Eine Wanderung in das Logarthal

Eine Wanderung in das Logarthal. Ferdinand Ebhardt

Izdano:	Planinski vestnik 25. februar 1898, leto 4, štev. 2, str. 30
Viri:	[1]
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Tako je naslovljen spis, katerega je umirovljeni polkovnik in pesnik „Rože Logarske" objavil v „Grazer Sbhreib - Kalender" za 1. 1896. na str. 53—61.

Pisatelj opisuje prav poetiško nadahnjeno, kako je 1. 1894. potoval iz Železne Kaplje, kjer je bil na letovišču, po Remšenikovi grapi proti Sv. Lenartu, na Pastirkov vrh in v Logarjevo dolino. Pri Logarju se spominja svoje „Rože", katero je zdaj videl v osebi Micike. Pesnik je opeval namreč Logarjevo dolino le po opisih, ne da bi je bil poprej videl. Od tod je potoval k Piskerniku, in potem občudoval slap pod Rinko. Iz Logarjeve doline se je vrnil v Solčavo, Luče, Ljubno in Mozirje in od tam je potoval še v črno.

Kakor sem že omenil, je ves članek navdušeno pisan, povdarjajoč povsod prirodne krasote. Pisatelj je imel gotovo blagi namen, da seznani graško prebivalstvo z lepotami spodnještajerske „Švice". Spis krasijo 4 slike: Logarjeva dolina, slap pod Rinko, Solčava in Igla. Kaj lepo končuje svoj spis doslovno : „Nepozabni mi bodo vtisi, katere sem nabral v Savinskih planinah. S popolnim prepričanjem trdim, da se gornja Savinska dolina glede pokrajinske dražesti lahko kosa z najkrasnejšimi gorskimi pokrajinami alpskih dežela". Idilo Logarjeve doline, ločene od vsega sveta, opeva tako:

"Friede ruht im stillen Logarthale;
Saftig grünen üppge Alpenmatten
In des Lenzes Morgensonnenstrahle,
Blüthenreieh, umrankt von Waldessehatten.

Drüber grau und weisse Felsen ragen
Auf zu Spifzen mit gezackten Kronen -
Riesenhauptern gleieh aus alten Tagen;
Gnomen in den düst'ren Spalten wohnen.

Ojstrica und Rinka — machfge Spitzen -
Tragt das Haupt zum Himmel stolz erhoben!
Eurer Kronen Edelsteine blitzen
Wie des lieben Gottes Sternlein droben".