Elektrarna

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Elektrarna
France Filipič
Izdano: Novi svet 2/9–10 (1974)
Viri: dLib
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V zahajajočem soncu ves je zlat
nad sinjo Dravo kameniti grad.
Na vzhodnem nebu višnjev svit brli,
večer počasi sklepa svoje veje,
zardel oblak v somrak stopinje šteje,
v pretočnih poljih reka valovi.
Uporni tok ob kvadre buta, bije,
peni se kvišku, se prevrača, vije —
in kot da trka element z višin,
kdaj smel bo pasti v loku v dno turbin?
Mogočni grad in človek sredi njega
ravna, gradi, iz zemlje v sonce sega,
težava sleherna se v nič razblini
v ustvarjanja razkošni veličini,
v grmeče vode temelje polaga,
z nočjo se bije, dež in mraz premaga!
Krog njega so pomladi, ki cveto,
poletja žejna pijejo izvire,
jeseni z venci trsja polne bere
do tihe zime mimo odneso.
Krog njega skladi kamnov, ki rasto,
opaži, loki, ki se drzno pno,
žerjav, ki dviga, ziblje se, prenaša,
pisk vlaka, klic, zvok kladiv, ki se oglaša;
mrtvo se v živo v delu preustvarja,
in voda, ki v zidove zdaj udarja,
dajala luč bo mestom in vasem
v širjavah zemlje delovnim ljudem.
Nad Dravo sinjo, ti, mogočni grad,
saj si od dela, ne od sonca zlat!