Evangelist

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Evangelist.
Anonimno
Izdano: Domoljub 17. april 1890 (3/8), 78—81
Viri: dLib 8
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Pred leti hodil je — in možno še dandanašnje — na Dunaji v Jozefovem vso postno dôbo vsaki dan, časi pa samo ob sobotah in nedeljah od hiše do hiše čuden mož. Poznal ga je vsak in v obče so ga nazivljali »evangelist«.

Zakaj?

Poslušajte in uganili bodete sami.

Led na Dunavu je že popôkal in ž njim zginila tudi vsakoletna nevarnost. Od juga sem veje gorik veter in ljudje v mestu imajo često, dasi je še le marcij, ves dan odprta okna.

Ura je deset dopoludne.

Na dvorišče trinadstropne hiše na Dunaji je vstopil visok, starikav in suh mož v sivi, že oguljeni obleki, iz žepa dene knjigo in ogleduje hišo, koja visoko ob vseh štirih straneh z dvora štrli v nebo, tako da je vrhu videti samo štirikotje sivega obnebju.

Mož se odkrije, odpré knjigo, se prekriža ter jame globokim in resnim glasom, koji močno odmeva mej stenami:

»Poslušajte evangelij sv. Lukeža, poglavje 16., odstavek 19. do 31., ki se bere četrtek po drugi nedelji v postu.«

»Evangelist je tu!« oglasi se nekdo v pritličji.

V vseh oknih prikažejo se glave možkih, žensk in otrôk. Hišnik stoji v veži in zre radovedno v »evangelista«, in ko jame brati, se lepo odkrije in spoštljivo dene pipo iz ust.

In evangelist bere dalje:

»V onem času je rekel Jezus farizejem: Bil je nek bogat človek, ki se je oblačil v škarlat in baržun in napravljal dan za dnevom gostije. Bil je pa tudi prosják po imenu Lazar, ki je ležal pri njegovih vratih poln ulesov in ran, proseč drobtin, ki so padale z mize bogataševe, toda nihče mu jih ni dal: toda prihajali so psi in lizali njegove rane. Prigodi se pa, da je umrl revež in nesli so ga angelji v Abrahamovo naročje. Umrl je pa tudi bogatin in bil pokopan v peklu. In v svojih mukah povzdigne svoje oči —«

(V prvem nadstropji zgine debeluhasta gospa od okna.)

»−ter ugleda Abrahama v daljavi, siromaka Lazarja pa v njegovem naročji. Bogateč vsklikne rekoč: Oče Abraham! Usmili se me in pošlji mi Lazarja, naj omoči konec prsta v vodo in ohladi moj jezik : kajti veliko trpim v teh plamenih. In Abraham mu reče: Sin, pomisli, da si prejel mnogo dobrega v svojem življenji, Lazar pa samo slabo; zdaj se ta veseli in ti se mučiš. Vrhu tega je pa mej vami in nami veliko brezdno, da ti, ki od todi hoté k vam, ne morejo in od vas ne k nam. Na to dé bogatin: Tedaj te prosim, oče, pošlji ga na dom mojega očeta; kajti pet bratov imam in tem naj pové, da ne pridejo na ta kraj muk in trpljenja. Abraham mu pa odgovori: Imajo Mojzesa in proroke, te naj poslušajo. Na to on dé: Ne, oče Abraham, pride li kdo od mrtvih k njim, delali bodo pokoro. Abraham mu pa odgovori: Če ne poslušajo ni Mojzesa ni prerokov, še manj bodo verjeli, če pride kdo k njim od mrtvih.«

»To so besede današnjega sv. evangelija. Hvaljen bodi Jezus Kristus!« dostavi »evangelist« resno ter zapre knjigo.

Z oken so mu metali peneza v papirji. Evangelist je vse pobiral in se zahvaljeval na vse strani.

»Mama, dajte mi nekaj za tega evangelista«, prosi v prvem nadstropji doraščujoča gospica debelo gospo, mater svojo.

»Nič mu ne dam!« vsklikne razjarjena gospa. »Tacih reči bi s e ne smelo trpeti. Bere nam tu le, da bodo bogatini pokopani v peklu. Sramota! Kaj si neki ti-le pomagači mislijo in pa vsa druga sodrga v hiši? Smejali se nam bodo. Saj nam tako zavidajo vsak boljši grižljej. Ko pride oče domov, mora to še danes objaviti na policiji, da prepové temu slavnemu evangelistu njegovo obrt. Ta prosjak pové največje neotesanosti človeku kar v obraz!«

str. 80 - nejasno

tudi pridno hoditi v cerkev in ne samo na sprehajališča.

In tedaj so govorili po vsi hiši o evangeliji.

Nekaj let pozneje zbranih je bilo pred to hišo vse polno ljudi, vzlasti imenitne gospôde — bil je pogreb one bogate žene, ki se je spodtikala nad evangelistom; umrla je kakor je živela. In tedaj se zopet prikaže evangelist, odpre sv. pismo in bere glasno: »Kaj koristi človeku, ako bi pridobil ves svet, ako pa škodo trpi na svoji duši.« In solznim očesom pogleda na rakev mrličevo, obdano z brezštevilnimi venci in dragocenimi trakovi. In zopet odpré knjigo ter bere glasno besede Gospodove. Kar ste enemu najmanjših dobrega storili, ste meni storili. − Zamišljeni so stopali pogrebci na pokopališče, duhovniku je zastajala beseda pri molitvah, vsem so globoko segale v srce besede evangelistove.

Spraznilo se je že vse na pokopališču; le eden je še klečal pri novem grobu in molil: bil je — ubogi evangelist.