Erazem iz Jame

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Erasem is Jame.
Povéſt is petnajſtiga ſtoletja.

Franc Malavašič
Izdano: 1845
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt
„Skala tam ni debéla, in zhe parkrat va-njo vſtrelite in jo dobro sadénete, ſe mora raskruſhiti.“

PREDGOVOR.[uredi]

Naſha domovina imá toliko prigodb ſpominja vrednih in toliko ſlavnih mósh ſtarih in ſadajnih zhaſov, de ſe je zhuditi, de ſe nihzhe doſlej ni lótil, une sapiſati in jih ljubim Slovenzam v roke dati, té pa k poſnemanju vſim, poſebno pa mladoſti, v isgled poſtaviti.

Po nemſhko ſe je ſim ter tje she vezh piſalo, pa v domazhim jesiku ſhé nimamo taziga piſanja.

Slovenzi radi berejo, ſe radi uzhijo in veſelje imajo, kadar kaj lepiga od ſvojih ſprednikov berejo. Kako malo pa imajo tazih beril!

»Poſkuſhnja veljá!« ſim ſi miſlil, ko ſim ſe te bukvize piſati lótil, in zhe ravno ne morem, jih po volji in shelji vſih ſpiſati, ſe vunder nadjam, de mi bo veſt, de ſim tudi kaj k ſlavi domovine in k poduzhenju ſvojih ljubih rojakov pomagal, sa trud dovolj plazhila dala.

Sazhétek je v vſaki rézhi teshák, in zhe ima zhlovek pri sazhetku vezh podpóre in vezh prijatlov, bolj ſe mu delo odſéda. Ravno tako je tudi tukaj. Zhe bodo té bukvize vezh prijatlov in bravzov iméle, jih bo tudi vezh in lepſhih ſhe kmalo ſledilo. Verſtile ſe bodo lepe poveſti s popiſovanjem shivljenja ſlavnih rojakov, in tako ſe bo prijetno berilo s lepim poduzhenjem sdrushilo.

V Ljubljani v meſzu Roshnim zvetu 1845.

F. M.

Uvòd.[uredi]

Préden slavljenje neſrézhniga junaka Erasma popiſovati sazhnem, ſe mi treba sdi, od tiſtiga kraja kaj povédati, v kterim je ſvoje shivljenje tako shaloltno ſklenil, in v kterim ſo njegovi ſpredniki po ſhegi tiſtih oſornih zhaſov ſi ſvoje prebivaliſhe svolili.

Sa Poſtojno proti Terſtu je Kraſ, shiva podoba rasdertije in puſhave. Skoraj tri milje daljezh okóli ni drusiga vgledati, kakor ſkalovje. Skale imajo rasne podobe: ene ſo, kakor kamniti móshnarji, druge ſo podobne velikim koreninam drevéſ, ſhe druge ſo rasvotljene, kakor oſtanki pohiſhtev, v kterih ſo nekadaj velikani ſvoje ſtanovanja iméli.

Kamorkoli ſe oko osrè, ne vidi drusiga, kakor podertijo; le malo je krajev, kjer je kmetìzh s velikim trudam ſi semljo ogradil, de peſt pſhenize vſeje, ktero ſi sopet s kamnjem sagradi, ki ga je is ſvoje ſkalnate njive smetal.

Burja je na Kraſu tako velika in mozhna, de vzhaſi velike naloshene vosove preberne. Ako ravno je poloviza tega kraja ſhe vſa puſta, imá vunder tudi ſvoje dobre laſtnoſti. Trava, ki tu in tam ismed ſkalovja poshene, je konjam tézhen shivesh, vezh del jo pa ovze in kose mulijo. Kraſhki konji ſo terdne poſtave in ſo slo v zéni. Sa delo v gorah jih ni boljſhih. Zeſarſki dvor imá v Lipizi in v Proſtajnku shrebzarije, is kterih veliko konj na Dunaj dobiva.

Kraſhki koſhtruni in ovze ſo shlahtniga meſa; jagnjeta vezhdél v Benedke, Terſt, Ljubljano in v druge meſta prodajajo, kjer jih prav drago plazhujejo.

Tudi merviza shita, kar ga Kraſ obrodi, je shlahtno; tanjſhi luſke imá, pa vezh moke dá, kakor shito drusih krajnſkih krajev. Torej je tudi drasheje plazhujejo.

Straſhan je ſizer popiſ kraſhkih krajev, kakorſhni ſo v danaſhnih zhaſih, pa koliko ſtraſhnejſhi ſo mogli ti kraji v pretezhenih ſtolétjih biti, ko je bila zela deshela s mozhirji, s puſhavami in tamnimi gojsdi pokrita, ko je bilo obnebje bolj oſorno in merslo, in ko je bilo nebo vedno k deshju in ſnegu pripravljeno.

Prijasniga sdrushenja in pravize takrat drugje niſo posnali, kakor na zeſarſkim dvoru. Plemenizhi ali shlahtni goſpodje ſo po ſvoji volji vladali, in sgodovſhina veliko tazih imenuje, ki ſo zeſte oblegovali, po ropu preshali, in mirniga gradjana in kmeta v njegovi kózhi oropali.

Pa ſhege ſo bile v tiſtih zhaſih take in ſodbo zhes-nje ſklepati, ſe zhloveku ne ſpodobi; boshja previdnoſt ima ſvoje pota, kakor povſod, tako in narbòlj pa v zhloveſhkim rodu. Ali ſmemo rezhi, de ſmo v danaſhnjih zhaſih kaj boljſhi?

Ljubesin do ſvojiga shivljenja, ſamopaſhnoſt, pobojnoſt in druge ſtraſti ſo takrat mogozhneshe ſpodbádale, de ſo ljudi ropali, is ſvojih ſkalnatih gnesdov kakor orli na popotnike vdarjali in pravizo ſploh saſmehovali.

Spominja vreden pa je mosh is naſhe domazhije, kteriga ſo njegove okoljſhine v ſovrashnika vſiga zhloveſhtva prenaredile, ki je pa, ako ravno ſo ga rasbojnika imenovali, vunder vſiga pomilovanja vreden, in od tega hozhem v téh bukvizah kaj vezh povedati — imenuje ſe Erasem Luegar.

I. Grad v Jami.[uredi]

Eno miljo od Poſtojne v notrajni Krajni je grad v Jami po nemſhko Lueg na reki Pivki. V ſtraſhno puſtim kraji leshi, ki je bolj puſhavi podoben, kakor zhlovéſhkimu prebivaliſhu. Natura ga je bres vſe lepote puſtila, kakor de bi bila vſo ſvojo ſerd nad njim slila. Kamor koli ſe oko osrè, ne vidi drusiga, kakor ſkale nad ſkalami, ki ſo mersle in mertve. Is ſrede tega ſkalovja kupi ena ſkala v nebó, kakor velikan ismed pritlikovzov. Stermo kakor sid v oblake molí ſvojo glavo. Nesmerjeno bresdno sijá pod tem pezhevjem, v ktero ſe Mislinji potok s ſtraſhnim gromenjem sagrésne, vezh ur pod semljo tezhe in ſe potem pri Vipavſkim tergu s imenam reka Vipava na semljo prikashe.

Viſoko nad tem bresdnam pelje voska ſtesà v kamnje vſekana k veliki pezhi ali jami, v kteri natura dela zhlovéſhkih rók kakor s saſmehovanjem oponaſha. Pezh ima lepe predale in votljine s kraſnimi belimi ſtebri podperte. Nad to pezhjó na ſredi ſtermiga ſkalovja je druga ſilno dolga in globoka jama, od ktere zhlovek drusiga miſliti ne more, kakor de jo je natura namenila v ſtanovanje kakimu ſovrashniku vſiga zhlovéſhtva: sakaj taki je mogel biti mosh, ki je ſklenil v tej ſtraſhni puſhobi ſvoje ſtanovanje svoliti in ſvoj grad sidati.

Grad, ki ſhe dan danaſhnji ſtoji, je v reſnizi snaminje ſpominja vredno is nekadajnih ſilovitih zhaſov. V jami leshi tako globoko, de bi mu ſtrehe treba ne bilo, ako bi ne bilo savoljo mokrotnoſti, ki od ſkalovja nad gradam kaplja.

Pót do tega grada je voska in ſterma: zhes dva moſta na vretenih ſe gre v grad; zhe ſe ta dva moſta nasaj potegneta, ne more shiva duſha do grada priti. Bolj terden ſhe, ko ta, je bil ſtari grad. Njegovi oſtanki ſe vidijo pod novim, ki je bolj nisko v poſebni pezhi. Ena ſama voska ſkalnata ſtesiza pelje do njega. Kakor po gredi ſe mora viſoko in ſtermo po nji plesati. Natura ſama je to ſkalovino sidala; sakaj malo dela zhloveſhikih rok je viditi na nji.

Rasdeljena je od nature v vezh predalov, ſkalnate ſténe ima, in sa zhloveſhke potrebe je vodnjak v nji, vezh ſeshenov globok, ki nikoli ne vſahnje.

II. Pervi goſpodarji tega gradú. – Erasmov rod.[uredi]

Pred vezh ko tavshent letmi je mogozhni zeſar Karel vélki ſvojo oblaſt do naſhih krajev rasſhiril in tudi naſhe ſprednike v vojſki premagal, ter pod ſvojo oblaſt ſpravil. V tihim zhaſu je neki Nemez ſi meſto svolil, kjer danaſhnji dan naſh grad ſtoji, in ſi ga je v ſvoje prebivaliſhe pripravil. Imenoval je ſvoj grad v nemſhkim jesiku Lueg po ſtari nemſki beſedi lugen, kar po ſlovenſko kukati poméni, in njegovi mlajſhi ſo ſe po njem Luegarji imenovali.

Is tega gradú ſe je rod potém tudi v druge deshele rasſhiril. Na Koroſhkim, v Tiroli in na Shtajerſkim ſo imeli Luegarji ſvoje graſhine in poſeſtva.

Eden is med njih je na Shtajerſkim po sgledu ſvojiga ſprednika grad imel, ki je bil v ſtraſhni puſhavi pod goro Sokolj. Lueg ins Land ga je imenoval, to je po ſlovénſko: »Kukaj v deshelo.«

Srovi pa ſerzhni in pogumni ſo bili vſi, kar jih je bilo tega rodú. Enako krokarjam in orlam ſo ſe v tamnim ſkalovji rodili in redili. Od goliga pezhevja obdani in od divjih viharjev vterjeni ſo vſi nekakſhno divjoto prihranili, ktero ſo vſi posnejſhi mlajſhi od njih iméli.

V oroshji ſo odraſtli in vterjeni ſo bili sa vſe teshave teléſa. Po ſamoſvojnoſti ſo goreli, sato ſo ſovrashili vſe dolshnoſti in mehkushnoſti pokojniga shivljenja. Strahú niſo posnali — nevarnoſti ſo klubovali in jo iſkali. Zhe mozh, ſerzhnoſt in pogumnoſt ſhe v danaſhnjih zhaſih nar bolj gotovo imenitnoſt da, zhe ſhe sdaj predersnim vojakam zhaſt ſkasujemo in ſe jim zhudimo, ki tavshente ljudi pomorijo in zele deshele prekuznejo — iména mirnih dobrodelzov pa po njih ſmerti omolknejo: koliko bolj ſo mogli plemenizhi tiſtih zhaſov ſe v oroshji vaditi, ker ſo le s pſhizo in s mezhem ſvoje premoshenje samogli varvati ter mnoshiti, in ſrezho, ſlavo in zhaſtne ſlushbe ſi pridobiti. Torej je bila tudi le vojſka njih namen. Kjer je bilo sa kaj ravſniti ſe, ſe bres Luegarjev nizh ni sgodilo, in ſlovéli ſo savoljo njih ſerzhnoſti vezh ſtoletij. Marſikter njih ſi je saſlushil ſvojo ſlavo s kervjo, marſikter je konzhal ſvoje slavljenje v ſlavnim boji sa dom in zeſarja; lé malokter njih je mirno umerl. Vezh njih ſo pri ſvojih verſtnikih savolj ſerzhnoſti veliko ſlavo doſegli; pa s poſlednjim tega rodú je ſovrashna ſrezha poſebno ravnala, kakor de bi ſi ga bila svolila v maſhevanje sa pregrehe njegovih ſprednikov. Imé mu je bilo Erasm.

III. Erasem Luegar.[uredi]

Erasem, ki je is ſvojiga gradú pod okoljem na Shtajerſkim vezhkrat po jelénih in medvedih kukal, kakor po ljudéh, je imel dva ſtriza. Bres otrók ſta bila in oba ſta v turſhki vojſki shivljenje konzhala. Erasem, ki je bil poſlednji ſvojiga rodú, je po nja ſmerti vſe njuno premoshenje v ſvojo laſt dobil.

Serzhen in pogumen vojak je bil, in savoljo tega ſo ga vſi pleminizhi ali shlahtni goſpodje krajnſke, ſhtajerſke in koroſhke deshele slo obrajtali in med perve junake tiſtige ſtoletja ſhtéli.

Pa tamoten je bil njegov duh in njegovo shivljenje je bilo oſorno. Nikoli ga ni ljubesin s mehkejſhimi obzhutki navdala in okuſil ni nikóli ozhetniga veſelja. Shlahtna goſpá Katarina Ungnaaova po iménu, mu je bila od shlahte s ſilo v sakon dana, sató je pa ni ljubil in bres otrok je oſtal nji sakon. Zhes malo lét mu jo je ſmert vsela.

Eniga ſamiga zhloveka je Erasem imel na zelim ſvetu, kteriga je njegovo ſerze reſnizhno ljubilo, kteriga ſe je njegova duſha s vſo gorezhoſtjo oklenila, ravno sato, ker je njega ſamiga imel.

Njegov prijatel, ozhe, uzhenik v vojaſhkih vednoſtih, njegov sgled praviga junaka je bil Andrej Baumkirher, od kteriga je ſvoje bitje, ſvojo ſerzhnoſt in vſe ſvoje miſhljenje prevsél.

Zeſar Friderik III. je bil dvakrat v nevarnoſti ſvojim ſovrashnikam v roko paſti, in obákrat ga je pomagal Erasem s Baumkirherjem otéti. Baumkirher je posneje mogel v Gradza ſvojo glavo dati in gotovo bi bila tudi Erasma taka sadela; pa k njegovi ſrezhi je bil tiſti zhaſ od zeſarja v opravkih nekam poſlan.

Pri ſvojim prihodu nasaj své pogubljenje in ſmert nar vezhjiga junaka tiſtiga zhaſa, ſvojiga ediniga prijatla. Bolezhina in ſtrah mu oparita ſerzé, ktero ſe doſihmal ſhe nobeni neſrezhi ni vklonilo. Kar je bil is sibelke vsét, ſhe ni nobena ſolsa mozhila njegoviga oblizhja; sdaj pak ſo ſe vderle pervikrat britke ſolsé po lizih moshá, ki je ſizer tako mersel oſtal pri vſaki prigodbi, in ki ſizer bolezhine posnal ni. Njegovo ſerze je bilo prevezh nevoljno, de bi bilo moglo mirno v perſih oſtati. Naglaſ je nehvalo in nepravizo ozhital, terdil je nedolshnoti ſvojiga umorjeniga prijatla in is zeſarſke ſlushbe je ſklenil ſtopiti. Zeſar Friderik III. je pa prevezh njegovo ſlushbo zénil, kakor de bi bil hotel taziga korenjaka od ſebe ſpuſtiti. S ſvojim prijasnim nagovarjenjem ga je vunder zeſar ſhe premogel, de je oſtal in zeſarjev naſlednik — junaſhki Maksimilian ſam je ſhe samogel Erasmovo ſerze vpokojiti.

Erasem je oſtal in molzhal. S ſvojo junaſhko roko je ſhe dalje domovini in zeſarju ſlushil, pa nikoli vezh ni bilo viditi, de bi ſe bil ſmejal. Bres prijatla je bil, njegovo ſerze je bilo prasno in ſvet je pred njim leshal, kakor nesmerjena puſhava. Vſe, kar je ſhe ljubil, je bil njegov shrebez, shiv kakor oginj, kteriga ſhe ni nihzhe drug jesdaril, kakor Erasem, in dva velika pſa, Sultana, dobro isuzhena volkove in medvede loviti. Povſod ſta ga ſpremljala in ſhe ſpala ſta pri njem.

Nikoli vezh ni beſedize govoril od ſvojiga rajnziga prijatla, pa njegov ſpominj mu je smeram v shaloſtnim ſerzu shivel. Njegovo podobo je imel smiram pred ozhmí, v divjim boji kakor doma na ſamotni, vezh del pa bresmirni poſtelji. Notrajn glaſ mu je vedno rékel, de bo tudi enako ſmert ſtoril.

IV. Erasem grof Papenhajma umori.[uredi]

Kadar je Erasem na zeſarſkim dvoru bil, ſo ſe vſi varovali, ki ſo ga posnali, prizho njega Baumkirherjevo imé imenovati. Vedli ſo, de je ſilno nagle jese, in de ga to na vſo mozh raskazhi.

Enkrat ſe je primerilo, de je mogel Erasem ſvojiga zeſarja v meſt Frankfurt ſpremiti, kjer ſe je veliko nemſhkih knesov in grofov sbralo, zeſarju ſvojo podloshnoſt in zhaſt ſkasat. Erasem je bil takrat ſtotnik zeſarſke ſtrashe. Veliko veſelje in pojednje ſo ſleherni dan obhajali in niſo she vedli, ſi kaj noviga sa kratek zhaſ ismiſliti. Po ſhegi tiſtih zhaſov ſo tudi kosarze jako prasnili in ſe veſelili, de je bilo vezhkrat ſkorej joj! Poſebno po nozhi ſo ſvoje ſerza veſelju odperli, kadar zeſarja med njimi ni bilo.

Iméli ſo eniga dné veliko pojedinj; tudi Erasem je bil sraven. Govorili ſo od vojſke in pogumnoſti, in s imenam ſo tiſte imenovali, ki ſo s pokojno ſerzhnoſtjo in s junaſhkimi déli poſebno ſlovéli. Star vites is rodú Savravſkih goſpodov sazhne govoriti ter rezhe: »Med vſimi junaki naſhiga zhaſa mi je Andrej Baumkirher pervi; nihzhe is med naſ ga ne bo doſégel.« Skoraj vſi ſo njegovo govorjenje poterdili, in pomilovali ſo Andrejovo shaloſtno ſmert. Erasem jih je molzhe poſluſhal in ſi ſkrivaj ſolsé briſal, ki ſo mu soper njegovo voljo ozhi salivale. Samo oſhabni grof Papenhajm ſe oglaſi, ki je bil ſtar ſvorashnik in savidovavez Baumkirherjev. Puntarja ga je imenoval, ki je saſlushil v rabeljnovih rokah umreti; rekel je, de je bil v vſih njegovih delih predersen, in de mu je ſlepa ſrezha pomagala jih doperneſti. Kakor bliſk ſlamnato ſtreho vname, tako ſo té beſede Erasmovo ſerze vnéle. Njegovo lize je sdaj rudezhe sdaj bledo, ko ſtena, prihajalo, uſta ſo ſe mu treſle, roke ſo po mezhu ſegale in iſkre ſo mu is ozhi puhtéle. »Rezi de ni reſ, kar ſi govoril,« sagromi nad grofom, »zhe ne te umorim!« in potegne ſvoj mezh is noshnize. »Nikakor in nikdar tega ne rezhem!« odgovori grof sanizhevaje in tudi ſvoj mezh potegne. Boj ſe vname. Preden ſo prizhijozhi samogli jih vmiriti, je she Erasmov mezh grofu glavo preklal, de je v ſvojo kri na tla padel in kmalo ſvojo duſho isdihnil. Strah in ſtrahota je vſe prevsela. »Béshi! reſhi ſe!« ſo Erasma prijatli opominjali. Pa junak, ki ni nikoli ſtrahú posnal, ni beshal.

V. Erasem v jezhi in k ſmerti obſojen.[uredi]

Neſrezhni kraj sapuſtivſhi je Erasem na ſvoj dom hitel in ſe je bres ſkerbi k pokoju vlegel. Leshal je shé eno dolgo uro na ſvoji poltelji; pa ſtraſhne miſli ſo po njegovih moshganih rojile. Saſpal bi bil rad. Mogozhe ni bilo. S notrajnim glaſam ſe je bojeval, ki ga je opominjal: »Reſhi ſe!« 

Nanagloma, ko bi bilo treſhilo, ſe vrata njegoviga ſtaniſha odprejo, in truma oboroshenih vojakov notri pridêre. Erasem kviſhko plane in po ſvojim mezim ſeshe; pa ko bi bil trenil, ga ritniſko na tla puhnejo. »Poveshite in peljite ga v nar globozhejſhi jezho! S Tvojo kervjo naj opere kri mojiga umorjeniga brata!« sagromi mosh od verha do tal veſ v jeklu. Kar jim je sapovedano, urno ſtoré.

Neſrezhni Erasem je kmalo vidil, de je s teshkim shelesjem okovan v tamni jezhi. Molzhé je ogledoval veſ divji zherne ſtene ſvojiga shaloſtniga prebivaliſha. Ne sdihljeja, ne toshbe ni bilo is njegovih uſt; pa jesa in ſerd do ljudi ſta njegovo ſerze objedale, kakor ſtrupena gada.

Oſim dni — kakor oſim shaloſtnih let — mu je v tamni jézhi preteklo, v ktero ſe je ſamo ſkosi majhno luknjizo ſlaba ſvitloba bliſhéla. Kruh in voda ſta bila njegov shivesh, kteriga je ſkosi oknize v ſténi od nevidljive roke prejemal.

Devéti dan sjutraj saſliſhi hropot pri shelesnih vratah ſvoje jezhe. Odprejo ſe in oborosheni moshjé pridejo, mu shelesje od nog in rók vsamejo in mu rezhejo s njimi iti.

Po ſhirokih ſtopnizah ga peljejo v veliko ſobo ali zimer, kjer je bilo veliko ljudí sbranih. Dvanajſt mosh zherno oblezhenih je tukaj sa miso ſedélo, ki je bila tudi s zhernim ſuknam pregernjena.

Po navadi ſo ga hotli praſhati po imenu, ſtanu in rodu; pa rezhe jim: »Vſa némſhka in ſlovenſka deshela vé moje imé! Vſi me posnate! — Torej ſtorite, kar vam je ſtoriti!« 

Sdaj pride grof Papenhajmova shlahta v zhernih oblékah in Erasma toshi, de je grofa umoril, in de je miru deshele nevarn. Kakor ſe junaku ſpodobi, jim mirno rezhe: »Mojiga priſerzhniga prijatla je sanizheval po njegovi ſmerti, in ker ſvojiga govorjenja ni hotel preklizati, mi je prijatelſtvo in poſhtenje velevalo, ſi s mezhem sadoſtenja iſkati, kakor pravimo vojaku in vitesu gre.« —

»Pa vunder ſposnate, de ſte ga umorili?« ga ſodnikov ſtaraſhina vpraſha!« »Sposnam! pa vunder ne s svijazho temuh poſhtenim boji.« —

»Ali ſo vam snane poſtave?« 

Poſhtenje je vojaku in vitesu nar ſvetejſhi poſtava. Nobene poſtave ne posnam, ki bi mi sapovedala, ſvoje ali ſvojiga prijatla rasshaljenje bres maſhevanja terpéti.« —

»Ali ni ſodniſh na Némſhkim, kjer naj vſak ſvojo pravizo iſhe?« —

»Kaj? vojak s ranami pokrit naj ſhe le pri vaſ sadoſtenja iſhe, vi pereſni junaki, in naj puſti, de ſe bodete s njegovim poſhtenjem in s njegovo pravizo v ſvoji ſlepoti igrali? — Gorjé naſhi domovini, zhe bi naſhi junaki take babe bili! Obſodite me k ſmerti, taziga zhaſa nezhem doshiveti.« 

Sodnikov ſtaraſhina ga ojſtro pogleda in mu sapové, obrase tiſtih pogledati, ki ga bodo sdaj ſodili. Le malo njih posna, pa ti ſo — njegovi ſovrashniki.

V drugo ſtanizo ſo ga sdaj peljali, ſodniki pa ſo ſodbo ſklepali. Vſak je vsel eno krogljizo (kugljizo), in jo je v pokrit lonez vergel. Ko lonez odgernejo, je bilo med dvanajſtimi krogljizami pet belih ſedem pa zhernih. Ko ga nasaj pripéljejo, mu povejo, de bo zhes tri dni ob glavo djan.

»Pred zeſarjem hozhem obſojen biti!« jim rezhe, »tode ne miſlite, de hozhem s tem ſi miloſt ſproſiti; umréti hozhem, pa ne v rabeljnovih rokah.« 

Odgovori mu ſtaraſhina: »Zeſar je shé odſhel; saneſheno vam ne bó!« To isgovorivſhi mu prelomljeno ſhibizo pred noge vershe.

»Naj ſe mi tako sgodi! — Prevezhkrat ſim v bojih sa domovino ſmerti v oblizhje glédal, de bi ſe je sdaj bati mogel. Rabeljnov mezh nobeniga vezh ne omadesheva, kar ga je Baumkirherjeva kri ſprala!« Tako govorivſhi ſe Erasem oberne in gré. Mirno ſe je po ljudſtvu oserl, ki je bilo v ſodnizi sbrano, in marſikomu ſo ſtale ſolsé pomiIjevanja v ozheh. Njegovo moshko sadershanje je marſikomu prizhijozhih ſerze poprijelo; vſim ſe je ſmilil.

VI. Erasem is jezhe reſhen.[uredi]

V drugo jezho ſo sdaj obſojeniga Erasma saperli. Bolj proſtorna in ſvitla je bila, kakor perva, pa sató ni bila nizh menj ſtraſhna. Vſi, ki ſo bili va-njo saperti, ſo mogli umréti. Stanoviten, kakor moshu gré, je prizhakoval Erasem ſtraſhne ure, ki bi ga is tega shivljenja peljala. Ljudjé, ki ſo ga obiſkat in gledat hodili, ſo ga slo nadlegovali, pa vſe je voljno ſprejél. Pogovarjal in zlo norzheval ſe je s njimi, pa veſ poln poboshnoſti je bil. Nar bolj ga je neki ſtar zhaſtitljiv duhoven rasveſélil, kadar je priſhel. Rad je govoril s njim od prihodnjiga shivljenja in od neumerjózhoſti duſhe.

Tako ſta mu pretekla dva dneva — in tako ſe je blishal she tudi konez tretjiga. Erasem je bil pripravljen umréti. Sanizheval je ſvét, njegovo nehvaleshnoſt in njegove ſleparije. — Njegova duſha je bila shé nad semljó, loshje je she dihal. Marſikakiga ſvojih prijatlov je she v duhu vidil, ki je v boji sa domovino ſvoje shivljenje sgubil. Kramljal je she v duhu s ſvojim uzhenikam in tovarſhem v bojih — s Baumkirherjem, ki mu je veſél naproti hitel — v domazhiji ljubesni.

Bres otrók, bres shene, od ſvojih tovarſhev lozhen in sapuſhen je bil, — kaj bi ga bilo ſhe moglo na semlji veſeliti?

Tako samiſhljen je v mraku trétjiga dneva v ſamoti ſedel, svunaj pred jezho ſo ſe njegovi zhuvaji shidane volje s jedjó in pijazho goſtili, ktero jim je jetnik kupil. Na njegovo sdravje ſo ga pili.

Bres de bi ſe bil nadjal, ſe jezha odprè in va-njo ſtópi velik minih. Erasem je miſlil, de ga pride duhoven obiſkat: sató vſtane, mu gré na próti ter rezhe mu s milim glaſam: »Sahvalim ſe vam, zhaſtitljivi duhovni ozhe, de tako ljubesnjivo sa-me ſkerbite! Moja rajtenga s Bogam je ſklenjena; rad bi poſlednje ure ſvojiga shivljenja ſam s ſeboj preshivel.« — Minih molzhé ſvojo kuto nasaj odgerne in Erasem ſposná v miniſhkim oblazhilu zeſarſkiga dvornika Viljelma Bereneka. To je bil shlahten, hraber Shtajerz, is ſtariga rodu ſhtajerſkih grofov, od kterih je Shtajerſka deshela ſvoje imé dobila. Kakor dober duh je pred ſedeshem zeſarja Friderika III. ſtal. Miſlil je, de drugazh ſvoje sveſtobe zeſarju ne more ſkasati, kakor zhe bres vſe ſamopridnoſti pomaga ſamo to vſe doperneſti, kar je dobriga, in zeſarja sapeljivih ſvetovavzov varje.

Viljelm ſi je saſtojn prisadeval, sa Baumkirherja miloſt ſproſiti: ſproſil jo je pa sa ſvojiga seta Janesa Stubenberka, ki je bil posneje deshelſki poglavar na Shtajerſkim in sveſt ſhlushabnik zeſarjev.

Viljelma je to slo v ſerze shalilo, de bo mogel sopet velik junak v rabeljnovih rokah umréti. Sklenil je Erasmu pomagati. Vedel je, de bi ſe to Papenhajmovi shlahti samalo sdélo, zhe bi zeſar Erasmu shivljenje pultil. Sklenil je, ga s svijazho reſhiti.

Rekel je, de imá velik opravek, kteriga mora ſam opraviti in proſil je zeſarja mu v to dovoIjiti. Bres de bi ga bil kdo ſposnal, ſe verne nasaj v meſto Frankfurt in ſvojiga vjetiga prijatla po minihovſkim oblezhen obiſhe. Zeſarjeviga ljubzhka tako viditi ſe Erasem slo savsame, pa Viljelmu je bila vſaka minuta predraga, de bi ſe bil s nepotrebnimi pogovori mudil. Pilo in mezh ſkerbno is ſvoje obléke vsame, da oboje Erasmu in rezhe mu tako:

»Nate! s tem ſe bódete reſhili. O polnozhi bodo vaſhi zhuvaji terdno ſpali: ſkerbel ſim sa tó. Unſtran reke Majna vaſ zhaka vaſh ſlushabnik s konji. Preplavati pa morate réko, sakaj na móſtu ſo ſtrashe. Skrivajte ſe dobro, morde je mogozhe vam miloſt ſproſiti.« 

Erazem je hotel ſvojiga prijatla objéti; pa Viljelm potegne sopet ſvojo kuto zhes glavo in sgine.

VII. Erasem is jézhe pobégne.[uredi]

Vſe to viditi in ſliſhati ſe Erasem savsame. Vedel ni, kako ſe mu je sgodilo in miſlil je, de je bil v ſanjah. Samo pogled pile in mezha ga je reſnize preprizhal in mu je ſerze sopet s upanjem shivljenja oshivil.

Miſlil je, kako bi bolj varno pobégnil in gledal je she v duhu drage kraje ſvoje domazhije; temzhaſi je pa nozh ſvoje zherno krilo zhes semljo smiram tamneje rasgrinjala. Kolikor tamnejſhi je nozh prihajala, toliko bolj je njegova duſha po reſhenji in ſvobodi kopernela. Vezherniza je prijasno ſkosi vosko oknize na-nj ſvetila in sdelo ſe mu je, de mir in tolashbo v njegovo bolno ſerze vliva. Vidil je shé v duhu nesmerjeno obnebje s neſhtétimi luzhkami nad ſvojo glavo raspéto, dihal je sopet novi srak ſvobode, in bilo mu je pri ſerzu tako lahko — tako dobro! Daljezh ni vezh bila polnozhna ura.

Tiho ſe ſplasi k vratam ſvoje jezhe in poſluſha. Veſel saſliſhi ſmerzhanje zhuvajev, kterim je Viljelm med vino dal maka, ki jih je s terdnim ſpanjem svésal. Urno sazhne piliti in kmalo imá shelesje od nóg. Komaj ſvoje noge proſte zhuti, ſvoj mezh potégne, ga kuſhne tako ſerzhno in iſkreno, kakor kuſhne mladenezh uſta ſvoje ljubize po dolgi lozhitvi. »Pojdi s menoj, drago orodje reſhitve in ſerzhnoſti! Ti, ljubi mezh me boſh réſhil ali pa mi dal junaſhko umreti.« Te beſede s ſeboj govorivſhi jezhne vrata ſerzhno odprè. Bres de bi ga bil kdó zhutil, ſe med zhuvaji ſplasi in ſkosi vezh prasnih ſtaniz ali zimrov pride v dvoriſhe. Dvoriſhne vrata ſo bile odperte, pa pred njimi ſliſhi ſtrasho hoditi. Skrivaj ſe hozhe do vrat ſplasiti in priloshnoſti zhakati, de bi v tamoto vun ſmukniti mogel. Komaj ſhe tri ſtopine — in proſt bi bil! kar ſe nanagloma ſtraſhno velik peſ s glaſnim lajanjem va-nj sapraſhí. Erasem ga je hotel s mezhem preboſti, pa glej! njegova dva sveſta Sultana puhneta ſkosi vrata na pſa in ga rastergata. — Kar je bil Erasem sapert, ſe ispred njegove jezhe niſta premaknila. —

Erasem je hotel s priloshnoſtjo ſkosi vrata ſkozhiti, kar ga nekdo s debelim glaſam nagovori: »Kdó je!« Sdaj je ſerze in glavo veljalo. Preden je samogla ſtrasha ſvojo nerodno puſhko s shvepljenko vshgati, ji jo je she Erasem is rók potegnil in ſtrahljivi voják je bres oroshja pobegnil. Bres odloga jo sdaj Erasem proti Majnu pomeri, ſe v ſhumezhe valove sakadí in plava s ſvojima sveſtima pſama na uno ſtran reke, kjer je kmalo ſvojiga ſlushabnika naſhel, ki ga je tam s konji zhakal.

VIII. Kako Erasem v ſvoj grad pride in kako tam shivi.[uredi]

Urno ſo jo sdaj proti domazhiji mahali. ViIjelm je sa denarje, shivesh in obléko dobro ſkerbel. Po dnevi ſo ſe v gojsdéh ſkrivali in veſelilo je Erasma viditi, kako ſo njegovi ſovrashniki po zéſti derjali, bres de bi ga bili sa germovjem vidili.

Preblékla ſta ſe sdaj on in njegov ſlushabnik, obrase ſta ſi nesnane ſtorila in ſhe lé po nozhi ſta sopet dalje odrinila. Srezhno ſta ſe ſvojim preganjavzam odtegnila in v marſiktérim meſtu ſta ſliſhala govoriti, kako je Erasem is jezhe pobegnil in de ga vſakdo ſmé vjeti ali pa vbiti. Tako prideta zhes dolgo na mejo avſtrianſkih dersháv.

Erasmu ſe je v ſerzu milo ſtorilo, ko je domazhe goré sagledal. Veſelilo ga je kraje viditi, ki ſo ſe mu tako prijasni sdeli; pa teshko ſe mu je ſtorilo, de ſe sdaj pregánjan nasaj verne in de ſe mora enako tatovam in vbijavzam ſkrivati v deshelah, kjer je poprej njegovo junaſhtvo tudi v kozhah ubosih kmetov ſlovélo. Rad bi ſi bil ſvoje ſtanovanje na Shtajerſkim pod Sokoljem svolil, pa vunder! tam ni bilo varnoſti sa-nj in ſklenil je, v Jamo, v ſtari grad ſvojih ozhetov popotovati, ako ravno ga je néki notrajn glaſ tega ſvariti hotel.

Kraj, v kterim ta grad ſtoji, je bil Erasmu v njegovim ſadajnim ſtanu veſ pripraven; terden je bil, de ſe ni bilo nizh bati, in vedel je, de je ta kót vſim, in ſhe vezhdél domazhim ljudém veſ nesnan. Po ſvoji pameti je prevdaril in ſi je ta kraj isvolil, ako ravno ga je ſerze ſvarilo. Takrat ſhe na Krajnſkim ni bilo toliko ljudſiva, in kamor ſe je zhlovek oserl, ni bilo drusiga viditi, ko gojsd in puſhave. Poſebno pak je bilo ravno v kraji Erasmoviga grada tako.

She ſkoraj ſto lét posneje je bilo v tej desheli toliko divjih sverin, de je bila neka shlahtna goſpa — zhe ſe ne motim, is rodu Turjaſhkih goſpodov — tako neſrezhna, de jo je v njenim gradu na dvoriſhu medved rastergal. Kako ſtraſhno je moglo takrat v naſhi domazhiji biti!

De je pa Erasmov grad tako nesnan oſtal, je tudi to pripomoglo, de je v desheli ſhe drug grad tega imena, ki ſo ga tudi goſpodje tega rodu v bolj prijétnim kraji sidali in v njem prebivali. Perviga ſo po tem zhesdalje bolj posabili. —

Straſhna, ſtraſhna nozh je bila! Grom je buzhal, bliſki ſo ſim ter tje ſhvigali, buzhezhi viharji ſo rasgrajali, de ſo ſtolétne dreveſa s koreninami ruvali, desh in tozha ſta padala is zhernih oblakov, ko ſta Erasem in njegov ſlushabnik pod grad priſhla po dolgim popotovanji ſkosi tamne gojsdove — vedno v nevarnoſti, de bi ju bliſk umoril ali kako drevo pobilo. K dréveſu konje privésheta in po vſih ſhtérih po voski ſtesi proti gradu plesata smiram v nevarnoſti v kako bresdno paſti.

Vſa vtrudena, mokra in sdelana prideta na konez ſvojiga popotovanja. Male vrata gradú ſo bile odperte: po ſtopnizah greſta ter v pervo, drugo in tretjo ſtanizo prideta. Nikjer ni bilo shive duſhe zhutiti. Sklenila ſta shé na tla ſe k pokoju vlézhi, kar ſe jima sdi, de ljudi ſliſhita govoriti. Kolikor ſta mogla v tamoti, urno proti kraju tapljata, od kadar ſta ſhum saſliſhala in kmalo v poſlednji ſtanizi luzh ſkosi ſhpranjo pri vratih sagledata.

Erasem jih urno odpre: pa kako ſe savsame dvanajſt oboroshenih korenjakov okrog mise sagledati. Erasma viditi vſi ſ ſvojih ſtolov planejo, po ſvojih mezhih ſeshejo in na Erasma vdariti hozhejo. »Stojite!« jim Erasem sagromí in piſhtolo mednje naméri. Nekoliko nasaj ſtopijo in Erasem jih praſha: »Kdo ſte? Kaj imate tukaj?« — »Kje imaſh pravizo, naſ praſhati?« mu rezhe eden ismed njih. Odgovori jim: »Goſpodár tega gradú ſim in vediti moram, kdo de v mojim gradu prebiva.« 

Savsamejo ſe moshjé nad takim govorjenjem, dobro ga pogledajo in vſi s enim glasam savpijejo: »Je shé! Je shé! Erasem je, naſh goſpod in sapovednik!« Sdaj je tudi Erasem ſposnal, de ſo ti moshjé njegovi hlapzi, kterim je she pred vezh letmi ſvoj grad v varſtvo isrózhil, kteriga pa she vezh lét obiſkal ni.

Popraſhavſhimu, kakſhno shivljenje ſo doſlej iméli, mu odkritoſerzhno odgovoré, de ſo ſliſhali, de je bil v Frankfurtu ob glavo djan. Sklenili ſo potem s tem shivéti, kar ſi s ſilo pridobijo. »Morde mene ravno taka zhaka,« ſi miſli Erasem in odpuſti jim. V ſvoji ſlushbi vſe obdershi.

Erasmu in Franzu, njegovimu popotnimu tovarſhu ſe je vezherja dobro prilegla, s ktero ſo jima hlapzi poſtregli. Po vezherji ſe k pokoju na tla vlesheta, kjer ſe jima je ſpanje bolj prileglo, kakor zhe bi na mehkih pernizah leshala.

Drug dan je sazhel Erasem sa domazhe oſkerbIjenje ſkerbéti. Vſakimu je dal ſvoje opravila. Veſ grad je ſkerbno pregledal in vidil je, de je s hiſhnim orodjem tako ſlabo preſkerbljen, de je komaj par polomljenih mis in koſove ſtare poſtelje sa ſvojo potrebo ſkup ſpraviti mogel. To je bila ſrezha, de ſhe takrat tazih mehkushnoſt niſo posnali, kakorſhne v danaſhnjih zhaſih v vſih ſtanovih imajo. Vojſhaki v vſih nadlogah vterjeni ſo bili kmalo dovoljni.

Kako sdaj ſebi in ſvojim ljudém potrebniga shivesha oſkerbeti, je bila sdaj perva Erasmova ſkerb. Sklenil je vſe ſvoje poſeſtva v desheli ſkrivaj obiſkati. Oſkerbnike je imel sveſte, de ſe je ſmel na-nje saneſti; nerodovitnoſt tiſtih krajev ſamo ga je ſilila, shivesh is drusih krajev dobivati.

Trétji dan po prihodu v ſvoj grad ſe Erasem v obleko ſlovenſkiga kmeta oblezhe in tovarſha ſi sbere ſamo eniga ſlushabnika. Tako ſe na pót podá. Kar pervo je ſpodnji grad obiſkal, kjer je bil oſkerbnik zhaſtitljiv ſtarzhek, ki je bil nar lepſhi sgled sveſtiga podloshnika. Vidila ſta she grajſke turne, ko jima ſtar moshizhek na proti pride, ki ſe je she od ſtaroſti v dvé gùbi dershal. Vſe ſive laſe je imel in pozhaſi ſhel, kakor ſenza. Ko blisheje njega prideta, ga Erasem dobro pogleda in kar savpije: »Konradi ljubi moj ſtari Konrad!« in ga prime sa roko. Starzhek ga milo pogleda, ſi par ſols obriſhe in ſvoje ozhi v Erasma vprè; treſti ſe sazhnè, kolena mu omagujejo in na tla bi bil padel, zhe bi ga ne bila obá podperla. Zhes nekaj zhaſa ſe sopet sbrihta, Erasma objame in joka od veſelja, de ga sopet tako nenadama vidi, kteriga uzhenik je bil v mladoſti. Ko ſtarzhek sopet k ſebi pride, mu rezhe Erasem, de naj ga v grad ſprémi.

Konrad mu rezhe s milim glaſam: »Nemorem, neſmém vaſ tjé peljati. Segnali, ſpodili ſo me, puſtili mi niſo drusiga, kakor to beraſhko palizo.« — To isgovorivſhi vsame liſt is nedrija in ga da Erasmu. Ta bere:

»Neſrezhni prijatel! Vſe moje prisadevanje, tebi pomagati ni nizh pomagalo. Vezhi neſrezho, kakor Papenhajmovo umorjenje ſo zhés-te prineſle lashnjive toshbe tvojih ſovrashnikov, kakor de bi ti bil isdajavez in prijatel ſtraſhniga kralja Matjasha. Tvoje premoshenje je sapadlo, in sa tvojo glavo je veliko plazhilo obljubljeno tiſtimu, ki te dobí shiviga ali pa mertviga. — Beshi! beshi v daljne kraje!« 

Imé ni bilo podpiſano, pa Erasem je vunder kmalo vganil, de mu je njegovi reſhenik piſal ter pitanje po sveſtim ſlushabniku, ſtarim Konradu poſlal.

Kaj je Erasem v ſvojim ſerzu zhutil, ko je to piſmo prebral, s beſedami povedati ni mogozhe. Molzhé in kakor v tla vraſhen je dolgo ſtal; v ſerzu pak mu je vſe vrélo. Britka ſerd do vſih ljudi je poſlednjo ves v njem ſtergala, ki ga je dosdaj ſhe na ſvet vesala, od kteriga je bil savershen. —

»V domazhiji ſvojiga rodú hozhem umréti. Nehvaleshni ſvét, sa kteriga ſim ſe tolikrat bojeval in kri prelival! Ali je to saſlusheno plazhilo? Is ſvojiga narozhja me ſuneſh, vsameſh mi vſe premoshenje, vſe upanje: zló po moji kervi koperniſh! Naj bo! tudi jes neposnam nikakorſhnih dolshnoſt do tebe, neuſmiljen, bresſerzhen ſvét.« —

»Pojdi, ſtari! pojdi s menoj v moje ſkalovje! Krokarji in ſove naj nama jutrajno in vezherno peſim pojó; volkovi in medvedi naj nama bodo tovarſhi! Do ſmerti te hozhem pitati, in zhe bi imel vſak grislej, ki ti ga dam, v zhloveſhko kri pomozhiti.« —

Erasem in njegov tovarſh vsameta ſtarzhka v ſredo in pozhaſi ga pripeljeta v grad. Komaj pridejo v ſvoje ſtaniſhe, Erasem ſvoje hlapze poklizhe; rasodene jim ſvoje nakljuzhje in jim pové, de je priſiljen, sdaj s ſilo sa ſvoj shivesh ſkerbéti. — Srovi hlapzi ſo bili tega slavljenja vajeni in priſegli ſo mu s njim shivéti in umréti.

Novo shivljenje je sazhel Erasem s ſvojimi ljudmí shivéti, slavljenje, s kterim je v tiſtih pobójnih zhaſih toliko shlahtnih nemſhkih rodov ſtrah in ſhiba domazhije bilo. Erasem je sazhel namrezh ropati.

Pervi, nad kterim je Erasem ſvojo ſerd ſpuſtil, je bil Anshè Shtegberk. Star ſovrashnik je bil Erasma in njegoviga rodú. Kolikor je mogel, mu je pri zeſarji ſhkodovati shelel.

S ſilo je vsel Erasem Shtegberkov grad. Goſpodar gradu ſe je na ispo ſkril, pa oder je bil trohljen, vderl ſe je in Shtegberk je sa glavo obviſel med odram, kjer je shaloſtno poginil. Poſlednji je bil tiſtiga rodú.

V kratkim zhaſu je Erasem s ſvojimi rojaki daljezh okrog ſtrah in ſtrahoto rasſhiril. En rop je ſledil sa drugim, eden bolj predersen ko drug. Bres mirú in pokoja je rasgrajal. Bogate kloſhtre, ſamogoltne jerobe, neuſmiljene grajſhake in denarjev-sheljne desheljake je nar rajſhi ſtiſkal. Takim ljudém je bilo Erasmovo imé ſtraſhno, ſladko pak je bilo ubosim, ſtiſkanim in preganjanim, ktere je kakor dober prijatel v varſtvo in brambo vsel.

Poſebne miſli je imel v glavi; nepravizhnike in ſtiſkavze ubosih je is zeliga ſerza ſovrashil, in ſe je tako ſodnika zhloveſhkiga rodú poſtavil. Poſtave ſo ga ojſtro ſodile, pa vunder ſe ne more rezhi, de je bil, kakor ſo drugi roparji in talovaji. Nikoli ni bil neuſmiljen in nezhloveſhk. Kervi ni prelival, rasun kadar mu je sa laſtno shivljenje ſhlo.

IX. Erasem v ſvojim gradu oblézhen.[uredi]

Tako je bil Erasem she ſkoraj dve leti ſtrah in ſhiba tiſtih, ktere je ſovrashil, in prijatel tiſtih, kterim ni bil ſovrashnik. Povſod je bil prizhijozh, pa povſod drugazhe oblezhen, vſe mu je bilo snano in povſod je vſhel sanjkam, ki ſo mu jih naſtavljali. She njegoviga ſtanovanja njegovi ſovrashniki niſo mogli svediti, sató ker ni nikoli bliso ſvojiga doma kaj taziga pozhél. Vſe imá ſvoj konez in tudi njegov ni bil daljezh.

Od njegoviga ropanja je bilo tako pogoſtama ſliſhati, de ſo toshbe do zeſarja priſhle. Zeſar je ojſtro sapovedal, ſi priſadjati, kolikor je mogozhe Erasma konzhati. Tershaſhkimu poglavarju baronu Gaſhperju Ravbarju je zeſar poſebno povelje dal, Erasma shiviga ali pa mertviga v roko pripeljati. To je Erasem po ſvojih ogleduhih kmalo svedil.

S laſtnimi ozhmi je vſe vidil, kar ſo k njegovimu konzhanju pripravljali in predersno je ſklenil, Ravbarju, kolikor mu je bilo mogozhe, nagajati.

Ravbar ni imel veliko vojakov; pa prisadjal ſi je vſe, zeſarjevo povelje natanko ſpolniti. Povſod je Erasma salasoval, pa nizh mu ni pomagalo. Kamorkoli ſe je ganil, je bil prekanjen: svita leſiza je povſod lovzu fige kasala. —

Srezha je neſtanovitna baba in vezhdel mati neſrezhe. Svoje ljubzhke oſlepi, jih napihnjene ſtori in tako od prave póti v bresdno pogubljenja sapelje. Taka ſe je she marſikterimu prigodila — in tudi Erasmu ni saneſla.

Eniga dné je imel Ravbar s ſvojimi prijatli goſti na ſvojim gradu, Mali grad po iménu.

Sgol ſam prijesdi Erasem pred grad in ſe sazhne s baronovim hlapzam pogovarjati. Rezhe mu: »Pojdi k ſvojimu goſpodu, posdravi ga ter rezi mu, de ſim pripravljen mu ſam do ſvojiga grada pot pokasati. Obljubim mu, de ga bom domá bolj goſtil, kakor bi morde on mene tukaj.« »Kako vam je pa imé?« ga praſha hlapez in bedaſto va-nj preshí. »Serzhen prijatel ſim tvojiga goſpoda in ſe Erasem Luegar imenujem« odgovori Erasem, vſterli dvakrat proti nebu in ſpodbode konja v dér. To ſliſhati Ravbar in njegovi prijatli vſtanejo, urno konje obſedlajo in jo sa njim pozedijo. Vidili ſo ga daljezh pred ſebój, kakor ptizha niſko nad semljo letézhiga, in kmalo jim ſpred ozhi sgine, kakor de bi jim ga bila peklenſke hudoba ſkrila.

Serditiga barona je to ſhe bolj raskazhilo. Na vſe kraje je ogleduhe poſlal. Eden ismed njih je konjeve kopita saſlédil, ki ga je v gojsdih in po ſtranſkih potih iſkal. Skalo je sagledal, na kteri Erasmov grad ſtoji.

Ravbar to svediti ſe s vſo ſvojo trumo vsdigne. Pa kako ſe je savsél in kakoſhna nevolja ga je obſhla, ko mu pervi pogled pokashe, de je terdnjava tega gradu nepremagljiva, in de je ſamo s isſtradanjem jo dobiti mogozhe. Nerad ſe je tega lotil; ker pa drusiga ſtoriti ni vedil, ſe je mogel v to vdati.

Erasem in njegovi tovarſhi ſo ſvoje ſovrashnike saſmehovali. Smejaje ſo vſe njih prisadevanja vidili in ſe ſtran tega prav dobro iméli.

Dva méſza ſo bili she oblésheni; oblegovavzi ſo mogli pri pizhlim shiveshu vſe teshave ojſtre sime terpéti. Veliko njih je sbolelo in pomerlo.

Predpuſt je bil ravno. Puſtni torek ſe Erasem v ſvojim gradu pokashe in jim rezhe, de jih k ſebi h gorki pêzhi na púſt povabi. Viditi pa, de mu terdovratni ſovrashniki na tó odgovora ne dajo, privéshe zhetert vôla na verv in jim jo v globozhino ſpuſtí.

Ravbar je miſlil, deje to le svijazha obleshenih, de bi s tem ſvoje pomankanje ſkrili. Novo upanje mu je saſijalo. Tode saſtojn! Velika nozh pride; Erasem ſe jim sopet pokashe in jim sdaj zlo shivih debélih jagnjizhkov poſhljè.

Sima je minila in ſpomlad je vſo naturo v novo shivljenje sbudila. Erasem ſe je vezhkrat ſvojim prijatlam pokasal in ſe s njimi pogovarjal. Barona je prijasno k ſebi povabil in mu pri ſvojim poſhtenji obljubil, de ſe mu nima nizh shaliga sgoditi, in de ſe preprizha, de je prasno vſe njegovo prisadevanje, ga isſtradati.

Ravbar ni saupal Erasmovim beſedam; sato ga Erasem proſi, njegovimu hlapzu ne nizh shaliga ſtoriti, ki mu bo vezhkrat kaj maſtniga in dobriga prinéſel, ker je prenarodno, mu po vervi is grada ſtrezhi.

Ravbar v to dovólji. Kako ſe savsame, ko vidi, kako obilno ga Erasem s jagodami, zhreſhnjami in s drugazhnim ſadjem v letnim zhaſu obdaruje, ko je tako ſadje v desheli ſhe komaj zvetélo. Kmalo potem dobi shlahtnih rib, in tako ni noben dan preſhel, de bi ne bil Erasmov ſlushabnik s novimi darmi h baronu priſhel.

X. Erasem isdan; — njegova ſmert.[uredi]

Baron Ravbar je dobro previdil, de ſvojiga namena ne bó doſégel, in nevoljen ſhe dalje zhakati ſklene proſhnjam in mermranju ſvojih vojakov prijenjati in ſe nasaj v Terſt verniti. Namenil je she v ſvojim piſanju na Dunaj zeſarja proſiti Erasmu milolt ſkasati. Pa eden njegovih vojakov — friuljſka kazha — mu gerd ſvèt da, s svijazho konzhati, kar s oroshjem doſezhi ne more. Rezke mu: »Erasmoviga ſlushabnika Franza pregovorite, de ſvojiga goſpoda isdá; denar in obljube ga bodo prevarile.« 

V ſvoji nevólji, de ga je upanje tako goljfalo, je Ravbar bolj na maſhevanje miſlil, kakor to obrajtal, kar mu je ſerze ſvetovalo. Storil je, kar mu je bilo ſvetovano.

Franz sopet s novimi darovi pride in Ravbar ga prav prijasno ſprejame. K jedi ga povabi in obilno ga obdaruje. Ponishnoſt sapovedajozhih ſerza tiſtih mozhno omezhí, ki imajo povelja ſpolnovati. To ſe je nar bolj pri preſlepljenim Franzu pokasalo, kteriga je Ravbarjeva dobrotljivoſt vſiga omamila.

Kadar je priſhel, je bil Ravbar bolj prijasen s njim in kmalo li ga je tako prikupil, de mu je ſmel ſvoje miſli rasodéti. Mnogotere obljube, proſtoſt in odpuſhenje ſo bile véſhe, ki ſo ubosiga Franza v ſvoje mreshe vjéle in njegovo sbujeno veſt premamile. Serze ſe mu je treſlo, kadar je ſtraſhno nesveltobo premiſlil; pa pregovorjen od sapeljivoſti ſe mu je hudobija manjſhi vidila: miſlil je, de bo s tem domovini vſtregel in ſrezhno shivel v prihodno. Glaſ njegoviga ſerza, ki ga je opominjal, je vſakdan ſlabſhi prihajal, in kmalo je veſt v njegovih perſih saſpala.

Shaloſtne ſlaboſti zhloveſhkiga rodú, ki naſ tako lahko na pot hudobije sapeljejo in nam nikoli vezh ali pa teſhko nasaj k zhednoſti ſe verniti ne dajo! Slató in ljubesin ita mogozhna goſpodarja ſvetá; mogozhne in berazhe imata v ſvoji oblaſti in le malokadaj ſe daſta premagati. — Slato je Franzovo ſerze oſlepilo, ljubesin ga je zlo v pogubljenje peljala.

V Vipavi je imel Franz devizo, ktero je ſerzhno ljubil; nizh drusiga ni shelel, kakor jo v sakon dobiti. Hudobija mu je odperla pot do njé in mu je vſo ſrezho pri nji kasala: — zhednoſt pa mu je v sveltobi do ſvojiga goſpoda shaloltno podobo vezhne lozhitve od ſvoje ljubize isobrasila — in poſlednjizh ga sanizhljivi ſmerti isrozhila. — Padel je!

Povedal je baronu, de gré Erasem vſak vezhér nekam, de ſvojo naturno potrebo opravi. Rékel je: »Skala tam ni debela in zhe parkrat vanjo vſtrelite in jo dobro sadenete, ſe mora raskruſhiti.« —

Imeli ſo ravno nektere topove ali ſhtuke is Ljubljane pri ſebi, kterih ſe pa doſlej poſlushili niſo, ker ſo miſlili, de terdi ſkali nizh nesamorejo. Pogovorili ſo ſe tadaj, de Franzè belo zunjo tam vun obeli, kamor bo oblegovavzam ſtreljati treba. Priſtavil je ſhe: »Kadaj ſe bo Erasem svezher na imenovan kraj podal, jim bo luzh na oknu pokasala.« —

Hudobni isdajavez gré nasaj v grad in lé prevezh natanko ſvojo obljubo dopolni. Kmalo sagledajo oblegovavzi obeſheno snaminje in bres odloga vſe ſvoje topove v tiſto meſto namerijo. Komaj ſo nozhí zhakali in s nozhjo daniga snaminja.

Erasem je bil tiſti dan otóshen in shaloſten. Nesnana bojezhoſt mu je perſi napolnovala. V pretezheni nozhi ſe mu je v ſanjah Baumkirherjev duh prikasal, ki mu je roko podal, in ga s perſtam shugaje kazhe ſvaríl, ktera mu je svita in shvishgajozha na perſih leshala. Sbudil ſe je.

Veſ samiſhljen je zel dan po ſvojim gradu lasil. Govoril, jedel in pil je malo. Ko nozh pride, gré, kamor ſta ga natura in nakljuzhje peljala, — v ſvojo ſmert. Mertvaſhka luzh mu je na oknu gorela. Shterji topovo ſo ſtraſhno sagroméli vſi enpót sashgani in neſrezhni isdan Erasem je padel mertev na tla, v glavo in ſtegna od dveh ſkal sadét. Vſi prebivavzi gradu, preſtraſheni in smeſhani hité neſrezhnimu goſpodarju na pomozh. To je oblegovavzam priloshnoſt dalo, ſe gradú s pomozhjo isdajavza polaſtiti. S golimi mezhi va-nj priderejo. Dvanajſt Erasmovih korenjakov ſe jim sdajzi v bran poſtavi. Bijejo ſe s njimi junaſhko kakor levi, de vſi mertvi okrog Erasma pozepajo. Baronovi vojaki, viditi de ſo jih premagali, od veſelja ſtraſhno vpitje sashenejo, Franzu pa hvalo in obljube delajo. Vſe ſtanize ali zimre gradú jim je mogel ſkasati, slaſti pa tiſto pot pód semljó, ktero je natura ſama v ſkalovje naredila in ki je ſhtéri milje daljezh v Vipavo peljala, od kodar ſo oblesheni obilno shivesha sa ſvoje potrebe dobili.

Ko ſo baron Ravbarjevi ljudjé nasaj na boriſhe priſhli, ſo ſtariga Konrada nad Erasmovim truplam naſhli, vſiga v obupu vtopljeniga. Dolgo ſo ga molzhé gledali; ſmilil ſe je ſtarzhek tudi njih terdim ſerzam.

Zhes dolgo Konrad ſvojo glavo ſklóne in nar pervo ſvoje ozhi v Franza shugaje vprè, ki je ſvoje ozhí s ſramoto v tla obernil. Pozhaſi ſe ſklone ſtarzhek in kakor duh is uniga ſveta gré proti Franzu. S terdnim ojſtrim glaſam mu rezhe: »Mladenezh! ſvojiga goſpoda in mojſtra ſi isdal, tréſi ſe Judesh Shkarjot! Jes ga bom maſheval!« In ko bi trenil, potegne Konrad ojſter nosh is sapaſa, in ga sadere s mozhno roko v isdajavzovo ſerze. Pet minut posneje je tudi ſtarzhek mertev zhes truplo ſvojiga goſpoda padel in veſ rasmeſarjen in preboden ſvojo duſho isdihnil.

Baron in njegovi ljudjé ſo drugdan s obilnimi sakladi oblosheni tiſti kraj sapuſtili.

V gradu pa ni shive duſhe oſtalo, rasun Erasmovih dvéh Sultanov, ki ſvojiga goſpoda tudi po ſmerti niſta sapuſtila.

Ubógi kmetji is ſoſéſke ſo zhes nekaj zhaſa mertve pokopali in ſvojimu nekdajnimu dobrodélzu na pokopaliſhu blishne zerkve shegnano méſtize sa pozhivaliſhe dali. Nobeniga shlahtnika, nobeniga prijatla ni bilo pri Erasmovim pogrebu; ſamo njegova dva pſa ſta shaloſtno sa njim ſledila, na njegov grob ſe vlegla in — na grobu kmalo poginila.

To ſe je godilo v letu 1484. S Erasmam je rod Luéſhkih goſpodov vgaſnil. V gradu pak je ſhe vezh snaminj oſtalo, poſebno ſe ſhe sdaj meſto vidi, na kterim je Erasem ſvoje shivljenje ſklenil.