Ema hoče v svet
| Ema hoče v svet Ivanka Mestnik |
| |||||||||||||
Bilo je v ne tako daljnem mestu in ne tako davnih časih, ko so bili ljudje dobri in so drug drugemu radi pomagali. Živeli so mnogo bolj skromno kot danes in še niso poznali številnih aparatov, ki bi delali namesto njih. Televizijske sprejemnike so imeli le redki, računalniki pa k njim še niso prišli. Pa so ljudje prav zadovoljno živeli tudi brez njih.
Takrat je v mestecu ob zeleni reki živela deklica Ema, ki ji tisti svet ni bil prav nič po volji. Sovražila je malo podstrešno stanovanje in to, da z mamo živita tako skromno. Zdelo se ji je, da so vse njene prijateljice lepše oblečene in obute. Od svojih staršev lahko dobijo, kar si želijo, ona pa še očeta nima. Tudi to ji ni bilo všeč, da mama kar naprej dela. Prelepe obleke šiva, a v glavnem za druge ljudi.
Ema je bila vesela, da ima vsaj dobro prijateljico. Čeprav ji je marsikaj zavidala, ji tega ni pokazala. Zelo jo je potrebovala. Predvsem zaradi televizije. Kar naprej je uhajala k njej.
Neki večerje od Jelke prišla posebno vznemirjena.
»Kako lepa risanka!« je vsa navdušena hitela pripovedovati mami. »Vile so bile, veš. V čudovitih oblekah so tako lepo plesale! In kako so se jim bleščali zlati lasje! Najlepša pa je bila vilinska kraljica. Veliko knjigo je imela v rokah. V njej so bila zapisana vsa njihova dobra dela, veš. Najboljši je kraljica pripela krila. Lepša kot metuljeva in mnogo večja. Izbrana vila se je kraljici globoko priklonila, nato je razširila svoje bele roke, takole, vidiš, in poletela visoko, visoko. Nazadnje je bila videti kot kresnička. Si vedela, mama, da so kresničke v resnici pomanjšane vile? Si to vedela?« je bila vsa iz sebe.
Mama je samo odkimala.
»Kako rada bi bila vila!« je vzdihnila Ema. »Mi boš sešila krila? Boš?« jo je objela okrog vratu.
»Reci, da boš!« je prosila, kot je znala le ona. »Tako rada bi bila vila,« ni odnehala.
»Zakaj pa?«
»Ker so take lepe ...«
»Tudi ti si lepa,« jo je mama gledala ljubeče.
»Ampak jaz bi bila rada vila, ki bi lahko letela,« je Ema globoko vzdihnila. »Kam bi pa rada poletela?« se začudi mama.
»Kamorkoli! Po vsem svetu! Tudi na morje bi šla. Pa na gore. Najprej pa v veliko mesto, kjer imajo veliiike trgovine,« razširi roke, kolikor more.
»Kar šla bi?« jo mama gleda resno in srce ji ledeni. Ko bo le mogla, bo res šla, je razmišljala in se ustrašila zanjo.
A njenega vprašanja deklica še slišala ni. Še naprej se ji je dobrikala in jo milo prosila: »Jo boš sešila, mami, jo boš?«
In mama ji spet ni mogla odreči.
»Saj veš, da jo bom. Zdaj pa brž spat! Jutri bo treba zgodaj vstati,« jo je nežno pobožala in počakala, da se umiri. Potem je, namesto da bi tudi ona legla k počitku, šla iskat ostanke blaga, da ji bo izpolnila še eno željo.
A Ema v resnici še dolgo ni mogla zaspati. Kar naprej soji pred očmi plesale prelepe vile. Sama ni vedela, ne kdaj ne kako se je znašla prav na tisti jasi, ki jo je videla na televiziji. Na nebu je sijala okrogla luna, okrog nje je migljalo na tisoče zvezd, da je bilo svetlo kot podnevi. Skrila seje za košat grm in napeto opazovala.
Kmalu so začele prihajati vile. V različnih oblekah, s kratkimi ali dolgimi lasmi so poplesavale, kot da se pripravljajo na nekaj pomembnega. Za njimi so začeli prihajati škrati. V zeleni opravi ter z rdečo kapo na glavi so se razposajeno gugali, se prekopicevali v travi, najbolj razigrani pa so že dvigali roke za škratovski ples.
Potem je na skalo sredi jase skočil nasmejan škrat z bobnom okrog vratu. Navdušeno je začel udarjati po njem in veselo klicati:
»Dajmo, družba! En, dva, tri, en dva tri, v kolo stopimo!«
Kot na ukaz je družba škratov in vil začela razposajeno plesati. Dih ji je zastal, ko je k škratu stopila vila z violino v roki. Z lokom je po¬tegnila po strunah in milo zapela:
»So zvezde nad nami, je mesec ves zlat, so škrati neugnani prišli vasovat.«
Bobnar ji je v odgovor veselo pobobnal. Družno so zapeli:
»En, dva, tri, en, dva, tri …«
Zdaj se Ema se ni mogla več zadržati. Tudi ona je zapela: »En dva tri ...«
Takrat pa: Kot bi se jasi bližala strašna nevarnost, se luna v trenutku skrije za oblake in zvezde ugasnejo kot na ukaz. Vesela družba se v hipu razbeži in deklica ostane sama sredi temnega gozda.
»Mama! Mama!« prestrašena zavpije.
Olajšano se nasmehne, ko spozna, da je le sanjala.
Ko je Ema zjutraj prišla v kuhinjo,je preko stola viselo nenavadno krilo.
Mama je namreč ponoči iz kartona izrezala velike cvetne liste, podobne listom ivanjščice, in jih oblekla v modro tkanino. »Kaj bo pa to?« seje začudila deklica.
»Vilinsko krilo,« seje mama srečna smehljala. »Ti ga nisem obljubila? Tja čez polnoči sem ga šivala,« je povedala.
»Ne krilo! KRILA sem rekla, da mi naredi! Taka, kot jih ima metulj, samo večja. Veliko večja,« je nestrpno zacepetala z nogami.
Mami je ugasnil nasmeh v očeh in na ustih.
»Ja, ljubica, tudi krila boš dobila. Menda jih ne boš nataknila na na¬vadno obleko?« ji je začela pomerjati prelepo krilo. »Ko boš oblekla še majico in lase prevezala z modrim trakom, boš res kot prava vila. Se ti ne zdi?«
Deklica je rahlo zardela, opravičila pa se mami ni. Tudi pohvalila je ni. Brez zadrege je ugriznila v kruh, namazan z medom, in osorno vprašala: »In kdaj boš naredila še krila?«
»Saj jih ne potrebuješ takoj,« je vzdihnila mama in si mislila: Otroška maškarada bo šele konec februarja. »Najprej moram gospe Tanji končati kostim,« seji je opravičevala.
»Vsem prej ustrežeš kot meni,« je rekla hčerka in jo grdo pogledala izpod čela.
Tako je mama tudi naslednji večer šivala le za hčerko, veselja v njenem srcu pa ni bilo več.
Tudi ko je vilinsko opravo zvečer razstavila pred hčerko, je v njenem srcu ostala le žalost. Kot bi slutila, kaj ima hčerka v mislih, je še dolgo v noč po prstih hodila pred njenimi vrati in nemirna prisluškovala vsakemu vzdihu in šumu. Potem jo je utrujenost le premagala in je zaspala.
Zbudil jo je čuden ropot. Ura je pravkar odbila polnoči, ko je vstopila v hčerkino sobo. Zagledala jo je, kako oblečena v vilinsko obleko sunkovito poskakuje na postelji, kot bi bila na trampolinu, potem seje še enkrat odgnala, razširila roke in z razprtimi krili poletela skozi okno v noč.
Mama je videla samo še roj kresnic, ki je hušknil mimo okna. Hip za tem seje zgrudila in zagrnila jo je tema. Ni vedela, da ji je zadnja kresnička sedla na oko in s seboj odnesla njeno solzo.
Deklica pa je v družbi kresničk vsa srečna letela visoko, vedno više in vedno dlje. In ko so se kresničke spustile na tla in se spet spremenile v vile,je srečna pristala tudi ona. Prav pred vilinsko kraljico seje postavila. Bo pohvalila njeno novo obleko in vilinska krila? je razmišljala in jo napeto opazovala.
Le zakaj jo gleda tako strogo? Zakaj dviga obrvi, ko strmi v njena krila? Čudno tesno ji je bilo pri srcu, ko jo je kraljica strogo vprašala:
»Kdo ti je dovolil nositi vilinska krila? S čim sijih prislužila? Kaj si dobrega storila v zadnjem tednu?«
Ema je osramočena sklonila glavo. Česa takega ni pričakovala.
»In kaj je tole?« je kraljica stegnila roko, na kateri seje na bukovem listu lesketala materina solza.
»Voda. Kaplja vode,« je odgovorila, ne da bi kaj razmišljala.
Kraljica je resno odmajala z glavo. »Še enkrat te vprašam: Kaj je to?« Ema je malo pomislila in prestrašena ugibala: »Je rosa?«
Zdaj so zgrožene zmajale z glavo vse vile hkrati. »Še zadnjič te vprašam: Kaj držim v roki?« je bila kraljica vedno bolj huda. »Če ni kaplja vode, če ni rosa ... Je studenčnica?« seje nasmehnila, prepričana, daje prav uganila. V en glas so vile vprašale:
»Ne prepoznaš materine solze?«
Kraljica pa je zaklicala v gozd:
»Tu jo imate, škratje! Snemite ji vilinska krila! Sedemkrat sedem dni in noči naj vam služi, kot njej služi njena mama! Tak je moj ukaz,« je rekla in se s svojimi spremljevalkami umaknila v gozd.
»Ne!« je zavpila Ema. »Le kaj sem vam storila?« je zajokala in žalostno gledala svoja prelepa krila, ki so se znašla na smreki.
Sedemkrat sedem dni in noči je Ema pospravljala škratovsko stano¬vanje, jim sedemkrat na dan nosila vodo, kuhala je, prala, šivala njihove raztrgane hlače in milo jokala. Pa se ni smilila nikomur in nihče je ni tolažil.
Ko je odslužila kazen, so jo škratje odpeljali na križpotje sredi neznanega gozda in rekli:
»Zdaj pa pojdi in ne vračaj se več!«
»Po kateri poti pa naj grem?« jih je ponižno vprašala.
»Sama si jo izberi,« so rekli in nalašč gledali nekam proti oblakom, ki so se začeli kopičiti na nebu.
»Vsaj to povejte, kam vodijo te poti,« jih je milo prosila.
Najstarejšemu se je zasmilila. »Naj ti bo,« je rekel. »Leva gre vedno v svet, desna pa proti domu!«
To je rekel, se naglo obrnil in že jih ni bilo več.
Ema je stala sredi križpotja in razmišljala:
»Kako je doma, že vem. Kakšen je svet, pa še ne. Hočem videti svet,« seje odločila in krenila na levo. Na dom in mamo še pomislila ni.
Hodila je in hodila, vedno bolj je bila žejna in lačna, pa je stopila k veliki, visoko ograjeni hiši, ki so jo čuvali trije jezni psi. Roka se ji je od strahu tresla, ko je pozvonila.
»Kdo zvoni?« jo je vprašal osoren glas.
»Ema sem. Tako sem lačna in žejna,« je milo prosila.
»Mi nismo socialna ustanova. Umakni se, sicer naščuvam pse nate!« je zavpil neusmiljeni človek in so zalajali psi.
Ema je zajokala in se trudna zatekla pod košato drevo vrh griča. »Kako grdi znajo biti ljudje,« je vzdihnila. »Nisem se prav odločila. Domov bi morala iti,« je zajokala, a zaradi utrujenosti je kljub vsemu kmalu zaspala.
Zbudilo jo je čudno prhutanje. Oči so seji razširile od presenečenja, ko je pred seboj zagledala tri čudovite bele labode. Dolge vratove so stegovali proti njej in si jo radovedno ogledovali. »Od kod pa vi?« se jih je razveselila.
»Mi od tam le,« s perutmi pokažejo proti jezeru, ki se je bleščalo nedaleč proč. »Od kod pa ti? Si se izgubila?« jo vprašajo sočutno. »Lahko te odnesemo domov, če želiš.«
Ema jim ne upa povedati, da je v resnici pobegnila od doma in da so jo vile zato hudo kaznovale.
»Ne, ne, samo malo počivam, potem bom šla po poti naprej,« jim reče.
»Kam naprej? Po kateri poti?« se čudijo vsi trije.
Deklica presenečena ugotovi, da poti v resnici sploh ni. Le kam je izginila široka bela cesta, po kateri je še malo prej hodila? Svojim očem ne more verjeti, da je ni več.
Najlepši labod jo tolaži:
»Samo smer nam pokaži, kje si doma, pa bomo našli pot. Me ptice vedno vemo, kje smo doma. Tudi če smo tisoče kilometrov daleč. No, pokaži, v kateri smeri je tvoj dom!« jo bodri. Ema ježe pozabila, kako ji je svetoval škrat. Nekaj časa napeto razmišlja, potem pa z roko zamahne proti zahodu.
Pred njo zrastejo visoke planine. Orli z razprtimi krili letajo nad snežnimi vrhovi, da deklico zmrazi.
»Ne, tam ni moj dom!« skoraj zajoče in brž zamahne proti jugu. Zdaj pred njo zažari puščava z žgočim soncem na nebu. Nikjer nobenega življenja. Ne rastlin, ne živali, ne človeka. Zrak kar trepeta od vročine.
»Ne, tudi tu nisem doma. Pri nas je stokrat lepše!« reče. Labodi jo gledajo vedno bolj začudeno.
»Potem pojdi domov! Ne razumem, res ne razumem,« zmajuje z glavo najstarejši. »Že dvakrat si zgrešila smer. Če jo boš še tretjič, si pogubljena,« jo resno posvari. »Vprašaj vendar svoje srce! Ono ti bo povedalo za pot! Nam vedno pove,« reče nekam razdražen.
Kako lahko srce govori? pomisli Ema. Srce samo bije v prsih in poganja kri po žilah. To ve že dolgo.
K sreči spet zagleda belo pot pred seboj.
»Naj grem levo ali desno?« se vpraša na glas.
Ko pogleda desno, začuti, kako srce nemirno zatrepeta.
»Desna je prava,« se spomni in čuti, kako jo preplavita sreča in mir.
»Si prepričana?« jo vpraša najmlajši in najkrepkejši labod.
»Tako mi je reklo srce,« se nasmehne in mu zleze na ponujeni hrbet.
Ema še do deset ne prešteje, ko zagleda svojo ljubo mamo. Stoji ob oknu in žalostno gleda v daljavo. Zdaj deklica že od daleč prepozna tudi solze v njenih očeh.
Z obema rokama seje oklene, ko jo labod spusti na tla, in neizmerna sreča jo preplavi, da je končno spet našla svoj dom.