Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
- V zahajajočem soncu ves je zlat
- nad sinjo Dravo kameniti grad.
- Na vzhodnem nebu višnjev svit brli,
- večer počasi sklepa svoje veje,
- zardel oblak v somrak stopinje šteje,
- v pretočnih poljih reka valovi.
- Uporni tok ob kvadre buta, bije,
- peni se kvišku, se prevrača, vije —
- in kot da trka element z višin,
- kdaj smel bo pasti v loku v dno turbin?
- Mogočni grad in človek sredi njega
- ravna, gradi, iz zemlje v sonce sega,
- težava sleherna se v nič razblini
- v ustvarjanja razkošni veličini,
- v grmeče vode temelje polaga,
- z nočjo se bije, dež in mraz premaga!
- Krog njega so pomladi, ki cveto,
- poletja žejna pijejo izvire,
- jeseni z venci trsja polne bere
- do tihe zime mimo odneso.
- Krog njega skladi kamnov, ki rasto,
- opaži, loki, ki se drzno pno,
- žerjav, ki dviga, ziblje se, prenaša,
- pisk vlaka, klic, zvok kladiv, ki se oglaša;
- mrtvo se v živo v delu preustvarja,
- in voda, ki v zidove zdaj udarja,
- dajala luč bo mestom in vasem
- v širjavah zemlje delovnim ljudem.
- Nad Dravo sinjo, ti, mogočni grad,
- saj si od dela, ne od sonca zlat!
