Ena o stonogi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ena o stonogi
Svetlana Makarovič
Spisano: Uredila Ema Hozjan
Viri: Makarovič, Svetlana (2008). Svetlanine pravljice. Dob pri Domžalah: Miš. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Živela je mlada, vesela stonoga, ki je imela samo devetindevetdeset nog. Vendar so ji vseeno rekli stonoga, ker pač nihče ni utegnil šteti njenih nog, ko je brzela mimo – in na prvi pogled je bilo res videti, kot da jih ima sto.

Človek bi mislil, da ni tako pomembno, ali imaš ravno sto nog ali eno manj, pa ni tako. Ta stonoga je imela to napako, da se je kar naprej spotikala. To je sicer ni ne vem kako motilo, ker je bila vesele narave. Ena noga več ali manj, si je rekla, prava reč! Vendar je bilo prav nerodno v plesni šoli. Stonoga se je učila plesati pri zeleni kobilici, ki je bila pred davnimi časi baletka, zdaj je pa imela plesno šolo za mlade stonoge. In pomislite, niti profesorica kobilica ni opazila, da naši stonogi manjka ena noga. Vendar se ji je zdelo čudno, da se stonoga kar naprej spotika. Bilo je na primer takole:

»Dvignite dvaintrideseto in petintrideseto nogo levo od zadaj naprej!« je ukazala kobilica.

Stonoga se je potrudila in na vso moč iztegnila obe stopali.

»Poskok na triinštirideseti nogi desno od spredaj nazaj! Štiri korake v desno, poklon!« je zaklicala kobilica.

»Kako? Kako? Že spet težave?« je vprašala stonogo, ko se je ta znova spotaknila.

Stvar je bila v tem, da je stonogi manjkala ravno triinštirideseta noga desno od spredaj nazaj in tako uboga stonoga ni imela na čem poskakovati in je, da bi zabrisala napako, poskakovala z dvainštiridesete noge na štiriinštirideseto in to je bilo grdo videti. Kobilica je mislila, da učenka vaje ni razumela in je spet in spet ponavljala; vse druge stonoge so plesale ljubko kot le kaj, naša pa se je zdela vedno bolj nerodna.

Nekoč je po pouku kobilica poklicala stonogo in ji rekla: »Kaj je vendar s teboj?«

Stonoga je rekla: »Nič!«

»Saj se kar naprej spotikaš,« je rekla kobilica. »In desne noge se ti zapletajo. Kako to?«

»Kar tako!« je rekla stonoga in gledala stran.

»Glej, da se poboljšaš!« je strogo rekla kobilica, stonoga pa:

»Ja. Adijo!«

In je odbrzela proti lapuhu, tam je sedla na zadnjih dvajset nog in je razmišljala, kaj bi. Pa je prišel mimo mlad stonog in pozdravil:

»Zdravo, stonoga! Kako si čedna!«

»Tudi ti si čeden, stonog. Zdravo!«

Toda stonog je zmajal z glavo in rekel:

»Jaz nisem stonog, da veš!«

»I, kaj pa si drugega?« je vprašala stonoga, on pa je ponosno rekel:

»Jaz sem devetindevetdesetnog. Ker mi ena noga manjka,« je dodal.

Stonoga je kar zavriskala:

»Ali res? Katera noga ti pa manjka?«

»Triinštirideseta na desni strani!«

»Od zadaj naprej ali od spredaj nazaj?«

»Od spredaj nazaj.«

»Meni tudi! Jaz sem tudi devetindevetdesetnoga!«

»Ni mogoče!«

»Pa je! Kar preštej, če ne verjameš.«

In sta drug drugemu preštela noge in sklenila prijateljstvo do smrti. Odšla sta po stezi, držeč se za prve noge, veselo prepevala in se spotikala ob istem času na isto stran in sta bila čudovit par.

Kaj hočete še več?