Ena o svetem Petru
| Paberki iz Roža Ena o svetem Petru Ivan Albreht |
| |||||||||||||||
Tisti dan pred vsemi svetimi je zmanjkalo Kristusu in svetemu Petru denarja, tako da sta bila oba skupaj v zadregi za živež. Kristusu je bilo tako nekam videti, da ni nič kaj na volji za čudeže, zato je svetega Petra mučila skrb, kako se bosta preživela. Nazadnje jo je pa le izvil in je svetoval:
„Danes dajejo dobri ljudje kržije vbogajme, pojdiva še midva brat!" Kristus je bil zadovoljen s predlogom. Ko sta prišla v prvo hišo in sta prejela vsak svoj krži, se je Peter zahvalil:
,,Bog povrni!" Da ne bi ostale besede samo voščilo, je Kristus položil svoj kržek nazaj na mizo in je odšel za Petrom. Zunaj sta si razdelila dar in zavžila vsak svoj del, a bilo je komaj toliko, da jima je nadražilo tek. Zato je Peter svetoval, da bi šla še po drugih hišah, dokler se ne bi do-dobrega nasitila.Ko sta prišla v naslednjo hišo, je kmetica stisnila Petru dva kržija, Kristusu pa samo enega. Peter je naglo smuknil enega v suknjo pod pa¬zduho in je dejal:
„Bog vam povrni v prav obili meri!" Kristus je spet položil svoj krži nazaj na mizo, zunaj pa sta delila tistega, ki ga je Peter nosil v roki. Ko sta pojedla vsak svojo polovico, je dejal Kristus:
„Zdaj pa le zahvaliva nebeškega očeta, ki tako lepo skrbi za naju, in ga prosiva povračila za najine, dobrotnike." Po teh besedah je dvignil obe roki proti nebu in Peter je moral storiti isto. Tedaj pa je smuknil skriti kržek izpod pazduhe in Kristus je zaklical Petru:
„Vidiš, kako hitro pride povračilo iz nebes. Le poberi in ga brž zanesi dobrosrčni kmetici na okno, da ne ostane tvoje voščilo samo prazna beseda!" Peter se je sklonil in naredil po povelju, a pod pazduho ni spravljal odslej nobene reči več.