Eva (Oskar Kamenšek)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Eva
Oskar Kamenšek
Izdano: Slovenski narod 24. jun. 1905 (38/143), 1-2
Viri: dLib 143
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Zbudilo ga je govorjenje v so­sedni sobi. Razjezil se je vsled tega, zakaj pozno v jutro je prišel domov in ni se mu še dalo vstati. Sonce je sijalo v mali kabinet, v sobi pa so govorili. Glasno, kričeče so govorili po poljski. Domislil se je Viktor Figa male Stele, Židinje, in spreletela ga je veselost in upanje.

Tam čisto blizu njega je govorila s svojo materjo in bratom, da, uprav kričala je, kajti Stela je bila živahno dekle, polno življenja in strasti ... Viktor Figa je stanoval v tem kabinetu šele teden dni in ugajalo mu je tu: poleg Židinje Stele. Zakaj rada se je menila z njim; kadar je le mogla dobiti izgovor, pa se je prismučala v njegov kabinet: ali pogrnit posteljo ali prinest vodo ali kaj povedat ... In danes, v postelji, ko je baš pregnal slabo voljo, da ga je vzbudilo njeno govoričenje, se mu je zazdelo, da mu Stela pravzaprav čisto očitno kaže, naj jo ljubi.

«To se pravi: vsiljivost ... » je pomislil, — «ali lepa in ugodna je ta vsiljivost»

Skočil je s postelje, se umil in oblekel. Pozvonil je postrežnici, da mu nese svežo vodo, zakaj žejen je bil Viktor Figa — skoro vedno. Vrata so se odprla in prikukala je v sobo Stela. Zasmejale so se ji oči, zasmejala so se ji usta, v tem trenotku in v tej pozi je ugajala Viktorju.

Poprosil jo je vode in takoj se je prismejala ž njo. «Izvolite, gospod Viktor ... » Nikdar mu ni dejala gospod doktor in bilo je zanj nekaj lepega, tako do­mačega v tem, da ga je zvala po imenu. Majhen je bil njegov kabinet in majhna je bila njegova Stela, ali v kabinetu je vse kričalo, zvalo, prosilo, strast in svetlo, nepremagljivo življenje je plavalo v kabinetu, kadar je stopala po njem Židinja.

Niso bili prijetni njegovi sostanovalci. Gospodinja je bila stara, majhna, odurno, koščeno lice je stopalo po sta­novanju, malo je govorila in še to po poljski. Nikdar mu ni dejala prijazne besede, da, zdelo se mu je celo, da ga gleda z zaničevanjem in ponosom, prav kakor da ga ne rabi, da jo moti in da se je vsilil v njeno familijo.

«Kaj te pač rabim poleg svoje hčere in svojega sina? Pospravi in pojdi! ... »

Baš tak je bil vsak njen pogled, vsak njen odzdrav. — Sin ga ni pozdravljal lepše. Temen, čemeren Žid, ki se mu je videlo, da ga mori, duši prokletstvo, da je Abrahamov sin na Dunaju.

Edina, ki mu je bila dobra, je bila hči Stela. V njenih besedah, v njenem obnašanju ni bilo nobenega očitka, nobenega vprašanja. Ni ga gledala po strani, zakaj mlada je bila Stela in polna življenja ... Morda ji je branila baš čemernost materina in bratova, da se ni mogla izživeti, da ni mogla priti do ženskega cilja, ki je vedno le ta, da žena uživa in da se prepusti, vda ljubljenemu, zaželjenemu možu ... In tako je bil prišel Viktor Figa in bilo je Steli, kakor da je zadnji čas zanjo, da se prepusti ljubezni in upom. Zato pa je v njegovem kabinetu koprnelo in zvalo življenje, jasno in nepremagljivo, kadar je stopala po njem Stela.

Črni lasje so se ji vsipavali na čelo, kot noč črne oči so se bliskale poželjenja in njene besede, njena vpra­šanja so bila divja ljubezenska vdanost — kakor zagrize levinja krvavo, silno rano levu, predno postane njen ljubček. In Steline kretnje so govorile, klicale, da je njegova, da mu da telo in vse. Zakaj me ne maraš, Viktor? Lep si in močan, mož, kakor jih vidim v kipihi na podobah, daj, vzemi me — ali ne razumeš mojega pogleda, mojih želj, mojih korakov?

Viktor Figa si je zapalil cigareto, šel k oknu in odprl knjigo, da bi štu­diral.

Reka luči je lila med zidovjem na dvorišče, kjer so klepetale babe in iztepavale dekle preproge. Toplo, ugodno je grelo sonce. Raztresen je pogledal doli in ni se mu ljubilo brati; Stela je pogrinjala posteljo na drugi strani in se zdaj pa zdaj ozrla na Viktorja. Pripognila se je nad posteljo in vzbočile so se ji prsi, vzravnala se je in razmaknile, položile so se ji prsi, odeja ji je od vihala rokav tja preko komolca in zasvetila se je drobna, bela roka v soncu; treslo se ji je telesce pri delu in lahka jutranja obleka se je ugladila zdaj tu, zdaj tam ob vitkem životu.

Zamislil, zazrl se je Viktor Figa predse in bilo mu je, kakor da mu go­vori Stela lepe, ljubezni polne besede. «Glej, take smo ženske ... vzemi me, tu sem, tvoja sem. Zakaj ne? Navajane smo ljubezni in ni nam za bo­dočnost. Samo trenotek in uživanje! Vem, zmeraj me ne bi ljubil, ali nič zato. Žena te ljubi — poljubi, ljubi me! In če prejdeš, če odideš odtod, pa zbogom, Viktor! Saj pride drugi in ljubil me bo drugi — ljubil me bo, odide, pa zbogom! A meni ostane tre­notek in uživanje — in to je vse, kar hoče, kar si želi prava žena ... » Pospravila je Stela kabinet in se približala Viktorju. «Kaj berete, gospod Viktor? Ah tako ... Študirate. — — » Ozrl se je nanjo in zadel ga je blisk iz črnih, poželjivih oči. Sklonila se je nad njim in on je privzdignil knjigo, da more spoznati Stela, kaj da se uči. Skoro naslonila se je na njegovo ramo, zaščegetali so ga njeni lasje v lice ...

Izpustil je knjigo, da je pala na tla, v neredu so sfrfotali listi iz nje in sama se je razkoračila na tleh, Viktor pa je v hipni strasti ovil levico okrog njenega vratu in stisnil obrazček k svojemu licu. Malo, malo se je sklonila Stela dalje: na lice so se mu pritisnili lasje in obraz se ji je obrnil k njego­vemu, čisto blizu so se mu smehljala usta, čisto blizu so se mu iskrile oči ... «Stela!»

In kakor strela je bil njen poljub — hitro, divje so se doteknile njene ustne njegovih. Levica mu je omahnila nizdol, glavo je stegnil kvišku, Stela pa se je odmaknila in se vzravnala za njim. A v zrcalu je zagledal sebe na stolu: na licu strast in ogenj; za sto­- lom je stala Stela in koketno plašen je bil izraz njenega obličja — ali samo za moment ... Nato je zapazil, da sta se pozdravila strast njegovega lica in poželjenje, ki se je vnovič zaiskrilo v njenih očeh. Prav tako kakor se sre­čata stara dobra znanca po mnogih letih na cesti: pozdravita se vljudno in v tema se jim povrne spomin na pretekle sknpne dneve in vse boje, ki sta jih doživela drug poleg drugega, srce jima zaigra veselja, razgrejeta se in vzkipi staro prijateljstvo: ne moreta spustiti rok, ki sta si ju hladno podala v pozdrav, stiskata si jih neprestano in potem gresta v gostilno ...

Tedaj se je obrnil Viktor na stolu in razprostrl molče roke proti nji. Stopila je Stela korak nazaj in zatrepetalo ji je srce. Zatrepetalo pa ji ni požeijenja in strasti, zatrepetalo ji je boli, ki je bila v trenotnem spoznanju, da je pravzaprav hudo in žalostno, biti žena. Ali to je prišlo le za trenotek: nato pa je stopila k Viktorju, vsplamtelo je v očeh koprnenje in Stela, Židinja, je sedla na njegovo koleno, ovila se z mehkimi rokami vratu in mu poljubljala obraz, da sam ni več znal, kje da je ...

Tako je zapeljala kača lepega pomladnega jutra Viktorja Figo, ko je bil bival šele en teden v paradižu.