Ela peroci za lahko noč

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

STARA HIŠA ŠT. 3

Naše mesto je vsak dan lepše. Popravili so ceste, zasadili parke in v parke postavili klopi za starčke, za otroke pa gugalnice. Sezidali so mnogo novih hiš, vse druge so pobelili, stare hiše pa so sklenili podreti.

Tako staro hišo imajo tudi v Rumeni ulici. Pred kratkim so se morali ljudje izseliti iz nje in ostala je prazna in tiha. Disala je po zemlji in nobenega upanja ni bilo, da bi se se kdaj naselili ljudje v njej.

Otroci so si jo prišli ogledat.

"Kako jo bodo podrli?" je vprašala Rutica.

"Najprej bodo odprli streho in vso opeko bodo na vrtu lepo zložili. Potrebovali jo bodo, ko bodo zidali novo hišo," je povedal Veljko.

"Poglejmo, ce je se kaj v hiši!" se je nekdo oglasil in vsi so planili v vežo in po stopnicah. Razgubili so se po sobah, klicali so se in poslušali, kako odmeva njihov glas od praznih sten. Rutica je našla v kuhinji na peci veliko belo macko. Mežikala je v sonce in se leno pretegovala.

"Si ostala sama?" jo je vprašala.

"Mijaaav!" je odgovorila mačka.

"Zdaj boš naša macka," je sklenila Rutica. Macka je zaprla oci in predla.

Drugi niso našli nic, le gole stene.

Takrat so v mestnem uradu narocili delavcem: "Pojdite v Rumeno ulico in poišcite hišo št. 3. To je stara, gola, popolnoma izpraznjena hiša,

ki jo podrite."

Delavci so zlezli na kamion in se odpeljali. Vozili so se cez pet krizišc, potem so zavili na levo in ob rožnem vrtu na desno in zapeljali v Rumeno ulico. Ker pripelje sem le malokateri avtomobil, se otroci vsakega razveselijo. Zdaj so bili vsi zbrani

5


v stari hiši. Hiteli so k oknom. Kamion se je ustavil pred hišo. Delavci so si jo ogledovali in niso mogli verjeti.

"To ni stara hiša. Glejte, koliko otrok!"

Odpeljali so se naprej in po vsem mestu iskali drugo Rumeno ulico in drugo hišo št. 3, a ju niso našli.

Otroci v stari hiši so posedli v kuhinji okoli macke in se pogovarjali o najlepših receh. Ko so jih starši poklicali h kosilu, so obljubili, da pridejo popoldne zopet in potem vsak dan. Stara hiša bo njihova. Tako je bilo in nikoli se niso lepše igrali. Uredili so si stanovanje. Decki so znosili iz kleti in s podstrešij doma stare zaboje in iz njih zbili mize, mizice, stole, stolcke in omarice. Vsak je dobil svojo omarico in vanje so spravljali vse, kar jim je bilo najbolj pri srcu. Srebrne in zlate papircke, steklene kroglice, izrezane slike iz barvnega casopisa, zanimive knjižice, majhna, tudi razbita ogledala, steklenicke za zdravila, skledice za vodene barve, koscek šolske krede, stare žeblje, kos verige, kladivo, fraco in revolver. Ker so imele omarice nešteto predalov, so lahko svoje dragocenosti lepo shranili.

Deklice so pokazale vso svojo iznajdljivost, ko so izrezovale papirnate prticke. Konservne škatle so spremenile v vaze. Prinesle so rož, da se je vsa hiša pomladila. Tudi okna so okrasile

z njimi.

Mestni urad je vdrugic poslal delavce v Rumeno ulico. Dali so jim s seboj načrt našega mesta in jim rekli: "Staro hišo št. 3 v Rumeni ulici podrite se danes. Tega dela ne moremo vec odlašati!"

Delavci so se pripeljali, šli dvakrat po ulici gor in dol in se ustavili nekajkrat pred hišo št. 3, potem pa so rekli:

"To ni stara hiša. Ni gola ne prazna. Na vseh oknih so rože!"

Odpeljali so se naprej in ves dan iskali po mestu drugo Rumeno ulico in drugo staro hišo št. 3, a ju niso našli.

Otroci so si uredili še vrt. Posejali so peteršilj in korenček, tudi nekaj kamilic, ce bo bolezen v hiši, rdeco redkvico in vrtne jagode. Vrt so lepo ogradili.

Ko je bilo vse koncano, so na hišna vrata napisali seznam stanovalcev.

6


Tukaj stanujejo:

Rutica

Veljko

Bob

Saša

Tit

Tana

Tonka

Nana

Skok

Fantek in bela mačka.

Starši so otrokom komaj zabranili, da niso tudi spali v hiši št. 3.

Bela macka je otrokom obljubila zvestobo. Vso noc je hodila okoli hiše in ni nikogar spustila cez prag.

Nekega hladnega dne je Rutica zakurila v štedilniku. Pristavila je loncek za lipov caj. Vseh deset otrok je posedlo okoli velike mize. Pili so grenek caj, a je bil najslajši.

Pred hišo se je ustavil kamion z delavci. To je bilo zdaj ze tretjic. Otroci so skocili k oknu in jim zaklicali:

"Zdravo! Zdravo!"

Delavci so jim odzdravili. Bob je prišel k njim na cesto in jih prosil: "Pripeljite nam, prosim, belega peska, da bomo posuli stezice v našem vrtu."

"Pripeljemo vam ga," so mu obljubili. A med seboj so se čudili: "Že tretjič so nas poslali, da bi podrli staro hišo št. 3 v Rumeni ulici. A to ni stara hiša. Vsak dan je mlajša. Iz dimnika se veselo kadi, na oknih so rože, skozi okno gledajo otroci, okoli hiše je lepo obdelan vrt in na pragu sedi bela macka.

Vrnili so se v mestni urad in tretjic sporocili, da je hiša št. 3 najprisrčnejša v Rumeni ulici. Predsednik gradbenega oddelka je poiskal seznam starih hiš v mestu, ki bi jih bilo treba podreti, in v tem seznamu je staro hišo št. 3 precrtal.

8


NEDELJA

Ob nedeljah ostaneta mama in oče doma. Nedelje pa so poredko nasejane med dneve. Tinka in Tonka sta na prste prešteli: ponedeljek, torek, sreda...

Nekoc sta si tako mocno želeli, da bi bila kmalu nedelja, da sta se sredi noci zbudili.

"Tinka, ali bo jutri nedelja?" je vprašala Tonka.

"Jutri bo nedelja," je odgovorila Tinka.

"Danes je petek. Štejva!" sta rekli.

"Ponedeljek, torek, sreda, cetrtek, petek, nedelja. Da, jutri bo nedelja."

Oddahnili sta si. Do vratu sta se pokrili z belo odejo in spet sladko zaspali.

Jutri bo nedelja. Mami se ne bo mudilo nikamor. Ko bo Tinko in Tonko oblacila, bosta poskocili po posteljah, lovili se bosta po sobi in vse tri se bodo smejale. Mama jima bo nalila v skodelico sladke kave in na kruh bo namazala masla.

Oce ju bo ze cakal. Odšli bosta z njim na sprehod. Tudi babica bo šla in si bo zavezala na glavo zeleno ruto, mama pa bo med tem pobrala umazane oblekice, jih oprala in se skuhala kosilo. Popoldne bodo prepevali, listali po knjigah s slikami in v sobi bo lepo, ker bodo postelje postlane in bo na omarici šopek rož.

Tinka in Tonka sta se naspali. Vrgli sta odejo s sebe, Tonka je odprla oknice in sonce se ji je razlilo po laseh in po srajcki in posijalo v vse kote sobe. Tinka je odprla vrata v kuhinjo in zaklicala: "Oce, mama!" a ju ni bilo nikjer. Babica je kurila v peci in rekla:

"Odšla sta že."

"Kam?" sta zaklicali Tinka in Tonka.

"V službo vendar!" je rekla babica.


"Saj je nedelja!"

"Ali res?" se je zacudila babica. "To ni mogoce, saj je bil vceraj petek."

"In danes je nedelja. Le poslušaj: ponedeljek, torek, sreda, cetrtek, petek, nedelja!" sta šteli Tinka in Tonka.

"Vidiš, vidiš pa je res nedelja. Oce in mama sta se zmotila in tudi jaz sem mislila, da bo šele jutri nedelja."

"Kaj pa zdaj?" sta vprašali deklici.

"Takoj vama dam zajterk potem pa pohitita k ocetu in k mami v pisarno in jima povejta, da je nedelja," je odgovorila babica.


Tako sta storili. Hiteli sta v mesto. Na ulici sta srecali veliko šolarjev.

"Kam greste?" sta jih spraševali.

"V šolo," so odgovarjali.

"Danes je nedelja!" sta zaklicali deklici.

"Nedelja!" so se razveselili šolarj in, se obrnili in zbežali domov. Pri mlekarni sta Tinka in Tonka srecali Jureta, ki je pripravljal vozicek, da bi odpeljal mleko na trg.

>>Danes je nedelja,<< sta mu rekli deklici in Jure je vesel odpeljal vozicek nazaj na dvorišce, zažvizgal nedeljsko pesmico in si šel kupit vstopnico za cirkus.

Potem sta šli mimo mlade frizerke, ki je odpirala salon, da bi se prišli ljudje cesat in stric.

>>Danes je nedelja,<< sta ji rekli Tinka in Tonka.

>>O nedelja!<< je vzkliknila frizerka. Takoj je slekla belo haljo, se pred ogledalom lepo pocesala, se malo nadišavila in odhitela v Tivoli na sprehod.

Srecali sta tudi pismonošo. Nosil je veliko torbo pisem. Tinka in Tonka sta ga vprašali, ce je kako pismo zanju, pa ni bilo nic. Potem sta mu rekli, da je nedelja, in pismonoša je nesel torbo pisem nazaj na pošto. Bil je zelo vesel, da je tako nepricakovano prišla nedelja.

Tudi trgovcem sta povedali, da je nedelja, in vsi so trgovine zaprli in odšli domov.

V pisarni sta našli oceta. Velik kup papirja je bil na njegovi mizi. Sredi velikega racuna sta ga Tinka in Tonka zmotili.

>>Po kaj sta prišli?<< ju je vprašal.

"Pojdi domov in igraj se z nama. Danes je nedelja," sta povedali deklici in oce je takoj pospravil papirje, racun pa je pustil nekoncan, zaprl je predale v mizi in vsi trije so odhiteli se po mamo. "To je res lepo, da je danes nedelja," je govoril oce. "Nihce ne bo tega tako vesel kot naša mama."

Mamo so našli v knjiŽnici. Stala je na visoki lestvi in iskala knjigo na polici pod stropom.

>>Ste priŠli po knjige?<< jih je vpraŠala mama.

>>Pote smo priŠli!<< je zavpila Tinka.

11

>>Da bi Šla z nami domov!<< je zaklicala Tonka.

>>Ker je danes nedelja,<< je se povedal oCe.

Mama je hitro prišla po lestvi dol, zaprla knjižnico in vsi štirje so šli veselo domov.

Na križišcu je stal milicnik. Tonka je tekla k njemu in ga vpracala: "Zakaj pa nimate belih rokavic? Saj je danes nedelja.<<

>>Nedelja?<< je vprašal miličnik. >>Danes je delavnik. Jutri bo nedelja.<<

Prišla je se Tinka in obe sta zaceli šteti na prste:

>>Ponedeljek, torek, sreda, cetrtek, petek, nedelja.<<

>>Kje pa je ostala sobota?" je vprašal milicnik.

>>Sobota?!<< 0, kako sta Tinka in Tonka žalostno pogledali!

"Kaj bo pa zdaj?" sta žalostno rekli. >>Vsem sva rekli, da je danes nedelja, in vsi so šli domov: šolarji, Jure, frizerka, pismonoša, trgovci, oce, mama...<<

>>Moral bom narediti red,<< je rekel milicnik. Bil je zelo zaskrbljen. >>Le pojdita zdaj domov, tudi oce in mama naj gresta. Vse drugo boste ob pravem casu zvedeli.<<

Tinka in Tonka sta milicnika lepo pozdravili in po poti domov veselo čebljali: >>Pa je vseeno nedelja, ceprav je sobota! Oce in mama bosta doma!<<

Doma sta pomagali mami pospraviti kuhinjo in sobo, na mizo sta pogrnili cist prt in, ko sta odprli knjigo s slikami, da bi brali, je povedal napovedovalec v radiu:

>>Mešcani in mešcanke in dragi otroci! Ker sta se Tinka in Tonka zmotili in sta po vsem mestu govorili, da je danes nedelja, je nastala velika zmeda. Vsi praznujete nedeljo, ko je šele sobota. A to ni najhujše. Najhujše je to, da bi moral biti jutri že ponedeljek in tako bi bila zmeda vsak dan vecja. Zato razglašamo, da naj ostane sobota, kot je v koledarju. Ker ste ze vsi doma, praznujte, a ne pozabite, da bo jutri nedelja in šele pojutrišnjem ponedeljek. Spoštujte koledar!<<

Tako sta bili dve nedelji, ceprav je bila ena sobota, in otroci so bili srecni. Pili so caj, jedli piškote in listali po knjigah s slikami.

12

T I S O C K R A T L E P A

Sredi poljane je stala hiŠica in na njenem dvoriŠCu se je šopirila kokoš, najbolj bela med belimi kokošmi. Gospodinja je govorila, da se ni videla lepše. Rada se je pogovarjala z njo in jo vcasih pogladila po hrbtu. Kokoš ji je znesla vsak dan jajce in vsak dan je cakala, da ji bo gospodinja spet povedala, da je najlepša. Mislila je že, da je lepša od macke in lepša od psa. Vsako jutro si je s kljunom razcesavala perje in pazila je, da se nikoli ni umazala.

"Najlepša sem, najlepša sem!" si je kokodakala.

"Kako se ti sveti perje!" se ji je prilizovala macka.

Pes pa jo je rad oblajal, da je potem preplašena skocila na plot. Kadar sta bila pes in macka sama, sta vcasih vsak iz svojega kota vzdihnila:

"Tale kokoš je srecna, ker jo ima gospodinja tako rada."

Na mah pa se je vse zavrtelo. V pomladnem jutru se je gospodinji rodila hcerka in na belo kokoš se ni nihce vec spomnil.

Srecna mati je vzela deklico v roke in rekla: >>Tisočkratlepa si!<<

Ko je sonce obsijalo dolino, je veter zasepetal travam in rožam na poljani in pticam v gozdu:

>>Rodila se je Tisočkratlepa."

"Rodila se je Tisočkratlepa," so ponavljale trave in rože in se zibale v vetru.

"V bele plenice jo povijajo," je šepetal veter.

"V bele plenice," so ponavljale trave in rože.

"Civ, civ, v bele plenice," so pele ptice in se spušcale z višav. Ena je sedla na okno, ko je v hišici zajokal novorojencek. "Civ, civ," je rekla ptica in spet odletela.

13

Kokoš je vstala iz gnezda in vprašala: "Ko, ko, ko! Kdo se je rodil?"

"Naša gospodinja je dobila hcerko," so ji povedali vrabci.

"Ali je lepa?" je vprašala kokoš.

"Tisočkratlepa, tisockratlepa!" so ji odgovarjali vrabci.

Kokoš je visoko dvignila glavo, razprostrla peruti in se zgrozila: "Ali je lepša od mene? Lepsa od mene?"

>>Seveda, seveda, seveda!<< so hiteli vrabci tako glasno, da se je kokoš užaljena skrila v kurnik.

Gospodinja pa je pestovala hcerko, zdaj pa zdaj se je z roko narahlo dotaknila njenih mehkih licec, potem jo je položila v mehko postlano košaro. Hitela je prati plenice in, ko jih je na vrtu obešala, je klicala:

>>Veter, veter, posuši mi plenice, da bom dete previla!<<

In veter je plenice posušil, se preden je sonce zašlo. Mati je plenice pobrala in dete previla. Ko je legel mrak na dolino, je dete zaspalo in veter je šepetal skozi gozd:

"Tisočkratlepa spi."

>>Spi, spi,<< so ponavljale cvetice in tudi zaspale.

Zaspala pa ni bela kokoš v kurniku. Klicala je: >>Pridite, črne misli!<< Zaprla je oci, da bi bilo bolj crno, in mislila na gospodinjo, ki ji ves dan ni nic lepega povedala, le jajce je zjutraj vzela in hitela nazaj k detetu.

"Krivica se mi godi!" je vzdihnila kokoš, takoj nato pa je izkokodakala najbolj črno misel: "Mašcevala se bom!" Tisto noc ni vec odprla oci, zaspala je.

Še preden je sonce zjutraj posušilo roso na travi, se je dete v košari prebudilo. Mati je že bila poleg. Gledala je, kako hcerka odpira oci in kako se preteguje.

"Šele zdaj, ko imam tebe, vem, kako lepa je naša dolina. Tu bos rasla, hcerka moja. Skrbela bom zate noc in dan.<<

Minevali so dnevi in dete je raslo. Sonce je vsak dan bolj grelo in mati je prepevala. Kokoš se je jezila, ker se ni nihce zmenil za njeno lepoto.

Nekega dne je prinesla gospodinja svojo hcerko iz hice. Poklicala je psa, macko in belo kokoc. Sedla je z otrokom v

14

narocju na klop pred hišo, mačka se je stisnila k njenim nogam, pes je veselo mahal z repom, kokoc je stegovala vrat in kokodakala. Dobro si je ogledala gospodinjino hcerko.

>>Takšna je, kot so drugi otroci! Takšna je, kot so drugi otroci!<< je zavrešcala.

>>Kaj se toliko repenciš?<< ji je rekla gospodinja. Potem pa je spregovorila vsem trem in se vrabcem, ki so prileteli, ceprav jih ni klicala:

"Dolgo smo bili sami. Radi smo se imeli in nic hudega nam ni bilo. Dobila sem hcerko. Imejte jo radi tudi vi.<<

Vsi vrabci so se oglasili: "Civ, civ!" macka je rekla >>Mijav!<< pes pa "Hov!", le kokoš se ni oglasila. crna misel ji je kljuvala v glavo-

Tedaj je zapihal veter cez dolino in šepetal: >>Tisočkratlepa, dober dan!"

Ko je kokoš to slišala, je zakrilila s perutmi in skocila gospodinji na ramo. >>Deklici bom izkljuvala oko, da ji ne bo nihce vec rekel, da je lepa!<< je zakokodakala. Prav takrat pa si je dete pomencalo oci, ker ga je sonce slepilo, tako ga je kokoš kljunila v prst. Dete je zajokalo. Pes je zalajal, macka je zamijavkala, vrabci so zacivkali in vsi so se zapodili v kokoš in jo pregnali dalec od doma. Za namecek ji je pes izpulil še rep. Oskubljena in grda je odkokodakala v svet in se ni vec vrnila.

Tisockratlepa pa je rasla kot rožni popek na soncni gredi.

16

HIŠICA IZ KOCK

Sredi travnika je stala hišica iz kock in v njej je stanovala Jelka. Ob soncnem vremenu je sedela pred hišo in poslušala pticje petje, v deževnih dneh pa se je sprehajala po sobah, ki niso bile nikoli dolgocasne. Bile so vse poslikane.

V prvi sobi je bila na kocki sredi stene naslikana bela kokoš. Kadar je bila Jelka v tej sobi, je slišala, kako je kokoš kokodakala: >>Ko-dak, ko-dak! Prišel bo bedak!<< Jelka ji je odgovorila: >>Ne bo ga, ne!<<

V drugi sobi je bila naslikana crna macka. Jelki je pravila: >>Predem, predem, ko bom spredla, bom odšla.<< >>Pri meni ostani!<< jo je prosila Jelka.

V tretji sobi je bil cez celo steno naslikan dimnikar. Vedno se je smejal in pravil: >>Z belo kredo je zapisano v dimnik, da se bo podrl.<<

"Kdo se bo podrl? Ali dimnik? Saj trdno stoji!<< se je smejala se Jelka.

Pa je bil deževen dan in pri sosednji hiši se je odtrgal pes z verige. Že dolgo je to nameraval. Ucvrl jo je cez dvorišce in cez plotove. Od samega veselja, da je svoboden, se je zaletel v hišico iz kock. Slišal je, kako se podira, a se ni ustavil.

Hišica se je podrla cisto do tal in Jelka ni imela vec strehe nad seboj. Žalostna je stala sredi kock. Dež jo je mocil in veter jo je prepihal do kosti.

"Znova si bom morala postaviti hišico!<< je rekla. "Ko bi mi vsaj kdo pomagal!"

Tedaj je rekla bela kokoš: >>Ko-dak! Ko-dak! Saj sem rekla, da je sosedov pes bedak!<< Stopila je s kocke in ji dala zlato jajce: >>Vzemi! Ko bos lacna, ga razbij!<<

Jelka se je kokoši zahvalila. Z druge kocke je stopila crna macka. Zelene oci so se ji prijazno svetile. >>Spredla sem svetlo

17

nit. Vzemi jo! Ko pojdeš na pot, jo nosi s seboj in jo sproti odvijaj, da boš našla nazaj,<< ji je rekla, nato pa stekla po mokri travi v gozd. Je]ka se ji niti zahvaliti ni utegnila.

Vstal je tudi dimnikar. "Jelka, gumb ti dam. Dimnikarjev gumb prinese sreco. Prišiti ga moraš na obleko. Dokler tega ne storiš, ne zidaj hišice, da se ti spet ne podre.<< >>Hvala!<< je rekla in vzela gumb, dimnikar pa se je kot prej smehljal s slike.

Jelka je stala se vedno na dežju. Darove je spravila v žep in iskala šivanko, da bi si prisila gumb. Dolgo je iskala, vse kocke je obrnila, a šivanke ni našla. "K šivilji pojdem,<< je pomislila in se odpravila na pot. Vso pot je odvijala nit, da bi se znala vrniti.

Prišla je do prve vasi in spraševala po šivilji. >>Pri nas je ni,<< so ji rekli, >>tam dalec, v vasi pod goro jo bos našla. Hoditi boš morala skozi tri temne gozdove.<<

Hodila je, kamor so ji pokazali. Skozi prvi gozd je prišla srecno, v drugem pa jo je zajela noc. Jelka se je razveselila, ko je posvetila luna. >>Tako lepo sveti, da dobro vidim pot. Samo malo bom sedla, ker sem že hudo lacna.<< Jelka je vzela iz žepa zlato jajce in ga ob kamnu razbila. Kako se je zacudila, ko je videla, da ima zdaj dve manjši jajci. Eno je bilo navadno, belo jajce, drugo pa spet zlato. Belo jajce je z velikim tekom pojedla, zlato jajce pa je sijalo kot zvezda, da je bilo vse naokoli svetlo. Ko je Jelka hotela naprej, ji je pogledala luna cisto od blizu ~ obraz in ji rekla: >>Dobro, da sem te našla. Utrujena se~. ~veti ti nocoj, ko imas tako cudovito luc!<< Jelka ji je hotela povedati, da se ji mudi, a luna se je ze skrila za oblake. ;~ako je morala obsedeti, kjer je bila, in zlato jajce je svetilo.

Ko je vzšlo sonce, je lahko šla Jelka na pot. Srecno je prehodila tretji gozd in v vasi pod goro je našla šiviljo. Šivilja ji je rada prišila gumb na obleko. V zahvalo ji je dala Jelka svetlo nit, ki ji je se ostala.

Pot domov je bila mnogo krajša. Hodila je ob svetli niti in se pred nocjo je bila spet na domacem travniku, kjer so ležale razmetane kocke. Takoj je pricela zidati hišico. Sredi dela jo je prestrašil pasji lajež.


18

"K tebi me je pripeljala pot!<< je lajal pes. >>Z verige sem se odtrgal, a v gozdu se mi je stožilo po hiši in cloveku. Zagledal sem svetlo nit in sem šel za njo. K tebi me je pripeljala, ki sem ti hišico podrl. Naj ti pomagam zidati novo. Ce ti je prav, ostanem pri tebi in te bom zvesto varoval.<<

Kmalu sta sezidala hišico. In vse je bilo tako kot prej, le črna macka se ni vrnila. Morda zato ne, ker sedi pes pred hišo. Jelka jo še vedno caka. Zlato jajce je položila na vrh strehe, da bi macka ze od dalec videla, kje je njen dom.

20

KDO SE BO IGRAL Z MENOJ

V Mali ulici je od jutra do vecera živ-žav. Otroci se po njej lovijo, žogajo se ali pa se gredo vojsko, nekatere deklice so gospe in vozijo gor in dol po ulici vozicke s punckami.

V to ulico nikoli ne zavozi avtomobil, se kolesarji zapeljejo malokdaj sem. Tu so majhne hišice z vrtovi. Otroci se kar skozi okno pogovarjajo z mamami in mame vidijo, kaj njihovi otroci na ulici delajo.

Med temi otroki živi cisto majhna deklica Pika. Vsako jutro pride s pručko, postavi si jo sredi ulice in gleda, kako se otroci igrajo. Kadar se zgodi kaj smešnega, se na glas smeji, kadar pa se otroci stepejo, pribeži k mami in rece: >>Poglej, mama, stepli so se!" "To ni nic hudega," ji rece mama in Pika se vrne na ulico.

Vsi otroci v ulici hodijo že v šolo, Pika pa se ne ve, koliko je stara, ne ve, kako se morajo pogovarjati gospe, na skiroju se zelo slabo vozi, v vojski se ne zna umakniti sovražniku, žoge nikoli ne ujame in tudi loviti se se ne zna. Saj ni nihce rekel, da se ne bo z njo igral, pa se vendar z njo nihce ne igra.

Zgodijo se tudi cudne reci.

Mama vidi, da se Pika na prucki sredi ulice dolgocasi. Odhiti na vrt, utrga lepo rdeco rožo in jo nese Piki. Pika se rože zelo razveseli.

>>Rožica!<< rece in jo poduha, "diši!" Potem jo ogleduje. Pride mimo velik fant. >>Pokazi mi rožo!<< rece in Pika mu jo da v roke, fant pa z rožo odide in trga listek za listkom.

>>Vzel mi jo je,<< se razžalosti Pika. Praznih rok obsedi na prucki.

Mama vse vidi in ji prinese loncke in lopatico. >>Delaj potice!<< ji rece.

"Tudi za tebe bom naredila eno!" ji obljubi Pika. In Pika dela potice. Mimo prideta Toncek in Tinka. Hitro si loncke

21


razdelita, tudi lopatico ji vzameta in receta: "Pika, umakni se! Veliko prostora potrebujeva, ker bova naredila veliko potic."

Pika gleda od dalec, kako Toncek in Tinka mesita potice iz peska. Navelicata se. Lončke potocita po ulici, da pojejo: pink-ponk-pink, lopatico pa pustita v pesku. Pika hiti in lovi loncke, poišce še lopatico in odide k mami.

"Mama, igraj se z menoj!" jo prosi.

"Ne utegnem. Kosilo kuham," ji odvrne mama. Pika dolgo molci. Počasi odide na vrt, vzame skiro in se zapelje na ulico. Ulica je prazna. Otroci so odšli v šolo. Pika se pelje mimo his in vrtov. Pripelje se do Velike ulice, kjer drvijo avtomobili. Pazi, pes iz Male ulice, pa klice Piko: "Hov, hov, kam greš?"

"Nihce se ne igra z menoj," mu pove Pika. "Dalec bom šla, v Tivoli. Tam je vec otrok kot v Mali ulici," in se zapelje po Veliki ulici med avtomobile in kolesarje.

Pazi gleda za Piko in laja, potem pa jo ubere za njo. "Hov, hov, hov-s teboj pojdem, ce že moraš iti!" in zvesto tece ob Piki, ki se vozi med avtomobili. Seveda hite vsi mimo nje in je prav cudno, da je nihce ne podre.

Prideta do tramvajske proge. Nekaj časa vozi Pika lepo ob tirnici, potem pa ji skiro zdrsne v tir. Pika pade, a se hitro pobere, skiro pa se zatakne, da ga ne more premakniti. Pazi se vrti okoli nje in se ozira po progi, kjer se bliža tramvaj. Tramvaj zvoni, zvoni, a vse zaman. Pika in Pazi ostaneta na progi. Pazi stopi pogumno pred Piko in laja v tramvaj, ki je že cisto blizu. Tramvaj se ustavi, sprevodnik izstopi, izstopijo tudi potniki in vsi se zgrnejo okoli Pike in Pazija. "Kaj se je zgodilo?" vprašujejo. Pride milicnik in napravi red. Potniki se vrneJo na tramvaj, medtem pa izvlece milicnik skiro iz tira in ga postavi na plocnik. "Po plocniku vozi, otrok!" rece Piki, Paziju pa zažuga: "Pazi nanjo!" Pozneje pa mu bo zelo žal, da ni Pike povprašal po imenu in jo odpeljal domov.

Pika vozi sedaj po plocniku in Pazi teka ob njej. Nic vec se jima ne mudi. Izložbe so polne najimenitnejših reci! V vsaki izložbi nekaj drugega. Igrace, bonboni, masleni kruhki, rdeci in modri ceveljcki, žoge, barvice, pisan papir. Tam pa cisto pravi

22


leseni konj! Vse polno ljudi gleda izložbo. Pika prime neko gospo za roko in jo prosi: "Dvignite me, prosim, da bom bolje videla!" Gospa jo vzame v narocje in ji razkaže se druge izložbe. Pika se ji takoj priljubi. "Kaj hodiš sama po mestu?" jo vpraša. "Nisem sama. Pazi je z menoj. V Tivoli greva, ker se doma nihce ne igra z menoj," ji pove Pika. Gospa jo postavi na tla, ji popravi lase s cela in odide. Pozneje pa bo gospe zelo žal, da ni vprašala Pike po imenu in da je ni odpeljala domov.

Pika in Pazi prideta na Okrogli trg. Sredi trga igra otroška godba na pihala, visoko cez trg pa je razpet napis: "Velike tekme-vabljeni vsi otroci!" Pika tega napisa ne zna prebrati, vidi pa veliko otrok v belih in rdecih oblekicah, ki se s skiroji vozijo okrog trga. Gledalci v parku jim klicejo: "Vo-zi! Vo-zi!"

"VidiŠ, Pazi, tu se bom lahko igrala!" se razveseli Pika.

"Hov, hov!" zalaja Pazi, Pika pa se zapelJe s skirojem med tekmovalce. A glej, neki decek jo ustavi in ji rece: "Premajhna si še! Stopi malo v stran in glej!"

Pika se umakne in potoži: "Tudi tukaj se nočejo igrati z menoj, ker sem premajhna."

"Hov, hov!" rece Pazi in jo za krilce potegne za seboj. "Pojdiva v Tivoli! Tam se igrajo tudi majhni otroci."

Samo še po Lepi ulici in čez železniški tir, pa sta v TivoliJu.

"Kdo se bo igral z menoj?" vprašuje Pika in išce otroke. A sonce zahaja in otroci hite domov. Pika in Pazi hitita na igrišce-igrišce pa je prazno. Vsi so odšli. Vse gugalnice so mirne, vrtiljaki stoje, klopi so prazne, cvetje na gredah se zapira.

"Kdo se bo igral z menoj?" vpraša tenek glas.

"Sem jaz to rekla?" se zacudi Pika.

"Hov, hov," zalaja Pazi. "Ti nisi nic rekla."

Išceta, kje je kdo, ki bi se se hotel igrati, in najdeta v pesku majhno leseno lutko."Lutka!" klice Pika: "Se boš igrala z menoj?"

"Tudi Pazi se bo igral z nama."

"Bom se. Najrajši se igram: Glejte vodico, kako se blešci!"

"Moralo bi nas biti vec," rece Pika in pomaga Luzki iz peska.

23


"Glejte vodico, kako se blešci!" recejo vsi trije, ko skoci Piki v narocje veverica z velikim kosatim repom in sede Lutki na glavo bela grlica.

"Zdaj nas bo pa dovolj!" se razveseli Pika in grlica mora sedeti v krogu, Pika pa teka z robckom okoli: "Glejte vodico, kako se blešci! Kdor se ozira, po hrbtu dobi!"

Igrajo se, da nic ne vidijo, kako je sonce zaslo.

24

"Zaspana sem!" zajoce Lutka. "V posteljo hocem!"

"V posteljo?" se spomni Pika na svojo posteljo in na mamo. "Pazi, domov moramo!"

"Hov, hov-domov!"

Odpravijo se proti mestu. Pika, veverica in grlica na skiroju-veverica zadaj, grlica spredaj na rocaju, Pazi pa zvesto tece poleg in nese v gobcu zaspano Lutko.

Na Tivoli pada noc, v mestu se prižigajo luci.


V tem casu javlja radio ze tretjic:

"Zgubila se je najmanjša deklica iz Male ulice. Ime ji je Pika in vozi se s skirojem. Izgubil se je tudi pes Pazi. Ce ju kdo sreca, naj ju pripelje na postajo Ljudske milice!"

Kako je zdaj žal tistemu milicniku, ki je srecal Piko na tranvajski progi, da je ni vprašal po imenu in je ni odpeljal domov! "Da se ji le ni kaj hudega pripetilo!" je želel.

Gospa, ki je popoldne dvignila Piko v narocje, da bi Pika bolje videla izložbo, je tudi poslušala radio. Rekla je, da vso noc ne bo mogla zatisniti ocesa, ce ne bodo Pike našli.

V Mali ulici so bili vsi na cesti. Kako je bilo otrokom žal za Piko! "Uboga Pika! Nismo se hoteli igrati z njo!" so rekli in hiteli so na vse strani, da bi jo našli. "Pika!" so jo klicali. Mama pa je rekla: "Upam, da se bo moja Pika vrnila," in si je brisala solze. "Morda jo bo Pazi pripeljal domov."

Ob železniski progi sta se veverica in grlica poslovili. Pika jima je obljubila, da se bo se veckrat prišla igrat v Tivoli.

Po razsvetljenih ulicah se pelje Pika domov.

"Pika! Naša Pika!" jo klicejo otroci. "Naš Pazi!" klicejo psa.

"Da sta le prišla!" si oddahne mama in si oddahnejo vsi v Mali ulici. Lutka se zbudi in pozdravi: "Dober vecer!" "To je lesena Lutka. Igrala se bo z menoj."

"Mi se bomo tudi igrali s teboj!" kricijo otroci, kajti Pika je zdaj najslavnejša oseba v Mali ulici.

Razburljive dogodke današnjega dne pa morajo vsi dobro prespati.

25

S N E Ž E N I M O Ž E K

Dedek je vrgel obrano novoletno drevesce v drvarnico in odšel. Drevesce je obležalo ob kladi in videti je bilo zelo siromašno. Nihce vec se ni zmenil zanj.

Zvecer je v drvarnico posijala luna, osvetlila drevesce in pri vrhu je našla snežnega možka iz vate. Otroci so bili vse obrali, le njega so pustili na drevescu. Luna mu je sijala tako dolgo v oci, da se je razjezil:

"Ce so me ze otroci zavrgli, mi daj vsaj ti, luna, mir. Zaspal bi rad." Zaprl je oCi, a luna je sijala v drvarnico. SneŽni moŽek ni mogel zaspati, spet je odprl oci in, ko je videl, da se mu luna smeji, je le malo manjkalo, da ji ni pokazal jezika. Ozrl se je po svojih gumbih na trebuhu, ki so se blešcali, in se cisto malo razveselil. Samozavestno je pogledal luno:

"Pregnala si mi spanec, a nic za to. Preštel bom gumbe na svoji suknji, mislim, da so dragoceni, ker se tako svetijo. Eden, dva, tri-eden, dva, tri. Za gotovo-trije so. Morda bo dovolj in, ce ne bo, bi dal se kapo z glave. A kaj ves ti o tem, kar premišljujem že vse dni od Novega leta sem?"

Luna se je zresnila. Rada bi zvedela, kaj neki takle sneženi možek iz-vate premišljuje. Še bolj mu je posvetila v oci, kajti nekateri samo komu v oci pogledajo in že vedo, kaj misli; snežni možek pa se za luno ni vež zmenil, razmišljal je:

"Nikoli ne bom pozabil Silvestrovega, tako lepo je bilo. Ko so prižgali svece na jelki, so se mi usta kar sama odprla - saj sem stal sredi najlepših steklenih kroglic, ki so se pozibavale po zelenih vejicah. Šele takrat sem se zavedel, ko je deklica s crnimi lasmi s prstom pokazala name in zaklicala: "Poglejte, snežni možek!" Zaprl sem usta in se zravnal, kakor je treba. Nekaj casa so me gledali, a deklica je našla mojega brata na spodnji veji jelke, vzkliknila je od veselja in vsi so

26

se ozrli tja. Ogledovali so si vse po vrsti in se veselili. Drobne luci z novoletnega drevesca so odsevale v njihovih oceh.

Mama je pazila, da bi se srebrne nitke ne vnele, tu in tam je se kaj popravila. Potem je stopila k darilom. "Poglejmo, kaj je pripravil dedek Mraz!" Vzela je v roke bel zavitek, povezan z rdecim trakom: "To je za babico!" Babica se je nasmehnila in sedla z darilom v naslonjac. Odvila je papir in našla v njem tople nogavice. Pogledala je vse okoli sebe in rekla: "Ne bo me vec zeblo v noge." Mama je vzela drugi zavitek: "To je za dedka." Dedek je vzel darilo in rekel: "Saj ne bi bilo treba." Potem pa se mu je kar smejalo, ko je našel v papirju lepo crno pipo.

,Za oceta,' je rekla mama in mu dala veliko kranjsko klobaso. Oce se je zasmejal: "Še danes jo boš skuhala!"

Deklica s crnimi lasmi, ki je prej pokazala s prstom name, je bila cisto tiho. Gledala je, kaj je dobil eden in drugi in tretji, in je bila v lice rdeca kot jabolko. Zdaj jo je mama poklicala in rekla: "To je zate." Dala ji je veliko belo škatlo in jo poljubila. "Hvala," se je tiho zahvalila deklica. Sedla je kar na tla in odprla škatlo. "Joj, joj, joj!" Vedno glasneje je vzklikala, ploskala z rokami in se smejala. Zaplesala je okoli škatle. "Jaz sem pa dobila puncko, jaz sem pa dobila puncko!" je prepevala. Nato jo je vsem pokazala. Puncka je bila lepa, imela je velike oci, rdeca usta, svetle lase in rdeco obleko. Deklica je plesala z njo po sobi in vsi so ju gledali in so bili srecni.

Tedaj je vzel oce zadnje darilo z mize in rekel: "Za našo mamo." Dobila je veliko volneno ruto. Skrila je lice vanjo: "Kako sem vesela!" Tako so si razdelili vsa darila in deklica je zlezla mami v narocje, oce pa je prijel mamo za roko, dedek je pomaknil svoj stol k babicinemu in tiho so gledali, kako so dogorevale svece na novoletni jelki. Tudi jaz sem bil srecen.

Nic nisem vedel, da imajo se nekoga v hiši. Mama je naenkrat postavila svojo deklico na tla in vprašala: "Kaj pa naša puncka? Niti ne oglasi se." Stopila je h košari v kotu, ki sem jo šele tedaj opazil, in vzkliknila: "Saj bedi, brca in gleda v luc, ki sije od novoletne jelke!" Pripeljala je košaro na kolesih k drevescu in videl sem v njej ležati dete. Roke je stegovalo

28

k marmi in se smehljalo. "Nic še ne razumeš, premajhna si," je rekla mama. Potem so postavili košaro s puncko nazaj v kot, vzeli vsak svoje darilo, mama je ugasila svece in rekla: "Pojdimo, caj je pripravljen!" Odšli so v kuhinjo in žal mi je bilo, ker so ugasili luc. Lep vecer je minil. Dolgo se niso privadile oci na temo. Gledal sem v kot, kjer je stala košara. Puncka je malo zastokala, da sem jo komaj slišal, potem je zaklicala: "Le, le, le..." in ker se ni nihce oglasil, je zajokala. Prestopil sem se, a se je takoj zamajala vejica in kroglice so zazvonile. Mirovati sem moral, dete pa je jokalo, da me je srce bolelo. Pocasi je utihnilo in zaspalo. Slišal sem, kako enakomerno diha. Cisto tiho sem poklical svojega brata na spodnji veji in ga vprašal:

"Si videl puncko v košari?"

"Sem," mi je zaspano odgovoril.

"Kaj praviš k temu, da ni bilo zanjo nobenega darila?"

"Mislijo, da še nic ne razume," je rekel in glasno zazehal.

"Prosim te, ne zaspi še! Pomagati mi moraš. Povej mi, kako naj razveselim puncko v košari?"

Brat je nehal zehati. "Da, kako?" je rekel.

"Najlepših snežink bi ji nasul v košaro, da bi se z njimi igrala," sem mu povedal, kakor sem mislil.

"Nic ne bo s snežinkami. Stopile bi se in dete zmocile," mi je odgovoril brat in prav je imel.

"Okoli naju visi vse polno igrac in sladkih piškotov. Dajva ji cokoladni rogljicek," sem predlagal.

"Kaj še! Samo mleko pije takole dete. Od cokolade bi umrlo," me je posvaril brat in gotovo je imel tudi prav. Starejši je od mene in nekoc je stal v trgovini na polici. Tam je slišal vse, kar so se ljudje pogovarjali.

"Veš kaj, vprašal jo bom, kaj bi rada imela!" Tedaj se mi je brat zasmejal: "Le kako, saj se ne zna govoriti. Dokler ležijo otroci takole v košari, se nic ne govorijo, samo brbljajo. Zdaj pa zaspiva, morda nama pride jutri kaj pametnega na misel." Spet je zazehal in menda je kmalu zaspal. Jaz sem pa gledal skozi okno v nebo; milijon zvezd je bilo posutih po njem in

29

želel sem si, da bi se utrnila cisto majhna zvezdica in padla prav meni v roke. To bi bilo gotovo najlepše darilo za dete v košari. Gledal sem v zvezde, štel sem jih in nisem jih mogel prešteti, prej sem zaspal.

Zbudil sem se šele zjutraj, ko je prišla mati nahranit dete. Držala je puncko v narocju in rekla: "Ti si naša sreca!" Gledala jo je in gledala, a na novoletno darilo se tudi zdaj ni spomnila.

Vsak dan sem potem poslušal, kako je dete v košari brbljalo, gledal sem, kako se je igralo s svojimi prsti in kako se je smejalo, ce je prišel kdo h košari. Mislil sem na darilo, a nic si nisem izmislil. Vsako noc sem gledal v nebo in cakal, kdaj se utrne zvezda, da jo ujamem za dete, in vedno sem prej zaspal.

Z bratom se nisem mogel nic vec pogovarjati, ker ga je deklica s crnimi lasmi hotela imeti za igraco. Dali so ji ga. Odhitela je z njim v kuhinjo, da me menda niti slišal ni, ko sem zaklical: "Na svidenje!"

In zdaj sem tu, še vedno privezan na vejico. Kamor pogledam, povsod so zložena drva, skozi okno pa mi sveti luna naravnost v oci. Prijaznejša je, a skrivnostna, in jaz postajam lahek, tako lahek, da bi kar poskocil, a ne morem nikamor. Privezan sem."

Luna se mu je smehljala, snežni možek pa je stegoval svoje male roke, da bi se cesa oprijel, kajti nekaj ga je gnalo naprej, a ni mogel z mesta.

Tedaj je prišla iz crnega kota majhna miška, zagledala se je v snežnega možka in možek je gledal njo. Potem pa, kakor da se je v hipu nekaj domišlila, je bila pri njem in že je pregriznila nitko, s katero je bil privezan na vejico. Izginila je v crni kot, od koder je prilezla, snežni možek iz vate pa se je skotalil z drevesca na tla. Še preden se je prav zavedel, ga je nekaj dvignilo na noge in ga gnalo naprej, preko drv na okno, skozi okno na vrt. Sijajno se je blešcal njegov klobucek iz srebrnega papirja in kot dragulji so se svetili gumbi na njegovi suknjici. Stopal je z velikimi koraki in bil je ves lahek. Hodil je po vrtni stezi, ki je bila pokrita s tanko plastjo snega,

30

in lahko bi se mu udiralo do kolen, a ni bilo videti niti stopinj za njim, kajti snežink se je komaj dotikal. Prišel je okoli ogla hiše do veznih vrat, ki so bila na stežaj odprta. Potegnilo ga je v vežo in po stopnicah, ki so se kopale v mesecini, da so bile videti cisto bele. Zadnja stopnica je bila v senci. Snežni možek je obstal, da bi se razgledal, a tedaj se je luna skrila in pustila hišo v temi. Snežnemu možku so moci pojemale in vedno bolj je cutil, da ima glavo, roke in noge iz vate. Niti premakniti se ni mogel vec. Ves utrujen je zaspal. Zjutraj so ga našli otroci, ko je ravno oci odprl.

"Glejte, snežni možek z novoletnega drevesca!" je zaklicala deklica s crnimi lasmi, dvignila ga je visoko nad glavo in poskakovala. V sobi ga je iznad glave spustila v košaro, mali puncki v roke. "Aj, aj, aj!" je reklo dete in ga stisnilo na mehko lice. Snežni možek je od srece za vselej pozabil, da je hotel

malo puncko obdarovati.

31

RUMENA TROBENTICA

Naša Jelka je vcasih pridna, vcasih poredna. Zelo veliko govori. Rekli smo že, da jo bomo postavili na polico namesto radia, a se boji, da bi s police padla. Morda ste jo že kdaj srecali. Stara je štiri leta in hodi v Trnovo po mleko. Spoznali jo boste po rdeci kanglici, po rdecem predpasniku in po rdeci pentlji v laseh. Zelo rada posluša pravljice. Beremo ji jih zvecer, preden zaspi.

Naj vam zdaj povem, zakaj se je tisto jutro, ko se je zbudila, razjokala.

"Mama in oce sta se zvecer namenila v kino, Jelko pa sta spravila v posteljo. Bila je zadovoljna, le to je se prosila, da bi ji pustili prižgano nocno svetilko. Rada bi se enkrat pregledala slike v knjigi "Pepelka". Ko je ostala sama, je obracala list za listom in obstala pri sliki, kjer leži Pepelka v prahu.

"Uboga Pepelka!" je rekla Jelka in ugasila luc. Bila je zaspana. Knjiga je obležala na odeji in belo se je svetila. Skozi okno je sijala luna in pred hišo je bilo svetlo kot podnevi. Bele krpe snega so ležale na crni zemlji. Od potoka sem je skakala s snežne krpe na snežno krpo drobna deklica. Cim bliže je prihajala, tem bolj se je svetlikala njena obleka. Ko je bila že cisto blizu, bi lahko videli, da je imela v roki rumeno trobentico. Z zadnje krpe snega je skocila na knjigo, ki je ležala na odeji. Skozi okno je prišla, kot da bi ne bilo šipe v njem. Bila je lepa in ljubezniva. Jelka jo je takoj spoznala, kdo je. "Ti si, Pepelka!" ji je rekla.

>>In ti si Jelka, kajne?<< jo je vprasala Pepelka.

"Sem, in cisto sama sem doma. Ne cisto sama. Tamle v sobi spi babica. Ali greš z menoj v kuhinjo? Tam imam vse igrace," je rekla Jelka, zlezla s postelje in dala Pepelki roko, da je laže skocila na tla.

32


Odšli sta v kuhinjo in sedli za Jelkino mizico. Pepelka je še vedno držala v roki trobentico in Jelka jo je vprašala: "Ali je že pomlad?"

"Da, pomlad je že in to je prva trobentica, ki je letos pokukala iz zemlje. Tebi sem jo prinesla," ji je povedala Pepelka.

Jelka je hitro poiskala med igracami loncek, nalila vanj vode in postavila trobentico v vodo. "Rožice imam zelo rada," je govorila, medtem pa poiskala ocetove copate. "Preobuj se, tvoji ceveljcki so mokri."

Pepelka si je obula copate, ki so bili tako veliki, da so se njene nožice kar zgubile v njih. Rekla je: "Hvala, zelo so topli." Pepelkine zlate ceveljcke je dala Jelka na pec sušit.

"Skuham ti caja," se je domislila in hitro postavila na svoj mali štedilnik loncek vode. Narezala je se malo korenja in rekla: "Kmalu bo zavrelo. Tacas se lahko pogovarjava."

"Da," je pritrdila Pepelka.

"Veš, zelo se mi smiliš, ker moras ležati v pepelu," ji je povedala Jelka.

"Ne, ne! Prav tako toplo posteljo imam kot ti. Odkar me je kraljevic odpeljal na svoj grad, me imajo vsi radi in imam vse kar mi srce poželi." ji je pojasnila Pepelka.

"To bom povedala mami. Ona mi vsak vecer bere, da ležis v pepelu. Zelo bo vesela, ko bo zvedela, da si srecna," se je Jelka razveselila in se vprašala: "Tudi plesati smeš?"

"Smem. Kadar sva s kraljevicem dobre volje, zapleševa in pleševa iz sobane v sobano."

Jelka zaploska in rece: "Kako lepa je ta pravljica! Veš, še eno pravljico poznam: Rdeco kapico. Strašni volk požre Rdeco kapico in babico in obedve prideta potem živi iz volkovega trebuha. To je zelo cudno. Ce bi bila jaz volk in bi pojedla babico, babica ne bi vec prišla ven!"

"Ti bi požrla babico?" se zacudi Pepelka.

"Ce bi bila volk, bi jo poŽrla," ji odgovori Jelka.

"Zakaj, ali je nimaš nic rada?"

33

"Imam jo rada, ampak vedno me krega, kadar ne spijem mleka."

"Babica ima cisto prav, ce te krega, kadar noceš piti mleka," rece Pepelka in Jelka popravi:

"No dobro, pa ne bom požrla babice. Ampak, ce bi jo volk vendar poþrl, ne bi mogla iz njegovega trebuha."

"Ce bi jo lovec reŠil, bi Že priŠla ven," rece Pepelka.

"To ni mogoce. Saj nima volk hiše v trebuhu," razloži Jelka.

Pepelka se zamisli in potem prikima: "To je tudi res. Zato naj volk nikar ne požre babice!"

"Poslušajva, ali caj že vre?" se naenkrat spomni Jelka.

"Nic ne slišim."

"Joj, ta lonec ima luknjo! Vsa voda je iztekla!" vzklikne Jelka.

In ker je Pepelka zelo ljubezniva, pravi: "Nic zato. Nisem žejna in ne lacna."

"Joj, joj!" vzklikne zopet Jelka. "Tvoji ceveljcki! Cisto majhni so postali. Kaj bo pa zdaj ?"

"To je zato, ker si jih postavila na vroco pec," rece Pepelka. A tudi zdaj se ljubeznivo nasmeje in rece: "Imej jih ti in igraj se z njimi. Zdaj pa pojdiva spat, utrujena sem."

Jelka postavi ceveljcke na mizico poleg loncka s trobentico, potem gresta v sobo. Ko zleze Jelka v posteljo, jo Pepelka pokrije, sama pa postaja vedno manjsa in manjša in postane tako majhna kot slika v knjigi, leže na knjigo in obe zaspita.

Ko se Jelka zjutraj zbudi, je na odeji se vedno knjiga in v njej naslikana Pepelka. Takoj se spomni na trobentico in na zlate ceveljcke.

"Trobentica, trobentica!" zaklice, ko odpre vrata v kuhinjo, a na mizi ni ne trobentice ne zlatih ceveljckov. Takrat se Jelka razjoce in med jokom pravi mami: "Pepelka mi je prinesla rumeno trobentico in zlate ceveljcke, zdaj jih pa ni."

Mama jo objame in rece: "Otrok ti ubogi, saj se ti je le sanjalo. Cisto si Že zmešana od teh pravljic!"

34

"Nisem!" zahlipa Jelka in si obriše solze.

Mama ji oblece rdec predpasnik, zaveze rdeco pentljo v lase in Jelka odide z rdeco kanglico v roki v Trnovo po mleko. Ko se vraca z mlekom, zagleda sredi travnika, kamor je najbolj sijalo sonce in kjer dalec naokrog ni bilo nobene krpe snega

vec, rumeno zvezdico. Ko pride bliže, vidi, da je to rumena trobentica. Utrga jo in nese mami. Vso pot ji klice: "Mama, res je pomlad! Našla sem trobentico!"

36

SMETANA

Nežika je bila srecna deklica. Nic drugega ni imela kot belo racko z rdecim kljunom. Vcasih je prišla k njej Laura, ki ni bila tako srecna. Imela je vsega prevec, zato se je dolgocasila. Z Nežiko pa sta sedli v travo pred hišico in gledali, kako plava v potoku bela racka z rdecim kljunom.

Nekoc je povabila Laura Nežiko k sebi. Nežika je bila povabila vesela in je šla. Prišla je v lepo in veliko hišo, a ko je gledala okoli sebe, se ji je noga ustavljala. Ni vedela, kam naj se obrne. Vec vrat je bilo na stežaj odprtih v velike sobe.

"Laura!" je poklicala in njen glas je plašno vztrepetal v gluhem prostoru. Laura je takoj prišla. Stopala je neslišno po mehki preprogi, potem pa je prijela Nežiko za roko in ji rekla:

"K babici te odpeljem, tam imam svoje igrace." in jo je vodila skozi sobe. Vrata so se odpirala in zopet zapirala za njima. Vsaka soba je bila drugacna, ena v modrem, druga v zelenem, a v nobeni ni bilo cloveka. Šesta soba je bila majhna in mracna. Tu je sedela v velikem gugalnem stolu Laurina

babica. Bila je majhna in vsa siva.

"Babica, z Nežiko se bova igrali," je povedala Laura.

Babica je pogledala Nežiko, se zagugala na stolu in ni nic rekla. Komaj sta z Lauro sedli k igracam, že je babica srdito pozvonila z zvonckom. Tisti hip je prinesla kuharica na pladnju tri skodelice smetane. Pladenj je postavila na mizo in odšla. "K mizi!" je rekla babica. Nežika je sedla poleg Laure in se veselila sladke smetane.

Babica je smetano razdelila. Pred Lauro je postavila eno skodelico, pred sebe dve. Nežiki pa ni ponudila nic. Nežika je gledala svoje roke in ji je bilo žal, ker jih je prezgodaj položila na mizo.

37


Laura in babica sta smetano pojedli in Nežika se je poslovila in odšla domov. Vso pot do doma jo je bolelo srce. Pogledala je v potok za belo racko, a racka jo je že cakala na hišnem pragu. Veselo je zakrilila s perutmi, ko je zagledala Nežiko. Takoj je spoznala, da je Nežika žalostna.

"Ga, ga, ga?" jo je vprašala.

"Kaj bi spraševala!" jo je mirila Nežika. "Nic ni."

"Ga, ga, ga?" ni prenehala racka in gagala je tako dolgo, da ji je Nežika vse povedala.

"Ga, ga, ga?" je zopet vprašala racka, ker bi rada vedela, ali bi Nežika zelo rada jedla smetno.

"Zadovoljna sem s kavo in ne sprašuj me vec, ker nisem žalostna zaradi smetane."

"Ga, ga, ga!" je zdaj rekla racka, ker je Nežiko razumela.

Drugo jutro se je bela racka z rdecim kljunom odpravila na trg. S seboj je vzela loncek. Vrnila se je opoldne s polnim lonckom smetane.

Nežika je razdelila smetano v tri skodelice. Pogrnila je mizo in povabila Lauro. Vse tri, Laura, Nežika in bela racka so se posladkale s smetano. Bile so dobre volje in so rekle, da ni nikjer tako lepo kot v Nežikini hišici, ki ima ena vrata in eno okence.

39

RDECE-CRNO KOCKASTA OBLEKA

Anka in njen oce sta imela v skrinji svoje najvecje bogastvo-belo obleko z velikimi rožami. To obleko je nosila Ankina mama, ko je se živela.

Oce je vedno pravil: >>Anka, ko bos velika, bo obleka tvoja.<<

Tega se je veselila in rada bi imela dosti oblek, imela pa je eno samo rdece-crno kockasto. Ko je bila nova, je bila mehka in topla in Anki je pristajala, da bi ji lepše ne mogla. Zavezala si je rdeco pentljo v lase in se pogledala v šipo na oknu. Sama sebi se je nasmejala in odhitela preko zelenega travnika in mimo cvetocih cešenj v šolo. Zaradi nove obleke je bila vesela in mislila je, da je vse okoli nje prav tako veselo.

Na šolskem hodniku je srecala ucitelja, odprla mu je vrata v razred. Ankini sošolci so vstali in pozdravili. Vsi so v tistem trenutku mislili nekaj svojega. Anka je mislila na svojo novo obleko, zdravnikovi Zori se je zaradi nje nevošcljivo povesil nos. Metka je v mislih deklamirala pesem: >>Oj, ta mlecna kaša!" Janez je videl samo ucitelja, zvesto ga je gledal in se ze veselil, kako bo znal odgovarjati na vprašanja. Tudi Nežika je videla samo ucitelja. Imela ga je rada in srce se ji je krcilo, ker je bila v njenem zvezku za domace naloge velika crna packa.

Sedli so in ucitelj se je pripravljal, da bi jim nekaj važnega povedal. Stopil je tik pred prvo klop, vsakega po vrsti pogledal, potem pa rekel:

>>Dragi otroci! Med vami sem bil vedno vesel, ker ste me poslušali in ste se pridno ucili. Mislil sem, da bom se dolgo med vami, da bom videl, kako boste rasli, a moram se posloviti. Odhajam dalec in nic ne vem, ce se bom kdaj vrnil.<<

Joj, kako tiho je postalo. Ucitelj je stopil k oknu in otroci so strmeli vanj, potem pa so vsi hkrati odgovorili: >>Ostanite

40

pri nas!" a že so vedeli, da njihova prošnja ne more biti uslišana.

"Ker sem danes zadnjikrat med vami, se bomo ucili, kar vam je najljubše," je rekel ucitelj.

"Zapojmo!" je zaklicala zdravnikova Zora. Zares so zapeli ko so koncali, je ucitelj vprašal Anko: >>Zakaj nisi pela?" "Ker me v grlu stiska," je povedala in v oceh je imela solzo.

bi je ne videli, si jo je obrisala.

Zvecer, ko je legla spat, je še pogladila rdece-crno kockasto obleko in rekla: >>Moja ljuba obleka, kadarkoli te bom oblekla, se bom spomnila svojega ucitelja in nikoli ne bom pozabila, kar nas je lepega ucil.<< Prišel je drugi ucitelj in otroci so hodili kot prej v šolo. Dnevi so minevali in Anka je bila zadovoljna. Ko je že minilo leto, je zdravnikova Zora opazila, kako je Ankina obleka oble-

41 dela, kako je tanka in se že mocno trga. Nekoc v odmoru je rekla, da ne bo vec sedela z Anko v isti klopi. "Tisti, ki hodijo strgani v šolo, naj sede v kotu, v zadnji klopi.<<

Tisti dan je Anka zaradi svoje strgane obleke mislila, da je vse okoli nje žalostno.

Zvecer je stopila z obleko k oknu. Gledala je, kako se prepletajo v njej rdece in crne niti kot veselje in žalost. Pogledala je v nebo, ki je rdece žarelo v zahajajocem soncu. Preko travnikov je zapihal veter in Anka mu je prepustila obleko. >>Odnesi jo dalec med oblake!<< je klicala vetru. "Samo veselih šolskih dni bi se rada spominjala,<< je rekla sama sebi in veter je odnesel obleko dalec med oblake.

V beli srajcki je stala Anka pri oknu. Ko jo je oce ugledal, je odprl skrinjo in ji dal materino belo rožnato obleko.

Ankina kockasta obleka pa plava se danes med rdecimi oblaki.

42

JAMA TREH BRATOV

V naši deželi je velik crn gozd. Tam rastejo smreke in dvigajo svoje vrhove visoko v nebo. Iglice, ki se osipajo z njihovih vej, pokrivajo tla kot debela mehka preproga. Iz tal štrlijo bele skale in okoli njih sijejo majhni plamencki - ciklame.

V tem gozdu je Jama treh bratov. Ljudje jo dobro poznajo, posebno dobro jo pozna Polonica, deklica iz vasi. Rada hodi v gozd, kjer gleda, kako se lovijo veverice po drevju, poslusa žolne, ki trkajo po deblih, in si natrga šopek ciklam. Nekajkrat jo je že pot zapeljala globoko v gozd, kjer je tiho in mracno. Tla se zacenjajo dvigati in tam je vhod v Jamo treh bratov. V jami je temno, zato se oprijemlje Polonica mokrih sten in pazi, da ne zdrsne po mokrem kamenju. Jama se pocasi razširi. Ima lepo zaokrozen strop, ki ga je voda razjedla in napravila v sredi majhno okence, skozi katero se sveti košcek neba, in skozi to okence strmijo iz jame v nebo trije kamniti stebri, ki jim pravijo ljudje trije bratje. Bledi in mrzli so in široki tako, da bi jih clovek težko objel. Kdor potrka po njih,

mu oglasijo. Zazvonijo kot zvon. Polonica jih rada posluša. Vendar ji postane cudno hladno in obide jo otožna misel: "Niti travice ni, ki bi pokrila golo kamenje v tej jami."

Zato je natrgala nekoc velik šopek ciklam in odšla z njim v jamo. Ko pride do treh bratov, razsuje cvetje po tleh. Tedaj cisto poleg nje zaprasketa in prižge se drobna iskrica in kmalu presketa po vsej jami in iskrice se prižigajo povsod. Prelivajo se v belo svetlobo in po stenah zažari kamenje, s stropa vise ledene svece in trije kamniti stebri so trije mladi možje.

"O!" vzklikne Polonica.

"Oooo!" zateglo odgovori odmev in v ledenih svecah zazveni. "Polonica!" spregovori prvi brat.

43

"Polonica!" receta še druga dva. Polonica se še bolj cudi. "Kdo ste?<< vpraša.

"Trije bratje smo," odgovori eden za vse tri. "V tej jami smo se rodili in v njej živimo že stoletja. Prihajala si k nam v temo in mraz. Hrepeneli smo po svetlobi in ne zaman. Prinesla si nam cvetje in ko so se njegovi nežni listi dotaknili naših tal, je kamenje vzcvetelo. Poglej, vsak kamencek žari!<<

Zazveni v ledenih svecah in skrite gosli zapojejo.

"Bodi naša plesalka!" prosijo trije bratje Polonico.

"Rada!" rece Polonica, zaploska z rokami, zapleše in trije bratje se pocasi vrte v krogu. Polonica ne ve, kako hitro mineva cas. Pleše in ne ve, kako dolgo ze pleše. Trije bratje ji govorijo: "To je naš najlepši dan. Hvala ti!"

V ledenih svecah zveni vedno tiše, trije bratje se ustavijo, svetloba ugasne, obstane tudi Polonica.

"Tvoje cvetje na tleh je zvenelo in mi ugašamo. Le en kamen še žari. Vzemi ga, da ti bo svetil domov. Znocilo se je že," rece eden izmed treh bratov.

Polonica vzame kamen, ki še malo sveti. >>Lahko noc! << zašepeta in ko utihne njen šepet, je v jami spet vse tako kot prej.

Polonica tece vso pot do doma, ker jo je strah noci v gozdu. Še preden pride domov, kamen ugasne. Polonica ga shrani za spomin na dan, ko je v Jami treh bratov kamenje cvetelo.

45

TETA JOCE

Tisti, ki so jo poznali še kot mlado deklico, so pravili, da je bila lepa. Jokala pa je že takrat. Mati in oce sta ji zgodaj umrla. Ostala je sirota, sama v hišici. Jokala je za starši in hodila na grob rože sadit. Ko so se rože prijele in se lepo razcvele, se je malo potolažila. Podnevi je delala na vrtu in na njivi, da je imela kaj jesti, ob vecerih je posedala na hišnem pragu. Gledala je, kako se noci in kako se na nebu prižigajo zvezde. Poslušala je, kako potok žubori in kako gozd sumi. Kadar je priplavala med zvezde na nebu se luna, je bilo tako lepo; da so deklici solze kar same tekle po licu. Jokala je, ker je bila na tem lepem svetu sama. Vcasih je kdo prišel k njej, a ko je videl njene objokane oci, je kmalu odsel. Ljudje imajo radi vesele ljudi. Sama ni hodila nikamor, ker je bila plašna kot srna v gozdu.

Kmalu je prišla tista pomlad, ko bi bil cas, da bi se omožila. Prišel je kovac in jo je hotel vprašati, ce bi ga vzela za moža, a mu ni niti vrat odprla. Ko je odšel, je dolgo gledala za njim in solze so ji tekle po licih. Potem se je obrnila in si rekla: "Nocem kovaca, muzikanta bi rada imela, fanta s harmoniko, da bi mi igral, vriskal in pel.<< Pomlad je minila, a fanta s harmoniko ni bilo. Posedala je na hišnem pragu in jokala.

Vcasih je kdo v vasi vprašal: >>Kaj dela sirota?" In kdor jo je videl, je odgovoril: "Joce."

Minila je že druga pomlad in se nekaj po vrsti jih je minilo. Sirota ni bila nic vec mlada. Še vedno je posedala na hišnem pragu in poslušala, kako žubori potok. Fanta s harmoniko ni vec cakala.

Minilo je še nekaj pomladi. Cisto se je že postarala in vsa osivela, le njene oci so bile se vedno modre kot jezero, v ka-

46

terem odseva nebo. Njene mladosti se ni nihce vec spominjal. Ker je vedno jokala, so ji pravili teta Joce. Ce ni sonce prav moCno sijalo, je teto JoCe zeblo. Zapirala je v hiŠico, kuhala si je kavo in jokala. Nekega veCera si reKla: "Kar umrla bom. Prevec sem sama."

Še preden je izrekla to do kraja, se je necesa domislila. Obrisala si je solze in si pricela delati puncko iz cunj. Ko jo naredila, jo je se lepo oblekla. Nato si jo je ogledala od

vseh strani. "Kako si lepa!" ji je govorila. "Pri meni boš. Kuhala ti bom kavo in pekla kolace. Morda si bom kdaj izmislila kakšno pravljico, potem ti jo bom pripovedovala vsak vecer." Vzela jo je v narocje in vedno lepša se ji je zdela. Dolgo jo gledala, tako dolgo, da je puncka iz cunj spregovorila:

"Mama." To je rekla potem se veckrat. Teta Joce ni vec jokala. Pestovala je puncko in ji šivala obleke.

47

MOJA RISANKA

Ker sem, risala po mizi, po stolu, po steni in po tleh, je zbral oce iz vseh predalov svoje pisalne mize papir in ga zvezal v velik zvezek.

"Tu imaš risanko," mi je rekel. "Ko boš porisala to, dobiš drugo. Samo naj te ne vidim vec, kako rišeš po mizi in po tleh!"

Risanka je bila velika, jaz pa majhna, da sem jo komaj dvignila in položila na stol. Pristavila sem si prucko in sedla.

Prvi list v risanki je bil najlepši. Cisto gladek je bil in bel. Nanj sem narisala svojo Metko. Ker je bil list velik, sem ji narisala veliko glavo, tako veliko, da je ostalo prostora samo se za noge. Ker ji nisem narisala nog in obleke, je rekla mama, da je zanic. Pa je bila vendar najlepša puncka.

Na drugi list sem narisala našo hišo. Zacela sem v pralnici in drvarnici. Mama pere, dedek pa drva seka. V kuhinji babica kuha in skozi okno se kadi sopara. V sobi se oce uci. Nad kuhinjo stanujejo Marjanca, Nataša in njun pes, nad našo sobo pa stanujeta Andrej in mucka. Na vrhu je podstrešje in streha.

Pri kosilu, ko smo bili vsi zbrani okoli mize, sem pokazala to risbo naši družini. Mislila sem, da je zelo imenitno, ker imam veliko risanko in ker sem narisala našo hišo. Naša družina pa je ogledovala risbo z vseh strani in se smejala. Rekli so mi, naj kar rišem.

Ker je babica skuhala tisti dan cmoke, sem rekla, da bom narisala v risanko se cmok in ga bom vsega posula s sladkorjem. Cmokov sem se najedla, narisati pa sem jih pozabila, ker sem šla z mamo in sestrico na sprehod.

Smela sem voziti vozicek s sestrico, ampak samo po plocniku. Zelo sem morala paziti, da ni zdrknil vozicek na cesto.

48

Cesta pa je lepa, gladka in široka. Sama, brez vozicka, nisem smela na cesto.

Zvecer, tik pred vecerjo, sem narisala sprehod. Avtomobili drve po plocniku, otroci pa se love po široki cesti. Tam vozim tudi jaz svojo sestrico in mama me gleda skozi okno.

Ko me je oce spravil spat, mi je rekel, da se bom morala držati prometnih pravil, cetudi je cesta široka in so plocniki ozki.

Takoj sem zaprla oci, da bi se mi nekaj lepega sanjalo.

In potem je bila nedelja. S teto sem si šla ogledat cirkus. To je bil velik cirkus in gledalcev je bilo toliko, da nisem nic videla in sem se bala, da me ne pohodijo. Teta me je morala vzeti v narocje. Sedeli sva cisto zadaj pod platneno streho na majavi klopi. In prav k nama je prišla velikanska zebra in stresla svoje sklepetave celjusti nad mojo glavo. Zelo sem se ustrašila, potem pa sem videla, da to ni bila prava zebra, ampak dva moška, ki sta se pokrila s crtasto odejo. A v kletki je rjovel pravi lev in krotilec mu je dajal kocke sladkorja. Konji so bili lepi in so hodili po dveh nogah, se lepša pa je bila plesalka na vrvi. Visoko visoko pod streho je bila napeta vrv in po njej je plesalka poplesovala z dežnikom v roki. Ta dežnik je bil svetlo moder soncnik.

Na to plesalko sem dolgo mislila. Tudi narisala sem jo. Mama me je potem vprašala, zakaj sem ji narisala dva soncnika. Povedala sem ji, da zato, ker je bil prvi soncnik grdo narisan.

Sploh je bilo v moji risanki vedno vec risb. Vse, kar sem videla in slišala, sem narisala. Tudi izmislila sem si kaj. Tako sem si izmislila, da jezdi moj oce na belem konju, in ker je bilo to zelo lepo, sem narisala še enega konja in na tem sem jezdila sama. Jezdila sva preko zadružnih travnikov in trava je segala konjema do kolen. Med travo so se zibale ivanjšcice.

Drugo nedeljo sva šla z ocetom zares na travnike. Tja sva se peljala s kolesom in nabrala sem velik opek ivanjšcic. Še nekaj rožic sem hotela utrgati, tedaj pa sem zagledala, kako se nama bliža ženska v rumeni obleki. Glasno je govorila sama

50

seboj in pricela hoditi okoli naju. >>Da, da, saj sem rekla. Tako bo in nic drugace,<< je ponavljala. Prijela sem oceta za roko in odšla sva. Vprašala sem ga, kdo je ta ženska. >>Malo je zmešana," mi je rekel in mene je postalo strah. Niti narisati je nisem mogla. Zdaj pa mislim, da sploh ni bila zmešana, le dolgcas ji je ,morda bilo in je le zato govorila sama s seboj. Ko sem sedela pred hišo na svoji prucki, je prišla k meni, naj jo narišem. Narisala sem jo in jo vso pobarvala z rumeno barvo. Prosila me je, naj ji dam risbo za spomin. Odtrgala sem list iz risanke h ji ga dala. Spravila ga je v torbico in odšla. Spet je govorila: >>Da, da, tako bo in nic drugace!<< In je tudi bilo. Vsi, ki sem jih kdaj narisala, so prišli. Prosili so me, naj jim dam risbe za spomin. Tudi plesalka iz cirkusa je prišla. V zahvalo za risbo mi je dala majhnega polivinilastega zajcka. In milicnik je prišel. Rekla sem mu, da ga nisem nikoli risala, a želel si

samo tisto risbo, kjer se otroci lovijo po cesti in po plocnikih drvijo avtomobili. Rekel je, da je srecal že veliko otrok, si tudi žele tako spremenjen cestni red, in morda se bo

dalo kaj napraviti.

Marjanca, Nataša in Andrej so tudi prišli. Prosili so za

risbo naše hiše. Ker sem imela samo eno, sem jo pretrgala na po1 in vsak je odnesel svoje stanovanje.

Veliko jih je se prišlo; še dobro, da nisem narisala cirku-

škega leva!

in vsakemu sem odtrgala list iz risanke. Ostala mi samo še slika moje Metke. To mi je dal oce v okvir in obe-

sila sem jo v kuhinji v svoj koticek. Od moje risanke so ostale samo platnice.

Vceraj pa me je oce vpisal v šolo. Kupil mi je zvezek, ci-

tanko in tudi novo risanko.

51

MUCA COPATARICA

V Mali vasi so majhne hiše in v vsaki hiši so otroci. V pisanih srajckah so in obuti v rdece in modre copatke. Vse hiše v vasi so bele, vse strehe na hišah so rdece, vsa okna imajo zelene naoknice, dvorišca so pometena in cesta je gladka. Vse je v najlepšem redu, le otroci so neredni. Zvecer, ko ležejo spat, nikoli ne pospravijo copatk za seboj. Drugo jutro jih išcejo pod mizo, na stopnicah, v vozicku, med drvmi, v žepu ocetove suknje; in po dolgem iskanju najdejo eno copato v kuhinji, drugo v sobi.

Neko jutro pa, ko so že v vseh hišah v Mali vasi kuhali zajtrk, je Janezek zaman iskal svoje copate. >>Mama, kje so moji copati?<< je vprašal.

"Ce jih nisi zvecer pospravil, ti jih je odnesla muca," je odgovorila mama.

"Mama, kje so moji copati?" je klicala Špelca v sosednji hiši.

"Ce jih nisi zvecer pospravila, jih je odnesla muca,<< ji je rekla mama.

"Mama, kjer so moji copati?" je vprašal Tine v tretji hiši.

"Muca ti jih je odnesla, ker jih nikoli ne pospraviš,<< mu je odgovorila mama.

"Mama, kje so moji copati?" je vprašala Tonka in mama ji je odgovorila: "Muca jih je odnesla."

V vsej vasi je dišalo po sladki kavi in otroci so bili lacni. Kar bosi so posedli k mizi. Napili so še tople kave, potem pa je Janezek stopil na prag in zaklical cez cesto: >>Špelca, pridi k meni!<<

Špelca je takoj pritekla na prag in rekla:

"Saj bi rada prišla, pa ne morem. Muca mi je odnesla copate. Pridi ti k meni!<<

52

"Ne morem,<< je rekel Janezek. "Muca mi je odnesla copate."

>>Tine!<< sta klicala Janezek in Špelca, "pridi k nama!"

Tine je pritekel na prag in odgovoril: "Muca mi je odnesla copate."

Še Tonka je prišla na hišni prag. Tudi njej je muca odnesla copate. V vseh hišah so odpirali vrata in vsi otroci so prišli bosi na prag. "Muca mi je odnesla copate!" so klicali drug drugemu. Prestopali so se z noge na nogo, ker jih je zeblo. Potem pa je posijalo sonce in otrokom je bilo toplo. Bosi in v pisanih srajckah so prišli na cesto. Spraševali so se: >>Kam je odnesla muca naše copate?"

"Poišcimo mucin dom!" je rekel Jurcek. In so šli.

Zavili so s ceste in hodili po rosni travi, prišli so do gozda in so šli kar naprej. Hodili so po mahu, poslušali so pticje petje in pripogibali grmicke, da bi našli mucin dom.

Sredi gozda so našli belo hišico z rdeco streho. Okna so bila polna rož, na vratih pa je bil napis: "Muca copatarica."

Muca je otroke slišala in jim odprla vrata.

"Ljubi otroci, kaj bi radi?"

"Copate," so prosili otroci.

Nato jih je povabila v hiško. V hiški so bile police in na policah modri in rdeci copatki. Kaksen red je bil v hiški! Otroci so umolknili.

"Vsak naj vzame svoje copate," je rekla muca copatarica.

To pa ni bilo lahko. Copatki so bili ocišceni in zakrpani, a potrgani gumbi spet prišiti. Otroci so jih komaj prepoznali.

Bobek, najmanjši med otroki, pa svojih copatk ni našel. Vsi otroci so bili ze obuti, on pa jih je se vedno iskal.

"Ce copatk ne najdeš, boš moral bos domov," mu je rekla muca copatarica. Bobka je zeblo v noge in na jok mu je šlo. Njegovi copatki so bili raztrgani, na polici pa ni bilo strganih copatk.

Otroci so že odhajali iz hiške in Bobka je vedno bolj zeblo. Muca copatarica pa mu je odgovorila: "Bos boš sel domov."

54


"Prehladil se bom," je rekel Bobek in muci se je zasmilil. "Najbolj nereden si, a najmanjši in bi se nemara res prehladil, ce bi hodil bos," mu je rekla in mu prinesla copatke. Bili so zakrpani in cisti.

~Ko bo zapadel sneg, ti sesijem nove,<< mu je obljubila. To so slisali tudi drugi otroci. Obrnili so se in prosili: >>Meni tudi! Meni tudi!<<

Muca copatarica jim je pomahala in rekla: "Tudi vam jih sešijem!" Zaprla je hiško in gledala skozi okno, kako so otroci v pisanih srajckah in v rdecih in modrih copatkah hiteli domov. Zadnji je tekel Bobek.

Danes sneži in muca copatarica šiva copate za otroke iz Male vasi. Z zajcjo kožo jih bo podložila, da bodo toplejši.

Kdo ve, ali jih bodo otroci pospravili, ko pojdejo spat?

55

MOJ DEŽNIK JE LAHKO BALON

Ob potoku je široka trata, na trati je bil razpet majhen rumen dežnik in ta dežnik je bil Jelkin šotor. Jelka je skakala okoli šotora in se žogala z rdeco žogo. Žoga je bila cisto nova in zanjo so se dedek, babica, mama, oce in teta zelo bali.

"Pazi na žogo!" so rekli Jelki, ko jo je odnesla na travo.

>>La, la, la, la!<< je Jelka pela, metala žogo visoko v zrak in jo lovila. Potem je vrgla žogo tako visoko, da je ni mogla uloviti. Žoga je padla v potok in potok jo je odnesel s seboj.

Skozi okno v hiši so gledali dedek, babica, mama, oce in teta. "Jelka kje imaš žogo?" so jo vprasali. >>Padla mi je v vodo,<< je odgovorila Jelka in sedla v svoj šotor. Dedek, babica, oce in teta so grozece dvignili kazalec: "Nic nisi pazila na žogo!" Jelka je prijela svoj šotor za kljuko in si ga poveznila na glavo. Zaprla je oci, da bi ne videla hudih obrazov, ki so gledali iz hiše.

Za zaprtimi ocmi je bila cisto sama, le svoj rumeni dežnik je krepko držala za kljuko.

"Moj dežnik je lahko balon!" je šepetala.

Dežnik se je napel in se se bolj vzbocil. Dvigal se je in Jelka je trdno mižala. Dobro je slišala, kako so se spodaj zacudili: >>Kam gres?<< Hiteli so na cesto in gledali, kako jo je napeti rumeni dežnik nesel med bele oblake.

>>Kar tako brez vprašanja je šla,<< je rekel oce.

Jelka je odprla oci šele nad mestom. Velike ljubljanske hiše so bile cisto majhne. Med hišami je videla štirioglata dvorišca. Na nekem dvorišcu je bila visoka skladovnica drv, tako visoka, da jo je obsijalo sonce. In tam na vrhu je sedela macka in se grela. Tu in tam med hišami in ulicami je bila zelena krpa trate. Sredi tratice je stal lesen konjicek in fantek je jezdil na njem v izmišljeno deželo. Po cestah so se vozile

56

škatlice, to je bil najbrž tramvaj. Ob hišah so mrgolele crne pike;to so bili Ljubljancani. S strehe so zleteli beli golobi in se dvignili cisto k Jelki in jo obletavali. Klicala jih je: "Golobcki! "

Potem so se spet spustili na strehe, Jelka pa je plavala dalje. Obkrožila je Ljubljanski grad in pomahala otrokom, ki so se tam lovili. Zacudili so se, ko so jo zagledali takole plavati po zraku. Stopili so na klop in splezali na obzidje, da bi jo bolje videli. Stegovali so roke k njej in jo klicali, Jelka pa je obrnila svoj balon proti neboticniku.

Tam so na terasi ljudje pili crno kavo. Vsi so se dvignili s stolov, ko so jo zagledali. Bili so navdušeni. Jelka z rumenim dežnikom na nebu! To je bila lepa slika. Tudi sonce je sijalo, da je bil pogled se lepši.

Splavala je proti Tivoliju. Pocasi se je spušcala k zemlji in pristala na cvetlicni gredi. Toda to ni bil Tivoli in to niso bile rože. To je bila dežela Klobucarija in na gredah so rasli klobuki. Kaksni cudoviti klobuki! Vsak je bil drugacen in rasli so na dolgih pecljih. Veter jih je pozibaval.

Jelka je zaprla dežnik in si ogledovala to cudno deželo. Mislila je, da je sama, a kmalu je našla otroke. Vsi so bili iz iste ulice kot ona. Kako se jih je razveselila! Saj to so bili sami Miški, Cence, Pike, Cencki in Jurji.

Doma se z Miškom ne sme igrati, ker se rad pretepa. S Cenco se ne sme igrati, ker ima ošpice, s Piko se ne sme igrati, ker kašlja, Cencek in Jurij pa se s punckami ne igrata.

"Boš ostala pri nas?" so jo vprašali.

"Tako vas imam rada," je rekla Jelka in otroci so ji razkazovali Klobucarijo.

"To so imenitni klobuki!! je pripovedoval Miško. "Lahko utrgaš katerega koli hoceš in kolikor hoceš, kakršnega si daš na glavo, takšen si. Poglej!"

Vsak je utrgal klobuk in se z njim pokril. Miško je bil pod rdecim klobukom kapitan potniške ladje >>Raca<<, Cenša z belim klobukom je bila baletka, Pika z modrim klobukom je bila gospodicna, Cencek s pisanim klobukom je bil šofer in Jurij

57

z zelenim je bil pilot. Drugi Miški,Cence, Pike, Cencki in Juriji so bili vsak nekaj drugega.

Eden med njimi si je nadel tak klobuk, da je postal v tistem trenutku Vsevid. Videl je skozi grmovje, cez hiše in skozi hiše, videl je tudi ribe v vodi. Tedaj se je Jelka spomnila na svojo žogo.

"Prosim te, Vsevid, poišci mi žogo!"

Vsevid jo je takoj našel. Bila je v potoku na drugi strani Klobucarije. Obticala je med kamenjem. Vsi so tekli za Vsevidom. Vsevid si je zavihal hlace, skocil v vodo in prinesel iz nje Jelkino žogo. Potem so se žogali in vsak je hotel zagnati žogo najviše.

In so se navelicali.

!Utrgaj si klobuk!" so rekli Jelki.

58

>>Ne potrebujem ga, ker imam dežnik. Le moji sorodniki bi morali imeti klobuke,<< je odgovorila in utrgala nekaj klobukov. Privezala jih je na dežnik in ga odprla. Dežnik se je napel in odnesel Jelko, žogo in klobuke domov.

Vsi domaci so stali še vedno na cesti in gledali v nebo, kdaj se bo Jelka vrnila. Bili so hudi. Oce je že vse razmislil, kako jo bo ostel, ker jim dela toliko skrbi.

Jelka se je spustila k njim na cesto. >>Kaj me tako gledate?" jih je pozdravila. "Žoga je tu!" Spravila jo je babici v žep.

Mama je hotela prva nekaj reci, a Jelka jo je prehitela in ji dala najlepši klobuk. Ko si ga je položila mama na glavo, se je silno razveselila. >>Jej! Najlepša mama v Ljubljani sem!<<

Jelka je vse po vrsti obdarovala. Dedek se je s klobukom na glavi postavil v pozor in rekel: >>Vendar sem docakal, da sem postal general!<<

Babica si je odvezala ruto in se pokrila s klobukom. >>Malo sem se pomladila,<< je rekla. "To dobro de."

Oce se je premišljeno pokril s klobukom in premišljeno spregovoril: "Cisto nepricakovano sem že letos diplomiral in postal profesor.<<

Težko je povedati, kakšno veselje je doživela teta, ko si je položila klobuk na glavo. Vzkliknila je: "Cisto zares! Postala sem filmska igralka in moja slika bo na prvi strani našega najvecjega casopisa.<<

Jelki je ostal le se en klobucek. Tega je dala majhni deklici, tako majhni, da je doslej niti opazili nismo. Tej deklici je ime Anka in je Jelkina edina in najljubša sestrica.

Anka si je posadila klobucek na glavo in rekla:

>>Jaz sem zlata ribica.<<

Tako so bili vsi obdarovani in cisto spremenjeni. Vprašali so Jelko:

"Ali zase nimaš klobuka?"

"Ne potrebujem ga. Imam dežnik in moj dežnik je lahko balon."

59

JAZ IMAM, TI PA NIMAŠ


Ne sprašuj te me. Saj nimam nic, lahko pa vam povem zgodbo o otrocih, ki so morali v bolnico. Je kdo izmed vas že bil v bolnici? Ne se? Tem bolje. Zgodi se pa le, da eden ali drugi nevarno zboli in v bolnici imajo za tak primer vse pripravljeno, imajo otroški oddele-to se pravi: eno, dve ali tri sobe z otroškimi posteljami.

V takem oddelku so bili otroci s škrlatinko. Drugega za drugim so jih pripeljali in vecinoma vse iz Ljubljane. Veckrat na dan so jim merili vrocino in jim dajali injekcije in sestre so vse noci prebedele pri njih.

Ko so najhujše prestali, jim je zdravnik obljubil, da bodo smeli cez nekaj dni domov. Tega so se veselili in v bolniški sobi je postalo kar prijetno. Otroci so bili vsak dan bolj zdravi in bolj glasni, ob vecerih pa so si pripovedovali pravljice. Preden so zaspali, so se se na tihem pogovarjali vsak s svojo pticko, ki je bila naslikana nad posteljo. V bolnici so namrec mislili na vse. Otroci imajo radi igrace, a svojih ne smejo prinesti s seboj. Da bi pa imeli vsak nekaj svojega, svoje igracke, so narocili slikarju, naj naslika nad vsako posteljo lepega pticka. >>Otroci imajo pticke radi. Pticki jim bodo prepevali zvecer uspavanke, zjutraj budnice.<<

Tako je tudi bilo. Le dokler je otroke mucila bolezen, so se samo kdaj pa kdaj ozrli po pticku nad posteljo, ko pa jim je odleglo, so se na tihem pogovarjali z njimi.

Otroci so si že toliko opomogli, da so radi jedli, in ker so radi jedli, so postajali vsak dan mocnejši, nekega dne so bili celo prepricani, da bi lahko že gore prestavljali. Svoje moci pa niso mogli drug drugemu pokazati, ker so morali ležati v posteljah, zato so se spoprijeli z besedami, o, kako so se napihovali!

60

Vane je zinil: >>Tako sem mocan, da bi mogel tebe, Bob, s posteljo vred odnesti na cesto!<<

>>O, jej!<< ga je zavrnil Bob, "to ni nic. Lahko sedeš na mizo pa dvignem mizo in tebe z levo roko.<<

>>Revi sta, da vesta!<< se je oglasil Miro. >>Neumnosti cencata. Gotovo sem mocnejši od vaju obeh. Doma telovadim vsako jutro s stokilogramskimi rockami.<<

Jožko je bil resnicno reven, ves slaboten še od bolezni, le oci so mu žarele. Z mocjo se ni mogel ponašati, prekosil bi jih pa vendar rad. Malo se je dvignil z blazine in jim zaklical:

>>Jaz pa imam doma velikega psa volcjaka, vi ga pa nimate. Vsi se me boste bali, ko ga bom vodil s seboj!<<

>>O, kar imej ga! Jaz pa imam vespo; jaz pa imam televizijski radio; jaz pa daljnogled, s katerim vidim z našega podstrešja vso Ljubljano!<< so vpili drug cez drugega.

To je zapeljalo še deklice, ki so vse do zdaj molcale. >>Jaz imam pa že plesno obleko, oblecem jo, kadar grem na koncert," se je oglasila Mara.

"Kdo izmed vas pa že ima svojo sobo z lastno posteljo, z radiom in s knjižno omaro? Saj sem vedela, da nobeden!" je vpila Daša in je bila od vneme vsa rdeca v obraz.

>>O, imamo! Svojo posteljo imam, telefon in papigo!"

Napihovali so se kot žabe v mlaki, le Tinka v kotu je molcala. Vedela je, da ni niti mocna niti nic posebnega ni imela. Naj jim pripoveduje, da ima doma puncko iz cunj in zibelko zanjo? Naj jim pove, da ima lepo belo macko? Ne, to je premalo in prav nic zanimivo. Niti poslušati jih ni hotela vec. >>Zaspala bom, da bo hitreje minila noc," si je mislila, "morda me jutri obišce mama."

Kot da bi slišali njene misli, so se vsi ozrli k njej in takoj spoznali, da ni pripravljena na besedni boj, da se ne bo branila. Pred njo se bodo lahko postavili.

"Tinka, zakaj pa molciš?" jo je vprašal Bob.

"Saj vi prevec kricite! Spala bi rada," mu je odgovorila.

"Zato molciš, ker si reva!" se je oglasil Jožko, pa ni rekla nic na to.

62

"Dokaži, da nisi reva!" se je kar naprej repencil.

"Saj bi dokazovala!" so se zasmejale deklice.

"Saj nosi mamine cevlje, hi, hi, hi, hi, hi! Videla sem jo, ko je prodajala na trgu borovnice."

"Denarja nima, jaz pa ga imam, kolikor hocem," je vpila Mara. "Hoceš dinar?"

Tinka je tiho obrnila obraz v blazino in je v solzah zaspala. "Pustimo jo," so rekli otroci, "saj se ne more meriti z nami!" Utrujeni od napihovanja so mirno zaspali, kot da so prelep, srecen dan.

Zutraj jih je zbudila sestra, da bi jim zmerila vrocino. Vsem je srce mirno bilo.

Takoj nato so vstopili zdravniki za jutranji pregled. Ustavili sO se pri posteljah, se vsi po vrsti ozirali na steno, cudno pomolcali, se spogledali in odšli. Spogledali so se se otroci in niso razumeli. Potem so se ozrli na steno za seboj, a glej - vse pticki so bili nad Tinkino posteljo, nad njihovimi pa je bio s kremplji zapisano: važic, važic, važic, važic, važic!

Zardeli so od sramu, Tinki pa je odleglo. Bila je poplacana, vendar ni mogla gledati zadrege svojih tovarišev. Razprostrila je in vsi pticki so prileteli k njej. Vrnila jih je nad postelje, da je bilo spet vse kot prej.

Zdravniki so se vrnili, pogledali na steno, potem pa otroke in jih rade volje pregledali.

"Dobro se imejte!" so jim zaželeli in odšli v sosednjo sobo. Otroci so prosili Tinko, naj jim kaj pove, in pripovedovala jim je o svoji puncki iz cunj in o beli macki.

63

VIOLINSKI KLJUC

Spominjam se deklice, ki ji je bilo ime Lencka. Godila se ji je prav takšna krivica kot vam. Ce je hotela po kosilu pomiti krožnike, so vsi vprek zakricali: >>Ne dotakni se jih! Saj vidiš, da si premajhna. Padel bi ti kateri iz rok in se razbil."

Ce si je hotela zakrpati nogavice, so spet vsi pristopili in ji vzeli iz rok Šivanko. >>Nikar, LenCka, premajhna si še za tako delo. Lahko bi se zbodla in se nogavico bi skvarila.<<

V soboto, ko so ribali kuhinjo, je hotela poribati svojo prucko, mama pa ji je hitro vzela krtaco iz rok in jo oštela: >>Le poglej, obula sem ti bele nogavice in malo je manjkalo, da si jih nisi zmocila in umazala. Sedi k svoji mizici in se igraj. Ribati se ne moreš, ker si premajhna."

Se potem cudite, ce se ji je tam pri njeni mizici od dolgega casa zehalo?

Igrac se je navelicala in pricela je postopati iz kota v kot, iz hiše na vrt, z vrta na dvorišce in spet nazaj v hišo. Nikjer si ni našla mesta.

>>Delala bi rada!<< je vcasih vzdihnila, a za to se ni nihce zmenil. Niti tega niso videli, da je zrasla, da ni vec otrocicek.

To so opazili šele cez kako leto, takrat, ko so se že vsi navelicali nositi jo na rokah, ko ji je bilo že šest let.

Neko jutro ji je mama rekla: >>Tako, zdaj si že velika in lahko bi že sama malo skrbela zase. Umij se, pocesi in obleci se, postelji posteljo in ocisti si cevlje!<<

Lencka je obsedela v postelji in ni vedela, kaj naj najprej stori. Kar naenkrat so ji naložili toliko dela in kar naenkrat je bila veIika. "To je neumno," je razmišljala.

Cez pol ure se je mama vrnila, Lencka pa je sladko dremala. "Oh, ta naša Lencka!<< je vzkliknila mama. "Nic ni z njo, še s postelje bi jo morala dvigniti!"

64

Lencka je vrgla odejo s sebe, potem pa je spet pocakala. Mama je bila nejevoljna in nestrpna in ji je rekla: "Vstani in naredi vse, kakor sem ti rekla!" "Ne bom," je zamrmrala Lencka.

In tako se je zacelo. Kadarkoli ji je mama kaj narocila, vedno je Lencka odgovarjala: >>Ne bom<<, >>ne znam<<, ali pa "pretežko je<<.

Nic prijetno ni bilo vec doma. Mama, oce in vsi sorodniki so Lencko oštevali, Lencka pa je gledala v tla in razmišljala,

kakšna krivica se ji godi. Zakaj bi morala delati, ko so ji to vedno branili?

Nekega dne so že navsezgodaj odšli vsi z doma, le Lencko so pustili doma. Pred odhodom ji je se mama narocila: "Lencka, postelji si posteljo, ocisti si cevlje, pospravi sobo in ne pozabi zaliti rož!" Oce je se dodal: >>V notni zvezek piši violinski kljuc!<< "Ne bom!" je zavpila, a tega niso vec slišali, ker so že odšli. Potem je legla na posteljo na trebuh in zajokala: "Mislijo, sem res že tako velika, da si bom sama gospodinjila! Oooooooh!"


Ko je utihnila, je nastala v sobi cudna tišina, zaradi katere je morala Lencka ogledati naokrog. Zdelo se ji je, da je kdo v sobi, a ni bilo nikogar, le rože na oknu so se obracale k njej in jo nemo prosile vode.

"Ne bom jih zalila!" je zamrmrala Lencka in se obrnila v drugo stran, tam pa so jo gledali s tal prašni cevlji. Kremžili se v prahu, ker se jim je v kožo zajedal. >>Z mehko krpo bi jih morala obrisati,<< se je Lencka spomnila, a že se je obrnila, stran in stresla z glavo: "Ne bom! Ne bom!"

Zakopala je obraz v blazino in, kot da bi spet slišala mamo, je nekaj reklo: postelji posteljo!

"Ne bom, ne bom, ne bom!" je govorila v blazino in tako ležala. Po goli nogi se ji je pricela sprehajati muha, zato je Lencka vcasih pobrcala.

65 

V sobo je posijalo sonce in se Lencki nasmehnilo, Lencka pa nic. Ogledalo se je po vseh stenah, posijalo v vse kote, z ogledalom ji je posiljalo zajcke, a Lencka se se vedno ni ozrla

Sonce razveseljuje vse na svetu, pa bi Lencke ne moglo?

Kot da se ni vec zmenilo zanjo, je posvetilo na polico, kjer je imela Lencka spravljeno torbico z notnim zvezkom. Dolgo je sijalo na torbico, tako dolgo, da se je Lencka ozrla tja. Potem ni mogla umakniti pogleda od nje in sonce ni nehalo sijati na torbico. Le kaj je nameravalo?

Lencka se je spomnila: >>Za nalogo moram narisati violinski kljuc.<< >>Violinski kljuc, violinski kljuc,<< je šepetala in sonce se ji je smejalo, kot da bi bilo zadovoljno s tem, kar je šepetala.

Tedaj je priplaval mimo sonca oblak in ga zakril, a samo za trenutek in v tem trenutku je Lencka zaklicala na glas: >>Violinski kljuc!<< in skocila s postelje.

Vzela je torbico s police in sedla z njo k mizi. Odprla jo je, da bi vzela iz nje notni zvezek in svincnik, pa se je strkljal iz torbice na mizo zlat violinski kljuc in namesto zvezka je bila v torbici bela košcena škatla z majhno kljucavnico.

"Joj!" je zavriskala Lencka, >>zlat violinski kljuc!<< 0bracala ga je nekaj casa v roki in ga ogledovala. Bil je lahek kot pero.

A kaj je bilo v beli košceni škatlici? Lencka je vtaknila zlat violinski kljucek v kljucavnico in ga trikrat obrnila. Pocasi se je odprl pokrov, v škatli pa so bili košceni listi z notnim crtovjem in na vsakem listu je bila napisana po ena pesem. Listi so se obracali za listom in pesmi so se glasile druga za drugo. Vse pesmi je Lencka poznala, saj te pesmi pojejo otroci po vsem svetu: pesem o zeleni travici, pesem o soncu, pesem o roži, pesem o zajcku, pesem o polžu, pesem o beli hišici in o mami.

"La, la, la, la, la, la,

zelena travica!"

Še Lencka je zapela vse pesmi po vrsti in še enkrat od kraja in ko je škatlica utihnila in se zaprla, jo je z zlatim violinskim kljucem znova odprla.

In kot bi trenil je Lencka postlala posteljo, ocistila cevlje, pospravila sobo, zalila rože in napisala nalogo.

66

Še vec! Ena, dve, tri je pogrnila mizo, postavila nanjo skledo kislega mleka, hleb kruha in pripravila devet žlic. Znova je odklenila škatlico pesmi.

Tako je pricakala mamo in oceta in vse sorodnike. Prišli so utrujeni in lacni z dolge poti.

!Kako lepo je doma!" so rekli, posedli za mizo in se oddahnili. Medtem ko so poslušali Lenckine pesmice, so segli vsak po svoji žlici. Kislo mleko jim je teknilo in, kot bi trenil, so skledo spraznili.

Sonce je zvecer se z zadnjim žarkom pogledalo v Lenckin dom in zadovoljno zatonilo za goro.

"Dokler bo imela Lencka violinski kljuc in škatlico pesmi, bo v njenem domu sreca," je sklenilo - mi pa ji želimo, da bi ju nikoli ne izgubila!

68

SKODELICA Z RDECIM ROBOM

To je bela skodelica z rdecim robom. Teta Maricka jo ima zelo dolgo, že od rojstva, pripravljeno pa jo ima le za bolnike in jo skrbno zaklepa v stekleno omarico. Ker ni bil že dolgo nihce v hiši bolan, že dolgo nihce iz skodelice ni pil.

Letos pozimi pa je šla k teti Maricki na pocitnice Anka, tista majhna klepetulja s topim nosom, okroglo brado, s sivimi ocmi, s slamnato svetlimi pa razmršenimi lasmi. To je tetina mala necakinja, ki se je v mestu rodila in v mestu živela. Videla je že nekaj zim, a vse so se belile visoko na strehah mestnih hiš, po ulicah in cestah pa so jo že prvi dan z lopatami zmetali na velike vozove in jo odpeljali v reko. Ulice so ostale crne in mokre, Anka pa bi se rada sankala. Zato je rekla letos mama: "Naj gre naša Anka k teti Maricki, tam se bo sankala po mili volji. "Nic se niso obotavljali, spremili so jo na vlak, narocili sprevodniku, naj jo na dvajseti postaji odloži in izroci teti Marick - in Anka se je odpeljala. Sedla je k oknu in gledala, hitro so izginjale mestne hiše ob progi in kako se je bela zasnežena dežela vedno bolj širila. Povsod sneg, sneg, bel, mehak svetlikajoc se. Vlak je vozil proti severu in snega je bilo vec. Anka je od same beline in mehkobe, ki jo je ure dolgo gledala, zaspala.

Neka potnica ji je položila pod glavico svojo blazino in jo se pokrila s pledom.

Osemnajsta postaja.- Vlak vozi mimo lepo zasneženih smrek. - Devetnajsta postaja.- Vlak vozi po mostu cez ledeno reko.- Dvajseta postaja.- Vlak je pripeljal do pol ure visoke s snegom pokrite gore.

"Anka, teta Maricka te že caka!<< je poklical sprevodnik. Anka je stresla s sebe pled, vrnila prijazni ženi blazino in vsem potnikom zaklicala: "Na svidenie!"

69

Bila je edina, ki je izstopila na tej postaji, in teta Maricka je edina cakala, tako se nista mogli zgrešiti. Ganljivo sta se pozdravili in potem z roko v roki odšli proti gori.

>>Kajne, teta Maricka, ti stanuješ visoko na gori?"

>>Da, le poglej jo, našoo hišo, tam na vrhu!"

>>Pri vas imate vedno veliko snega?<<

"Da, vsako leto."

>>Ga nikoli ne odpeljete v reko?"

"Nikoli. Tu se boš lahko sankala od jutra do vecera. Otroci te že cakajo."

Pot je postajala strma, postalo jima je toplo in bili sta rdeci v lica. Ko sta prišli na vrh, sta videli vse naokoli nešteto hribckov in dolinic, kot bi jih kdo za igraco in veselje zgnetel iz snega. Z vsakega hribcka so se sankali otroci, vriskali so in se klicali.

"Juhej!" je zavriskala še Anka, da sta jo slišali v hišo teta Pepka in teta Marija. Prihiteli sta in jo objeli, stric Mirko pa jo je odnesel v hišo.

Anka je veliko jedla in veliko govorila. Ker nimajo v hiši nic otrok, so jo radi poslušali. Potem pa so jo peljali po visokih in ozkih stopnicah v sobo, kjer bo spala s teto Maricko. Bila je bela soba z dvema oknoma, skozi kateri je videla skoraj na konec sveta.

V sobi sta stali dve visoki postelji in ob steni dve skrinji. V kotu je stala steklena omarica in v njej skodelica z rdecim robom. Sredi sobe je gospodoval stol z velikim naslonjalom.

Anko so pustili samo. Hodila je od okna do okna, ko se ji je nenadoma zazdelo, da jo nekdo nepremicno gleda. To je bil njen pradedek na sliki, ki je visela sredi stene. Pristavila si je stol, da bi sliko bolje videla.

"Dedek, kako velike brke imaš!" je rekla in podrgnila z nosom po šipi. "Zakaj me tako gledaš? Saj si že zdavnaj pod koreninami!"

Poleg te je visela še druga. Na njej so bili v lepi vrsti in po velikosti vse Ankine tete in strici, v sredi pa sta sedela dedek in babica.

70

>>Hm, kakšna dolga krila imate in kako visoke ovratnike!" je šepetala. Na sliki je spoznala tudi teto Maricko, teto Pepko in strica Mirka.

>>Anka!<< so jo poklicali otroci pod oknom. "Pojdi se sankat!" Niso je še videli, a cakali so jo že ves dan. Ko je prišla iz hiše, so jo takoj spoznali, saj je bila prav takšna, kot jim jo je opisala teta Maricka. Vzeli so jo medse in odšli.

Šele v mraku so se vrnili. Drugi dan so spet sli. Tako so se sankali tri, štiri dni in Anka je bila srecna kot se nikoli. Peti dan pa je zbolela. Kdo ve zakaj in kdo ve kako? Ali zato, ker je bila prvic v tako velikem snegu? Ali zato, ker je lizala sneg kakor sladoled? Da, gotovo zato. Imela je hudo vrocino in bolelo jo je grlo. Morala je ostati v postelji. Dobro so jo pokrili in jo drug za drugim hodili spraševat, ce ji je že kaj bolje. Pa je bilo vedno slabše. Cisto mirno je ležala na blazini, hudo rdeca je bila v lica, oci so se ji svetile in lase je imela razmršene se bolj kot navadno.

Teta Maricka je odprla stekleno omarico in vzela iz nje skodelico z rdecim robom, nalila vanjo toplega mleka in v mleko pomešala žlico medu.

"Spij!" je rekla Anki, Anka pa ni hotela.

"Nocem!" je zajokala, "nocem zdravila!"

Prišli so vsi po vrsti, teta Pepka, teta Marija in stric Mirko in so ji govorili: >>Anka, spij, da boš ozdravela!<<

>>Nocem, nocem, nocem!<< je vpila in se pokrila cez glavo.

>>Anka, iz te skodelice je pil mleko tvoj pradedek, ko je bil bolan, in pozneje smo pili iz nje mi vsi, ko smo bili se otroci. Pij še ti, da boš ozdravela!" so govorili.

Anka je pocasi pogledala izpod odeje in molce ogledovala tete in strice, ki so stali okoli postelje. Imeli so visoke, cipkaste in naškrobljene ovratnike, tete so imele dolga krila, strici pa crno obleko in zavihane brke. Vsi so jo prijazno gledali, med njimi so bili tudi teta Pepka, stric Mirko in teta Marija. Na postelji poleg nje pa so sedeli otroci in poleg njih je stal pradedek, prav tisti s slike na steni. Natakal je v skodelico z rdecim robom toplo mleko in otroci so pili. Tudi njej

72

je nalil mleka in nic vec se ni upirala. Spila je. Teta Maricka ji je obrisala potno celo in jo položila nazaj na blazino.

Spet je bila sama v postelji, ne otrok ne pradedka ni bilo,

stricev ne tet, le stric Mirko s skodelico v roki je sedel poleg njene postelje.

!Pa so bili, kajne? In vsi so pili mleko?" je vprašala Anka in zaspala.

Kmalu je ozdravela in preživela pri teti se veliko lepih zimskih dni, snega pa ni vec lizala.

73

SEDEM BRATOV

V hišici, ki je imela eno samo sobo, je živelo sedem bratov. Vsak je imel svojo posteljo, svoj stol, svojo žlico, mizo in skledo pa so imeli eno samo.

Skupno so obdelovali njivo, a pri hišnem delu so se lepo vrstili. Vsak dan je drugi postiljal, tretji pometal, cetrti nasekal drv, peti kuhal, šesti posodo pomival, sedmi nogavice sebi in svojim bratom zakrpal. Ob vecerih, ko je luna sijala, so šli na vas in zapeli tako lepo, da so dekleta prisluhnila in v kamricah okna odpirala.

Dolgo so živeli v slogi in ljubezni. Najstarejši brat pa je zacel razmišljati sam pri sebi:

"Navelical sem se svojih bratov. Prvi v spanju smrci, drugi pri jedi cmoka, tretji grdo gleda, peti sam s seboj govori, šesti veliko poje. Ne poslušati ne gledati jih ne morem vec.<<

"Hišica je premajhna in nic vec ne moremo vsi v njej živeti. Pojdite po svetu in se izucite obrti. K zidarjem naj gre moj prvi brat, moj drugi brat naj gre k mizarjem, tretji za tesarja, cetrti za kljucavnicarja, peti za kleparja, šesti za pleskarja. Ko se izucite, se vrnite in sezidajte sedem hiš, za vsakega eno."

Bratje so vzeli vsak svojo posteljo, stol in žlico in odšli v mesto. Ostala je le njegova postelja ob steni, sredi hiše miza, na mizi skleda in ob njej ena sama žlica.

Sam si je kuhal, sam je jedel in sam v hiši spal. Dnevi so bili dolgi, zvecer pa, ko je odšel na vas, je njegovo pesem veter odnesel, da je ni slišalo nobeno dekle.

Spoznal je, da je samemu težko.

"Moji bratje se bodo vrnili," se je tolažil, a jih je cakal zaman. Ostali so v mestu, se izucili in si postavili hiše. Vsi so se oženili in imeli so mnogo otrok. V njihovih hišah je bilo veliko postelj, veliko stolov in veliko žlic ob skledi in od jutra do vecera so jih razveseljevali otroci. Sedmi, najstarejši brat, pa je v samoti ostarel in umrl.

74

B A B I CA PLETE ROKAVICE

Babica plete rokavice svoji najmlajši vnukinji. To bodo majhne bele rokavice za majhne rocice. Babica plete in šteje vrste in zanke, ki jih bo kmalu dovolj. O, ko bi jih ne bilo! Ko bi mogla plesti te rokavice vso zimo, da bi prišla pomlad bi njena vnucka drobila po mladi travi okrog domace hiše! Rokavice bodo kmalu spletene, prišla je zima in vnucka ne bo cakala pomladi. Že jutri, sredi zime, bo odšla s svojo mamo dalec dalec na drugi kraj domovine. In babica je ne bo videla leto in dan in morda še dlje.

Spletla je zadnjo zanko, potegnila skoznjo nit in zadrgnila. Solza ji je zdrknila po starem licu in se potopila v beli volni.

Trije otroci, njeni vnucki, sedijo okoli nje in jo gledajo. "Babica, joceš?"

"I, kaj bi jokala? Rokavice so spletene," jim odgovori.

"Ali bodo za Vlasto?" "Da, zanjo bodo."

Drugi dan sta odšli. Teta in njena mala Vlasta. Odnesli so kovcke in zavitke, še posteljico in vozicek so odpeljali. Vse so spravili na vlak. Mi pa smo ostali doma, cisto tiho smo ,obsedeli. Anki se je tresla brada, skoraj bi zajokala, zato je gledala v tla. Jelka si je z rokavom brisala nos in oci, Andrej pa je razmišljal: >>Zakaj ne gremo še mi?<<

Mamaa je pospravljala. >>Rokavice so pozabili!" je rekla. Našla jih je na mizi.

"Pa so jih res pozabili," je pokimala babica in rokavice stisnila v roke.

"Kaj bo pa zdaj?" so vprašali otroci. >>Vlasto bo zeblo.<< "Poslali jih bomo po pošti,<< je menila mama in že je babica prinesla od nekod prazno škatlo. Položila je vanjo rokavice,a škatla je bila že skoraj prazna.

75

>>Prazne škatle ji ne moremo poslati,<< je rekla in vsi smo pomislili, kaj naj ji se pošljemo poleg rokavic. Morda je še kaj pozabila? Ne, nicesar vec ni bilo.

>>Svoj najmanjši avtomobilcek ji dam," je rekel Andrej in ga položil poleg rokavic.

>>Dam ji, dam ji,<< je govorila Jelka in izbirala med igracami, >>dam ji vreteno za sukanec.<<

In Anka je našla zlat gumb. Ponosno ga je vrgla v škatlo, a škatla je bila se vedno skoraj prazna.

Kaj še?

Andrej je se iskal in našel star koledarcek in v njem posušene spomincice. Jelka je našla prazno steklenicko in Anka je dala zajcka iz polivinila.

Škatla pa še vedno ni bila polna. Prišel je dedek in prinesel tri rdeca jabolka. Škatla je bila polna. Lepo jo je prevezal, napisal naslov in jo odnesel na pošto. Malo smo ga pospremili, potem pa smo se vrnili domov.

>>Sankat bi se šli,<< nam je rekla mama. Mi pa smo posedli okoli babice in jo gledali.

>>Vi bi nekaj radi?" nas je vprašala.

>>Zebe me," je rekel Andrej in pokazal od mraza rdece roke.

>>Mene tudi,<< je potožila Jelka in Anka je ponovila: >>Mene tudi.<<

>>Rokavice vam spletem,<< je babica sklenila in takoj nasnula zanke na pletilke. Stisnili smo se skupaj in gledali, kako se klopek volne odvija, pletilke pa so zvonile.

In jih je spletla. Andreju modre, Jelki rdece, Anki pa pisane, iz samih koncev, ker ji je ze volne zmanjkalo.

Medtem se je vrnil dedek s pošte in povedal, da je škatla odpotovala. >>Zdaj pa cakajmo na odgovor!<< je rekel.

Cakali smo, na rokah smo imeli tople rokavice, tiste, ki nam jih je babica spletla: Andrej modre, Jelka rdeCe, Anka pa pisane. Vsak dan smo pritekli na prag, ko je priŠel pismonoŠa, in ga vprašali: >>Je kaj pošte za nas?<<

Cakali smo in docakali. Prinesel nam je belo pisemce z rdecim pecatom. V pismu je pisalo tako:

76

Dragi domaci!

Paket smo prejeli! Hvala! Vlaste zdaj ne bo vec zeblo, ker jo grejejo babicine rokavice. Z Andrejevim avtomobilckom se bomo poleti pripeljali domov. Vreteno za sukanec je sosedov fant privezal macki za rep, zlati gumb smo prišili ocetu na copato. V starem koledarcku smo zaznamovali prvi spomladanski dan, spomincice pa smo dali Vlasti! Zelo se jih je razveselila in ima od njih cisto modre oci. V steklenicko smo nalili vina, z zajckom iz polivinila hodimo vsak dan na sprehod. Jabolka pa je pojedla Vlasta in zdaj ima lica rdeca kot kri. Pozdravljamo Vas stric, teta in Vlasta. Pismo nam je bral Andrej, ki hodi že v šolo.

Zdaj zivimo spet po navadi. Sosedovi so prinesli volno ~bica plete njihovim otrokom rokavice. Sedimo okoli nje, ~no, kako se odvija volneni klopek, pletilke zvonijo, zunaj pa sneþi.

77


S E N C A

Senca je vedno blaga. Varuje nam oci pred mocno svetlobo in nas v hudi vrocini hladi. Naša lastna senca nas spremlja.

Tudi luc v kuhinji ima svojo senco. Cez ves strop se razteza. Tako smo se je privadili, da je niti ne opazimo. Videli smo jo razlocno le, ko smo zamenjali sencnik. Luc se je zagugala in takoj nato smo jo prižgali. Zažarela je v svojem novem, belem sencniku, cez ves strop in cez steno pa se je plazila senca. Tiho je drsela po steni do tal in spet nazaj. Pokrila je Anki oci in jih spet odkrila.

"Aaaaa!" je zakricala Anka in zbežala k mami. Skrila je obraz v mamino krilo in se ni upala ozreti. Senca jo je božala po vratu in laseh in rada bi ji spet pokrila in odkrila oci. Cisto pocasi, da bi je ne prestrašila. A svoje lepe oci je Anka skrivala v mamino krilo.

Luc in senca sta se pocasi umirili in obstali. Zaradi novega sencnika je bilo v kuhinji svetleje in nihce vec ni mislil na senco. Le Anka se je se nekaj dni ustavljala pod lucjo in nezaupljivo gledala v strop.

Neki vecer, ko je dišalo v kuhinji po marmeladi in je cepela Anka na tleh s svojo knjigo, se ji je senca stisnila za hrbet in jo objela. Anka jo je gledala in se ji umaknila. Senca pa je ni spustila. Dobrikala se ji je. Anka je vstala, tudi senca je vstala. Anka je stegnila roko in stegnila jo je senca. Anka se je sklonila h knjigi, senca je vso knjigo pokrila.

Anka je odšla spat, senca je legla na steno poleg njene postelje. Ankine roke in senca so slikale na steno zajcka, petelina in osla.

Anka se svoje sence ni vec bala. Imela jo je rada.

Zjutraj sta odšli na sprehod. Anki je sijalo v hrbet sonce in pred njo je hodila senca. Senca je bila dolga. Ko sta šli po

78

mostu cez Gradašcico, je Anka stegnila roke in njena senca se je v vodi umila. Ko se je tako umivala, so priplavale race, dolgo so gagale proti mostu in se pogovarjale z Anko.

Race so splavale in Anka je odšla z mostu. Umita in zadovoljna je hodila senca pred njo. Prišli sta na travnik, tam raste velika jablana, polna rdecih jabolk. Anka je postala lacna rada bi si utrgala jabolko. Stopila je na prste in segla z obema rokama po njem. Senca se je stisnila k njej in ji pomagala utrgati sad.

Anka je sladko jabolko pojedla, potem se je ozrla, da bi videla, kako visoko je že sonce. Prav takrat ga je zakril oblak izgubila je senco.

79

RESNICNA PRAVLJICA O PETJU IN UCITELJICI

S sivega neba so priplavale sneŽinke. Bele in rahle so poljubile golo jablanovo vejo, trn divje vrtnice in od mraza osmojeno travo na vrtu. Zaplesale so nad našim mestom in pred našimi ocmi pobelile strehe in cesto. Vsi otroci so pohiteli k oknom. Eni kricijo od veselja, drugi pa tiho izgovarjajo: >>Sneg, sneg!<<

Koliko veselja prinese prvi sneg! Hitro poišcite sanke, drsalke in smuci!

"Ti pa joces? Pridi k meni in daj mi roko."

Dala mi je svoje vroce roke in z vrocim solznim licem se je naslonila k meni.

>>Bolna sem. Babica pravi, da imam norice.<< Pogledam jo in vidim, da je res.

>>Ne joci. Lezi v posteljo in glej skozi okno. Odgrnem ti zaveso, da boš videla, kako sneži. Zaradi sankanja ti naj ne bo hudo. Kmalu ozdraviš in takrat bo sele pravi sneg za to."

>>Ne jocem zaradi sank. Danes je torek in moram k petju."

Obrišem ji solze, deklica pa me vprašujoce gleda in caka, da ji porecem, naj si oblece plašc in naj kar gre. A tega ji vendar ne morem reci. Vem, kaj je bolezen. Deklica bi še huje zbolela in vsi, ki bi jih kakor po navadi pozdravila: dober dan! bi dobili norice. In morda bi jim se rekla: kako lepo je, da bomo danes spet peli!-in tisti, ki bi jo poslušali in ji odgovorili, bi dobili tudi norice, samo oni ne, ki so jih že kdaj preboleli.

Odgovarjam ji: >>Vsi otroci morajo preboleti otroške bolezni. Eden danes, drugi jutri. Ko boš ti ozdravela, bo moral kdo drug v posteljo.<<

80

"Ali res?" me vpraša in ko vidi, da mislim resno, se mal razveseli. Zleze v posteljo in obljubi, da bo kmalu zdrava.

Samo pokrijem jo se in odgrnem zaveso na oknu, pote grem v kuhinjo in ji skuham caja. Že ji ga nesem polno skodelico. Ko ga popije, sedem na

stol poleg njene postelje. Tiho sva in gledava skozi okno na ples snežink. Deklica se smehlja in jaz jo vprašam: "Na koga misliš?"

"Na mojo uciteljico," mi odgovori in spet molciva. Zunaj pa sneži, sneži, sneži. Kadar sneži, si pripovedujejo ljudje pravljice. Pogled skozi najino okno pa je bil tako lep, da je pravljica sama zaživela, tista najlepša pravljica, ki jo nosi deklica v svojem srcu, pravljica o njeni uciteljici in o petju.

Velik zasnežen šolski zvonec se je s sivih oblakov poveznil nad mesto, tako da sva ga skozi okno razlocno videli. Skoraj se je dotaknil streh, ko se je pocasi zibal in pozvonil: bim, bam, bom. Potem se je zalesketal kot ledena sveca v soncu

ni ga bilo vec, med snežinke pa je zaplavalo toliko zvonckov kolikor je otrok v našem mestu. Pozvanjali so in klicali k pevski uri. Eden je obvisel na naši jablani, drugi pa so se brez sled

potopili v sneg.

Vsi zdravi otroci so sedli v razredu vsak na svoj stol, bolni pa so gledali skozi okno in mislili na svojo uciteljico. Tudi jaz

mislim nanjo in postanem otrok med otroki. Tako se je pevsk ura lahko pricela, v razredu zares, tu pri nas pa - tudi zares.

Po klavirskih tipkah, ki so legale druga poleg druge na komaj zasneženo pot, je prihajala uciteljica in pod njenin koraki so se tipke oglasale: do-re-mi-fa-so-Ia-si-do. Nosila je

modro obleko z belim ovratnikom, lase pa je imela gladko pocesane nazaj. Nasmehnila se nam je in rekla: "Zdravo, moji otroci!"

Takoj za njo so prišle pevske vaje. Kako so mogle priti? Cisto preprosto. Po belih klavirskih tipkah so se zvrstili dedki z dolgimi bradami, po crnih tipkah pa crni medvedi. Pocasi s stopali naprej, zdaj po prstih, zdaj po petah. >>Dedek stopa, njim medvedek," tako smo zapeli trikrat. To je bila prva vaja.

82

Druga vaja je bila se lepša. Prizibala se je rdeca zibelka, v njej pa Ancka. Medvedki in dedki so sklenili krog okoli nje in zapeli: >>Naša Ancka rada spancka,<< z njimi smo zapeli se mi. Peli smo vedno glasneje in ko smo zapeli petic, se je Ancka zbudila. Obrisala si je zaspane oci, zlezla iz zibelke in sedla na stol v razredu. Samo dvakrat je še zazehala, potem je bila popolnoma budna.

Pogledali smo v uciteljico, ker nismo vedeli naprej, a je nismo videli razlocno. Polovico njenega obraza so zakrivale, snežinke, ki so še vedno padale. Videli smo njene roke in jasno slišali njen glas, ko nam je govoril: "Biti morate mirni, pe ne bo bolela glava, in poslušajte me!<<

Z rokami nas je povabila k sebi in zgrnili smo se okoli nje. "Poglejte ga!<" je pokazala na polža s hišo, ki se je plazil klavirskih tipkah, da je pelo: tink, tink, tink, tonk. "To je po spominu. Pravi polž zdaj spi. Zlezel je v hišico in se dobro zaprl pred zimo. Nekoc pa je nekdo izmed otrok polžu hišico strl.<<

Povesili smo oci. >>Jaz, jaz, jaz sem jo strl,<< je govorila naša vest. V grlu nas je vedno bolj stiskalo, a nic ni pomagalo, z uciteljico smo morali zapeti o otroku, ki je strl polžku hišico. O, kako smo peli! Da so nam solze po licih pritekle in potem smo sklenili: >>Nobeni živali ne bomo nikoli vec nic hudega storili."

Postali smo mili in dobri otroci, da se nas najbolj plašna živalca ne bi vec ustrašila. Niti zajcki!

Že dolgo znamo pesmico o zajckih, o tistih dolgouhih, belih s sivim repom. Zapojemo jo in uciteljica nam rece, naj pojemo glasneje, ker je to vesela pesem. Zajcki v polju so našo pesem slišali. Bili so beli kot sneg, zato jih tudi nismo videli, kdaj so prišli. Sedem se jih je stisnilo k našemu oknu, sedem belih, puhih zajcev. Z ušesi so migali sem in tja in potem so se zadnji postavili v vrsto, ki jo je vodil polž s hišico. Za njimi so hodili dedki z dolgimi bradami in crni medvedki in z njimi Ancka, ki rada spancka in vsi otroci. >>Naša cetica koraka strumno in veselo...<< smo zapeli glasno, glasno, kar se da.

83

Dolga vrsta s polžem s hišico pa je izginjala v zimskem mraku. Videli smo polovico uciteljicinega obraza v snežinkah, ko nam je zaklicala: >>Zdravo, moji otroci!" Veter je zazibal zvoncek, ki je se vedno visel na jablani, da je zazvonil, potem ga je snel in pustil, da se je v snegu potopil. Snežinke so pokrivale klavirske tipke, ki so ležale na zasneženi poti, skrile so uciteljicin obraz in zamedle zajcje stopinje pod našim oknom. Tako se je resnicna pravljica o petju in o uciteljici koncala in zavem se, da že davno nisem vec otrok.

Mrak je legel na nase zasnezeno mesto, pri nas v sobi je bilo toplo in bolna deklica je zaspala. Naj le spi in naj kmalu ozdravi!

84

MAJHNO KOT MEZINEC

V topli zimi, ko je snežilo in deževalo hkrati in je stalo vse

mesto v vodi, so morali ostati otroci doma, da bi se ne zmocili. Gledali so mamo, kako je mesila kruh. "Mama, kdaj bo prišel stric?<<

"Cez eno uro."

"Mama, kaj nam bo prinesel?" "Medu."

"Bo prinesel veliko medu?"

"Poln lonec." tako so spraševali in mama jim je potrpežljivo odgovarjala. Ni otroka na svetu, ki bi ne imel rad strica iz daljne dežele. V tisti daljni deželi je lepo. Ah, tam so zeleni travniki in rdece rože in pisani metulji. Tam pojo škrjancki pod nebom in nabirajo v cvetju med. Ali je kaj slajšega od medu? Nic slajšega ni. Stric pa je pisal, da ima poslikan cebelnjak in n cebele, ki mu naberejo vsako leto velik lonec medu. Stric ima velik lonec medu. Stric ima vecji lonec medu. Stric ima najvecji lonec medu.<< "Je tisti lonec velik kot vedro?<< "Velik je kot škaf. "Trije ga ne dvignejo." "Joj, in lonec je poln medu!" Otroci so si obliznili prst, nato so se stisnili v gruco in si povedali tiho in ljubeznivo: "Stric ima otroke rad. Prinesel

bo lonec medu." Potem so se naslonili na okno in gledali skozi šipo. Vlekli uho. Se bo pripeljal z vlakom? Ali z avionom? Ali z vespo? Ali pa kar s kolesom? Morda pride pes? Tiho! Nekdo

85

prihaja! Ena, dve, ena, dve, tri, štiri ... Šel je mimo, šipa pa se je od otroškega dihanja orosila.

"Mama, kako bomo strica spoznali?"

"Velik je in suh."

"Ali tako?" so vprašali in ga narisali s prstom na rosno šipo. Narisali so mu dolge noge in dolge roke ter kot grah drobno glavo.

"Ima brke?"

"Da, velike crne brke." Narisali so mu jih velike, prevelike.

Otroci so na klopi pod oknom posedli vsak na svoje pete in zapeli:

"Mi imamo strica,

stric ima pa brke!"

"Hooooj!" je zapel možic na oknu, da je šipa zacingljala, in stopil z nje na cesto. Odšel je na razstavo otroških risb k svojim prijateljem in pustil otroke, naj si krajšajo cas, kakor vedo in znajo.

Cas pa je bil daljši in daljši, razpredel se je po vsej kuhinji in kuhinjo razširil, da so bili štirje otroci v njej štiri majhne pike. Ura na steni se je zredila od samega zadovoljstva. Vsi so jo gledali in poslušali. Njeno medeninasto nihalo se je zibalo sem in tja, sem in tja, vedno enako, nic neucakano:

"Tik-tak, tik-tak, tik-tak."

Otrokom so se zapirale oci, od dolgega casa so oglušeli in nobena beseda jim ni prišla iz ust.

"Zdaj boste spoznali, kaj je cas!" je tiktakala ura.

"To so sekunde in minute in ure in dnevi. Minejo lahko kot blisk ali pa trajajo celo vecnost. Na strica z medom cakate? To bo vecnost. Poslušajte mojo pesem. Vsakdo, ki caka, jo mora poslušati.

>>Tik-tak, tik-tak, tik-tak.<<

"Cim bolj si boste želeli, da bi stric kmalu prišel, tem daljša bo moja pesem: tik-tak, tik-tak, tik-tak.<<

Kuhinja je bila vedno vecja, cas jo je razširil in podaljšal, da je postala podobna vecnosti, otroci pa so bili vedno manjši, bili so le se picice. Najmanjša pikica, ki ji je bilo ime Anka

86

in ki bi v tej vecnosti skoraj izginila, je zadnji, cisto zadnji trenutek zaklicala: >>Mama, mama!<<

>>Sem že tu! Umijte se!<< je rekla mama in prinesla velik umivalnik tople vode ter ga postavila na stol.

Tisti trenutek je vecnost minila. Ob maminem smehljaju so postale pikice spet veliki otroci in kuhinjske stene so se stisnile druga k drugi, da je postalo toplo in domace. Zadišalo je po topli kavi in po svežem kruhu. In ob mamini besedi so se otrokom odprla ušesa in jezik se jim je razvezal.

>>Dajte meni milo!<< je zakricala Anka. Takoj so ji ga dali, kajti tudi v tej hiši ubogajo vsi najmlajšega, ki ima najmocnejsi glas. Potem so si lepo po vrsti umili roke in obraz in mama jih je preoblekla in pocesala. Ko jih je imela takole vse po vrsti na klopi in so od cistoce kar sijali, se je sama pri sebi razveselila: >>Lepe otroke imam. Cas je Že, da pride stric in jih spozna.<<

Vzela je iz omare veliko mreŽo, jo hitro napela s stene na steno, zmetala vanjo vse svoje otroke in mrežo zanihala. Tako je storila vedno, da je imela mir pred njimi in da se niso takoj umazali.

Še sebi je nadela cist predpasnik in postala za tri hipe pred ogledalom. >>Mislim, da moj brat ne bo opazil, da sem se postarala,<< je vprašujoce gledala v ogledalo (za pojasnilo: stric, ki ga cakamo, je mamin brat). Ko je bilo vse opravljeno, je sedla na zaboj za drva. Vsi so prisluhnili korakom na cesti in cakali.

>>Tik-tak, tik-."

Da, ura na steni je izrabila prvo priložnost in zapela svojo pesem. Ni je se zapela do kraja, ko so se zaculi drobni koraki v vezi in potem je potrkalo tiho, cisto tiho V sobo je stopil


stric. To je bil stricek, majhen kot mezinec in s seboj je nosil loncicek medu.

>>Posladkajte se,<< je rekel otrokom. Bil je utrujen, saj je imel za seboj dolgo pot in je za mizo zaspal, se preden mu je mama utegnila prinesti kave in kruha.

88

Anka je držala v rokah loncicek medu. Prstek je pomocila in prstek polizala, pa je ostala za bratce samo se kapljica medu. Tisti vecer so zaspali otroci z majhnim spoznanjem v srcu - da je tisto, kar pricakujemo z velikim veseljem, z velikim upanjem in z velikim spoštovanjem, vcasih majhno kot mezinec.

89

PUSTNE ŠEME

Nekoc, pred davnim casom se je zgodilo. Zemlja in strehe hiš na zemlji so bile pokrite s snegom. Shojene poti med hišami in ceste, ki so držale od vasi do vasi, so bile obrobljene z ledenimi lesketajocimi se kristalcki. Okenca v hišah so bila trdno zaprta, iz dimnikov pa so poplesovali k mrzlemu nebu beli, debeli kolobarji dima. Tu pa tam je kdo šel iz ene hiše v drugo in mu je sneg zaskripal pod nogami, sicer pa je bil povsod mir.

Pa bi šel kdo od hiše do hiše in pogledal skozi okno ali vrata. Oj, kako se vrtijo gospodinje okoli ognjišca. V vsaki hiši cvrejo pustne krofe. Zvecer bo veselje, ples in raj, veliko jedace in pijace. Prišle bodo pustne seme.

Otrokom, ki sede po koteh, žarijo lica in oci. Okrogli, rumeni krofi vabijo in otroci jih jemljejo enega po enega iz sklede, oblizujejo se in se z mastnimi rokami gladijo po trebušcku. Otrok pa je v vsaki hiši veliko in skleda s krofi se prazni.

Gospodinja se je obrnila

>>Ojej!<< je zavpila. "Saj niste otroci! Vrabci, srake, pišcanci, tatovi pticji ste! Vse ste pozobali! <<

Otroci so zavrešcali, eni so zacivkali, drugi zakrakali, tretji zakikirikali. Zrasli so jim kljuni in rože na glavi, namesto rok so dobili perutnice in odkrilili so skozi vrata na cesto.

Prišli so iz vseh hiš in se razpršili po vasi. Kdor jih je videl, se jih je razveselil in rekel: >>Kako prisrcne so te male pustne šeme! <<

Otroci pa, ki so se v resnici spremenili v ptice, so drsali s kljuni po snegu, da bi se jih znebili, krilili so s perutnicami da bi se perja otresli, in stresali z glavo, da bi zgubili petelinjo rožo. Hoteli so klicati na pomoc, a niso znali nic drugega kot

90

civkati, krakati in kikirikati. Vedno vec ljudi se je ustavljal ob cesti in od smeha so se tolkli po kolenih.

Otroci so odkrilili na polja in travnike in s kljuni razbrska sneg in zemljo, zato je tisto leto polje obilno obrodilo. Vrešcali so tako, da so pregnali velike in male nesrece in bolezni o vasi in se sami niso vedeli ne kdaj ne kako.

Tavali so po polju vso noc in zjutraj so hoteli vzleteti proti nebu, a niso mogli, ker so imeli preslabe peruti.

Tedaj je zapihal mocan jug, a ni jih dvignil od tal, le na ribniku se je stopil in otroci so se zgrnili okoli. Prišli so in se za vsak požirek mrzle vode ozrli v nebo. Ko so se odžejali, so jim kljuni in rože in peruti popadali v vodo.

Voda se je umirila in pokazala vsakemu svoj pravi obraz. Bili so rešeni in odhiteli so domov.

V spomin na tisti dan so se potem vsako leto po vsem svetu tudi otroci našemili. Nataknili so si na glavo in na noge, kar so imeli. Da je le bilo dovolj krofov in smeha in petja!

Na tak pustni torek sem sedela s svojo malo hcerko v topli sobi. Skozi okno sva lepo videli mesto in vrvež v mestu. N ulice so se zgrinjale pustne šeme. Iz vseh hiš so prihajale, skozi okna so se klicale, si kazale osle, vriskale so in pele.

Gledala sem jih in mirno jedla jabolko. Moja hci pa je sedela za mizo in nekaj izrezovala iz papirja. Tako : rajši igrala. Všec ml je bilo, da je ostala pri meni, da med pustne šeme. Na cesti bi se lahko prehladila, tu, pri meni pa se ji ne more nic zgoditi.

All ni res? Niti krofov nisem scvrla, da bi mi jih ne jemala iz sklede in tako se bom lahko premagala in ji ne bom rekla:

vrabec, sraka, pticji tat!

Ce bi se to zgodilo, bi morda postala pustna šema in potem bi se vse zgodilo se enkrat tako, kot pred davnimi leti, ko nas še ni bilo.

Pojedla sem jabolko in prav na to je moja hcerka cakala. Poveznila mi je na glavo masko, ki jo je pravkar izrezala papirja. Spremenila sem se v ptica z dolglm kljunom. Hotela sem ji reci, da mi ni prav nic za šale, a sem le zakrakala: kra,

92

kra, krrr - in pred menoj ni stala vec moja hcerka, temvec zajec z dolgimi ušesi. Le noge in cevlje sva imeli se svoje. Moja hcerka-zajec je strigla z ušesi, jaz pa sem klopotala s kljunom in krakala.

Na ulici je zaigrala godba, pustne šeme so se zgrnile v sprevod nic vec naju ni moglo zadržati. Odhiteli sva kar najhitreje mednje. Poskocili in zavrteli sva se kot vse pustne šeme. Pricela me je veseliti najina sprememba, še posebej zato, ker si je vsak hotel ogledati zajcka - mojo hcerko. Venomer po strigla z ušesi. Hodili sva v sprevodu, se zibali sem in veselo sem krakala in petelinja roža na moji glavi je bila rdeca. Perutnice sem imela dolge in crne. Medse so nas sprejele pomladne deklice marjetice, takoj za nami so regljale žabe pred nami pa je hodil medved z loncem meda. Dalec spredaj sem videla Rdeco kapico z lovcem.

Ko se tako oziram, da bi videla, kdo vse je v sprevodu, mi nenadoma zadiši po krofih. Stegujem vrat, z lahkoto se mi daljša in tanjša, dokler ne zagledam v petem nadstropju neke hiše na mizi sklede krofov. Okno je bilo priprto in sežem po njih. Tudi kljun se mi je zdaljšal. Pojem vse krofe, samo enega pustim, ker sem se malo sramovala. Spet se sklonim k šemam na ulici. Je kdo opazil, da kradem? Mislim, da je to videl moj zajcek. Tiho je skakljal poleg mene, a glej, še si želim krofov. Na drugi strani ulice jih nosi nekdo na pladnju. Samo ,stegnem preko sprevoda in jih pozobljem. Ne, tega nisem gledala, kako razocaran je bil mož, ko mu je ostal prazen pladenj.

Ste že uganili, v kaj sem se spremenila? Spremenila sem se v pravega pticjega tatu s pravo tatinsko naravo.

Nic se ne morem premagovati. Kradem krofe iz izložb, z mize v slašcicarni, ce le pusti kdo vrata odprta za seboj. Jemljem jih kmeticam iz cekarjev, gospodinjam s prtov. Jemljem jih tudi otrokom iz rok. Res, to je najhujše. Jemljem jih, a jesti jih ne morem veC. Tlacim jih v žepe, pod peruti, nabadam si jih na kljun in sploh ne krakam vec, komaj še diham.

Zdaj so me opazili vsi. Zajcek stoji pohlevno

93

poleg mene in striže z ušesi, vsi drugi pa se smejejo in nosijo še krofov. Nic vec si ne morem pomagati.

Mimo pride fotograf in naju slika, mene in pohlevnega zajcka. Ko pritisne na gumb, zaškrta v aparatu: ck - in tega se moj zajcek ustraši in zbeži, jaz pa za njim. Krofi se trkljaj za nama, dežujejo z vseh oken na naju, skoraj bi naju pobili.

Zajcek je že doma in jaz tik za njim. Trdno zapreva vežn vrata, zunaj na ulici pa igra godba in skozi kljucavnico vidiva, kako se pustne šeme vrtijo in se zibljejo sem in tja.

Ko je fotograf sliko razvil, jo je položil v okvir in jo obe v sobi na steno. Tako sva s hcerko ostali pustni šemi do danes in bova ostali, dokler ne bo kdo fotografije raztrgal.

94

ZGODBA O LJUDEH IN NJIHOVIH OTROCIH

Malo veste o življenju, cisto malo, a vsega ne ve nihce, tudi najbolj uceni ljudje ne vedo vsega. A vse, kar vidite okoli sebe, vas zanima in venomer vprašujete: >>Zakaj ?<< in "Kako ?<<

mislim, kako vprasujete, se spominjam Jelke, ki zivi ~dmestju, v hisici z zelenjem obrasceni. Mnogo je spra

Spominjam se, kako smo se ji pred leti smejali. Pa se ni bilo cemu smejati, bilo je zelo resno. Na vrtu je imela svojo gredico. Lepo jo je zrahljala, vse dopoldne je imela veliko dela. Bila je od vneme rdeca v lica in rocice je imela vroce. Mama ji je prinesla košcek kruha za malico, Jelka pa ga je zdrobila in drobtinice posejala. Pobrala je motiko in grabljice in priskakljala v kuhinjo.

"Mama, posejala sem drobtinice, ali bodo zrasle macehe?" Vidite, takrat smo se ji smejali, le mama se ni. Poiskala je med zavitki semen seme pisanih rož in ji ga dala.

"Iz drobtinic ne zrastejo rože. Kruh bi morala pojesti; ker si ga zdrobila, ga bodo pojedli vrabci. Da zrasejo rože, moras posejati seme."

Jelka je seme posejala in že cez teden dni so pribodle iz zemlje drobne zelene bilke.

"RoŽice rastejo!" se je razveselila in jih hodila vsak dan gledat. Zrasle so in se razcvetele. Vsakomur, ki je prišel na vrt, je povedala: "To so moje rožice. Sama sem jih posejala." RoŽice so cvetele in z njimi Jelka. Bila je prav tako ljubka. Prišli so deževni dnevi, zatem je spet posijalo sonce in najlepši so bili veceri. Zvezde so se prižigale in se utrinjale. Jelka bi morala že v posteljo, a so bile zvezde presvetle. Zamaknila se je v vecerno nebo in cakala, da bi se zvezda utrnila.

95

>>Poglej, utrinek!<<

Tanka ognjena crta je zdrsnila po nebu in izginila dalec v temi.

>>Zdaj vem, kako sem nastala!<< 0brnila se je k ocetu in mami in jima povedala: >>Bila sem zvezdica in sem padla na zemljo. Zrasle so mi roke in noge in to sem jaz.<<

Najprej jo je objel in poljubil oce, potem jo je poljubila še mama in obrisala si je solzne oci. Saj to ni nic žalostnega ce je bila nekoc Jelka majhna zvezdica tam visoko med neštetimi svetlimi zvezdami, ki jih vsi tako radi gledamo. Lepo je, zelo lepo, da so ji zrasle roke in noge in da je zdaj med nami. Vcasih joce clovek zaradi same lepote.

Zdaj hodi Jelka že drugo leto v šolo. Veliko se je naucila Zna napisati svoje, mamino in ocetovo ime. Prebrala je ze dve knjigi, ki sta pravzaprav knjižici, in gladko prešteje, koliko sošolcev in sošolk ima. In še mnogo drugega zna. Na to pa, je cisto pozabila, da je bila nekoc zvezdica visoko na nebu.

Kar tako nenadoma je vprašala:

>>Povejte mi, kako sem nastala?"

Pravzaprav ni vprašala kar nenadoma. Že veckrat je sprva sevala, a še nikoli tako resno. Zdaj sta ji morala oce in mal vse povedati. Sedli so na Jelkino posteljo in mama je pripo-

96

vedovala tiho, da bi jih nihce ne slišal. Kajti to je njihova najlepša skrivnost in Jelka bo o njej molcala.

Tudi vam bosta oce in mati povedala, kako ste nastali. Pocakati morate na primeren dan, ko bo doma lepo toplo, ko se nikomur nikamor mudilo in ko boste cisto sami. Kar

boste zvedeli, bo vaša najlepša skrivnost in o njej boste molcali. Nekdo, ki je doživel tako lepo uro v razgovoru z ocetom in mamo, je to zapisal na list papirja, da bi tega nikoli ne pozabil. Po ocetovi in materini smrti je spravil popisani list pa med njuna pisma, ki sta si jih pisala, ko sta bila se Vse skupaj je prevezal s svilenim trakom.

Pisma mladih ljudi, ki se imajo radi, so najlepše berilo. Luna prebere vsa njihova pisma. Veter ji je pomagal razvezati trak in pisma in listi so se razsuli po mizi. Luna je prebirala in veter je obracal liste. Zato ve tudi on vso zgodbo. V pomladnih vecerih je šepetal rožam, travi in brezi:

"Bilo je po vojni, ko so bili ljudje od vsega hudega še izmuceni. A njihovo hrepenenje po ljubezni in sreci je bilo vecje. Sonce še nikoli ni tako toplo sijalo in travnik se ni tako lepo zelenel. Vsa mesta so bila praznicna. Iz hiš so plapolale zastave zmage in svobode. V velikem belem mestu zbrala mladina iz vse dežele. Zbrali so se zato, da so si povedali, da nocejo vojne vec, da si želijo srecnega življenja bodo zato delali z vsemi svojimi mocmi, da bodo svojo domovino ljubili in da se bodo ljubili med seboj. Potem so se prijeli za roke in zaplesali kolo svobode. Njihovo petje je bilo mogocno. Ljudje so jokali od srece in govorili: ,Tudi mi smo bili nekoc mladi, njihova mladost bo lepša."

Med vsemi drugimi sta se držala za roke tudi neki fant in dekle, ki se nista še nikoli prej videla. Med petjem sta dala in z ocmi sta govorila: ,Vedno se bova imela rada.' Pesem je utihnila in razšli so se. Ta dva pa sta ostala sama in fant je rekel dekletu: "Pojdi z menoj!"

"Kje si doma?" ga vpraša. "imam doma."

97 

"Tudi jaz ga nimam, a znosila si ga bova skupaj, kot znosijo ptice gnezdo," je reklo dekle in fant je prav tako misli in hotel.

Morala sta pridno delati, da sta si prislužila denar za vse potrebno. Ko sta imela sobo in v njej vse, kar sta potreboval za življenje, sta se porocila. Bila sta srecna mož in žena.

Nekega vecera, ko je bilo delo opravljeno, ko je cesta potihnila in so ljudje odhajali spat, je vprašala žena svojeg moža:

"Ali veš, zakaj sva se porocila?"

"Da bi ostala vedno skupaj," je odgovoril mladi mož.

"A to še ni dovolj," je rekla žena.

"Vem," se je nasmehnil mož. "Morala bi imeti še otroka."

In potem sta se vsak dan pogovarjala o otroku, o majhnen nebogljenem fantku, o najdražjem sinu, ki ga ni bilo nikjer le želela sta si ga iz vsega srca.

Bilo je tako kot takrat, ko je Jelka posejala rožice in s vzklile in zrasle. In ženi je pod srcem oživelo majhno bitje to je bil njun otrok. Mož je skrbel za ženo, da bi mu ostal zdrava. Ljubila sta se in cakala na otrokovo rojstvo. Otrok pod materinim srcem je rasel, da ga je že težko nosila, a se ni pritoževala. Pripravljala mu je posteljico in srajcke.

Kot pride vse ob svojem casu, je prišel tudi dan, ko je mati rodila otroka. Majhen decek se je locil iz njenega telesa Njegova majhna pljuca so se raztegnila in zadihala. Zakrical je . . .

Tako zakrici vsak novorojencek. Oblecejo mu mehko srajcko in ga povijejo v plenice.

To je zgodba o ljudeh in njihovih otrocih.<<

Veter je utihnil in rahlo zazibal brezo in rože v travi in z njimi zaspal.

98

V MESTNI ŠIVALNICI

V naši ulici je živela deklica, ki ji je bilo ime Lepa. Ko je še hodila v šolo, je bila drobna in majhna, lani pa je zrasla, je postala obleka prekratka in preozka. Nekaj casa jo nosila, ker ji mama ni mogla kupiti nove. Kmalu pa je ni mogla vec obleci, pricela se ji je trgati. Mama ji je dala svojo pražnjo obleko. "Kmalu boš tako velika kot jaz,<< ji je rekla. "Nosi mojo ." Lepa se je mamine obleke razveselila. Oblekla jo je med otroke. "Cigavo obleko nosiš?<< so jo vprašali. "Mamino, ker sem svojo prerasla,<< je povedala Lepa.

"Hi, hi, hi!<< so se smejali, "mamino obleko nosiš!" In se je razžalostila. Nic vec se ni igrala. Zagledala je svoje roke, dolge noge in preširoko obleko.

Pustila je otroke in potem dan za dnem posedala v sobi ob oknu in ni prav vedela , kaj bi rada. Skozi okno je videla na cesti lepo oblecene ljudi. Nobena a ni nosila mamine obleke. "Tudi jaz bi rada imela svojo obleko!<< si je želela. Ogledovala si je ljudi in kmalu videla, da ne pristajajo obleke vsem enako lepo. A vsi tega menda niso videli. Vendar so eni mrko in svojega težkega življenja niso znali skriti, pa so hodili ponosno in so bili zidane volje. In prav tem je obleka pristajala.

"Izbrali so si obleko, kot jo potrebujejo,<< je rekla Lepa naglas. "Kaj premišljuješ?<< jo je vprašala mama. "Mislim, da bi znala ljudem obleke izbirati." "Kaj bi to ljudem! Svoje želje imajo,<< je rekla mama. Lepa si je izposodila njeno torbico, položila vanjo cist

99

robec in odšla v mesto. Stopila je v prvo prodajalnico z oblekami. Prijazno so jo vprašali, kaj želi.

>>Rada bi oblekla najlepšo obleko, ki jo imate naprodaj, jim je rekla in takoj so izbrali najlepše, kar so imeli, kaj vsakdo je smel pomeriti obleko. Ce je ne bo kupil danes, jo bo morda kupil jutri.

Pokazali so ji v zavesah skrit koticek. Tam je bilo velil ogledalo in pred njim si je Lepa pomerila obleke, a z nobeno ni imela veselja.

"To je zato, ker nimam denarja, da bi katero kupila," je pomislila. Oblekla je svojo preveliko obleko, se prodajalcem zahvalila in odšla.

Pa je vendar se stopila v drugo in tretjo prodajalno. Pred ogledalom si je oblacila pisane obleke in ni vec mislila na to, da niso njene. Ko je oblekla obleko iz sinje tanšice, je bila njena podoba v ogledalu tako prisrcna, da je stegnila roko k njej. In podoba je stopila iz ogledala. Deklici sta se prijeli za roke in se druga drugi smejali.

>>Srecna sem,<< sta rekli hkrati.

>>Ime mi je Lepa,<< se je predstavila prva.

"Jaz sem Podoba iz ogledala,<< je povedala druga. "Tu sem v službi. Gledam, kako pristajajo ljudem obleke, ki so jih sešile mestne šivilje. Katero obleko boš kupila?"

>>Nobene,<< je odvrnila Lepa. "Nimam denarja.<<

"A - že razumem. Bi si hotela ogledati našo šivalnico?"

>>Zelo rada!" je vzkliknila Lepa, vzela mamino torbo stopila s Podobo iz ogledala skozi ogledalo na dolg hodni ki je držal v šivalnico. To je bila širna dvorana, v katero je skozi okna sijalo sonce. Šivalni stroji so tiho brneli, ob njih pa so sedele ženske in mehko pisano blago jim je bežalo izpod rok. Prijazno so pogledale Lepo in Podobo iz ogledal potem pa spet ravnale blago, ga pripenjale in gubale.

koncu dvorane je stala dolga dolga miza, ob njej so ukrojevalke krojile. V rokah so imele velike škarje in velike lesene trikotnike.

>>Imenitno je tu pri vas,<< je rekla Lepa.

100

>>O, veliko dela imamo!<< je pritrdila Podoba iz ogledala V kotu dvorane so okoli košare sedeli trije decki. Košara je bila polna svetlih gumbov in decki so jih izbirali in jil šivali na narejene obleke.

,,O!<< je vzkliknila Lepa, ko je gledala pisane gumbe. Zel~ so ji bili vsec.

Podoba iz ogledala je potrkala na stranska vrata. >>Predstavila ti bom našega risarja,<< je rekla Lepi.

Stopili sta v sobico, polno porisanega papirja. Sredi papirja je za risalno mizo sedel risar, lep mladenic. Razveselil se je obiska.

"Ob pravem casu prihajata! Že celo uro sedim pri praznen listu, pa mi ne pride na misel nobena obleka vec.<<

Deklici sta si ogledovali prelepe slike oblek, ki jih je narisal mladenic, in sta se pogovarjali: >>Jaz bi imela tako obleko,<< in >>jaz bi imela rajši tako.<< Risar ju je gledal in s mislil: >>Zelo sta si podobni in vendar bi moral narisati z vsako drugacno obleko. Lepa bo namrec ostala takšna, kot je Podoba iz ogledala pa se bo spremenila. Desetkrat na dan in tudi veckrat se spremeni. Ima najpestrejše življenje, kar si ga more kdo misliti.

Podoba iz ogledala je podoba nas vseh, tako natancna naša podoba je, da le malokdo misli, da živi. Ljudje mislijo le nase, ko se gledajo v ogledalo. A zdaj ne utegnem razmišljati o življenju. Narisal bom pac dve razlicni obleki, le to naj še izvem, kakšno blago si bosta izbrali."

Rekel jima je: >>Prav za vaju bom risal. Povejta mi, kakšnega blaga bodo vajine obleke?<<

"Saj res!" je rekla Podoba iz ogledala. >>Potrebujem trpežno delovno obleko in take barve, da se bo skladala z leskom ogledala.<<

"Dobro," je odgovoril risar. >>Barvo bova izbrala pozneje.

Potem je pogledal Lepo, da bi zvedel še za njeno željo.

Povedala mu jo je: >>Rada bi imela srecno obleko."

>>Kakšna obleka naj bo to?<< se je cudil risar.

>>Lahko je najbolj preprosta, le sešita mora biti prav zame, ne sme biti prevelika ne premajhna, barve je pa lahko bele.

102

Tako si želim, a iz tega ne bo nic, ker si je ne morem kupiti. V mamini torbici imam samo robec.<< 0dprla je torbico in pokazala bel polikan robec. Risar je razgrnil robec na mizo. "Iz robca ti sešijem obleko,<< je rekel.

"Saj je premajhen!<< je vzkliknila Lepa in mu ni mogla verjeti.

"Ce ga pomnožimo s šestnajst, dobimo štiri metre belega in iz tega lahko urežejo najlepšo obleko.<<

Tako je storil. Narisal je najpreprostejšo in najlepšo obleko, v kateri bo Lepa srecna. K šiviljam je nesel risbo, robec in racun, kjer je pomnožil robec s šestanjst.

Ko so ji obleko sešili in ji je eden treh deckov prišil še gumb za pas, se je Lepa poslovila. Ob slovesu je obljubila, da pojde v novi obleki na sprehajališce ob parku in da bo vsakomur, ki jo bo vprašal, povedala, da so ji sešili obleko v mestni šivalnici. Šivilje so si obetale zato mnogo kupcev, kajti nihce ne bi mogel lepše razkazovati obleke, kot Lepa.

Podoba iz ogledala jo je poljubila in ji rekla: >>Velikokrat se bova še videli, in kadar se boš ti smejala, se bom še jaz iz srca.<<

Risar je Lepi stisnil roko in ni se je mogel nagledati. Doma sta Lepa in njena mama poizkusili pomnožiti robce, a ni šlo. Risarju v šivalnici pa se je vedno pogosteje dogajalo, da po cele ure ni mogel nic lepega narisati. Zato je poiskal Lepo in kmalu z njo porocil. Lepa mu je potem narekovala: >>Otroci

morajo imeti take obleke, da se lahko po mili volji umažejo, deklice morajo biti v svojih oblekah srecne, decki strumni in pogumni, gospodinje morajo imeti ciste obleke, možje udobno obleko, babica toplo, žalostni ljudje pa tako, da bodo na žalost pozabili. Barvo naj si izberejo sami. Ce tega ne bodo znali, jo bom izbrala jaz.<<

Ljudje so hodili k Lepi po nasvet in risar je bil svoje lepe in pametne žene vesel.

103



.

















STARA HIŠA ŠT. 3

Naše mesto je vsak dan lepše. Popravili so ceste, zasadili parke in v parke postavili klopi za starcke, za otroke pa gugalnice. Sezidali so mnogo novih his, vse druge so pobelili, stare hise pa so sklenili podreti.

Tako staro hiŠo imajo tudi v Rumeni ulici. Pred kratkim so se morali ljudje izseliti iz nje in ostala je prazna in tiha. Disala je po zemlji in nobenega upanja ni bilo, da bi se se kdaj naselili ljudje v njej.

Otroci so si jo prišli ogledat.

"Kako jo bodo podrli?" je vprašala Rutica.

"Najprej bodo odprli streho in vso opeko bodo na vrtu lepo zložili. Potrebovali jo bodo, ko bodo zidali novo hišo," je povedal Veljko.

"Poglejmo, ce je se kaj v hiši!" se je nekdo oglasil in vsi so planili v vežo in po stopnicah. Razgubili so se po sobah, klicali so se in poslušali, kako odmeva njihov glas od praznih sten. Rutica je našla v kuhinji na peci veliko belo macko. Mežikala je v sonce in se leno pretegovala.

"Si ostala sama?" jo je vprašala.

"Mijaaav!" je odgovorila mačka.

"Zdaj boš naša macka," je sklenila Rutica. Macka je zaprla oci in predla.

Drugi niso našli nic, le gole stene.

Takrat so v mestnem uradu narocili delavcem: "Pojdite v Rumeno ulico in poišcite hišo št. 3. To je stara, gola, popolnoma izpraznjena hiša,

ki jo podrite."

Delavci so zlezli na kamion in se odpeljali. Vozili so se cez pet krizišc, potem so zavili na levo in ob rožnem vrtu na desno in zapeljali v Rumeno ulico. Ker pripelje sem le malokateri avtomobil, se otroci vsakega razveselijo. Zdaj so bili vsi zbrani

5


v stari hiši. Hiteli so k oknom. Kamion se je ustavil pred hišo. Delavci so si jo ogledovali in niso mogli verjeti.

"To ni stara hiša. Glejte, koliko otrok!"

Odpeljali so se naprej in po vsem mestu iskali drugo Rumeno ulico in drugo hišo št. 3, a ju niso našli.

Otroci v stari hiši so posedli v kuhinji okoli macke in se pogovarjali o najlepših receh. Ko so jih starši poklicali h kosilu, so obljubili, da pridejo popoldne zopet in potem vsak dan. Stara hiša bo njihova. Tako je bilo in nikoli se niso lepše igrali. Uredili so si stanovanje. Decki so znosili iz kleti in s podstrešij doma stare zaboje in iz njih zbili mize, mizice, stole, stolcke in omarice. Vsak je dobil svojo omarico in vanje so spravljali vse, kar jim je bilo najbolj pri srcu. Srebrne in zlate papircke, steklene kroglice, izrezane slike iz barvnega casopisa, zanimive knjižice, majhna, tudi razbita ogledala, steklenicke za zdravila, skledice za vodene barve, koscek šolske krede, stare žeblje, kos verige, kladivo, fraco in revolver. Ker so imele omarice nešteto predalov, so lahko svoje dragocenosti lepo shranili.

Deklice so pokazale vso svojo iznajdljivost, ko so izrezovale papirnate prticke. Konservne škatle so spremenile v vaze. Prinesle so rož, da se je vsa hiša pomladila. Tudi okna so okrasile

z njimi.

Mestni urad je vdrugic poslal delavce v Rumeno ulico. Dali so jim s seboj načrt našega mesta in jim rekli: "Staro hišo št. 3 v Rumeni ulici podrite se danes. Tega dela ne moremo vec odlašati!"

Delavci so se pripeljali, šli dvakrat po ulici gor in dol in se ustavili nekajkrat pred hišo št. 3, potem pa so rekli:

"To ni stara hiša. Ni gola ne prazna. Na vseh oknih so rože!"

Odpeljali so se naprej in ves dan iskali po mestu drugo Rumeno ulico in drugo staro hišo št. 3, a ju niso našli.

Otroci so si uredili še vrt. Posejali so peteršilj in korenček, tudi nekaj kamilic, ce bo bolezen v hiši, rdeco redkvico in vrtne jagode. Vrt so lepo ogradili.

Ko je bilo vse koncano, so na hišna vrata napisali seznam stanovalcev.

6


Tukaj stanujejo:

Rutica

Veljko

Bob

Saša

Tit

Tana

Tonka

Nana

Skok

Fantek in bela mačka.

Starši so otrokom komaj zabranili, da niso tudi spali v hiši št. 3.

Bela macka je otrokom obljubila zvestobo. Vso noc je hodila okoli hiše in ni nikogar spustila cez prag.

Nekega hladnega dne je Rutica zakurila v štedilniku. Pristavila je loncek za lipov caj. Vseh deset otrok je posedlo okoli velike mize. Pili so grenek caj, a je bil najslajši.

Pred hišo se je ustavil kamion z delavci. To je bilo zdaj ze tretjic. Otroci so skocili k oknu in jim zaklicali:

"Zdravo! Zdravo!"

Delavci so jim odzdravili. Bob je prišel k njim na cesto in jih prosil: "Pripeljite nam, prosim, belega peska, da bomo posuli stezice v našem vrtu."

"Pripeljemo vam ga," so mu obljubili. A med seboj so se čudili: "Že tretjič so nas poslali, da bi podrli staro hišo št. 3 v Rumeni ulici. A to ni stara hiša. Vsak dan je mlajša. Iz dimnika se veselo kadi, na oknih so rože, skozi okno gledajo otroci, okoli hiše je lepo obdelan vrt in na pragu sedi bela macka.

Vrnili so se v mestni urad in tretjic sporocili, da je hiša št. 3 najprisrčnejša v Rumeni ulici. Predsednik gradbenega oddelka je poiskal seznam starih hiš v mestu, ki bi jih bilo treba podreti, in v tem seznamu je staro hišo št. 3 precrtal.

8


NEDELJA

Ob nedeljah ostaneta mama in oče doma. Nedelje pa so poredko nasejane med dneve. Tinka in Tonka sta na prste prešteli: ponedeljek, torek, sreda...

Nekoc sta si tako mocno želeli, da bi bila kmalu nedelja, da sta se sredi noci zbudili.

"Tinka, ali bo jutri nedelja?" je vprašala Tonka.

"Jutri bo nedelja," je odgovorila Tinka.

"Danes je petek. Štejva!" sta rekli.

"Ponedeljek, torek, sreda, cetrtek, petek, nedelja. Da, jutri bo nedelja."

Oddahnili sta si. Do vratu sta se pokrili z belo odejo in spet sladko zaspali.

Jutri bo nedelja. Mami se ne bo mudilo nikamor. Ko bo Tinko in Tonko oblacila, bosta poskocili po posteljah, lovili se bosta po sobi in vse tri se bodo smejale. Mama jima bo nalila v skodelico sladke kave in na kruh bo namazala masla.

Oce ju bo ze cakal. Odšli bosta z njim na sprehod. Tudi babica bo šla in si bo zavezala na glavo zeleno ruto, mama pa bo med tem pobrala umazane oblekice, jih oprala in se skuhala kosilo. Popoldne bodo prepevali, listali po knjigah s slikami in v sobi bo lepo, ker bodo postelje postlane in bo na omarici šopek rož.

Tinka in Tonka sta se naspali. Vrgli sta odejo s sebe, Tonka je odprla oknice in sonce se ji je razlilo po laseh in po srajcki in posijalo v vse kote sobe. Tinka je odprla vrata v kuhinjo in zaklicala: "Oce, mama!" a ju ni bilo nikjer. Babica je kurila v peci in rekla:

"Odšla sta že."

"Kam?" sta zaklicali Tinka in Tonka.

"V službo vendar!" je rekla babica.


"Saj je nedelja!"

"Ali res?" se je zacudila babica. "To ni mogoce, saj je bil vceraj petek."

"In danes je nedelja. Le poslušaj: ponedeljek, torek, sreda, cetrtek, petek, nedelja!" sta šteli Tinka in Tonka.

"Vidiš, vidiš pa je res nedelja. Oce in mama sta se zmotila in tudi jaz sem mislila, da bo šele jutri nedelja."

"Kaj pa zdaj?" sta vprašali deklici.

"Takoj vama dam zajterk potem pa pohitita k ocetu in k mami v pisarno in jima povejta, da je nedelja," je odgovorila babica.


Tako sta storili. Hiteli sta v mesto. Na ulici sta srecali veliko šolarjev.

"Kam greste?" sta jih spraševali.

"V šolo," so odgovarjali.

"Danes je nedelja!" sta zaklicali deklici.

"Nedelja!" so se razveselili šolarj in, se obrnili in zbežali domov. Pri mlekarni sta Tinka in Tonka srecali Jureta, ki je pripravljal vozicek, da bi odpeljal mleko na trg.

>>Danes je nedelja,<< sta mu rekli deklici in Jure je vesel odpeljal vozicek nazaj na dvorišce, zažvizgal nedeljsko pesmico in si šel kupit vstopnico za cirkus.

Potem sta šli mimo mlade frizerke, ki je odpirala salon, da bi se prišli ljudje cesat in stric.

>>Danes je nedelja,<< sta ji rekli Tinka in Tonka.

>>O nedelja!<< je vzkliknila frizerka. Takoj je slekla belo haljo, se pred ogledalom lepo pocesala, se malo nadišavila in odhitela v Tivoli na sprehod.

Srecali sta tudi pismonošo. Nosil je veliko torbo pisem. Tinka in Tonka sta ga vprašali, ce je kako pismo zanju, pa ni bilo nic. Potem sta mu rekli, da je nedelja, in pismonoša je nesel torbo pisem nazaj na pošto. Bil je zelo vesel, da je tako nepricakovano prišla nedelja.

Tudi trgovcem sta povedali, da je nedelja, in vsi so trgovine zaprli in odšli domov.

V pisarni sta našli oceta. Velik kup papirja je bil na njegovi mizi. Sredi velikega racuna sta ga Tinka in Tonka zmotili.

>>Po kaj sta prišli?<< ju je vprašal.

"Pojdi domov in igraj se z nama. Danes je nedelja," sta povedali deklici in oce je takoj pospravil papirje, racun pa je pustil nekoncan, zaprl je predale v mizi in vsi trije so odhiteli se po mamo. "To je res lepo, da je danes nedelja," je govoril oce. "Nihce ne bo tega tako vesel kot naša mama."

Mamo so našli v knjiŽnici. Stala je na visoki lestvi in iskala knjigo na polici pod stropom.

>>Ste priŠli po knjige?<< jih je vpraŠala mama.

>>Pote smo priŠli!<< je zavpila Tinka.

11

>>Da bi Šla z nami domov!<< je zaklicala Tonka.

>>Ker je danes nedelja,<< je se povedal oCe.

Mama je hitro prišla po lestvi dol, zaprla knjižnico in vsi štirje so šli veselo domov.

Na križišcu je stal milicnik. Tonka je tekla k njemu in ga vpracala: "Zakaj pa nimate belih rokavic? Saj je danes nedelja.<<

>>Nedelja?<< je vprašal miličnik. >>Danes je delavnik. Jutri bo nedelja.<<

Prišla je se Tinka in obe sta zaceli šteti na prste:

>>Ponedeljek, torek, sreda, cetrtek, petek, nedelja.<<

>>Kje pa je ostala sobota?" je vprašal milicnik.

>>Sobota?!<< 0, kako sta Tinka in Tonka žalostno pogledali!

"Kaj bo pa zdaj?" sta žalostno rekli. >>Vsem sva rekli, da je danes nedelja, in vsi so šli domov: šolarji, Jure, frizerka, pismonoša, trgovci, oce, mama...<<

>>Moral bom narediti red,<< je rekel milicnik. Bil je zelo zaskrbljen. >>Le pojdita zdaj domov, tudi oce in mama naj gresta. Vse drugo boste ob pravem casu zvedeli.<<

Tinka in Tonka sta milicnika lepo pozdravili in po poti domov veselo čebljali: >>Pa je vseeno nedelja, ceprav je sobota! Oce in mama bosta doma!<<

Doma sta pomagali mami pospraviti kuhinjo in sobo, na mizo sta pogrnili cist prt in, ko sta odprli knjigo s slikami, da bi brali, je povedal napovedovalec v radiu:

>>Mešcani in mešcanke in dragi otroci! Ker sta se Tinka in Tonka zmotili in sta po vsem mestu govorili, da je danes nedelja, je nastala velika zmeda. Vsi praznujete nedeljo, ko je šele sobota. A to ni najhujše. Najhujše je to, da bi moral biti jutri že ponedeljek in tako bi bila zmeda vsak dan vecja. Zato razglašamo, da naj ostane sobota, kot je v koledarju. Ker ste ze vsi doma, praznujte, a ne pozabite, da bo jutri nedelja in šele pojutrišnjem ponedeljek. Spoštujte koledar!<<

Tako sta bili dve nedelji, ceprav je bila ena sobota, in otroci so bili srecni. Pili so caj, jedli piškote in listali po knjigah s slikami.

12

T I S O C K R A T L E P A

Sredi poljane je stala hiŠica in na njenem dvoriŠCu se je šopirila kokoš, najbolj bela med belimi kokošmi. Gospodinja je govorila, da se ni videla lepše. Rada se je pogovarjala z njo in jo vcasih pogladila po hrbtu. Kokoš ji je znesla vsak dan jajce in vsak dan je cakala, da ji bo gospodinja spet povedala, da je najlepša. Mislila je že, da je lepša od macke in lepša od psa. Vsako jutro si je s kljunom razcesavala perje in pazila je, da se nikoli ni umazala.

"Najlepša sem, najlepša sem!" si je kokodakala.

"Kako se ti sveti perje!" se ji je prilizovala macka.

Pes pa jo je rad oblajal, da je potem preplašena skocila na plot. Kadar sta bila pes in macka sama, sta vcasih vsak iz svojega kota vzdihnila:

"Tale kokoš je srecna, ker jo ima gospodinja tako rada."

Na mah pa se je vse zavrtelo. V pomladnem jutru se je gospodinji rodila hcerka in na belo kokoš se ni nihce vec spomnil.

Srecna mati je vzela deklico v roke in rekla: >>Tisočkratlepa si!<<

Ko je sonce obsijalo dolino, je veter zasepetal travam in rožam na poljani in pticam v gozdu:

>>Rodila se je Tisočkratlepa."

"Rodila se je Tisočkratlepa," so ponavljale trave in rože in se zibale v vetru.

"V bele plenice jo povijajo," je šepetal veter.

"V bele plenice," so ponavljale trave in rože.

"Civ, civ, v bele plenice," so pele ptice in se spušcale z višav. Ena je sedla na okno, ko je v hišici zajokal novorojencek. "Civ, civ," je rekla ptica in spet odletela.

13

Kokoš je vstala iz gnezda in vprašala: "Ko, ko, ko! Kdo se je rodil?"

"Naša gospodinja je dobila hcerko," so ji povedali vrabci.

"Ali je lepa?" je vprašala kokoš.

"Tisočkratlepa, tisockratlepa!" so ji odgovarjali vrabci.

Kokoš je visoko dvignila glavo, razprostrla peruti in se zgrozila: "Ali je lepša od mene? Lepsa od mene?"

>>Seveda, seveda, seveda!<< so hiteli vrabci tako glasno, da se je kokoš užaljena skrila v kurnik.

Gospodinja pa je pestovala hcerko, zdaj pa zdaj se je z roko narahlo dotaknila njenih mehkih licec, potem jo je položila v mehko postlano košaro. Hitela je prati plenice in, ko jih je na vrtu obešala, je klicala:

>>Veter, veter, posuši mi plenice, da bom dete previla!<<

In veter je plenice posušil, se preden je sonce zašlo. Mati je plenice pobrala in dete previla. Ko je legel mrak na dolino, je dete zaspalo in veter je šepetal skozi gozd:

"Tisočkratlepa spi."

>>Spi, spi,<< so ponavljale cvetice in tudi zaspale.

Zaspala pa ni bela kokoš v kurniku. Klicala je: >>Pridite, črne misli!<< Zaprla je oci, da bi bilo bolj crno, in mislila na gospodinjo, ki ji ves dan ni nic lepega povedala, le jajce je zjutraj vzela in hitela nazaj k detetu.

"Krivica se mi godi!" je vzdihnila kokoš, takoj nato pa je izkokodakala najbolj črno misel: "Mašcevala se bom!" Tisto noc ni vec odprla oci, zaspala je.

Še preden je sonce zjutraj posušilo roso na travi, se je dete v košari prebudilo. Mati je že bila poleg. Gledala je, kako hcerka odpira oci in kako se preteguje.

"Šele zdaj, ko imam tebe, vem, kako lepa je naša dolina. Tu bos rasla, hcerka moja. Skrbela bom zate noc in dan.<<

Minevali so dnevi in dete je raslo. Sonce je vsak dan bolj grelo in mati je prepevala. Kokoš se je jezila, ker se ni nihce zmenil za njeno lepoto.

Nekega dne je prinesla gospodinja svojo hcerko iz hice. Poklicala je psa, macko in belo kokoc. Sedla je z otrokom v

14

narocju na klop pred hišo, mačka se je stisnila k njenim nogam, pes je veselo mahal z repom, kokoc je stegovala vrat in kokodakala. Dobro si je ogledala gospodinjino hcerko.

>>Takšna je, kot so drugi otroci! Takšna je, kot so drugi otroci!<< je zavrešcala.

>>Kaj se toliko repenciš?<< ji je rekla gospodinja. Potem pa je spregovorila vsem trem in se vrabcem, ki so prileteli, ceprav jih ni klicala:

"Dolgo smo bili sami. Radi smo se imeli in nic hudega nam ni bilo. Dobila sem hcerko. Imejte jo radi tudi vi.<<

Vsi vrabci so se oglasili: "Civ, civ!" macka je rekla >>Mijav!<< pes pa "Hov!", le kokoš se ni oglasila. crna misel ji je kljuvala v glavo-

Tedaj je zapihal veter cez dolino in šepetal: >>Tisočkratlepa, dober dan!"

Ko je kokoš to slišala, je zakrilila s perutmi in skocila gospodinji na ramo. >>Deklici bom izkljuvala oko, da ji ne bo nihce vec rekel, da je lepa!<< je zakokodakala. Prav takrat pa si je dete pomencalo oci, ker ga je sonce slepilo, tako ga je kokoš kljunila v prst. Dete je zajokalo. Pes je zalajal, macka je zamijavkala, vrabci so zacivkali in vsi so se zapodili v kokoš in jo pregnali dalec od doma. Za namecek ji je pes izpulil še rep. Oskubljena in grda je odkokodakala v svet in se ni vec vrnila.

Tisockratlepa pa je rasla kot rožni popek na soncni gredi.

16

HIŠICA IZ KOCK

Sredi travnika je stala hišica iz kock in v njej je stanovala Jelka. Ob soncnem vremenu je sedela pred hišo in poslušala pticje petje, v deževnih dneh pa se je sprehajala po sobah, ki niso bile nikoli dolgocasne. Bile so vse poslikane.

V prvi sobi je bila na kocki sredi stene naslikana bela kokoš. Kadar je bila Jelka v tej sobi, je slišala, kako je kokoš kokodakala: >>Ko-dak, ko-dak! Prišel bo bedak!<< Jelka ji je odgovorila: >>Ne bo ga, ne!<<

V drugi sobi je bila naslikana crna macka. Jelki je pravila: >>Predem, predem, ko bom spredla, bom odšla.<< >>Pri meni ostani!<< jo je prosila Jelka.

V tretji sobi je bil cez celo steno naslikan dimnikar. Vedno se je smejal in pravil: >>Z belo kredo je zapisano v dimnik, da se bo podrl.<<

"Kdo se bo podrl? Ali dimnik? Saj trdno stoji!<< se je smejala se Jelka.

Pa je bil deževen dan in pri sosednji hiši se je odtrgal pes z verige. Že dolgo je to nameraval. Ucvrl jo je cez dvorišce in cez plotove. Od samega veselja, da je svoboden, se je zaletel v hišico iz kock. Slišal je, kako se podira, a se ni ustavil.

Hišica se je podrla cisto do tal in Jelka ni imela vec strehe nad seboj. Žalostna je stala sredi kock. Dež jo je mocil in veter jo je prepihal do kosti.

"Znova si bom morala postaviti hišico!<< je rekla. "Ko bi mi vsaj kdo pomagal!"

Tedaj je rekla bela kokoš: >>Ko-dak! Ko-dak! Saj sem rekla, da je sosedov pes bedak!<< Stopila je s kocke in ji dala zlato jajce: >>Vzemi! Ko bos lacna, ga razbij!<<

Jelka se je kokoši zahvalila. Z druge kocke je stopila crna macka. Zelene oci so se ji prijazno svetile. >>Spredla sem svetlo

17

nit. Vzemi jo! Ko pojdeš na pot, jo nosi s seboj in jo sproti odvijaj, da boš našla nazaj,<< ji je rekla, nato pa stekla po mokri travi v gozd. Je]ka se ji niti zahvaliti ni utegnila.

Vstal je tudi dimnikar. "Jelka, gumb ti dam. Dimnikarjev gumb prinese sreco. Prišiti ga moraš na obleko. Dokler tega ne storiš, ne zidaj hišice, da se ti spet ne podre.<< >>Hvala!<< je rekla in vzela gumb, dimnikar pa se je kot prej smehljal s slike.

Jelka je stala se vedno na dežju. Darove je spravila v žep in iskala šivanko, da bi si prisila gumb. Dolgo je iskala, vse kocke je obrnila, a šivanke ni našla. "K šivilji pojdem,<< je pomislila in se odpravila na pot. Vso pot je odvijala nit, da bi se znala vrniti.

Prišla je do prve vasi in spraševala po šivilji. >>Pri nas je ni,<< so ji rekli, >>tam dalec, v vasi pod goro jo bos našla. Hoditi boš morala skozi tri temne gozdove.<<

Hodila je, kamor so ji pokazali. Skozi prvi gozd je prišla srecno, v drugem pa jo je zajela noc. Jelka se je razveselila, ko je posvetila luna. >>Tako lepo sveti, da dobro vidim pot. Samo malo bom sedla, ker sem že hudo lacna.<< Jelka je vzela iz žepa zlato jajce in ga ob kamnu razbila. Kako se je zacudila, ko je videla, da ima zdaj dve manjši jajci. Eno je bilo navadno, belo jajce, drugo pa spet zlato. Belo jajce je z velikim tekom pojedla, zlato jajce pa je sijalo kot zvezda, da je bilo vse naokoli svetlo. Ko je Jelka hotela naprej, ji je pogledala luna cisto od blizu ~ obraz in ji rekla: >>Dobro, da sem te našla. Utrujena se~. ~veti ti nocoj, ko imas tako cudovito luc!<< Jelka ji je hotela povedati, da se ji mudi, a luna se je ze skrila za oblake. ;~ako je morala obsedeti, kjer je bila, in zlato jajce je svetilo.

Ko je vzšlo sonce, je lahko šla Jelka na pot. Srecno je prehodila tretji gozd in v vasi pod goro je našla šiviljo. Šivilja ji je rada prišila gumb na obleko. V zahvalo ji je dala Jelka svetlo nit, ki ji je se ostala.

Pot domov je bila mnogo krajša. Hodila je ob svetli niti in se pred nocjo je bila spet na domacem travniku, kjer so ležale razmetane kocke. Takoj je pricela zidati hišico. Sredi dela jo je prestrašil pasji lajež.


18

"K tebi me je pripeljala pot!<< je lajal pes. >>Z verige sem se odtrgal, a v gozdu se mi je stožilo po hiši in cloveku. Zagledal sem svetlo nit in sem šel za njo. K tebi me je pripeljala, ki sem ti hišico podrl. Naj ti pomagam zidati novo. Ce ti je prav, ostanem pri tebi in te bom zvesto varoval.<<

Kmalu sta sezidala hišico. In vse je bilo tako kot prej, le črna macka se ni vrnila. Morda zato ne, ker sedi pes pred hišo. Jelka jo še vedno caka. Zlato jajce je položila na vrh strehe, da bi macka ze od dalec videla, kje je njen dom.

20

KDO SE BO IGRAL Z MENOJ

V Mali ulici je od jutra do vecera živ-žav. Otroci se po njej lovijo, žogajo se ali pa se gredo vojsko, nekatere deklice so gospe in vozijo gor in dol po ulici vozicke s punckami.

V to ulico nikoli ne zavozi avtomobil, se kolesarji zapeljejo malokdaj sem. Tu so majhne hišice z vrtovi. Otroci se kar skozi okno pogovarjajo z mamami in mame vidijo, kaj njihovi otroci na ulici delajo.

Med temi otroki živi cisto majhna deklica Pika. Vsako jutro pride s pručko, postavi si jo sredi ulice in gleda, kako se otroci igrajo. Kadar se zgodi kaj smešnega, se na glas smeji, kadar pa se otroci stepejo, pribeži k mami in rece: >>Poglej, mama, stepli so se!" "To ni nic hudega," ji rece mama in Pika se vrne na ulico.

Vsi otroci v ulici hodijo že v šolo, Pika pa se ne ve, koliko je stara, ne ve, kako se morajo pogovarjati gospe, na skiroju se zelo slabo vozi, v vojski se ne zna umakniti sovražniku, žoge nikoli ne ujame in tudi loviti se se ne zna. Saj ni nihce rekel, da se ne bo z njo igral, pa se vendar z njo nihce ne igra.

Zgodijo se tudi cudne reci.

Mama vidi, da se Pika na prucki sredi ulice dolgocasi. Odhiti na vrt, utrga lepo rdeco rožo in jo nese Piki. Pika se rože zelo razveseli.

>>Rožica!<< rece in jo poduha, "diši!" Potem jo ogleduje. Pride mimo velik fant. >>Pokazi mi rožo!<< rece in Pika mu jo da v roke, fant pa z rožo odide in trga listek za listkom.

>>Vzel mi jo je,<< se razžalosti Pika. Praznih rok obsedi na prucki.

Mama vse vidi in ji prinese loncke in lopatico. >>Delaj potice!<< ji rece.

"Tudi za tebe bom naredila eno!" ji obljubi Pika. In Pika dela potice. Mimo prideta Toncek in Tinka. Hitro si loncke

21


razdelita, tudi lopatico ji vzameta in receta: "Pika, umakni se! Veliko prostora potrebujeva, ker bova naredila veliko potic."

Pika gleda od dalec, kako Toncek in Tinka mesita potice iz peska. Navelicata se. Lončke potocita po ulici, da pojejo: pink-ponk-pink, lopatico pa pustita v pesku. Pika hiti in lovi loncke, poišce še lopatico in odide k mami.

"Mama, igraj se z menoj!" jo prosi.

"Ne utegnem. Kosilo kuham," ji odvrne mama. Pika dolgo molci. Počasi odide na vrt, vzame skiro in se zapelje na ulico. Ulica je prazna. Otroci so odšli v šolo. Pika se pelje mimo his in vrtov. Pripelje se do Velike ulice, kjer drvijo avtomobili. Pazi, pes iz Male ulice, pa klice Piko: "Hov, hov, kam greš?"

"Nihce se ne igra z menoj," mu pove Pika. "Dalec bom šla, v Tivoli. Tam je vec otrok kot v Mali ulici," in se zapelje po Veliki ulici med avtomobile in kolesarje.

Pazi gleda za Piko in laja, potem pa jo ubere za njo. "Hov, hov, hov-s teboj pojdem, ce že moraš iti!" in zvesto tece ob Piki, ki se vozi med avtomobili. Seveda hite vsi mimo nje in je prav cudno, da je nihce ne podre.

Prideta do tramvajske proge. Nekaj časa vozi Pika lepo ob tirnici, potem pa ji skiro zdrsne v tir. Pika pade, a se hitro pobere, skiro pa se zatakne, da ga ne more premakniti. Pazi se vrti okoli nje in se ozira po progi, kjer se bliža tramvaj. Tramvaj zvoni, zvoni, a vse zaman. Pika in Pazi ostaneta na progi. Pazi stopi pogumno pred Piko in laja v tramvaj, ki je že cisto blizu. Tramvaj se ustavi, sprevodnik izstopi, izstopijo tudi potniki in vsi se zgrnejo okoli Pike in Pazija. "Kaj se je zgodilo?" vprašujejo. Pride milicnik in napravi red. Potniki se vrneJo na tramvaj, medtem pa izvlece milicnik skiro iz tira in ga postavi na plocnik. "Po plocniku vozi, otrok!" rece Piki, Paziju pa zažuga: "Pazi nanjo!" Pozneje pa mu bo zelo žal, da ni Pike povprašal po imenu in jo odpeljal domov.

Pika vozi sedaj po plocniku in Pazi teka ob njej. Nic vec se jima ne mudi. Izložbe so polne najimenitnejših reci! V vsaki izložbi nekaj drugega. Igrace, bonboni, masleni kruhki, rdeci in modri ceveljcki, žoge, barvice, pisan papir. Tam pa cisto pravi

22


leseni konj! Vse polno ljudi gleda izložbo. Pika prime neko gospo za roko in jo prosi: "Dvignite me, prosim, da bom bolje videla!" Gospa jo vzame v narocje in ji razkaže se druge izložbe. Pika se ji takoj priljubi. "Kaj hodiš sama po mestu?" jo vpraša. "Nisem sama. Pazi je z menoj. V Tivoli greva, ker se doma nihce ne igra z menoj," ji pove Pika. Gospa jo postavi na tla, ji popravi lase s cela in odide. Pozneje pa bo gospe zelo žal, da ni vprašala Pike po imenu in da je ni odpeljala domov.

Pika in Pazi prideta na Okrogli trg. Sredi trga igra otroška godba na pihala, visoko cez trg pa je razpet napis: "Velike tekme-vabljeni vsi otroci!" Pika tega napisa ne zna prebrati, vidi pa veliko otrok v belih in rdecih oblekicah, ki se s skiroji vozijo okrog trga. Gledalci v parku jim klicejo: "Vo-zi! Vo-zi!"

"VidiŠ, Pazi, tu se bom lahko igrala!" se razveseli Pika.

"Hov, hov!" zalaja Pazi, Pika pa se zapelJe s skirojem med tekmovalce. A glej, neki decek jo ustavi in ji rece: "Premajhna si še! Stopi malo v stran in glej!"

Pika se umakne in potoži: "Tudi tukaj se nočejo igrati z menoj, ker sem premajhna."

"Hov, hov!" rece Pazi in jo za krilce potegne za seboj. "Pojdiva v Tivoli! Tam se igrajo tudi majhni otroci."

Samo še po Lepi ulici in čez železniški tir, pa sta v TivoliJu.

"Kdo se bo igral z menoj?" vprašuje Pika in išce otroke. A sonce zahaja in otroci hite domov. Pika in Pazi hitita na igrišce-igrišce pa je prazno. Vsi so odšli. Vse gugalnice so mirne, vrtiljaki stoje, klopi so prazne, cvetje na gredah se zapira.

"Kdo se bo igral z menoj?" vpraša tenek glas.

"Sem jaz to rekla?" se zacudi Pika.

"Hov, hov," zalaja Pazi. "Ti nisi nic rekla."

Išceta, kje je kdo, ki bi se se hotel igrati, in najdeta v pesku majhno leseno lutko."Lutka!" klice Pika: "Se boš igrala z menoj?"

"Tudi Pazi se bo igral z nama."

"Bom se. Najrajši se igram: Glejte vodico, kako se blešci!"

"Moralo bi nas biti vec," rece Pika in pomaga Luzki iz peska.

23


"Glejte vodico, kako se blešci!" recejo vsi trije, ko skoci Piki v narocje veverica z velikim kosatim repom in sede Lutki na glavo bela grlica.

"Zdaj nas bo pa dovolj!" se razveseli Pika in grlica mora sedeti v krogu, Pika pa teka z robckom okoli: "Glejte vodico, kako se blešci! Kdor se ozira, po hrbtu dobi!"

Igrajo se, da nic ne vidijo, kako je sonce zaslo.

24

"Zaspana sem!" zajoce Lutka. "V posteljo hocem!"

"V posteljo?" se spomni Pika na svojo posteljo in na mamo. "Pazi, domov moramo!"

"Hov, hov-domov!"

Odpravijo se proti mestu. Pika, veverica in grlica na skiroju-veverica zadaj, grlica spredaj na rocaju, Pazi pa zvesto tece poleg in nese v gobcu zaspano Lutko.

Na Tivoli pada noc, v mestu se prižigajo luci.


V tem casu javlja radio ze tretjic:

"Zgubila se je najmanjša deklica iz Male ulice. Ime ji je Pika in vozi se s skirojem. Izgubil se je tudi pes Pazi. Ce ju kdo sreca, naj ju pripelje na postajo Ljudske milice!"

Kako je zdaj žal tistemu milicniku, ki je srecal Piko na tranvajski progi, da je ni vprašal po imenu in je ni odpeljal domov! "Da se ji le ni kaj hudega pripetilo!" je želel.

Gospa, ki je popoldne dvignila Piko v narocje, da bi Pika bolje videla izložbo, je tudi poslušala radio. Rekla je, da vso noc ne bo mogla zatisniti ocesa, ce ne bodo Pike našli.

V Mali ulici so bili vsi na cesti. Kako je bilo otrokom žal za Piko! "Uboga Pika! Nismo se hoteli igrati z njo!" so rekli in hiteli so na vse strani, da bi jo našli. "Pika!" so jo klicali. Mama pa je rekla: "Upam, da se bo moja Pika vrnila," in si je brisala solze. "Morda jo bo Pazi pripeljal domov."

Ob železniski progi sta se veverica in grlica poslovili. Pika jima je obljubila, da se bo se veckrat prišla igrat v Tivoli.

Po razsvetljenih ulicah se pelje Pika domov.

"Pika! Naša Pika!" jo klicejo otroci. "Naš Pazi!" klicejo psa.

"Da sta le prišla!" si oddahne mama in si oddahnejo vsi v Mali ulici. Lutka se zbudi in pozdravi: "Dober vecer!" "To je lesena Lutka. Igrala se bo z menoj."

"Mi se bomo tudi igrali s teboj!" kricijo otroci, kajti Pika je zdaj najslavnejša oseba v Mali ulici.

Razburljive dogodke današnjega dne pa morajo vsi dobro prespati.

25

S N E Ž E N I M O Ž E K

Dedek je vrgel obrano novoletno drevesce v drvarnico in odšel. Drevesce je obležalo ob kladi in videti je bilo zelo siromašno. Nihce vec se ni zmenil zanj.

Zvecer je v drvarnico posijala luna, osvetlila drevesce in pri vrhu je našla snežnega možka iz vate. Otroci so bili vse obrali, le njega so pustili na drevescu. Luna mu je sijala tako dolgo v oci, da se je razjezil:

"Ce so me ze otroci zavrgli, mi daj vsaj ti, luna, mir. Zaspal bi rad." Zaprl je oCi, a luna je sijala v drvarnico. SneŽni moŽek ni mogel zaspati, spet je odprl oci in, ko je videl, da se mu luna smeji, je le malo manjkalo, da ji ni pokazal jezika. Ozrl se je po svojih gumbih na trebuhu, ki so se blešcali, in se cisto malo razveselil. Samozavestno je pogledal luno:

"Pregnala si mi spanec, a nic za to. Preštel bom gumbe na svoji suknji, mislim, da so dragoceni, ker se tako svetijo. Eden, dva, tri-eden, dva, tri. Za gotovo-trije so. Morda bo dovolj in, ce ne bo, bi dal se kapo z glave. A kaj ves ti o tem, kar premišljujem že vse dni od Novega leta sem?"

Luna se je zresnila. Rada bi zvedela, kaj neki takle sneženi možek iz-vate premišljuje. Še bolj mu je posvetila v oci, kajti nekateri samo komu v oci pogledajo in že vedo, kaj misli; snežni možek pa se za luno ni vež zmenil, razmišljal je:

"Nikoli ne bom pozabil Silvestrovega, tako lepo je bilo. Ko so prižgali svece na jelki, so se mi usta kar sama odprla - saj sem stal sredi najlepših steklenih kroglic, ki so se pozibavale po zelenih vejicah. Šele takrat sem se zavedel, ko je deklica s crnimi lasmi s prstom pokazala name in zaklicala: "Poglejte, snežni možek!" Zaprl sem usta in se zravnal, kakor je treba. Nekaj casa so me gledali, a deklica je našla mojega brata na spodnji veji jelke, vzkliknila je od veselja in vsi so

26

se ozrli tja. Ogledovali so si vse po vrsti in se veselili. Drobne luci z novoletnega drevesca so odsevale v njihovih oceh.

Mama je pazila, da bi se srebrne nitke ne vnele, tu in tam je se kaj popravila. Potem je stopila k darilom. "Poglejmo, kaj je pripravil dedek Mraz!" Vzela je v roke bel zavitek, povezan z rdecim trakom: "To je za babico!" Babica se je nasmehnila in sedla z darilom v naslonjac. Odvila je papir in našla v njem tople nogavice. Pogledala je vse okoli sebe in rekla: "Ne bo me vec zeblo v noge." Mama je vzela drugi zavitek: "To je za dedka." Dedek je vzel darilo in rekel: "Saj ne bi bilo treba." Potem pa se mu je kar smejalo, ko je našel v papirju lepo crno pipo.

,Za oceta,' je rekla mama in mu dala veliko kranjsko klobaso. Oce se je zasmejal: "Še danes jo boš skuhala!"

Deklica s crnimi lasmi, ki je prej pokazala s prstom name, je bila cisto tiho. Gledala je, kaj je dobil eden in drugi in tretji, in je bila v lice rdeca kot jabolko. Zdaj jo je mama poklicala in rekla: "To je zate." Dala ji je veliko belo škatlo in jo poljubila. "Hvala," se je tiho zahvalila deklica. Sedla je kar na tla in odprla škatlo. "Joj, joj, joj!" Vedno glasneje je vzklikala, ploskala z rokami in se smejala. Zaplesala je okoli škatle. "Jaz sem pa dobila puncko, jaz sem pa dobila puncko!" je prepevala. Nato jo je vsem pokazala. Puncka je bila lepa, imela je velike oci, rdeca usta, svetle lase in rdeco obleko. Deklica je plesala z njo po sobi in vsi so ju gledali in so bili srecni.

Tedaj je vzel oce zadnje darilo z mize in rekel: "Za našo mamo." Dobila je veliko volneno ruto. Skrila je lice vanjo: "Kako sem vesela!" Tako so si razdelili vsa darila in deklica je zlezla mami v narocje, oce pa je prijel mamo za roko, dedek je pomaknil svoj stol k babicinemu in tiho so gledali, kako so dogorevale svece na novoletni jelki. Tudi jaz sem bil srecen.

Nic nisem vedel, da imajo se nekoga v hiši. Mama je naenkrat postavila svojo deklico na tla in vprašala: "Kaj pa naša puncka? Niti ne oglasi se." Stopila je h košari v kotu, ki sem jo šele tedaj opazil, in vzkliknila: "Saj bedi, brca in gleda v luc, ki sije od novoletne jelke!" Pripeljala je košaro na kolesih k drevescu in videl sem v njej ležati dete. Roke je stegovalo

28

k marmi in se smehljalo. "Nic še ne razumeš, premajhna si," je rekla mama. Potem so postavili košaro s puncko nazaj v kot, vzeli vsak svoje darilo, mama je ugasila svece in rekla: "Pojdimo, caj je pripravljen!" Odšli so v kuhinjo in žal mi je bilo, ker so ugasili luc. Lep vecer je minil. Dolgo se niso privadile oci na temo. Gledal sem v kot, kjer je stala košara. Puncka je malo zastokala, da sem jo komaj slišal, potem je zaklicala: "Le, le, le..." in ker se ni nihce oglasil, je zajokala. Prestopil sem se, a se je takoj zamajala vejica in kroglice so zazvonile. Mirovati sem moral, dete pa je jokalo, da me je srce bolelo. Pocasi je utihnilo in zaspalo. Slišal sem, kako enakomerno diha. Cisto tiho sem poklical svojega brata na spodnji veji in ga vprašal:

"Si videl puncko v košari?"

"Sem," mi je zaspano odgovoril.

"Kaj praviš k temu, da ni bilo zanjo nobenega darila?"

"Mislijo, da še nic ne razume," je rekel in glasno zazehal.

"Prosim te, ne zaspi še! Pomagati mi moraš. Povej mi, kako naj razveselim puncko v košari?"

Brat je nehal zehati. "Da, kako?" je rekel.

"Najlepših snežink bi ji nasul v košaro, da bi se z njimi igrala," sem mu povedal, kakor sem mislil.

"Nic ne bo s snežinkami. Stopile bi se in dete zmocile," mi je odgovoril brat in prav je imel.

"Okoli naju visi vse polno igrac in sladkih piškotov. Dajva ji cokoladni rogljicek," sem predlagal.

"Kaj še! Samo mleko pije takole dete. Od cokolade bi umrlo," me je posvaril brat in gotovo je imel tudi prav. Starejši je od mene in nekoc je stal v trgovini na polici. Tam je slišal vse, kar so se ljudje pogovarjali.

"Veš kaj, vprašal jo bom, kaj bi rada imela!" Tedaj se mi je brat zasmejal: "Le kako, saj se ne zna govoriti. Dokler ležijo otroci takole v košari, se nic ne govorijo, samo brbljajo. Zdaj pa zaspiva, morda nama pride jutri kaj pametnega na misel." Spet je zazehal in menda je kmalu zaspal. Jaz sem pa gledal skozi okno v nebo; milijon zvezd je bilo posutih po njem in

29

želel sem si, da bi se utrnila cisto majhna zvezdica in padla prav meni v roke. To bi bilo gotovo najlepše darilo za dete v košari. Gledal sem v zvezde, štel sem jih in nisem jih mogel prešteti, prej sem zaspal.

Zbudil sem se šele zjutraj, ko je prišla mati nahranit dete. Držala je puncko v narocju in rekla: "Ti si naša sreca!" Gledala jo je in gledala, a na novoletno darilo se tudi zdaj ni spomnila.

Vsak dan sem potem poslušal, kako je dete v košari brbljalo, gledal sem, kako se je igralo s svojimi prsti in kako se je smejalo, ce je prišel kdo h košari. Mislil sem na darilo, a nic si nisem izmislil. Vsako noc sem gledal v nebo in cakal, kdaj se utrne zvezda, da jo ujamem za dete, in vedno sem prej zaspal.

Z bratom se nisem mogel nic vec pogovarjati, ker ga je deklica s crnimi lasmi hotela imeti za igraco. Dali so ji ga. Odhitela je z njim v kuhinjo, da me menda niti slišal ni, ko sem zaklical: "Na svidenje!"

In zdaj sem tu, še vedno privezan na vejico. Kamor pogledam, povsod so zložena drva, skozi okno pa mi sveti luna naravnost v oci. Prijaznejša je, a skrivnostna, in jaz postajam lahek, tako lahek, da bi kar poskocil, a ne morem nikamor. Privezan sem."

Luna se mu je smehljala, snežni možek pa je stegoval svoje male roke, da bi se cesa oprijel, kajti nekaj ga je gnalo naprej, a ni mogel z mesta.

Tedaj je prišla iz crnega kota majhna miška, zagledala se je v snežnega možka in možek je gledal njo. Potem pa, kakor da se je v hipu nekaj domišlila, je bila pri njem in že je pregriznila nitko, s katero je bil privezan na vejico. Izginila je v crni kot, od koder je prilezla, snežni možek iz vate pa se je skotalil z drevesca na tla. Še preden se je prav zavedel, ga je nekaj dvignilo na noge in ga gnalo naprej, preko drv na okno, skozi okno na vrt. Sijajno se je blešcal njegov klobucek iz srebrnega papirja in kot dragulji so se svetili gumbi na njegovi suknjici. Stopal je z velikimi koraki in bil je ves lahek. Hodil je po vrtni stezi, ki je bila pokrita s tanko plastjo snega,

30

in lahko bi se mu udiralo do kolen, a ni bilo videti niti stopinj za njim, kajti snežink se je komaj dotikal. Prišel je okoli ogla hiše do veznih vrat, ki so bila na stežaj odprta. Potegnilo ga je v vežo in po stopnicah, ki so se kopale v mesecini, da so bile videti cisto bele. Zadnja stopnica je bila v senci. Snežni možek je obstal, da bi se razgledal, a tedaj se je luna skrila in pustila hišo v temi. Snežnemu možku so moci pojemale in vedno bolj je cutil, da ima glavo, roke in noge iz vate. Niti premakniti se ni mogel vec. Ves utrujen je zaspal. Zjutraj so ga našli otroci, ko je ravno oci odprl.

"Glejte, snežni možek z novoletnega drevesca!" je zaklicala deklica s crnimi lasmi, dvignila ga je visoko nad glavo in poskakovala. V sobi ga je iznad glave spustila v košaro, mali puncki v roke. "Aj, aj, aj!" je reklo dete in ga stisnilo na mehko lice. Snežni možek je od srece za vselej pozabil, da je hotel

malo puncko obdarovati.

31

RUMENA TROBENTICA

Naša Jelka je vcasih pridna, vcasih poredna. Zelo veliko govori. Rekli smo že, da jo bomo postavili na polico namesto radia, a se boji, da bi s police padla. Morda ste jo že kdaj srecali. Stara je štiri leta in hodi v Trnovo po mleko. Spoznali jo boste po rdeci kanglici, po rdecem predpasniku in po rdeci pentlji v laseh. Zelo rada posluša pravljice. Beremo ji jih zvecer, preden zaspi.

Naj vam zdaj povem, zakaj se je tisto jutro, ko se je zbudila, razjokala.

"Mama in oce sta se zvecer namenila v kino, Jelko pa sta spravila v posteljo. Bila je zadovoljna, le to je se prosila, da bi ji pustili prižgano nocno svetilko. Rada bi se enkrat pregledala slike v knjigi "Pepelka". Ko je ostala sama, je obracala list za listom in obstala pri sliki, kjer leži Pepelka v prahu.

"Uboga Pepelka!" je rekla Jelka in ugasila luc. Bila je zaspana. Knjiga je obležala na odeji in belo se je svetila. Skozi okno je sijala luna in pred hišo je bilo svetlo kot podnevi. Bele krpe snega so ležale na crni zemlji. Od potoka sem je skakala s snežne krpe na snežno krpo drobna deklica. Cim bliže je prihajala, tem bolj se je svetlikala njena obleka. Ko je bila že cisto blizu, bi lahko videli, da je imela v roki rumeno trobentico. Z zadnje krpe snega je skocila na knjigo, ki je ležala na odeji. Skozi okno je prišla, kot da bi ne bilo šipe v njem. Bila je lepa in ljubezniva. Jelka jo je takoj spoznala, kdo je. "Ti si, Pepelka!" ji je rekla.

>>In ti si Jelka, kajne?<< jo je vprasala Pepelka.

"Sem, in cisto sama sem doma. Ne cisto sama. Tamle v sobi spi babica. Ali greš z menoj v kuhinjo? Tam imam vse igrace," je rekla Jelka, zlezla s postelje in dala Pepelki roko, da je laže skocila na tla.

32


Odšli sta v kuhinjo in sedli za Jelkino mizico. Pepelka je še vedno držala v roki trobentico in Jelka jo je vprašala: "Ali je že pomlad?"

"Da, pomlad je že in to je prva trobentica, ki je letos pokukala iz zemlje. Tebi sem jo prinesla," ji je povedala Pepelka.

Jelka je hitro poiskala med igracami loncek, nalila vanj vode in postavila trobentico v vodo. "Rožice imam zelo rada," je govorila, medtem pa poiskala ocetove copate. "Preobuj se, tvoji ceveljcki so mokri."

Pepelka si je obula copate, ki so bili tako veliki, da so se njene nožice kar zgubile v njih. Rekla je: "Hvala, zelo so topli." Pepelkine zlate ceveljcke je dala Jelka na pec sušit.

"Skuham ti caja," se je domislila in hitro postavila na svoj mali štedilnik loncek vode. Narezala je se malo korenja in rekla: "Kmalu bo zavrelo. Tacas se lahko pogovarjava."

"Da," je pritrdila Pepelka.

"Veš, zelo se mi smiliš, ker moras ležati v pepelu," ji je povedala Jelka.

"Ne, ne! Prav tako toplo posteljo imam kot ti. Odkar me je kraljevic odpeljal na svoj grad, me imajo vsi radi in imam vse kar mi srce poželi." ji je pojasnila Pepelka.

"To bom povedala mami. Ona mi vsak vecer bere, da ležis v pepelu. Zelo bo vesela, ko bo zvedela, da si srecna," se je Jelka razveselila in se vprašala: "Tudi plesati smeš?"

"Smem. Kadar sva s kraljevicem dobre volje, zapleševa in pleševa iz sobane v sobano."

Jelka zaploska in rece: "Kako lepa je ta pravljica! Veš, še eno pravljico poznam: Rdeco kapico. Strašni volk požre Rdeco kapico in babico in obedve prideta potem živi iz volkovega trebuha. To je zelo cudno. Ce bi bila jaz volk in bi pojedla babico, babica ne bi vec prišla ven!"

"Ti bi požrla babico?" se zacudi Pepelka.

"Ce bi bila volk, bi jo poŽrla," ji odgovori Jelka.

"Zakaj, ali je nimaš nic rada?"

33

"Imam jo rada, ampak vedno me krega, kadar ne spijem mleka."

"Babica ima cisto prav, ce te krega, kadar noceš piti mleka," rece Pepelka in Jelka popravi:

"No dobro, pa ne bom požrla babice. Ampak, ce bi jo volk vendar poþrl, ne bi mogla iz njegovega trebuha."

"Ce bi jo lovec reŠil, bi Že priŠla ven," rece Pepelka.

"To ni mogoce. Saj nima volk hiše v trebuhu," razloži Jelka.

Pepelka se zamisli in potem prikima: "To je tudi res. Zato naj volk nikar ne požre babice!"

"Poslušajva, ali caj že vre?" se naenkrat spomni Jelka.

"Nic ne slišim."

"Joj, ta lonec ima luknjo! Vsa voda je iztekla!" vzklikne Jelka.

In ker je Pepelka zelo ljubezniva, pravi: "Nic zato. Nisem žejna in ne lacna."

"Joj, joj!" vzklikne zopet Jelka. "Tvoji ceveljcki! Cisto majhni so postali. Kaj bo pa zdaj ?"

"To je zato, ker si jih postavila na vroco pec," rece Pepelka. A tudi zdaj se ljubeznivo nasmeje in rece: "Imej jih ti in igraj se z njimi. Zdaj pa pojdiva spat, utrujena sem."

Jelka postavi ceveljcke na mizico poleg loncka s trobentico, potem gresta v sobo. Ko zleze Jelka v posteljo, jo Pepelka pokrije, sama pa postaja vedno manjsa in manjša in postane tako majhna kot slika v knjigi, leže na knjigo in obe zaspita.

Ko se Jelka zjutraj zbudi, je na odeji se vedno knjiga in v njej naslikana Pepelka. Takoj se spomni na trobentico in na zlate ceveljcke.

"Trobentica, trobentica!" zaklice, ko odpre vrata v kuhinjo, a na mizi ni ne trobentice ne zlatih ceveljckov. Takrat se Jelka razjoce in med jokom pravi mami: "Pepelka mi je prinesla rumeno trobentico in zlate ceveljcke, zdaj jih pa ni."

Mama jo objame in rece: "Otrok ti ubogi, saj se ti je le sanjalo. Cisto si Že zmešana od teh pravljic!"

34

"Nisem!" zahlipa Jelka in si obriše solze.

Mama ji oblece rdec predpasnik, zaveze rdeco pentljo v lase in Jelka odide z rdeco kanglico v roki v Trnovo po mleko. Ko se vraca z mlekom, zagleda sredi travnika, kamor je najbolj sijalo sonce in kjer dalec naokrog ni bilo nobene krpe snega

vec, rumeno zvezdico. Ko pride bliže, vidi, da je to rumena trobentica. Utrga jo in nese mami. Vso pot ji klice: "Mama, res je pomlad! Našla sem trobentico!"

36

SMETANA

Nežika je bila srecna deklica. Nic drugega ni imela kot belo racko z rdecim kljunom. Vcasih je prišla k njej Laura, ki ni bila tako srecna. Imela je vsega prevec, zato se je dolgocasila. Z Nežiko pa sta sedli v travo pred hišico in gledali, kako plava v potoku bela racka z rdecim kljunom.

Nekoc je povabila Laura Nežiko k sebi. Nežika je bila povabila vesela in je šla. Prišla je v lepo in veliko hišo, a ko je gledala okoli sebe, se ji je noga ustavljala. Ni vedela, kam naj se obrne. Vec vrat je bilo na stežaj odprtih v velike sobe.

"Laura!" je poklicala in njen glas je plašno vztrepetal v gluhem prostoru. Laura je takoj prišla. Stopala je neslišno po mehki preprogi, potem pa je prijela Nežiko za roko in ji rekla:

"K babici te odpeljem, tam imam svoje igrace." in jo je vodila skozi sobe. Vrata so se odpirala in zopet zapirala za njima. Vsaka soba je bila drugacna, ena v modrem, druga v zelenem, a v nobeni ni bilo cloveka. Šesta soba je bila majhna in mracna. Tu je sedela v velikem gugalnem stolu Laurina

babica. Bila je majhna in vsa siva.

"Babica, z Nežiko se bova igrali," je povedala Laura.

Babica je pogledala Nežiko, se zagugala na stolu in ni nic rekla. Komaj sta z Lauro sedli k igracam, že je babica srdito pozvonila z zvonckom. Tisti hip je prinesla kuharica na pladnju tri skodelice smetane. Pladenj je postavila na mizo in odšla. "K mizi!" je rekla babica. Nežika je sedla poleg Laure in se veselila sladke smetane.

Babica je smetano razdelila. Pred Lauro je postavila eno skodelico, pred sebe dve. Nežiki pa ni ponudila nic. Nežika je gledala svoje roke in ji je bilo žal, ker jih je prezgodaj položila na mizo.

37


Laura in babica sta smetano pojedli in Nežika se je poslovila in odšla domov. Vso pot do doma jo je bolelo srce. Pogledala je v potok za belo racko, a racka jo je že cakala na hišnem pragu. Veselo je zakrilila s perutmi, ko je zagledala Nežiko. Takoj je spoznala, da je Nežika žalostna.

"Ga, ga, ga?" jo je vprašala.

"Kaj bi spraševala!" jo je mirila Nežika. "Nic ni."

"Ga, ga, ga?" ni prenehala racka in gagala je tako dolgo, da ji je Nežika vse povedala.

"Ga, ga, ga?" je zopet vprašala racka, ker bi rada vedela, ali bi Nežika zelo rada jedla smetno.

"Zadovoljna sem s kavo in ne sprašuj me vec, ker nisem žalostna zaradi smetane."

"Ga, ga, ga!" je zdaj rekla racka, ker je Nežiko razumela.

Drugo jutro se je bela racka z rdecim kljunom odpravila na trg. S seboj je vzela loncek. Vrnila se je opoldne s polnim lonckom smetane.

Nežika je razdelila smetano v tri skodelice. Pogrnila je mizo in povabila Lauro. Vse tri, Laura, Nežika in bela racka so se posladkale s smetano. Bile so dobre volje in so rekle, da ni nikjer tako lepo kot v Nežikini hišici, ki ima ena vrata in eno okence.

39

RDECE-CRNO KOCKASTA OBLEKA

Anka in njen oce sta imela v skrinji svoje najvecje bogastvo-belo obleko z velikimi rožami. To obleko je nosila Ankina mama, ko je se živela.

Oce je vedno pravil: >>Anka, ko bos velika, bo obleka tvoja.<<

Tega se je veselila in rada bi imela dosti oblek, imela pa je eno samo rdece-crno kockasto. Ko je bila nova, je bila mehka in topla in Anki je pristajala, da bi ji lepše ne mogla. Zavezala si je rdeco pentljo v lase in se pogledala v šipo na oknu. Sama sebi se je nasmejala in odhitela preko zelenega travnika in mimo cvetocih cešenj v šolo. Zaradi nove obleke je bila vesela in mislila je, da je vse okoli nje prav tako veselo.

Na šolskem hodniku je srecala ucitelja, odprla mu je vrata v razred. Ankini sošolci so vstali in pozdravili. Vsi so v tistem trenutku mislili nekaj svojega. Anka je mislila na svojo novo obleko, zdravnikovi Zori se je zaradi nje nevošcljivo povesil nos. Metka je v mislih deklamirala pesem: >>Oj, ta mlecna kaša!" Janez je videl samo ucitelja, zvesto ga je gledal in se ze veselil, kako bo znal odgovarjati na vprašanja. Tudi Nežika je videla samo ucitelja. Imela ga je rada in srce se ji je krcilo, ker je bila v njenem zvezku za domace naloge velika crna packa.

Sedli so in ucitelj se je pripravljal, da bi jim nekaj važnega povedal. Stopil je tik pred prvo klop, vsakega po vrsti pogledal, potem pa rekel:

>>Dragi otroci! Med vami sem bil vedno vesel, ker ste me poslušali in ste se pridno ucili. Mislil sem, da bom se dolgo med vami, da bom videl, kako boste rasli, a moram se posloviti. Odhajam dalec in nic ne vem, ce se bom kdaj vrnil.<<

Joj, kako tiho je postalo. Ucitelj je stopil k oknu in otroci so strmeli vanj, potem pa so vsi hkrati odgovorili: >>Ostanite

40

pri nas!" a že so vedeli, da njihova prošnja ne more biti uslišana.

"Ker sem danes zadnjikrat med vami, se bomo ucili, kar vam je najljubše," je rekel ucitelj.

"Zapojmo!" je zaklicala zdravnikova Zora. Zares so zapeli ko so koncali, je ucitelj vprašal Anko: >>Zakaj nisi pela?" "Ker me v grlu stiska," je povedala in v oceh je imela solzo.

bi je ne videli, si jo je obrisala.

Zvecer, ko je legla spat, je še pogladila rdece-crno kockasto obleko in rekla: >>Moja ljuba obleka, kadarkoli te bom oblekla, se bom spomnila svojega ucitelja in nikoli ne bom pozabila, kar nas je lepega ucil.<< Prišel je drugi ucitelj in otroci so hodili kot prej v šolo. Dnevi so minevali in Anka je bila zadovoljna. Ko je že minilo leto, je zdravnikova Zora opazila, kako je Ankina obleka oble-

41 dela, kako je tanka in se že mocno trga. Nekoc v odmoru je rekla, da ne bo vec sedela z Anko v isti klopi. "Tisti, ki hodijo strgani v šolo, naj sede v kotu, v zadnji klopi.<<

Tisti dan je Anka zaradi svoje strgane obleke mislila, da je vse okoli nje žalostno.

Zvecer je stopila z obleko k oknu. Gledala je, kako se prepletajo v njej rdece in crne niti kot veselje in žalost. Pogledala je v nebo, ki je rdece žarelo v zahajajocem soncu. Preko travnikov je zapihal veter in Anka mu je prepustila obleko. >>Odnesi jo dalec med oblake!<< je klicala vetru. "Samo veselih šolskih dni bi se rada spominjala,<< je rekla sama sebi in veter je odnesel obleko dalec med oblake.

V beli srajcki je stala Anka pri oknu. Ko jo je oce ugledal, je odprl skrinjo in ji dal materino belo rožnato obleko.

Ankina kockasta obleka pa plava se danes med rdecimi oblaki.

42

JAMA TREH BRATOV

V naši deželi je velik crn gozd. Tam rastejo smreke in dvigajo svoje vrhove visoko v nebo. Iglice, ki se osipajo z njihovih vej, pokrivajo tla kot debela mehka preproga. Iz tal štrlijo bele skale in okoli njih sijejo majhni plamencki - ciklame.

V tem gozdu je Jama treh bratov. Ljudje jo dobro poznajo, posebno dobro jo pozna Polonica, deklica iz vasi. Rada hodi v gozd, kjer gleda, kako se lovijo veverice po drevju, poslusa žolne, ki trkajo po deblih, in si natrga šopek ciklam. Nekajkrat jo je že pot zapeljala globoko v gozd, kjer je tiho in mracno. Tla se zacenjajo dvigati in tam je vhod v Jamo treh bratov. V jami je temno, zato se oprijemlje Polonica mokrih sten in pazi, da ne zdrsne po mokrem kamenju. Jama se pocasi razširi. Ima lepo zaokrozen strop, ki ga je voda razjedla in napravila v sredi majhno okence, skozi katero se sveti košcek neba, in skozi to okence strmijo iz jame v nebo trije kamniti stebri, ki jim pravijo ljudje trije bratje. Bledi in mrzli so in široki tako, da bi jih clovek težko objel. Kdor potrka po njih,

mu oglasijo. Zazvonijo kot zvon. Polonica jih rada posluša. Vendar ji postane cudno hladno in obide jo otožna misel: "Niti travice ni, ki bi pokrila golo kamenje v tej jami."

Zato je natrgala nekoc velik šopek ciklam in odšla z njim v jamo. Ko pride do treh bratov, razsuje cvetje po tleh. Tedaj cisto poleg nje zaprasketa in prižge se drobna iskrica in kmalu presketa po vsej jami in iskrice se prižigajo povsod. Prelivajo se v belo svetlobo in po stenah zažari kamenje, s stropa vise ledene svece in trije kamniti stebri so trije mladi možje.

"O!" vzklikne Polonica.

"Oooo!" zateglo odgovori odmev in v ledenih svecah zazveni. "Polonica!" spregovori prvi brat.

43

"Polonica!" receta še druga dva. Polonica se še bolj cudi. "Kdo ste?<< vpraša.

"Trije bratje smo," odgovori eden za vse tri. "V tej jami smo se rodili in v njej živimo že stoletja. Prihajala si k nam v temo in mraz. Hrepeneli smo po svetlobi in ne zaman. Prinesla si nam cvetje in ko so se njegovi nežni listi dotaknili naših tal, je kamenje vzcvetelo. Poglej, vsak kamencek žari!<<

Zazveni v ledenih svecah in skrite gosli zapojejo.

"Bodi naša plesalka!" prosijo trije bratje Polonico.

"Rada!" rece Polonica, zaploska z rokami, zapleše in trije bratje se pocasi vrte v krogu. Polonica ne ve, kako hitro mineva cas. Pleše in ne ve, kako dolgo ze pleše. Trije bratje ji govorijo: "To je naš najlepši dan. Hvala ti!"

V ledenih svecah zveni vedno tiše, trije bratje se ustavijo, svetloba ugasne, obstane tudi Polonica.

"Tvoje cvetje na tleh je zvenelo in mi ugašamo. Le en kamen še žari. Vzemi ga, da ti bo svetil domov. Znocilo se je že," rece eden izmed treh bratov.

Polonica vzame kamen, ki še malo sveti. >>Lahko noc! << zašepeta in ko utihne njen šepet, je v jami spet vse tako kot prej.

Polonica tece vso pot do doma, ker jo je strah noci v gozdu. Še preden pride domov, kamen ugasne. Polonica ga shrani za spomin na dan, ko je v Jami treh bratov kamenje cvetelo.

45

TETA JOCE

Tisti, ki so jo poznali še kot mlado deklico, so pravili, da je bila lepa. Jokala pa je že takrat. Mati in oce sta ji zgodaj umrla. Ostala je sirota, sama v hišici. Jokala je za starši in hodila na grob rože sadit. Ko so se rože prijele in se lepo razcvele, se je malo potolažila. Podnevi je delala na vrtu in na njivi, da je imela kaj jesti, ob vecerih je posedala na hišnem pragu. Gledala je, kako se noci in kako se na nebu prižigajo zvezde. Poslušala je, kako potok žubori in kako gozd sumi. Kadar je priplavala med zvezde na nebu se luna, je bilo tako lepo; da so deklici solze kar same tekle po licu. Jokala je, ker je bila na tem lepem svetu sama. Vcasih je kdo prišel k njej, a ko je videl njene objokane oci, je kmalu odsel. Ljudje imajo radi vesele ljudi. Sama ni hodila nikamor, ker je bila plašna kot srna v gozdu.

Kmalu je prišla tista pomlad, ko bi bil cas, da bi se omožila. Prišel je kovac in jo je hotel vprašati, ce bi ga vzela za moža, a mu ni niti vrat odprla. Ko je odšel, je dolgo gledala za njim in solze so ji tekle po licih. Potem se je obrnila in si rekla: "Nocem kovaca, muzikanta bi rada imela, fanta s harmoniko, da bi mi igral, vriskal in pel.<< Pomlad je minila, a fanta s harmoniko ni bilo. Posedala je na hišnem pragu in jokala.

Vcasih je kdo v vasi vprašal: >>Kaj dela sirota?" In kdor jo je videl, je odgovoril: "Joce."

Minila je že druga pomlad in se nekaj po vrsti jih je minilo. Sirota ni bila nic vec mlada. Še vedno je posedala na hišnem pragu in poslušala, kako žubori potok. Fanta s harmoniko ni vec cakala.

Minilo je še nekaj pomladi. Cisto se je že postarala in vsa osivela, le njene oci so bile se vedno modre kot jezero, v ka-

46

terem odseva nebo. Njene mladosti se ni nihce vec spominjal. Ker je vedno jokala, so ji pravili teta Joce. Ce ni sonce prav moCno sijalo, je teto JoCe zeblo. Zapirala je v hiŠico, kuhala si je kavo in jokala. Nekega veCera si reKla: "Kar umrla bom. Prevec sem sama."

Še preden je izrekla to do kraja, se je necesa domislila. Obrisala si je solze in si pricela delati puncko iz cunj. Ko jo naredila, jo je se lepo oblekla. Nato si jo je ogledala od

vseh strani. "Kako si lepa!" ji je govorila. "Pri meni boš. Kuhala ti bom kavo in pekla kolace. Morda si bom kdaj izmislila kakšno pravljico, potem ti jo bom pripovedovala vsak vecer." Vzela jo je v narocje in vedno lepša se ji je zdela. Dolgo jo gledala, tako dolgo, da je puncka iz cunj spregovorila:

"Mama." To je rekla potem se veckrat. Teta Joce ni vec jokala. Pestovala je puncko in ji šivala obleke.

47

MOJA RISANKA

Ker sem, risala po mizi, po stolu, po steni in po tleh, je zbral oce iz vseh predalov svoje pisalne mize papir in ga zvezal v velik zvezek.

"Tu imaš risanko," mi je rekel. "Ko boš porisala to, dobiš drugo. Samo naj te ne vidim vec, kako rišeš po mizi in po tleh!"

Risanka je bila velika, jaz pa majhna, da sem jo komaj dvignila in položila na stol. Pristavila sem si prucko in sedla.

Prvi list v risanki je bil najlepši. Cisto gladek je bil in bel. Nanj sem narisala svojo Metko. Ker je bil list velik, sem ji narisala veliko glavo, tako veliko, da je ostalo prostora samo se za noge. Ker ji nisem narisala nog in obleke, je rekla mama, da je zanic. Pa je bila vendar najlepša puncka.

Na drugi list sem narisala našo hišo. Zacela sem v pralnici in drvarnici. Mama pere, dedek pa drva seka. V kuhinji babica kuha in skozi okno se kadi sopara. V sobi se oce uci. Nad kuhinjo stanujejo Marjanca, Nataša in njun pes, nad našo sobo pa stanujeta Andrej in mucka. Na vrhu je podstrešje in streha.

Pri kosilu, ko smo bili vsi zbrani okoli mize, sem pokazala to risbo naši družini. Mislila sem, da je zelo imenitno, ker imam veliko risanko in ker sem narisala našo hišo. Naša družina pa je ogledovala risbo z vseh strani in se smejala. Rekli so mi, naj kar rišem.

Ker je babica skuhala tisti dan cmoke, sem rekla, da bom narisala v risanko se cmok in ga bom vsega posula s sladkorjem. Cmokov sem se najedla, narisati pa sem jih pozabila, ker sem šla z mamo in sestrico na sprehod.

Smela sem voziti vozicek s sestrico, ampak samo po plocniku. Zelo sem morala paziti, da ni zdrknil vozicek na cesto.

48

Cesta pa je lepa, gladka in široka. Sama, brez vozicka, nisem smela na cesto.

Zvecer, tik pred vecerjo, sem narisala sprehod. Avtomobili drve po plocniku, otroci pa se love po široki cesti. Tam vozim tudi jaz svojo sestrico in mama me gleda skozi okno.

Ko me je oce spravil spat, mi je rekel, da se bom morala držati prometnih pravil, cetudi je cesta široka in so plocniki ozki.

Takoj sem zaprla oci, da bi se mi nekaj lepega sanjalo.

In potem je bila nedelja. S teto sem si šla ogledat cirkus. To je bil velik cirkus in gledalcev je bilo toliko, da nisem nic videla in sem se bala, da me ne pohodijo. Teta me je morala vzeti v narocje. Sedeli sva cisto zadaj pod platneno streho na majavi klopi. In prav k nama je prišla velikanska zebra in stresla svoje sklepetave celjusti nad mojo glavo. Zelo sem se ustrašila, potem pa sem videla, da to ni bila prava zebra, ampak dva moška, ki sta se pokrila s crtasto odejo. A v kletki je rjovel pravi lev in krotilec mu je dajal kocke sladkorja. Konji so bili lepi in so hodili po dveh nogah, se lepša pa je bila plesalka na vrvi. Visoko visoko pod streho je bila napeta vrv in po njej je plesalka poplesovala z dežnikom v roki. Ta dežnik je bil svetlo moder soncnik.

Na to plesalko sem dolgo mislila. Tudi narisala sem jo. Mama me je potem vprašala, zakaj sem ji narisala dva soncnika. Povedala sem ji, da zato, ker je bil prvi soncnik grdo narisan.

Sploh je bilo v moji risanki vedno vec risb. Vse, kar sem videla in slišala, sem narisala. Tudi izmislila sem si kaj. Tako sem si izmislila, da jezdi moj oce na belem konju, in ker je bilo to zelo lepo, sem narisala še enega konja in na tem sem jezdila sama. Jezdila sva preko zadružnih travnikov in trava je segala konjema do kolen. Med travo so se zibale ivanjšcice.

Drugo nedeljo sva šla z ocetom zares na travnike. Tja sva se peljala s kolesom in nabrala sem velik opek ivanjšcic. Še nekaj rožic sem hotela utrgati, tedaj pa sem zagledala, kako se nama bliža ženska v rumeni obleki. Glasno je govorila sama

50

seboj in pricela hoditi okoli naju. >>Da, da, saj sem rekla. Tako bo in nic drugace,<< je ponavljala. Prijela sem oceta za roko in odšla sva. Vprašala sem ga, kdo je ta ženska. >>Malo je zmešana," mi je rekel in mene je postalo strah. Niti narisati je nisem mogla. Zdaj pa mislim, da sploh ni bila zmešana, le dolgcas ji je ,morda bilo in je le zato govorila sama s seboj. Ko sem sedela pred hišo na svoji prucki, je prišla k meni, naj jo narišem. Narisala sem jo in jo vso pobarvala z rumeno barvo. Prosila me je, naj ji dam risbo za spomin. Odtrgala sem list iz risanke h ji ga dala. Spravila ga je v torbico in odšla. Spet je govorila: >>Da, da, tako bo in nic drugace!<< In je tudi bilo. Vsi, ki sem jih kdaj narisala, so prišli. Prosili so me, naj jim dam risbe za spomin. Tudi plesalka iz cirkusa je prišla. V zahvalo za risbo mi je dala majhnega polivinilastega zajcka. In milicnik je prišel. Rekla sem mu, da ga nisem nikoli risala, a želel si

samo tisto risbo, kjer se otroci lovijo po cesti in po plocnikih drvijo avtomobili. Rekel je, da je srecal že veliko otrok, si tudi žele tako spremenjen cestni red, in morda se bo

dalo kaj napraviti.

Marjanca, Nataša in Andrej so tudi prišli. Prosili so za

risbo naše hiše. Ker sem imela samo eno, sem jo pretrgala na po1 in vsak je odnesel svoje stanovanje.

Veliko jih je se prišlo; še dobro, da nisem narisala cirku-

škega leva!

in vsakemu sem odtrgala list iz risanke. Ostala mi samo še slika moje Metke. To mi je dal oce v okvir in obe-

sila sem jo v kuhinji v svoj koticek. Od moje risanke so ostale samo platnice.

Vceraj pa me je oce vpisal v šolo. Kupil mi je zvezek, ci-

tanko in tudi novo risanko.

51

MUCA COPATARICA

V Mali vasi so majhne hiše in v vsaki hiši so otroci. V pisanih srajckah so in obuti v rdece in modre copatke. Vse hiše v vasi so bele, vse strehe na hišah so rdece, vsa okna imajo zelene naoknice, dvorišca so pometena in cesta je gladka. Vse je v najlepšem redu, le otroci so neredni. Zvecer, ko ležejo spat, nikoli ne pospravijo copatk za seboj. Drugo jutro jih išcejo pod mizo, na stopnicah, v vozicku, med drvmi, v žepu ocetove suknje; in po dolgem iskanju najdejo eno copato v kuhinji, drugo v sobi.

Neko jutro pa, ko so že v vseh hišah v Mali vasi kuhali zajtrk, je Janezek zaman iskal svoje copate. >>Mama, kje so moji copati?<< je vprašal.

"Ce jih nisi zvecer pospravil, ti jih je odnesla muca," je odgovorila mama.

"Mama, kje so moji copati?" je klicala Špelca v sosednji hiši.

"Ce jih nisi zvecer pospravila, jih je odnesla muca,<< ji je rekla mama.

"Mama, kjer so moji copati?" je vprašal Tine v tretji hiši.

"Muca ti jih je odnesla, ker jih nikoli ne pospraviš,<< mu je odgovorila mama.

"Mama, kje so moji copati?" je vprašala Tonka in mama ji je odgovorila: "Muca jih je odnesla."

V vsej vasi je dišalo po sladki kavi in otroci so bili lacni. Kar bosi so posedli k mizi. Napili so še tople kave, potem pa je Janezek stopil na prag in zaklical cez cesto: >>Špelca, pridi k meni!<<

Špelca je takoj pritekla na prag in rekla:

"Saj bi rada prišla, pa ne morem. Muca mi je odnesla copate. Pridi ti k meni!<<

52

"Ne morem,<< je rekel Janezek. "Muca mi je odnesla copate."

>>Tine!<< sta klicala Janezek in Špelca, "pridi k nama!"

Tine je pritekel na prag in odgovoril: "Muca mi je odnesla copate."

Še Tonka je prišla na hišni prag. Tudi njej je muca odnesla copate. V vseh hišah so odpirali vrata in vsi otroci so prišli bosi na prag. "Muca mi je odnesla copate!" so klicali drug drugemu. Prestopali so se z noge na nogo, ker jih je zeblo. Potem pa je posijalo sonce in otrokom je bilo toplo. Bosi in v pisanih srajckah so prišli na cesto. Spraševali so se: >>Kam je odnesla muca naše copate?"

"Poišcimo mucin dom!" je rekel Jurcek. In so šli.

Zavili so s ceste in hodili po rosni travi, prišli so do gozda in so šli kar naprej. Hodili so po mahu, poslušali so pticje petje in pripogibali grmicke, da bi našli mucin dom.

Sredi gozda so našli belo hišico z rdeco streho. Okna so bila polna rož, na vratih pa je bil napis: "Muca copatarica."

Muca je otroke slišala in jim odprla vrata.

"Ljubi otroci, kaj bi radi?"

"Copate," so prosili otroci.

Nato jih je povabila v hiško. V hiški so bile police in na policah modri in rdeci copatki. Kaksen red je bil v hiški! Otroci so umolknili.

"Vsak naj vzame svoje copate," je rekla muca copatarica.

To pa ni bilo lahko. Copatki so bili ocišceni in zakrpani, a potrgani gumbi spet prišiti. Otroci so jih komaj prepoznali.

Bobek, najmanjši med otroki, pa svojih copatk ni našel. Vsi otroci so bili ze obuti, on pa jih je se vedno iskal.

"Ce copatk ne najdeš, boš moral bos domov," mu je rekla muca copatarica. Bobka je zeblo v noge in na jok mu je šlo. Njegovi copatki so bili raztrgani, na polici pa ni bilo strganih copatk.

Otroci so že odhajali iz hiške in Bobka je vedno bolj zeblo. Muca copatarica pa mu je odgovorila: "Bos boš sel domov."

54


"Prehladil se bom," je rekel Bobek in muci se je zasmilil. "Najbolj nereden si, a najmanjši in bi se nemara res prehladil, ce bi hodil bos," mu je rekla in mu prinesla copatke. Bili so zakrpani in cisti.

~Ko bo zapadel sneg, ti sesijem nove,<< mu je obljubila. To so slisali tudi drugi otroci. Obrnili so se in prosili: >>Meni tudi! Meni tudi!<<

Muca copatarica jim je pomahala in rekla: "Tudi vam jih sešijem!" Zaprla je hiško in gledala skozi okno, kako so otroci v pisanih srajckah in v rdecih in modrih copatkah hiteli domov. Zadnji je tekel Bobek.

Danes sneži in muca copatarica šiva copate za otroke iz Male vasi. Z zajcjo kožo jih bo podložila, da bodo toplejši.

Kdo ve, ali jih bodo otroci pospravili, ko pojdejo spat?

55

MOJ DEŽNIK JE LAHKO BALON

Ob potoku je široka trata, na trati je bil razpet majhen rumen dežnik in ta dežnik je bil Jelkin šotor. Jelka je skakala okoli šotora in se žogala z rdeco žogo. Žoga je bila cisto nova in zanjo so se dedek, babica, mama, oce in teta zelo bali.

"Pazi na žogo!" so rekli Jelki, ko jo je odnesla na travo.

>>La, la, la, la!<< je Jelka pela, metala žogo visoko v zrak in jo lovila. Potem je vrgla žogo tako visoko, da je ni mogla uloviti. Žoga je padla v potok in potok jo je odnesel s seboj.

Skozi okno v hiši so gledali dedek, babica, mama, oce in teta. "Jelka kje imaš žogo?" so jo vprasali. >>Padla mi je v vodo,<< je odgovorila Jelka in sedla v svoj šotor. Dedek, babica, oce in teta so grozece dvignili kazalec: "Nic nisi pazila na žogo!" Jelka je prijela svoj šotor za kljuko in si ga poveznila na glavo. Zaprla je oci, da bi ne videla hudih obrazov, ki so gledali iz hiše.

Za zaprtimi ocmi je bila cisto sama, le svoj rumeni dežnik je krepko držala za kljuko.

"Moj dežnik je lahko balon!" je šepetala.

Dežnik se je napel in se se bolj vzbocil. Dvigal se je in Jelka je trdno mižala. Dobro je slišala, kako so se spodaj zacudili: >>Kam gres?<< Hiteli so na cesto in gledali, kako jo je napeti rumeni dežnik nesel med bele oblake.

>>Kar tako brez vprašanja je šla,<< je rekel oce.

Jelka je odprla oci šele nad mestom. Velike ljubljanske hiše so bile cisto majhne. Med hišami je videla štirioglata dvorišca. Na nekem dvorišcu je bila visoka skladovnica drv, tako visoka, da jo je obsijalo sonce. In tam na vrhu je sedela macka in se grela. Tu in tam med hišami in ulicami je bila zelena krpa trate. Sredi tratice je stal lesen konjicek in fantek je jezdil na njem v izmišljeno deželo. Po cestah so se vozile

56

škatlice, to je bil najbrž tramvaj. Ob hišah so mrgolele crne pike;to so bili Ljubljancani. S strehe so zleteli beli golobi in se dvignili cisto k Jelki in jo obletavali. Klicala jih je: "Golobcki! "

Potem so se spet spustili na strehe, Jelka pa je plavala dalje. Obkrožila je Ljubljanski grad in pomahala otrokom, ki so se tam lovili. Zacudili so se, ko so jo zagledali takole plavati po zraku. Stopili so na klop in splezali na obzidje, da bi jo bolje videli. Stegovali so roke k njej in jo klicali, Jelka pa je obrnila svoj balon proti neboticniku.

Tam so na terasi ljudje pili crno kavo. Vsi so se dvignili s stolov, ko so jo zagledali. Bili so navdušeni. Jelka z rumenim dežnikom na nebu! To je bila lepa slika. Tudi sonce je sijalo, da je bil pogled se lepši.

Splavala je proti Tivoliju. Pocasi se je spušcala k zemlji in pristala na cvetlicni gredi. Toda to ni bil Tivoli in to niso bile rože. To je bila dežela Klobucarija in na gredah so rasli klobuki. Kaksni cudoviti klobuki! Vsak je bil drugacen in rasli so na dolgih pecljih. Veter jih je pozibaval.

Jelka je zaprla dežnik in si ogledovala to cudno deželo. Mislila je, da je sama, a kmalu je našla otroke. Vsi so bili iz iste ulice kot ona. Kako se jih je razveselila! Saj to so bili sami Miški, Cence, Pike, Cencki in Jurji.

Doma se z Miškom ne sme igrati, ker se rad pretepa. S Cenco se ne sme igrati, ker ima ošpice, s Piko se ne sme igrati, ker kašlja, Cencek in Jurij pa se s punckami ne igrata.

"Boš ostala pri nas?" so jo vprašali.

"Tako vas imam rada," je rekla Jelka in otroci so ji razkazovali Klobucarijo.

"To so imenitni klobuki!! je pripovedoval Miško. "Lahko utrgaš katerega koli hoceš in kolikor hoceš, kakršnega si daš na glavo, takšen si. Poglej!"

Vsak je utrgal klobuk in se z njim pokril. Miško je bil pod rdecim klobukom kapitan potniške ladje >>Raca<<, Cenša z belim klobukom je bila baletka, Pika z modrim klobukom je bila gospodicna, Cencek s pisanim klobukom je bil šofer in Jurij

57

z zelenim je bil pilot. Drugi Miški,Cence, Pike, Cencki in Juriji so bili vsak nekaj drugega.

Eden med njimi si je nadel tak klobuk, da je postal v tistem trenutku Vsevid. Videl je skozi grmovje, cez hiše in skozi hiše, videl je tudi ribe v vodi. Tedaj se je Jelka spomnila na svojo žogo.

"Prosim te, Vsevid, poišci mi žogo!"

Vsevid jo je takoj našel. Bila je v potoku na drugi strani Klobucarije. Obticala je med kamenjem. Vsi so tekli za Vsevidom. Vsevid si je zavihal hlace, skocil v vodo in prinesel iz nje Jelkino žogo. Potem so se žogali in vsak je hotel zagnati žogo najviše.

In so se navelicali.

!Utrgaj si klobuk!" so rekli Jelki.

58

>>Ne potrebujem ga, ker imam dežnik. Le moji sorodniki bi morali imeti klobuke,<< je odgovorila in utrgala nekaj klobukov. Privezala jih je na dežnik in ga odprla. Dežnik se je napel in odnesel Jelko, žogo in klobuke domov.

Vsi domaci so stali še vedno na cesti in gledali v nebo, kdaj se bo Jelka vrnila. Bili so hudi. Oce je že vse razmislil, kako jo bo ostel, ker jim dela toliko skrbi.

Jelka se je spustila k njim na cesto. >>Kaj me tako gledate?" jih je pozdravila. "Žoga je tu!" Spravila jo je babici v žep.

Mama je hotela prva nekaj reci, a Jelka jo je prehitela in ji dala najlepši klobuk. Ko si ga je položila mama na glavo, se je silno razveselila. >>Jej! Najlepša mama v Ljubljani sem!<<

Jelka je vse po vrsti obdarovala. Dedek se je s klobukom na glavi postavil v pozor in rekel: >>Vendar sem docakal, da sem postal general!<<

Babica si je odvezala ruto in se pokrila s klobukom. >>Malo sem se pomladila,<< je rekla. "To dobro de."

Oce se je premišljeno pokril s klobukom in premišljeno spregovoril: "Cisto nepricakovano sem že letos diplomiral in postal profesor.<<

Težko je povedati, kakšno veselje je doživela teta, ko si je položila klobuk na glavo. Vzkliknila je: "Cisto zares! Postala sem filmska igralka in moja slika bo na prvi strani našega najvecjega casopisa.<<

Jelki je ostal le se en klobucek. Tega je dala majhni deklici, tako majhni, da je doslej niti opazili nismo. Tej deklici je ime Anka in je Jelkina edina in najljubša sestrica.

Anka si je posadila klobucek na glavo in rekla:

>>Jaz sem zlata ribica.<<

Tako so bili vsi obdarovani in cisto spremenjeni. Vprašali so Jelko:

"Ali zase nimaš klobuka?"

"Ne potrebujem ga. Imam dežnik in moj dežnik je lahko balon."

59

JAZ IMAM, TI PA NIMAŠ


Ne sprašuj te me. Saj nimam nic, lahko pa vam povem zgodbo o otrocih, ki so morali v bolnico. Je kdo izmed vas že bil v bolnici? Ne se? Tem bolje. Zgodi se pa le, da eden ali drugi nevarno zboli in v bolnici imajo za tak primer vse pripravljeno, imajo otroški oddele-to se pravi: eno, dve ali tri sobe z otroškimi posteljami.

V takem oddelku so bili otroci s škrlatinko. Drugega za drugim so jih pripeljali in vecinoma vse iz Ljubljane. Veckrat na dan so jim merili vrocino in jim dajali injekcije in sestre so vse noci prebedele pri njih.

Ko so najhujše prestali, jim je zdravnik obljubil, da bodo smeli cez nekaj dni domov. Tega so se veselili in v bolniški sobi je postalo kar prijetno. Otroci so bili vsak dan bolj zdravi in bolj glasni, ob vecerih pa so si pripovedovali pravljice. Preden so zaspali, so se se na tihem pogovarjali vsak s svojo pticko, ki je bila naslikana nad posteljo. V bolnici so namrec mislili na vse. Otroci imajo radi igrace, a svojih ne smejo prinesti s seboj. Da bi pa imeli vsak nekaj svojega, svoje igracke, so narocili slikarju, naj naslika nad vsako posteljo lepega pticka. >>Otroci imajo pticke radi. Pticki jim bodo prepevali zvecer uspavanke, zjutraj budnice.<<

Tako je tudi bilo. Le dokler je otroke mucila bolezen, so se samo kdaj pa kdaj ozrli po pticku nad posteljo, ko pa jim je odleglo, so se na tihem pogovarjali z njimi.

Otroci so si že toliko opomogli, da so radi jedli, in ker so radi jedli, so postajali vsak dan mocnejši, nekega dne so bili celo prepricani, da bi lahko že gore prestavljali. Svoje moci pa niso mogli drug drugemu pokazati, ker so morali ležati v posteljah, zato so se spoprijeli z besedami, o, kako so se napihovali!

60

Vane je zinil: >>Tako sem mocan, da bi mogel tebe, Bob, s posteljo vred odnesti na cesto!<<

>>O, jej!<< ga je zavrnil Bob, "to ni nic. Lahko sedeš na mizo pa dvignem mizo in tebe z levo roko.<<

>>Revi sta, da vesta!<< se je oglasil Miro. >>Neumnosti cencata. Gotovo sem mocnejši od vaju obeh. Doma telovadim vsako jutro s stokilogramskimi rockami.<<

Jožko je bil resnicno reven, ves slaboten še od bolezni, le oci so mu žarele. Z mocjo se ni mogel ponašati, prekosil bi jih pa vendar rad. Malo se je dvignil z blazine in jim zaklical:

>>Jaz pa imam doma velikega psa volcjaka, vi ga pa nimate. Vsi se me boste bali, ko ga bom vodil s seboj!<<

>>O, kar imej ga! Jaz pa imam vespo; jaz pa imam televizijski radio; jaz pa daljnogled, s katerim vidim z našega podstrešja vso Ljubljano!<< so vpili drug cez drugega.

To je zapeljalo še deklice, ki so vse do zdaj molcale. >>Jaz imam pa že plesno obleko, oblecem jo, kadar grem na koncert," se je oglasila Mara.

"Kdo izmed vas pa že ima svojo sobo z lastno posteljo, z radiom in s knjižno omaro? Saj sem vedela, da nobeden!" je vpila Daša in je bila od vneme vsa rdeca v obraz.

>>O, imamo! Svojo posteljo imam, telefon in papigo!"

Napihovali so se kot žabe v mlaki, le Tinka v kotu je molcala. Vedela je, da ni niti mocna niti nic posebnega ni imela. Naj jim pripoveduje, da ima doma puncko iz cunj in zibelko zanjo? Naj jim pove, da ima lepo belo macko? Ne, to je premalo in prav nic zanimivo. Niti poslušati jih ni hotela vec. >>Zaspala bom, da bo hitreje minila noc," si je mislila, "morda me jutri obišce mama."

Kot da bi slišali njene misli, so se vsi ozrli k njej in takoj spoznali, da ni pripravljena na besedni boj, da se ne bo branila. Pred njo se bodo lahko postavili.

"Tinka, zakaj pa molciš?" jo je vprašal Bob.

"Saj vi prevec kricite! Spala bi rada," mu je odgovorila.

"Zato molciš, ker si reva!" se je oglasil Jožko, pa ni rekla nic na to.

62

"Dokaži, da nisi reva!" se je kar naprej repencil.

"Saj bi dokazovala!" so se zasmejale deklice.

"Saj nosi mamine cevlje, hi, hi, hi, hi, hi! Videla sem jo, ko je prodajala na trgu borovnice."

"Denarja nima, jaz pa ga imam, kolikor hocem," je vpila Mara. "Hoceš dinar?"

Tinka je tiho obrnila obraz v blazino in je v solzah zaspala. "Pustimo jo," so rekli otroci, "saj se ne more meriti z nami!" Utrujeni od napihovanja so mirno zaspali, kot da so prelep, srecen dan.

Zutraj jih je zbudila sestra, da bi jim zmerila vrocino. Vsem je srce mirno bilo.

Takoj nato so vstopili zdravniki za jutranji pregled. Ustavili sO se pri posteljah, se vsi po vrsti ozirali na steno, cudno pomolcali, se spogledali in odšli. Spogledali so se se otroci in niso razumeli. Potem so se ozrli na steno za seboj, a glej - vse pticki so bili nad Tinkino posteljo, nad njihovimi pa je bio s kremplji zapisano: važic, važic, važic, važic, važic!

Zardeli so od sramu, Tinki pa je odleglo. Bila je poplacana, vendar ni mogla gledati zadrege svojih tovarišev. Razprostrila je in vsi pticki so prileteli k njej. Vrnila jih je nad postelje, da je bilo spet vse kot prej.

Zdravniki so se vrnili, pogledali na steno, potem pa otroke in jih rade volje pregledali.

"Dobro se imejte!" so jim zaželeli in odšli v sosednjo sobo. Otroci so prosili Tinko, naj jim kaj pove, in pripovedovala jim je o svoji puncki iz cunj in o beli macki.

63

VIOLINSKI KLJUC

Spominjam se deklice, ki ji je bilo ime Lencka. Godila se ji je prav takšna krivica kot vam. Ce je hotela po kosilu pomiti krožnike, so vsi vprek zakricali: >>Ne dotakni se jih! Saj vidiš, da si premajhna. Padel bi ti kateri iz rok in se razbil."

Ce si je hotela zakrpati nogavice, so spet vsi pristopili in ji vzeli iz rok Šivanko. >>Nikar, LenCka, premajhna si še za tako delo. Lahko bi se zbodla in se nogavico bi skvarila.<<

V soboto, ko so ribali kuhinjo, je hotela poribati svojo prucko, mama pa ji je hitro vzela krtaco iz rok in jo oštela: >>Le poglej, obula sem ti bele nogavice in malo je manjkalo, da si jih nisi zmocila in umazala. Sedi k svoji mizici in se igraj. Ribati se ne moreš, ker si premajhna."

Se potem cudite, ce se ji je tam pri njeni mizici od dolgega casa zehalo?

Igrac se je navelicala in pricela je postopati iz kota v kot, iz hiše na vrt, z vrta na dvorišce in spet nazaj v hišo. Nikjer si ni našla mesta.

>>Delala bi rada!<< je vcasih vzdihnila, a za to se ni nihce zmenil. Niti tega niso videli, da je zrasla, da ni vec otrocicek.

To so opazili šele cez kako leto, takrat, ko so se že vsi navelicali nositi jo na rokah, ko ji je bilo že šest let.

Neko jutro ji je mama rekla: >>Tako, zdaj si že velika in lahko bi že sama malo skrbela zase. Umij se, pocesi in obleci se, postelji posteljo in ocisti si cevlje!<<

Lencka je obsedela v postelji in ni vedela, kaj naj najprej stori. Kar naenkrat so ji naložili toliko dela in kar naenkrat je bila veIika. "To je neumno," je razmišljala.

Cez pol ure se je mama vrnila, Lencka pa je sladko dremala. "Oh, ta naša Lencka!<< je vzkliknila mama. "Nic ni z njo, še s postelje bi jo morala dvigniti!"

64

Lencka je vrgla odejo s sebe, potem pa je spet pocakala. Mama je bila nejevoljna in nestrpna in ji je rekla: "Vstani in naredi vse, kakor sem ti rekla!" "Ne bom," je zamrmrala Lencka.

In tako se je zacelo. Kadarkoli ji je mama kaj narocila, vedno je Lencka odgovarjala: >>Ne bom<<, >>ne znam<<, ali pa "pretežko je<<.

Nic prijetno ni bilo vec doma. Mama, oce in vsi sorodniki so Lencko oštevali, Lencka pa je gledala v tla in razmišljala,

kakšna krivica se ji godi. Zakaj bi morala delati, ko so ji to vedno branili?

Nekega dne so že navsezgodaj odšli vsi z doma, le Lencko so pustili doma. Pred odhodom ji je se mama narocila: "Lencka, postelji si posteljo, ocisti si cevlje, pospravi sobo in ne pozabi zaliti rož!" Oce je se dodal: >>V notni zvezek piši violinski kljuc!<< "Ne bom!" je zavpila, a tega niso vec slišali, ker so že odšli. Potem je legla na posteljo na trebuh in zajokala: "Mislijo, sem res že tako velika, da si bom sama gospodinjila! Oooooooh!"


Ko je utihnila, je nastala v sobi cudna tišina, zaradi katere je morala Lencka ogledati naokrog. Zdelo se ji je, da je kdo v sobi, a ni bilo nikogar, le rože na oknu so se obracale k njej in jo nemo prosile vode.

"Ne bom jih zalila!" je zamrmrala Lencka in se obrnila v drugo stran, tam pa so jo gledali s tal prašni cevlji. Kremžili se v prahu, ker se jim je v kožo zajedal. >>Z mehko krpo bi jih morala obrisati,<< se je Lencka spomnila, a že se je obrnila, stran in stresla z glavo: "Ne bom! Ne bom!"

Zakopala je obraz v blazino in, kot da bi spet slišala mamo, je nekaj reklo: postelji posteljo!

"Ne bom, ne bom, ne bom!" je govorila v blazino in tako ležala. Po goli nogi se ji je pricela sprehajati muha, zato je Lencka vcasih pobrcala.

65 

V sobo je posijalo sonce in se Lencki nasmehnilo, Lencka pa nic. Ogledalo se je po vseh stenah, posijalo v vse kote, z ogledalom ji je posiljalo zajcke, a Lencka se se vedno ni ozrla

Sonce razveseljuje vse na svetu, pa bi Lencke ne moglo?

Kot da se ni vec zmenilo zanjo, je posvetilo na polico, kjer je imela Lencka spravljeno torbico z notnim zvezkom. Dolgo je sijalo na torbico, tako dolgo, da se je Lencka ozrla tja. Potem ni mogla umakniti pogleda od nje in sonce ni nehalo sijati na torbico. Le kaj je nameravalo?

Lencka se je spomnila: >>Za nalogo moram narisati violinski kljuc.<< >>Violinski kljuc, violinski kljuc,<< je šepetala in sonce se ji je smejalo, kot da bi bilo zadovoljno s tem, kar je šepetala.

Tedaj je priplaval mimo sonca oblak in ga zakril, a samo za trenutek in v tem trenutku je Lencka zaklicala na glas: >>Violinski kljuc!<< in skocila s postelje.

Vzela je torbico s police in sedla z njo k mizi. Odprla jo je, da bi vzela iz nje notni zvezek in svincnik, pa se je strkljal iz torbice na mizo zlat violinski kljuc in namesto zvezka je bila v torbici bela košcena škatla z majhno kljucavnico.

"Joj!" je zavriskala Lencka, >>zlat violinski kljuc!<< 0bracala ga je nekaj casa v roki in ga ogledovala. Bil je lahek kot pero.

A kaj je bilo v beli košceni škatlici? Lencka je vtaknila zlat violinski kljucek v kljucavnico in ga trikrat obrnila. Pocasi se je odprl pokrov, v škatli pa so bili košceni listi z notnim crtovjem in na vsakem listu je bila napisana po ena pesem. Listi so se obracali za listom in pesmi so se glasile druga za drugo. Vse pesmi je Lencka poznala, saj te pesmi pojejo otroci po vsem svetu: pesem o zeleni travici, pesem o soncu, pesem o roži, pesem o zajcku, pesem o polžu, pesem o beli hišici in o mami.

"La, la, la, la, la, la,

zelena travica!"

Še Lencka je zapela vse pesmi po vrsti in še enkrat od kraja in ko je škatlica utihnila in se zaprla, jo je z zlatim violinskim kljucem znova odprla.

In kot bi trenil je Lencka postlala posteljo, ocistila cevlje, pospravila sobo, zalila rože in napisala nalogo.

66

Še vec! Ena, dve, tri je pogrnila mizo, postavila nanjo skledo kislega mleka, hleb kruha in pripravila devet žlic. Znova je odklenila škatlico pesmi.

Tako je pricakala mamo in oceta in vse sorodnike. Prišli so utrujeni in lacni z dolge poti.

!Kako lepo je doma!" so rekli, posedli za mizo in se oddahnili. Medtem ko so poslušali Lenckine pesmice, so segli vsak po svoji žlici. Kislo mleko jim je teknilo in, kot bi trenil, so skledo spraznili.

Sonce je zvecer se z zadnjim žarkom pogledalo v Lenckin dom in zadovoljno zatonilo za goro.

"Dokler bo imela Lencka violinski kljuc in škatlico pesmi, bo v njenem domu sreca," je sklenilo - mi pa ji želimo, da bi ju nikoli ne izgubila!

68

SKODELICA Z RDECIM ROBOM

To je bela skodelica z rdecim robom. Teta Maricka jo ima zelo dolgo, že od rojstva, pripravljeno pa jo ima le za bolnike in jo skrbno zaklepa v stekleno omarico. Ker ni bil že dolgo nihce v hiši bolan, že dolgo nihce iz skodelice ni pil.

Letos pozimi pa je šla k teti Maricki na pocitnice Anka, tista majhna klepetulja s topim nosom, okroglo brado, s sivimi ocmi, s slamnato svetlimi pa razmršenimi lasmi. To je tetina mala necakinja, ki se je v mestu rodila in v mestu živela. Videla je že nekaj zim, a vse so se belile visoko na strehah mestnih hiš, po ulicah in cestah pa so jo že prvi dan z lopatami zmetali na velike vozove in jo odpeljali v reko. Ulice so ostale crne in mokre, Anka pa bi se rada sankala. Zato je rekla letos mama: "Naj gre naša Anka k teti Maricki, tam se bo sankala po mili volji. "Nic se niso obotavljali, spremili so jo na vlak, narocili sprevodniku, naj jo na dvajseti postaji odloži in izroci teti Marick - in Anka se je odpeljala. Sedla je k oknu in gledala, hitro so izginjale mestne hiše ob progi in kako se je bela zasnežena dežela vedno bolj širila. Povsod sneg, sneg, bel, mehak svetlikajoc se. Vlak je vozil proti severu in snega je bilo vec. Anka je od same beline in mehkobe, ki jo je ure dolgo gledala, zaspala.

Neka potnica ji je položila pod glavico svojo blazino in jo se pokrila s pledom.

Osemnajsta postaja.- Vlak vozi mimo lepo zasneženih smrek. - Devetnajsta postaja.- Vlak vozi po mostu cez ledeno reko.- Dvajseta postaja.- Vlak je pripeljal do pol ure visoke s snegom pokrite gore.

"Anka, teta Maricka te že caka!<< je poklical sprevodnik. Anka je stresla s sebe pled, vrnila prijazni ženi blazino in vsem potnikom zaklicala: "Na svidenie!"

69

Bila je edina, ki je izstopila na tej postaji, in teta Maricka je edina cakala, tako se nista mogli zgrešiti. Ganljivo sta se pozdravili in potem z roko v roki odšli proti gori.

>>Kajne, teta Maricka, ti stanuješ visoko na gori?"

>>Da, le poglej jo, našoo hišo, tam na vrhu!"

>>Pri vas imate vedno veliko snega?<<

"Da, vsako leto."

>>Ga nikoli ne odpeljete v reko?"

"Nikoli. Tu se boš lahko sankala od jutra do vecera. Otroci te že cakajo."

Pot je postajala strma, postalo jima je toplo in bili sta rdeci v lica. Ko sta prišli na vrh, sta videli vse naokoli nešteto hribckov in dolinic, kot bi jih kdo za igraco in veselje zgnetel iz snega. Z vsakega hribcka so se sankali otroci, vriskali so in se klicali.

"Juhej!" je zavriskala še Anka, da sta jo slišali v hišo teta Pepka in teta Marija. Prihiteli sta in jo objeli, stric Mirko pa jo je odnesel v hišo.

Anka je veliko jedla in veliko govorila. Ker nimajo v hiši nic otrok, so jo radi poslušali. Potem pa so jo peljali po visokih in ozkih stopnicah v sobo, kjer bo spala s teto Maricko. Bila je bela soba z dvema oknoma, skozi kateri je videla skoraj na konec sveta.

V sobi sta stali dve visoki postelji in ob steni dve skrinji. V kotu je stala steklena omarica in v njej skodelica z rdecim robom. Sredi sobe je gospodoval stol z velikim naslonjalom.

Anko so pustili samo. Hodila je od okna do okna, ko se ji je nenadoma zazdelo, da jo nekdo nepremicno gleda. To je bil njen pradedek na sliki, ki je visela sredi stene. Pristavila si je stol, da bi sliko bolje videla.

"Dedek, kako velike brke imaš!" je rekla in podrgnila z nosom po šipi. "Zakaj me tako gledaš? Saj si že zdavnaj pod koreninami!"

Poleg te je visela še druga. Na njej so bili v lepi vrsti in po velikosti vse Ankine tete in strici, v sredi pa sta sedela dedek in babica.

70

>>Hm, kakšna dolga krila imate in kako visoke ovratnike!" je šepetala. Na sliki je spoznala tudi teto Maricko, teto Pepko in strica Mirka.

>>Anka!<< so jo poklicali otroci pod oknom. "Pojdi se sankat!" Niso je še videli, a cakali so jo že ves dan. Ko je prišla iz hiše, so jo takoj spoznali, saj je bila prav takšna, kot jim jo je opisala teta Maricka. Vzeli so jo medse in odšli.

Šele v mraku so se vrnili. Drugi dan so spet sli. Tako so se sankali tri, štiri dni in Anka je bila srecna kot se nikoli. Peti dan pa je zbolela. Kdo ve zakaj in kdo ve kako? Ali zato, ker je bila prvic v tako velikem snegu? Ali zato, ker je lizala sneg kakor sladoled? Da, gotovo zato. Imela je hudo vrocino in bolelo jo je grlo. Morala je ostati v postelji. Dobro so jo pokrili in jo drug za drugim hodili spraševat, ce ji je že kaj bolje. Pa je bilo vedno slabše. Cisto mirno je ležala na blazini, hudo rdeca je bila v lica, oci so se ji svetile in lase je imela razmršene se bolj kot navadno.

Teta Maricka je odprla stekleno omarico in vzela iz nje skodelico z rdecim robom, nalila vanjo toplega mleka in v mleko pomešala žlico medu.

"Spij!" je rekla Anki, Anka pa ni hotela.

"Nocem!" je zajokala, "nocem zdravila!"

Prišli so vsi po vrsti, teta Pepka, teta Marija in stric Mirko in so ji govorili: >>Anka, spij, da boš ozdravela!<<

>>Nocem, nocem, nocem!<< je vpila in se pokrila cez glavo.

>>Anka, iz te skodelice je pil mleko tvoj pradedek, ko je bil bolan, in pozneje smo pili iz nje mi vsi, ko smo bili se otroci. Pij še ti, da boš ozdravela!" so govorili.

Anka je pocasi pogledala izpod odeje in molce ogledovala tete in strice, ki so stali okoli postelje. Imeli so visoke, cipkaste in naškrobljene ovratnike, tete so imele dolga krila, strici pa crno obleko in zavihane brke. Vsi so jo prijazno gledali, med njimi so bili tudi teta Pepka, stric Mirko in teta Marija. Na postelji poleg nje pa so sedeli otroci in poleg njih je stal pradedek, prav tisti s slike na steni. Natakal je v skodelico z rdecim robom toplo mleko in otroci so pili. Tudi njej

72

je nalil mleka in nic vec se ni upirala. Spila je. Teta Maricka ji je obrisala potno celo in jo položila nazaj na blazino.

Spet je bila sama v postelji, ne otrok ne pradedka ni bilo,

stricev ne tet, le stric Mirko s skodelico v roki je sedel poleg njene postelje.

!Pa so bili, kajne? In vsi so pili mleko?" je vprašala Anka in zaspala.

Kmalu je ozdravela in preživela pri teti se veliko lepih zimskih dni, snega pa ni vec lizala.

73

SEDEM BRATOV

V hišici, ki je imela eno samo sobo, je živelo sedem bratov. Vsak je imel svojo posteljo, svoj stol, svojo žlico, mizo in skledo pa so imeli eno samo.

Skupno so obdelovali njivo, a pri hišnem delu so se lepo vrstili. Vsak dan je drugi postiljal, tretji pometal, cetrti nasekal drv, peti kuhal, šesti posodo pomival, sedmi nogavice sebi in svojim bratom zakrpal. Ob vecerih, ko je luna sijala, so šli na vas in zapeli tako lepo, da so dekleta prisluhnila in v kamricah okna odpirala.

Dolgo so živeli v slogi in ljubezni. Najstarejši brat pa je zacel razmišljati sam pri sebi:

"Navelical sem se svojih bratov. Prvi v spanju smrci, drugi pri jedi cmoka, tretji grdo gleda, peti sam s seboj govori, šesti veliko poje. Ne poslušati ne gledati jih ne morem vec.<<

"Hišica je premajhna in nic vec ne moremo vsi v njej živeti. Pojdite po svetu in se izucite obrti. K zidarjem naj gre moj prvi brat, moj drugi brat naj gre k mizarjem, tretji za tesarja, cetrti za kljucavnicarja, peti za kleparja, šesti za pleskarja. Ko se izucite, se vrnite in sezidajte sedem hiš, za vsakega eno."

Bratje so vzeli vsak svojo posteljo, stol in žlico in odšli v mesto. Ostala je le njegova postelja ob steni, sredi hiše miza, na mizi skleda in ob njej ena sama žlica.

Sam si je kuhal, sam je jedel in sam v hiši spal. Dnevi so bili dolgi, zvecer pa, ko je odšel na vas, je njegovo pesem veter odnesel, da je ni slišalo nobeno dekle.

Spoznal je, da je samemu težko.

"Moji bratje se bodo vrnili," se je tolažil, a jih je cakal zaman. Ostali so v mestu, se izucili in si postavili hiše. Vsi so se oženili in imeli so mnogo otrok. V njihovih hišah je bilo veliko postelj, veliko stolov in veliko žlic ob skledi in od jutra do vecera so jih razveseljevali otroci. Sedmi, najstarejši brat, pa je v samoti ostarel in umrl.

74

B A B I CA PLETE ROKAVICE

Babica plete rokavice svoji najmlajši vnukinji. To bodo majhne bele rokavice za majhne rocice. Babica plete in šteje vrste in zanke, ki jih bo kmalu dovolj. O, ko bi jih ne bilo! Ko bi mogla plesti te rokavice vso zimo, da bi prišla pomlad bi njena vnucka drobila po mladi travi okrog domace hiše! Rokavice bodo kmalu spletene, prišla je zima in vnucka ne bo cakala pomladi. Že jutri, sredi zime, bo odšla s svojo mamo dalec dalec na drugi kraj domovine. In babica je ne bo videla leto in dan in morda še dlje.

Spletla je zadnjo zanko, potegnila skoznjo nit in zadrgnila. Solza ji je zdrknila po starem licu in se potopila v beli volni.

Trije otroci, njeni vnucki, sedijo okoli nje in jo gledajo. "Babica, joceš?"

"I, kaj bi jokala? Rokavice so spletene," jim odgovori.

"Ali bodo za Vlasto?" "Da, zanjo bodo."

Drugi dan sta odšli. Teta in njena mala Vlasta. Odnesli so kovcke in zavitke, še posteljico in vozicek so odpeljali. Vse so spravili na vlak. Mi pa smo ostali doma, cisto tiho smo ,obsedeli. Anki se je tresla brada, skoraj bi zajokala, zato je gledala v tla. Jelka si je z rokavom brisala nos in oci, Andrej pa je razmišljal: >>Zakaj ne gremo še mi?<<

Mamaa je pospravljala. >>Rokavice so pozabili!" je rekla. Našla jih je na mizi.

"Pa so jih res pozabili," je pokimala babica in rokavice stisnila v roke.

"Kaj bo pa zdaj?" so vprašali otroci. >>Vlasto bo zeblo.<< "Poslali jih bomo po pošti,<< je menila mama in že je babica prinesla od nekod prazno škatlo. Položila je vanjo rokavice,a škatla je bila že skoraj prazna.

75

>>Prazne škatle ji ne moremo poslati,<< je rekla in vsi smo pomislili, kaj naj ji se pošljemo poleg rokavic. Morda je še kaj pozabila? Ne, nicesar vec ni bilo.

>>Svoj najmanjši avtomobilcek ji dam," je rekel Andrej in ga položil poleg rokavic.

>>Dam ji, dam ji,<< je govorila Jelka in izbirala med igracami, >>dam ji vreteno za sukanec.<<

In Anka je našla zlat gumb. Ponosno ga je vrgla v škatlo, a škatla je bila se vedno skoraj prazna.

Kaj še?

Andrej je se iskal in našel star koledarcek in v njem posušene spomincice. Jelka je našla prazno steklenicko in Anka je dala zajcka iz polivinila.

Škatla pa še vedno ni bila polna. Prišel je dedek in prinesel tri rdeca jabolka. Škatla je bila polna. Lepo jo je prevezal, napisal naslov in jo odnesel na pošto. Malo smo ga pospremili, potem pa smo se vrnili domov.

>>Sankat bi se šli,<< nam je rekla mama. Mi pa smo posedli okoli babice in jo gledali.

>>Vi bi nekaj radi?" nas je vprašala.

>>Zebe me," je rekel Andrej in pokazal od mraza rdece roke.

>>Mene tudi,<< je potožila Jelka in Anka je ponovila: >>Mene tudi.<<

>>Rokavice vam spletem,<< je babica sklenila in takoj nasnula zanke na pletilke. Stisnili smo se skupaj in gledali, kako se klopek volne odvija, pletilke pa so zvonile.

In jih je spletla. Andreju modre, Jelki rdece, Anki pa pisane, iz samih koncev, ker ji je ze volne zmanjkalo.

Medtem se je vrnil dedek s pošte in povedal, da je škatla odpotovala. >>Zdaj pa cakajmo na odgovor!<< je rekel.

Cakali smo, na rokah smo imeli tople rokavice, tiste, ki nam jih je babica spletla: Andrej modre, Jelka rdeCe, Anka pa pisane. Vsak dan smo pritekli na prag, ko je priŠel pismonoŠa, in ga vprašali: >>Je kaj pošte za nas?<<

Cakali smo in docakali. Prinesel nam je belo pisemce z rdecim pecatom. V pismu je pisalo tako:

76

Dragi domaci!

Paket smo prejeli! Hvala! Vlaste zdaj ne bo vec zeblo, ker jo grejejo babicine rokavice. Z Andrejevim avtomobilckom se bomo poleti pripeljali domov. Vreteno za sukanec je sosedov fant privezal macki za rep, zlati gumb smo prišili ocetu na copato. V starem koledarcku smo zaznamovali prvi spomladanski dan, spomincice pa smo dali Vlasti! Zelo se jih je razveselila in ima od njih cisto modre oci. V steklenicko smo nalili vina, z zajckom iz polivinila hodimo vsak dan na sprehod. Jabolka pa je pojedla Vlasta in zdaj ima lica rdeca kot kri. Pozdravljamo Vas stric, teta in Vlasta. Pismo nam je bral Andrej, ki hodi že v šolo.

Zdaj zivimo spet po navadi. Sosedovi so prinesli volno ~bica plete njihovim otrokom rokavice. Sedimo okoli nje, ~no, kako se odvija volneni klopek, pletilke zvonijo, zunaj pa sneþi.

77


S E N C A

Senca je vedno blaga. Varuje nam oci pred mocno svetlobo in nas v hudi vrocini hladi. Naša lastna senca nas spremlja.

Tudi luc v kuhinji ima svojo senco. Cez ves strop se razteza. Tako smo se je privadili, da je niti ne opazimo. Videli smo jo razlocno le, ko smo zamenjali sencnik. Luc se je zagugala in takoj nato smo jo prižgali. Zažarela je v svojem novem, belem sencniku, cez ves strop in cez steno pa se je plazila senca. Tiho je drsela po steni do tal in spet nazaj. Pokrila je Anki oci in jih spet odkrila.

"Aaaaa!" je zakricala Anka in zbežala k mami. Skrila je obraz v mamino krilo in se ni upala ozreti. Senca jo je božala po vratu in laseh in rada bi ji spet pokrila in odkrila oci. Cisto pocasi, da bi je ne prestrašila. A svoje lepe oci je Anka skrivala v mamino krilo.

Luc in senca sta se pocasi umirili in obstali. Zaradi novega sencnika je bilo v kuhinji svetleje in nihce vec ni mislil na senco. Le Anka se je se nekaj dni ustavljala pod lucjo in nezaupljivo gledala v strop.

Neki vecer, ko je dišalo v kuhinji po marmeladi in je cepela Anka na tleh s svojo knjigo, se ji je senca stisnila za hrbet in jo objela. Anka jo je gledala in se ji umaknila. Senca pa je ni spustila. Dobrikala se ji je. Anka je vstala, tudi senca je vstala. Anka je stegnila roko in stegnila jo je senca. Anka se je sklonila h knjigi, senca je vso knjigo pokrila.

Anka je odšla spat, senca je legla na steno poleg njene postelje. Ankine roke in senca so slikale na steno zajcka, petelina in osla.

Anka se svoje sence ni vec bala. Imela jo je rada.

Zjutraj sta odšli na sprehod. Anki je sijalo v hrbet sonce in pred njo je hodila senca. Senca je bila dolga. Ko sta šli po

78

mostu cez Gradašcico, je Anka stegnila roke in njena senca se je v vodi umila. Ko se je tako umivala, so priplavale race, dolgo so gagale proti mostu in se pogovarjale z Anko.

Race so splavale in Anka je odšla z mostu. Umita in zadovoljna je hodila senca pred njo. Prišli sta na travnik, tam raste velika jablana, polna rdecih jabolk. Anka je postala lacna rada bi si utrgala jabolko. Stopila je na prste in segla z obema rokama po njem. Senca se je stisnila k njej in ji pomagala utrgati sad.

Anka je sladko jabolko pojedla, potem se je ozrla, da bi videla, kako visoko je že sonce. Prav takrat ga je zakril oblak izgubila je senco.

79

RESNICNA PRAVLJICA O PETJU IN UCITELJICI

S sivega neba so priplavale sneŽinke. Bele in rahle so poljubile golo jablanovo vejo, trn divje vrtnice in od mraza osmojeno travo na vrtu. Zaplesale so nad našim mestom in pred našimi ocmi pobelile strehe in cesto. Vsi otroci so pohiteli k oknom. Eni kricijo od veselja, drugi pa tiho izgovarjajo: >>Sneg, sneg!<<

Koliko veselja prinese prvi sneg! Hitro poišcite sanke, drsalke in smuci!

"Ti pa joces? Pridi k meni in daj mi roko."

Dala mi je svoje vroce roke in z vrocim solznim licem se je naslonila k meni.

>>Bolna sem. Babica pravi, da imam norice.<< Pogledam jo in vidim, da je res.

>>Ne joci. Lezi v posteljo in glej skozi okno. Odgrnem ti zaveso, da boš videla, kako sneži. Zaradi sankanja ti naj ne bo hudo. Kmalu ozdraviš in takrat bo sele pravi sneg za to."

>>Ne jocem zaradi sank. Danes je torek in moram k petju."

Obrišem ji solze, deklica pa me vprašujoce gleda in caka, da ji porecem, naj si oblece plašc in naj kar gre. A tega ji vendar ne morem reci. Vem, kaj je bolezen. Deklica bi še huje zbolela in vsi, ki bi jih kakor po navadi pozdravila: dober dan! bi dobili norice. In morda bi jim se rekla: kako lepo je, da bomo danes spet peli!-in tisti, ki bi jo poslušali in ji odgovorili, bi dobili tudi norice, samo oni ne, ki so jih že kdaj preboleli.

Odgovarjam ji: >>Vsi otroci morajo preboleti otroške bolezni. Eden danes, drugi jutri. Ko boš ti ozdravela, bo moral kdo drug v posteljo.<<

80

"Ali res?" me vpraša in ko vidi, da mislim resno, se mal razveseli. Zleze v posteljo in obljubi, da bo kmalu zdrava.

Samo pokrijem jo se in odgrnem zaveso na oknu, pote grem v kuhinjo in ji skuham caja. Že ji ga nesem polno skodelico. Ko ga popije, sedem na

stol poleg njene postelje. Tiho sva in gledava skozi okno na ples snežink. Deklica se smehlja in jaz jo vprašam: "Na koga misliš?"

"Na mojo uciteljico," mi odgovori in spet molciva. Zunaj pa sneži, sneži, sneži. Kadar sneži, si pripovedujejo ljudje pravljice. Pogled skozi najino okno pa je bil tako lep, da je pravljica sama zaživela, tista najlepša pravljica, ki jo nosi deklica v svojem srcu, pravljica o njeni uciteljici in o petju.

Velik zasnežen šolski zvonec se je s sivih oblakov poveznil nad mesto, tako da sva ga skozi okno razlocno videli. Skoraj se je dotaknil streh, ko se je pocasi zibal in pozvonil: bim, bam, bom. Potem se je zalesketal kot ledena sveca v soncu

ni ga bilo vec, med snežinke pa je zaplavalo toliko zvonckov kolikor je otrok v našem mestu. Pozvanjali so in klicali k pevski uri. Eden je obvisel na naši jablani, drugi pa so se brez sled

potopili v sneg.

Vsi zdravi otroci so sedli v razredu vsak na svoj stol, bolni pa so gledali skozi okno in mislili na svojo uciteljico. Tudi jaz

mislim nanjo in postanem otrok med otroki. Tako se je pevsk ura lahko pricela, v razredu zares, tu pri nas pa - tudi zares.

Po klavirskih tipkah, ki so legale druga poleg druge na komaj zasneženo pot, je prihajala uciteljica in pod njenin koraki so se tipke oglasale: do-re-mi-fa-so-Ia-si-do. Nosila je

modro obleko z belim ovratnikom, lase pa je imela gladko pocesane nazaj. Nasmehnila se nam je in rekla: "Zdravo, moji otroci!"

Takoj za njo so prišle pevske vaje. Kako so mogle priti? Cisto preprosto. Po belih klavirskih tipkah so se zvrstili dedki z dolgimi bradami, po crnih tipkah pa crni medvedi. Pocasi s stopali naprej, zdaj po prstih, zdaj po petah. >>Dedek stopa, njim medvedek," tako smo zapeli trikrat. To je bila prva vaja.

82

Druga vaja je bila se lepša. Prizibala se je rdeca zibelka, v njej pa Ancka. Medvedki in dedki so sklenili krog okoli nje in zapeli: >>Naša Ancka rada spancka,<< z njimi smo zapeli se mi. Peli smo vedno glasneje in ko smo zapeli petic, se je Ancka zbudila. Obrisala si je zaspane oci, zlezla iz zibelke in sedla na stol v razredu. Samo dvakrat je še zazehala, potem je bila popolnoma budna.

Pogledali smo v uciteljico, ker nismo vedeli naprej, a je nismo videli razlocno. Polovico njenega obraza so zakrivale, snežinke, ki so še vedno padale. Videli smo njene roke in jasno slišali njen glas, ko nam je govoril: "Biti morate mirni, pe ne bo bolela glava, in poslušajte me!<<

Z rokami nas je povabila k sebi in zgrnili smo se okoli nje. "Poglejte ga!<" je pokazala na polža s hišo, ki se je plazil klavirskih tipkah, da je pelo: tink, tink, tink, tonk. "To je po spominu. Pravi polž zdaj spi. Zlezel je v hišico in se dobro zaprl pred zimo. Nekoc pa je nekdo izmed otrok polžu hišico strl.<<

Povesili smo oci. >>Jaz, jaz, jaz sem jo strl,<< je govorila naša vest. V grlu nas je vedno bolj stiskalo, a nic ni pomagalo, z uciteljico smo morali zapeti o otroku, ki je strl polžku hišico. O, kako smo peli! Da so nam solze po licih pritekle in potem smo sklenili: >>Nobeni živali ne bomo nikoli vec nic hudega storili."

Postali smo mili in dobri otroci, da se nas najbolj plašna živalca ne bi vec ustrašila. Niti zajcki!

Že dolgo znamo pesmico o zajckih, o tistih dolgouhih, belih s sivim repom. Zapojemo jo in uciteljica nam rece, naj pojemo glasneje, ker je to vesela pesem. Zajcki v polju so našo pesem slišali. Bili so beli kot sneg, zato jih tudi nismo videli, kdaj so prišli. Sedem se jih je stisnilo k našemu oknu, sedem belih, puhih zajcev. Z ušesi so migali sem in tja in potem so se zadnji postavili v vrsto, ki jo je vodil polž s hišico. Za njimi so hodili dedki z dolgimi bradami in crni medvedki in z njimi Ancka, ki rada spancka in vsi otroci. >>Naša cetica koraka strumno in veselo...<< smo zapeli glasno, glasno, kar se da.

83

Dolga vrsta s polžem s hišico pa je izginjala v zimskem mraku. Videli smo polovico uciteljicinega obraza v snežinkah, ko nam je zaklicala: >>Zdravo, moji otroci!" Veter je zazibal zvoncek, ki je se vedno visel na jablani, da je zazvonil, potem ga je snel in pustil, da se je v snegu potopil. Snežinke so pokrivale klavirske tipke, ki so ležale na zasneženi poti, skrile so uciteljicin obraz in zamedle zajcje stopinje pod našim oknom. Tako se je resnicna pravljica o petju in o uciteljici koncala in zavem se, da že davno nisem vec otrok.

Mrak je legel na nase zasnezeno mesto, pri nas v sobi je bilo toplo in bolna deklica je zaspala. Naj le spi in naj kmalu ozdravi!

84

MAJHNO KOT MEZINEC

V topli zimi, ko je snežilo in deževalo hkrati in je stalo vse

mesto v vodi, so morali ostati otroci doma, da bi se ne zmocili. Gledali so mamo, kako je mesila kruh. "Mama, kdaj bo prišel stric?<<

"Cez eno uro."

"Mama, kaj nam bo prinesel?" "Medu."

"Bo prinesel veliko medu?"

"Poln lonec." tako so spraševali in mama jim je potrpežljivo odgovarjala. Ni otroka na svetu, ki bi ne imel rad strica iz daljne dežele. V tisti daljni deželi je lepo. Ah, tam so zeleni travniki in rdece rože in pisani metulji. Tam pojo škrjancki pod nebom in nabirajo v cvetju med. Ali je kaj slajšega od medu? Nic slajšega ni. Stric pa je pisal, da ima poslikan cebelnjak in n cebele, ki mu naberejo vsako leto velik lonec medu. Stric ima velik lonec medu. Stric ima vecji lonec medu. Stric ima najvecji lonec medu.<< "Je tisti lonec velik kot vedro?<< "Velik je kot škaf. "Trije ga ne dvignejo." "Joj, in lonec je poln medu!" Otroci so si obliznili prst, nato so se stisnili v gruco in si povedali tiho in ljubeznivo: "Stric ima otroke rad. Prinesel

bo lonec medu." Potem so se naslonili na okno in gledali skozi šipo. Vlekli uho. Se bo pripeljal z vlakom? Ali z avionom? Ali z vespo? Ali pa kar s kolesom? Morda pride pes? Tiho! Nekdo

85

prihaja! Ena, dve, ena, dve, tri, štiri ... Šel je mimo, šipa pa se je od otroškega dihanja orosila.

"Mama, kako bomo strica spoznali?"

"Velik je in suh."

"Ali tako?" so vprašali in ga narisali s prstom na rosno šipo. Narisali so mu dolge noge in dolge roke ter kot grah drobno glavo.

"Ima brke?"

"Da, velike crne brke." Narisali so mu jih velike, prevelike.

Otroci so na klopi pod oknom posedli vsak na svoje pete in zapeli:

"Mi imamo strica,

stric ima pa brke!"

"Hooooj!" je zapel možic na oknu, da je šipa zacingljala, in stopil z nje na cesto. Odšel je na razstavo otroških risb k svojim prijateljem in pustil otroke, naj si krajšajo cas, kakor vedo in znajo.

Cas pa je bil daljši in daljši, razpredel se je po vsej kuhinji in kuhinjo razširil, da so bili štirje otroci v njej štiri majhne pike. Ura na steni se je zredila od samega zadovoljstva. Vsi so jo gledali in poslušali. Njeno medeninasto nihalo se je zibalo sem in tja, sem in tja, vedno enako, nic neucakano:

"Tik-tak, tik-tak, tik-tak."

Otrokom so se zapirale oci, od dolgega casa so oglušeli in nobena beseda jim ni prišla iz ust.

"Zdaj boste spoznali, kaj je cas!" je tiktakala ura.

"To so sekunde in minute in ure in dnevi. Minejo lahko kot blisk ali pa trajajo celo vecnost. Na strica z medom cakate? To bo vecnost. Poslušajte mojo pesem. Vsakdo, ki caka, jo mora poslušati.

>>Tik-tak, tik-tak, tik-tak.<<

"Cim bolj si boste želeli, da bi stric kmalu prišel, tem daljša bo moja pesem: tik-tak, tik-tak, tik-tak.<<

Kuhinja je bila vedno vecja, cas jo je razširil in podaljšal, da je postala podobna vecnosti, otroci pa so bili vedno manjši, bili so le se picice. Najmanjša pikica, ki ji je bilo ime Anka

86

in ki bi v tej vecnosti skoraj izginila, je zadnji, cisto zadnji trenutek zaklicala: >>Mama, mama!<<

>>Sem že tu! Umijte se!<< je rekla mama in prinesla velik umivalnik tople vode ter ga postavila na stol.

Tisti trenutek je vecnost minila. Ob maminem smehljaju so postale pikice spet veliki otroci in kuhinjske stene so se stisnile druga k drugi, da je postalo toplo in domace. Zadišalo je po topli kavi in po svežem kruhu. In ob mamini besedi so se otrokom odprla ušesa in jezik se jim je razvezal.

>>Dajte meni milo!<< je zakricala Anka. Takoj so ji ga dali, kajti tudi v tej hiši ubogajo vsi najmlajšega, ki ima najmocnejsi glas. Potem so si lepo po vrsti umili roke in obraz in mama jih je preoblekla in pocesala. Ko jih je imela takole vse po vrsti na klopi in so od cistoce kar sijali, se je sama pri sebi razveselila: >>Lepe otroke imam. Cas je Že, da pride stric in jih spozna.<<

Vzela je iz omare veliko mreŽo, jo hitro napela s stene na steno, zmetala vanjo vse svoje otroke in mrežo zanihala. Tako je storila vedno, da je imela mir pred njimi in da se niso takoj umazali.

Še sebi je nadela cist predpasnik in postala za tri hipe pred ogledalom. >>Mislim, da moj brat ne bo opazil, da sem se postarala,<< je vprašujoce gledala v ogledalo (za pojasnilo: stric, ki ga cakamo, je mamin brat). Ko je bilo vse opravljeno, je sedla na zaboj za drva. Vsi so prisluhnili korakom na cesti in cakali.

>>Tik-tak, tik-."

Da, ura na steni je izrabila prvo priložnost in zapela svojo pesem. Ni je se zapela do kraja, ko so se zaculi drobni koraki v vezi in potem je potrkalo tiho, cisto tiho V sobo je stopil


stric. To je bil stricek, majhen kot mezinec in s seboj je nosil loncicek medu.

>>Posladkajte se,<< je rekel otrokom. Bil je utrujen, saj je imel za seboj dolgo pot in je za mizo zaspal, se preden mu je mama utegnila prinesti kave in kruha.

88

Anka je držala v rokah loncicek medu. Prstek je pomocila in prstek polizala, pa je ostala za bratce samo se kapljica medu. Tisti vecer so zaspali otroci z majhnim spoznanjem v srcu - da je tisto, kar pricakujemo z velikim veseljem, z velikim upanjem in z velikim spoštovanjem, vcasih majhno kot mezinec.

89

PUSTNE ŠEME

Nekoc, pred davnim casom se je zgodilo. Zemlja in strehe hiš na zemlji so bile pokrite s snegom. Shojene poti med hišami in ceste, ki so držale od vasi do vasi, so bile obrobljene z ledenimi lesketajocimi se kristalcki. Okenca v hišah so bila trdno zaprta, iz dimnikov pa so poplesovali k mrzlemu nebu beli, debeli kolobarji dima. Tu pa tam je kdo šel iz ene hiše v drugo in mu je sneg zaskripal pod nogami, sicer pa je bil povsod mir.

Pa bi šel kdo od hiše do hiše in pogledal skozi okno ali vrata. Oj, kako se vrtijo gospodinje okoli ognjišca. V vsaki hiši cvrejo pustne krofe. Zvecer bo veselje, ples in raj, veliko jedace in pijace. Prišle bodo pustne seme.

Otrokom, ki sede po koteh, žarijo lica in oci. Okrogli, rumeni krofi vabijo in otroci jih jemljejo enega po enega iz sklede, oblizujejo se in se z mastnimi rokami gladijo po trebušcku. Otrok pa je v vsaki hiši veliko in skleda s krofi se prazni.

Gospodinja se je obrnila

>>Ojej!<< je zavpila. "Saj niste otroci! Vrabci, srake, pišcanci, tatovi pticji ste! Vse ste pozobali! <<

Otroci so zavrešcali, eni so zacivkali, drugi zakrakali, tretji zakikirikali. Zrasli so jim kljuni in rože na glavi, namesto rok so dobili perutnice in odkrilili so skozi vrata na cesto.

Prišli so iz vseh hiš in se razpršili po vasi. Kdor jih je videl, se jih je razveselil in rekel: >>Kako prisrcne so te male pustne šeme! <<

Otroci pa, ki so se v resnici spremenili v ptice, so drsali s kljuni po snegu, da bi se jih znebili, krilili so s perutnicami da bi se perja otresli, in stresali z glavo, da bi zgubili petelinjo rožo. Hoteli so klicati na pomoc, a niso znali nic drugega kot

90

civkati, krakati in kikirikati. Vedno vec ljudi se je ustavljal ob cesti in od smeha so se tolkli po kolenih.

Otroci so odkrilili na polja in travnike in s kljuni razbrska sneg in zemljo, zato je tisto leto polje obilno obrodilo. Vrešcali so tako, da so pregnali velike in male nesrece in bolezni o vasi in se sami niso vedeli ne kdaj ne kako.

Tavali so po polju vso noc in zjutraj so hoteli vzleteti proti nebu, a niso mogli, ker so imeli preslabe peruti.

Tedaj je zapihal mocan jug, a ni jih dvignil od tal, le na ribniku se je stopil in otroci so se zgrnili okoli. Prišli so in se za vsak požirek mrzle vode ozrli v nebo. Ko so se odžejali, so jim kljuni in rože in peruti popadali v vodo.

Voda se je umirila in pokazala vsakemu svoj pravi obraz. Bili so rešeni in odhiteli so domov.

V spomin na tisti dan so se potem vsako leto po vsem svetu tudi otroci našemili. Nataknili so si na glavo in na noge, kar so imeli. Da je le bilo dovolj krofov in smeha in petja!

Na tak pustni torek sem sedela s svojo malo hcerko v topli sobi. Skozi okno sva lepo videli mesto in vrvež v mestu. N ulice so se zgrinjale pustne šeme. Iz vseh hiš so prihajale, skozi okna so se klicale, si kazale osle, vriskale so in pele.

Gledala sem jih in mirno jedla jabolko. Moja hci pa je sedela za mizo in nekaj izrezovala iz papirja. Tako : rajši igrala. Všec ml je bilo, da je ostala pri meni, da med pustne šeme. Na cesti bi se lahko prehladila, tu, pri meni pa se ji ne more nic zgoditi.

All ni res? Niti krofov nisem scvrla, da bi mi jih ne jemala iz sklede in tako se bom lahko premagala in ji ne bom rekla:

vrabec, sraka, pticji tat!

Ce bi se to zgodilo, bi morda postala pustna šema in potem bi se vse zgodilo se enkrat tako, kot pred davnimi leti, ko nas še ni bilo.

Pojedla sem jabolko in prav na to je moja hcerka cakala. Poveznila mi je na glavo masko, ki jo je pravkar izrezala papirja. Spremenila sem se v ptica z dolglm kljunom. Hotela sem ji reci, da mi ni prav nic za šale, a sem le zakrakala: kra,

92

kra, krrr - in pred menoj ni stala vec moja hcerka, temvec zajec z dolgimi ušesi. Le noge in cevlje sva imeli se svoje. Moja hcerka-zajec je strigla z ušesi, jaz pa sem klopotala s kljunom in krakala.

Na ulici je zaigrala godba, pustne šeme so se zgrnile v sprevod nic vec naju ni moglo zadržati. Odhiteli sva kar najhitreje mednje. Poskocili in zavrteli sva se kot vse pustne šeme. Pricela me je veseliti najina sprememba, še posebej zato, ker si je vsak hotel ogledati zajcka - mojo hcerko. Venomer po strigla z ušesi. Hodili sva v sprevodu, se zibali sem in veselo sem krakala in petelinja roža na moji glavi je bila rdeca. Perutnice sem imela dolge in crne. Medse so nas sprejele pomladne deklice marjetice, takoj za nami so regljale žabe pred nami pa je hodil medved z loncem meda. Dalec spredaj sem videla Rdeco kapico z lovcem.

Ko se tako oziram, da bi videla, kdo vse je v sprevodu, mi nenadoma zadiši po krofih. Stegujem vrat, z lahkoto se mi daljša in tanjša, dokler ne zagledam v petem nadstropju neke hiše na mizi sklede krofov. Okno je bilo priprto in sežem po njih. Tudi kljun se mi je zdaljšal. Pojem vse krofe, samo enega pustim, ker sem se malo sramovala. Spet se sklonim k šemam na ulici. Je kdo opazil, da kradem? Mislim, da je to videl moj zajcek. Tiho je skakljal poleg mene, a glej, še si želim krofov. Na drugi strani ulice jih nosi nekdo na pladnju. Samo ,stegnem preko sprevoda in jih pozobljem. Ne, tega nisem gledala, kako razocaran je bil mož, ko mu je ostal prazen pladenj.

Ste že uganili, v kaj sem se spremenila? Spremenila sem se v pravega pticjega tatu s pravo tatinsko naravo.

Nic se ne morem premagovati. Kradem krofe iz izložb, z mize v slašcicarni, ce le pusti kdo vrata odprta za seboj. Jemljem jih kmeticam iz cekarjev, gospodinjam s prtov. Jemljem jih tudi otrokom iz rok. Res, to je najhujše. Jemljem jih, a jesti jih ne morem veC. Tlacim jih v žepe, pod peruti, nabadam si jih na kljun in sploh ne krakam vec, komaj še diham.

Zdaj so me opazili vsi. Zajcek stoji pohlevno

93

poleg mene in striže z ušesi, vsi drugi pa se smejejo in nosijo še krofov. Nic vec si ne morem pomagati.

Mimo pride fotograf in naju slika, mene in pohlevnega zajcka. Ko pritisne na gumb, zaškrta v aparatu: ck - in tega se moj zajcek ustraši in zbeži, jaz pa za njim. Krofi se trkljaj za nama, dežujejo z vseh oken na naju, skoraj bi naju pobili.

Zajcek je že doma in jaz tik za njim. Trdno zapreva vežn vrata, zunaj na ulici pa igra godba in skozi kljucavnico vidiva, kako se pustne šeme vrtijo in se zibljejo sem in tja.

Ko je fotograf sliko razvil, jo je položil v okvir in jo obe v sobi na steno. Tako sva s hcerko ostali pustni šemi do danes in bova ostali, dokler ne bo kdo fotografije raztrgal.

94

ZGODBA O LJUDEH IN NJIHOVIH OTROCIH

Malo veste o življenju, cisto malo, a vsega ne ve nihce, tudi najbolj uceni ljudje ne vedo vsega. A vse, kar vidite okoli sebe, vas zanima in venomer vprašujete: >>Zakaj ?<< in "Kako ?<<

mislim, kako vprasujete, se spominjam Jelke, ki zivi ~dmestju, v hisici z zelenjem obrasceni. Mnogo je spra

Spominjam se, kako smo se ji pred leti smejali. Pa se ni bilo cemu smejati, bilo je zelo resno. Na vrtu je imela svojo gredico. Lepo jo je zrahljala, vse dopoldne je imela veliko dela. Bila je od vneme rdeca v lica in rocice je imela vroce. Mama ji je prinesla košcek kruha za malico, Jelka pa ga je zdrobila in drobtinice posejala. Pobrala je motiko in grabljice in priskakljala v kuhinjo.

"Mama, posejala sem drobtinice, ali bodo zrasle macehe?" Vidite, takrat smo se ji smejali, le mama se ni. Poiskala je med zavitki semen seme pisanih rož in ji ga dala.

"Iz drobtinic ne zrastejo rože. Kruh bi morala pojesti; ker si ga zdrobila, ga bodo pojedli vrabci. Da zrasejo rože, moras posejati seme."

Jelka je seme posejala in že cez teden dni so pribodle iz zemlje drobne zelene bilke.

"RoŽice rastejo!" se je razveselila in jih hodila vsak dan gledat. Zrasle so in se razcvetele. Vsakomur, ki je prišel na vrt, je povedala: "To so moje rožice. Sama sem jih posejala." RoŽice so cvetele in z njimi Jelka. Bila je prav tako ljubka. Prišli so deževni dnevi, zatem je spet posijalo sonce in najlepši so bili veceri. Zvezde so se prižigale in se utrinjale. Jelka bi morala že v posteljo, a so bile zvezde presvetle. Zamaknila se je v vecerno nebo in cakala, da bi se zvezda utrnila.

95

>>Poglej, utrinek!<<

Tanka ognjena crta je zdrsnila po nebu in izginila dalec v temi.

>>Zdaj vem, kako sem nastala!<< 0brnila se je k ocetu in mami in jima povedala: >>Bila sem zvezdica in sem padla na zemljo. Zrasle so mi roke in noge in to sem jaz.<<

Najprej jo je objel in poljubil oce, potem jo je poljubila še mama in obrisala si je solzne oci. Saj to ni nic žalostnega ce je bila nekoc Jelka majhna zvezdica tam visoko med neštetimi svetlimi zvezdami, ki jih vsi tako radi gledamo. Lepo je, zelo lepo, da so ji zrasle roke in noge in da je zdaj med nami. Vcasih joce clovek zaradi same lepote.

Zdaj hodi Jelka že drugo leto v šolo. Veliko se je naucila Zna napisati svoje, mamino in ocetovo ime. Prebrala je ze dve knjigi, ki sta pravzaprav knjižici, in gladko prešteje, koliko sošolcev in sošolk ima. In še mnogo drugega zna. Na to pa, je cisto pozabila, da je bila nekoc zvezdica visoko na nebu.

Kar tako nenadoma je vprašala:

>>Povejte mi, kako sem nastala?"

Pravzaprav ni vprašala kar nenadoma. Že veckrat je sprva sevala, a še nikoli tako resno. Zdaj sta ji morala oce in mal vse povedati. Sedli so na Jelkino posteljo in mama je pripo-

96

vedovala tiho, da bi jih nihce ne slišal. Kajti to je njihova najlepša skrivnost in Jelka bo o njej molcala.

Tudi vam bosta oce in mati povedala, kako ste nastali. Pocakati morate na primeren dan, ko bo doma lepo toplo, ko se nikomur nikamor mudilo in ko boste cisto sami. Kar

boste zvedeli, bo vaša najlepša skrivnost in o njej boste molcali. Nekdo, ki je doživel tako lepo uro v razgovoru z ocetom in mamo, je to zapisal na list papirja, da bi tega nikoli ne pozabil. Po ocetovi in materini smrti je spravil popisani list pa med njuna pisma, ki sta si jih pisala, ko sta bila se Vse skupaj je prevezal s svilenim trakom.

Pisma mladih ljudi, ki se imajo radi, so najlepše berilo. Luna prebere vsa njihova pisma. Veter ji je pomagal razvezati trak in pisma in listi so se razsuli po mizi. Luna je prebirala in veter je obracal liste. Zato ve tudi on vso zgodbo. V pomladnih vecerih je šepetal rožam, travi in brezi:

"Bilo je po vojni, ko so bili ljudje od vsega hudega še izmuceni. A njihovo hrepenenje po ljubezni in sreci je bilo vecje. Sonce še nikoli ni tako toplo sijalo in travnik se ni tako lepo zelenel. Vsa mesta so bila praznicna. Iz hiš so plapolale zastave zmage in svobode. V velikem belem mestu zbrala mladina iz vse dežele. Zbrali so se zato, da so si povedali, da nocejo vojne vec, da si želijo srecnega življenja bodo zato delali z vsemi svojimi mocmi, da bodo svojo domovino ljubili in da se bodo ljubili med seboj. Potem so se prijeli za roke in zaplesali kolo svobode. Njihovo petje je bilo mogocno. Ljudje so jokali od srece in govorili: ,Tudi mi smo bili nekoc mladi, njihova mladost bo lepša."

Med vsemi drugimi sta se držala za roke tudi neki fant in dekle, ki se nista še nikoli prej videla. Med petjem sta dala in z ocmi sta govorila: ,Vedno se bova imela rada.' Pesem je utihnila in razšli so se. Ta dva pa sta ostala sama in fant je rekel dekletu: "Pojdi z menoj!"

"Kje si doma?" ga vpraša. "imam doma."

97 

"Tudi jaz ga nimam, a znosila si ga bova skupaj, kot znosijo ptice gnezdo," je reklo dekle in fant je prav tako misli in hotel.

Morala sta pridno delati, da sta si prislužila denar za vse potrebno. Ko sta imela sobo in v njej vse, kar sta potreboval za življenje, sta se porocila. Bila sta srecna mož in žena.

Nekega vecera, ko je bilo delo opravljeno, ko je cesta potihnila in so ljudje odhajali spat, je vprašala žena svojeg moža:

"Ali veš, zakaj sva se porocila?"

"Da bi ostala vedno skupaj," je odgovoril mladi mož.

"A to še ni dovolj," je rekla žena.

"Vem," se je nasmehnil mož. "Morala bi imeti še otroka."

In potem sta se vsak dan pogovarjala o otroku, o majhnen nebogljenem fantku, o najdražjem sinu, ki ga ni bilo nikjer le želela sta si ga iz vsega srca.

Bilo je tako kot takrat, ko je Jelka posejala rožice in s vzklile in zrasle. In ženi je pod srcem oživelo majhno bitje to je bil njun otrok. Mož je skrbel za ženo, da bi mu ostal zdrava. Ljubila sta se in cakala na otrokovo rojstvo. Otrok pod materinim srcem je rasel, da ga je že težko nosila, a se ni pritoževala. Pripravljala mu je posteljico in srajcke.

Kot pride vse ob svojem casu, je prišel tudi dan, ko je mati rodila otroka. Majhen decek se je locil iz njenega telesa Njegova majhna pljuca so se raztegnila in zadihala. Zakrical je . . .

Tako zakrici vsak novorojencek. Oblecejo mu mehko srajcko in ga povijejo v plenice.

To je zgodba o ljudeh in njihovih otrocih.<<

Veter je utihnil in rahlo zazibal brezo in rože v travi in z njimi zaspal.

98

V MESTNI ŠIVALNICI

V naši ulici je živela deklica, ki ji je bilo ime Lepa. Ko je še hodila v šolo, je bila drobna in majhna, lani pa je zrasla, je postala obleka prekratka in preozka. Nekaj casa jo nosila, ker ji mama ni mogla kupiti nove. Kmalu pa je ni mogla vec obleci, pricela se ji je trgati. Mama ji je dala svojo pražnjo obleko. "Kmalu boš tako velika kot jaz,<< ji je rekla. "Nosi mojo ." Lepa se je mamine obleke razveselila. Oblekla jo je med otroke. "Cigavo obleko nosiš?<< so jo vprašali. "Mamino, ker sem svojo prerasla,<< je povedala Lepa.

"Hi, hi, hi!<< so se smejali, "mamino obleko nosiš!" In se je razžalostila. Nic vec se ni igrala. Zagledala je svoje roke, dolge noge in preširoko obleko.

Pustila je otroke in potem dan za dnem posedala v sobi ob oknu in ni prav vedela , kaj bi rada. Skozi okno je videla na cesti lepo oblecene ljudi. Nobena a ni nosila mamine obleke. "Tudi jaz bi rada imela svojo obleko!<< si je želela. Ogledovala si je ljudi in kmalu videla, da ne pristajajo obleke vsem enako lepo. A vsi tega menda niso videli. Vendar so eni mrko in svojega težkega življenja niso znali skriti, pa so hodili ponosno in so bili zidane volje. In prav tem je obleka pristajala.

"Izbrali so si obleko, kot jo potrebujejo,<< je rekla Lepa naglas. "Kaj premišljuješ?<< jo je vprašala mama. "Mislim, da bi znala ljudem obleke izbirati." "Kaj bi to ljudem! Svoje želje imajo,<< je rekla mama. Lepa si je izposodila njeno torbico, položila vanjo cist

99

robec in odšla v mesto. Stopila je v prvo prodajalnico z oblekami. Prijazno so jo vprašali, kaj želi.

>>Rada bi oblekla najlepšo obleko, ki jo imate naprodaj, jim je rekla in takoj so izbrali najlepše, kar so imeli, kaj vsakdo je smel pomeriti obleko. Ce je ne bo kupil danes, jo bo morda kupil jutri.

Pokazali so ji v zavesah skrit koticek. Tam je bilo velil ogledalo in pred njim si je Lepa pomerila obleke, a z nobeno ni imela veselja.

"To je zato, ker nimam denarja, da bi katero kupila," je pomislila. Oblekla je svojo preveliko obleko, se prodajalcem zahvalila in odšla.

Pa je vendar se stopila v drugo in tretjo prodajalno. Pred ogledalom si je oblacila pisane obleke in ni vec mislila na to, da niso njene. Ko je oblekla obleko iz sinje tanšice, je bila njena podoba v ogledalu tako prisrcna, da je stegnila roko k njej. In podoba je stopila iz ogledala. Deklici sta se prijeli za roke in se druga drugi smejali.

>>Srecna sem,<< sta rekli hkrati.

>>Ime mi je Lepa,<< se je predstavila prva.

"Jaz sem Podoba iz ogledala,<< je povedala druga. "Tu sem v službi. Gledam, kako pristajajo ljudem obleke, ki so jih sešile mestne šivilje. Katero obleko boš kupila?"

>>Nobene,<< je odvrnila Lepa. "Nimam denarja.<<

"A - že razumem. Bi si hotela ogledati našo šivalnico?"

>>Zelo rada!" je vzkliknila Lepa, vzela mamino torbo stopila s Podobo iz ogledala skozi ogledalo na dolg hodni ki je držal v šivalnico. To je bila širna dvorana, v katero je skozi okna sijalo sonce. Šivalni stroji so tiho brneli, ob njih pa so sedele ženske in mehko pisano blago jim je bežalo izpod rok. Prijazno so pogledale Lepo in Podobo iz ogledal potem pa spet ravnale blago, ga pripenjale in gubale.

koncu dvorane je stala dolga dolga miza, ob njej so ukrojevalke krojile. V rokah so imele velike škarje in velike lesene trikotnike.

>>Imenitno je tu pri vas,<< je rekla Lepa.

100

>>O, veliko dela imamo!<< je pritrdila Podoba iz ogledala V kotu dvorane so okoli košare sedeli trije decki. Košara je bila polna svetlih gumbov in decki so jih izbirali in jil šivali na narejene obleke.

,,O!<< je vzkliknila Lepa, ko je gledala pisane gumbe. Zel~ so ji bili vsec.

Podoba iz ogledala je potrkala na stranska vrata. >>Predstavila ti bom našega risarja,<< je rekla Lepi.

Stopili sta v sobico, polno porisanega papirja. Sredi papirja je za risalno mizo sedel risar, lep mladenic. Razveselil se je obiska.

"Ob pravem casu prihajata! Že celo uro sedim pri praznen listu, pa mi ne pride na misel nobena obleka vec.<<

Deklici sta si ogledovali prelepe slike oblek, ki jih je narisal mladenic, in sta se pogovarjali: >>Jaz bi imela tako obleko,<< in >>jaz bi imela rajši tako.<< Risar ju je gledal in s mislil: >>Zelo sta si podobni in vendar bi moral narisati z vsako drugacno obleko. Lepa bo namrec ostala takšna, kot je Podoba iz ogledala pa se bo spremenila. Desetkrat na dan in tudi veckrat se spremeni. Ima najpestrejše življenje, kar si ga more kdo misliti.

Podoba iz ogledala je podoba nas vseh, tako natancna naša podoba je, da le malokdo misli, da živi. Ljudje mislijo le nase, ko se gledajo v ogledalo. A zdaj ne utegnem razmišljati o življenju. Narisal bom pac dve razlicni obleki, le to naj še izvem, kakšno blago si bosta izbrali."

Rekel jima je: >>Prav za vaju bom risal. Povejta mi, kakšnega blaga bodo vajine obleke?<<

"Saj res!" je rekla Podoba iz ogledala. >>Potrebujem trpežno delovno obleko in take barve, da se bo skladala z leskom ogledala.<<

"Dobro," je odgovoril risar. >>Barvo bova izbrala pozneje.

Potem je pogledal Lepo, da bi zvedel še za njeno željo.

Povedala mu jo je: >>Rada bi imela srecno obleko."

>>Kakšna obleka naj bo to?<< se je cudil risar.

>>Lahko je najbolj preprosta, le sešita mora biti prav zame, ne sme biti prevelika ne premajhna, barve je pa lahko bele.

102

Tako si želim, a iz tega ne bo nic, ker si je ne morem kupiti. V mamini torbici imam samo robec.<< 0dprla je torbico in pokazala bel polikan robec. Risar je razgrnil robec na mizo. "Iz robca ti sešijem obleko,<< je rekel.

"Saj je premajhen!<< je vzkliknila Lepa in mu ni mogla verjeti.

"Ce ga pomnožimo s šestnajst, dobimo štiri metre belega in iz tega lahko urežejo najlepšo obleko.<<

Tako je storil. Narisal je najpreprostejšo in najlepšo obleko, v kateri bo Lepa srecna. K šiviljam je nesel risbo, robec in racun, kjer je pomnožil robec s šestanjst.

Ko so ji obleko sešili in ji je eden treh deckov prišil še gumb za pas, se je Lepa poslovila. Ob slovesu je obljubila, da pojde v novi obleki na sprehajališce ob parku in da bo vsakomur, ki jo bo vprašal, povedala, da so ji sešili obleko v mestni šivalnici. Šivilje so si obetale zato mnogo kupcev, kajti nihce ne bi mogel lepše razkazovati obleke, kot Lepa.

Podoba iz ogledala jo je poljubila in ji rekla: >>Velikokrat se bova še videli, in kadar se boš ti smejala, se bom še jaz iz srca.<<

Risar je Lepi stisnil roko in ni se je mogel nagledati. Doma sta Lepa in njena mama poizkusili pomnožiti robce, a ni šlo. Risarju v šivalnici pa se je vedno pogosteje dogajalo, da po cele ure ni mogel nic lepega narisati. Zato je poiskal Lepo in kmalu z njo porocil. Lepa mu je potem narekovala: >>Otroci

morajo imeti take obleke, da se lahko po mili volji umažejo, deklice morajo biti v svojih oblekah srecne, decki strumni in pogumni, gospodinje morajo imeti ciste obleke, možje udobno obleko, babica toplo, žalostni ljudje pa tako, da bodo na žalost pozabili. Barvo naj si izberejo sami. Ce tega ne bodo znali, jo bom izbrala jaz.<<

Ljudje so hodili k Lepi po nasvet in risar je bil svoje lepe in pametne žene vesel.

103



.