Eden dan v Grintavcih
| Eden dan v Grintavcih dr. Fran Tominšek |
Spisal dr. Fr. Tominšek
| |||||||||||||
Krasen jesenski dan je zažarel. Iz svojega stanovanja v Ljubljani, iz katerega prosto vidim skalnate vrhove Savinskih planin, občudujem divne črte te po obliki najlepše skupine naših planinskih orjakov.
Vse poletje sem se že pripravljal, poleteti na te vrhove. Že meseca avgusta sem jo udaril preko Češke koče proti Grintavcu, toda neugodno vreme mi je korenito pokvarilo izlet. Čakal sem namreč poldrugi dan v Češki koči, da nehata dež in megla; že se mi je skoro poplačala potrpežljivost, ker je za trenotek potegnil sever in očistil vrhove od megel; napravil sem se bil takoj na pot in že tudi preplezal prve stene nad snežišči v Zgornjih Ravneh, toda hipoma je zopet zabučal jug okoli ostrih sten Grintavca in Kočne ter prinesel silno meglo in naliv — moral sem se vrniti. Tudi pozneje mi je neugodno vreme nagajalo, tako da sem že hotel odložiti poset Savinskih planin na prihodnje leto.
Današnje jutro pa mi kaže, da bode gotovo tudi še jutri lepo vreme, in silno me začne mikati, da vzletim v to krasno pogorje, katerega se vsaj slovenski turisti dosti preveč ogibljejo. Čim bolj pa se bleščijo Grintavci ob vzhajajočem solncu, tem bolj bije v meni tista nemirna kri, ki planincu ne da, da bi ostal doma. Hipoma se odločim, odpotovati popoldne ob dveh.
Ko se odpeljem popoldne, se uverim, da sem edini turist, ki odhaja proti Kamniku. Potovati bom torej moral čisto sam. Radi tega sem spočetka nameraval napraviti krajšo turo, in to toliko bolj, ker sem imel za izlet na razpolago samo poldrugi dan. Poset Krvavca se mi je videl primeren. Krvavec mi je bil še neznan, in jako me je mikalo, pogledati novo pot našega društva, ki vodi iz Kamnika preko Šenturške gore na vrh, na drugi strani pa do Kokre. Na to goro sem bil opozorjen po spisu g. prof. Frischaufa v „Südsteierische Post" in po oskrbniku Češke koče g. Krču, ki je letos zaznamenoval pot od Kokre do Krvavca.
Tako premišljujoč, sem zapazil, da se vozi z menoj znan trgovec iz Kamnika. Povprašam ga o potu na Krvavec in o daljavi. Pove mi, da sicer sam ne pozna pota, da pa je slišal o precejšnji daljavi.
Ta vest mi ni bila ljuba, in nato začnem premišljevati, ali ne bi bilo bolje, kreniti bolj v osredje Savinskih planin; treba bo sicer hitreje stopati, toda užitek bode neprimerno večji. Jamem se odločevati, da stopim danes do izvira Bistrice (do Uršiča), jutri pa vsaj na Grintavec. Kri mi začne burneje biti v radosti, katero občuti vsak planinec, kadar si predočuje izlet v krasne višine ob pričakovanem lepem razgledu, in peruti zaželim kamniškemu vlaku, ko ob vožnji proti Trzinu tako silno počasno sopiha naprej. Toda kaj pomagajo želje? Počasno — a varno stopamo dalje in pridemo do Kamnika nad četrt ure prepozno.
V Kamniku sem si še hitro preskrbel svežega sadja, potem pa jo urno mahnil po poti ob reki Bistrici mimo tovarne za smodnik naravnost proti severu.
Nad imenovano tovarno se svet razširi v prijazno ravnino, in pokaže se prav mičen razgled. Kakor veličasten dolg naravni zid se dviguje nad ravnino srednje visoko košato gorovje. V sredini pri Stranjah, oziroma Stahovici je ostro zarezan predor; tam si je napravila Bistrica izhod. Proti zahodu odtod se razteza pogorje Krvavčevo, v katerem je najvišji vrh Krvavec (1853 m); zadaj za Krvavcem je napol skrita gola Dolga njiva; proti Bistrici pa se svet znižuje, a tudi to nižje pogorje ima ostre in znamenite robove. Tako se razprostira takoj od Krvavca sem Kamelski vrh, 1255 m visok. Ob Bistrici se potem to pogorje končava z Grohatom (918 m). Na južnem pobočju teh planin se blešči več belih vasic in cerkva; prijazno je pogledati Šenturško goro, više nad njo se dviguje cerkvica sv. Lenarta (802 m) in nad njo sv. Ambroža (v visočini 1086 m), ki je najvišja cerkev na Kranjskem.
Na vzhodno stran od Bistrice se raztezata dve vrsti pogorja. Od Stranj se polagoma dviguje nižje hribovje, ki obmejuje Črno dolino na južni strani in se končava ob Črnivcu. Zadaj za tem hribovjem pa se na severni strani Črne doline razteza srednje visoko, toda strmo in ostrorobato pogorje. Dviguje se od Bistrice kvišku kot Pasja peč (1386 m) in se vzpenja do prehoda preko Kranjskega Raka (1030 m), t. j. sedla, koder vodi pot iz Črne doline na Štajersko do Podvolovljaka in Luč. Na pobočju stoji prijazna cerkev sv. Primoža (845 m). Onostran Kranjskega Raka se kaže pobočje precej golega Kranjskega rebra ali Kačjega vrha (1435 m), dalje Plešivec (1332 m) in Lom (1184 m), bolj v ozadju pa prvi vrhovi Menine planine. Med Lomom in Menino planino leži znano sedlo Črnivec (902 m), preko katerega gre deželna cesta iz Kamnika mimo Stahovice in Črne na Štajersko do Gornjega grada in potem naprej po Savinski dolini. Pot črez sedlo Črnivec je prav zanimiva in slikovita. Črnivec se prav dobro razloči, in poznati ga je po črnem goščevju (jelovju), ki se lepo razlikuje od drugih večinoma golih ali z bukovjem poraslih robov. Svoje ime je dobil Črnivec vsekakor od tega temnega goščevja.
Za tukaj popisanim velikanskim planinskim obzidjem, ki se vidi kot meja med ravnino in planinskim svetom, se dviguje v ozadju skalnati greben Savinskih planin, ostrorobata Ojstrica ter mogočna Planjava.
Dolgo časa se nisem mogel ločiti od slikovitega pogleda, ki je bil toliko lepši, ker je bila vsa stran od večernega solnca krasno razsvetljena. Ko sem se dovolj nagledal, sem stopal dalje proti Stranjam in Stahovici, kjer se ravnina končava. Tukaj se združujeta dve gorski dolini; na vzhodno stran se razteza proti Črnivcu prijazna Črna dolina, proti severu pa se vije Bistriška dolina, obmejena na obeh straneh z nebotičnimi vrhovi, ki so na nekaterih mestih od obeh strani tako stikoma, da se Bistrica jedva preriva skozi gorovje. Po tej dolini bo mi treba stopati, da pridem prav v osrčje planin. Prej pa se je seveda ustaviti v Stahovici v vsem turistom dobro znani Korelnovi gostilni, v kateri ima Slovensko planinsko društvo spominsko knjigo za vpisovanje turistov.
Prijazno gostilničarko povprašam najprej po potu na Krvavec; odsvetuje mi, še danes tja gori odpotovati, češ, da ne dobim nikjer pravega prenočišča; hoje pa bi imel tudi najmanj štiri ure in nikakor ne bi smel iti danes dalje nego do Šenturške gore, da ne zablodim v temi po gozdih okoli Sv. Lenarta in Sv. Ambroža. Gostilničarka mi pove, da drugi obiskovalci tudi šele zjutraj zgodaj odhajajo na Krvavec. Moj sklep, iti naprej proti Bistrici, je bil s tem še posebno potrjen; kajti do Bistrice tudi v temi ne morem zgrešiti pota, pri izviru pa stoji turistovska hiša mestne korporacije kamniške, ki je vse leto oskrbovana. Gostilničarka mi tudi pove, da sta odšla dopoldne dva turista — gospod in gospa — v Bistrico in povedala, da hočeta iti še danes do Kokrskega sedla, t. j. do Zoisove koče, jutri pa na Grintavec. Zapišem se še v spominsko knjigo, potem se pa poslovim in brzo odkorakam; saj se pa tudi že mudi, ker sem se že zakasnil do polšestih, do izvira Bistrice pa imam prehoditi še najmanj dve uri.
Od Stahovice dalje vodi še precej uglajena pot ob levem bregu Bistrice. Nekaj časa je dolina še dokaj odprta in obljudena; tod so še lepa posestva in prijazne hiše. Potem pa se kmalu dolina zoži in zapira jo majhen griček, vrhu katerega stoji prijazna kapelica (znamenje). Črez ta hribček mimo znamenja zavije tudi pot. Onostran hribčka je še majhna ravna kotlina, po kateri se razprostira zelen pašnik, dalje naprej pa ni več ravnega sveta.
Obojestransko pogorje se bolj in bolj približuje strugi šumeče Bistrice; na zapadni strani se dviguje naravnost kvišku od Bistrice s košatim goščevjem porasli Hudi konec (1176 m), na vzhodni strani pa ponosno štrli proti nebu ostri in skaloviti rob Velike planine, ki je v generalni karti zaznamenovan kot Poljanski rob (1570 m). Hitro potem se odpre drug zanimiv pogled, t. j. na vzhodno stran po gorskem kotiču, po katerem skaklja precejšnji potok v Bistrico. To je Konjski dol, ki se označuje kot veliko sedlo med Malo planino in Pasjo pečjo, segajoče daleč noter v gorovje. V njegovem ozadju opazim goro, katere ne morem takoj spoznati; po obliki je čisto podobna Kranjskemu rebru (Kačjemu vrhu), toda skoro neverjetno se mi zdi, da bi bil svet za Malo planino tako daleč proti vzhodu pretrgan, da bi se mogla videti navedena, na meji med Kranjsko in Štajersko stoječa gora. Pogled na generalno karto pa mi potrdi, da je res videti odtod Kranjsko rebro.
Od Konjskega dola dalje se pot polagoma loči od Bistrice in se vije više in više, pustivši reko globoko doli v skoro nepristopni strugi. Čim dalje stopam, toliko bolj se mi odpira pogled proti glavnemu grebenu Savinskih planin. Na vzhodni strani proti robu Velike planine se sicer vidijo samo bližnje skale, na zapadno stran pa se že vidi rob Dolge njive, Košutine (1990 m) in Mokrica (1425 m); to pogorje se že dviguje v prav impozantno višino; njegovo prav strmo do Bistrice se znižujoče pobočje je spodaj obraslo s temnimi, debelimi gozdovi, vrh pa je gol in le nekoliko s tratami pretkan. Pogled na to stran je sicer bolj enoličen, toda veličasten.
Zdaj prispem kvišku po hudem klancu na prostor, odkoder je pogled proti severu čisto prost; v sijajni visočini se zablešče pred menoj Brana, en del Turške gore, v sredi pa kakor velikanska krona gorska skupina Rinke, Skute in Štruce. Srednja in najvišja glava te krone je veličastna Skuta; na vzhodni strani jo podpira Rinka, na zahodni pa Štruca. Vsa skupina ima navpične in tako razrite stene, kakor da bi bilo skalovje od spodaj do vrha umetno narezljano. Pogled je toliko veličastnejši, ker ima Skuta vrh s svežim snegom pokrit in se čarobno blešči v svitu meni že zatonolega solnca, Grintavec se odtod ne vidi, pač pa del Dolgega hrbta. Mičen pa je tudi pogled navzdol; kakih 100 metrov pod menoj si dela Bistrica svojo pot v ozki, z velikim skalovjem posejani strugi, in nje votlo bobnenje veličastno odmeva v gorski samoti. Tukaj je sploh najlepši razgledni prostor med potjo.
Tega nisem uvidel samo jaz, tega se zaveda tudi priprosto ljudstvo. Ukoreninjena je namreč navada, da se vsak domačin tukaj ustavi in počiva. Kadar sem potoval po tej dolini, vselej sem našel tukaj počivajočih ljudi. Res tudi danes ne stojim sam na robu pečine; štirje kmečki delavci, ki so prišli od dela iz Bele doline, so odložili tukaj svoje krošnje in so si privoščili ne samo počitka, nego tudi nekaj okrepila; pri tem pa se tudi ti priprosti ljudje z zanimanjem ozirajo na bajni planinski svet. Čudijo se mi, da pohajam čisto sam v teh samotnih krajih, še bolj pa se čudijo, ker lepo po domače ž njimi govorim in jim razkladam, kako se zove ta ali oni vrh, kod se nanj potuje i. t. d. Veliko veselje kažejo, da se maram ž njimi pečati, in mi seveda tudi ponudijo požirek svojega žganja.
Iz njih govorice sem posnel, da potuje tod malo naših turistov in večinoma le tujci, ki ne morejo in tudi nočejo z našim ljudstvom občevati.
Jedva sem se spomnil tujcev, glej. že prihaja pošast! Spogledamo se vsi. ko pridrdra od Kamnika gori voz in ko zapazimo, da se s tem vozom vozijo gosposki ljudje. Fijakar v teh krajih! To mi je nekaj povsem novega. Hvala lepa za tako vožnjo! si mislim in začnem opazovati, kaki ljudje prihajajo. Semintja po odprtem, lahkem vozičku se premiče neka masa, in ker sedi voznik spredaj ravno na sredi kozla, ne morem spoznati, ali sta dva ali le eden človek; kajti na vsako stran je videti toliko telesa, da ga zadostuje za normalnega zemljana, a glavo je videti vedno isto, naj se ob skokih, katere dela voz po klancu navzgor, nagne na eno ali na drugo stran. Slišijo se razni vzkliki, ki pomenijo gotovo opomine vozniku, kajti ta tuintam pomaja z rameni. Sicer pa voznik krčevito stiska ustnice in kaže veliko nevoljo.
„Maledetto!" zopet vikne tujec. Sedaj razumem potnikov klic, in ker je prišel med tem voz na vrh klanca, tudi zapazim, da nesreče ne trpita dva, nego le eden človek. Toda ta je za dva! Po obrazu in kletvi lahko uganem, da imam pred seboj člana irridente, za danes res neodrešenca v besede pravem pomenu.
Voznik ustavi vrhu klanca, prav robato zahudiča in stopi s kozla, da ogleda voz in konja, ali še imata kaj prave podobe.
Dočim moji kmečki tovariši voznika izprašujejo, kod in kam in zakaj — obrne se Lah do mene, ker me seveda po obleki in palici šteje za mestnega človeka, in meniti se začneva v čudni nemščini; slovenščine seveda mož ne zna. Moram mu razlagati, kako daleč še ima do izvira Bistrice, kaka pot bo nadalje i. t. d. Potem pa mi potoži, kako ga je pretresavalo do sem, kolikokrat je že bil v nevarnosti, da se prekucne po skalah, da pa je primoran se voziti, ker je pretežak za hojo. Slišal je o krasoti planinskega sveta okoli izvira Bistrice, in ker so mu pravili, da se vsaj za silo da tudi z vozom priti do izvira, spustil se je na to za njega nenavadno pot. Najrajši bi se takoj vrnil, toda ker je prispel že skoro na pol pota, bode vztrajal tudi še naprej.
Občudoval sem ga, da je iz ljubezni do narave prevzel tolike, za njega res nenavadne težave. Ko mu povem, da sem namenjen prenočiti v turistovski hiši v Bistrici, se prav vzradosti, ker bo imel vsaj družbo.
Ker se mi je mudilo, se poslovim od njega in vse družbe in jo brzo naprej uberem, da popravim zamudo. Voz pač slišim še nekaj časa za seboj ropotati, potem pa zopet nastane vse tiho in samo moj korak odmeva po gozdni soteski. Pot je namreč krenila daleč proč od toka Bistrice in se vije ves čas po temnem goščevju. Razgled je seveda popolnoma zabranjen, toda hoja po svežem gozdnem zraku med gostim drevjem in zelenjem je tudi zanimiva, — to se pravi za tistega, ki ni bojazljiv. (Dalje prihodnjič.)
(Dalje.)
Ko stopam vprav po zelo temnem kraju, začujem pred seboj korakanje, ki nenadoma utihne. To se mi zdi sumljivo. Ostro gledam na obe strani gozda, in res, tam kakih dvajset korakov pred menoj se nekaj zgane v grmičju poleg pota. Kaj pa bo to? Ali nemara res kdo name preži? Ta misel me prešine in trdneje primern palico ter uberem odločen, krepek korak. Žvenket palice in trdna boja jasno odmevata po gozdni tišini. Če me res kdo čaka, si mislim, ustraši se tako pogumno stopajočega korenjaka; pri tem pa ves čas motrim oni nevarni grm. Tako pridem mimo sumljivega mesta, ne da bi se zgodila najmanjša izprememba. Vendar se še enkrat ozrem, in glej, izza grma sta stopili dve temni postavi; toliko se v temi razloči, da je eden možak, druga pa ženska. Previdno in tiho stopata proti potu; očividno se bojita. da bi ju ne zapazil. Sedaj šele spoznam, da sta se ta dva reveža mene dosti bolj bala nego jaz njiju. Hudomušno zakličem za njima: „Ali se me zelo bojita?" in ženska se oglasi: „Nič!" Da pa ta „nič" ni bil odkritosrčen, je kazal položaj.
Naprej grede modrujem, kako nepotrebna slabost je strah; čim bolj je samoten kraj. tem manj se je bati, posebno pa v planinskih krajih. Nalašč tam nihče ne bo pričakoval ljudi; vprav naši gorjanci pa so tako miroljubno in pošteno ljudstvo kakor malokatero drugo. Končno vendar prispem iz gozda na majhno, jako lepo planoto, ki je od vseh strani obrobljena z umetno nasajenim gozdom. Na tej planoti stoji nekaj hiš in eno večje poslopje, tovarna, v kateri izdelujejo iz neke rumene prsti prah za snaženje. Odtod se nudi proti vzhodu lep pogled na robove Konjske planine (Konjščice 1536 m), na Kopo (1169 m) in Dedca (1583 m); razgled proti severu in zahodu je pa večinoma zabranjen po gostem drevju.
Ko potujem naprej, zavije pot zopet po gozdu; med tem se je že popolnoma stemnilo. Na nebu sicer svetijo zvezde, v goščevju, koder hodim, pa je tolika tema, da niti pota ne morem več razločevati; izgubiti se seveda ne morem, ker raste na obeh straneh steze grmičje, tako da mi je le sredini treba slediti; tudi je pot trda in s kamenjem posuta ter se dobro razločuje od obojestranskega mehkega sveta. Vendar pa moram prav previdno stopati, da mi ne izpodleti po pečevju ali na kaki korenini. Mimo Bele doline in Predaslja se ne morem nič muditi; saj pa tudi ne morem ničesar več razločevati radi teme. Od Predaslja krene pot nekoliko navzgor, a drži še vedno po gozdu. Sova se je že oglašala z žalostnim svojim skovikanjem — le hitreje jo še uberem in končno prispem ob polosmih na planoto ob izviru Bistrice.
Zadovoljen si oddahnem in zaukam, da privabim Uršičevo teto v turistovsko hišo, kajti ona stanuje kakih pet minut proč od nje. V lovski hiši, ki je le streljaj oddaljena od turistovske hiše, me začno po svoje pozdravljati psi; v tem začne luna vzhajati nad gorami in razlije svojo medlo luč po tihem gorskem kotu. Prav prijazno posveti na lično kapelico, ki je postavljena tik nad turistovsko hišo in ki mičnost kraja le še povečuje. Prav domačega in zadovoljnega se jamem čutiti, počivajoč v verandi pred kočo. In moja zadovoljnost postane toliko večja, ko prinese Uršičeva teta svežega mleka in mi iz svojih shramb natoči izvrstnega sadjevca in nato prav svežega piva.
Ko povprašam po turistih, ki sta bila pred menoj tukaj, mi pove teta, da sta popoldne z gospodarjem Uršičem, ki je znan vodnik, odšla naprej na Kokrsko sedlo, da sta sedaj že gotovo v Zoizovi koči in da pojdeta drugo jutro z vodnikom naprej na Grintavec, potem pa najbrž še na Skuto in skozi Turški žleb do Okrešlja ter dalje po Logarjevi dolini proti Celju.
„Srečni ljudje!" premišljujem. „Ta dva dobosta v Zoizovi koči ono ljubljansko družbo, ki je odšla preko Kokre iu Povšnarja; dobro se bodo imeli in dobro si bodo izpočili, jutri pa lahko že zgodaj in čili stopili na vrh. In kako se bo meni godilo? Tukaj bom sameval, dokler ne pride debeli Lah, potem bom ž njim lomil nemščino in od same vljudnosti me ne bo pustil iti spat; zjutraj bom gotovo predolgo spal, imel bom samo do Kokrskega sedla še tri ure hoda in bom potem spehan in utrujen moral lesti na Grintavec, ki mi bo še najbližji." —
Nenadoma pa me prešine drzna misel: „Zakaj ne bi tudi jaz odrinil še danes do Zoizove koče? Tri ure hoda, ki sem ga do sedaj storil, je premalo zame; zakaj ne bi pota podvojil?" „Čujte, teta", vprašam Uršičevko, „kako bi prišel še nocoj do Kokrskega sedla?" Ta premišljuje, gleda na mesec in končno zmaja z glavo ter me pouči, da sam po noči ne pridem gori in brez luči tudi ne.
To sem tudi sam dobro vedel, kajti pot od Uršiča do Kokrskega sedla je sicer brez nevarnosti, toda po noči se ni šaliti. Ako zgrešim pot, zaidem v skale ali v goščevje, odkoder bi se mogel šele po dnevi rešiti; v tako mrzli noči zunaj prenočevati pa tudi ni karsibodi. Povprašam torej, ali ne dobim koga, ki bi mi svetil do koče. Prijazna žena je bila takoj pripravljena, pogledati v lovsko hišo; tam je vprav nocoj več delavcev, ki so prišli z dela iz gozdov, in upati je, da dobi kakega spremljevalca za re. Previdno pa pripomni, da bo pač treba dati dotičnemu kako kronico in pa žganja. Ko ji zagotovim, da ne gledam na par kronic, zadovoljno prikima in odide. Ne mine deset minut, in že privede s seboj moža zagorelega in dokaj umazanega lica, mršave brade, majhne, toda krepke rasti. S tem se hitro dogovoriva, toliko laže, ker je bil zanj sadjevec takoj pripravljen — popijeva in pojeva, kar sem imel na mizi, prižgeva luč, in hajdi kvišku proti sedlu! Odšla sva ob poldevetih.
Ker sva ubrala prav nagel korak in se ni bilo možno baviti z razgledovanjem, sva prekorakala v kratkem času, kar je bolj ravnega sveta. Tod je pot jako dobro nadelana; saj je tudi vozna in jahalna pot. Prideva do kraja, kjer se ločita dva pota: na desno proti Brani gre pot črez Žmavčarje, koder tudi hodijo na Male Pode in na Skuto; na levo jo zavije najina pot proti Kokrskemu sedlu. Vozna pot se nato zoži v pešpot in svet se jame dvigati više in više. Že stopava po pobočju, ki drži od sedla doli v dolino. Tudi po strmini obdrživa hiter korak.
Moj spremljevalec me večkrat pohvali, kako dobro stopam, in pripozna, da hodiva čisto drugačno nego druga gospoda, Spočetka je ponosen na spešno hojo, meni pa se že hoče zazdevati, da me ne bode dolgo hvalil. Kmalu se pošteno ugrejeva in moj spremljevalec jame tožiti, kako je suh v grlu. Ni se temu čuditi, ker je bil precej žganja popil; toda kako mu pomagati? Vode ni nikjer, da bi pa jaz svoj nahrbtnik odpiral in vino točil, za to si nisem vzel koncesije. Potolažim ga torej s tem, da velim hitreje stopati, češ, da prideva prej do koče in si gori žejo pogasiva. Sedaj je mož uvide!, da nimam navade po potu postajati in počivati, in mislim, da me je natihoma preklel. Vendar je stopal odločneje. Ni trajalo dolgo, in že sva prišla iz goščevja in grmičja in lezla po golem svetu.
Bližava se sedlu. Sedaj se že da ob svitu lune nekoliko opazovati, kod laziva. Pot se vije navzgor po jako strmem oboku in na obeh straneh se dvigujejo pokončne, prav raztrgane skale. Na levi roki imava stene Grebena (2060 m), na desni pa rob Grintavčevega pogorja. Da ne prideva preveč zmučena na vrh, velim počasneje hoditi. Moj spremljevalec ne ugovarja. Sedlo, po katerem polagoma kvikšu spejeva, ima še nekaj rastlinja, toda pokrito je prav na gosto z večjimi in manjšimi skalami, vmes pa z gostim ruševjem. Nikakor ni prijetno, iskati pota po tem pod nogami vedno se udiraj očem svetu.
Ker ne hodiva prenaglo, se razveže mojemu tovarišu jezik, in jame mi pripovedovati, kako silno se v tem kraju udirajo od obeh strani skale in plazovi, kadar začne spomladi kopneti sneg. Pripoveduje mi, da živi že mnogo let od spomladi do pozne jeseni vedno v teh gorah, ker napravi j a les in drva v gozdih pod Grebenom. Ves teden preživi s svojimi tovariši v gozdu alt pa pri pastirjih, ki pasejo svoje črede po planinah nad goščevjem. Vsakdanji živež so mu trdi kruh in žganci, za pijačo mu je žganje; boljše se mu godi le tedaj, kadar je pri pastirjih, da dobi tudi mleka in sira. Samo ob sobotah zvečer stopi v dolino, da gre potem v nedeljo v cerkev v Stranje. Ker je mož v teh krajih čisto domač, ga začnem povpraševati po posameznih vrhovih.
O Grebenu mi pripoveduje, da je od te strani dokaj težaven. Ko pogledam proti njegovemu vrhu, se takoj prepričani, da mož prav trdi.
»Vidite gospod«, pripoveduje dalje in pokaže kvišku po neki strmi steni, „v onih-le pečeh smo oni dan, ko je prišel tisti hudi dež, našli dva gospoda. Vpila sta na pomoč, ker nista našla več pota navzdol. Na srečo smo bili mi tačas na planini pri pastirjih in smo slišali vpitje. Jaz in še dva druga smo šli po nju in smo ju spravili v kočo. Kdor ne zna pota, ne sme sam gori. Če bi pastirji ne bili več na planini, živa duša bi ne bila slišala vpitja, in Bog vedi, kaj bi se bilo zgodilo."
Govoril je resnico; pozneje sem se namreč iz spominske knjige v Zoizovi koči prepričal, da sta hodila pred tremi dnevi dva nemška turista preko Krvavca, Dolge njive in Grebena, hoteč od tod navzdol do Zoizove koče. Ko sta se spustila z Grebena doli po njegovih strmih pečeh proti sedlu, ju je zalotila huda nevihta, in ker jima pot ni bil znan, sta hitro zašla in obtičala v skalovju, po katerem si nista upala naprej. Klicala sta dolgo časa in na srečo priklicala delavce, ki so pri pastirjih vedrili. Eden od njiju se je razjezil pri vpisu v spominsko knjigo, češ, Greben, to je hudičeva gora!
Tudi Grintavec in Skuto pozna moj tovariš. Na Skuti je delal novo pot in za to goro kaže celo ta priprosti človek veliko zanimanje.
Ob takih pogovorih nama čas hitreje poteka in zato ne opaziva toliko, kako počasna in utrudljiva je pot do vrha.
Dodobra spehana in potna končno dospeva do Zojzove koče nekaj pred enajsto uro po noči. Hodila sva iz Bistrice približno dve uri in pol. Po dnevi in posebno v vročini bi bilo silno težko, tako hitro dospeti do vrha. V koči imajo še luč, in ko zaukam, pride vodnik Uršič pogledat in odpirat. Ker piše ostra burja, stopiva hitro v kočo. Prva soba je nekoliko zakurjena v moje veliko veselje — hvala za to gre vodniku Uršiču.
Drugi turisti so se že odpravili spat; bila je res tukaj tudi omenjena ljubljanska družba. Umevno je, da so se vsi pošteno začudili poznemu prišlecu. Moj znanec, gospod profesor B., si ne more kaj, de ne bi prišel pogledat, kdo je tisti norec, ki ob tem času lazi po skalovju. Te žalitve sicer ni izrekel, mislil si jo je pa prav gotovo. Da preprečim kako napačno mnenje, mu razložim na kratko svoj načrt in potovanje. Dolgo se seveda ne pogovarjava, ker je treba iti k počitku.
Ker je oskrbnica že pred enim tednom odšla iz koče, ostane moja želja po topli večerji neizpolnjena. Toda to ne de nič; da le kake pijače prave dobim. Vodnik Uršič preišče vso kočo in iztakne nekje še eno in sicer zadnjo steklenico dobrega vina; ta postane takoj moja last in posest. Iz nahrbtnika še naberem pripravljenih mrzlih jedil, potem pa sledim oni blagi čednosti: lačne nasititi, žejne napojiti — in jo izvršim najprej na sebi, potem pa tudi na svojem spremljevalcu.
Predno odidem spat, se pogovoriva še z vodnikom Uršičem glede načrta za jutrišnji dan. Znana sva si že od prej, in ker me pozna za dobrega planinca, mi nasvetuje, da naj vsekakor posetim Skuto. „To je lepa gora, lepša od Gritavca," mi zatrjuje. Iz njegovega popisovanja posnamem, da smatra partijo na .Grintavec za enolično in lahko. To mnenje se strinja z onim, ki sem ga že večkrat slišal od drugih turistov, češ, da je Skuta najinteresantnejši vrh v Grintavcih. Odločim se torej kreniti najprej na Skuto in potem, če bosta pripuščala čas in vreme, preko Mlinarskega sedla na Grintavec; tam sem upal še najti ostale ljubljanske planince, ki so hoteli iti le na Grintavec in se od tod vrnitipreko Zoizove koče v Bistriško dolino.
Precej utrujen ležem v posteljo, se ogrnem z dvema odejama in prav sladko in trdno zaspim. Okoli koče buči silen vihar, ki pa me ne moti dosti v spanju.
Zjutraj nas vse vzbudi Uršič. Veter še ni ponehal, in koča se je tako zmrazila, da se skoro tresemo! Toliko hitreje se oblačimo. Da bi kaj kuhali, za to ni več časa, ker smo se nekoliko zapoznili. Zaužijemo torej le nekaj mrzlega in se začnemo odpravljati. Jaz plačam in odslovim svojega nosača.
Zunaj pred kočo na kratko opazujemo vreme. Nebo je popolnoma jasno, nikjer ni zapaziti kake megle, samo ob Grebenu se jame zbirati tanka, soparu podobna prozorna meglica. Uršič prorokuje, da bomo imeli še nekaj ur jasno, potem pa da dobimo po vrhovih meglo. Treba se je torej žuriti.
Odpotujemo ob polšestih. Pot nam je le prav kratek čas skupna, kajti hitro nad kočo je razpotje. Na Grintavec vodi pot naravnost kvišku in se ovije okoli Malega Grintavca; na Skuto pa je treba kreniti na desno črez Pode. Tod gre moja pot, zato se poslovim od drugih planincev, obljubivši jim, da se bomo videli še na Grintavcu, ako ne odrinejo prehitro nazaj.
(Dalje prihodnjič.)
(v št. 3 ni potopisov)
(Dalje.)
Zavil sem strmo kvišku črez rob, ki obmejuje Kokrsko sedlo na severni strani. Ko prekoračim ta rob, stojim na svetu, ki se da primerjati kraškim planjavam; na vse strani štrle iz tal velike skale, okoli katerih je tuintam nekaj zelene trate. Po ozki progi med skalovjem se vije pot nekaj časa skoro po ravnem. Tod je prav prijetno hoditi, posebno še zato, ker je v zatišju, ki ga veter ne more doseči; brani mu namreč skalnat greben ob Grintavcu, ki se polagoma znižuje do navpične stene, segajoče do Kokrskega sedla. Po tem grebenu drži pot skozi ozko zarezo, ki je kakor nalašč vdolbena v skale. Ko prekoračim ta predor, me objame na drugi strani grebena leden piš, tako oster in mrzel, da mi zapre sapo in da si skoro ne upam oči odpreti. Trdno se zavijem v havelok in glavo skrijem v pelerino, a vkljub temu me po vsem životu preletava mraz; hitro stopam dalje, da se vsaj s hojo ogrejem.
Polagoma se obrne pot navzdol in vodi v precej globoko kotlino, ki drži proti Bistriški dolini. V tej kotlini premine veter, in da si oddahnem, nekoliko postojim. Daleč, daleč pod menoj se razprostira temno goščevje, ki krije Bistriško dolino, izmed njega pa me pozdravlja prijazna trata okoli Uršiča.
Toda naprej! Onostran kotline moram zopet plezati kvišku, potem pa hodim zopet skoro po ravnem. Le polagoma se ta svet dviguje proti gorskim velikanom. Sedaj sem na Velikih Podeh, ki se raztezajo od Skute proti Grintavcu. To je že čisto skalnat kotel, le redkokje je še videti nekaj mahu ali kako majhno gorsko cvetlico. Čeprav gre pot le polagoma navzgor, vendar je hoja zelo utrudljiva. A pogled, ki se mi odtod nudi, popolnoma prevzame moje mišljenje in čutenje, kajti ob Velikih Podeh se dviguje cela vrsta gorskih velikanov. Na zapadni strani se vedno više in više vzpenja greben, preko katerega sem prilezel, in stoji kakor velikanski skalnat zid ravno pod Grintavcem. Tik za tem zidom dviguje veličastno glavo najvišji vrh teh planin, ponosni Grintavec. Pod Grintavcem se na severni strani začenja ostri obok Mlinarskega sedla, potem pa se rob polagoma zvišuje do Dolgega hrbta, in takoj za tem štrlita kvišku Štruca in Skuta, katerih stene so od tukaj videti docela nepristopne.
Steza vodi po Velikih Podeh najprej čisto v obližje Grintavca, tam se pa ločita pot proti Grintavcu in pot proti Skuti. Ta krene na desno pod Dolgim hrbtom (proti vzhodu) in vodi do vznožja Štruce, torej v znatnem ovinku.
Pot od Zoisove koče do vznožja Skute je bila popravljena in na novo zaznamenovana pred nekaj leti, in sicer po Nem.,-avstr. planinskem društvu. Zaznamenovana pa ni samo z rdečimi znamenji, nego tudi z obilico napisov „Alpenvereinsweg".
Temu načinu zaznamenavanja se jako čudim. Napisi se sicer napravljajo le ob začetku kakega pota in na razpotjih. Zakaj je tukaj na tej čisto kratki progi toliko napisov, ki se niti ne ozirajo na krajevno zaznamenovanje? —
Tik pod Štruco se združi moja pot s potjo Češke podružnice, ki drži više ob pobočju Dolgega hrbta naravnost od Mlinarskega sedla. Prekoračiti mi je še z drobnim kamenjem nasut plaz, potem pa stojim pod pokončno steno, ki drži do visokega sedla med Dolgim hrbtom in Štruco. Po tej steni drži nadaljnja pot.
Predno jamem kvišku lesti, pogledam še enkrat navzdol na divje kotle, ki leže na južni strani Štruce in Skute.
„Juhu!" mi zadoni sem od Grintavca. Ozrem se, in res, moji tovariši so že na vrhu Grintavca! Kakor črne pike se premičejo okoli vrha in me pozdravljajo. Tudi jaz se jim odzovem. Krepki vrisk kaj čudno odmeva med skalovjem.
Ko potihne odmev, zaslišim, da se v globini pod menoj udira kamenje. Gotovo so doli divje koze, ki jih je preplašil moj glas, si mislim in pazno motrim ves kraj, ker bi rad videl to brzonogo planinsko žival. Dolgo časa ne zapazim ničesar, končno pa zagledam doli v kotlu precejšnjo čredo divjih koz, ki brzo plezajo črez neki greben in izginejo za njim. Samo ena se ustavi ob skali, odkoder me more videti; to je varuh, ki hoče opazovati, ali preti od moje strani kaka nevarnost njegovi čredi. Popolnoma nepremično stoji in gotovo bi ga sedaj stoječega ne zapazil, ako bi ga ne bil prej zasledoval, ko je plezal na greben.
Rad bi ga prestrašil; namerim s svojo palico proti njemu, kakor bi držal puško, in poskusim posnemati pok puške — kozel se ne gane. Potem jamem kamenje metati proti njemu, pa tudi to ga ne gane — divji kozel dobro presodi daljavo in ve, da mu kamenje ni nevarno.
Za malo se mi zdi, da me ima ta divjak za bitje, katerega se ni treba nič bati, seveda pa mi je tudi všeč njegov pogum. Napravim še eno poskušnjo, o kateri so pripovedovali lovci. Nekaj korakov skočim naprej in se skrijem za veliko skalo, tako da se vidi le moja glava; potem počasi dvignem palico, kakor da bi bila puška, in namerim proti divjemu kozlu. V istem hipu poskoči žival, zdirja po plazu in mi izgine izpred oči. Žival je toliko razsodna, da je takoj spoznala, da se ji je bati le skritega sovražnika.
Zopet jamem lesti po skali navzgor. Stopinje so varno v skalo vsekane in dobro zavarovane s klini in deloma z vrvmi, tako da stopam kvišku čisto brez nevarnosti. Pot je izdelana enako kakor od Kredarice do Malega Triglava in je pristopna za vsakoga, ki se zna previdno poprijemati, samo da ni vrtoglav.
Po polurnem plezanju dospem na vrli sedla in že stojim čisto pod Štruco. Zavijem na desno in stopim na vrh Štruce, toda samo za toliko, da morem reči, da sem bil na njem; preveč se mi mudi, ker se začenjajo okoli Grintavca megle zbirati.
Potem jo mahnem naprej proti Skuti; samo pri naravnem vodnjaku se še ustavim, ki leži čisto ob potu mimo Štruce. V skalo je vdolbena precej globoka, štirioglata jama, ki je pristopna od ene strani. V tej jami stoji voda precej visoko; danes je pokrita z ledom, ki človeka drži. Pod ledom se blešči jako bistra, čista vodica. Nekoliko odkrušim ledu in si natočim kozarec bistre tekočine; dosti si je ne upam piti, ker je jako mrzla, jaz pa razgret. Toda že malo požirkov me dobro okrepča; postal sem pa že tudi res potreben, ker sem bil od hoje in precejšnjega potenja čisto suh.
Bistra, hladna voda v tej višini je jako ugodna za izlet na Skuto.
Od sedla pod Štruco gori proti Skuti se je raztezalo ta dan veliko snežišče; kadar ni toliko snega, je pot gotovo čisto varna. Prostor med obema gorama ima podobo skoro okroglega kotla, iznad katerega se Skuta polagoma dviguje. Danes je pot nekoliko opasna; snega je namreč toliko, da pokriva skoro ves kotel in da se ga ni možno ogniti. Vrhutega je bil sneg vsled silnega mraza trd in gladek kakor led. Prav previdno sem moral torej stopati po polagoma vzpenjajočem se pobočju, in hoja je bila prav neprijetna. Poleg tega pa je razsajala tukaj gori silna burja od severnovzhodne strani. Da mi ni bilo treba vedno z roko držati klobuka, se zavežem z ruto; s tem sem tudi zavaroval uboga svoja ušesa, ki so me vsled ostrega piša že začela hudo boleti. Roke so mi čisto otrpnile, toliko da sem še mogel palico držati. Tudi nos se je začel bridko, pritoževati; toda njemu ni bilo pomoči. Čeprav sem izkušal nagleje korakati, ogreti se nisem mogel, in mraz me je tresel po vsem životu. Zavetja ni tukaj nobenega.
Tako sem stopal ves premrl, težko sope, po snežišču proti vrhu ter nisem niti več pazil na okolico. Moj pogled se je samo še zanimal za stopinje, ki jih sem s črevlji in palico vsekaval v sneg. Tako sem prišel na kraj, kjer se je snežišče bolj in bolj strmo napenjalo proti vrhu Skute, in že sem stal na precejšnji strmini. Rob snežišča že zapazim nad seboj, še nekaj stopinj in gori bom!
Toda ne boš! mi veli burja; nenadoma potegne okrog mene tako hud vihar, da me zmaje in vrže s trdnega stališča. Sedaj pa jo začnem kraspati po snežišču. Vihar me zopet in zopet zgrabi, in ker ne drži nobena stopinja, zdrčim navzdol. Vržem se na tla in zapikujem palico v sneg, da bi se ustavil; toda palica ne prodre ledene skorje in me ne more udržati. Sedaj se pa ni več šaliti; pogled navzdol me pouči, da sem zašel v znatno strmino in da gotovo z veliko silo zdrčim proti skalovju, ki se razprostira na spodnji strani snežišča, in ako priletim ob skale, bo gotovo vsaj nekaj prask. Z vso močjo se torej vzpnem pokoncu, zabijem dobro okovano peto dvakrat, trikrat v sneg in si napravim za trenotek toliko podlage, da se s skokom vržem na stran proti kraju snežišča; še enkrat zdrknem, toda še en skok se mi posreči, in sedaj dosežem iz snega molečo skalo, za katero se oprimem. Odtod se že lahko s palico iztegnem do kraja snežišča; trdno zastavim palico v robato pečino in preskočim zadnji del nevarne ledene stene. To se je seveda vse godilo kipoma.
Ogledam si prostor, koder sem drčal, in sedaj šele natančneje opazim, kako strmo je bilo dotukaj snežišče. Uverim se, da po tej gladki strmini ob tako hudem nasproti pihajočem viharju ni bilo možno priplezati do vrha snežišča.
Oddahnem si, potem se pa rajši z velikim naporom plazim po robatem skalovju ob kraju snežišča, nego da bi še enkrat stopil na sneg. Sicer pa nimam več daleč; še nekaj minut, in na vrhu Skute stojim. (Dalje prihodnjič.)
(Dalje.)
Dospel sem na mogočno, 2530 m visoko glavo Skute ob osmih zjutraj, hodil sem torej od Zoisove koče dve uri in pol. Ob piramidi, ki je na vrhu iz kamenja sestavljena, sem si poiskal zavetja proti ledenemu pišu burje. Varno sem se ogrnil, in ker sem slonel na južni strani piramide, me je jelo solnce prijetno ogrevati.
Ko sem si še nekoliko odpočil, se ozrem najprej po svojih tovariših proti Grintavcu. Grintavec (2559 m) se vidi od Skute skoro okrogel in se kaj veličastno dviguje proti nebu. Opazovati pa ga nisem mogel dolgo, ker se mu je nenadoma ovila okoli glave gosta megla; prerokovanje vodnika Uršiča se je začelo uresničevati. Z zanimanjem sem gledal, kako so se podile megle ob Grintavcu zdaj više, zdaj niže, zdaj na to, zdaj na drugo stran; včasih seje še pokazala njegova častitljiva glava iz megle. To mi je bilo znamenje, da tudi okoli Grintavca razsaja silen vihar, morda še hujši nego tukaj na Skuti. Prav vesel sem postal, da sem jo krenil sem na Skuto, kajti tukaj sem imel vsaj to prednost, da mi je bil razgled prost. Pogorje od Grintavca sem je bilo dosedaj še popolnoma čisto in veter je pihal nekoliko proti zahodu ter me je tukaj na Skuti vsaj za nekaj časa še branil proti megli.
Izletnikov, ki so šli na Grintavec, nisem mogel več zapaziti; izkušal sem jih še poklicati z vriskom, toda nobenega odgovora nisem dobil. Vsekakor so se torej zaradi burje in megle že vrnili. To so mi tudi pozneje potrdili.
Ker je burja nekoliko polegla, se jamem na vse strani ogledovati po slikovitem planinskem svetu. Najprej seveda premotrim bližino. Skuta se odlikuje pred drugimi vrhovi Savinskih planin posebno radi tega, ker se nudi raz njo najlepši pregled po tej alpski skupini. Na Skuti stojiš prav v središču tega divjega gorskega sveta in vse veličastne vrhove in grebene imaš tako blizu, da z lahkoto pregledaš njih formacijo.
Zadaj za Grintavcem, nekoliko na desno od njega, se kaže kaj impozantna široka Kočna, sestoječa iz treh, skoro v trikot združenih vrhov; najvišji je 2541 m visok in je torej za Grintavcem najvišji vrh Savinskih planin (tretje mesto zavzema po visočini Skuta). Dobro vidno je globoko Dolsko sedlo, ki loči Grintavec od Kočne. Vrh tega sedla se označuje kot oster skalnat greben, od katerega drže gori do Kočne prav strme skalnate stene. Zanimiv je skalnati greben, ki drži od Grintavca do Skute. Tukaj ga opazuješ z viška in seveda je odtod še bolj slikovit nego od spodaj. Mlinarskega sedla je videti le tisti del, ki se drži Grintavca, kajti ostali rob je skrit za Dolgim hrbtom. Dolgi hrbet (2479 m) pa mi kaže vsa svoja silna, z zarezami in razpoklinami obdana skalnata rebra, in Štruca (2464 m) leži tik pod menoj in sramežljivo je nagnila svojo kakor v starodavno pečo zavito glavo. Na drugo stran od Skute, to je proti zahodu, je pogled še lepši. Globoko, silno strmo sedlo loči Skuto od Rinke. Njen prvi glavni vrh se dviguje iznad skalovja kakor velikanski, ostro nazobkan petelinji greben; njegove stene so videti s Skute nedostopne in so na vse strani razrite in razpokane. Od tega glavnega vrha Rinke drži nižji gorski greben proti severu in se znižuje v Savinsko sedlo, onostran tega sedla pa se vzpenja na eni strani kot Baba (2154 ni) ter kot predgorje, segajoče navzdol proti Jezerskemu vrhu, proti vzhodu pa kot Mrzla gora (2208 m). Obe ti gori sta zanimivi po obliki. Baba se označuje kot silno strma piramida, Mrzla gora pa kot dolg, na površju enako visok gorski hrbet, ki kaže proti Savinskemu sedlu, oziroma proti Logarjevi dolini grozovito razkosane stene. Na južno stran od Rinke so razstavljene nižje gore.
Prva je Štajerska Rinka (Mitterspitz, 2276 m); kar drži se je Turska gora (2246 m), za to, bolj proti vzhodu, pa stoji kakor na obmejnem braniku ponosna Brana (2247 m). Štajerska Rinka in Turska gora imata še tiste oblike kakor pravi del Grintavcev, označujeta se kot vsestransko razcepljen, oster greben, Brana pa napravi bolj enoten vtisk. Mogočne stene, ki se do vrha polagoma zožujejo, niso tako silno raztrgane in pobočje kaže precej ravne poteze; nje južne stene drže skoro do dna Bistriške doline in radi tega je videti ta gora odtod prav impozantna, četudi je nižja od svojih sosed. Od Brane do Grintavčevega pogorja se razprostira pod menoj razsežna skalnata terasa, katero deli Skuta v dva dela. Zahodni del, to je svet na Velikih Podeh, sem že opisal; vzhodni del, to je kotličje, ki je obmejeno po Skuti, Rinki, Turski gori in Brani, ali svet na Malih Podeh pa bomo še pozneje opazovali. Vsa ta nad 2000 m visoka terasa tvori proti Bistriški dolini take prepade, da ni pristopna govedi in drobnici; človek sicer najde pristop na dveh mestih (čez Škret in Žmavčarje), toda treba je povsod napornega plezanja. Zadaj za Brano proti vzhodu kipi proti nebu široka Planjava (2392 m); dviguje se iz Logarjeve doline v docela nepristopnih navpičnih stenah, in nje robati hrbet kaj ponosno gleda po bolj ponižnih s sedah. Vendar pa presega Planjavo po veličastnosti gorostasen, navpičen kip, ki stoji v ozadju Planjave in se dviguje naravnost iz Logarjeve doline; videti je, kakor da bi visel s svojim vrhom proti dolini in kakor da se vsak hip prekucne v njo. To je Ojstrica (2350 m).
Tako sem premotril vso vrsto interesantnih vrhov; vsak od njih je sam zase imeniten, toliko veličastnejši vtisk pa napravijo v svoji celoti.
Lep je tudi pogled v nižave. Na severni strani obmejuje Grintavce Jezerska dolina; s Skute se skalnati greben udira v vertikalnih stenah v dolino in tukaj ni skoro nobenega predgorja. Doline je videti neposredno pod menoj, seveda v strašanski globo-čini. Naprej od Jezerskega se razteza znano koroško gorovje. Na južni strani se Savinske planine ne končavajo tako hitro, marveč se znižujejo v dolgih predgorah polagoma do ravnine. Tako se odceplja od Grintavca Grebenova skupina, dolg in širok, večinoma zelen gorski hrbet, od Ojstrice pa drži proti jugu obmejno pogorje med Kranjsko in Štajersko. Med tema dvema panogama pa me vabljivo pozdravlja Bistriška dolina, ki je prodrla prav v osrčje Grintavcev. Ni hitro tako mičnega pogleda kakor doli na to zeleno, večinoma gozdnato ozko dolino, ki se le od Brane naprej proti Kokrskemu sedlu nekoliko bolj razširja v prijazen, tih gorski kot. Pogled v to dolino ni tako neposreden kakor v Jezersko dolino, ker visi nad njo terasa na Podeh.
Premotrivši svojo bližjo okolico, obrnem oči v daljavo in uživam razsežen, krasen razgled. Zrak je ob obzorju popolnoma čist, tako čist, kakor ga je opaziti le ob najlepšem vremenu v zimskem in jesenskem času. Samo proti solncu so obrisi obmejnih gora nekaj nejasni; sicer je razgled na to stran deloma omejen in zabranjen po Planjavi in Ojstrici ter sosednjih vrhovih, pač pa se vidi proti Olševi, Sv. Uršuli in Pohorju. Proti jugu pa je pogled vsestransko odprt. Vsa Ljubljanska okolica, vsa hribovita Dolenjska notri do Gorjancev in Kočevskega pogorja se rasprostira pod menoj. Iznad Krimskega pogorja me pozdravljajo Javornik, Nanos in deloma tudi kraška planota, bolj iz ozadja pa Snežnik ter obmejno hrvaško pogorje. Proti zahodu mi sicer Grintavec in Kočna zapirata razgled na gorenj o Savsko dolino in nekoliko tudi po Karavankah, zato se mi pa tem lepše kaže vse Triglavsko pogorje. Triglav je od tod videti bolj ozek, a tem višji in veličastnejši. Ko sem tako pregledal vrsto svojih znancev, se še obrnem proti severu. Vsa Koroška leži pred menoj ter visoke gorske črte, ki se raztezajo ob meji Koroške in Štajerske in deloma po gorenjem Štajerskem. Da bi izkusil razločevati posamezne vrhove Visokih in Nizkih Tur, za to nimam dovolj časa; poiščem torej le najbolj znamenite točke: Dachstein, Ankogel i. t. d., končno pa obstojim pri skupini Velikega Kleka. Tako lepega kakor danes še nisem videl Velikega Kleka, četudi sem ga že opazoval z različnih vrhov Karavank, s Sv. Višarij in z Lovca, s Krna, z Mangarta, s Triglava in z drugih. V novem svežem snegu se njegov trikotni vrh sijajno vzdiguje nad široko temno gorovje, katero se razprostira okoli njega. Oko, ki zre tod v bližini samo ostre pečine in robove, samo rjavkaste in sive skale, samo raztrgane oblike, si skoro odpočije, občudujoč enotno, zgoraj modrikasto-belo, spodaj temno-modro veličastno sliko velikanovo.
V tem so se začele megle od Grintavca sem poditi in že so dosegle Dolgi hrbet, vijoč se bliže in bliže proti Štruci. Tudi na nebu se že zbirajo oblaki; vihar jih podi sem in tja nad vrhovi, nekaj proti jugu, nekaj proti izhodu; nad menoj se je vnel hud boj med nasprotujočimi si vetrovi.
To mi kaže, da ni dobro, tukaj gori še dalje časa ostati. Da si še nekoliko odpočijem, sedem v zavetišče za piramido in privoščim tudi želodcu to, kar njemu gre. Začel se je tudi že nevoljno oglašati, da naj pustim razgledovanje, in očita mi, da že tri ure nič ne skrbim zanj. Spominja me hvale vredne lastnosti turistov, da ga na potu izdatno zalagajo. Izvohal je seveda tolstega piščanca, ki je skrit v mojem nahrbtniku, in burno ga zase zahteva s pristavkom, da se tudi slastnega rženega kruha in s papriko posute slanine ne brani. Ker vem, da sitni želodec drugače ne bode dal miru, žrtvujem mu polovico petelinčka, slanine in kruha.
Pokrepčan začnem preudarjati, kod naj se vrnem s Skute. Da bi šel še na Grintavec, to mi ne kaže več, ker so drugi izletniki že odšli in je gori sedaj gosta megla; po isti poti se vrniti, koder sem prišel.na Skuto, me tudi ne miče; poželjivo pa se oziram na drugo stran proti Turškemu žlebu. Vabijo me potna znamenja, ki kažejo z vrha Skute navzdol po njenih južnih stenah; spodaj pod Skuto zapazim tudi pot, ki je od Skute do Turškega žleba nadelana, in Turški žleb, t. j. oster in prav ozek predor med Štaj. Rinko in Turško goro, ki leži v globočini na videz tako blizu, da bi kamen do njega vrgel. Odločim se, udariti jo na to stran, saj me pa tudi mika, poskusiti to novo, leta 1900. dokončano pot našega planinskega društva.
Seveda se mi pa pot s Skute na Male Pode nič kaj dobra ne vidi. Ko gledam črez rob navzdol, opazujem povsod grozne prepade, smeri pota pa sploh ne morem zasledovati. Ker sem sam, mi jame ta pot nekoliko mrzeti. Pomoči ne bom imel nobene, ako se uderem po pečinah, ali ako zaidem v kake skale, odkoder ne bom mogel ne naprej ne nazaj! Otožno premišljevanje me začne mučiti in domišljija mi laže, kako bom zrdknil v prepad, kako me bo med padcem minila zavest, kako bom trčil zdaj tu, zdaj tam ob rob skalovja in končno obležal v kakih nepristopnih skalah. Hipoma me vzdrami hud piš, ki potegne okoli mene iz teh tožnih misli. Skočim kvišku. Kaka izkušnjava me trapi? Jamem se jeziti. Ko pa hočem zavezati nahrbtnik, zapazim, da imam še polno steklenico vina — pozabil sem bil čisto na pijačo. Sedaj mi je bilo šele jasno, zakaj sem postal tako otožen; hudomušni želodec je v svoji nevolji, da mu ne dam nič piti, provzročil to neprijetno sanjarjenje. Korenito popravim svojo zamudo in si pri-vežem dušo. S tem pa tudi odpodim malodušno premišljevanje; vendar se pa že tukaj odločim, da bodem hodil z vso možno previdnostjo navzdol, ker se le ni šaliti s potom, ki mi je še popolnoma neznan. Nato sem pregledal še spominsko knjigo, ki je bila spravljena v razpoki piramide. Vpisi kažejo, da turisti le malo obiskujejo Skuto, posebno slovenskih planincev je malo vpisanih; nekaj več jih je bilo samo ob otvoritvi Češke koče.
Ko se vpišem v spominsko knjigo, zabeležim tudi svoj načt za nadaljno pot; možno je namreč, da pride vodnik Uršič s svojima turistoma za menoj, in zato mora izvedeti, kam odpotujem, da ga ne bo zaradi mene skrbelo.
Še en pogled po okolici! Prepričam se, da je zadnji čas za odhod, kajti megla se mi vedno bliže pomiče in tudi vihar je postal zopet silnejši. Zato se urno spustim navzdol po pečinah. Odšel sem ob deveti uri.
Pot vodi z vrha Skute skokoma v globočino po jako ozkem, silno strmem žlebu. Pod vrhom je ta pot dobro nadelana in zavarovana s klini, tako da stopam iz početka popolnoma varno po silni strmini. Stopnice so pogosto vklesane v skale in ker se povsod tudi še lahko za kline oprijemljem, se premičem prav hitro navzdol. V kratkem času prispem do kraja, kjer se dosedanji žleb končava, in tukaj mi zazija nasproti strašen prepad, ki drži naravnost do vznožja Skute na Pode. V ta prepad pogledati je grozno. Tukaj krene pot povprek nad robom prepada na levo preko nekaj grebenov. Potem stopim na jako oster, ozek greben, ki moli ven od osrednjega skalovja Skute proti jugu. Greben je le kratek in se potem v silni strmini pogrezne na Pode. Temu grebenu pravijo Streža. Po njem je napravljena pot. Pot je vsekana 1 m pod vrhom grebena, in to je prav dobro, ker se lahko držim z rokama za vrh grebena, pa tudi noga ima varno stališče v širokih stopinjah, ki so na strani grebena vsekane v skalo. Ta del pota je bilo pa tudi res potrebno dobro zavarovati, ker prežita na obeh straneh grebena silna prepada. Umevno je, da prav previdno in polagoma stopam nad to globočino. Hitro pa je konec grebena. Kod sedaj? Spredaj je prepad, na obeh straneh globočina. Še druga neprilika se mi pokaže. Sneg. ki je zapadel zadnje dni po vrhovih, se je tukaj še vzdržal. Leva stena Streže se tukaj ob koncu grebena nekoliko boči in po tem pobočju je še dosti snega. To je čisto umevno, ker je ta prostor za drugim stenami Skute toliko skrit, da ga burja ne doseže ter ne more razpihati snežnega površja; tudi je tukaj senčnat kraj. Očividno drži nadaljnja pot po tem pobočju na levi strani Streže, drugod so stene povsod docela nepristopne. Toda sneg mi zakriva pot in znamenja. Na srečo pa sneg tukaj ni bil zmrzel; ako bi bil trd in zledenel, moral bi se bil kratkoinmalo vrniti; nemožno bi bilo, vzdržati se na tej strmi steni, ako bi drčalo. Varno poskušam stopiti na snežno steno in se prepričam, da je skala pod snegom prav gladka in da noga silno težko najde trdno stališče. Pogled navzdol me prepriča, da mi tukaj ne sme zdrkniti, kajti strmina je tolika, da se ne bi mogel ustaviti, ako bi mi izpodletel korak; dalje spodaj pa se končava ta stena v nedoglednem prepadu.
Zberem tedaj vso previdnost, katera je možna v takem slučaju. Pazno premotrim svet pod seboj, da se uverim, kod se da priti, in določim, da se moram spuščati najprej nekaj časa naravnost navzdol po steni, potem pa kreniti na levo proti Skuti nazaj do globokega žleba, ki drži med stenami Streže in med glavnimi stenami Skute strmo navzdol proti Podom.
Jamem se počasi pomikati navzdol. Predno prestopim, razbrskam pod seboj sneg s palico, da najdem kako razpoko ali luknjico, kamor morem palico trdno postaviti. Potem stopim z eno nogo za palico, tako da drži palica stopinjo ; nato se nagnem z životom nazaj, poiščem za seboj kakega oprimka in se primem z levo roko ali pa tudi popolnoma ležem, potisnivši se v sneg. Šele potem, ko se prepričam, da trdno slonim ali ležim, izderem palico izpred prednje noge in poiščem ž njo novega trdnega stališča, do katerega se potem pomaknem. Tako se premičem navzdol z vsemi svojimi močmi. To ni bilo plezanje, nego liki polž sem se navzdol smukal in malokdaj mi je bilo dopuščeno pokoncu stopiti.
Na isti način se plazim potem povprečno proti navedenemu žlebu in pridem srečno blizu njegovega roba. Nad menoj vise navpične stene, pod menoj pa se strmina nekoliko zmanjšuje. Že mislim, da sem na varnem; toda ne boš! Ko pogledam doli v kamin, zapazim, da mi tukaj ni možno doseči njegovega dna, ker drži do njega navpično, kakih pet metrov visoko skalovje. Izkušam se torej ob robu žleba navzdol pomikati. Toda tudi to ne gre. Ob tem robu se namreč s pečin, ki vise nad menoj, poceja snežnica, in ta je pod snegom zmrznila. V tem ko občutim pod seboj led, krenem hitro nazaj proti sredini stene in se tam spuščam navzdol na isti način kakor prej. Polagoma pridem na manjšo strmino in tudi sneg je bil tod na nekaterih straneh skopnel. Tukaj zapazim prvikrat zopet rdeča znamenja in nekaj v gladko skalo vsekanih stopinj. Tega sem se prav razveselil, ker sem sedaj vsaj vedel, da hodim po pravem potu. Urneje sem plezal navzdol in kmalu mi ni bilo več treba tako paziti na vsako stopinjo. Pot me dovede končno čisto na rob prepada, ki se začenja pod steno, po kateri sem prispel, potem pa jo zavije na levo proti' prej navedenemu žlebu. Ko pridem do njega, seveda dosti niže nego prvikrat, najdem čisto lahko pot do dna in potem stopam po jarku navzdol. V kratkem pridem do vznožja. Tukaj krenem na levo po velikem plazu drobnega kamenja, onostran plaza pa že stojim na Malih Podeh in na tisti lepo nadelani poti, katero sem opazoval z vrha Skute. Srečno je bila prestana ta zares huda pot.
Sedel sem na Skalo in se s pravo zadovoljnostjo oziral nazaj proti Skuti ter po stenah, od koder sem priplezal. Ta pogled od spodaj navzgor me je še bolj uveril, da imam zares težek del za seboj. Skutno skalovje kaže od tukaj zares grozo vzbujajočo divjoto. Takoj od vrha doli drže popolnoma vertikalne stene do vznožja in te stene so na vse strani razpokane in razrite. Tukaj se je vsekakor pred davnimi leti odtrgalo veliko skalovja, morebiti celo znaten del gore; gori proti vrhu se še vidi rdečkasto pečevje, kakršno je pri udrtih skalah. Ta stena kaže isto barvo kot znane rdeče stene na Dobraču. Res leži pod Skuto naprej proti Bistriški dolini vse polno velikanskih skal, ki so se vsekakor svoj čas udrle z vrha.
Snežena stena, po kateri sem došel, je edini kraj, po katerem je na tej strani pristopna Skuta. Ob kopnem je pot po tej steni vsekakor dosti boljša in najbrž precej varna. Dobro pa bi bilo napraviti visoke kline po steni, koder vodi pot, da bi bilo možno po njih se ravnati, kadar zapade sneg.
Toda naprej! Polenajstih je že in muditi se ne smem. Urno jo mahnem po Malih Podeh. Pot je jako dobro in skrbno napravljena. Prej nego v pol ure sem dospel po njej na planoto pred Rinko in Turško goro in že sem stal nad Turškim žlebom. Še en pogled na veličastno Skuto in na njeno sosedo Rinko, potem pa sem jo ubral navzdol po Turškem žlebu.
(Dalje prihodnjič.)
(Konec.)
Turski žleb je čudovit globok predor med obojestranskima gorskima velikanoma; videti je, kakor da bi bil nalašč vdolben v ogromne skale. V enakomerni hudi strmini drži ta žleb od vrha sedla doli do prijaznih trat, ki se raztezajo pod vznožjem planinskih orjakov. Dno žleba je posuto z debelim in drobnim kamenjem, nekoliko je tudi trate vmes. Semkaj nikdar ne posije solnce, zato pa tudi dolgo časa leži tu sneg. Jaz ga sicer nisem več našel in zato bi bil lahko šel tudi po dnu žleba navzdol, dasi bi bila ta hoja neprijetna radi rušečega se kamenja. Seveda sem jo krenil po naši novi poti. Ta pot je nadelana precej visoko nad dnom žleba ob obmejnih stenah Rinke, ki so večinoma popolnoma navpične. Pot je bilo možno le na ta način napraviti, da so se v skale zabila železna stopala, po katerih se hodi, in da so se nad stopali potegnile vrvi ali zabili klini, za katere se moreš z rokami držati in oprijemati. Ko visiš na teh železnih držajih, zdi se ti, kakor bi se premikal po odru ali lestvi, ki je pritrjena na navpično skalo. Nevarnosti ni prav nobene, ker so stopala ter klini jako trdno zabiti v skalo. Po tej poti se da varno in brez truda priti skozi Turški žleb, in to je posebnega pomena za začetek poletja, dokler še leži sneg po žlebu. Po snežišču se spustiti bi bilo jako opasno, ker je strmina prehuda. Naprava te poti je torej za turistiko velikega pomena.
Ko stopam zelo oprezno proti sredi žleba, in sicer prav visoko gori ob skali, me srečata dva turista; prej sta mi bila zakrita, ker se ondi žleb nekoliko zavije. Dva nemška turista sta bila, oče in hčerka; oče mi je bil po obrazu znan izza mojega bivanja v Celju. Mož stopa proti meni po našem novem potu, dekle pa si očividno ni upalo na to umetno lestvo in zato se plazi po dnu žleba.
„Oh papa!" jame dekle tarnati, ko zagleda mene; „pojdi nazaj! Tam ne bosta mogla drug mimo drugega, Oh, padel boš!" Oba res stojiva na kraju, kjer ni niti ene stopinje na trdnem svetu, nego samo umetna stopala, ki štrle iz pečine ven. Nekoliko postojim, da si ogledam situacijo, in pri tem se nekoliko pogovorimo. Povedala sta mi, da nameravata samo na vrh Turskega žleba, in mi prav zavidala, ko sem jima povedal, da sem na Skuti zajtrkoval. Gospodična se je kazala precej boječo in pripovedovala, da si ni upala zlesti na kline in da rajša praska spodaj po pečevju; tudi je zatrjevala, kako grozno je naju gledati viseča nad prepadom.
Vsakemu svoje, sem si mislil; vendar se mi je za malo zdelo, da ne spoštuje našega pota. Moja nevolja se je še povečala, ko sem zapazil po natančnejšem ogledu, da se njena oprava in zunanjost skladata z idejalom, ki ga večkrat planinci opevamo z narodno pesmijo:
|
»Ona ima irhaste hlače, |
In res, v hlačah hodi, pa dela s svojo bojazljivostjo tako sramoto naši obleki!
„Oh, papa!" zopet zaveka spodaj, videč, da se midva gori na skali približujeva drug drugemu. „Papa, pojdi nazaj, ali pa stopite, vi gospod, malo kvišku, tam se bosta laže ognila!"
Toda menite, da kaj izda ta prošnja? Papa se sramuje iti nazaj, jaz pa tudi nočem. Velim bradatemn nasprotniku, naj postoji in se stisne ob steno. Iztegnem se mimo njega, zgrabim z roko preko njega železen klin in dosežem z nogo stopalo onkraj njega; potem se drug drugega nekoliko opraskava, jaz njega z muštacami, on mene s ščetinasto brado, in že stojim na drugi strani. Končan je ta nenavadni planinski objem brez nezgode; bolj kočljiv bi seveda bil, ako bi bilo ono bojazljivo bitje stalo tukaj gori.
Nato se kratko poslovim, urno stopam navzdol in v kratkem prispem iz skalovja ven na prijazno zeleno pobočje, ki se razprostira nad Okrešljem. Pot se nadalje vije v serpentinah po precej strmi trati, jaz pa jo udarim naravnost navzdol, da pridem hitreje do ravnega sveta. Ko pokaže moja ura opoldne, sem že stal pred Okrešljem.
Kaj mično leči ta planota. Obrobljena je na severu od strme Mrzle gore in od roba Savinskega sedla, preko katerega vodi pot na Jezersko stran in sedaj do Češke koče. Na zapadni strani vise nad menoj grebeni Rinke in Turske gore; proti jugu se blešči Brana. Odtod se znižuje greben v Kamniško sedlo in onkraj tega štrlita proti nebu Planjava in Ojstrica. Okoli mene se razprostira lepa zelena trata, po kateri se pase precejšnja čreda živine.
Na Okrešlju stoji že več let nemška planinska koča, poleg nje pa pastirska koča in nekaj hlevov.
V planinski koči se ne maram oglasiti, ker se nočem tukaj muditi; pogovorim se torej le nekoliko s pastirjem in mu naročim, naj pove Uršiču, ako pride za menoj s svojima turistoma, da sem srečno potoval in da odhajam nazaj v Bistrico preko Kamniškega sedla. Ker teče tukaj prav bister studenec, si ugasim žejo, potem pa odrinem zopet kvišku proti Kamniškemu sedlu.
Od Skute do Okrešlja sem hodil ves čas navzdol in tukaj stojim v višini 1250 m; odtod naprej moram pa preplezati kvišku do sedla zopet nad 600 m. To je sicer res precej znatna izprememba na potu, vendar pa bi mi bilo ljubše, ako bi mi ne bilo treba več navzgor; pri tem me je še pastir strašil, da imam na vrh sedla dve uri hoda, in mi je prorokoval tudi dež. Oblaki so se res jeli zbirati in mi nenadoma zakrili solnce, veter pa je bil hujši in hujši. Ker sem spoznal, da mi bode brza hoja najboljša pomoč in tolažba, sem ubral prav pošten korak in hitro dospel do strmega pobočja med Tursko goro in Brano, ki se zgoraj zožuje v kamenito grapo, takozvane Kotle, in ki vodi na sedlo med tema dvema gorama. Težko sope stopam kvišku med kamenjem in ruševjem in z grozo opazujem pečine, ki se dvigujejo do roba Kamniškega sedla. Dolgo časa ni v teh stenah zapaziti niti najmanjšega prostorčka, koder bi se dalo splezati proti sedlu. Šele ko dospem že zelo proti vrhu Kotlov do kraja, kjer preneha zelenje, zavije pot proti stenam Brane, in pod prav strmim skalovjem zapazim veliko rdeče znamenje, kažoče mi, kod se je treba spustiti po stenah navzgor.
Ker je zopet začela razsajati huda burja, sem skrbno zavaroval klobuk proti nezgodam s tem, da sem si ga okoli ušes privezal, in si tudi tesno privezal havelok. Po teh stenah je namreč treba previdnosti, posebno pa v takem viharju.
Spustil sem se v skale in lezel kvišku. Pot je silno strma in bila je prejšnja leta celo nevarna. Sedaj pa je dobro nakopana in zavarovana na vseh opasnih mestih s klini in žicami ter je stopinja vedno varna. Pogled navzdol proti Logarjevi dolini pa mora vsakega prevzeti, taka globočina se odpira spodaj. Nekaj časa drži steza naravnost kvišku proti Brani, potem pa jo zavije bolj na levo iu vodi nad skalami, ki so se mi od spodaj videle nepristopne. Težavno sem plezal kvišku in večkrat sem se moral oprijeti za kline in skale, kadar je prav silno pribučala burja; ako bi se ne bil držal, vrgla bi me bila nemara črez stene. Prav utrujen sem priplezal končno na vrh sedla. Hodil sem samo nekaj nad eno uro, zato pa sem bil tudi zelo razgret in spoten. Na srečo sem našel dobro zatišje ob veliki skali, kjer sem se lahko skril pred viharjem in mirno počival precej časa.
Radost me je obhajala, ker sem prehodil, kar je težavnega pota; navzdol do Bistrice bo le majhen, lahek skok, in brez težave sedaj pridem v Kamnik do večernega vlaka.
Ko sem premišljeval svoje današnje potovanje, se spomnim prve svoje poti preko Kamniškega sedla. Bilo je pred 17 leti, v dobi mojih dijaških let; štirje tovariši, lahki in brzonogi, smo potovali preko Ljubnega, Luč in Solčave do Logarjeve doline in potem preko Okrešlja in Kamniškega sedla. Bili smo seveda brez vodnika; dasi nismo prav nič poznali pota, nismo se hoteli vrniti.
Pot preko Kamniškega sedla je bila tačas še silno slaba, niti nadelana niti zaznamovana. Edino znamenje je bil rdeč križ na skali pod Brano, kjer krene pot na prve stene. Ker smo potovali v zgodnjem poletju, se je razprostiralo še veliko snežišče po jarku, ki drži ob Turski gori (po Kotlih), in po tem snežišču smo stopali kvišku. Izkusili smo se nekolikokrat spustiti na pobočje, ki se od tega jarka razprostira proti stenam Kamniškega sedla, toda tačas skoro ni bilo možno preriti se po ruševju in kamenju, in zato smo se zopet vrnili na sneg (sedaj je po tem pobočju lepo v ključih, serpentinah izvedena steza). Po snežišču smo prišli previsoko gori v Kotle in zato smo tam, kjer se nehava obraslo pobočje, zaman gledali po stenah Brane, da bi zapazili pot. Jaz sem se zato spustil nekoliko navzdol ob vznožju Brane po plazu drobnega kamenja in sem res zasledil prej omenjeni križ. Ko smo našli, kod se nam je spustiti nad skale, smo plezali pogumno navzgor; seveda smo lazili ves čas po vseh štirih. Prave steze sploh ni bilo nikjer, in zato smo plezali po skalah, koder je bilo sploh moči kvišku. Približno sredi sten smo našli zanesljivo znamenje pota — staro železno žico, ki je bila pribita na prav nevarnem mestu. Odtod dalje so se mi tovariši začeli upirati, češ, da si ne upajo naprej. Da postanejo bolj pogumni, sem jim odvzel vso prtljago in suknje, in da se ne izgube, sem shranil tudi njih denarne listnice. Srečno smo končno prispeli na sedlo vkljub nevarnemu in silno težavnemu potu. Koliko se je od tačas premenil pot!
Ker sem ravno pri spominih, mi pride še na misel nezgoda, ki se je tačas moji družbi pripetila, sicer ne v planinah, pač pa v zvezi z nevarno potjo preko sedla. Vsi štirje smo s sedla odrinili na kranjsko stran; tovariši so hoteli ostati v Kamniku, jaz pa sem bil manj petičen in zato sem se moral še isti dan vrniti preko Stahovice in Črnivca domov v Gornji grad. Vkup smo še potovali do izvira Bistrice, kjer je stala približno na mestu, na katerem stoji sedaj kapelica, tačas nekaka lesena lopa; tam pa sem jo jaz ubral naprej, ker sem imel še dolgo pot do doma. Hodil sem seveda prav hitro in res sem bil zvečer že v Gornjem gradu. Pri tem pa sem popolnoma pozabil na listnice svojih tovarišev, katere so mi bili dali shraniti ob plezanju proti sedlu; jaz sem to zapazil šele doma, ko sem praznil svoje žepe. Tako so ostali moji tovariši brez denarja; jaz sem jim sicer že drugi dan poslal njih lastnino v Kamnik (saj so mi tudi brzojavili), toda pošta ima slabo zvezo, in dobili so denar šele tretje jutro. Zapazili so bili hitro po mojem odhodu, da sem jim denar odnesel, in so se tudi takoj za menoj spustili; drevili so za menoj, kolikor so jim moči pripuščale, vendar pa je bil trud zaman — niso me mogli dohiteti. Radi tega brezuspešnega truda se jim je dokaj za malo zdelo. Seveda pa tudi sprejema v Kamniku niso bili posebno veseli, kajti Kamničanje niso povsem zaupali njih zatrjevanju, da bodo vse pošteno plačali — tačas še niso imeli turisti tistega kredita kot dandanes — bajki o pobeglem tovarišu pa itak nikdo ni hotel verjeti!
Ob takih spominih sem si dodobra odpočil.
Kamniško sedlo je 1879 m visoko in ima krasno lego med Brano in Planjavo. Iz svojega zavetišča sem posebno občudoval robati hrbet Planjave. Ogromne skale, ki se vzdigujejo nad sedlom proti njenemu vrhu, ne dopuščajo, da bi se človek šalil ž njimi, in to so večkrat pokazale. Kamniško sedlo je prav široko in na južni strani (proti Kranjskemu) gori do vrha lepo zeleno. Na južno stran se tudi odpira razsežen razgled po Kamniškem in Ljubljanskem okraju. Na severno stran pa je sedlo kakor odsekano in se pogreza z navpičnimi stenami v Logarjevo dolino. Veličasten je pogled na severno stran. Odtod premotriš vse že prej imenovano gorovje, ki se razprostira nad Okrešljem, vidi se pa tudi vsa Logarjeva dolina. Pogled s sedla doli je jako grozen radi silne visočine, dalje proti Okrešlju in proti Plesniku pa je vedno prijaznejši. Pod Okrešljem sem zapazil prav dobro visoki slap Rinke.
V svojem zavetišču sem si privoščil ostanek piščanca in priskrbel njegovim kostem pravi planinski pogreb: vrgel sem jih namreč navzdol po pečinah naravnost v Logarjevo dolino. Sicer mi pa jed ni nič kaj šla v slast, ker je bila žeja prehuda. Kar sem imel, sem že prej popil, tukaj pa tudi ni nikjer dobiti vode.
Med tem so se nenadoma ovili vsi vrhovi v gosto meglo, ki je divje plesala okoli njih. Vihar jo je naganjal od zahoda in jo potiskal blizu do Okrešlja, od tam pa jo sukal mimo Turske gore in jo potem kakor iz žrela bljuval iznad Kotlov na Kamniško sedlo, tukaj pa jo podil zdaj proti Brani, zdaj proti Planjavi.
Ako bi bilo po leti, bi me po teh znamenjih zalotila grozna nevihta; jesenski čas in mraz pa me je rešita; le z ostrim snegom me jame veter obsipati. Nekaj časa opazujem to divjanje naravnih moči, potem pa jo popiham s sedla navzdol po južnem pobočju na kranjsko stran.
Skokoma drevim po strmem rebru in v kratkem dospem do pastirske koče, ki leži na kranjski strani pod Kamniškim sedlom. Tukaj je že prenehal vihar. Pastirji so že zapustili planino, in to sem toliko bolj obžaloval, ker sem upal dobiti pri njih kaj mleka ali vsaj vode. Stičem po vseh kotih v koči, ali niso pustili kake pijače; toda ni je najti. Samo v koritu, ki stoji za kočo, zapazim neko tekočino. Kako rad bi si vsaj nekoličkaj zmočil suha usta, toda joj! Spustim eno kapljo na jezik, a obidejo me grozni občutki. Treba je bilo precej časa, da sem se iznebil groznega okusa.
Ko se spustim od koče naprej proti dolini, zavije pot nekoliko bolj proti stenam Brane, ki so tukaj silno gladke in strme. Hipoma začujem, da se ob Brani udira kamenje. Postojim in zapazim v bližini enega streljaja veliko čredo divjih koz, ki plezajo s čudovito naglostjo naravnost kvišku po stenah, po katerih ne pride nobeden turist. Štejem čredo in naštejem šestindvajset glav. Ko mi izginejo koze izpred oči, nadaljujem svoj tek proti dolini. Pot me vodi najprej po jarku, ki drži pod Brano prav strmo v dolino, in tukaj pridem do velikega studenca, pri katerem si žejo ugasim. Potok teče le malo časa po površju, potem pa se izgubi po skalnatem jarku. Še nekaj časa korakam po tem jarku, potem pa jo zavije pot na desno po robu predgorja, ki se cepi od Brane in končava tik nad Uršičem, oziroma nad izvirom Bistrice kot Jermanski rob (956 m). Zložna in prijetna pot se vije po gozdu povprek in me v kratkem privede k izviru Bistrice.
V turistovsko hišo sem prispel ob treh popoldne in se prav razveselil, ko sem našel gospoda profesorja B. in njegovo družbo še tukaj. Pozdravimo se s prisrčnostjo, kakršna je le v planinah doma. Povedo mi, da jih je megla hitro napodila z Grintavca in da so se potem vsi vrnili v Zoisovo kočo. Tam so zajtrkovali; — še ni dolgo, kar so dospeli semkaj. Uršič s svojima turistoma pa je ostal še v koči, ker bodo gori prenočili in šele drugo jutro odrinili po Podeh in preko Turskega žleba do Okrešlja. Reveži! Slabo jim je kazalo vreme. Vsi vrhovi so se že zavili v goste oblake in vsak čas je bilo dežja pričakovati.
Tukaj smatram svoje potovanje za končano, kajti nadaljna pot do Kamnika nazaj ni imela nobenih težav več. Saj sem pa tudi potoval v veseli, zgovorni družbi; tudi vrlo turistinjo smo imeli med seboj in pevcev nas je bilo za kvartet; kaj pa hočemo boljšega? Pričel se je torej zabavni del, od katerega pa poudarim le glavne točke.
Prva točka je bila ječmenova kava, katero mi je pripravila teta Uršičeva. Kaj blagodejno je vplivala na dobrovoljnost razvajenega želodca, ki ta dan ni zaužil še nič gorkega. Druga točka so bile slaščice, ki jih je delila z dobrodelno ročico naša pogumna tovarišica planinka. Nadaljnja točka so bila različna okrepila v Korelnovi gostilni v Stahovici in koncert našega kvarteta. Naslednjo točko je hotelo otvoriti prijazno povabilo stahoviških deklet, naj še ne odhajamo, nego šele z jutranjim vlakom; vendar pa smo odpotovali, da pridemo do večernega vlaka. Končna točka je bila ploha, ki se je usula na nas, ko smo odhajali iz Stahovice, in ki nas je do Kamnika prav pošteno prala. Ker smo bili pripravljeni na take neprilike, nam to ni pokvarilo veselja. Pač pa so postale žalostne naše duše, ko smo v Kamniku naročili pravo planinsko večerjo, pečenko od srne, in ko so nam dali po slabi mestni navadi le male koščeke, katere smo radi našega velikega števila še morali po dva in dva med seboj deliti. Ker z okrepčilom nismo potratili mnogo časa, smo prispeli seveda pravočasno na kolodvor in pohiteli z večernim vlakom v Ljubljano nazaj.
S tem končujem popis svojega enodnevnega bivanja v Grintavcih. Izkušal sem navajati ne samo krajevne zanimivosti, nego tudi osebne dogodke in občutke, da označim, koliko zanimivega podaja tako potovanje. Ako vzbudim s tem popisom večje zanimanje za krasno skupino Savinskih planin, sem dosegel svoj namen.