Ena iz množice
| Ena iz množice Zofka Kveder |
| |||||||||||||
Bila je pravi tip novomodne ženske. Velika, bleda, suha, prozornega obličja, nežnih živcev, žive nravi. Vsega je bila nasičena do vrha, a vendar vedno lačna novega.
Zeló zgodaj se je razvila. Onij stadij obične zaljubljenosti, ki nastopa pri ženskah navadno v petnajstem ali šestnajstem letu, zvršila je ona že sè štirinajstim. Ona doba ko se iz otroka razvija dekle, je za žensko najbolj bogata utisov, polna zmedenih, nerazumljenih čutil. Vse žitje je nekako zbegano, otročje, a vendar že razvito in hrepeneče po dovršenosti. Tedaj, v onih letih, so mlademu dekletu možki posebno nevarni, zaljubljenost je na dnevnem redu. S katerikolim možkim prihaja v dotiko, za vsacega ima pripravljen poseben kotiček v srcu, nobeden jej ni malomaren. O tem sanjari v jutro, o drugem zvečer, ne ve, je-li zaljubljena v vse, ali v nobenega, in mnogokrat si predstavlja, kako bi pač bilo, ko bi jo poljubil A, takoj prihaja do tega, da bi bilo lepše, če bi jo poljubil B ali morda C. Ledina je razorana in omehčana in res je prislovica: kdor prej seje, ta prej žanje. Prva ljubezen ne izvira od todi, ker jej ravno ta ali oni dvori, dekle ljubi dotičnega, če tudi nevede, samo zato, ker je prvi, ki jej vrača to, čemer sanjari v samotnih urah; ko bi bil slučajno kak drugi, seveda ne pregrd in ne prestar, vnela bi se ravno tako hitro za onega, kakor se je zanj.
Pavla je ravno tako preštevala na prste vse dobre in slabe lastnosti — zadnjih je videla ona jako malo — vseh mladih možkih, kar jih je poznala. Danes je kar vsa gorela za R., ker jo je o srečanju mesto z »dober dan« pozdravil s »klanjam se«, a drugi dan je bil kak bledi dijak ideal njene duše, ker jej je pobral padlo knjigo na ulici.
Hlastno je brala romane in čitala razne ljubavne prizore gotovo tri ali štirikrat. Vtopila se je vsa v ulogo junakinje in v domišljiji prežila vse burne momente in drhtaje srca, kakor je stalo v knjigi.
Ko bi le njo kedo poljubil, njej sami pisal ljubavno pismo, ali odkril jej ljubezen! Vsa se je vmislila v take prizore, vse je imela pripravljeno, kaj bi odgovorila, kako mu ovila roke krog vratu. Povsod, kjer je hodila, mislila je: Ko bi bil kedo tu ob strani z menoj. Hodila je na sprehode, sedala na skale in posekana drevesa, poravnavala si obleko v slikovite gube in pričakovala, kedaj stopi kedo pred njo, jej pove, da jo ljubi in pritisne na-se. Kjer jej je bilo všeč, povsod jej je prihajala misel: Kako bi bilo lepo sedeti tu — jaz in še kedo!
A »kedo« ni prišel in ni prišel.
Učila se je glasovir pri mladem, nadarjenem in lepem glasbeniku. Častila ga je, kakor so ga častile druge učenke, zdel se jim je nekako vzvišeno, odbrano bitje, h kateremu niso dvigale svojih želj, ker jim je v mislih tako visoko stal nad njimi.
Nekoč jej je prinesel v »uro« bonbončkov in jih jej poklonil z ljubeznjivim smehljanjem.
Od takrat se je ono spoštljivo častenje spremenilo v njej v globoko, tiho ljubezen. Tiste bonbončke je povžila z neko sveto pobožnostjo, kakor se vživa nekaj posvečenega.
Odslej je ravnal učitelj z njo, kakor z odraslo gospico. Pomagal jej je oblačiti vrhno jopo, zravnavati note ali zapenjati rokavice. Na ulici jo je spoštljivo pozdravljal in včasih spremljal od »ure«. Ona je bila vsa blažena zbok njegove prijaznosti, kri ji je brzela po žilah, kadar so se njegovi mehki vlažni prsti dotikali njenih, in skoro vsa brez uma je bila, kadar je igral žnjo čveteroročno. Nič ni videla not, ne tipk, samo njegove prste je gledala, kako so hiteli po tipkah in čutila le njegovo bližino. Nosil je dolge kodraste lase in obleko prikrojeno bolj po umetniškem ukusu. Kadar je na ulici ugledala njegov sivi, široki paletot, šibile so se jej noge in mislila je, da mora vsakdo videti njeno razburjenost.
Nekoč sta zopet igrala čveteroročno. On je obračal note in pripetilo se je, da so se, ko se je sklonil naprej, njegovi lasje dotaknili njenega obraza. Ta dotikljej jo je neizrečeno vznemiril. Vsa kri jej je vdarila v lica in roke so se jej tresle. Vse jej je migljalo pred očmi in nič ni vedela, kaj igra. On jej je nejevoljno ukazal, naj vendar pazi nekoliko na note, a ta suhi pedantični ton jo je razburil še bolj. Naslonila se je na klavir in histerično ihtenje pretresalo jej je telo. On je začuden stal zraven, skušal jo vmiriti in tekel po kozarec vode. A čim bolj jo je miril, tem bolj je ihtela, tem bolj so jej trepetali udje. On je menil, da jo je prijel krč, in prestrašen je šel po svojega kolego v sosednjo sobo. Z veliko težavo je je vendar prišla nekoliko k sebi in potem jo je on spremil do prvega izvoščeka in ji pomagal sesti v voz.
Takrat je bilo konec njeni platonični ljubezni do lepega dolgolasega umetnika.
Ona je hotela imeti, hotela je biti ljubljena. Ženski ni toliko potreba ljubiti, kakor biti ljubljena.
Po razburjenosti je nastopila pri Pavli reakcija. Postala je dokaj mirna in nekaj mesecev je čisto ravnodušno opazovala možke.
A na to se je zopet začelo oglašati nekaj v srcu, zopet je jela rasti in vstajati nenasitna želja po ljubezni.
Nekega dne po letu je dobila ljubavno pismo od znanega visokošolca. Ni bilo treba boljšega momenta. Pavla mu je odgovorila takoj in čez teden dni sta imela že sestanke. Ah, to skrivanje, ta bojazen, da ne zapazijo domači njenega ljubkovanja, vsa ta vznemirjenost bila je ravno tako sladka kakor ljubezen sama.
In ljubila sta se, kakor se ljubi vprvič. Naivno, vroče, otroško.
Oh tista pisma, pisana v kakem skrivnem kotu v vednem strahu, da kdo hipoma vstopi in jo zaloti. Ob najmanjšem šumu je skrivala papir in se potem smejala svoji bojazljivosti.
Počitnice so minule, mladi studiosus je odšel na Dunaj in žnjim je odšla ljubezen.
O da, spočetka so pač romala pisma iz Ljubljane na Dunaj in z Dunaja nazaj. Pa vedno redkeje je hodila Pavla na pošto in vedno rekeje kupovala znamke.
O da, ta ljubezen!
Ko bi bil pri njej, seveda ne bi bila pozabila nanj ali tako daleč ... tako daleč ... in tukaj blizo je bilo toliko lepih mladih gospodov, ki so ji stiskali roke in jo ljubili ... da ljubili.
Ah, ta mladi uradnik zna res ljubkati se!
In ko je bil ta prestavljen, znal je oni častnik tako vroče in tako ognjeno pogledavati!
I no, ljubili so jo.
Ona je bila dobrega srca, kako bi mogla biti tako nevsmiljena in biti ravnodušna, ko so drugi zdvajali radi nje.
Ni bila izprijena, ne. Ali to ljubimkanje prešlo jej je že v meso in kri. Ko bi bila našla moža, ki ne bi ljubezni smatral s tako lahke strani, ki bi imel značaj, no, morda ne bi bila postala tako veterna. Tako pa jej niso ti navadni naši salonski junaki dajali ničesar, jo niso zadovoljili v ničem. Pričetek, da, ta jej je ugajal. Neki poseben prijeten čut je bil, videti moža, ko je zardeval pod njenimi pogledi in je postajal zmešan in zmeden; o da, to je bilo še nekaj. Ali potem ko jej je s tistimi navadnimi frazami odprl »globine« svojega srca, potem je bilo konec vsega. Kmalu je imela svojega ljubimca dovolj do ušes.
Parkrat se je celo zaročila, — saj je tako interesantno biti nevesta, — pa njeni ženini so zginili s prizorišča kakor kafra. Dva je odslovila sama, eden je odšel sam, žal pa jej ni bilo po nobenem.
Hodila je v gledališče in na plese, v koncerte in društva, a nikjer jej ni bilo všeč, povsod in vsega se je naveličala.
Prebirala je vso moderno literaturo, hvalila Zolo in Tolstega, a ne od prvega, ne od druzega ni prečitala ni edne cele knjige. Časih je začela brati knjigo pri koncu, včasih v sredi in če je začela pri prvem poglavju, nehala je gotovo že pri petem. Od vsake stvari je vedela nekaj, od nobene vsega.
Včasih se je oblačila samo v najelegantneje obleke, drugič je zopet hodila okrog v priprostih temnih krilih. Sedaj je morala biti toaleta do pičice taka, kakor je videla v najnovejšem »Bazaru«, drugič je mučila šiviljo po cele popoldneve z ekstravagantnimi izrodki svoje domišljije, ki jih je potem zmetala v kot.
Danes si je pobarvala lica živordeče, drugi dan interesantno bledo z onimi tipičnimi temnimi polkrogi pod očmi.
Vse je hotela biti, a ni bila nič. Zjutraj jej je ugajalo vzdihati sentimentalne citate, popoludne že je žvižgala razne poskočne poulične napeve. Zdaj se je pogovarjala z umazanim ušivim beračem z eno nogo in zateklim obrazom, drugič jej je prišlo slabo, če je videla pljunek na cesti.
Vedno je bila nervozno razburjena. Tako nalahko dražiti živce, to jej je bilo skoro potreba.
O slabem vremenu je postajala pri odprtem oknu samo zato, da okuša ono strašljivo podrhtavanje, kadar je blisk švigal iz pod neba in grom potresal zrak. Njej je bila prava slast, gledati kako se užiga obzor v bliskih, kako osvetljuje horizont v dolgih progah, četudi jej je srce bilo straha in groze.
Po enkrat na leto je hodila z očetom na malo potovanje. Po večjih mestih je obiskovala najraje muzeje in galerije slik. Pred novomodnimi podobami, na katerih je nebo zeleno in trava modra, je stala najraje in se naslajala ob raznih dekadentskih umotvorih.
Ko je prišla domov, so jej še vedno plava pred očmi utisi iz tujine. Legla se je časih leno na otomano in leno držala knjigo v roki, zraven pa mislila, ne bi bila to izborna slika, čo bi jo kedo narisal v tej pozituri?
Z dvaindvajsetim letom je jela bolehati, zdravniki so dejali, da ima jetiko.
- - Aha, pluča načeta, — je lejala malomarno, prav nič je ni pretresla misel, da morda ne ozdravi nikdar več.
Odslovila je svoje častilce, najedla se je bila ljubezni dovolj in se jela po svoje pripravljati na smrt.
Polahko je pokašljevala, če tudi jej ni bilo prav sile in z nekim veseljem je opazovala rudeče lise mej slinami. Trudila se je, kolikor mogoče, da je označala trudno hojo in lene kretnje bolnikov.
Čitala je še vedno razne moderne romanopisce.
Ugajalo jej je, če je ta ali oni pisec v svojih spisih opisoval njej podobno žensko.
Včasih je stopila preti zrcalo, razpletla lase in pustila, da so jej razmeršeno viseli preko obraza. Z dopadajenjem se je gledala v zrcalu in šepetala pri sebi:
— Oh, prava dekadentska ljubica. —
Bila je lepa s svojimi finimi potezami in bledo, skoro prozorno kožo.
Nekoč je čitala, da imajo jetični navadno živordeče, ostro obrobljene lise na licih. Takoj je šla in si namazala one lise.
— Ah, res podaja se mi — nasmehnila se je veselo in odkašljevala v rutico.
Igrala si je samo še resno godbo, mrtvaške koračnice in druge take stvari.
Neizmerno interesantna zdela se je sama sebi se svojo boleznijo. Mnogokrat je nalašč dihala prav globoko in nejednakomerno, samo da je videla one pomenljive poglede mej družbo.
Na plese je hodila kakor prej.
— Naj živim, dokler je čas — odgovarjala je domačim, če so jo nagovarjali, naj se pazi. Če jej je padlo v glavo, pridrževala je mej plesom nalašč sapo, samo da jej je srce bolj bilo in da je njen plesalec skozi tenko obleko čutil hreščanje v njenih prsih.
V gledališču je vso zimo ni manjkalo na nobeni predstavi, najbolj so jo zanimale predstave, na katerih so se predstavljali bolni, posebno jetični ljudje.
— Kako vendar ta igralka dražestno pokašljuje, kako trudno dviga roke — mislila si je in skušala ona, res bolna in jetična, kopirati gledališčno igralko v njeni ulogi kakor kaka sušična gospa.
Prišla je pomlad, a ona je še vedno mogla hoditi okrog.
Nekdaj je zašla na pokopališče in od tedaj je zahajala vsaki dan tjekaj. Hodila je mej križi in postajala mej grobovi ter oblačila vedno dolga krila, da so se jej mogla plaziti po stezah in pomesti kje kak strohnjeni kos lesenega križa.
— Kako neokusne spomenike postavljajo ljudje — je dejala včasih in si narisala nagrobni kamen, kakoršnjega naj bi njej postavili na grob.
Spočetka je s solnčnikom tipala okrog ležeče človeške kosti, a pozneje jih je večkrat jemala v roko in ugibala, bodo-li njene tudi tako dolge in močne. Nekoč je držala mrtvaško glavo v roki in s svojimi ozkimi finimi prsti tipala jamice, kjer so bile oči in prijemala za čeljust, kjer je stalo še nekaj močnih zdravih zob.
— Taka torej bom — mislila je in trkala na lobanjo.
Hkrati pa ji je prišlo na misel, da vendar nima tako oglatega čeia; zagnala je črepinjo v odprti grob in dejala prijateljici, ki je šla ž njo, da jo zelo mika, da bi svoje telo testamentarično zapustila kacemu — zdravniku:
— Tako pravilno sem raščena in škoda, bi bilo, da bi moje kosti tako hitro sprhnele. —
Prijateljica se je zgražala, ona pa se je smejala in doma pri obedu pripovedovala — samo, da jim je izpodrla apetit — kako je bila ona mrtvaška glava čudna, ker so se je na nekaterih krajih držali še čopiči las! —
Nekdaj je dala nekemu revnemu dekletcu petak, a tisto jej je moralo obljubiti, da skoz teden dni izmoli oče naš na njenem grobu.
— Čez kake tri mesece veš - naročevala jej je.
Domači so bili v skrbeh radi njenega čudnega vedenja, vpraševali so razne zdravnike, kaj prav za prav pormenja to njeno stanje, pa vsak je dejal:
— Nervoziteta na visoki stopinji. —
Nazadnje si niso vedli pomagati in puščali, da je delala, kar in kakor je hotela.
Ko je morala leči v posteljo, vsprejemala je kaj rada obiske.
— Da mi pojdete gotovo za pogrebom — pretila je in danes jej je moral ta, jutri drugi obljubiti, da jej da, ko umrje, tak in tak venec na krsto, s tacimi cvetlicami in tacimi trakovi.
Imela je vedno malo ogledalce pri sebi in če se jej je zdelo, da nima dovolj temnih krogov pod očmi, morala jej je strežnica prinesti vse njene lončke in čopiče na posteljo in potem si je sama črnila obrvi in rudečila ustne.
- - Vznemirjati se je ne sme — naročali so zdravniki, a ona ni mogla živeti brez razburjenosti.
Dala si je prinesti vsa svoja pisma in potem je sama kuvertirala posamezne kupčke; položivši v vsacega nekaj svojih las, je sama napisala naslove.
— Kadar umrem, pa odpošlji — je naročala sestri in le-ta jej je morala sveto obljubiti, da ne pozabi njenih naročil.
Vse je bilo pri njej izračunjeno in odmerjeno na efekt in še par ur pred smrtjo naročala je, koliko sveč jej mora goreti in kako jo morajo položiti in napraviti, da bo boljše in lepše.
Bila je pač le hči našega nervoznega, do skrajne meje prenapetega, samo senzacije željnega časa.