarejeno in prezidano; samo vrt za hišo in gozdič za njim, daje še, kakoršen je bil. Pokaže mi lepo lavorovo drevo, ktero je slavni mož vsadil s svojo roko. Sprehajajo se po gozdiči najdem preprosto kameneno klop z napisom : tukaj je rad počival J. J. Rousseau. Sedem nanjo in kmalu so globoko zamislim. Črez nekaj časa priskače Evelina, ki je v tem letala sama po gozdu in vrtu, sede poleg mene na klop, vzdahne, nasloni glavico na moja kolena, pogleda me še enkrat s trudnim očesom — in zamiži.

Sladko počivaj, blaženo dete! Vsemogočni naj ti obrani čelo vedno jasno, kakor je zdaj, in veselo čisto srce! blagi duhovi naj te spremljajo po viharnem življenji. Da bi ne vedela nikoli, kaj jo skrb, kaj je kesanje! Viharna strast naj ti ne kali nikdar čiste, mirne dušo. Hude sanje naj ti ne dramijo spanja. Mirno in sladko naj ti bode vedno, kakor ti je zdaj v mojem naročji!

Dolgo je spala tako; bal sem se geniti, da bi jo prehitro ne zbudil. Ko so zdrami, dvigne glavico, mane z obema rokama oči, in ozira se plaho okrog. Ko mi pa pogleda v obraz, in vidi, da se na smeh držim, zasmeja se tudi ona, objame me in srčno me poljubi. Vstaneva, posloviva se od prijazno ženice in veselo korakava nazaj proti Enghienu. Ker je bilo čas južinati, obrneva se zopet proti hišici, ki naju je bila tako lepo pogostila.

Po južini odpnem čolnič, stopiva vanj, odrinem od kraja in veselo vesljáje prepeljujem svojo mlado prijateljico po dolzem in povprek po jezeru. Ali je bilo veselje! Zaviha si rokavčke do lahti in ploska in brodi po vodi, grabi po drobnih, urnih ribicah, ali pa trga povodnje cvetice. Solnce se bliža zahodu in po grmovji oh kraji jezera se oglašajo ptiči z večerno pesmijo, predno gredó spat.

Težka nama je bila ločitev od ljubega kraja. Še z voza se je dolgo ozirala Evelina nazaj, ter z ročico ga pozdravljala.

Zvezde so migljale na nebu, ko naju zopet mesto sprejme.

(Iz „Mladike.")