Edinec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Edinec.
France Bevk
Izdano: Ilustrirani glasnik 2/7 (1915)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

»Pst!«

»Tiho! Reci, naj ne govorijo tako glasno zunaj ...«

»Kaj je?« se je dvignil bolni oče. »Kaj je, da ne smejo govoriti? ...«

»Vi morate imeti mir. Mir. Sicer ...«

»Saj umrjem ... Ampak, kje je Rudolf? Ves čas ga ni k meni. Kje je Rudolf?«

»Pst! Za božjo voljo! ... Rudolf? ...« Obe ženski sta potem molčali, molčali in gledali kot dva strahova, kot dva strašna strahova; ena je planila v jok, druga se je zdržala.

»Kaj prašam ... no ... on je gospodar ... da, on mora poskrbeti ... Ali so še vojaki v vasi? Saj je vseeno! Sadje se mora pospraviti ... Če pride vojska, če bo treba ... Meni ne bo nič več treba ... Rudolf naj poskrbi ... On je še ... hiša ne sme izumreti ... Če sta umrla Pavle in Jože, no ... a on ostane. Samo trije prsti in na nogi, da je kruljav, sreča! ... Pojdi, no, naj spravi grozdje ... vino naj naredi ... Srednji sod ni bil naš, naj ga vrne ... Teran naj dene v veliki sod ... Ampak, kam je šel, ali mu bosta povedali! ...«

»Bova ...«

»Kaj jočeta? Torej povejta mu, naj pazi, da se vino dobro izvre ... Bo že vedel ... Povejta mu, on je gospodar, ima mnogo dela ...«

Zunaj so se čule stopinje ... »Torej po polnoči ga odpeljejo ... Straža, ti ne pusti ...« Glas je izgubil, nekdo je udaril peto ob peto ...

»Pst! Moj ljubi Bog! ...«

Starec se je zganil s težavo svojih bolečin. »Ali je straža tu? ...«

»Saj je vojska ...«

»Saj res ... da, Rudolfa mi je pustila ... dosti je, da hiša ostane ... Pa kje je? ... Nekaj bi še moral ... Po soseda bi šla ena ...«

»Zdaj ... ga ni doma... potem ... ne vemo ...«

»Po soseda! ... Zakaj mi ne ustrežete ene želje? ... In Rudolf naj pride ... Saj res, Rudolf, gospodar ... plot naj popravi tam med našim in sosedovim vrtom ... da ne bo prepira, on je gospodar ...« Obe sta molčali in gledali. Ena se je dvignila. Molk je presekal jokajoči glas iz veže. »Ali smo gobavi ali razbojniki? V lastni hiši zaprti ... Rudolfa ni več, oče umira ... Ali naj popademo mrtvi drug na drugega? ...«

»Pst! Pst!«

Bolnik se je vzpel na postelji z razširjenimi očmi: »Nikogar več? ... Zavoljo hiše, zemlje, rodu ...«

Obe ženski sta planili iz sobe.