Ekscelenca
| Ekscelenca. |
| |||||||||||||
Teheranski ekspresni vlak je drvel po široki ravnini, ki se razteza utrudljivo za oko in dušo v svoji enakomernosti ob vzhodnem Kaspiškem jezeru. Tako drvi že dva dni. Postal je rjavkast od rjavega prahu, prilagodil se je tako stepi, da ga je razločiti od nje samo po urnem gibanju.
Na tej poti ne razveseli očesa nobena nova slika. Ni jezera, ni drevesa, ni človeškega bivališča. Peščeno ozemlje je zadušilo vse življenje. Samaja stjep.
Tem živahneje pa je v vlaku, katerega petina je napolnjena z donskimi kozaki, ki so poslani na perzijsko mejo, samo en koridorni voz je bil prihranjen za civiliste, zadnji oddelek tega voza je bil zaprt, na vratih je visela tablica z napisom: »Rezervirani I. razred«.
V vozu so čepeli potniki-civilisti v pisanih gručah, mohamedanci in poljski židje, kmet iz južne Rusije v visokih škornjih in trgovec v pisanem kaftanu, vse je sedelo in čepelo okrog samovarja, govorilo, kadilo in pljuvalo, dim se je vlekel težak po oddelkih, dišalo je po česnu in po olju. V rezerviranem oddelku pa je bil zrak nasičen vonja belih rož, okna so bila zagrnjena z rumeno svilo, da ne prihaja stepni prah na bele damastne blazine, električna luč se je ogledovala v gladko brušenih zrcalih, šum proletarcev se je odbijal ob razkošni tihoti. V mehkih blazinah je slonel edini popotnik, mož visoke postave, poveljujočega obraza, hladnih črt in mogočnih oči. Bil je oblečen v priprosto uniformo, a na njej sta se svetila dva velika zlata gumba, znak ruskega sodnika.
Po hodniku sta prišla dva sprevodnika. Govoreč, roke v žepih. Obmolknila sta, ko sta prišla mimo rezerviranega oddelka, stopila sta na prste in šepetala: »Tu sedi ekscelenca.«
V tem hipu se je stresel vlak, sprevodnika je vrglo v steno in nazaj in že je stal vlak. Sprevodnika sta si trla bunko na čelu in se vpraševala: »Kaj se je zgodilo? Je skočil iz tira? Razbojniki?«
Vrata so loputala, okna so se odpirala, hodnik se je napolnil preplašenih potnikov, to je trkalo, kričalo, vpraševalo. Miren in dostojanstven je ostal samo rezervirani oddelek s tablico. Razburjeni potniki so videli železniške uradnike, ki so skočili iz vlaka na tir in hiteli k lokomotivi. Pred lokomotivo je bila dresina in ob vlaku šest orožnikov in orožniški častnik, ki je zakričal grozeče na vlak: »Glave proč! Zaprite okna!«
Okna so jeknila, vrata so butnila, srca so zatrepetala, drug je pogledal drugega: koga iščejo pasji sinovi? Tebe, bratec? Mene? O, sveta Pasija ...! Častnik z orožniki je stopil na vlak. Kdo je izgovoril prvi grdo besedo? Po vlaku je zašumelo: vohun! Ravno oni vohun, o katerem pišejo ruski vladni listi že več tednov. In zopet se vprašujejo oči: Si ti, bratec!
»Zakaj je ta oddelek zaprt?« vprašal je rezko častnik.
Sprevodnik je zazijal in zastokal: »Vaše prvoizhoditeljstvo ...«
Prvoizhoditeljstvo pa je sunilo v vrata — gospod v blazini, ki ni bil vstal kakor drugi in ki ni bil odgrnil okna, je premeril s svojimi hladnimi očmi častnika, tega oči pa so hitele po uniformi in takoj nato je stal častnik kakor ukopan, roke ob hlačnem šivu: »Oprostite, ekscelenca, jaz glupec nisem vedel ...«
Ekscelenca je izvolil nasmehniti se in je mahnil z roko: »Dobro, že v redu, gospod stotnik, domnevam, da Vas je pripeljal višji ukaz. No, pa kaj je novega?«
Častnik se je oddahnil. Sam vrag, če lopneš v rezerviran oddelek in je notri — ekscelenca. Zato je uslužno poročal:
»V tem vlaku je mož, ki ga iščemo že dolgo.«
»Kdo?« hladne oči ekscelence so se uprle v častnikove.
»Boris Miropoljski.«
»Kaj?!« — ekscelenca je vstal kakor v strahu in vprašal razburjeno: »Oni zloglasni vohun?«
»Da, ekscelenca,« je potrdil ponižnoošabno častnik.
Ekscelenca je pomislil hipec, potem je rekel naglo: »In Vi menite, da ga spoznate? To je prevejanec, gospod stotnik. No, jaz bi Vas prosil nečesa.«
»Ukazujte, ekscelenca.«
»Dovolite mi, da Vas spremim na Vaši poti po vlaku, jaz sem poznavalec takih ljudi, lahko Vam pomagam. Miropoljski — da, on Vam zleze v židovsko suknjo ali v kozaški kožuh, mislite, da je kmet ali trgovec, pa je Miropoljski, in mislite, da je Miropoljski, pa je kmet, je trgovec. Papirji, pravice? Eh, tudi te se dobe.«
Od oddelka do oddelka je koračil mogočno častnik, rožljal je s sabljo in zvenel z ostrogi. Za njim so hodili orožniki, ob njem državni svetnik. Zlata gumba sta bleščala in ponižala glave, njegove oči so prodirale dušo vsakega.
»Sem s pravicami!« — je zavpil častnik, in tresoče se roke so ponujale zmandrane in zamazane listine, plahi pogledi so se upirali v strahu in zadregi v oba moža. O sveta Rusija! Naj reče stotnik, da si ti Miropoljski, obesijo te, bratec, preden jim dokažeš, da nisi Miropoljski ...
Ob vratih je stal pop. Suhega obraza, dolgih las, nemiren. Častnik je planil nanj kakor jastreb, pop pa se je stresel, ali ekscelenca se je dotaknil častnikovega rokava in se sklonil k njegovemu ušesu, šepetaje: »Hočem Vas varovati neljubih zmot, Vi delate po čuvstvih, a tu je treba delati z razumom. Hočete, da Vam privedem jaz vohuna?«
Častnik se je priklonil; ekscelenca je rekel živahno:
»Prosim, dajte mi dva kozaka in počakajte v rezerviranem oddelku, da se oddahnejo.«
Ni minulo pet minut, že je vstopil ekscelenca in rekel tiho: »Imam ga! Zaslišite in poglejte Vi sami, Vaše oči so bolj mlade, rečem Vam toliko, da je eden teh dveh Miropoljski.«
Za častnikom sta stala kurjač in sprevodnik, začudeno bedastega, zasajenega obraza, za njima dva kozaka.
Častnik je zagrmel: »Sem pravice!« Vzel je drobnovid in pregledoval podpise. Nič radiranega, nič ponarejenega, in moža pred njim poštenega obraza, zatrjujeta, da služita že več let. — Malo se nasmehne častnik: Izpodletelo je ekscelenci. Obrne se, da bi rekel, da ne najde krivice nad tema dvema, ter šel zopet nad popa — kar gre krrrrk — po vlaku, strese se in stoji. Častnik je pogledal tja, kjer ni stal več ekscelenca, in skočil k oknu. Tam vidi čudno čudo: Ekscelenca stoji na stroju, ki puha kakor razbesnela zverina, in skoči naprej, drvi, drvi — vlak pa stoji tu zapuščen, izdan. Izza stroja zamahne roka iz rokava uniforme. Kam gre ekscelenca?
Zijajoč je stal častnik; kurjač in strojevodja sta vzklikala: »Ah ti prevejanec! Nas osumi, nas spravi s stroja, a sam se odpelje. To je Miropoljski.«
Častnik je stal sredi voz, polnih kričečih vojakov in civilistov, sredi neizmerne stepe. Vohun, katerega bi bil tako lahko prijel, se je peljal z naglico 100 kilometrov na uro proti meji. Vohun je tudi lahko ekscelenca, če mu to služi.