Esfira

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Esfira. Povest o votlih očeh.
Angelo Cerkvenik
Izdano: Ženski svet, 1927 (5/7–11)
Viri: dLib 7, 8, 9, 10, 11
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

I.
Prepis iz mojega dnevnika.
[uredi]

Kovno, 1. septembra 1918.

Že tri dni sem tukaj.

Stanovanje so mi preskrbeli v vili «Esfira, v hiši tovarnarja Goldsteina. Gospa Goldsteinova me je zelo prijazno sprejela.

V velikem salonu je bilo tiho, mrzlo in neprijazno. V desnem kotu je stal klavir, na sredi dvorane večja miza, pri izhodu na balkon pa majhna mizica in poleg te dva foteljčka.

Zazdelo se mi je, da sem v mrtvašnici. Odkod ta mrzli, mrtvaški vtis?

Gospa je bila oblečena v črno.

«Dober večer, gospod poročnik, zelo me veseli!»

Nekaj bi ji bil moral odgovoriti, a vse besede so mi obtičale nekje globoko v možganih, v gosto meglo povite. Skušal sem jih odkriti, pogledati jim v oči ... Zaman! Videl sem le žalostne oči gospe Goldsteinove in spoznal sem, da so jokale za solzami, ki so bile že vse izplakane.

«Veste,» mi je dejala, «saj mi bi ne oddali sobe ...»

«Vem, gospa, prisilili so vas. Vojna je!»

«Da, vojna!»

«Neprijetno vam je imeti tujca v hiši.»

«Ne vem, kako bi rekla ... vsi smo tujci.»

«Razumem, gospa! Saj dobro vem ...»

«Motite se! Le zavoljo miru nam je. Imam bolno hčerko, ki ljubi le mir. Včasih pa so nam poslali sem oficirje, ki so razbijali, kričali, kleli, se pretepali ... Zgodilo se ja nekdaj celo, da je neki madžarski stotnik trkal ponoči na duri njene izbe.

«Gospa,» sem ji rekel, «vem, da vam je neprijetno, ker sem tukaj, a če želite, si bom skušal poiskati kaj primernega drugod.»

«Ne, ne,» mi je hitro padla v besedo, «poslali bi nam koga drugega in kaj bi imeli od tega? Zdi se mi, da ste dobri, da boste marsikaj razumeli, kar je bilo drugim popolnoma nedoumljivo.»

Priklonil sem se, ji poljubil roko in odšel.

Zvečer mi je predstavila svojo hčerko.

Pogledal sem jo:

Nepopisna lepa ženska. Netelesna lepota, sveta lepota. Proti volji mi je pogled ušel na moje roke.

Kako bi se mogel takšne lepote dotakniti s temile umazanimi rokami?

Počasi je stopala proti meni.

Previdno.

Ali se ni mladost ustavila v neki davni, pradavni dobi v tej čudoviti ženski? Ali ni neka čudežna sila obvarovala to telo pred časom?

Leta so tekla, leta so sivela — njen obraz pa je ostal otroški, zlati lasje, nebeške oči.

Nebeške oči.

Takšnih oči nisem videl nikdar preje. Bog ve, ali jih bom videl še kdaj v svojem življenju? Skoraj ne morem verjeti.

Zagledale so se vame.

Izbruhnil bi bil v jok, a jok mi je osvinčenel. Prestrašen sem zrl vase in vse v meni je bil le svinec, težak kakor zemlja.

Misli so mi svinčenele pod vplivom tega pogleda.

Moj Bog, kaj je v teh očeh?

Obraz se je smehljal, oči pa so mrtvo, spokojno zrle v daljno neizmernost.

Nisem vedel, da je zrla v brezdanjo temo, v večno temo.

Počasi je stopala.

Umaknil sem se in zajecljal:

«Gospodična ...»

Pomolila je svojo ročico proti meni.

Previsoko jo je dvignila. Poljubil sem ji roko.

«Ne,» je rekla, «nisem hotela.»

Šele v tem trenutku sem opazil materin pogled. Toliko brezsolznega joka je bilo v njih, da se je moj krik sam izruval iz srca:

«Povejte, govorite!»

Gospa je molčala, deklica se je stresla.

«Povejte, prosim, govorite!» sem še enkrat rekel.

«Ali je ta hiša zakleta» sem se zdrznil.

«Nič ni,» je odgovorila hčerka, «nič ni strašnega, le moji materi se dozdeva, da je to nekaj tako zelo žalostnega ... slepa sem od rojstva ...»

«Slepa?» sem kriknil in krik je padel med nas kakor raztopljen svinec v mrzlo vodo. Težko je ležal med nami ...

Potem pa je premagala bolest, s katero je moj krik napolnil širno dvorano, in je tako ljubeznivo, tako sladko šepetala:

«Slepa sem za vas, za mamo, za očeta in za vse, ki pravijo, da vidijo. Nikdar nisem videla in niti od daleč ne morem doumeti, v čem obstoji sladkost gledanja. In zato je vam vsem mnogo strašneje pomisliti na to dejstvo nego meni.»

«Gospodična, vem le, da je okrutna krivica, kar se je zgodilo z vami.»

Nasmehnila se je.

O, ta nasmeh mrtvih oči!

«Kaj se je zgodilo z menoj? Mar mi ni dobro? Slepa sem in kljub temu imam vsega v izoblju. Lepot ne vidim, a strahot tudi ne. Koliko jih je, ki niso slepi, pa umirajo, ker so lačni in nimajo, kamor bi položili svojo glavo.»

Nisem verjel njeni besedi. Zame je bila laž. Verjel sem le v kruto krivico, ki ni dala lepoti, živi lepoti, da bi se spoznala, da bi se videla.

Svoj vid bi bil v tistem trenutku dal, če bi bila mogla ona spregledati.

Razumel sem vse: razumel sem, zakaj nista gospod in gospa v teh treh dnevih spregovorila niti ene same besedice, razumel sem, zakaj je gospa vsa v črnem, zakaj so njene ustnice zašepetale, da smo si vsi tujci, razumel sem, zakaj se je smrt naselila v tej tihi, mrzli dvorani, zakaj mi je predvčerajšnjim kri oledenela, ko sem se dotaknil gospejne roke.

Razumel sem naposled, zakaj je tujec v tej hiši kakor žebelj, ki so ga zabili v roko in v nogo Križanega.

Razumel sem vse.

In zato sem se zvečer, ko sem bil sam s svojo mislijo, ves vdal joku.

10. septembra 1918.

Esfira ji je ime.

Danes zvečer mi je povedala. Bil je nenavadno topel večer. Vrhovi visokih, belih brez so se dotikali svetlih zvezd. Daleč spodaj pod gričkom je mrgolelo na tisoče lučk: mesto v daljavi, nekje daleč je zatulila lokomotiva. Potem pa je bilo vse tiho, mirno. Le bela debla visokih brez so motila temni mir.

«Tiho je,» je dejala.

«In lepo,» sem dodal.

«In lepo,» je ponovila.

«Ali je lepše nego pri vas doma?»

«Mislim, da nisem videl in občutil nikjer in nikdar nič lepšega, nego je to današnje, v tej noči.»

Ali nisem, povedal nekaj neznansko neumnega, nekaj takšnega, kar je zvenelo tako vsakdanje, skorajda kakor mlatenje prazne slame?

In vendar sem v globini, vprav na dnu zavesti občutil, da sem povedal, česar je bilo moje bitje prepolno.

Zasmejala se je.

Kakor sladak strup se je vtihotapil ta smeh skozi možgane v sleherno žilico krvi in me mamil, mamil, da sem gubil vero vase in jel verjeti v — Boga ...

O sladkoopojni smeh!

In mrtve oči!

In vendar sem moral jokati!

Kaj je z menoj? Ali sem zblaznel? Esfira me tako gleda s svojimi mrtvimi očmi, tako ma boža s svojim neizmerno širokim pogledom, tako me opaja s svojim sladkim smehom.

«Dobri ste in rada vas imam!»

Zakaj sem dober? Mar zato, ker jo imam rad? Ali jo imam res rad?

Ali ni to le užitek, ki je izključno le moj užitek?

Rad jo imam.

Samo to vem.

Bil je lep večer, večer, ki so ga motila le bela stebla visokih brez, poljubljajočih svetle zvezde.

In ona — ni videla ...

Ne more biti, da bi ne videla.

Vse, prav vse je videla ...

11. septembra 1918.

Njeni beli prstki so se dotikali črnih tipk klavirja.

Ali igra še katera tako?

Mnogokatera igra bolje, a tako — nobena. Nobena ne more tako igrati.

Ona vidi v klavirju.

Pela je tiho pesem in jaz sem jo poljubil.

Pela je pesem brez besed.

Ni se prestrašila, ni nehala peti in igrati, ko sem jo poljubil.

Ko je pozneje položila svoje bele roke v naročje in me je objela mrzla tema široke dvorane, me je stresel mraz.

«Oprostite, gospodična Esfira ... bilo mi je tako ... tako, veste ... ne vem, zakaj sem moral ...»

«Gospod, prijatelj moj, tudi meni je bilo tako ... tako, da sem vedela: ne more in ne sme biti drugače.»

«Ne more biti drugače,» sem ponovil.

«Kaj naj vam oprostim?»

In zopet je zaigrala.

Počasi, tiho, žalostno, o, prežalostno! Pesem o brezmejni, brezčasni temi.

Nisem razumel.

Pesem je pela, ki je bila čudežna, kakor je čudežna lepota njenih oči.

Hotel sem bežati, a noge so mi odrevenele.

Poleg nje bom umrl.

Kovel, 15. septembra 1918.

Na potu sem. Vodil sem transport nemških ujetnikov, ki so se vračali iz Rusije, v neko taborišče.

«Ali bo še vojna?» so me spraševali.

«Seveda bo, še dolgo bo!»

«Strela jih ubij!»

In vendar — tako sem pomisli — si želim, da bi vojna še trajala, da bi mogel ostati poleg Esfire, vendar mi ni žal, da je vojna nastala.

Prestrašil sem se pred to mislijo. Sam sebe nisem več poznal.

Odkrižati sem se hotel svoje zavesti kakor nadležnega tujca.

Kaj bi rekla Esfira, če bi le od daleč zaslutila mojo umazano misel?

Zadnje dneve sva presedela po dolge ure skupaj. Poljubil pa je nisem več.

Pogovarjava se o najnepomembnejših stvareh in vendar jo ljubim za vsako besedo, ki jo izpregovori, bolj.

«Jaz vas imam rada, a vi boste šli in nikdar več vas ne bo nazaj!»

«Vrnil se bom.»

Njen obraz se je zresnil. Obrnila je glavico proti meni in rekla:

«Zakaj niste premislili, kar ste izustili? Nikdar se ne boste vrnili; to se ne more zgoditi. Predobri ste, da bi se vrnili ...»

«Predober?»

Nasmehnil sem se, ker je nisem mogel razumeti.

«Zakaj se smejete? Saj ste res predobri! Prepričana sem, da boste v svojem življenju srečali marsikatero bitje, ki bo bedno in usmiljenja potrebno, ki bo prosilo tolažbe ... in ne morem verjeti, da bi vi ne mogli dati ljubezen za ljubezen. Samo trdosrčnež bi mogel iti mimo in ne videti in ne imeti srca.»

Sram me je bilo, da sem se bil zasmejal.

Ko bi mogel ostati pri njej!

«Res» je po kratkem molku dejala, «niti trohico bi vas ne mogla imeti rada, če bi ne mogla verjeti, da ste dobri.»

Spomnil sem se svoje male Zoše.

Poročiti sem se hotel ž njo kar takoj. Tako je bila lepa in tako bedna!

Zakaj?

Ali so bedni vrednejši od drugih, ki niso bedni?

To je bolezen!

O kako silno težko čakam na vlak! Kdaj bom zopet pri njej?

Kovno, 17. septembra 1918.

Danes sem se vrnil in danes moram oditi. Za vedno! V Pskov. V Pskov!

Esfira še ne ve.

In vendar ne bom danes še odpotoval. Še to noč bom ostal pri njej, samo še to noč ...

Pskov, 20. septembra 1918.

Esfira, jaz jočem.

Zakaj sem čakal še vso noč? Zakaj se nisem takoj odpeljal?

* * *

Ko sem ji povedal, da bom odpotoval, da je morebiti ne bom nikdar več videl, se je nasmehnila.

In njen nasmeh je bil kakor tista žalostna pesem na klavirju.

Nič ni rekla. Potem pa se je zresnila in vprašala (glas se ji je tresel):

«Ali ste žalostni?»

Molčal sem. Vsaka beseda bi mi bila izvabila glasen krik.

«Vem», je rekla, «a bolje bo, če se razideva. Vidite, jaz ... kaj vam morem jaz nuditi? Slepa ženska! In vi meni? Mogoče mnogo, a Bog ve, koliko časa. Morava, se posloviti, kajti čutim, da bi se po nekoliko dneh ne mogla več ločiti od vas ...»

«Samo še to noč mi žrtvujte», sem jo šepetaje prosil.

Dolgo je molčala.

«Ob petih zjutraj se bom odpeljal.»

«Pridite», je zašepetala in zardela.

* * *

Prišel sem. Predno sem utegnil potrkati, je odprla duri svoje izbe.

«Tiho, po prstih, prosim!»

Ustavil sem se sredi sobe. Bilo je temno. Prijela me je za roko in me peljala k otomani.

«Sedite!»

Pozvonila je.

V spalnico je vstopila njena sobarica, mala Idečka.

«Idečka, mraz mi je, zakuri mi v kaminu!»

Dolgo, dolgo sva sedela.

Poljubljal sem ji roko. Ni mi branila. Hotel sem se ves potopiti vanjo, da bi bil ves v njej, da bi bila sleherna njena misel moja misel, sleherno njeno čustvo moje čustvo; slutil sem, da se v njej nekaj velikega godi, kajti nekikrat je zadrgetala po vsem telesu.

Plamen iz kamina je le slabo obseval njen profil.

Skušal sem iskati misli in čustva v njenih očeh.

«Zakaj me tako gledate?» me je nenadno vprašala.

«Lepi ste, Esfira!»

«Lepa? Ne, ne! Povejte po pravici, zakaj me gledate!»

«Rad bi vedel, kaj se v tem trenotku godi v vaši ... — kako naj povem? — recimo: v vaši duši, v vašem srcu, ali če hočete: v vaših možganih.»

«Kaj se godi v meni? Da, nekaj se godi, nekaj, česar ne morem videti in objeti s svojo mislijo ... nekaj, pred čemer me je strah ...

Strah me je pred to strašno željo:

Videti bi hotela tvoje oči ...

videti tvoje oči!»

Zašepetala je in v tem šepetu je bilo toliko krika, tolika nepopisnega gorja, da se mi je utrgal iz srca plaz joka.

Naslonil sem glavo nanjo; objela me je in me poljubila na ustnice.

«Mora tako biti,» je rekla in ni jokala.

In zopet me je poljubila, in zopet, zopet ...

Potopil sem se v čistem hrepenenju do dna, prav do dna, in hrepenenje je bilo brez dna, kakor njene mrtve oči.

«Nikdar več ne bom nikogar poljubila.»

Ali je rekla sama sebi, ali je hotela povedati meni?

Že sem hotel odpreti usta, že sem ji hotel priseči, da tudi jaz ne bom nikdar več ...

«In vi,» je dejala «ne smete več misliti name, ko boste odšli ... Srce bi me bolelo», če bi vedela, da trpite zavoljo mene, da ste mi nekaj obljubili, kar bi vas kdaj pozneje tlačilo kot neizpolnjena obljuba.»

Esfira, Esfira!»

«Prijatelj moj, moj najljubši, slepa sem, pravijo, in vendar vidim več nego ti ...»

Tako me je nekaj časa tikala, nekaj časa vikala.

Zopet sva obmolknila.

«Tako kratka je bila ta sreča, tako zelo kratka! Ah, ostani tukaj! Ne hodi tja! Ostani!»

«Ostal bom pri tebi. Nikakor ne bom šel.»

Tedaj je nepričakovano zajokala.

«Prekleta vojna!»

«Zakaj, Esfira?» sem jo vprašal.

Nikdar nisem zvedel zakaj. Niti danes ne vem še. Le temno v daljavi sem bil nekaj zaslutil.

«Tudi vojna je morala biti!»

«Morala?» me je vprašala. «Čeprav! Nič manj ni zato prekleta!»

To so bile njene poslednje besede. Dolgi dve uri je slonela s svojo glavico na mojih prsih in se mi je vsa vdala. Bila je vsa jaz, in jaz sem bil ves ona.

Poljubljal sem ji oči.

Mrtve oči.

Mimo vile ja korakala vojaška patrulja.

Z bližnjega zvonika se je oglasil zvon ...

«Oditi boš moral.»

«Saj ostanem tu, Esfira!»

«Če me imaš res rad, odidi!»

In tedaj sem jo poslednjič poljubil.

«Vredno je bilo živeti,» je zašepetala.

* * *

Lokomotiva je zažvižgala; vlak je zdrdral v gosto meglo.

Kako malo sem videl! In nisem bil slep. Povsod le megla, gosta, neprodirna megla.

Pskov, 5. oktobra 1918.

Pisala mi je.

«Do zdaj sem bila tako zelo sama sredi brezkončne teme. Odkar pa sem Tebe videla, sem vsak hip s Teboj.»

Povedala mi je v pismu, da je pri njej doma čudno in žalostno. Mati venomer joče, oče pa po več mesecev ne spregovori niti besedice.

Žalostna je in vendar presrečna. Spominja se vsak trenutek tiste prelestne noči, zaradi katere ji je menda Sabaot vdihnil življenje. Premnogokrat se na kolenih zahvaljuje Njemu, ki ji je ustvaril srce.

Njena sreča je popolna.

Noče in ne more sicer trditi, da bi ji še ena takšna noč, še več takšnih dni ne potisočerilo globine in sladkosti v občutju sreče. Ne ve, kako bi bilo, boji se misliti na možnost, da bi živela skupaj z menoj ... Pa naj bo kakorkoli že: preverjena je, da je ni sile, ki bi mogla izbrisati iz njenega življenja vero, da se more smatrati za najsrečnejšo žensko, ker ji je bilo dano popiti čašo najčistejše ljubezni prav do dna. Laže ji je pojmiti resničnost in veličino te sreče v vsej popolnosti, ker je slepa in je zategadelj ne more motiti brezpomembna zunanjost.

Vse, kar človek more videti, je brezpomembno, ker je omejeno.

Edinole tema je brezmejna.

Tako mi je pisala. Naj ji odpišem, me prosi. Mama ji bo čitala. Ni mi treba misliti, da bo mama čitala. Mislim naj si: Sabaot bo Esfiri podaril vid samo za toliko trenutkov, kolikor ji bo potrebno, da bo mogla prečitati njegovo pismo. Mama jo ima tako rada, da bo čitala in ne bo vedela, kaj čita.

«Tudi jaz ljubim mamo», piše «in če bi vedela, da bi ji mogla odvzeti le del tistega večnega trpljenja, ki ga trpi zavoljo mene, če bi ji darovala svoje življenje, še ta trenutek bi ga darovala.»

In sem ji res pisal, kakor da pišem samo njenim očem:

«Moje oči!

Esfira moja, videl sem Tvoje oči, videl sem najlepše oči na svetu, kajti verjeti ne morem, da bi mogla še kje živeti lepota, ki bi bila lepša od Tvojih oči. Včasih me obide čudna misel:

Da bi Ti Bog dal in bi spregledala samo za kratek hip, da bi uzrla v zrcalu samo za bežen trenutek lepoto svojih oči.

Da bi Te tedaj vprašal Bog:

«Glej, Esfira, takšne so tvoje oči. Povej mi, kaj hočeš: ali hočeš ohraniti vid in izgubiti to lepoto, ali pa biti večno slepa in tako čudovito lepa? Povej, kaj želiš, in tvoja volja se bo zgodila!»

Esfira, jaz trepečem zate; Esfira, Tvojega odgovora se bojim.

Bojim se, da bi se zbala za svojo lepoto ... in če bi se Ti ne zbala, bi kriknil jaz:

«Bog, Bog, ne skušaj je, ne uniči te najpopolnejše lepote ... vzemi ji vid ...»

In še čudnejša misel me včasih muči: Da mora menda tako biti, ker je Bog ustvaril prepopolno lepoto in se je prestrašil svoje lastne ustvaritve: tolikšne lepote, in ji je v poslednjem hipu udaril pečat žalosti. Prestrašil se je, kakor se je bil v pradavni dobi prestrašil babilonskega stolpa.

Lepota in vid, tako silen razum in tako prečloveško srce!

Predaleč bi se oddaljila od svojega rodu; preveč podobna bi bila svojemu Stvarniku ...

Esfira, zdaj veš, da tudi razumem — po svoje — Tvojo srečo.

* * *

Danes bi več ne jokal, kakor sem jokal v tisti noči.

Le gledal bi Te. Niti ljubiti bi se Te ne upal.

Ljubim Te le zdaj, od daleč, ko si mi tako daleč, da vidim Tvoje oči le skozi meglo. Gledal bi Te večno in ljubil ne bi — nikogar.

* * *

Prišel bom, Esfira; pričakuj me!»

Tako sem ji pisal, tako obljubil, prišel pa ne bom. Bojim se, da bi pozabil mater, domovino, vse, vse; bojim se, da bi pozabil sebe.

Žalost bi bila prevelika, sreča preopojna. Opojnost pa je kakor blaznost.

Moje bitje bi se vrnilo v mater in očeta, raztrgalo bi se v dva, v meni bi pel beli dan pod gorečim ekvatornim solncem, v meni bi jokala ledena polarna noč ...

Ne, ne, ne smem iti k njej!

Prešibak sem. In bolest je pretežka, radost premogočno silna.

Umrem naj: šel bom!

Pskov, 11. novembra 1918.

Nisem šel. Danes se odpeljem v domovino. Domovina je osvobojena.

Včasih sem divje hrepenel po tem trenutku: da bi doživel svobodo svoje domovine.

In zdaj? Zdaj mislim na Esfiro.

Ali je domovina manj, ženska več?

Spoznal sem: Človek je vse ...

Ljubljana, 23. novembra 1918.

Doma sem. Mrzlo je. Konji tekajo po ulicah. Včasih jih pridrvi kar večje krdelo po Dunajski cesti. Videl sem konja, ki je mrtev bežal v Tivoliju. Umrl je, ker je bil lačen.

Nekaj me je presunilo. V srce me je zbodlo.

Levo oko je imel odprto in me gledal.

Mrtvo oko.

Esfira, samo v tvojih očeh sem videl tolikšno žalost.

Prestrašil sem se in ga gledal dolgo, dolgo.

V žalosti sem videl Boga; spoznal sem prav na rahlo — komaj za zasluten trenutek — večnost.

Pisal sem ji žalostno pismo o mrtvem očesu konja, ki ga je pokončal glad. Povsod je mraz, povsod noč, povsod žalost ...

II.
Prepis njenih pisem in njenega dnevnika.
[uredi]

Kovno, 20. decembra 1918.

Rihard!

Saj ti smem pisati! Saj ne bom motila tvojega miru!

Moram ti pisati, kako se je zgodilo, ker sama ne morem prenesti tega težkega bremena ...

Zunaj je bilo toplo.

Z juga so pripihali topli vetrovi. Idečka, ki je šla z menoj na sprehod, je rekla, da je prišlo z juga poletje na obisk ... Ko sva prišli domov, sem šla v očetovo knjižnico.

Zelo rada sedim v njegovi knjižnici. Prijetno je sedeti ob kaminu in prisluškovati mislim tisočerih velikanov, ki so se v tisočerih knjigah razdali svetu, ki v tisočerih knjigah žive v sobi. Rada poslušam, kako gori v kaminu ogenj. Včasih zaplapola ogenj in v neskončni temi zagledam nekaj, kar se dviguje iz teme. Kako čudovito poje ogenj! Včasih sem vzela v roke kitaro in sem brenkala tiho, tiho, spremljala sem pesem ognja, spremljala sem čudovite melodije, ki prevevajo umiranje, upepeljevanje teles.

Umirajo in pojejo. Umirati je prav tako sladko, kakor porajati se.

Sedla sem v naslonjač in sem poslušala.

Nepričakovano me je predramil osorni glas mojega očeta. V sobi poleg knjižnice sta se prerekala oče in mati.

Še nikdar ju nisem slišala, da bi se prepirala. Po navadi sta šla drug mimo drugega, sta se le pozdravila, včasih pa nista sploh besedice spregovorila.

Stopila sem k vratom. Skrila sem se za zaveso ter prisluškovala.

«Dovolj je že stara,» je rekla mama.

«Neumnost! Kaj imajo njena leta s tem opraviti!»

«Ti ne razumeš,» je dejala mama, «da mi je to breme mnogo pretežko. Že dvajset nepopisno dolgih let ga nosim! Ali ne moreš razumeti, da bi mi Esfira odvzela velik del bremena, če me ne bi obsodila.»

«Vrag te vzemi! Kar je, je! Zavoljo olajšanja tvojega bremena (jaz ne verujem vanj; to ti odkrito povem!) in zavoljo njenega odpuščanja še vedno ne bo izpregledala!»

«O, ti ne veruješ ... trd si! Nisi človek!»

«Smešna si! Saj sem ti rekel: nočem otroka! Bolna sva! Otrok bi se mogel roditi slep, a ti: Ne, ne ... deklico hočem, deklico ...»

«Saj vem, da sem kriva, saj vem, da sem prišla okužena v ta zakon, a ti veš, da ni vse to izključno le moja krivda.»

Mati je zajokala. Tako je zajokala, da bi bila tudi jaz kmalu glasno zaihtela.

Po prstih sem odšla.

Tisto noč sem prvič zaplakala zavoljo svojih oči.

Zakaj sem zvedela skrivnost svojih oči?

* * *

Zvečer je prišla mama k meni. Jokala je.

«Zakaj jočeš, mama?»

«Esfira, ti tega ne moreš razumeti, ti ne boš mogla tega nikdar doumeti. Slepa si in moja hči si! Če bi sama morala dati svoj vid, da bi ti izpregledala, bi niti kratek hip ne premišljevala, kaj mi je storiti! Dala bi svoj vid in bila bi srečna. Moj otrok si ... Esfira, če sem jaz kriva, če sem, morebiti, jaz edina kriva, da si slepa ...»

Beseda ji je zastala v grlu.

Čutila sem, da je uprla svoje oči vame, da mi je z nepopisno grozo v duši zrla v obraz, da bi videla v mojih očeh, kaj bom rekla o njeni krivdi.

Srce ji je nehalo biti, dih ji je postal.

Kaj naj rečem? Kako naj ji povem, kar mislim?

Molčala sem.

«Esifira, včasih mislim, da sem kriva, ker bi bila morala skoraj vedeti, da utegneš ob porodu oslepeti.»

«Ob porodu oslepeti?» sem ponovila in tiho sem se vprašala:

«Tedaj sem, ko sem se rodila, videla ... moj Bog ... videla?»

«Da», je odgovorila mama «zdravnik mi je rekel: «Gonoreja je najstrašnejša bolezen, vsaj po mojem preudarku in po mojih izkustvih. Pravijo, da je to nenevarna bolezen, da je medicini igrača ozdraviti človeško telo te bolezni. Res je samo to: medicini je vse mogoče, toda samo mogoče ... Jaz ne verujem, da se da v vsakem primeru ozdraviti gonoreični bolnik ... še več, jaz bi kot zdravnik v nobenem primeru ne mogel trditi: pozitivno, absolutno pozitivno je, da si zdaj ozdravel. Kdo mi more jamčiti, da sem pokončal poslednjega gonokoka v bolniku, kdo mi more zagotoviti, da v kakšnem izmed milijonov in milijonov skritih kotičkov ne čepi mirno in potrpežljivo to strašno življenje: gonokok? Kdo mi more jamčiti, da sem v hiši, v kateri ni pet let nihče preganjal stenic, pokončal poslednjega krvosesa? Mogoče je vse ... a samo mogoče!»

Umolknila je, pričakovala je moje tolažilne besede, a beseda mi je ležala v srcu kakor težak mlinski kamen. In vendar ni bilo v mojem srcu niti sence jeze, niti slutnje očitka ali grde misli.

Tako razumljivo se mi je zdelo, da bi ne mogla materi odpuščati.

Materi odpuščati?

Mraz me je stresel ob tem pomisleku. Predno bi ji odpustila, bi ji morala biti sodnik, spovednik, kronik!

Zaman je čakala.

«Esfira, ali ne nazumeš?»

«Vse razumem, ljubljena mama. Povej mi vse.»

«Po enem letu zdravljenja mi je zdravnik rekel, da je storil vse, kar je mogoče sodobni medicinski znanosti storiti. Če mi bo usoda mila in mi bo podarila dete — čeprav so mi gonokoki pet let pokončavali telo — tedaj mi je rekel, ga moram ob porodni uri poklicati ... Nisem ga poklicala; grešila sem drugič, težko sem grešila.»

Nekoliko trenutkov je molčala. Zazdela se mi je, da slišim pritajeno ihtenje.

«Nadaljuj, mama!»

«Prestrašno sem trpela», je nadaljevala, «tako trpela, da sem pozabila prav vse. Ne vem, kako si se rodila, ne kdaj si se rodila. Nezavestna sem bila, ko si prišla v življenje. Šele po dveh urah so me obudili k zavesti ... Tvoja usoda je bila tedaj že zapečatena. Bila si strašno bolna na očeh. Vse zdravljenje ni nič več pomagalo.

Pozneje sem vprašala zdravnika, če bi bil mogel odvrniti od tebe slepoto in ti rešiti vid, če bi ga bila takoj poklicala. Po kratkem premišljevanju mi je odgovoril:

«Gospa, vse je v božjih rokah. Ne trdim, da bi bil mogel deklici brezpogojno ohraniti vid, vendar pa menim, da je medicini mogoče ob pravem času marsikaj rešiti. Potolažite se, gospa, absolutno pozitivno ... ne ... ni ...»

Tako mi je rekel, še danes slišim te besede. Zde se mi kakor strastna obsodba moje malomarnosti ... O Esfira, a tako strašno sem trpela, da sem pozabila vse, prav vse.»

«Mama, moralo je tako biti.»

«Tudi nad tem spoznanjem jočem!»

Ure so tekle pozno v noč, mama pa me je držala v naročju in me božala.

«Umreti se tako bojim,» je nenadoma zašepetala.

Kako, da ji je kar tako nepričakovano šinila ta misel v glavo?

«Zakaj?» sem jo vprašala.

«Zavoljo tebe!»

Zopet sva umolknili.

Ura je popolnoči že dvakrat odbila. V sobi je postajalo mrzlo, ogenj je že davno umrl. Le šepetanje najinih glasov se je plaho plazilo od stene do stene. Postajalo me je strah.

«Uboga Esfira, uboga moja deklica, kdo bo mislil nate, ko mene več ne bo? Ne, Esfira, ne, nikar se ne boj! Saj ne bom umrla, saj ne smem umreti! Vsaj tako dolgo ne, dokler ne boš ti umirala ...

In vendar bi že tako rada umrla. Utrujena sem. Preutrujena. Ne morem več. Vedno mislim le na svoj greh. Kako pošastno steza svoja dolga sesala, kako mi pije življenje, puščajoč mi uprav toliko zavesti še, da ostane za seme novi bolesti, vedno večji, vedno obsežnejši ...

Rada bi spala, Esfira moja,

rada bi se vlegla za vekomaj!»

«Mama», sem ji dejala, «saj te imam tako zelo rada! Ali ne zadostuje, da te tako zelo ljubim? Ali ne umeš piti in izpiti do dna čaše, napolnjene s to ljubeznijo? Mama, le tvoja žalost mi kali občutje nepopisne sreče!» «Dete moje, poskušala bom pregnati to žalost, tebi na ljubo!»

Poljubila me je ter odšla.

Sama sem ostala v brezkončni temi in z menoj materina misel:

«Kdo bo mislil nate, ko mene več ne bo?»

Ti, moj dragi, Ti boš mislil name!

K Tebi bom šla, tja doli na jug in včasih Te bom obiskala. Poiskala si bom v Tvojem vrtiču kotiček, kjer rastejo tiste bele breze, o katerih si mi marsikaterikrat pripovedoval. Bele breze! Kakšne neki so bele breze?

Včasih sem presedala ure in ure pod našimi v vrtu in sem prisluškovala njihovim pomenkom.

Tako tiho, tako čudovito opojno so šelestele. Videla sem jih ...

Ker sem slepa, sem videla, da so povsem podobne meni.

Saj sem tudi jaz zase le brezoblična duša in Ti si prav takšen in in breza tudi ...

Vas ločijo oblike. Jaz, ki mi je dano, da ne poznam oblik, jaz vem, da smo vsi mi: bela breza, moj konjiček, Ti, moj prijatelj, in jaz, da smo vsi eno in isto.

Rihard, le pod brezami bi sedela in ne bi Te motila.

Le sem ter tja bi prišel k meni, Rihard, in bi mi rekel:

«Prijateljica moja, Esfira!»

Nasmehnila bi se tedaj in bila bi srečna.

Šele proti jutru sem zaspala.

21. decembra 1918.

Danes sem bila pri Markovu. Saj ga menda poznaš. Zdravnik je, moj znanec. Nimam ga rada, ker ne veruje, da živi v človeku duša, ker pravi, da živi le oblika, da je vse drugo neumnost.

Dal mi je častno besedo, da ne bo nikomur pripovedoval, o čem sva se pogovarjala.

(Veš, Markov je zaljubljen vame, mogoče le v moj denar; ustreže mi, če le more.)

«Fedor Nikolajevič,» sem mu rekla, «povejte mi, ali je gonoreja sramotna bolezen, recimo: greh?»

«Greh?»

Zasmejal se je.

«Gonokoki so tedaj grešniki ... poslali jih bomo k spovedi ...» je dejal.

«Zakaj se smejete?»

«Ali ste grešnica, ali je greh, vaš greh, če se vas loti španska. Veste, španska je zdaj takorekoč poslednja moda.»

«Ne norčujte se!»

«Gospodična Esfira, čemu ta smešna vprašanja?»

«Želim vedeti, ker se me stvar osebno tiče.»

«Da ni morebiti ...»

«Kaj morebiti?»

«Vseeno je, čeprav ne povem.»

«Ne, ne, povejte!»

«Vaša mati je bila morebiti gonoreična ...»

«O, tedaj je vendar res!»

Proti svoji volji sem ga vprašala.

«Povejte mi, prosim vas, kaj bi vi naredili, če bi bili krivi, da se vam je otrok rodil slep!»

«Kaj bi naredil? Težko vam morem resnico povedati. Teoretično bi lahko našel tisoč načinov rešitve. Resnico pa more dognati in dokazati zgolj praksa.»

«No, nekaj pa vendar lahko poveste; vsaj kaj in kako mislite o tej stvari!»

«Nič si ne mislim, na to možnost nisem še nikdar mislil, a če bi ... ah, neumnost ... pa naj bo! Jaz, vidite, bi takšnega otroka zastrupil.»

«Zastrupili bi ga, pravite, zastrupili?»

«Da, zakaj pa ne? To bi bilo pravično. Kako bi mogel dopustiti, da bi moj otrok po maji lastni krivdi trpel vse svoje življenje? Dokler nima nikakšne zavesti, sploh ni človek. Ne ve, kaj je življenje, smrti sploh zanj ni. Pa, recimo, da so vse to le besede. Nepobitno ostane dejstvo, da bi smrt otroka, ki je slep po moji krivdi, vsaj deloma odtehtala mojo krivdo ... Saj pokora — zavest, da sem umoril svojega lastnega otroka — bi delal le jaz ...»

Najlepše bi, seveda, bilo,» sem mu rekla, «če bi takšen otrok kar sam hotel umreti.»

«Saj, saj! To bi bilo takorekoč pametno, ne najlepše. Žal, pa se takšni uvidevni otroci ne rode nikdar ... Saj otrok še ni človek.»

* * *

Šla sem domov in sem premišljevala:

Če bi bil moj oče jetičen in bi mi vendar vdihnil življenje, ali bi bil manj kriv kot mati, ki mi je dala kri in meso in mi je, proti svoji volji, le posredno vzela vid?

Na milijone starišev rodi bolne, že ob rojstvu na berglje obsojene nebogljenčke. Na milijone otrok se rodi z okuženimi pljuči, na milijone se jih zaplodi že v maternici slepih, gluhih, mutastih, na mnogovrstne načine pohabljenih, brez krvi ... In kdo sme dvigniti kamen ter ga vreči na spočetnike novega življenja?

Na milijone roditeljev ubija svoj komaj sluteni zarod, da celo daljna pokoljenja, z alkoholom in neštetimi drugimi strupi!

Kdo si upa s prstom pokazati nanje: morilci?

Zakaj bi bila prav moja mati zločinka?

Bolezen je prišla nadme in nadnjo!

* * *

Zvečer je prišla k meni iskat tolažbe. Nisem ji povedala, da sem bila pri zdravniku. Le svoje misli sem ji ponovila.

Dobro ji je delo.

«Mama», sem jo vprašala, «da sem tedaj umrla, ali bi ne bilo bolje zame?»

Nisem tako mislila, kakor sem vprašala ... Hotela sem reči: « ... zate?»

Mama je zaihtela.

«Vidim: tvoje besede o sreči so le besede. Bolje, Esfira, bolje bi bilo zate, pa tudi zame ...»

V kaminu je goreče drvo zapiskalo, glasno zašumelo.

«Umira», mi je šinilo skozi možgane, umira in poje.»

Čutila sem njen pogled na svojih očeh.

«Kaj čakam, zakaj ji ne odgovorim?»

«Mama, saj sem vsa tvoja, mama, tisto vprašanje je bilo neumno!»

«Ni bilo neumno!»

Zopet sva umolknili. Zunaj pa je tulil veter. Veter je brez telesa, velika duša; burjo vidiš brez oči. Burjo ljubim.

Mama je odšla.

Markov je rekel, da bi zastrupil svojega otroka.

Da sem vsaj umrla! Mama bi ne bila tako zelo nesrečna.

Tako zelo trpi, da bi rada umrla, pa še umreti ne more ... Rada bi umrla ...

Kako ne, ko pa je tako smrtno žalostna? In ona misli, da ne vidim njenih oči.

Vidim, vidim ...

V scru me objame mraz, žalosten, strašno bolan. In tedaj vidim prav natanko njene oči.

Kakor živa, vtelesena žalost se mi zdi mama, ki ji je slepa deklica večen sodnik, okruten sodnik, spominjajoč jo na greh in zločin. Ne morem se otresti strašnega, davečega me občutka, da hodi venomer po kolenih okrog mene in me prosi ... prosi ... odpuščanja, milosti ... prosi in si ne more izprositi.

O, tudi meni bi bilo potrebno umreti.

Morebiti bi tedaj lahko umrla tudi mama.

Nocoj mi je nenavadno šinilo v možgane; morebiti se je tudi mama v najobupnejših trenutkih ukvarjala z mislijo o moji smrti, morebiti si je v najstrašnejših hipih obupa zaželela, da bi jaz čimprej umrla, čimpreje, čimpreje ... Natanko vem tudi to, da se je te misli vselej prestrašila ...

Trdno sem preverjena, da bi jo, vkljub vsem njenim skritim željam, potrlo do blaznosti, če bi ji njena Esfira danes ali jutri umrla.

A tudi blaznost bi bila še vedno milejša kazen nego to življenje.

Tako ne morem več živeti ...

Včasih sem upala, da se boš vrnil, dragi ...

Lahko noč, Rihard!

22. decembra 1918.

Danes sem zopet šla k Markovu in sem ga zaprosila, da mi pove, kako se je mogoče usmrtiti tako, da bi nihče po smrti ne mogel ugotoviti, da se je človek sam umoril.

Zasmejal se je.

«Markov, smešni ste, saj vam bom vse pošteno plačala. Rada bi vedela. Zakaj bi mi tega vsega ne povedali?»

«Prerad vas imam, Esfira!»

Stud me je vso navdal. Njegove oči so se pasle po mojem telesu in občutek, kakor da mi leze neka ostudna golazen po nagem telesu, me je mučil vprav do srca.

«Vi me imate preradi, vi, Fedor Nikolajevič? Vi ne morete nikogar imeti radi!»

«O ... o ... o!»

«Ne, ne morete!»

«Ali naj vam dokažem?»

«Vi ljubite samo denar, prijetno in brezdelno življenje, čeprav bi mogli ustvariti mnogo koristnega.»

«Ustvariti pomeni: napraviti nekaj iz — niča! Ha-ha!»

Čakala sem, da se je izsmejal.

«Gospod doktor, vi menda ne veste, da v naši hiši velja najprej moja volja!»

«Zakaj mi to pravite?»

«Zato, ker poznam vaše upanje. A ta vaš up je jalov, je slep! Nikdar ne bom vaša žena.»

Zasmejal se je. Grd in besen je bil njegov smeh.

«A jaz vas lahko baš v tem trenutku prisilim, da me vzamete za moža.»

«Kako?»

«Šel bom k vaši materi ter ji povedal, s kakšnimi mislimi se bavite.»

«To bi vam malo pomagalo; saj bi mama verjela samo meni, nikdar vam! Še raje bi mi verjela, če bi se omožila, vam kljubu, s profesorjem Peretzem, ki ga tako zelo ljubite.»

«S tem tepcem!»

«Če pa se premislite in mi poveste način ... ali pa me celo na kakšen način ... no, v tem poslednjem primeru dobite dvojno vsoto. Opozarjam vas pa, da ne sme niti najmanjša sled na mojem telesu dokazati, da sem umrla od nasilne smrti.»

«Ne morem, nič ne morem storiti.»

Tako je rekel po dolgem premišljevanju in se ustavil pred menoj.

«Če je tako,» sem mu odgovorila, «bom danes mesec dni Peretzeva žena! In vi dobro veste, da se ne umem šaliti!»

«Ne, njegova žena ne boste! Kako visoko vsoto mi nudite?»

«Biserno ovratnico, ki stane petdeset tisoč dolarjev. Saj ste jo videli.»

«Kdo mi jamči, da me ne bodo morebiti pozneje zaprli zaradi tatvine?»

«Moje pismo in moja želja, ki jo bom napisala v oporoki.»

«Pogodba je sklenjena. Sprejmem!»

Segel mi je v roko.

Kakor da je smrt vtisnila svoj ledeni pečat na poslednjo stran knjige mojega življenja!

V prvem hipu sem se prestrašila, da bi morda Markov po moji smrti mogel mami povedati, kako in zakaj sem umrla, a kmalu sem se potolažila, ker sem spoznala, da bi s takšno izpovedjo tudi sebe pokopal.

Sedel je in umolknil. Premišljeval je. V izbi je bilo tako tiho, da sem štela udarce njegovega srca. Nepričakovano je tlesknil z rokami, zažvižgal in poskočil.

«Imam jo, imam jo!»

«Kaj imate?»

«Misel, misel! Imenitna misel!»

«Misel?»

«Živa kultura, živa kultura bacilov mi bo pomagala.»

«Živa kultura?»

«Da! Vbrizgnil vam bom v kri bacile tuberkuloze! In še korist bom imel od tega ... Ah, kaj vbrizgnil! Pojedli jih boste takšno dozo, da vas bodo v najkrajšem času uničili. Divja strast me je obšla, da bi mogel gledati, kako bodo trgali pljuča ... Toda obljubiti mi morate ... obljubiti ...»

«No, povejte vendar!»

«Zelo ste pametni, Esfira. Razumeli boste, kar vam bom povedal. Če že morate umreti, tedaj naj vaša smrt koristi znanosti, medicini. Imamo zajce; ž njimi delamo takšne poskuse. A jaz sem vedno trdil in trdim še danes, da razlika med posameznimi vrstami sesalcev tiči v krvi, da, v tistih najdrobnejših delcih krvi, ki jih do danes ni še nihče raziskal ... Veste, včasih se mi zazdi, da ima človek dušo v krvi ... Strela vendar, če bi bila kri pri meni in pri zajcu enaka, bi moral zajec prav tako misliti kakor jaz. In naposled ne gre zgolj za kri, marveč tudi za drugo snov, ki je značilna za poedine vrste. V vsakem atomu obstoji razlika, ki je še nismo analizirali, ker je presubtilna, ker tvori tako rekoč bistvo naše zavesti. Zato sem vedno trdil, da nam more zastrupljanje zajcev odkriti komaj slutnjo resnice. Šele zastrupljanje človeka bi nam moglo odkriti živo resnico ... Kopico ljudi bi morali imeti pri roki ... takole veste: na vešala obsojene zločince, norce iz norišnic. Pri teh slednjih bi morebiti ne šlo več, ker njihova kri ... ah, pustimo to ... Zato, vidite, mi morate obljubiti, da mi boste natanko poročali o vseh pojavih, ki jih boste čutili v sebi. Pisali boste zapiske. O tem vas bom še poučil. Ali mi obljubite?»

«Zakaj ne?! Mogoče mi bo to opazovanje celo odvrnilo neprijetne misli, ki bi me utegnile motiti ... Vendar pa bi raje videla, da bi me poskusili umoriti na kakšen drugačen način.»

«Ne, ne, znanost, medicina ...»

* * *

Zdaj, ko sem doma in premišljujem o vsem tem, me postaja strah. Ne vem pred čim, a vem, da se bojim pred nečim nepoznanim, temnejšim nego je tema mojih oči. V temi vstajajo in rastejo postave brez obrisov in brez razmer.

Zaman napenjam oči, da bi jih objela s svojim pogledom.

Kaj bo?

Ali sem ravnala prav?

Rihard!

Razumel si me, niti z besedico se nisi v poslednjem pismu dotaknil stvari, o kateri sem ti bila pisala.

Tvoje besede «Življenje je podobno deročemu hudourniku; noben nož mu ne bo odsekal glave. Nož se bo zmočil, hudournik bo drvel dalje,» so prišle prepozno.

Vse to sem si tisočkrat sama povedala, a mamino trpljenje je tako nepopisno brezmerno, da sem pričela spoznavati zmisel trpljenja tudi brez oči. Oblike so si nasilno utrle pot v možgane in so se postavile pred mene.

Uzrla sem vas vse po vrsti.

Videla sem solze in čezmerno trpljenje, videla sem oči svoje matere in sem se prijela za srce.

Predragi, vse misli in sploh vse, kar sem si mogla povedati, vse je bilo tako neznansko majhno spričo trpljenja, ki sem ga jela gledati, da je zatrlo v meni prav vse pomisleke.

Markov je izvršil, kar mi je bil obljubil. Bila sem pri njem.

«Esfira,» je rekel, «povabil sem vas danes zvečer na svatbo, Esfira, v svojo rdečo sobo sem vas povabil. Vi ne veste, kakšna je rdeča soba. Ne morete vedeti, kaj je rdeče. Vse velike reči so rdeče ...

Kri je rdeča, tudi vaša kri, Esfiria!

Ogenj je rdeč.

Ljubezen je rdeča, srce je rdeče ...

Poglejte svoje srce, pogovorite se ž njim in spoznali boste rdeče.

Srce more žrtvovati samo sebe.

Tistikrat, ko ste me prosili, ko me je vaše srce kleče prosilo, naj ga z enim samim sunkom prebodem, tisti večer sem vzljubil rdeče.

Rdeča soba.

Na rdečem divanu sedite. Luč je odeta v rdečo svilo. Čez ramena vam pregrinjam ta škrlatno rdeči plašč. Na glavo vam polagam ta zlatordeči diadem s krvavordečim očesom — rubinom.

Vi ste ta večer moja rdeča kraljica.

Esfira ...

Plameni v kaminu plapolajo rdeče, rdeče... kamin je odet ves v rdeče steklo.

Esfira, danes bi še jaz želel umreti z vami.»

Predragi, občutila sem rdeče in bilo mi je toplo. Pozabila sem za nekoliko hipov prav vse. Vživela sem se v rdeče.

Videla sem ...

Zazdelo se mi je, da sem zgradila babilonski stolp, dokler je božanstvo spalo, da sem se povzpela do nebes, da sem videla Boga.

«Pij, Esfira,» je zašepetal Markov, «pij, moja rdeča kraljica, na zmago rdečega nad vsem žalostnim, pij čašo rdečega šampanjca ...»

Šampanjec se peni, šampanjec govori, šumi, kliče, poje, šampanjec svatuje, pij, kraljica, danes praznujeva svatbo!»

Trčil je s kozarcem ob mojo čašo.

Zvok čaše je bil rdeč.

Nikdar v svojem življenju nisem okusila vina.

Tedaj pa sem dvignila čašo in sem izpila šampanjec na dušek, prav do dna.

V srce mi je seglo, objelo me je rdeče ...

Nenadno je postal njegov glas tih in otožen. Še nikdar ga nisem slišala tako govoriti.

«Svatba je končana ... Brezbarvni gostje že naskakujejo. Ali jih ne čutiš še, Esfira? Pazi, piši, piši ... Že naskakujejo ... V temnordeči šampanjec so se skrili ...»

Rihard! Čašo strahotnega strupa sem izpila in strahota je bila kakor nebesa.

Nepopisno sem hvaležna Markovu, da je poslal takšno lepo smrt pome.

Vsa rdeča je bila, vsa rdeča.

* * *

Markov prihaja k meni in posluša šepet mojih bolnih pljuč.

«Prepočasi se razvija ... Strela, niti sanjati nisem mogel, da imate toliko odporne moči ... naposled vas bom še ozdravil ...»

«Ali bi me mogli res popolnoma ozdraviti?»

«Gotovo ... Recimo: mogoče ... Revež sem, res, strašen revež ... imam oči, da ne vidim, ušesa, da ne slišim, razum, da prav ničesar doumeti ne morem.»

* * *

Mama sedi vse noči ob moji postelji in je vsa prerojena.

Čudim se, čeprav razumem.

Hotela sem pomagati le njej, pa sem tudi sebi odkrila vir neskaljene sreče, ki je menda že od mojega spočetja počival v meni sami. Kako prijetno mi je. Kaj slepe oči, prazne, votle oči, če je moglo moje srce užiti toliko neskaljene, popolne sreče! Nič me ne boli, ničesar ne čutim, kadar vidim mamo, kako vsa v skrbeh boža moje lase, kako je pozabila, da imam votle oči, kako se vsa trese za moje življenje!

Srečna sem, da je pozabila na oči ...

Zdaj mi je vseeno. Živela bi, čeprav bi morala vedno ležati.

Bojim se, da bi utegnila morebiti res ozdraveti.

* * *

Grda misel je to, le včasih se mi dozdeva, da je resnična:

Mama se veseli in si prav tiho govori:

Bolna je in jaz nisem kriva ...

Ali je kriva ali ni kriva?

Ni kriva! O, da bi mogel ti povedati, da res ni kriva!

Naj bo kakorkoli! Srečna sem, ker sem rešila mamo večne zavesti greha in večnega kesa.

Umrla bom ... Mogoče ti ne bom več mogla pošiljati pisem ... s poslednjim pismom ti bom poslala svoje zapiske.

Tvoja Esfira.

Kovno, 22. decembra 1919.

Rihard!

Čitaj priložene zapiske! Zvedel boš mnogo, mnogo ... vsega ne!

Esfira.

Zapiski.

1. marca 1919.

Samo mrtvi morejo o sebi govoriti resnico, če so jo mogli, dokler so živeli, doseči ...

* * *

Poskušala bom pisati o sebi resnico. Zakaj?

Toliko je dejanj, ki jim vzrok leži globoko, da jim ne moremo priti do dna ...

Zakaj je Bog?

Pišem ...

* * *

Čutim strašne bolečine v prsih in na hrbtu in pišem natanko, kako me brezbarvni gostje naskakujejo ... Zvečer mi je težko, vroče.

Mama stoji ob postelji in me boža s svojim pogledom. V možganih čutim ostro bolest, kadar mislim, kako bo ta žametasti pogled taval po teh strašnih, praznih, mrtvih dvoranah, kako ne bo imel več Esfire, da bi jo božal, kako bo zaman iskal praznih, mrtvih oči ...

Tisti čas že prihaja ...

Bojim se in komaj čakam. Naveličala sem se vsega.

«Esfira,» mi pravi mama, «zakaj se braniš drugih zdravnikov?»

«Mama, Markov je znamenit zdravnik. Zakaj bi klicala koga drugega? Diskreditirala bi ga pred ljudmi. Ker bom brezdvomno itak kmalu umrla, mu ne smem in tudi nočem kvariti ugleda.»

Zlagala sem se.

Rihard, to je druga laž ... O Rihardu sem se zlagala ... oh ne ... le resnico sem zamolčala ... Ne morem, ne smem o tem pisati ...

Drugič sem se zlagala, svoji materi prvič ...

Rihard, moj dobri prijatelj! Kaj bi rekel, če bi vse to vedel?

«Laž,» je dejal, (in nikdar ne bom pozabila teh besedi), «je vir vsega, čemur pravimo: greh, zločin.»

«In če morebiti komu z lažjo koristimo, če nikomur ne škodimo?»

«Smešno vprašanje, Esfira, kajti tistemu, ki lažemo, najbolj škodujemo, ker mu ne damo spoznati resnice, marveč ga namenoma in skoraj nasilno gonimo v zmoto. In cilj vsega človeškega udejstvovanja je vendarle: resnica. Zakaj bi drugače tako koprneče hrepeneli po resnici?»

O, mama bi tako trpela! Če bi danes moja mama zvedela vse po pravici, ali ne bi zblaznela od žalosti?

Kaj bi mi moj prijatelj odgovoril?

Bojim se pred tem odgovorom.

Včasih se mi v daljni bodočnosti pokaže mati in vidim jo, kako joče nad spoznanjem resnice.

Resnica je kakor čas, tema, praznina. Večna, ena sama, nerazdeljiva.

Človek mora imeti dušo že zaradi resnice.

Verujem, da se bova nekdaj srečali in vem, da ji ne bom mogla tedaj nič več prikrivati resnice.

Kako me bo tedaj pogledala?

Že danes jočem ob tej pomisli.

Markov je rekel: «Vam tedaj ni za neko objektivno resnico samo na sebi iz nekega zelo važnega razloga, o katerem sicer jaz prav nič ne vem, o katerem bi pa n. pr. vi morali biti poučeni, ker se za resnico potegujete; vam gre tedaj zgolj za lepi vtis, ki ga hočete ohraniti pri svoji materi, samo zato ji hočete govoriti kristalno resnico, ker verujete, da živi v vas in v njej večna duša.»

Umolknila sem. Po dolgem premišljevanju sem mu odgovorila: «Res je, to mi je najvažnejši zunanji vzrok, a baš ta vzrok, da se želim namreč ohraniti neomadeževano, pove zelo mnogo, pove, da leži resnični vzrok v meni sami.»

Zakaj Markov ne veruje v dušo? Ali ne živi duša sama zase tako poglobljeno, silovito življenje, da jo mora vsako bitje občutiti kakor sebe samega? Ali res morejo živeti ljudje, imeti dušo in ne verjeti vanjo?

Včeraj zvečer se mi je razjasnilo tudi to vprašanje, ko sva z Markovim razpravljala o posmrtnem življenju.

Spoznala sem, da Markov nima — duše.

Nočem razmišljati, kako in zakaj. Verujem.

Zlagala sem se.

Težko umiram. Manj vredna sem postala ...

Rihard bi me obsodil ... obsodil me bo, ko bo to zvedel.

Mogoče mi bo odpustil.

Odpuščanje je največja kazen.

Kajti odpuščanje je milost.

In milost je krivica.

30. maja 1919.

O maju pravijo, da je najlepši mesec.

Bolezen je postala vsakdanja, banalna. Mislila sem, da bom umrla, pa še vedno živim.

O Markov! Drago sem ti plačala tvojo pomoč!

Ti eksperimentiraš ...

Sita sem tega! Zdaj me ne brigajo več drugi ljudje. Niti mama ne. Nihče se mi več ne smili. Pri srcu me boli in včasih se bojim, da bom od bolečin zblaznela.

Blaznosti se pa bojim. Blaznost je rdeča tangenta pameti. Pamet je bela, belo je sinteza barv ... da, prav vseh ...

Rdeče je disharmonija ...

Blaznost je bolezen, pravijo.

Jaz se smejem.

Ker ne verujem v bolezen. Ni bolezni.

Vse je zgolj eksperiment Boga ...

Markov je mali bog. Eksperimentira z mojim telesom.

* * *

Mama joče.

Zakaj joče? Dolgočasna je postala.

Včasih tudi jaz divje zajočem.

Danes me je v prsih in v možganih strahotno grizlo. Strupene kače so mi zabadale svoje šiljaste zobe v mozeg. Bolečine so me zvijale.

«Esfira moja,» mi je rekla mama, «kaj želiš ... potrpi ... svoje življenje ti dam, če bi ti mogla pomagati.»

* * *

Mati, zdaj je dopolnjeno. Tvoje srce ni umrlo.

Videla sem te.

Nič več nisi razumela. Tvoj um je oslepel.

Mama, ubila sem te in ti me še vedno božaš. Vse slišim, vse vidim.

O, oči mi daj!

Da bi videla Riharda. Tako strašno se bojim umreti. Da bi ga le enkrat videla, le za tisočeri del sekunde, da bi vzela sliko njegovih oči s seboj v grob ...

O, moje prazne oči, moje votle oči!

Mama, tvoja čaša je prazna.

Vanjo strmiš in se še čudiš, da si še živa.

Do zdaj sem verjela, da je rodil Kristov vek in drugi, tretji, četrti vek veliko število herojev. Danes ne verujem, da je bil kdo večji heroj nego ti. Danes ne jočeš več. Zasmejala si se zvečer ob moji postelji.

Mama, mama, ne smej se, prosim te, ne smej se!

Še vedno se smeješ.

Plameni rdeče pameti me objemajo.

Markov, piši: simptomi pet mesecev pozneje ... rdeča pamet ... popolna pamet ... človek izgubi vero v Boga ... bacili so požrli dušo ... človek ne veruje več v dušo ...

Markov, piši! Postal boš slaven.

* * *

Mama me boža in mi govori sladke besede.

Idečka igra na klavirju barkarolo iz Hoffmanovih pripovedk in meni je hudo.

Zunaj je toplo.

Pomlad potrebuje mojega telesa ... zeleno življenje me kliče ...

Breze šepetajo in me pričakujejo.

Prišla bom, sladke moje breze. Kmalu bom prišla.

* * *

Rihard mi je pisal.

Oženil se je. Postal je mož. Jutri, pojutrišnjem bo postal oče.

Rihard, ta resnica ... ta resnica naj bo prekleta!

Da si se zlagal!

In ti si vendar govoril resnico!

* * *

Včasih dvomim o svojem življenju. Morebiti sem že umrla.

Utrujena sem.

Bolečine so ponehale. Ne morem več govoriti, le šepetam tako tiho, tako zelo tiho.

Poslušam:

Okna so odprta. Nekomu zvonijo k pogrebu.

Mama me je poljubila na čelo.

Mama, daj mi moje oči!

* * *

Nikdar ne bom zvedela, če me je ljubezen napotila na to cesto ali tako neizmerna žalost, da sem verjela v popolno srečo ...

* * *

Rihard, tako zelo si dober.

Rada sem imela dobre ljudi. Danes pa se mi zde vsi dobri ljudje neznačajni.

Markov ni dober.

Jaz sem mu kakor zajec.

Pred dnevi se je norčeval:

«Zajcu moram še za hrano skrbeti, za vas pa skrbe drugi.»

Res, za vse mi skrbe drugi. In jaz? Zakaj še ne umrem? Zakaj še ne?

* * *

2. septembra 1919.

Ne vem, kaj sem poslednjič zapisala v ta dnevnik, niti ne vem, kdaj sem poslednjič pisala. Dolgo, dolgo je že.

Ne morem več pisati. Roke se mi tresejo. Misliti ne morem več.

Le to vem, da bom kmalu umrla, zelo kmalu.

Markov se čudi, da še vedno živim. Celo on se je naveličal.

Mama joče.

Vse to boli.

In moje bele breze ... umrla bom in vas ne bom videla ... Moje bele, bele breze ...

Danes je bil pri meni duhovnik. Nič se nisem jezila, le prosila sem ga, naj me ne muči.

«Uboga gospodična,» je rekel in je odšel.

* * *

Včeraj je prišel celo oče k moji postelji ...

Vsi so prišli ... Riharda ni bilo in mojih brez ne ...

Oče mi je hotel povedati, kako zelo rad me ima, pa se mu je tako klavrno ponesrečilo. Spoznal je svojo nerodnost, doumel je, da dela neumno in je takoj odšel, zbežal je.

Očeta nisem nikdar imela, tudi zdaj ga nočem.

Samo mamo imam in včasih sem imela Riharda ... o ... bil je predober ... predober ...

Vedno sem verjela, da bo nekoč prišel pome, nekoč, ko bo s toplega juga pripihala solnčna pomlad, da bo prišel in me vzel s seboj tja dol na jug ...

Tam so bele breze, je pravil, in visoke gore.

Gore, gore ... Kakšne so neki? Poljubljale bi me, k meni bi se sklanjale ... Čutila bi jih ...

Rihard pa je bil predober; on zato ni prišel.

Rihard govori vedno resnico, vedno piše resnico ...

Sovražim resnico ... v smrt sem šla, ker sem mu zamolčala — resnico ...

Ali ni to samo tolažba?

* * *

21. decembra 1919.

Sklenjeno je.

Bolečine so presilne ... sam Bog bi jih še mogel premagati ... prenašati.

Samo nase morem še misliti.

* * *

Markov ne prihaja več k meni.

Markov se je naveličal! Markov je mož ... O, če ga peče vest!

Neki drugi prihaja k meni. Star je in brez glave ... Smešen mora biti ... Pero se smeje, ko piše. Posluša moj hrbet, trka po hrbtu, trka ...

«Kdor trka, se mu bo odprlo.»

Danes je zopet trkal po hrbtu. Nasmehnila sem se. Tako prijetno mi je bilo.

«Naprej,» sem rekla.

«Gospodična, ampak,» je zanosljal.

«Zblaznela je,» si je mislil.

Ne, nisem zblaznela. Jasno mislim ... Markov mi je pravil, da včasih jetičniki zblazne.

* * *

Danes zvečer, ko bo temno, bom šla na balkon in se bom vrgla v globino med bele breze ...

Rihard, končano bo. Hotela sem biti tvoja; tudi ti si kriv.

A kljub vsemu sem vsa tvoja ...

Esfira.

Poljubljam te, poljubljam.

In breze poje. In zunaj je mraz.

Prepis brzojavke njene matere.

29. decembra 1919.

Pridite nujno. Esfira je zblaznela. Kliče Riharda. Pridite.

Goldsteinova.


III.[uredi]

Ljubljana, Silvestrovo 1919.

Na ples sva se odpravljala, jaz in moja žena. Prejel sem njene poslednje zapiske in zvečer brzojavko njene matere. Pokazal sem brzojavko ženi in ji povedal, da ne morem iti na ples. Namrdnila se je.

«Zaradi tiste prismode bom morala danes ostati doma!»

«Kdo te drži priklenjeno? Pojdi, napleši se do blaznosti!»

V meni je gorela strastna jeza. Ubil bi jo, zver!

Molče sem stopil na ulico.

Med menoj in mojo ženo je vse končano.

Jutri bom odpotoval v Kovno, nikdar več se ne bom vrnil.

Novo leto 1920.

Vso noč sem taval po mestu. Jokal sem.

Čakala je name in jaz nisem prišel.

Esfira, Esfira!

* * *

Kovno, 12. januarja 1920.

Prišel sem k njej. Ležala je v postelji. Sam Bog bi ne mogel biti lepši.

«Esfira», sem zašepetal, «Esfira!»

Odprla je oči.

Krči so jo zvili.

«Esfira».

«Rihard».

Skočila je iz postelje, stala je pred menoj v dolgi, beli halji, z razletenimi lasmi, s svetlimi, nebeškimi očmi ...

Divji krohot je pretresel vso sobo.

«Kako sem lepa, kako čudovita! In te moje lepe oči ... te nebeške oči ...»

Predno sem se zavel, je porinila v vsako oko po dva prsta in si iztaknila oči ... črne jame so mi zazijale nasproti ... dvoje steklenih oči je priletelo ob tla ... dvoje steklenih oči se je razletelo na drobne kosce ...

Krohotala se je ...

«To je — resnica ...»

Kriknil sem, zaklel sem.

Blazno se je zaletela na balkon in skočila čez ograjo v globino ...

Esfire ni bilo več ...

Pred menoj je ležalo na tleh sto in sto steklenih drobtinic ...