Ej, ej!
| Ej, ej! Rudolf Maister |
| |||||||||||
Ko župnik pobiral je biro
in k meni prišel je po njo,
cekin sem mu spustil na mizo,
da je zazvenčalo zlató.
Kako zažarelo mu lice,
kako mi je stiskal roké!
Da takim gospodom denarec
takisto razgreje srcé!
No, jaz da sem božji namestnik,
to bi se prikupiti znal,
a biro pri dobrih ovčicah
bi čisto drugačno iskal.
Ti, mlinarica, mi prinesla
pšenične bi moke in jaj
in masla rumenega banko
in tolstih klobásic iz saj.
In ti, moj krčmar trebušáti,
iz soda, kjer maček čepi,
odmeril bi zlatega vinca
golidice polne mi tri.
In kar bi še trebal, bi drugi
župljani znosili mi v dar.
Čeprav za pod zob bi ne bilo,
pa bodi cesarski denar.
Nazadnje ti prideš na vrsto,
ti, ljubica, čmrljček moj.
Kaj ti bi pač meni za biro,
kaj neki prinesla s seboj?
E, veš kaj? Ti prišla bi k meni
takole, ko padal bi mrak
in dala za biro bogato
poljub mi gorák in sladák.
Potičice jedla bi z mano
in srkala vince sladkó,
pa lica razgreta hladila
z ročicama bi mi lepo.
To bira bi bila nebeška,
to bi se jaz v srcu smejal,
ko gorko poljub za poljubom
od ustnic bi tvojih jemal!
Tako bi jaz biro pobiral
od tebe do trdne noči
in menim, da sladkih poljubov
nabral — paternoštre bi tri …