En večer na gori nad Soderšico

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
En večer na gori nad Soderšico
anonimno
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 9, št. 39 (24.9.1851), 40 (1.10.1851)
Viri: [1]
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Ljube Novice, ve dalječ okrog slovite. Vas mnogoteri rad posluša. Ve zatirate škodljive pomote in ste krepka bramba resníce. Ve ste od draverhaste smereke na Štajarskim, kjer je zmotljiva domišlija hotla mater božjo viditi, povedale, da je prazna reč in ste bratoljubno opominjale, da naj ljudje nikar z nepotrebno hojo zastran tega draziga časa in na sto druzih straní potrebniga denara ne zgubajo.

Tudi ste ve že enkrat ravno to reč, ktero zdaj hočem v misel vzeti, pretresovale. Vem, da Vam pogreta kaša ni zaželjena, ker imate drugih predmetov dovolj. Pa vendar se nadjam, da bote to, kar je nas petero pred nekimi tedni dobro slišalo in pri treh ljučih natanjko vidilo, v radost večíni bravcov, ki tudi nehotama o ti reči razne govoríce slišati morajo, brezzamudno razglasile, ker malikovavske komedije na ti gori še vedno ni konca.

Podali smo se trije duhovni, en zdravnik in en podobar nek petik zvečer na goro, ki je v Ribniški tehantíi nad Soderšico na južno-zahodni strani, kjer stanuje tako imenovano zamaknjena deklica.

Po govoríci smo zvedili, da se o petkih tù, kamor ljudje vedno obilno zahajajo, nar imenitniši rečí godé. Tisti večer je bil res kaj ugoden; mesec je prijazno svetil in obzor je na tej gori lepo razprosten.

Pridši na goro zagledamo že mnogo ljudí večidel od Kope, in tudi nekaj iz Goriške in Teržaške škofije. Zdaj nas nar bolj mika zvediti, kje je stanovanje častene deklice. Polni svetiga straha stopimo v njeno leseno prebivališe, in ker je ni bilo domá, smo z dovoljenjem hišnih njene lepe v dar ji prinesene tablice pregledovali ter skerbno spraševali, kdaj bi tako srečni biti mogli, da tisto vidimo, zavolj ktere se je že toliko stopinj storilo.

Povedó nam, da še le zvečer o Ave Maríi, ker je ona zdaj pri duhovnu ali pa gori v cerkvi, kamor se po velikonoči skorej sleherni dan pelje.

Toraj odidemo in kar pazljivo stražimo, kdaj da se bo povernila. Med tem pa vidimo množico ljudí na goro iti, ki so popotovaje, kakor za kak božji pot, sveti roženkranc molili.

Kadar deklico dvoje majhnih deklet na vozičku domu pridedrá in jo k mizi vmesti, kjer ona jame nektere podobe matere božje vredovati, se mi brez obotavljanja tje podamo, hrepeneči ž njo se pogovarjati. Ona se da na posteljo prenesti, kjer sedé moli in se našimu nadležnimu spraševanju odtegne.

Deklica je tanjka, suha in bolestne barve, precej velika, ker že šestnajsto pomlad šteje.

Med tem smo pozvedovali, če bo nocoj kervavi pot pri njej viditi, kar je nam v našo žalost odrečeno bilo. Prašali smo, če bo ona nocoj obhajana, in ker smo zvedili, da bo, smo daljej prašali, od ktere straní pa sveta hostia pride? Ker ste nam dve strani zaznamovane bile, smo tje, kakor je lahko misliti, vso pazljivost nategnili.

Noč mrak spodrine. Deklica se vleže po postelji; mi za boljši razsvetljenje izbe memo navadniga nadležujemo, in tudi seboj smo nekaj sveč imeli, kterih eno smo prižgali, ker smo stali nar bližej pri postelji.

Kadar se je ljudém, ki so zunej stali, dovolilo v hišo iti, jo hipama, kakor da bi cerkev bila, klečé napolnejo, okna pa se z glavami zunajnih gledavcov zamašé, da se skorej dihati ne da. Kmalo potem deklica neprejetno zakričí, se zvija, očí okrog suče, pravi da so ozke vrata in da je ojstra pot v nebesa; se urno k gležnam oključuje in spet poravná, noge premika, kakor da bi jo terne zbadalo in zlo neprejetno s stokratnim ponavljenjem zaupiva: u, u, u itd.; zdaj plane na kviško, z rokama okrog lomati, dopovedovaje, da vidi Kristusa priti, da z mečem protí, da vidi Mario, ki kervave solze toči itd. Vès njeni govor pa je slabo zvezan, in večidel le v zdihljejih obstojí.

Med to dôbo tudi nek odločen molivec službino prične moliti žalostni del svetiga roženkranca, deklica pa se po postelji vêde kakor da bi skrivnosti roženkranca na-njo posebno moč imele. Tisti pa, ki je sveti roženkranc molil, nas svarí, da naj pokleknemo (vsi drugi so že od začetka klečali) in nam jezno zabavlja, da smo neverniki.

Zdaj deklica na postelji poklekne, si ustnice zbrisuje, ž njimi giblje, se na persi terka, se z obrazam posteljne odeje dotakne in se spet sklone. Ravno med tem časam bi ona sveto hostijo prejeti imela. Nihče iz med nas je scer iz oči ne pustí, vendar ker sim nekoliko na strani stal in je nisim na ravnost v obraz vidil, nisim ničesar zapazil. Moja dva duhovna tovarša pa, pred njo stoječa, sta nekaj beliga na jeziku vidila, tako tudi zdravnik, ki se ravno v tej dôbi k nam oberne, rekoč: „kosček beliga papirja, kakor je za smodke prižigati, ima na jeziku“. Na to se deklica na levo stran vleže, in jez ravno pri zglavju postelje stoječ, jo zaprosim: „Lenčika, véš da sim duhoven, in da v svojih nevrednih rokah pri daritvi sv. maše praviga živiga Kristusa deržim, ravno tako tudi kader koga previdim; pokaži, kaj imaš v ustih, zakaj jez smem viditi in tudi se z roko dotakniti“. Ali ona se nič ne zmeni o tej reči. Torej pričujoče okoljšine tehtavši, rečem po nemško: „Das ist Spiegelfechterei (to je sleparija)“, zakaj po slovensko se mi kar ni varno zdelo svoje misli izustiti, ker bi jo bil utegnil skupiti od slepoverniga ljudstva, ki je brez sleherniga pametniga vzroka zdihvalo in na glas jokalo!

Poslednjič še deklica na postelji poklekne in moli k materi božji, da naj ona prosi posebno za nevernike; saj jih dobro poznaš. Ta pristavek, mislim, da je nam veljal, ki smo le stojé zraven postelje gledali.

Vpričo nas se hoče zdravnik še ran prepričati. Kar bi za rane veljati imelo, je manjši od vinarja, in zunajna stran roke je okrog rane zdrava, in tudi, kolikor se je skozi spoko tako imenovane ranske hraste vidilo, je koža pod hrasto takošna, kakoršna je drugod po roki. Znotranje straní rane, to je, dlani, pa ni hotla pokazati, da ravno jo je zdravnik prav prijazno prosil in tudi njene perste rahlo nagibal, da bi dlan odperla, pa mu je deklica roko zmaknila, rekoč: bolí. Prašali smo, če ima ona tudi na nogah rane, in ako bi jih viditi mogli. Pa se je nam odgovorilo, da je teško nogovice, ktere ima na nogah, izzuti. Torej smo žalovaje, da smo tri četertinke ure zijale pasli, se zopet odpotili.

Nisim scer tega, kar smo vidili, nikdar mislil razglasiti; pa ker sim pred nekimi dnevi slišal od nekih ljudí, ki so več dni zgubili, da so do te deklice prišli, nespametno terditi, da kdor ne verje, da so to čudeži, in sam tjè ne gré gledat, ima smerten greh, sim za dolžnost spoznal, svetu resnico odkriti.

Take nespametne babele okrog po daljnih krajih z razno zmišljenimi pristavki zvoné, kako se ljudje jokajo, ki pridejo deklico gledat, – kako ona pridigje, da ji skorej je malo kje kakošen pridigar kos, in tacih kvant več. Tako brezglavno bledenje in kvasenje pa marsikteriga kratkovidniga zbega, da res začne v tem več misliti in verjeti, kakor je treba. Ravno iz tega namena, da bi ljudje za prazne rečí časa ne zapravljali, razglasim, kar smo natanjko vidili, in česar se pred nikakoršno oblastjo povedati ne bojimo.

Pomote zatirati, je duhovšine imeniten poklic, in resnica je čez vse; zatorej pa pisatelj nikogar, ki je v tej reči drugih misel, razžaljivo in sovražno ne napada, dasiravno pisavec brez ovinkov pové, da on s štirimi tovarši v tej reči brez greha in sleherniga suma nevere ostane – neverni Tomaž, ki bi ga le cerkvena, nikdar pa zgol človeška veljava preveriti zamogla.

Jok pa in solze, s kterimi od dalječ množica, posebno ženski spôl, goro nad Soderšico namakat hodi, nimajo clo nikakoršniga pametniga namena; vsakteri bolnik je po stopnji svoje bolezni bolj ali manj usmiljenja vreden; tako tudi bolna gorska deklica. Ker pa že vsak v svoji okolici kaj bolnikov najde, naj se tisti, kteriga jok mika, pri domačih bolnikih solz znebí.

Da je pa deklica tako izverstna oznanovavka božje besede, je smešna govorica slepih nevedežev. Za gotovo rečem, da, ako bi v cerkvi kterikrat duhoven tako blêdel, kakor to revše včasih blêde, bi se umni poslušavci zoper njega hudo pritožili.

V vsakteri farni cerkvi stanuje Jezus pod podobo kruha; tako tudi gotovo pri daritvi svete maše. Zakaj torej tisti, ki na goro k deklici jokat in zdihovat hodijo, tam ne jokajo, kjer je gotovo Jezus na posebno vižo pričijoč? Ali je kteri angelj iz nebes koga zagotovil, ali je ktera brezmotljiva veljava porok, da deklica na gori brez človeških rok sveto obhajilo in druge jedi prejema?? Kteri prav molijo, molijo Očeta v duhu in v resnici, piše sv. Janez v 4. poglavju. Ali pa tisti na gori v resnici molijo, ki od obhajila, ki ga deklica prejme, kakor smo vedili, pomoči išejo, je nas močno dvomilo.1

Boga moliti v resnici, in čudeže njegove vsemogočnosti spodobno častiti, ne potrebujemo bolnih dekličev, kterih bolezin se mende ljudém kaže, kakor komedije v gledišu.


1) Mi pa vprašamo: kako dolgo bojo višji oblasti še pripustile, to gorsko komedijo, ki v malikovavsko tamoto sega? Ali ni njih dolžnost, takim škodljivim pomotam konec storiti? Naj prepovedó le shod k temu dekletu, in kmalo bo vsih teh domišljenih čudežev konec; komediant le z veseljem igrá, kadar ima veliko gledavcov okoli sebe. Čutnice uboziga bolniga dekleta morajo po tolikrat ponovljenih in gledavcam v strežbo podaljšanih božjastnih napadkih že tako oslabljene biti, da terja tudi občínska skerb za človeško zdravje, tem shodam konec storiti in deklè ali doma zdravniku izročiti ali ga v bolnišnico dati. – Ko smo unidan v Solnogradu bili, smo vidili obiskaje bolnišnico tudi deklico enake bolezni tam, in ravno smo stopili v izbo ob koncu taciga napadka, v kterim je pa imela, namesto božjih reči, z nemško domovíno (mit dem deutschen Vaterland) opraviti. V očesih in na celim obrazu se ji je brala velika žalost, večkrat se je začela jokati, mnoge rečí je vganjala, poslednjič se dvigne, stegne desno roko, kakor da bi kaj zapovedati hotla, ter z mogočnim glasam zavpije: »Das Vaterland muss grösser seyn« (to so besede iz v letu 1848 znane nemške pesmi). Naši gorski deklici v božjastnih napadkih pobožne rečí po glavi grejo, – Solnograški, od ktere so ravno govorili, pa deželne (politiške): ali je zavolj tega ktera izmed nju čudež božji? Gotovo ste obé le bolni revi; kaj pa je pri naši gorski deklíni razun bolezni še zraven pritaknjeniga, vsak umen človek jasno vidi. Vred.