Efeška vdova

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Efeška vdova
Žiga Zois
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Nekdaj je bila na ajdovski deželi

Tak pridna žena, de moža štimala

In držala se ga ko smola jeli

Do zadne vure, de ga smrt pobrala.

K' so ga iz hiše ven nesli in bile peli,

Segla po nož', de b' si srce preklala;

Al zmislila, de b' blo premal trpeti:

Zalubo stri od lakote vumreti.


Teče tedaj na britof zunaj mesta

In se skrivaj zapre v pokopališe,

Kir ta mrtvi leži; sama nje zvesta

Dekla jo spremi in mokre oči si briše:

Ona nad trugo, vsa zvita ko presta,

Počas živlenja se vodrešit iše;

In na to vižo sta dva dna pretekla,

De stradata na smrt gospa in dekla.


Dekla jo prosi in dobri svet ne špara,

De b' se saj tak nesmilno ne umorila;

Al stanovitna vdova nič ne mara

Za nje besede; zastojn pomenila

Sta se strica za njo; vona ne bara,

Kaj bo mestna gosposka al žlahta strila;

De hoče umret, per tem trdno vostane

In se od lubga mrliča ne gane.


Na jenih starih groblah, za ograj'

Kir imajo ti mrtvi njih gomile,

Od kapelce ne dalej k'en lučaj

Mestne galge stoje inu kola gnile;

In ravno v tistih dneh en tolovaj,

Ktirga so dolgo vse rihte lovile

–Klukec, cele d'žele strah imenvan –

Je padel v roke in na smrt je bil djan.


Drugim za nauk so ukazali sodniki,

De Klukec ima tak dolgo viseti,

Dokler de ga bo kaj ostal' na štriki;

In ak se kdo podstopi dol ga vzeti,

Rešili ga ne bojo vsi svetniki;

On pojde namest Klukca meglo žreti.

Zlasti pa v to prepovd je zapopaden

Žolnir, ki bo na stražo kje posaden.


Naj ga varje tedaj, de dol ne pade,

Al de z vešam' po zraku mu ne uide,

Al de mu ga ponoči kdo ne ukrade;

Naj bode, kakor če, ak proč mu pride,

Obešen namest njega bo brez gnade!

Na to povele, k se pravično vide,

En mladi, lep in spremetni soldat

Na groble je poslan za varha stat.


Mine dan in se stri noč tak oblačna,

De se ne vid' pred nosam dva koraka.

Ta boga vdova, vsa sklučena in lačna,

Ne jenja žalovat, le smrti čaka.

Gori v kapelci lešerba mrtvačna.

Dolgčas soldatu, k ne pije tobaka,

Tedaj za lučjo perleze počasi,

čuti, de se kaj živga notri glasi.


K' je močni korenak, vzdigne vrata,

Umirajočo vdovo tam zagleda,

Nje glava je vsa zmršena in kosmata,

Zmedlena v licah, zapadena in bleda,

Vonder lepota nje mu srce obšlata,

Za ženo jo spozna rancga soseda.

Al ona nič ne vid', nič jo ne zmoti

In že možu z dušo ide nasproti.


Soldat skoči nazaj, hitro perpravi,

Kar ima za večerjo,

Vin' tud' pernese, vse doli postavi

Pred to lubo ženo, k' še komej gaba.

Dekla z veselam ga lepo pozdravi

In, des' je sama dost od lakot' slaba,

Kar narbol more, gospodino prosi,

De b' saj pokusla, kar ji h vustam nosi.


Al ona trdovratna se ne ozre.

Soldat tedaj stopi mednje inu reče:

»Lubezniva gospa, o kaj vam je,

De vaš kolovrat tako napak teče?

Vaš mož je dobro hranjen tam, kir je,

Vaših solza, vašga trplenja neče

In nič ne mara za vaše skrbi,

K' se njem' na vunmu svet' dobro godi.


Dokler je živel, velke hvale vredna

Je bla vaša lubezen in zvestoba;

Pa zdaj, k' je mrtvi, vsa sladkost popredna

Nič druzga ni k persilena kisloba.

O verjamite men', luba sosedna,

Vi ranciga zastojn kličete iz groba.

Držite se teh živih! Z njim' ne strada

Nikoli vdova tako lepa in mlada.«


Per ti besedi on ji za roko seže

In morebiti jo enomalo stiska.

Dekla, ki rada vid', de se kaj veže,

S pogovorom perserčnim jo pertiska,

Tako, de se počas nje jok uleže

In en mili pogled 'z oči zabliska;

Zdaj kaj jedi pokus, kaj lubga črkne,

Enmal sladkega vina 'z buče srkne.


Poglejte, kaj premore ena večerja,

Kako perložnost ženam h'do nagaja!

Vedova, že zalublena v žolnirja,

Tak potolažena in krotka perhaja,

De za sladke dari von jo že terja.

Al medtem, de jima noč prehitro odhaja,

Klukcov tovarši so na galge zlezli

In starega prijatla doli otvezli.


Vurno so ga tatje spravili na stran

In pobegnili čez hribe in doline.

Naš soldat, od lubezni ko pijan,

Ni mislil, kaj bo, če Klukec mu zgine.

Deklo pošle gledat, k' je blizo dan;

Z velkim straham ona nazaj peršine,

Komej je mogla to pregovoriti:

»Klukca ni več na galgah! Kaj je striti?«


Na to besedo vdova in nje žolnir

Ostrmita, ko b' bla od strele zadeta.

Vesele se prevrne v hud nemir,

Soldat zmisli, kar mu gosposka obeta:

Če ga v pest dobe, bo kratki prepir.

Že čuti vrv, k' se mu krog vrata opleta.

Sem ter kje misli, pa s' ne ve pomagat;

Od žalosti in straha že hoče scagat.


V teh bridkih težavah modra vdova

Nategama si zmisli eno pomoč,

De ji para ni blo. – »O, kaj se bova

Dalej žalila čez to vražno noč,

Lubeznivi soldat! Sama ko sova

Nečem ostat, ak ti potegnil proč.

De sreča men' ni dobra, dosti kaže,

K' se mi to noč spet tak nesmilno zlaže.«

Al pravična srčnost, lubezen živa

Se vsem nesrečam nasprot stavit znata.

»Veš kaj? Rancga moža iz truge vzemiva

In dejva ga na galge namest tata;

Mrlič ne mara, al ga trava pokriva

Al ga veter suši.« – »O, lub'ca zlata!«

Zavupije soldat, »o, ti si kos …«

In že mrliča na rami vun nos.


Lepo fletno tedaj sta ga vobesla

In oslepila mem' gredoče zjale,

De sta po sreč' svoje glave odnesla.

Al nazadnje so jih babe ven dale

In clo do krala se je reč iznesla.

Spoznal žensko premetenost, vredno hvale;

Proti kralici pa je djal na strani:

»Žena, k jo lepo pros', težko se ubrani …«