Eugene Varlin: Spomin izza pariške komune
| Eugene Varlin: Spomin izza pariške komune Anonimno |
| |||||||||||||
Med nekaterimi pariškimi ulicami, ki so tekom zadnjih dni dobila svoja imena, je tudi ulica Eugene Varlin. To ime obuja krute spomine, predočuje nam zopet pijane tolpe Verzeljcev, uladnih čet, ki so tako kruto divjali v Parizu po porazu komune, kakor svoje dni divji Huni na svojem pohodu v solčnato Italijo.
Čujmo, kaj o tem zgodovina pravi:
Varlin je bil knjigoveški pomočnik. Čital je marljivo znanstvene knjige in si tako pridobil precej obširno izobrazbo. Vsled svojega lastnega mišljenja in razmotrivanja je postal socialist. Bil je ustanovitelj »internationale« in ko se je cesarstvo že nagibalo svojemu koncu, je igral kot izboren govornik na shodih volilcev v delavskih predmestjih veliko ulogo.
Leta 1871, ko so pariški puntarji razpisali prve volitve, je bil Eugene Varlin izvoljen članom komune. Najprvo je delal v finančnem odseku, kasneje pa v odseku za preskrbo vojske. Bil je med tisto malo četo, ki se je v krvavem majskem tednu hrabro borila do zadnje barikade. Dne 26. maja je poskusil z nevarnostjo svojega lastnega življenja rešiti 50 porokov, katere so kruto preganjani komunardi postrelili v ulici Rue Haxo. Ko so dne 28. maja počili zadnji streli, ko je vse zvršil do zadnjega kar je smatral za svojo dolžnost, je vrgel puško od sebe in je po Parizu iskal zavetja pred podivjanimi Verzeljci.
Več dni in noči je blodil po Parizu, slednjič se je pa vsedel truden in zmučen na stol pred neko kavarno v ulici »Rue Lafayette« v obližju »Square Montholon«. Ni si dal odstriči svojih dolgih valovitih las, ne svoje dolge goste brade. Ako bi si dal odrezati svoje dolge lase in brado, nihče bi ga ne bil spoznal, dasi je bila njegova podoba po vseh razložniških oknih izpostavljena na ogled. Morda bi si bil s to spremembo rešil tudi življenje svoje.
Neki mimo gredoč človek, ki je imel na svojem jopiču pripet znak častne legije, je pristopil k njemu, ga potrkal po rami in dejal: »Vi ste Eugene Varlin, član komune?« Varlin ga je pogledal in mu ni odgovoril. Neznanec je pomignil častniku, ki je s patruljo korakal mimo kavarne. Častnik se je približal in neznanec je rekel: »Aretirajte tega gospoda, on je član komune. Poznam ga, to je Varlin.«
Častnik, lajtenant Sicre 67 polka je zgrabil Varlina za ovratnik. Ovaduh je Sicru povedal svoje ime in stan. Le ta je v svojem poročilu na zapovednika polka zamolčal ime gnjusnega ovaduha, povedal pa je, da je bil katoliški duhovnik, komur se je zdelo varnejši hoditi v navadni civilni obleki, kot v duhovniškem talarju. Njega so za časa komune aretirali, radi tega se sedaj maščuje.
Sicre je peljal Varliina pred generala Lavan Conzeta. Na vprašanja ni odgovoril. General je zapovedal kratko: »Ustrelite ga, tamle za zidom!« Sodrga v zidanih krilih in fraku je pa kričala: »Peljita ga naokrog!« Vojaki so ubogali.
Zvezali so mu roke, dva vojaka sta ga vzela v sredo, drugi so ga pa suvali s puškinimi kopiti. Ženske hijene v baržunu in svili so mu pljuvale v lice, strahopetneži v cilindru in fraku so ga pa tepli s palicami, da je bil ves krvav, kakor Krist, ko so ga bičali privezanega k stebru. Ta muka je trajala pol ure. Slednjič so se rabelji ustavili. Posad li so ga na stol in ga vstrelili iz bližine. Bil je že nezavesten v sled prestanih muk, preden so ga ustrelili.
Copee, klerikalni pisatelj, je napisal enodejanski igrokaz, v katerem kaže plemenitega duhovnika ki je pod komuno mnogo trpel, kasnejše pa skrival pri sebi komunar da, kojega bi Verzeljci na licu mesta ustrelili, če bi jim prišel v pest. Določil je duhovniku vprav nasprotna dejanja, ki so bila očitno v nasprotju z dejanji ovaduha, ki je ovadil Varlina.
Plačilo ni izostalo. V pariških delavcih je še živo živel spomin na gnjusnega duhovnika-ovaduha. Na. stali so kravali in igrokaz se je prepovedal.
Igrokaz dandanes spi spanje pravičnega med drugimi enakimi literarnimi produkti. Ime Varlina, katerega so umorili brez sodnjiske sodbe, se pa dandanes blišči na tablicah neke pariške ulice.
In duhovniki? Izvzemši majhno peščico bodo še v prihodnje jokali, koliko je Krist trpel, da bodo tem ložje uživali nebesa že na tem svetu, naobratno bodo pa skrbeli, da bo vsak trpel še hujše muke kakor Krist, če bo skušal ljudstvu odpreti oči in jih s tem prikrajšati na udobnem življenju. Za vero se jim ne gre, vsaj večini ne, pač pa za udobno, brezdelno življenje.