Epilog

Epilog ob 70 letnici rojstva dr. Ivana Tavčarja. Engelbert Gangl

Izdano:	Slovenski narod 28. avgust 1921 (54/192)
Viri:	192
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ko solnce pada na večerno stran,
v pokoj izgublja cesta se življenja,
mož k javni sodbi dvigne čisto dlan,
ob njem plodovi borbe in hotenja ...
Oko v ponosu je razžarjeno,
saj vse, kar je lepot srce rodilo,
v plitvinah ni vsakdanjosti vtonilo –
ostane, v last nam vsem podarjeno!

Vihar mladosti, hrepeneči k vzorom,
pojoč popevke boja in ljubavi,
donesel zmago mislim je, naporom,
ki voljo naravnali duši zdravi
k ustvarjanju so, k darovanju.
In kar je skritega na dnu srca,
izraz in lik je vsemu dan v duha
nikoli mirujočem valovanju.

In če iz jadne duše vzplava klik,
to ni odjek le svoje bolečine,
in mož ni lastne radosti glasnik,
kadàr se mu beseda vzpne v višine:
zrcalo je in slika dobe svoje,
srce mu rani tuje boli meč,
in ko navdušen govori in poje,
v njem tisočerih čuješ glas grmeč!

Resnici je posestrima lepota –
moč neizčrpana, neizčrpljiva,
ki v njej usiha zloba, strast in zmota,
z njo čisti se plevela plodna njiva.
In množica, v obupu sklonjena,
spozna življenja cestovanje pravo,
samozavestno dvigne k solncu glavo,
na vzor in zgled krepko naslonjena.

Pravica ni življenju zlata pena,
človeku plemiču je ščit in grb,
in takrat te presune njena cena,
ko solzo tuja ti izžeme skrb.
In vselej dvignejo se bojevat
za drugih pravdo vse moža vrline,
ime pa njega črta se takràt
v človeške duše, v knjigo zgodovine.

A vsemu vir in konec sila ona,
ki veže z zemljo dušo in srce:
ljubezen domovinska – brez zatona
iz veka v vek mogočni plamen gre!
Kjer hoče se težav, skrbi in boja,
pogumu se umakne dvom in strah,
v ljubezni tej spočeta dela tvoja
življenja, večnosti so solnčni prah!

Zemljo in narod stisnil si nasé;
še več! ... Na duše dno si vzel ju k sebi,
in kamorkoli tvoje gre ime,
oba sta zvesta spremljevalca tebi.
In v prsih tvojih vriski so in jadi,
ki v naroda se bistvo lijejo,
krasote in bogastva vsi zakladi
iz tvojih del nesmrtno sijejo.

Ko solnce pada na večerno stran,
v pokoj izgublja cesta se življenja ...
Naj! ... Saj ne gasne véliki tvoj dan,
življenje novo se samo začenja!
Nevidno, tajno tja prehod je spet,
pripravlja Slava večnosti prostore:
zgradil, umetnik, si svoj drugi svet,
ki smrti senca vanj ne sme, ne more!