Egoizem
| Egoizem Zofka Kveder |
| |||||||||||||
| Prizori | 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. • dno |
Soba. V ozadju in na desno vrata, na levo dve veliki okni. Na desno v kotu mali oder za cvetlice, sredi sobe pisalna miza, na levo klavir. Na desno omara za knjige in otomana, po stenah slike. Vse jako okusno a ne prenapolnjeno in vsiljivo. Stanovanje Jelve Metlikovičeve.
Osebe: Jelva in Rado Metlikovič, Vito Belin, Nada Zimnik.
1. prizor.
[uredi]Vito Belin in Rado Metlikovič.
Ko se zastor dvigne, stoji Vito pri klavirju in raztreseno prebira tipke. Toni so harmonični, globoki, zategnjeni. Rado hodi po sobi. Vito 32, Rado 26 let star.
Vito nervozen. A kje je tako dolgo, zakaj je ni?
Rado. Saj si slišal, gospodinja je dejala, da takoj pride. Nekje v mestu ima zopet uro. (Po pavzi) Revica! Ali ji res poveš?
Vito. Moram. Dalje ne morem več hliniti in lagati. Tudi radi nje ne in radi Nade ne!
Rado. Moj Bog in ona te ima tako rada, ti si ji vse! In ničesar ne sluti. Kako je to grozno ... Ali je res ne ljubiš več? Ali res ne moreš pustiti, Nade? Pomisli ...
Vito mu položi roke na rame in mu gleda v oči. In ti dvomiš, Rado, da nisem vsega poskušal, vsega kar je mogoče?! Vidiš, mučil sem se in grizel ali vse je zaman. In Nada! Ona vse ve, vse sem ji povedal. Ljubi me, pravična je in vse razume. Zakaj bi bili vsi trije nesrečni, če sva dva lahko srečna?! Jaz nisem kriv, da je prišlo tako. (V hipnem vzhitu.) Rado, Rado, ali res veruješ, da sem lopov?!
Rado ginjen. Ne. ne! Ti imaš prav! Ti nisi ničesar kriv! Ali Jelva!! Kar pomnim te ljubi! Moj bog, mene je vsega tako strah ... (Pavza. Zunaj na hodniku se sliši zvonec.)
Vito preplašen, nervozno instiktivno išče po sobi, da bi se skril. Jelva je!! Samo zdaj ne, samo, da me zdaj ne vidi!
Rado zamišljena ponavlja. Jelva je!
2. prizor.
[uredi]Vito, Rado, Jelva Metlikovič.
Jelva ima deževni plašč in galoše. Kreta se živahno a povsem naravno. Kadar je razburjena, njeni prsti nervozno iščejo in grabijo obleko. Oblečena je temno, okusno. Starost: 32 let. Pride skozi srednja vrata.
Jelva veselo. Kako fino! Vidva sta tu?! Dober dan! (Vitu.) Kako dolgo te že ni bilo pri meni, nemarnež! Cele tri dni! Bila sem že v skrbeh. Kaj ne, presenetiti si me hotel?! Vidiš, ali jaz že vse vem. Čestitam! Kedaj nastopimo profesuro? (Poredno.) Mi, mi kaj ne?! (sčustvom.) Kako sem srečna, Vito, kako sem srečna! (Objame ga. čez nekaj časa Radu.) In ti si tudi prišel?! Zakaj mi nisi prinesel nič vijolic! Tako lepa pomlad je! Danes sicer dežuje ali vse dehti življenja. Tako sem vesela! Bilo mi je, kakor da lije sreča v veliki, močni plohi doli na me! Brat, kako sem srečna! (Smeje se, da zakrije svojo ginjenost.) Viš, kako sem mokra! Nič nisem odprla dežnika. Če je pa tako lepo! (Obrne se proti vratom na demi.) Samo, da se malce preoblečem, pošteno sem se zmočila! (Odide, brez da bi opazila raztresenost onih dveh, ki ves čas nista govorila niti besede.)
3. prizor.
[uredi]Vito in Rado sama.
Rado. Nič ne ve, prav nič ne sluti! Ves se tresem ... In zdaj še to upanje, ta sreča, radi profesure, ki ti je bila včeraj končno zagotovljena! Ko bi vedela! Meni se tako smili!
Vito. In meni, kako je meni?! Kakor, da jo moram ubiti! Rado, povej ji ti! Pripravi jo! (Iz sosedne sobe se sliši petje, poskočna, vsak trenotek menjajoča melodija.) In zdaj še poje! Zakaj sem tako dolgo molčal! (Vzame klobuk in površnik raz obešala.) Ti ji povej! Lažje ji bo. (Hiti k srednjim vratom.)
Rado v strahu. Ne, ne, ostani! Jaz ne morem. Meni bi niti ne verjela! Ostani! Ti sam ji moraš povedati! Tvoja dolžnost je, da ji sam poveš.
Vito se trga. Ne morem, ne morem! Pusti me! Daj, če si mi bil kedaj prijatelj! Samo zdaj ne! Urga se mu, med vrati. Saj pridem, samo ti ji prej povej!
Rado se prijema za glavo. In kaj zdaj?! Kaj naj govorim, storim?! (Sede.) Oj, Jelva!
4. prizor.
[uredi]Rado, Jelva.
Jelva prihaja. Kaj pa sta imela? Kakor, da bi se bila prepirala?! Oh, vidva! (Osupne.) Kje je Vito? Kaj je bilo Rado? Kam je odšel?
Rado zmešan, prisiljeno. Nič, nič! Nekaj ima posla ... V neko prodajalno ...
Jelva pomirjena. V prodajalno?! Oh, jaz že vem! Kak dar za me! V sreči se ni takoj spomnil. Kakor, da bi bilo tega treba! (Srečno.) Čakaj, oštela ga bom! (Pavza. Jelva zaliva cvetlice) Ali veš, Rado, kaj je danes?
Rado. Ne. Kaj misliš?
Jelva. Obletnica. Obletnica najine ljubezni z Vitom. Štirinajsta! (Zamišljeno, skoro žalostno.) Štirinajst let! Meni se nekako toži po njih. Moja najlepša leta, vsa moja mladost! In če pomislim, kako zaman mi je odcvela. v vednem čakanju! ... Pa kaj pravim, zaman! Oh, kako se hočem nažiti sreče! Tako sem gladovala po nji, tako verno sem jo čakala in zdaj je tu! (Sede na otomano. Radu.) Pojdi sem bliže, brat! Tako sem srečna! (Prime ga za roko in se igra z njegovimi prsti.) Veš, ti si bil še dečko takrat, drugošolec; Vito je hodil v osmo. Še pomniš, kako si bil hud nanj, ker je bil tako strog inštruktor? Ha, ha! Midva sva se že rada imela. In potem, ko je bil on visokošolec, si me ti zatožil doma, da si dopisujeva. Ti nisi bil nič dober takrat. Koliko se je mama jezila, koliko so si tete dale truda! Pa le nisem hotela biti pokorna! In ko sta umrla oče in mati, kako dolgo sem morala letati okrog predno sem dobila par ur. »Učiteljica klavirja,« kako je to žalostno! Da nisem imela Vita! Ne splačalo bi se niti živeti! Pa kako so me grdili ljudje radi moje ljubezni. »Večna nevesta« hihitajo celo moji učenci in njihove matere se muzajo nad Vitom. Vedni suplent! Ker je bil zvest svojim idejam, pošiljali so ga okrog a oni drugi, ki so znali pripogibati hrbte, so lezli kvišku. Kako sem ponosna nanj! Na njegovo in moje mučeništvo! In zmagal je. Končno vendar! Kako sem srečna! Kakor bi se mi vrnila vsa mladost! Še nikdar nisem čutila toliko blaženstva! Vsa sem sveža, vsa srečna!
Rado vstane, da zakrije, kako trpi. Jelva! Pripraviti se boš morala na veliko izpremembo!
Jelva. Seveda! Kako čudno to govoriš! O. z kakim veseljem! Vsa bom njegova. Tako bo moral biti potrpežljiv! Vzela bom njegovo glavo v roke, oh in gledala ga bom, poljubovala, da se ga nažijem, nagledam, naljubim! Vedno bom pri njem in kadar ga ne bo doma, bom šla v njegovo sobo in poljubovala bom vse, česar se je doteknila njegova roka. In iz lesa bom čutila njegovo toplino in vse bo dišalo po njem. Tako fine, bele roke ima! Si že videl njegovo zapest? Žile se modro vidijo skozi kožo, vidi se kako trepečejo, udarjajo ... O, jaz ga tako ljubim! (Ona sedi, kakor v lepih, srečnih sanjah.)
Rado se ne more več premagovati, vrže se k njenim nogam, pritisne obraz v njene roke. Sestra! Jelva! Ne muči me, ne trpinči me!
Jelva prestrašena, mu gladi lase in ga vleče kvišku. Kaj ti je, Rado? Vstani! Kaj ti je?
Rado razburjen. Kako naj te poslušam?! O sreči sanjariš in vse je le pena, tema, nič!! Strezni se, ne sanjaj! On te ne ljubi! ... Ne ljubi te nič več! nič! drugo ljubi, — razumeš?!
Jelva vstane, prime se za glavo, kakor bi jo bil kdo udaril. Kaj govoriš? Kaj si dejal? (Pavza, v kateri se njen obraz od obupnega izraza trpljenja polagoma izmiri žalostno.) Zakaj si me tako prestrašil?! Kako se šališ! Nikar, to boli! Saj vidiš, da ne verujem ali tako zelo me je zapeklo, da se hočeš ti tako neusmiljeno šaliti z menoj! Kje je Vito? Kako bi bila rada zopet pri njem.
Rado ne ve, kaj bi počel, naposled energično. Jelva! Poslušaj me! Vito te ne ljubi več, že tedne, morda mesece. Pred nekaj dnevi mi je povedal. Jaz ga ne morem obsojati: Čustvom ne moremo ukazovati. Raje bi imel, da sem žrtva jaz a ne ti! (Pretresljivo.) Jelva!
Jelva je mehanično, presenečeno poslušala, bliža se mu vedno ponavljajoč, kakor v sanjah. Ni res! Ni res! (Ko stoji pred njim. jo hoče Rado objeti.)
Rado. Sestra!
Jelva ga razjarjena sune od sebe, glasno, odločno. Laž! Laž! O gnjusoba! O laž! Čemu ta podlost, ta nizkota! (Vzneseno.) O Vito! Vito!
5. prizor.
[uredi]Rado. Jelva. Vito.
Vito je med zadnjim prizorom prišel v sobo. Potrt stoji pri vratih, vedno, kakor da hoče govoriti, a le molči.
Jelva opazi Vita, vrže se mu z pretresljivim krikom na prsa. Vito! Saj si tukaj! Vito, ah moj, moj Vito! Brani me! Kaj hoče ta blaznik, kaj trdi?! Si čul? Oh, jaz nisem verjela! Vidiš, kako te ljubim, kako ti verujem! Vsi so me trpinčili, vsi so me teptali a jaz sem verovala, verovala v te. Vito! Ne čutiš kako?! In moj brat, nesrečnež, je zblaznel! Si slišal, kaj pravi?! Oh, Vito, ali jaz ga nisem slišala! Nič! Nič! Poljubi me zdaj. objemi me, da vem, čutim, kako me ljubiš!
Vito se uničen umika njenim objemom. Umiri se Jelva! Jaz ne morem ... jaz ... Oh, ti! ...
Jelva končno opazi umikanje Vita, v strahu in dvomu. Vito! Vito! Kak si ... Kako si ... Zakaj me ne objameš, Vito? Zakaj molčiš? Kaj me gledaš tako tuje?! Vito! ... Ali ni lagal?! ... Ali je res?! ... (Pretresljivo proseč.) Usmili se, Vito! Govori! Vidiš, kako trpim, kako se zvijam! Govori, Vito, govori! ... Govori: je res, kar je pravil brat? Je res, da me več ne ljubiš, da me nič več ne ljubiš?! Da si pozabil na ona leta, na svojo ljubezen, na me?! Da ljubiš drugo?! Vito!
Vito komaj, da diše, ves je zmučen. Po pavzi, v kateri se sliši ie razburjeno dihanje Jelve. Odpusti, res je!
Jelva ga izpusti. Ha! Res je! Res, res! Vse laž, vse prevara?! (Bega po sobi.) O Bog, jaz zblaznim! Duša mi zbesni! Res! Res! (Obstoji pred Vitom in Radom, prisiljeno, kakor bi se zbudila iz sna.) Ah, kako sem neumna! Kako sem mogla verjeti! Samo skušati sta me hotela. Odpusti, Vito! Kako sem bila malodušna! (Pipogne se in hitro poljubi Vitu roko; proseč.) Kaj ne, ali sedaj bo dovelj?! Vidiš, zelo trpim!
Rado sedi na fotelju, obraz skriva v rokah in joka, kakor otrok.
Vito hoče oditi. Jelva, odpusti, res je!
JeIva trezno, trdo. Res je?
Vito. Da. (Hoče da odide.)
Jelva se postavi k vratom. Ha, res je! In s tem misliš, da je končano vse, da je obračunjeno z menoj?! In moja mladost in moja sreča, ki si mi jo ukral ti?! In moje pomandrano življenje ni nič, moji upi, moja vera, ni nič?! Kako si se hlinil, varal! Kako si me zagrinjal v ljubezen, srečo, upe! In zdaj hkrati, zdaj, ko so se imeli obistiniti moji sni o sreči, zdaj kričiš: Ne morem! Ne ljubim Te! O, ti zločinec, tat! In nič te ni sram svojega lopovstva! Ti, ti ... (Omahuje razburjenosti.)
Vito. Jelva! Molči! Kako sem trpel! Kako sem se bal te satanske moči, ki me je gnala od tebe. Ali me nič več ne poznaš, Jelva?! Kako sem te ljubil, kako sem bil tvoj! Ali ne morem, ne morem! Vidiš prišlo je na me kakor val, kakor sveta, velika sila. In zdaj si mi samo sestra, sveto bitje, za katero bi umrl. A ljubiti te ne morem. Lagal bi, zločinec bi bil, grešil bi nad teboj, nad seboj in nad ono! O, ko bi vedela, ti bi me ne hotela! Ti, tako visoka, močna bi se ne mogla zadovoljiti z lažjo, z hlimbo?! Jelva! (Poljublja ji roke.)
Jelva se počasi umiri. Trudno, neizkrekljivo žalostno. Odpusti Vito! Ali če tako boli, tako peklensko peče! Ne, laži, nečem! Kar ne moreš dati sam, neprisiljeno, iz srca, nima vrednosti za me! Vito! In jaz nisem vedela, jaz nisem slutila, nisem čuvala svojega bogastva pred tatovi! O jaz nesrečnica! Nesrečnica! (Tiho, strastno:) In ona?! Ona druga?! Kaka je? (Po presledku:) Kaka je, da te je mogla zamamiti? (Nakrat.) Vito, pokaži mi jo! Kje je? Daj, da jo vidim! Kje je, kje stanuje, Vito!
Vito kakor pod učinkom njenih besedi, nehote. Tu v tej ulici!
Jelva strastno. Tu v tej ulici?! O, k njej! O, jaz jo hočem videti! Morda je dobra, usmiljena? Ali ne, ne Vito! Ne boj se! Nečem jo prositi! O ne, samo videti jo hočem! Takoj! Meni bo laglje! Daj, pojdimo! (lšče vsa zmešana po sobi plašč in klobuk.)
Rado vstane. Ali kam hečeš taka?! Vsa se treseš! Kako bi te pustil! (Objame jo m jo vodi k otomani.)
Jelva. Ali vidiš, da jo moram videti! Vidiš, da moram! (Nakrat.) Ali jo poznaš, ali si jo videl?
Rado: Da, poznam jo.
Jelva: Poznaš jo?! Kaka je?! Daj, pelji me k nji! Ne čutiš, da jo moram videti! Da zblaznim drugače! Da ne morem drugače verjeti! (Prijema se za glavo; prosi kakor brez uma.) Pokažita mi jo! Vito, daj naj pride! Pojdi po njo, Rado! Povej ji, da zblaznim! Prosi jo, naj pride! Pojdi, Rado! Vito, reci mu, naj gre!
Vito zmučen. Ali res hočeš?! Samo bolelo te bo! Umiri se Jelva! Moj Bog, kako mi je grozno! Tako kriv sem in tako nedolžen!
Jelva. Hočem! Vidiš, ne morem drugače! Pojdi Rado! (Strastno sili Rada.)
Vito Radu. Pojdi! Povej ji! Reci, da ne morem za to! Razumela bo.
Jelva. Samo naj pride! Jaz ji nič ne storim! Nič, nič!
Rado odhaja.
6. prizor.
[uredi]Jelva. Vito.
Jelva se oklene Vita, joče, da podrhtava vse telo. Ali me res več ne ljubiš?! Vito, kako naj živim? Niti upati nič več! Vito!
Vito jo vodi k otomani, skrbno jo sili, da se nasloni na blazino; poljublja ji roke. Jelva, odpusti mi! Vse moje prijatelstvo imaš! Kakor mati, kakor sestra si mi. Kakor prva prijateljica moje duše! Ne joči! Kako trpim, da veš! Ali tako hitro je prišlo nad me, tako silno, mogočno! Tako mlada je, lepa veš! In nič ne vem, kako je prišlo, da sva se nekoč objemala, kakor besna in vse drugo je izginilo iz duše. Vse gori v meni, ves ginem!
Jelva zmučeno. Molči! Molči! Daj, gladi mi lase, kakor prej včasih! Vito. kako je bilo lepo! Tako malo sreče sem imela v mojem dolgem čakanju a kako sem bila bogata. Kako revna sem zdaj! Vito, saj je vse to le sen, kaj ne? In ko se prebudim bom srečna, kakor še nikoli! Včeraj si dobil profesuro. V par tednih se poročiva, potem greva od tu. Jaz ne bom nič več poučevala glasbe. Kaj ne, da ne? Tako mučno je, včasih me glava boli, pa moram vendar-le uro na uro proslušavati one grozne škale. Ves dan bom pri tebi. Dolge domače obleke bom nosila z vlečkami. Samo halje, v katerih se telo tako prijetno gubi. In ti me boš objemal in ljubil me boš, kakor sva sanjarila takrat, veš, ko si še študiral. Tako bova mlada! (Kakor da se nečesa spomni.) Kaj ne, da sem še mlada? Pravnic gub nimam v obrazu! Saj imam ravno toliko let, kakor ti in ti si še tako mlad, tako zelo mlad! (Poljubi ga na oči, potem ga nakrat sune od sebe.) Kake je vse krivično! Ti si ostal mlad, a jaz sem tako nervozna, zmučena! Moja mladost se je vsa izsušila v teh letih! In kaj mi je ostalo?! Grozno! Grozno!
Vito. Jelva umiri se! Kako sem kriv pred teboj! Jaz hudodelec! Tvoje besede mi trgajo dušo. moje srce se zvija! Ali glej Jelva, tako si dobra, ali res hočeš, da bomo nesrečni trije? Ona in jaz in ti! Tudi ti bi ne bila srečna! Tako si ponosna! Kako bi te mogle zadovoljiti drobtine, kjer si pričakovala hleba.
Jelva. Ali jaz bi te tako ljubila! Moj bi bil! Povsod, kjer bi bila, bil bi ti! Vse okrog mene bi dehtelo po tebi. Ostani, ostani! Ona te ne ljubi tako! In kaj bo z menoj?!
Vito. In ona in jaz?
Jelva. Ha! ta bestialna sebičnost! In jaz, jaz?! O, tudi v meni je še one volje, one moči bestije, ki se brani pogina. Ne pustim te! (Oklene se njegovih rok.) Moj si! S čim te je ona zaslužila?! Kaj je trpela za te?! Nič! Mlada je, lepa je! In nisem bila jaz mlada, nisem bila jaz lepa?! In zdaj naj te ima ona?! Vito! Vito! (Zunaj nu hodniku se čuje zvonec; Jelva prestrašena, izpusti Vita.) Kdo je? Kdo zvoni? Kako to ... tako hitro? (Bliža se k vratom, tiho.) Kako se je bojim! (Pausa.)
7. prizor.
[uredi]Vito. Jelva. Rado. Nada.
Nada je mlada 18 letna plavolaska v svitli domači obleki. Rado nosi na rokah njen deževni plašč in klobuk, ki go je odložila na hodniku. Vsi so nekaj časa tiho, kakor osujnijeni. Rado zopet tiho odide.
Jelva. Ona je to ...?! Vi ste to?! ...
Nada milo. Prišla sem, kakor ste želeli. Prav taka, takoj. (Bliža se ji.) Odpustite mi! Vaš brat mi je povedal .,. O Bog, kako žalim vašo osodo! Iz vse duše! ... Ne sovražite me, prosim! Nedolžen vzrok sem vaše nesreče! Odpustite mi! ... Tako sveti ste mi! Križana ljubezen! ... Poljubila bi tla. kjer stojite!
Jelva se ji vedno umika v sobo, govori, kakor sebi. Moj Bog, kako je mlada! Kako je lepa! ... Kako se je bojim! ...
Nada: Ne umikajte se mi! Moja čustva so odkritosrčna!
Jelva kakor sebi. Ne, zastonj je! Ne more jo pustiti! Ali vendar ...! (Nadi.) Kaj govorite vi?! Pomilujete me, ker sem nesrečna! O, bodite dobri! Pustite mi ga! Tako ste mladi! Ta bolečina bi vam ne uničila vsega življenja. Glejte mene! Ginila sem v upih! Vso svežost sem izgubila v čakanju! Vse cvetje je palo od mene. On mi je življenje, ne morite me!
Nada nesiguro obstoji. Pustim naj ga?!
Jelva. Ničesar niste storili zanj, ničesar niste žrtvovali ljubezni. A jaz sem ga ljubila pol življenja, pomislite, pol mojega življenja!
Nada. Ali jaz ga tako ljubim! In on me ljubi! Samo mene ljubi, je dejal! (Pristopi k vitu.) Kaj ne, Vito?
Jelva. Kdo ima pravico do njega? Pravico! (Stopi k Vitu in pahne Nado od njega.) Ha, ha! To je vaše sočutje?! Samo besede seveda! Govorite zdaj, golobičica! Zdaj molčite! Z kako pravico mi ga jemljete?!
Vito. Jelva, umiri se! Z pravico mladosti me jemlje Nada, z pravico ljubezni sva svoja! Pojdi k meni Nada! Jelva, preveč si razburjena! Umirila se boš in potem boš pravičnejše mislila o njej in o meni.
Jelva zgrabi Nado za roke. Proč! S kom si ga zamamila?! Ha, kako sovražim tvojo gladko masko! (Sune jo od sebe.) Ti zapeljivka! Fej! (Briše si prste.) Kako te sovražim! Preziram! Vsega si mi zamazala! Hlinil se je in lagal! Ha, kaj me ni pred par dnevi poljubljal? In jaz nisem vedela, da si ga oskruila! Ti. tatica! Ničvrednica! Svetohlinka!
Nada prestrašena beži k Vitu. Brani me, Vito! Kaj hoče?! Zakaj me grdi?!
Vito jo objame okrog pasa. Ne poslušaj! Vsa brez umna je! (Jelvi.) Ti molči! Nisva zločinca, ako hočeva biti srečna! Molči! Vsa dolga leta sem te spoštoval, hočeš, da te zdaj preziram?! Ne divjaj!
Jelva vsa razburjena. Ha, ha! Le brani si jo, svojo golobico! Dobro te je zaslepila! In ti! Ha, ha! Danes je uvidel da nisem več mlada! A ona leta?! Ha, kaj si mislil, da se ne staram?
Vito. Pojdiva, Nada! Ona je iz sebe! Pojdiva!
Jelva. In ti odhajaš, Vito?! tako odhajaš?!
Vito. Najbolje je, Jelva.
Jelva. Le pojdi, pojdi! Pojdi, da te ne vidim! Ni tebe, niti nje! (Vito in Nada odhajata.) Vito! Vito!
8. prizor.
[uredi]Jelva.
Jelva. Šla sta! (Zgrudi se pri otomani na tla, joče, puli si lase.) In jaz, jaz?! ... In jaz! ... Kako sta šla svoji sreči nasproti! ... In jaz?! Jaz ostanem sama, zavržena! ... Prokleti, prokleti! ... Vito! (Skoči kvišku.) Vito! Kaj je res šel, Vito!? ... Čisto sama sem?! (Hodi po sobi, lomi roke.) O Bog, in jaz, jaz?! Živ mrtvec! Človek brez duše in srca! Ničesar več ni tu v meni! Nikdar več ne pride ... Niti upati več ne smem! In moja ljubezen! In sni o sreči! ... Oh! Oh! Oh! ... Kako naj Živim?! ... (Pavza; kakor da se nečesa spomni.) In čemu da živim?! ... Ha, hitro! Nista še daleč! Naj me vidita strto popolnoma. (Na hodniku se čuje zvonec. Jelva beži k vratom in zavrti ključ.) Ha, brat je! Samo hitro! (Beži k oknu, odpre ga in se zavihti ven.)
(Sliši se trkanje na vrata, skoro isti hip pretresujoč krik iz ulice.)
Zagrinjalo pada.
Napisano 1900.