Edda

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Edda: Drama v štirih dejanjih.
Josef Weilen
Prevajalec: Josip Cimperman
Izdano: Dramatično društvo v Ljubljani V Ljubljani 1882 (Talija)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Osobe.[uredi]

Janez pl. Carpezan, polkovnik in poveljnik prostovoljcem.
Magdalena, baronica Wildanska, njega soproga.
V Carpezanovi vojski:

  • Pflug, častnik,
  • Jan, praporščak,
  • Simplicij, vojak.

Marten Kielholt, svetnik.
Ersabe, nje sestra.
Njega otroka:

  • Anka,
  • Niels,

Pavel Hansen, ženih Ankin.
Claus Selle, pomorščak.
Hening Wulf, morski straž.
Hans Karstens, kmet.
Častniki in vojaci, Frižani in Frižanke.

Igra se vrši 1623. l. v vztočni Friziji blizu Auricha.

Desno ali levo stran si voli igralec sam.

Prvo dejanje.[uredi]

(Dvorišče pri Marteni Kielholti, ob desnici hiša, olepšana s cvetlicami; zadaj se vidi morje. Oder zagrajajo križi in vrata.)

Prvi prizor.[uredi]

Pavel Hansen, Hening Wulf, Clans Selle, Hans Karstens (in še mnogo mladcev in žen v pražnji obleki, s cvetlicami v rokah, prihaje vriskajoč. Stopijo pred hišo in vzkliknejo):

Nevesto, nevesto — po nevesto smo prišli!

Pavel. Kaj je to? — Vse tiho? — Brezveterno? —

Claus. Ali si uže zabil frižanskega običaja? Dvakrat pokliči, potem se ti odpre!

Pavel. Vzkliknite, zavrisnite: nevesto, nevesto!

Vsi. Izročite nam nevesto, po nevesto smo prišli!

Drugi prizor.[uredi]

Marten Kielliolt (se prikaže na vratih; Anka, z ovojem na lici, držeč se ga za roko).

Vsi (vzkliknejo). Živela, Anka, frižanske lepote cvet!

Pavel (plane k nji). Moja žena! Moja nevesta!

Marten (gledajoč vkrog sebe). Dobro, dobro! Toliko ljudij se je sešlo — vsa vas! — Dobro! Danes straži Fido prazni dom. Ljudje, veseli, to bode Ženitovanje, da se ga ima vsa dežela še dolgo spominati. — A tudi vi ste mej nami, Claus Selle? Ste uže priplavali domov, stari grenlandski pomorščak?

Claus. Danes mi je biti za očeta svojemu Pavlu, kateremu sem krstni kum.

Marten. Kako ste se letos vozili?

Claus. Kiti so bili sila divji — morje razburkano, kakor uže davno tako ne — a frižanska moč je zmagala oboje.

Marten. Bog s toboj, Hening Wulf, straž na morskih prodovih! Povedi, se li ne bojiš, da bi vode prodirale, ker nisi na svojem mesti?

Hening. Tega ne morejo storiti, trdno smo jih zapehnili, vsa dežela je sedaj lehko mirna!

Marten. Meniš? — Takisto smo govorili bedaki tudi sedaj petnajst let, toda po noči je zahrumelo morje, prodrlo in odplavilo žitek, hiše in ljudi, ne pustivši za soboj nego li bedo, glad in mrtvece.

Claus. Kaj, svetnik, so li to ženitovanjske misli?

Marten. Prav praviš. Toda v največem veselji lehko pride na misel največa beda, kakor dvigne pritok, kar je ostalo pri odtoki na dnu. — Kdo danes vidi še kak sled onega strahovitega pustošenja? Zgradili so ljudje nove hiše, trdni jezovi nas ščitijo, polje zopet rodi in po kočah se smeje pokoj. Kadar zjutraj pogledam v dežel, zdi se mi, da pogledam y zlat kelih!

Pavel. Oče, ne bode li skoraj zazvonilo?

Marten. Saj še ni mojega sinu Nielsa. Poslal sem ga davi v Aurich s pismi gospodom svetnikom. Bog zna, kam se je mladič zagledal, da mu ni moči strani. (Slovesno.) Detca, predno poreče župnik „Amen“, čuti je vam še od mene kako besedo. Brez tastovega ogovora ne stopi mej nami nihče pred oltar.

Claus. Vsi smo se uže veselili, svetnik, da vas zopet čujemo govoriti prav jedrovlto.

Hans Karstens. Vi, svetnik, ste mož, kakeršnih, žal, vedno menj nahajamo v deželi. Vi imate krepko srce, bistro oko in vztrajen spomin.

Marten (stopi, da sta Pavel in Anka njemu ob straneh). Pavel Hansen, ti si ustanoviš sedaj svoj dom! Ne zabi nigdar pod svojo streho, da si Frižan, da so zemljo, katera te nosi, tvoji pradedje navzlic viharjem in valovom iztrgali morju in v mnogih hudih bojih mogotcem iz oblasti, a najbolj pameti, kakor je nekdaj bilo, ostane tudi vsegdar gaslo našemu narodu: „Rajši umreti, nego li robovati!" —

Tretji prizor.[uredi]

Prejšnji. Ersabe.

Ersabe (ki je uže prej skrivaj ustopila). In ako rojaci teptajo po tebi in te bijejo, proklinjaj jih, toda svoji domovini bodi zvest, ljubi jo in spoštuj!

Vsi (plašno, se odmaknejo). Ersabe!

Marten (ostro). Česa iščeš tu?

Ersabe. Veseliti se hčem, kder se veseliš ti, ako tudi ti ne toguješ, kder teko meni solze. Ali ne smem? Jaz, jedina tvoja sestra?! Anka, naj te pogledam v nevestinem blišči! Kako ti pristoji! Takšna bi Edda bila, moje dete, ako, ako — (solze jej zapro besedo.)

Anka (hče planiti k njej). Teta Ersabe, uboga, draga teta, blagoslovite, poljubite me!

Marten (ostro). Ne prestopi se mi! Nesrečna je, ako nevesta v poroke dan le obrsne ob obleko izgojne zenske. (Ersabeji.) Česa iščeš tu v poštenjacih? V temni izbi ti je mesto, ne pod jasnim nebom, katero si razžalila, ne na svetih tleh domovine, kateri si bila skrivaj ubegnila, ne v pričo morja, katero, nemirno se zibljoč, spomina tebe storjenih grehov.

Ersabe. Oj, ti srce kameno! Ni danes v tej slovesni uri nema je mile besede! Česa li tirjam? Lezla bodem za kardelom, prav zadaj, in se skrila v kak teman cerkven kot. Nihče me ne bode opazil. Z drugimi vred porečem svoj „Amen“, srčneje nego li vsi, kajti mislim si: glej, tvoje dete je nevesta!

Anka. Zlati oče, naj smem k njej, dovolite jej!

Marten (ne pogledavši je, Ersabeji). Ne smeš. Ako tudi vsak čas, danes vender nehčem, da me kaj spomina sramote svoje hiše. Tu mej nami je odkritosrčnost doma, in kakor lehko pogleda sosed sosedu skozi nizko okence v sobo, takisto zna drug o druzega srčnih tajnostih. Sem li pretrd z nesrečnico? Claus Selle, povedi ti: sem li pretrd?

Claus (obotavljajoč se). Ne vprašujte mene, saj veste, da —

Marten. Res, res, tebi je še več hudega storila nego li meni. Mene, brata, je le skrivaj zapustila, tebe, svojega ženiha, celo izdala. — Govori ti, Hening Wulf, ima li ta ženska pravico do kakšnega mesta mej svati poštene Frižanke, in bodi si do najposlednejšega?

Hening. Mi smo ljudstvo, samotno živoče, in malo občujemo s tujci, a kdor izmej nas gre na tuje, mora biti čast svojemu rodu, kdor tega ne stori, njega ime v nas ugasne; spomin mu je izgojen in obsojen!

Marten. Čuješ li? Tako je bilo in ostane — tako vedno ostane, in Bog ne daj, da jaz, svetnik in steber starih običajev, katerega dovolim obrniti le za las! Pojdi v svojo izbo, tema je tvoja luč, kesanje dekla, in sramota leži pred tvojim pragom! Idi!

Ersabe. Tu stojim zatorej, odločena od vseh, in roci širim proti tebi, predraga nevesta! Blagoslavljam te kakor mati, in z vso prisrčnostjo obupnice, se solzami največe nesrečnice! — A ti, prevzetni trdi mož: nigdar ne napoči dan, ko bode tvoje krepko srce strto, kakor je strto moje, ko se obupno klanjaš pred mano, kakor sem jaz mnogokrat ležala pred toboj v prahi!

Marten. Kletev grešnice sapa odnaša!

Četrti prizor.[uredi]

Prejšnji. Niels.

Niels (še za odrom). Oče! Oče!

Marten. Hoj, Niels je. (Naglo nastopajočemu Nielsu.) Ali si vender prišel?

Niels. Vender? Ves potan sem. Tekel sem, kakor jelen. Ozreti se nisem upal, zdelo se mi je vedno, kakor da so mi uže za petami! Tako mirni ste? Po deželi razsaja pekel! —

Marten. Govori umevnejše!

Niels. Ves Aurich je po konci!

Pavel (kakor v obrambo prime nevesto). Sveta nebesa, kaj je, kaj nam preti! —

Marten (smijoč). Aurich po konci! To res kaj pomeni! Gotovo se je splašil konj in nihče ni imel srca, da bi ga prijel. Takšni so meščanje!

Niels. Konj splašil? Prav pravite, vender ne jeden sam, nego šest jih je in upreženih v državno kočijo, v kateri se pelje grof Enno iz dežele.

Hening (strahoma). So li prodovi se kde raztrgali? Ali preti poplav?

Niels. Poplav ne, toda vse je kričalo: Mannsfeldski prihaje!

Marten. Zopet staro brezumno govoričenje, ki se je uže tolikrat čulo po deželi!

Hening. Bog mi pomoži, moj dom stoji na samoti, žena in otroci so brez varuha, pustite me k njim, jaz ne morem biti na ženitovanji. (Stokaje.) Mannsfeldski, Mannsfeldski!

Marten (smijoč). Ha, ha, ha ! Mannsfeldski pri nas? Ste li uže dobre volje predno ste pili? Stari morski straž, kaj velja, vi niti ne veste, kdo je Mannsfeldski?

Hening. Oj, Mannsfeldski — je — je —

Marten. Tako je! Ako kdo tuje zveneče ime le prav z grozo izgovori, takoj meni svet, da je vrag blizu.

Claus. Jaz pa vem, kdo je Mannfeldski. Na svojem potovanji sem se bil sešel s prognanimi Čehi. Govoreči o Mannsfeldskem so obledeli najsrčnejši mej njimi. Nazivali so ga le živo kugo, neusmiljenega zatiralca dežel in ljudstev.

Marten. Vem, vse vem! Iz roke v roko so potovali listi, kder se je to bralo. Po Českem je hudo razsajal, po Palatinati še huje. — Tam zunaj je strašen boj, za vere voljo se mesarijo ljudstva in menjavajo vladarje! A kaj to briga nas? Mi smo zvesti svoji veri in čuvamo svoje slobode. Kdo je nam odpovedal prijateljstvo? S kom se prepiramo? Za Boga svetega, kaj nas skrbita Čeh in Palatinec? In ako bi naši deželi pretila kaka nezgoda od koder koli si bodi, bi li meni tega ne bil naznanil urad v Aurichi? So li v novejšem časi sklicevali se možje v orožje, zakrčile se duri, zidali okopi? Hej, ste li videli kaj takšnega? Menite li, da se pride v drugo dežel tako z lehkoto, kakor v sosedov dvor?

Hening. Toda, Niels?

Niels. Res, oče, naj povem, čul sem, kako — —

Marten. Molči, klepetalo! Bojazen se rada šali z nami. Nielsa poznam. Priplavaj oblačica na nebi, uže meni, da je nevihta, ako se vzdigne val, uže mu je morje razburkano. Kacega vojaka, vina polnega, ki mu je prišel morebiti v Aurichi nenadejano pred oci, napihnil je po poti do doma v mnogobrojno, silovito vojsko.

Hening. Dobro bi bilo, ako pošljete v Aurich kacega sela —

Claus. Ali ženitovanje odložimo — —

Pavel (naglo). Bog varuj, rajše je pospešimo, kajti pridi, kar hče, tudi najhuje, kdor brani žene, močan je za tri druge može!

Anka. Dragi Pavel! —

Marten. Prav praviš, mladič. Niels, skoraj hvaležen sem ti za tvoje abotno blebetanje, katero je izvabilo tako moško besedo mojemu zetu. Ako odlašamo, bode stvar dražja. Strije Selle, pojdite v cerkev, župnik čaka, in povedite mu, da skoraj pridemo. Skoraj pridemo, a ne takoj. V tem ko cerkovnik pozvoni, trčimo tudi mi s polnimi kozarci in pijemo v zdravje ženihovo in nevestino. Naprej prijatelji, naprej! — (Vsi počasi otido na desno v hišo.)

Marten (za njimi idoč, govori). Mannsfeldski v vztočni Friziji? V deželi junakov, ponosnih srdec in neuklonjene slobode? Baš toli verjamem, da naš svitli cesar Ferdinand II. proglasi našo vztočno Frizijo v Palatinat in nastanovi svoj dvor v naši vasi. Mannsfeldski pri nas?! To bi htel videti! Poskusi naj! Ha, ha, ha! (Otide.)

Peti prizor.[uredi]

Ersabe in Niels (zaostavša).

Niels. Ali vi ne greste za njimi, teta?

Ersabe (trdo). Jaz nisem za vas!

Niels (zaupljlvo). Teta, vi poznate svet! Vi ste pametnejši nego li mi vsi!

Ersabe (osorno). Dečko, hčeš li me zasramovati tudi ti?

Niels. Vi vsaj me ne bodete smatrali blaznikom, kakor oča!

Ersabe (porogljivo). Tvoj oča je čuden mož! On meni: svetovna kolesa morajo goniti jedno drugo, kakor misli v njega glavi. Česar si on ne more misliti, tega ni.

Niels (naglo). Ali ni to nič? Aurich vzburjen, grof je pobegnil, prodajalnice se zaplrajo, okna zavešajo, v kleti mečejo zlato in srebro, postelje in obleko, vse navskriž, ter jih zagrajajo. Žene plačejo, možje prebledevajo od strahu, in v gostilni pije in razsaja divje kardelo, kakor, da se bliža sodnji dan. Iz dalje se čujejo streli, bobni ropočejo in piščalke žvižgajo, od ust do ust se razlega klic: Mannsfeldski! Mannsfeldski! Ali vse to nič ne pomenja?

Ersabe (zmagovito). Zatorej vender prihaje v deželo? Vodo so zajezili, sedaj preti ogenj. Videla bodem, kako se mu ubranijo! —

Marten (zakliče od znotraj). Niels! Niels!

Ersabe. Idi k njim, pij in vriskaj z njimi! Ne oprezovaj! Skoraj posedejo drugi vkrog mize in vi jim bodete stregli!

Niels. Teta, vam povem: kar se tiče mene, jaz sem vesel. Vojaci pridejo v vas, hrusti, divji kakor medvedje, z vihrajočimi perjanicami in brenčečimi ostrogami, ob ledji dolge meče, vsak močan, kakor Golijat, in srčan kakor Savel. To bode veselje! — (Otide.)

Ersabe. Trpinčili so me v domovini, zaničevali in zasramovali, skrivati sem se morala, in v pozdrav so me suvali z nogami! Sedaj naj spoznajo, kako je prijetno biti v domovini, a vender ne doma, gospod biti, in vender hlapec, nedolžen in vender brez pravic! — Nad deželo plavajo pogubonosni oblaci, strele počivajo prežeče v njih in iščejo določnega smotra, kakor pred nevihto je vzduh vroč in zaduhel, da zapira sapo. Pogledati hčem po morji, to olajšuje. (Počasi otide v ozadje.)

Šesti prizor.[uredi]

Jan. Simplicij.

Jan (se oprezno prikrade za križi). Oj, dober sled! (Pri vratih.) Hoj! Hoj! So li zaprli? Upre se in sune z nogo.) Tatinsk ključ je vender dober povsodi! Resk! (Zakliče.) Simplicij!

Simplicij (za odrom). Mojster!

Jan. Šest čet je vkrog hise, a ti — idi noter. (Stopi naprej.) Dober dan, Frižani, evo nas! —

Simplicij. Mojster Jan!

Jan (ponosno). Kaj sem pravil? Pot drži prav skozi vas po kolovoznem poti do najlepše kmetije. Kmetija je sredi vasi, in vas gospodari vsem vasem in selom vkrog. Vsi oddelki naj se razpostavijo na levo in desno, in naša je dežela! Nisem li dober voditelj?!

Simplicij. Mojster, čudom se vam čudim. Menim, da ste bili povsodi, kder še celo niste bili.

Jan. Sedaj utegne priti polkovnik. Tu mu je izbrano stanovanje.

Simplicij. Mojster, dežela mi je po volji, vrata so odprta na stežaj, psi prijazno migajo z repi, in petelinu sem mimogredoč zavil vrat, a ni zapel. To vam je drugi Kanaan!

Jan. Vse se izpremeni. Ugrizni lesnlk, potem tekar ti zavleče usta.

Simplicij (skrivnostno). Mojster, menim, da dolgo ostanemo tu!

Jan. Od kodi znaš to v svoji modrosti?

Simplicij. Gospod polkovnik je ukazal — ukazal —

Jan. Nu?

Simplicij (sramežljlvo). Naj pride njega gospa soproga.

Jan. Ali tudi to uže veš? In zato trebe tako se pačiti? Kozlič, bodi se tako mlad, rad liže sol. Žal mi je, ker čislam polkovnika!

Simplicij (ognjevito). Polkovnik Carpezan je krona vseh vojakov. Zanj prelijem svojo kri!

Jan. Ne bodi prenagel, mladič, za to ne vzprejmeš hvale. Rajsi pobij sovražnikov. A resnlca se oglasi! Mnogim gospodom sem uže služil, toda nobeden mi ni bil po volji. Vsi so se bali mene, Carpezan je prvi, ki mi vzbuja spoštovanje, in to mi dobro de. A baš zato me grize, da pride njega soproga. To mu ni v čast. Pej!

Simplicij. Toda, mojster, mnogokater vojak ima soboj svojo deklino in mnogokater ženo in otroke.

Jan. Ženstvo sovražim. Pej, da žijejo take stvari v dolgih halah! (Pomembno.) A Carpezan je modra glava, ki dobro zna, kaj dela in zakaj. (Zvonovi zapojo.) Vešala in kolo! Ni li vkrog cerkve straža in ubod v zvonik zaprt? Kaj to pomenja? Hte li pozvanjati na boj? Hte li sklicavati kmetov, opozarjati sosedov in jim oznanjati pretečo nezgodo? Idi, Simplicij, in pokaži polkovniku pot do nas, kadar pride. Jaz poznam cerkev, in svojega brata župnika blagoslovim, ter njega cerkovnika nabrišem z vrvjo. Plat zvona biti? Drznost, o kakeršni še nisem čul, kar živim! (Oba otideta po sredi.)

Sedmi prizor.[uredi]

Marten (spredaj na odri kllče na desno).

Dovolj veselja, le pripravite se in idite v cerkev, kder vzprejmeta zaročenca nebeški blagoslov. — Tako — zapored — veseli in srečni! (Pavel, Anka, Niels, Hening Wulf, vsi po dva in dva prihajajo; godci godejo.)

Anka (Pavlu). Pavel, znaš li, kako mi je vkrog srca?

Pavel. Tesno, golobče moje?

Anka. Ne, meni se zdi, kakor, da mi ne zvone k poroki, zdi se mi, da mi zvone v nebo.

Marten (ponosno-vesel). Sloboden mož, na svoji zemlji, pošteno soprogo poleg sebe, to je največa sreča na zemlji. (Vbrano zvonenje zdajci nesoglasno prestane.)

Marten. Kaj je to? Je li se zvon ubil? To je slabo znamenje! (Za odrom se čuje strel.)

Vsi (zbegani). Strel? Kaj se je pripetilo? Mili Bog!

Osmi prizor.[uredi]

Prejšnji. Claus (z razmršenimi lasmi, bled, plane skozi sredo, za njim) Ersabe.

Claus. Rešite se, izgubljeni smo!

Marten. Nu, Claus, kaj se je pripetilo?

Claus. Naorožena kardela so vkrog in vkrog, postavila so so okolo hiš, cerkev je oplenjena, župnik ubit, cerkovnik, ki je padel iz zvonika, grgoče v krvi.

Ersabe. Izpod oblakov so padli kragulji, branite se, ako ste možje.

Marten. Zgrabite orožje, kose in sekire, pobijte pse!

Deveti prizor.[uredi]

Jan (po sredi, pištolo pred soboj držec). Takoj ga ustrelim, kdor se gane od todi! (Za odrom trombe in klic:) Živel, Carpezan!

Carpezan (hitro nastopi, za njim častnik Pflug, Simplicij, častniki in vojaci.) Toliko ljudstva vkupe? Kde je tu gospodska? Kdo je tu svetnik ali sodnik? Vse molči?

Marten. Jaz sem svetnik in te vprašam: kdo si, ker siliš v mirno deželo, kakor ljut volk?

Carpezan. Govori počasi, svetnik! Kdo sem jaz? — Sedaj štiri leta so v ostrogi pred Polznjijo se vzdignili vojaci in dva me primeta, rekoč: kdo si ti, da nas smeš trpinčiti? — Zdajci posekam s svojim širocim švicarskim mečem jednega, a drugemu zapodim kroglo v čelo. Nerad bi tebi tako odgovarjal. — Jan, povedi temu radovednežu, kdo sem!

Jan. Njega milost, Janez pl. Carpezan, vitez svetega rimskega kraljevstva, polkovnik dvema polkoma, ki jih je sam nabral, in —

Carpezan. Ki jih sam plačuje, le povedi.

Jan. Dvema polkoma, ki jih sam plačuje, konjikom in pešcem, v službi njega svitlosti kneza Ernsta Mannsfeldskega.

Carpezan. Nepotrebne besede! V svoji službi. Ta roka mi piše povelje, ta meč jih vrši. Sedaj znaš, kdo sem?

Marten. Znam, polkovnik Carpezan si, toda česa želiš pri nas?

Carpezan. Vi nemate gospodarja.

Marten. Slobodni možje smo, naši deželi gospod in branitelj grof Enno -

Carpezan (seže mu v besedo). Vi nemate gospodarja, pravim. Grof Enno je ujetnik, prognan, morebiti uže celo mrtev, kar je vse jedno. Vi nemate gospodarja, in gledite, hudo je to v sedanjem časi. Mogočni knezi imajo v rokah bojne kocke in jih mečejo iz deželi v dežel. Vi nemate obrambe. Dobro vam hčem, braniti vas hčem jaz. Dežela je tega vredna. Dobro je obdelana, vi umejete graditi okope, vaši prodovi vas branijo, vaši jezovi so trdni, da odvračajo morje. (Pokliče.) Častnik Pflug!

Pflug (pristopi). Gospod polkovnik!

Carpezan (tiho). Petdeset mušketirjev k jezovom, ljudje naj se tarn skrijejo po zemlji, v hrbet jih brani rov, kdor se bliža produ, ustrelite ga. (Tiho še govori.)

Marten (tiho). Hening Wulf!

Hening. Svetnik!

Marten. Morski straž, blizu ostani, morebiti mi bodeš v prid. Raztrga naj se prod, voda naglo priteče, in Bog nam je uže mnogokrat poslal valov, kadar jih nismo želeli.

Carpezan. (Pflugu). Brez milosti ga ustrelite! (Glasno.) Kde je moje stanovanje?

Simplicij. Tu pri svetniki, gospod polkovnik!

Carpezan. Dobro, svetnik, pomagava si mejsobojno. Vi ste mi porok za mir v okolici. Moji vojaci so pošteni ljudje in nosili se bodo dostojno, kolikor je moči v naših dneh. Ako bi se upirali vasi rojaci, mi bode žal, biriča in krvnika nemam za šalo soboj. Ta hčeta imeti tudi kaj posla. (Jednemu castnikov.) Konjik, nesi list Mannsfeldskemu. Bode li uže poslednjič, da meri moj vojak ta pot? Onkraj Auricha on, takraj jaz, pošteno si hčeva razdeliti. (Za odrom zapoje tromba.) Oh, moja soproga! Gledite, kako vam zaupam. Svojo soprogo sem poslal mej vas, svojo krasno, ponosno soprogo, hčer plemenite baronovske obitelji, od katere sem bil dolgo ločen za boja voljo. Porok vam bodi to o miri, katerega želim vam in sebi. (Pogleda hišo.) Venci po hiši? — Tako je še dostojneja, vzprejeti lepoto! (Otide.)

Claus. (Martenu). Svetnik, za božjo voljo, pomagajte, rešite!

Marten. (polglasno Frižanom, stoječim vkrog njega). Razboritost in sloga, bratje, a tretji mej nami bode Bog. Seli hodijo po deželi in povprašujejo, kako je tam zunaj. Kadar to zvemo, potem se ob ugodnem časi snidemo —

Hans. V Upstalbomi?

Claus. Kder so pradedi se shajali, kadar je pretila nezgoda? —

Marten. Prav tam, na svetem kraji — (šepečeta).

Pflug. (stopi bliže Anki). Lepo dete! Blažena dežela, ki rodi takšen sad. Kako ti je ime, srčece zlato? (Hče jo prijeti za podbradek.)

Pavel. (mej oba stopivši). Anka jej je ime, svetnika Martena Kielholta hči je, in moja nevesta!

Pflug. (ne meneč se zanj). Bolj se morava seznaniti, krasna Anka.

Pavel. (potisne ga nazaj). Ne bodite hudi, gospod, moja nevesta je!

Pflug. (pehnivši ga od sebe). Ne bodi hud, rokovnik ! Razcepim ti glavo!

Jan. (plane k njima). Grom in strela! Kaj hoče topec? Ustavlja se gospodu častniku? Takoj ga imam! — Hura! Prepir, pozdravljam te!

Frižani. (mej soboj). Bodemo li to gledali?

Simplicij, (ki je gledal skozi ozadje). Umeknite se gospodu polkovniku in njega soprogi! —

Deseti prizor.[uredi]

Prejšnji. Carpezan in Magdalena.

Carpezan (vodeč Magdaleno za roko). Dolgo te ni bilo — dolgo. — Tri leta se nisva videla. Ta tri leta so šla mimo mene, kakor mimo cvetoče rože — trije dnevi. Vesel sem te, žena!

Magdalena. Tri leta se nisi brigal zame. Kar nanagloma si mi ukazal, naj pridem k tebi. Evo me. Kedaj me pošlješ zopet strani?

Carpezan. Tebe strani? Od sebe? Nikoli! — Nigdar več!


Simplicij (Jana). Ali ti je lepa!

Jan. Pej! Ženska je! Ženska!


Carpezan (kazoč na vojake). Magdalena, stopila si v nov svet ! Privaditi se ti imajo oči orožja. To so moji vojaci! —

Magdalena. To? Tvoji vojaci?

Carpezan. Divji hrusti, toda srčni in zvesti! Glej, tu imaš stanovanje, mi vsi smo tvoji strežniki, in vsak meč, ki se v boji bliska za Carpezana, poveša se ponižno tebi.

Magdalena (kažoč na Frižane). A ti ljudje?

Carpezan. Frižani! Pražnje so oblečeni. Pozdraviti naji hte. Lepa dežela ta Frizija. Privadiš se je, vem. Živela bodeš, kakor doma.

Magdalena (bolestno). Kakor doma? Oj, sladka beseda! Doma! Zdi se mi, da čujem zvonenje iz mesta, ki se je uže davno pogreznilo. Te bajke sedaj ne verjamem več! —


Ersabe (ki je srepo gledala Magdalene, zase). Vsemogocni Bog! Se li mi sanja?

Carpezan (vojakom). Ježa me je utrudila! Kakor na perotih vibarjevih smo se pridrevili. Vsem bode ugajal počitek. (Magdaleni.) Tudi tebi, tudi. (Obrne se proti hiši, kder še vedno stoje Frižani.)

Jan (potiska Frižane od hiše). Umeknite se, umeknite! Kmet se seli, gospod prihaja! Strani!

Magdalena (bolestno). Moj Bog, kako silen! Kako neotesan! (Janu.) Nazaj, nehčem, da se v moji navzočnosti dela krivica temu boremu ljudstvu!

Carpezan (Magdaleno potegnivši k sebi). Po konci glavo, žena! Ne kaži mi tožnega lica, tega ne gledam rad pri tebi. Ponosna baronica, ki se je ponižala do mene, povišati jo hčem — do blesteče svitlobe. Sedaj je doba za može, (ognjevito), krone letajo po zraku, kdor drzno k višku dvigne roko, ujame jo! (Vojakom.) Vojaci, Bog daj srečo na frižanski zemlji! (Obrne se z Magdaleno v odhod.)

Vojaci (vsi vprek). Bog daj srečo! Živel naš polkovnik!

Marten (stopi korak naprej ter pomenljivo pogleda Clausa in Hansa). Pri hrastih v Upstal bomi!

Claus. Pridemo!

Hans. Pridemo!

Zavesa pade.

Drugo dejanje.[uredi]

(Dvorišče v Martenovi hiši,kakor v prvem dejanji,le križi ob obeh straneh vrat so pretrgani.)

Prvi prizor.[uredi]

Magdalena (stopa iz hiše).

Magdalena. Vzduk v sobi me duši, njih govorjenje mi trga srce, in o vseh groznih stvareh, ki jih mu pripovedujejo, smeje se prijaznivo in pravi: dobro, le tako naprej! — Le tako naprej! — Oj, da morejo osorno in neusmiljeno ukazovati smrt usta, katera so nekdaj tako čarobno sladko govorila o ljubezni — da more nedolžno ljudstvo stiskati roka, katera je nekdaj tako nežno božala moje lase! — Predrago plačujem prevaro jedne ure! —Jaz sama sem si ga izbrala navzlic temu, da so me svarili moji ljudje, zaupala sem mu in verjela. Od mladih dnij me je vse le pisano gledalo, nigdar nisem čula prisrčne besede ljubezni, je li zatorej čudo, da je njega plameneči pogled, prvi, ki se je kedaj ujel z mojim, takoj me očaral, da so iskrene besede ljubezni, ki jih je šepetal meni v uho, prve, ki sem jih čula v svojem življenji, vpijanile mojo dušo, in sem nesrečno-srečna omahnila njemu na srce ter šla ž njim, da me skoraj zapusti, pahne strani in zabi!

Drugi prizor.[uredi]

Prejšnja. Anka po sredi, potem Jan.

Anka (prestrašena, plane kričeč noter). Pomagajte! Pomagajte! (Pade pred Magdaleno.) Rešite me! Branite me! Skrijte me!

Magdalena. Vstani in povedi, kdo si in kdo te proganja! —


Anka. Ali me ne poznate?! Anka sem, svetnikova hči. —


Magdalena. Novoporočenka? Praznovali ste ženitovanje; ko smo prišli mi.


Anka. Ženitovanje? Jaz nisem poročena! — Dokler bode le jeden sovražnik v deželi, ne praznujemo ni svetka, ni ženitovanja! —

Magdalena. Česa želiš od mene? Kdo ti je storil kaj žalega? —


Anka. Moj ženin je bil tu — skrivati se mora — vojaci so mu vedno za hrbtom! Jedva je bil šel od mene in sem stopila na prag, da pogledam za njim, kar me zadaj nekdo zagrabi, zatisne oči in po sili me vleče strani. V smrtnem strahi napnem vso moč in iztrgam se. Bog je dal, da sem našla tukaj vas v svojo obrambo!

Magdalena (naglo). Nemate li moških mej soboj, da vedno le trpite in trpite in prosjačite varstva ?

Anka. Vi ste ženska, oj, branite mene, ženske! — Moč imate tudi, obračajte jo v moje varstvo! Le sramote se bojim, smrti ne! V dobri šoli smo se tu hitro naučili umirati.

Jan (posredi).

Anka (zakrici). Zopet je tu!

Magdalena (pomirljivo). Ne boj se! Mirna idi domov!

Anka (otide v hiso).

Magdalena (ponosno stopi proti Janu). Kaj hčes dekletu?

Jan. Kaj hčem? — To so vam poniglavci in strahopetci v tej deželi! Dolg čas vse mori! Šala, sama šala! Častnik Pflug me je prosil, pošljem mu dekletce — ha, ha, ha!

Magdalena (zamolklim glasom). Gospodarite po deželi, kakor veste, da bode moči Bogu se odgovarjati! — Možje, ki se ne umo braniti, takšni so vredni svoje usode. — Toda v vsaki ženski, katere se dotaknejo vaše grešne roke, razžalite mene, in jaz bodem vedela vas kažnjevati! Ven! —


Jan (jo temno pogleda). Gospa polkovnica!

Magdalena (naglo). Izpred očij! Strani!

Jan (odhajaje). Proklete ženske! Kakor pridejo do polka, takoj hte imeti pol oblasti! Pej! (Otide po sredi.)

Tretji prizor.[uredi]

Prejšnji. Carpezan, Pflug, častniki (iz hiše).

Carpezan (trdo vojaški). Brzo po stanovanjih! Ne videl bi rad, da vas dolgo ni tamkaj. Ne bodite preostri z mojimi vojaci. Ubožci so trpeli in stradali, predno so prišli skozi Palatinat, zato sem jim dolžnik. — A s kmeti bodite neizprosno trdi, ne trpite nikacega upora. — Pokažimo, da smo vsi jednega srca in jednih mislij, in boje naj se naše moči. Ako bi se unel punt, česar vender ne verjamem, zbero se polki na določenih krajih in pridejo k meni. Dokler smo tu, gospodarimo po deželi mi! — (Častniki otido.)


Carpezan (jih spremi do izhoda, vrne se, ognjevito). Kogar Bog ljubi, ta se porodi v burnem, razdraženem časi! Z orožjem si igra v detinskih dneh! Dečku bije na pozorno uho pripovedovanje o junaških zmagah! Odprt je možu, pot do nebrojnih dobitkov! Oj, ti vek! Veselo je živeti! —(Magdaleni, stoječi zamišljeni na strani, prisrčno.) Nu, Magdalena! —Še vedno tako molčeca in tožna?! Nekaj ti srce teži! Govori!

Magdalena (upre vanj oči). Govoriti hčem, govoriti moram! — Čuj! Časih si mi poslal kak list, to je bila leta in leta jedina vez mej nama! — Kar pride sel, ki mi ukaže; naj nemudema odpotujem k tebi v Frizijo. Hitela sem in menila, da te najdem v boji za kakšno veliko stvar, junaka mej junaci, kajti v poslednjem vojaci spoznaš njega poveljnika. Prišla sem in vidim te, ali kako? Premagujočega deželo, katera se ne more braniti, poveljnika kardelom brez redu in strahu, pred katerimi nosi zastavo zloba in za katerimi trobi sramota v rog!

Carpezan. To ne more biti drugače. Kdor gre na božjo pot, išči si pobožnih tovarišev. — S temi divjaci sem se bojeval, premagal sovražnika in dobil to deželo v oblast.

Magdalena (bolestno). Res, častna zmaga! Vesel je bodi! Jaz nisem slaboumna, moči mi je ceniti važnost boja: vsakomu je življenje najdražja stvar, in vender je vsak poklada na tehtnico in lokavost se bori z lokavostjo, moč z močjo. Sama bi stopila tačas tja v prve vrste in vzkliknila iz vse duše: Hura! Toda med vami? — Tu poje pesem meč in pomaga mu kopito puškino, da potolčete slabotnika ! — To ni boj, ni zmaga!


Carpezan (prime jo za roko in potegne k sebi). Znaš li, kako krotimo najupornejšega konja?! — Trpinčimo ga, dokler ne škrta zobmi in ne puha jeze skozi nozdrvi. Nakladamo mu po trikrat toliko bremena, kakor sicer, da stokaje počepa. Kadar je dovolj se pokoril, odvzamemo mu breme, po bliskovo skoči nanj jahač, in oslobojena žival vesela zarezgače, ter je krotka! — Zato naj Frizijo grizo moji divji sršeni, naj jo strašijo, podjarmljajo in preobkladajo, kadar se utrudi in uda, pristopim jaz in jo dvignem k višku s krepko roko. — Frižan, vesel nenadejane rešitve, vriskajoč pozdravi osloboditelja, jaz poprimem hitro vajeti in — v svoji roci imam deželo in ljudstvo! —

Magdalena (strahoma ga poslušajoč). Bog nebeški! Po kaki pravici hčeš li—

Carpezan (zmagovito). Pest pravice je težja nego li gora pravic. Vojak nosi mejnike dežel soboj v žepi, uže sem ukazal, kde se imajo postaviti.

Magdalena (bolestno nevoljna). Oj,strašno, brezsrčno! Nečloveski! Za Boga, to ni tebi v čast! —

Carpezan. Pet let uže pitam bojno furijo svojim imetjem, bojeval sem se sedaj tu, sedaj tam, bal se nisem ni za življenje, ni za to, kar imam, da pridobodem to ali ono stvar, toda dosle še nisem dosegel ničesar zase. Slabo se kaže, skoraj ne bodem imel druzega nego li svojo četo, in še ta moja moč, morebiti uže jutri razpade. — Zato mi je upotrebiti ugodni hip. Slučaj mi prijaznivo podaja roko! Ako poderem svoj sator, zgraditi se mi ima palača. Tu padem, ali bodem tej deželi knez.

Magdalena (gleda v tla, polglasno). Si li pozval me k sebi, da mi potočiš pred nogi v zabavo klopčič krutosti in malodušnosti, brezsrčnosti in sile?


Carpezan (trdo). Ne! Moja soproga, baronica Wildauska je meni potrebna, ker znam, da po njenih žilah teče junaška kri, ker si mislim, da bode nepremično, kakor jaz, upirala svoj pogled na vzvišen smoter in kakor jaz hrepenela po njem iz vsega srca.

Magdalena (kakor da jo obide spomin). Mnogo hudega sem čula doma o Frižanih, moji pradedi so jih vedno rotili in proklinjali! A kar žijem na njih zemlji, vidim, kako ljubijo svojo deželo, kder so porojeni; ko jim zaigra solza v očeh, kadar se izgovori beseda domovina, vleče me neka skrivnostna moč k njim in sočutje in usmiljenje mi polnita srce! — Vsak nesrečnik je moj prijatelj, vsak zatiranec moj sorodnik, kajti nevesela mi je minevala mladost — brez roditeljev, celo brez prijateljice in tovarišice so me vzgajali, in vedno sta mi metala v oči na svoje plemstvo ponosna ded in babica, da sem samo dekle in da njih baronovsko ime z mano ugasne.

Carpezan. Zato sem tem ponosnejši, ker si mene, ako tudi nisem tvojega rodu, izbrala v soproga navzlic vsemu odgovarjanju svojcev, in zaklel sem se sam v sebi, da moraš biti na moji strani imenitnejša nego li, ako bi bila soproga prvemu cesarskemu grofu! —

Magdalena. Oj, rajši bi se bil zaklel, da me osrecis! Kako malo sem zahtevala od sreče! Srca, katerega bi se mogla okleniti, in mirnega, tihega domu, kder bi mi bilo prijetno! (Bolestno.) Ljubil me nisi nigdar!

Carpezan (naglo). Jaz te nisem ljubil? — — Trd vojak sem, jezik, vajen le osorno ukazovati, ni ugibičen, da izgovarja, kar tli sredi mojega srca. Jaz ne morem poklekati in vzdihovati o ljubezni! —

Magdalena (hče se mu bližati, srčno). Carpezan!


Carpezan (nadaljuje). A boriti se, hrepeneti, delati zanjo, ki jo ljubim, to morem! — Kaj me vedno zbada nego li moja ljubezen do tebe? Da sem prišel semkaj in tako drzno igram, ni li to sama ljubezen do tebe? —

Magdalena (stopivša nazaj, bolestno udana). Pusti to! Pokazal si mi uže svojo ljubezen! — A tudi od doma, katerega si mi bil ustanovil in za katerega se ti kleče zahvaljujem, kako hitro si me zopet odtegnil strani! — Ko sem zapustila Wildau, misle, da za vselej, zavriskala sem, kakor ujetnik, kadar je rešen ječe. Vender le malo tednov so trajale moje sanje, moj pokoj, moja sreča! Bojni klic se je razlegal po Nemškem, na česki zemlji vstal silen boj, in ves si se izpremenil. Sablja ti je bila žena, pohlep po časti tvoj gospod, nepokoj vsak tvoj dih. — Prodal si svojo graščino, nabral vojakov, vrgel se v boj, a mene, vesel, da se me iznebodeš, poslal si brez usmiljenja v zoperni mi Wildau k dedu in babici, da me znova trpinčita in žalita. Kako sta se mi rogala: česa li zopet želis pri nas ? Kde je mož ? Sedaj ga poznaš, ker si ga htela po vsej sili?

Carpezan (razjarjen). Rogali so se tebi in meni! — Brezsrčneži, ošabneži! Čudili se ti bodo in zavidali te, in pred mano se klanjali do tal — baronica Wildanska.


Magdalena (ponosno-zaničljivo). Vedno le Wildauska in baronica! Žena ti ni nič—nič! Pred toboj plava tvoja čestilakomnost; kakor paleč oblak, a ti stopaš za njim! Toda povedi mi, povedi, kaj je početi meni v tej deželi?

Carpezan (polglasno). Pomagaj, da ustanoviva svojo bodočo velikost! Hitreje prijadramo do smotra, ako nam piše veter od dveh stranij. Bodi ti moje nasprotje! Ti bodi mila in prijazniva, ponižna mej tem ljudstvom, pridobodi si njega zaupanje, daj mu razumeti, da nisem tako hud, kakor je videti, le nekoliko časa naj potrpi, in —

Magdalena (seže mu naglo v besedo). Poniglavo naj ljudstvo prilaskam v tvoj jarem, kakor z malim kruhkom otroka v sobo, kder ga čaka šiba? Takšen nečasten nalog si meni odločil? Za Boga, tega ne storim! — Tvojih zlodejstev se ne vdeležim. — V globini svoje duše bodem krila vse sočutje za to ljudstvo, trda mi bodi beseda, kadar me Frižan ogovori, temno lice, in strah vzbujaj moj pogled, kadar pride kateri teh nesrečnikov predme, da mi ne očita vest: ti si proti svoji volji igrala nalog v tej zaničevanja vredni in neusmiljeni igri s človeško srečo! —

Četrti prizor.[uredi]

Ersabe (ki je uže prej ustopila, bliža se boječa Magdaleni). Plemenita gospa!

Magdalena (trdo). Česa hočete?

Ersabe (bolestno stopi nazaj). Ničesar! Z vami sem htela govoriti —

Magdalena (naglo). Z nobenim Frižanom ne govorim. (Carpezanu.) Pojdi!

Carpezan (očitaje). Magdalena!

Magdalena (še nejevoljnejša). Z nobenim Frižanom ne govorim. Pojdi, pojdi!

Carpezan in Magdalena (otideta na levo v ozadji).

Ersabe (sama). Tako tuj pogled, tako mrzla beseda, in vender se mi zdi, da je mojega otroka oko in glas! Gotovost, gotovost, sicer zblaznim ! (Gleda za Magdaleno.)

Peti prizor.[uredi]

Niels in Simplicij (vode se za pod pazuho).

Simplicij (ponosno). Ti stopiš na moje mesto. Jaz sem sedaj praporščak!

Niels (radovedno). Praporščak? Kaj je to?

Simplicij (s poudarkom). Nekaj velicega! Polkovnik mi poda zastavo, rekoč: evo, Simplicij, svoje neveste! Drži jo krepko z desnico, in ako ti jo odstreli sovražnik, z levico jo primi. Če izgubodeš obe roci, stisni jo mej zobe, in ako ni upati rešitve, zavij se vanjo in umri, kakor pristoji vrlemu vojaku!

Niels. Lepo! Izvrstno!

Ersabe (plane na Simplicija). Naposled vender! Poslal te je sam Bog! —

Simplicij (nejevoljen). Pustite me! (Nielsu.) Ti moraš biti vojak, sicer te ubijemo.

Niels (začuden). Mene? Zakaj?

Simplicij. Mi vse pobiramo ljudem in jih pobijamo, kadar uže nemajo ničesar. To je prirodni zakon, pravi mojster Jan, in bilo je od nekdaj tako.

Ersabe (silno). Govori z mano! — Tako prisrčno sem te prosila. Ali si zvedel?

Simplicij (nejevoljen, naglo). Mirujte! Sem! Pri obedi včeraj je dejala: to morje se mi zdi znano, kakor bi je uže bila kedaj videla.

Ersabe (zakriči). Oh, in kaj še — kaj še —

Niels (Simplicija k sebi tiščeč). Zatorej so tvojega očeta — 
 Simplicij. Tudi vojaci ubili. Umejem. Mene so vzeli s soboj.


Niels. So li ga nazivali, kakor tebe?

Simplicij. Jaz sem mu rekal: „Dragi starec!“ on meni: „divjak,“ in ker nisem znal druzega, menili so vojaci, krstimo ga Simplicija.

Ersabe (ki mu ne more seči v besedo). Smiluj se! Povedi ime! Ne znaš li imena?

Simplicij. Znam, a ne trpinčite me. Navzočen sem bil, ko je pozval gospod polkovnik častnikov k nji v sobo. Dejal je ponosno, poznamo to pesen: moja soproga Magdalena, baroniea Wildauska.

Ersabe (zavriska). Wildauska! (Poklekne.) Oj, dobrostni, milostivi Bog!

Niels (radovedno). Od tačas si soldat?

Simplicij (poučuje ga). Soldati smo, kadar dobivamo soldov, sedaj smo bojniki, ker si moramo vse pribojevati. Tako je vedno bilo.

Šesti prizor[uredi]

Prejšnji. Marten (pride iz hiše).

Marten (Nielsu, naglo). Kaj delaš tu, Niels? (Potegne ga k sebi.) Ako te še kedaj vidim v družbi s tem paglovcem, potem, za Boga, kakor se odseče roka, kadar se je prime prisad, take te sunem od sebe!

Niels. Vender, oče!

Marten (nadaljuje, srdit). Kar se potem godi z ostankom, ne boli ! Domov — na delo, paglovec izprijeni! (Niels otide v hišo.)

Marten (Simpliciju, zamolklo). Kde imaš gospodarja?


Simplicij (pokaže na levo stran). Blizu tu — na vrti.

Marten (pol zase). Dobro! Poskusim tudi to! Govoriti hčem ž njim, povedati mu —

Simplicij (zaupljivo se mu bližajoč). Nikari! Dobro vam želim, starec. Tako ga le še bolj razdražite, kar vam ne koristi prav nič. — Mi smo gospodarji deželi, pravi polkovnik, in vam je molčati, naše je vse! Mi pobiramo, kar se nam poljubi, jemljemo, kar nam drago, pravi polkovnik, samo razbeljenega železa in mlinskih kamnov ne. (Otide po sredi.)

Marten (bolestno, pogleda v nebo in vije roci). Bog! Ljubi Bog! Vedno sem mislil, da s svojima rokama braniš Frizijo! Se li več ne spominaš nas?

Ersabe (zmagovito). Nu, svetnik! Kde je tvoja ošabnost in zaupanje v svojo moč?

Marten (milo). Ali vriskaš sedaj?

Ersabe (ponosno-vesela). Oj, moje srce je polno blaženstva!

Marten. Tvoje kletve sapa ni odnesla.

Ersabe. Bedni ste sedaj, poteptani v prah, zasramujejo vas in zaničujejo. A jaz — morebiti — sem lehko jaz vaša rešiteljiea in pomočnica, vaše pribežališče!

Marten (ponosno). Sam znam za boljšo pomoč in pribežališče! Z njim hčem govoriti in ga posvariti! — Predno se razburkano dviga morje, razsaja tuleči vihar, zakaj bi tu pred dejanjem se ne oglasila svareča beseda! Ako me ne čuje, ako me čuti nehče, potem se razlegaj od hiše do hiše pesen, narodna naša pesen, znamenje, da se snidemo v Upstalbomi, in Bog bodi mej nami sodnik! Stali bodemo vez oči v oči z mečem v rod, potem naj se pripode valovi in poplavijo sad in polje, potem naj pade na nas nebo in nas vse zdrobi. Rajši umreti, nego li robovati! (Otide na levo stran.)

Sedmi prizor.[uredi]

Ersabé (sama). Pojdi, prosjáči, svári, kaži za soboj ljudstvo in prirodo v razpori, jaz bodem mogočnejša nego li ti in tvoje ljudstvo, in zemlja in morjé in nebó. Izpregovoriti mi je le jedno besedo, jedno majhno, brezkončno sladko besedo, in kakor bajevíto slôvo v pripovedki, katero odpíra skale in odkriva neizmerna bogastva, odprè tudi meni tá beseda ponosno srcé mojega otroka. Svetlôba ljubezni se bode razlíla iz njega in obsijála mene, ter tukaj vse izpremeníla. Angelj mirú bode stala moja Edda svojemu soprogu na stráni, pretéče orožje se bode povésilo in krvoločna kardéla bodo pobegnila iz dežêle. Oj, blaženstvo neizrečno! Dete zaničevane Ersabé ima biti rešíteljica Friziji. (Pogleda na levo stran.) Uže gré! Kozárec do vrhá napolnjen z veseljem imam pred soboj! Zmérno bodi, srcé moje, píj blaženstvo polagoma, požír na požír!

Osmi prizor.[uredi]

Ersabé. Magdalena.

Ersabé (plane na Magdaleno). Edda! (Pomišlja.) Slavna gospá!

Magdalena (ponosno). Zopet vi? Uže v drugo silite k meni! (Hče stráni.)

Ersabé (ustavlja jo). Za moje in svoje sreče voljo, slušajte me!

Magdalena (ostró). Česa želite od mene?

Ersabé (globôko ginena). Vas videti, prijeti vas za rôci! Oj, ti ljubi, beli, mehkokožni rôci Bog vaji blagoslóvi, in tó lice, takó rožno, takó znano mêni, spominajóč me njega, spravljajóč me ž njim, da pozabljam vse gorjé mnogih let! Bog te čuvaj, draga dušíca!

Magdalena. Kdo ste vi?

Ersabé. Nesrečnica — ne, srečnica. Ne odtézaj mi krepíla srcá, svojega ljubega oblíčja.

Magdalena (pogleda jo). Tá obraz! Od kodi li poznam tó lice? —

Ersabé. Nenádejano si prišla, kakor se utrne zvezda, in spoznala sem te! Ne povém ti, kdo sem, spoznaš me sama. Poglédi me natančno, pozorno, kakor se pogleda v mórje temno-sívo. Dviga se iz njega globíne skrivnóstno in se jasní čim dlje tem bolj, in kar se napósled vidi na kálnem valovji: tó je del našega bitja, njega podoba. Takó bode tudi s toboj. Vedno bolj se privajaš mojemu licu, ki te bode mikalo in pozdravljalo, da me napósled objameš.

Magdalena. Strani, žena. Tebe ne umejem. Spominam se in spominam. Nigdar te nisem videla.

Ersabé. Videla — videla! —Prvi tvoj— pôgled je padel náme, prva si meni se nasmíhala, in tvoj prvi nasméh je bila moja slast! Prvo tvoje lepetánje, moje uhó ni čulo nigdar slajšega glasú, čujem ga še sedaj! — Ali se v tebi nič ne oglaša za ubogo žensko, stojéčo pred toboj? Pogledi vkrog sebe, ni li ničesar tú, kar je tebi uže davno znano? Ni? (Srdíta.) Hudobneži! Moje dete in njega očeta so odtrgali od mojega srcá, mene prepodili in têpli, ko sem prišla po svojo dragotíno. Bog jim odpusti! A da so v tebi takó zadúšili vsak glas krví, izbrísali ti vsak spomín na detinska leta, za tó jih proklinjam sedaj in jih bodem proklinjala še v grobi. (Prime jo za obe rôci.) Edda!

Magdalena (vstrašena). Mili Bog, ta ženska je blazná!

Ersabé. Blazna? Res, prav blizu blaznosti bi bila, ako — — toda ne, ne! Magdalena barónica Wildauska je tebi imé?

Magdalena. Čemu vprašúješ, ako véš?

Ersabé. Te niso li vzgajali v Wildauskem gradi? Na Švabskem stojí tá grad? Za gradom je vrt. Vkrog têče potôk in črez pôtok drží most, dolg kámen most.

Magdalena (začudena). Odkodi vse znaš?

Ersabé (tožno). Tá most poznam, saj so me s psi podíli črézenj. Vém se kaj druzega. Tvoj oča je uže sedemnajst let mrtev. Ded in bábica sta te vzgojila.

Magdalena. Kaj, poznaš li moje življenje?

Ersabé (zmagovito). Samó njega začetek mi je znan! V svoji rôci imam iz tvojega življenja knjige prvi list. Ko so pregovorili tvojega očeta, naj se loči mene, oj, slábo srcé, ki se je dalo pregovoriti, ostal je v moji rôci nekov list. Tisóčkrat so ga uže močíle moje solzé, a vender se bêre še pisánje na njem. — Toda ne, ne pokažem ti tega lista. Sramôta, da bi tehtovíteje govoril ubog pergament nego li matere plamnéče besede! — Konec bodi ležém! — Ti nisi Magdalena, krstíli smo te Eddo, barónica nisi, nobeno frižánsko dete néma plemstva, tudi Wildauska nisi, nezakonsko dete ima nositi jedino imé svoje matere! In mati, za katero plakaš, da je mrtva, Edda, tvoja mati živí! — Jaz sem ti mati, jaz! Trepéča širim rôci, objeti hčem tebe, pritísniti k sebi in te poljubljati brez konca! Pojdi sèmkaj, dete moje — drago dete moje!

Magdalena (prestrašena in zbegana). Jaz tvoje dete? Jaz sem Frižánka? Moja mati živé — in ti — si? (Položí rôko na čêlo.) Oj, blísek spomína, v pravem hipi si mi posvétil. Vedno sta mi pravila ded in bábica, da je ni bolj zvite stvarí pod solncem nego li Frižánka. Slepíti zaupajoče ljudí je njih veselje in opravílo! Govorili so resníco, temu dokaz si ti. Ti bodeš kriva, da ugasne vse sočutje za vas v mojem srci! — — Ti si mati moja?! Mati moja, o katerih sem vedno čula, da so umrli na poródi! Iz kakšnega namena si izumela tó bajko ? Povédi!

Ersabé. Bajko? Vedno še si trdokorna proti meni? Zatorej mora govoriti pergament, predno me razveselí tvoj poljub? Krstno svedóčbo tvojo imam pri sebi. V sv. Mihela cerkvi v Hamburgi —

Magdalena. V Hamburgi ? Tam sem jaz porojêna?

Ersabé. V četrti dan januvarja meseca 1602. leta.

Magdalena Vsemogočni Bog!

Ersabé. Res, Edda — dete Ersabé Kielholtove, rodom Frižánke, in barona Konrada Wildauskega!

Magdalena. Kako bi to bilo mogoče?

Ersabé. Verjemi zatorej svojim očem ! (Potegne iz nedra list.) Tu-le, gledi, zapisano je tvoje in moje ime in tvojega očeta — Wildauskega — Konrada Wildauskega!

Magdalena (naglo). Ne, ne, ne!

Ersabé (zakričí). Ne, še sedajne! (Skrije list.) Počívaj zopet na prsih, polnih trpljenja, in kder si uže takó dolgo počival! — Sanjalo se mi je! — Konec bodi najinemu pogóvoru!

Deveti prizor.[uredi]

Prejšnji. Carpezan. Marten.

Carpezan (osorno Martenu). Nì besede mi ne črhni vec, da me ne razljutiš. Kdor se zgodaj naučí pokoren biti „sili“, skôraj se lehko sprijazni ž njo. Tó jedino vam morem svétovati.

Marten (čmerno). Je li tó poslednja vaša beseda, polkovnik?

Carpezan. — Poslednja! Kdo je óna ženska?

Marten. Moja sêstra, Ersabé.

Carpezan (nezaupno). Kaka soródnica?

Marten. Ne, Ersabe ni ud moji hiši. Tam zadaj ima svoje bivališče. Izgojna ženska je in obsojena.

Magdalena (zase) Vse ljudstvo jo zaničuje.

Marten. Pojdi, Ersabe! Bila si mi trn v očesi, kadar sem te pogledal. Sedaj sem se privadil sramôti. Pogledujem te, vender ne čutim ničesar. Pojdi, pojdi!

Marten (potegne branéčo se Ersabé na desno s soboj).

Deseti prizor.[uredi]

Magdalena. Carpezan.

Carpezan (Magdaleni, ki je zatopljêna váse stala na strani). Magdalena! (Oddih.) Ali me ne čuješ? Magdalena!

Magdalena (vstrašena). Kakó si me klical?

Carpezan. Čuj, Magdalena, kaj ti je?

Magdalena (veselo). Ni li res, Magdalena mi je imé, a ne drugače?

Carpezan. Zapréke se nam kážo povsodi. Frižáni niso samó bojazljívci nego tudi poníglavci. Mannsfeldski me je prevaril, tó je lisjak, toda srcé ima zajčje. Pogaja se! Odšteje naj se mu stó tisóč sreberníkov, in stráni pojde, a jaz naj storim takisto? —

Magdalena (vzdahne). Carpezan, tó bi bilo — —

Carpezan. Strahopetski, možá nevredno, sramôtno! Kder je lehko vse moje in mora biti vse moje, da bi tarn jemal prosjáško miloščino? Tú na ográdi stojím, pehnil sem lestvico stráni od sebe, drugače mi ni možno nego li naprej! Doslé me je sreča ljubila, da ne bi pravega svojega sinú mogla bolj ljubiti, videl bodem, ako sedaj dela z mano, kakor s kopilánom!

Magdalena (trepeča). Kakor s kopilánom? Oh, oh! (Zbegana.) Prepusti, prosim, tó ljudstvo svoji usodi, naj živí v stari jednomérnosti, ločeno od vsega svetá, samôtno, kakor jek v skali, do katere še ni prizvenèl človeški glas.

Carpezan (naglo). Vse hrepenenje, ves dosedanji trud in napòr, vse bi zatorej bilo zamán! Tožno burko naj igram takó mi svétuješ? Ti? Kaj me vedno bolj izpodbada, biti drznemu? Ako sem drzen, záte sem, ako ponosen, tudi le náte, ako si želím krone, plemenita hčí barónovskega rodú, želím si je le za tvojo glavo! Kdor se je drznil iztégniti rôko po takšni ženski, kakeršna si ti, imeti mora v sebi moč, da se dvígne z njo na prêstol.

Magdalena (preplašena). Vsemogočni Bog! Na mojo glavo vse kletve, ki si jih zakrivil ti, moj dolg so vse solzé, ki si jih sežímal ti! Záme? Ne, záme ne! Za mojega imena, za mojega nesrečnega imena voljo, ki je moja pokora, kar živím! Sovražim in proklínjam tó imé!

Jednajsti prizor.[uredi]

Prejšnja, Jan (hitro nastopi).

Jan. Polkovnik!

Carpezan. Česa hčeš, Jan?

Jan (stopivši k njemu, polglasno). Ti kmetje so kaj neumni, svoje plameníce skrivajo v slamo in tajnosti si kričé drug drugemu v úho kar na trgi. Nocoj se hté posvétovati, kakó se nas iznebodo.

Carpezan (zaceptá z nogó). Tri sto zlodjev! Zatorej vender? Po sili hté v propást, nesrečniki! Kde se bodo sešli?

Jan. Prav dobro še ne vém, toda paziti —

Carpezan. Stó očíj na vsako stezò! Razkropiti jih moramo, predno se snidó! Upòr je nevaren ogenj! Pohodímo prvo iskro, in zatáremo ga! Stori vse, kar véš, jaz sam bodem — (hče iti).

Magdalena (prime ga za róko). Carpezan, čuj poslednjo mojo besedo!

Carpezan (Janu). Pojdi, jaz pridem takoj. (Jan otide.) Brzo, brzo! Mudí se! —

Magdalena (pade prédenj). Poklekam pred toboj in prosé dvigam rôci k víšku. Ako si me kedaj ljubil, pozabim grenkósti, ki sem jih užívala, s toboj grém, kamor koli želíš! Zaklinjam te, spomínaj se ónega hipa, ko sem te prvič objela in si ti vesel zavrísnil: moja — za vse življenje! Objemi me in zapusti z mano — danes — sedaj — takoj — tó dežêlo, kamor želíš, pojdem s toboj! Le od tukaj stráni!

Carpezan. Kaj ti je? Bode li ženska muha me prisílila do tega, do česar me ni prisílil nì Mannsfeldskega ukaz, nì prognanstvo, nì tó ljudstvo v oróžji?

Magdalena (vstanša). Carpezan! Dozdéva se mi, kakor bi tú nekaj strašnega pretílo, kakor, da se izgubodem sami sebi in tebi za vsegdar. Morebiti uže bodóči hip odprè mej nama zijóč propàd! Uže se mi šibé tlà pod nogáma, ledéna mrzla rôka poseza proti meni, temne megle zastírajo moj um! — Reši sebe in mene, pojdi z mano stráni!

Carpezan. Sram te bodi! Je li v tej nizki koči obvzel te duh nizkôte? Kakó je, da se potézaš ti za tó ljudstvo? Na bojíšči brez vseh pomislekov žrtvujem smrti svojih vojákov, ako mi kaze dobíček, ako mi je zmagati. A tó so moji vojáci, dél moje močí, prst na moji rôci; in tú naj stiskaški gospodárim s krvjo téh Frižánov ter jim postavim stražo pred njih življenja sapo? Kaj je meni do tega ljudstva? Jaz sem njemu potrebnejši nego li je onó meni! Le v moji oblasti bode kaj iz njega. Tó ljudstvo se mora z nova duševno krstiti, in Bog védi — jaz mu bodem krstítelj! (Otide.)

Dvanajsti prizor.[uredi]

Magdalena (sama; počasi se temi).

Strašnó! Sedaj te poznam, kakeršen si! Baz hrib nizdolu takajóča se skala ima več srcá nego li ti. Oj, da morem udíhniti temu ljudstvu svoj duh, svoj gnév, svojo obupnost, potèm se junaški dvigne in te poučí, da Bog ni stvaril ljudíj v kratek čas in predrzno igro brezsrčni, klativíteški čestilakomnosti!

Anka (ki se je uže mej prejšnjim prizorom prikazala v durih, ter vstrašena stopila nazaj, ko je ugledala Carpezana in Jana, počasno nastopi in se splazi z znamenji kažóča, da je sedaj brez skrbi, takó črez oder, da je Magdalena ne zapazi).

Nebeski Bog, ako bi tó ljudstvo res bilo moje ljudstvo, ako bi, kar se kot usmiljenje in sočutje budí v mojem srci, res bil glas krví, ki me tajno, mogočno potrésa! (Za odrom se čuje Anka, pojóč po melanholičnem frižánskem národnem napevi naslednje vrste:)

Na dragih tèh

Frižánskih tlèh

Slobódo staro užíva rod,

Nikdó ni hlapec, nì gospod!

(Tó pesen do konca dejanja vedno dalje ponavljajo različni moški glasovi.)

Magdalena (ki je petje poslušala, vzklikne) : Pesen! Pesen! Tá pesen! Čula sem jo. Nedavno? Ne — ne — uže mnogo, mnogo let je tega. Kde li uže ? (Zakričí.) Tó pesen so meni prepevali pri zibéli! A, sedaj se mi svetlí! Plakajóča ženska, drevje, valovíto morjé; pisane skoljke moja igrača! — Zopet mi gasne — temnó! Vse temnó! Ali sem blazna? Dajte mi plameníco, da posvétim v noč! V tem sómraki nehčem, ne morem živeti! (Odločno.) Poskusiti hčem — potegnem ovòj stráni! — Ako nisem krí Wildaucev, katero imé je tebi takó drago, Carpezan, ako nisem nego otrok zatíranega tega ljudstva, potèm — predno tebi tó povém, predno stopim préd-te, otrok tega ljudstva, prisilim te, da se bodeš učil tó moje ljudstvo še spoštovati! (Plane proti hiši.) Ersabé! Ersabé! Sedaj mi moraš povedati!

Zavésa pade.

Tretje dejanje.[uredi]

(Upstalbom. Planôta v gozdi. Na sredi trije stari hrasti, débla vzrástena jedno v drugo, veje širèč po vsem odri. Vkrog hrasta lesena klop. Na levi stráni grmovje. Noč. — Ko se potegne zavésa k višku, na odri ni nikogar; čuje se v dalji napev pesni koncem druzega dejanja.)

Prvi prizor.[uredi]

Marten (od leve straní, plameníco v rôci).

Stara, sveta drevesa! Večkrat nego li imate let, zbirali so se pod vami naši pradedi, gojéči pravdo in zaklinjajóči se, da hté živeti in umreti slobodni možjé. Tudi nocoj ne bodete gledali slabôtnih vnukov! — Uže čakajo zunaj, poskriti v grméh, da čujejo dogovorjeno znamenje. Na hrib in mahni s plameníco proti jutru in polnôči! Ako nocoj tudi ne goré gramáde po prodéh, ter ni čuti nì petja nì godbe, ako tudi se plazimo po nôči, kakor zločinci, da le prava srčnóst in moč in moški ponos žíjejo v nas, potèm skôraj ne bode tujca na frižánskih tlèh! Gôri! — Gôri! (Otide. — Oddih.)

Drugi prizor.[uredi]

Ersabé. Magdalena (od leve stráni, obé zaviti v plaščih).

Magdalena (nezaupno). Čemú takó daleč? — Kam še me vêdeš?

Ersabé (ocitaje). Ti se me sramuješ! Želela si govoriti z mano skrivaj, da naji nihče ne vidi.

Magdalena (odločno). Dovòlj! Ne premaknem se dalje.

Ersabé. Ni potreba, prišli sve na pravo mesto. Na vsi zemlji ga ni kraja, kder bi ti odgovarjala na vprašanja, nego li tukaj! Tukaj, kder sem bila srečna, kder sem jokála in obupávala, tukaj ali zopet najdem svojega otroka, ali ga v drugo izgubódem za vselej! (Magdaleni.) Česa hčes od mene?

Magdalena. Resníco, čisto, golo resníco!

Ersabé. Nisem li je uže povédala? Hčeš li zopet odgovarjati solzam in bolestnemu vzklíku materinega srcá s porogljivo-ponosno besedo: „kakó bi tó bilo mogoče?"

Magdalena (prisrčno-milo). Odpusti mi, ti, kateri še ne smém dati nikacega imena, kajti najsvetejše na zemiji ali najzavrženejše peklensko tebi gré. Drugače ne vém. Svojega srcá mi ni smeti poslušati, kakor tudi kipí in me sili, tó srcé je lehkovérno in brezpametno! Temu srcu je nekoč šepetal mož: ljubim te! Tó srcé je verjélo bajko! Ako bi se dalo preváriti sedaj v drugo, strašnó bi bilo! — Zató mi je skleniti rôci nad svojimi prsi, v kateri hrazsaja bolečina, in le poslušati hčem, presojati! Govôri! —

Ersabé. Dobro, povém ti o svoji sreči in nesreči. Tožna zgodba. Kadar si jo pripovedujem sama, smilim se sami sebi! (Vêde Magdaleno do klopí, potisne jo nánjo in jej počene pred nogi.) Grôzna noč je nekoč yisela nad Frizijo. Ni bilo zvezde na nebi — tulil je vihár — divjalo morjé — in razbíje se ladja. Vse je lakomno iskalo blagá, ki so ga valóvi vrgli na breg in neko frižánsko deklè mej njimi ugleda v peski mladega tujega človeka, katerega je búhnilo morjé iz sebe. Odnese ga na dom svojih rodíteljev in oživí; streže mu, da ozdravi, in žrtvuje čvrstemu srcé in — poštenje.

Magdalena. Kakó je bilo tujcu imé?

Ersabé. Imé? Konrad Wildauski.

Magdalena (brezglasno). Moj oče! Moj nesrečni oče!

Ersabé. Ko je moral zapustiti Frizijo, šlò je deklè ž njim, kajti zarótil se je, da jo domá vêde pred oltár. V Hamburgi je porodíla dete. Na lezíšči trpljenja, poleg sebe ubozega črvíča, vzbudí se v neko jutro in klíče očeta. Skrivaj je bil pobégnil in jo izdal, pustil neusmiljeno brez pomoči v tujem mesti. Zdajci vstane bólnica, zavije sebe in dete v krpíne in vihrá tjakaj, kder šumí divja, pénasta vôda, da se pogrezne vánjo in reši bede — sebe in svoje dete!

Magdalena (polglasno préd se govorí). Oj, da bi je bila vrgla v globíno!

Ersabé (nadaljuje). Nasméhnilo se mi je in prismíhalo sebe in mene zopet v življenje. Bolna, s krvavima nogáma, dete na izstradanih prsih, priprosjáčila sem sèmkaj nazaj. Védela sem, kakó me ljudje vzprejmó. Oča so me pehníli iz hiše. Blizu dóma v neki podrítni, kamor so sicer zaganjali živíno, tam sem bivala. Vse me je bežalo, moji prijatelji in prijateljice me niso hteli poznati, in ako je kdo govoril z mano, govoril je le, da me zbada. Vse sem prebíla. Ni me preveč bolelo! Imela sem dete, ki je čvrsto rastlo, ter bilo ljubeznívo in me je prisrčno gledalo s svojima lepima, zvestima očescema, ko sem sedévala pred njim, kder sedíš ti sedaj, kramoljajoča ž njim. Srečna sem bila v svoji brezkonečni bedi! — Kar — nekoč — v senci teh hrastov si je vedno igrala moja Edda, kder jej je bilo najljubše mesto, tú v Upstalbomi —

Magdalena (spominajóč se). V Upstalbomi?

Ersabé (nadaljuje). Pustím nesréčnica svoje dete samó; kakor uže mnogokrat prej. Šla sem nabírat drv po gózdi.

Magdalena (vedno gleda vkrog sebe). Moj Bog! Tá kraj! Tó drevje?! —

Ersabé. Tačas, ko ni bilo mene, prišli so tuji možjé —

Magdalena (skoči k višku in vzklikne, kakor da jo obide spomin). Trijé so bili, trijé — —

Ersabé (naglo). Čoln je uže čakal skrít v zailívi. Po blískovo nedosežno je odplul. Jaz sem plakala, divjala in kričala proti morji: dete moje, dete moje!

Magdalena (prijémša Ersabéjo za róke, potegne jo k višku). Ne ti! — Jaz! — Jaz!

Ersabé Pôzno sem zvédela, kdo je zapovédal, upleniti mi dete. Moj zapeljívec je bil umrl. Njega rodítelji so ukazali, naj se poišče in upleni otrok njih jedinega sinú: menili so, da je deček, ki bi nosil obítelji imé.

Magdalena (zamolklo). Oj, oj! Sedaj uméjem! Od todi sovraštvo, od todi!

Ersabé Kaj sem htela tú brez svojega otroka? Pobégnila sem po sveti, imé Wildauskega na ustnih potovala od kraja do kraja, od gradú do gradú! Bog mi je bil milostiv, da sem dospela do zidóv, ki hranijo v svoji sredi mojo dragotíno. Toda hudíči — zaprli so duri in me vrgli v ječo, a ker sem htela imeti svoje dete, dejali so mi, da sem blazna, napósled so me zapodili kakor divjo zvér sèmkaj v gozd, kder me je vse spominalo deteta, kder nisem čula besede tolažbe, kder sem zadržávala solzé in tiščála jezik za zobmí in smela samó ponoči ječati: dete moje,jedino,predrago dete moje!

Magdalena (pade na koleni, zakrije lice z rokama in nasloní, glasnó ihté, glavo na klóp).

Ersabé (stopi naprej, z izpremenjenim glasom). Leta minévajo! Nevíhta pride nad Frizijo! Ali je tó nevíhta? Ne, tó je mirno! Ali je morjé prodrlo jezóve? Tudi ne! Poplav skôraj odbeží! Ali razsaja kuga? Ne, kugi se dobode zdravílo! Nevíhta, poplav in kuga v jeden čas, s kratka: Mannsfeldskega vojáci so prišli in hitro je bilo tú vse bedno in brez tešíla. Tedaj sem zabila vsega, kar so mi storili žalega moji ljudjé. Čutila sem le, da sem Frižánka, da se more veselíti nesreče domovíne samo rokovník. Obupujóča sem zrla vkrog. Kar ugledam tebe! Na ves glas bi bila zavrísnila od neizrečnega veselja! — Moje uplenjeno dete, moje dete, za katerim toliko plakala, Bog mi je zopet je privédel v hipi svojega usmiljenja, ne zgolj materi v veselje, ne, tudi v tešílo Friziji, v rešíteljico tisóčem ljudíj. Takó se mi je sanjalo, takó sem se veselíla, takó bila zaklela, in po krivíci, kakor najbolje sama znaš, in sedaj tudi jaz: ona ponosna žena je bila barónica Wildauska, nikakor ne moja Edda!

Magdalena (plane k njej). Ona je! Ona je! Odpadi, ledéna skorja mojega srcá in odplávi s soboj spomíne o vsem, o vsem sveti tam zunaj, polnem sovraštva in krive sodbe in prevare! Koprním po ljubezni, žgóče bolečíne v meni more ohladiti samó beseda zaupanja váse, more meni dati jedino glas ljubezni! — Mati! Mati!

Ersabé (zakričí). Kakšen glas!

Magdalena (pade jej pred nogi). V prah se vržem pred vas, skesana, ponižna, prosjáčica, ljubezni prosé, in vzklíkam: odpustite nesrečnici, nagnite se k meni, objemíte in poljubíte svoje dete!

Ersabé (mej solzámi in vriskaje). Edda, Edda! Dete moje! Drago, jedino dete moje!

Magdalena (jokaje jej poljublja rôci). Mati, mati! Vedno bi govoríla in lepetála tó novo, zlato besedo: mati, mati! Ersabé. Oj, prisrčno dete!

Magdalena (se je oklene). Tó je poživílo in sreča! Okrepčáva nebéska, materini poljub! Doslé me še nikdo ni ljubil, bedna sem bila in brez domú, sedaj sem srečna in ponosna, dom imam in mater!

Ersabé. In tukaj je tebe zopet Bog meni podaril, usmiljeni Bog! Prav na istem kraji, kder so te meni uplénili. (Vstrašena.) Stopinje čujem! Kdo li prihaja sèmkaj, sedaj — po nôči?

Magdalena (pogleda na levo stran). Od vseh straníj se dvigajo prikazni, čudno pretèč! Ersabé. Milostivi Bog! Kdo li? Česa želé? Ali bi radi zopet iztrgali iz rók dete moje? Primem te — držim trdno, skrij se — tukaj! Nihče te ne smé vzeti meni, nihče! (Skrijeti se za hraste.)

Tretji prizor.[uredi]

Prejšnji. Marten Kielholt. Claus Selle. Hening Wulf. Hans Karstens in Frižáni različne starosti (od vseh stranij oblastno prihajajo, nekoliko pozneje) Pavel (vsi s sekírami, kosámi in mêči).

Marten (pozdravi prišlecev in jim séza v róko). Dobro došli, Claus Selle, v pravi hip ste prišli. Dobro došli, dobro došli!

Hening (zmeden). Kde so? Kde? Kanijo, boje, da —

Claus (Martenu). Razsajal je in ni ga bilo udržati.

Marten. Bog čuvaj Frizije!

Vsi (slovesno). Bog čuvaj Frizije!

Marten. Ali me spoznavate izvoljencem, da govorím, kakor se prístoji po obíčaji? Razsodíte!

Vsi. Spoznavamo vas!

Marten (slovesno). Kaj nas je zbralo na staroznanem svetem mesti ob nenavadnem časi?

Hans. Sramota dežele in beda.

Marten. Kdo je kriv té sramôte in bede?

Claus. Tuji usíljenci z mečem sile v rôci in z vso pregreho in zlôbo v srci.

Marten. Koga služi tó divje kardélo ? Do katerega kneza se nam je obrniti, da jih zopet požêne od nas?

Hans. Naši sovražniki so tudi sovražniki cesarju in cesarstvu. Vladar temôti je njim gospodár. Ako pošljemo njih pregrešne duše v pekel, pošljemo jih na pravi dóm.

Hening (bolestno, kakor blazen). Planili so v mojo kočo — umórili mojo ženó — pobíli mi otrôke. — Ženó in otrôke hčem zopet dobiti, zató sem prišel v Upstalbom.

Claus. V Jemgumi, dvé uri hodá od todi, skočílo je včeraj v vódo šest deklét, najstarejša mej njimi osemnajst let, ker so jih lovili vojáci. Prijele so se druga druge ter prosile Bogá, da jim bodi milostiv. Le v globíni vodâ imajo naše ženske mir pred temi nesrámniki.

Frižân (tožèč). Moja hči mej njimi, najdražje moje dete! Oj, Ella, uboga moja Ella!

Magdalena (zase). Strašnó! Strašnó!

Marten. Gnusôba neizrečna! Studi se cloveku živeti. Menili smo sicer, da ni hujšega nego li, ako morjé prodêre jezóve in valóvi bútajo ob stene nagih bivališč. Toda valóvi odtrgajo samó kós zemljé, in se dobrovoljni umaknejo. A tá hudíčeva kardéla plénijo nam domovino, srčejo nam stržén iz kostíj in biti jim imamo vsi hlapci, prognanci!

Pavel (naglo nastopi). Evo me!

Marten. Hej, Pavel, od kodi? Takó pôzno! Poslednji?

Pavel. Vojaci so me vlekli s soboj in zvezali, toda, ko pijani poležejo vkrog, skočim k víšku in prepálim svoja vezíla na ognji, ubežím ter zažgem hišo.

Marten (Pavlu). Stopi v vrsto. (Pavel na desni strani na konci ódra, Claus na levi, Marten na sredi.)

Marten. Predno kaj ukrenemo, samí preiščímo, ako niso uže naši pradedi skrbeli o hudih časih. V stari deželski pravdi berêmo: »Ako katero frižánsko dežêlo dobode sovražnik v oblast, pritečó naj jej na pomoč druge dežêle, da bode vsem dobro.« Zató sem poslal vrlega možá pozivat v pómoč zunanjih prijateljev in bratov, slobodnih in plemenitih Frižánov, kakeršni smo mi, ker je tó njim dolžnost. Hans Karstens, pozívljam te, poročaj občestvu!

Hans (stopivši naprej). Nikogar ne pričakujte! Katerim je sovražnik še míl, tí so strahopetci in drgóčejo pred gnévom razčlovéčenih bojníkov. Onkraj Auricha se pripravlja Mannsfeldski, da pobegne iz dežêle. Poiskali so, kar so imeli srebrá in zlatá, da si takó zopet kupijo slobódo pri Mannsfeldskem! Svétujejo vam, da se vi rešíte istim pótem.

Hening. Zapísano stojí: »Kdor ti pokvári prst ali nogó, ali sicer kak ud tvojega telesa, plačaj tó s prstom—z nogó —s svojim življenjem!«

Pavel. Res, Hening Wulf, tákšen je bil nekoč zakon v naši dežêli! Vender, sedaj bi se nam skôraj svetovalo, da njemu, kdor je nas pohabil in ohrómil, potaknemo še ostanek svojega imetja v torbo!

Claus. Tiho! Ne čujete li stopínj po gozdi, tukaj — in — tamkaj? — (Dvá Frižána otideta na obé straní, vsi prestrašeni obstanejo.)

Prvi Frižán (vrne se). Ničesar ni čuti.

Drugi Frižán. Vse mirno.

Marten. Čas je drag. Hitro ukrenímo in potèm na delo. Slobodno besedo ima vsak Frižán v Upstalbomi. Zatorej vprašujem! Ako sedem mož dvígne roké k višku in nihče ne ugovarja, tó veljàj kakor pêčat! Hčemo li zložiti svoje srebró in zlató in se dogovoriti z vodíteljem svojega sovražnika, s Carpezanom?

Claus. Od kodi ga hčemo vzeti? Vsi smo ubóžali, in iz prazne mošnjé ni dobiti ničesar.

Pavel (ognjevíto). Toda železo imamo. Nánje!

Hans. Svojo ženó in otroke sem poslal iz dežele, kar je bilo dragotín v moji hiši, zakôpaá sem jih in poskril. Kdor je storil takisto, lehko je sedaj mirán.

Claus. Zaupaj zlodju! Carpezan pobere novce in ostane.

Marten. Vprašujem: kdor misli, naj se s Carpezanom dogevorímo, dvígni rôko!

Pavel. Nikdó! Nikdó!

Marten (vesel). Frižáni, to nam je čast! In naj smo takó bogati kakor ubogi, in da nam morjé pljuska vsak dan namesto skóljk zláto kamenje na brég, nikakor bi ne dobili ni belíča od nas. Spoznajmo se, napnímo žile. Ako smo složni, moční smo. Dvígnimo se. Borimo se z ostríno in ostjó, z rokami in zobmí.

Hans (stopivši mu nasproti). Za Boga, svétnik, hčete li vse nas pehníti v neizogíbno propast? Ko je sovražnik pridrl v déžel, imeli smo v rôkah orožje ter bili ponosni in moční, a vender se nismo drznili bôju vajenega krvoločnika trdó prijeti!

Claus. Orožje so nam izpulili iz rók in vsi nismo, kar smo bili nekdaj. Pavel (srčno). Srpóv imamo in kós in súlic.

Claus. Najboljša ladja se potopí, ako néma krmárja. Kde li imamo voditelja, kateri bi veščák bil v bojevánji, da bi se vsi zaupajóč mogli pridružiti njemu? Ne, prijatelji, ako pričnêmo boj, blazníki smo!

Marten. Osvéta nas vódi in jači. Vsak plani na sovražnika, ki mu je najbližji, in pobíj ga. Skrbímo, da se ne zbirajo z nóva. Zaveznika imamo tudi, zvestega, gnéva polnega, neizprosnega: morjé. Stražo na prodóvih proženêmo, jezóve prodêremo, in morjé preplavi oskrunjeno dežêlo.

Pavel (vesel). Zadušíti jih hčem, kakor krtóve, potopíti kakor podgáne in míši.

Hans (naglo). Um je njemu oslábel, kdor kaj takšnega govorí, in kdor mu nastavlja mirán ušesa, bedak je!

Marten (pretèč). Hans Karstens!

Hans (drzno). Odkríte besede želím. Prodóvi so braníki našemu življenju, znój in krí nebrojnih vojákov sta jih utrdíla, in tá zlata svoja vezíla naj staremo? Pólja svoja naj pustímo pod vodó, da od gladi pogínemo, kadar otidó bojníki? Predno potrjam tá izdajalski ukrep, izgubodem se iz družbé vaše in grém domóv. Mnogo Frižánov. Jaz tudi! Jaz tudi! Jaz tudi!

Marten (zastópi jim pot). Dajte si dopovedati, za božjo voljo!

Pavel (ognjevíto). Orožje primi, kdor je frižánske krvi!

Mnogo Frižánov. V boj, v boj! Mi smo s toboj!

Hening (bojaznívo). Tiho, tiho ! Po nôči se razdrobé jezóvi, morjé pritísne in pogoltne mlado Frizijo, da leží na dnù morjá, kakor uže dolgo leží stara Frizija. Potèm je vsemu konec, vsemu!

Claus (stopi naprej, slovesno). Čujte starega pomorščáka! Tri pritóke vihár priže ne vselej zapóred. Prvi je najhitreji. Takisto so pričli naši zatíralci. Drugi razsaja najmočneje. Ko tá opeša, pride tretji. Najhujši se zdí, a nobenega pomorščáka ne straši, vsak zná, da uže néma prave močí. Tega tretjega sedaj gledamo. Mirújmo. Potrpímo se nekoliko. Bog osvéte prihaja počasi, toda gotovo. Njega čas je blizu. Pošlje nam svojih služabnikov: glad in kugo, in tá iztêpeta davílcev, da bode prostor med nami in njimi vedno večji. Ne sézajmo Bogú v róke.

Magdalena (zase). Oj, modrost malodušnosti, kakó sramôte polna si ti!

Pavel. Meniš li, da udarijo té božje šibe samih tujcev, a nam zanesó?

Hans. Bog pozná krivíčnika in nedolžnika in vedel ja bode ločiti. Zima se bliža, nismo še obdelali pólja, kašče so prazne, živílo smo pojedli. Zató nam je hraniti ostanek svoje močí plugu in svojega čêla znój pólju.

Claus. Rešitve smoter je pred nami. Prebíli smo uže toliko, potrpimo še nekoliko.

Marten (srdit). Potrpímo? — Železo je mrzla kovína, toda polôži je v ogenj in plamen se zajé takó globôko vánje, da ga moraš s silo izbíti. A vi bi mogli se zadržávati v sebi gnév, katerega ste vročega sôpli váse ? — Pogledite brat bratu v lice bledó in razoráno od toge, in brali bodete v njem najglasnejši pozív osvéte! (Kazóč na Heninga.) Pogledite borega tega tópca! Udarec, ki mu je vzel ženó in detco, zadèl je tudi njega um. (Drugemu Frižánu.) Ti? — Tebi je še možno čakati? — Ali se ne spomínaš svoje z nasíljem oskrunjene žené? — Hčeš li odlašati osvéto? — In ti, tvoja sêstra je skočíla v mórje, da ubeží pohotljívosti, ali ti ne šumí vsak vál na úho, da nje morílec še živí? — Ti si imel najlepšo kmetíjo in polno káščo — pogorélo je vse, prosják si! — Te li ne spomína vsak zalóžaj hleba, ki ga dobívaš pri sosedi, kateri sam skôraj uboža, da je bolje, ubíti sovražnika nego li umreti od gladi? — Takó — vsi — vsi! More li kdo izmej nas rêči: meni se ni storilo hudega, kar se tiče žítja, imetja in čestí? — Zatorej, kômur bíje v prsih moško srcé, dvígni rôko in meni pristópi! Bòj na življenje in smrt!

Vsi. Bòj na življenje in smrt!

Pavel (stopi k njemu). Slábovec, kdor bi pomišljal!

Nekoliko Frižánov (pristopi k Martenu). Bòj! Bòj!

Claus (naglo Pavlu). Jaz nisem slábovec, kričáj ti! Da vidim v ljudstvi razum in srcé in junaškega možá njemu poveljnika, prvi sem pripravljen žrtvováti živòt in glavó!

Hans. Zvežímo nepremišljencev, ki govoré o bóji! Nič bôja! Potrpímo!

Nekoliko Frižánov. Nič bôja! Potrpímo! Potrpímo!

Četrti prizor.[uredi]

Prejšnji. Niels.

Niels (še za odrom). Oče! Oče!

Marten. Česa iščes tukaj, Niels? —

Niels. Rešíte se! Za mano gredó.

Marten. Kdo? Kdo?

Niels. Mojster Jan in njega kardéla! Zaslédili so vas! —

Hans (stráhoma). Potem smo izgubljeni! Rešite se!

Frižáni. Rešite se! Strani! Strani! — Marten (postavi se jim nasproti). Ostaníte, za Boga svetega, ostaníte vender! (Hrup.)

Magdalena (ki je poslušala z vedno večjo razburjenostjo, plane skozi odprte duri). Ste li možjé? Po konci, bíjte, níčite, padajte, toda ne dovoljujte, da bi vas kdo teptàl in zaničeval!

Vsi (prestrašeni). Izdajstvo! —

Magdalena. Izdajstvo? V vačih srcih mu je mesto, iz vaših očíj gleda, rokó vam slabí, vse vas uniči! —

Pavel (iztrga Magdaleni plašč). Kdo je tá ženska?

Hans (preplašen). Polkovnikova soproga!

Claus. Tá tujka! Magdalena. Nisem tujka! Frižánka sem! Hčí vaše dežêle!

Ersabé (plane k nji, veselo). Edda ! Edda!

Magdalena. Oj, da bi moja beseda našla pot v vaša srca, užigajóč, kakor blísek, in da bi tá plamen švigal vkrog vas vseh, družèč vas in oduševljajóč! Ponosno imé ste dobili od svojih pradédov, hčete li je izgubiti in zapustiti svojim otrokom sužnosti veríge?! Lepa je vaša dežêla, rodovíta, podnebje milo, zrnovit vaš jezik, in drage volje hčete pustíti, da vam z jarmom oblože rámena tuji najemniki, da vas tepó kakor brezumno živíno, katera niti ne pogleda, kdo jo bíje?!

Ersabé (poklekne pred Magdaleno). Vesêli se mórje in nebó, moje dete, moje dete je tó!

Frižáni. Nje dete?

Ersabé (zmagovíto). Takó je, čujte, čujte vsi! Zaničevana Ersabé je ponosna in srečna mati! Marten. Tvoje dete? (Magdaleni.) Svétuj, kaj nam je storiti?

Magdalena. Ne premeknite se od todi, dôkler za trdno ne ukrénete. Da vas niso mislili bojázljivce, nigdar bi se ne bili drznili, delati vam toliko sramôto! Pokažite jim, da so se motíli, pokažite svoje moštvó in krepóst!

Niels (ki je gledal skozi ozadje na levi strani). Uže gredó! Uže so blizu! (Za odrom se čujejo bóbni in piščáli vojákov, vedno bolj se bližajóčih.) Magdalena (popade plameníco, natakneno na hrasti.) Zberíte se vkrog mene! Naredím vam pot! Poslovite se z bojazljívostjo in mlohávostjo! Dvignite se iz prahú nad pretéčo vam nezgodo, nad smrt, zmago in domovino, vôdi vas jedino čast! Razbíjte jezóve, primite orôžje, kakeršno koli, nepremagljívo je vsako, če je dviga roka za dom! Kakor vihár pesek, takó bodete podili pred soboj hlapce zločinstva! On, ki ima kámeno dušo, ki mu je usmiljenje neznáno, ki hče zdrobíti vsako zapréko, kakor pred prikaznijo bode zadrgôtal pred vami in dejal: tó ljudstvo spoštujem! —Za mano idite, za mano, v bòj za svojo čast in domovino! Marten (ognjevíto). Vôdi nas ti! Vsi gremo za toboj! Vsi (zabrenkóčejo z orožjem). V bòj za Frizijo!


Zavesa pade.

Četrto dejanje.[uredi]

(Dvorišče zadaj v Martenovem pohištvi. Hiša se ne vidi. Preko ódra, gradèč ozadje, kakor dorasten mož visok zid, za katerim dvoje drevés. Sredi zidú leséne duri na dvá stežája in odprte, da se vidita dva vojaka, korakajóč gori in doli. Spredaj na levi strani miza in leséna klóp. Daní se.)

Prvi prizor.[uredi]

Carpezan (naglo od desne straní). Kaj, sómrak?! — Nikogar ni?! Dozdeválo se mi je po nôči, da čujem streljánje in bôjni krík! A sedaj — vse tiho! Kakor sapa razvíto zastavo, suče mene vkrog nemír. (Pogleda na levo stran.) Vender se uže svetlí! — Iz mórja puhtí gosta megla, nebu v pozdrav, solnce se dviguje k víšku, kakor zažaréla krogla. Obrniti moram okó stráni in protrésa mi dušo, zdí se mi, da utegne biti dan, ki se budí, krváv in usodepoln.

Drugi prizor.[uredi]

Pflug (po sredi).

Carpezan. Dobro došel, Pflug! Kaj novega?

Pflug. Slabe novíce! Po dežêli je neprijetno ! Vso noč se je čulo trkanje po durih, razbijanje po oknícah in séli so hodili od hiše do hiše, od vasí do vasí, kmetje grabijo za orôžje — Edda, Edda, kličejo drug drugemu. Tó je najbrž znamenje na bôj.

Carpezan. Bôja se ni bati. Brez vse izkušnje! Brez orožja in vodítelja! Tó bi bilo neumno!

Pflug. Ordonancije prihajajo od vseh postáj in poročajo vedno jedno isto. Tudi stojé boje da cesarska ljudstva uže v Oldenburškem, da nam prestrižejo pot.

Carpezan. Ordonancije s povelji hitro zopet odjašejo, čéte se snidó na zbiralíščih. Ako jih hudó primejo, vrnejo naj se sèmkaj v združenih trumah, brez vsega posamnega bôja, ki nikomur na korist slabí moč. Oskrbi tó!

Pflug (hče odstopiti). Po ukazi, polkovnik!

Carpezan. Stój, še nekaj! Kakó je todi vkrog?

Pflug. Dejal bi, da je vse pomrlo, nikogar ni videti.

Carpezan. Koliko imamo vojákov blizu?

Pflug. Morebiti dvé stó.

Carpezan. Dovolj. Hiše konec vasí obstopíte in prihóde zagradíte. Kadar pride sèmkaj vse moje vojstvo, sunem, da se razdrobé kakor leséna stena, ako tréšči vánjo krogla. Je li Jan uže prišel?

Pflug. Ničesa ne znam o njem, polkovnik. (Otide.)

Carpezan (sam). Ako mi prekrižate moje dobro premišljene črteže, ako me prisílite, da sem zopet klati-poveljnik vojákom, takoj stopim sredi svoje čete in smrtni udarec vam neizprosno ubíje glavó!

Tretji prizor.[uredi]

Simplicij (peha zvezanega Heninga pred soboj. Vojáci).

Simplicij. Krvolóki! Posnemajo nas. Pobíjajo kakor mi!

Carpezan. Od kodi prihajaš?!

Simplicij. Po nôči sva se z mojstrom Janom potikala vkrog. Šla sva proti gózdu, kder so bili se zbrali Frižáni.

Carpezan (radovedno). Nu, in kaj tam?

Simplicij. Páli smo nánje. Upírali so se. V temni nôči smo se têpli, mož do možá, prav mesárski! Z mojstrom Janom zaidem. Sam se zapodím za kmeti. Oní pred nami — mi njim za petó. Tekli so proti jezóvom, razbijali s sekírami in krampi kámeno ogrado, za katero je mórje mirno kakor čéta, kadar se jej ukazuje: „pozòr!“ Zagnáli smo jih nazaj, zapážili vrzéli s trupli ubítih Frižánov in vojákov. Kar prihrumé od vseh straníj nova kardéla teh pláščarjev, mi se bránimo in bránimo, prosékamo si pot in (kažóč na Heninga,) tega-le smo potegníli s soboj!

Carpezan (pol záse). Vaših pestíj se ne bojím, toda — vaše vodé me strašijo. (Ukazujé.) Tja na prodóve, ostati imajo neprodórni, ako jih zagradim tudi na novo z vso Frizijo.

Hening (tožèč). Požgáli ste meni dom, ubíli mi ženo in detco — polni ste hudôbe, vôda mora priti, vôda, morjé — sicer vas ne opêre do čísta!

Carpezan (obrne se v stran). Stráni vedite blazníka! Kar ustrelite ga, in takisto vsakoga, kdor vas sreča z orožjem v rôci.

Hening (proroški). Odprle so se mi očí — prav na širôko! Vse vas vidim — z režéčimi ranami na prsih in na glavi! Pokoríte se! Danes še stojíte pred božjim sodnjim stôlom! — Pokoríte se!

Carpezan. Brezumen cigan, slab prorok! Stráni ga ženíte in zamašíte mu usta s smodníkom in svíncem.

Hening (kričé). Angelj božji je stopil k nam, Edda mu je bilo imé, blísek njega pôgled, gròm njega beseda, smodèč plamen njega meč in — (dva vojáka potegneta divjajóčega Heninga s soboj vènkaj).

Carpezan (Simpliciju). Simplicij, stopi v hišo, pogledi, če je uže moja gospá vstala. Rêci jej, da želim, naj pride dôli. Misliti mi je, da jo otmèm. (Simplicij otide spredaj na stran.) Da bi le vedel, kde je zastàl Jan? Ne zná li nihče o Jani?

Četrti prizor.[uredi]

Prejšnji. Jan. Vojáci.


Jan (se za odrom). Hurá! Hurá! (Nastopajoč.) Tó je bil ples! Zvenčéče kosé so godle, žvižgajóče krogle piskále in umirajóči ljudjé brenčáli. (Porogljivo.) Tudi lepih žénsk ni bilo premalo! — Tó so vam krasne stvarí, te ženske, ni li res, polkovnik?

Carpezan (naglo). Vender, vender! Kakó sem te uže dolgo čakal!

Jan. Prej nisem mogel! Kakor slab lovski pes sem se zagrizel v zverjád in se vračam vender prazen domóv! — Tó vam je hrup zunaj! — Pobíjajo se in druge tôlčejo kakor bi trl oréhe! In o vsem se je nam, zahvaljevati nji — nji! —

Carpezan. O kom govoríš?

Jan. O poníglavi stvari, katera — nas je izdala in se združila z našim sovražnikom, nam v pogín.

Carpezan (naglo). V moji vojski izdajica? Uskòk? Kletvoprestopnik?! A ti si ga videl in ga nisi potegnil iz srede sovražnikov ter vrgel meni pred nógi, da ga poteptám kakor črva, ali bi mu vsaj bil sunil meč v prsi, kar je zaslužil tá rokovník!

Jan (záse, pôgled vpirajôč v Carpezana). Sem li se motil? Ali ničesar ne vé? (Glasnó.) Dvakrat sem bil uže dovòlj blizu, dvakrat so mi izpulili plén iz rók, poméril sem puško, prav dobro, toda zlódej je čuval svojega ljubca, krogla je zabrenčala v stran!

Carpezan (prime Jana). Povédi mi njega imé, vsaj njega imé mi povédi, da si ohladím z osveto svojo jezo in da ga poznajóč vsak pošten voják zaničuje in proklinja na veke! —

Jan. Imé? (Záse.) On tú ni pomočnik — skôro mi je žal zanj! (Stopivši bliže, sočutno.) Polkovnik! Poleg tebe sem stal v bóji! Prijatelj ti je padel, smrtno zadét! — Stísnil si mu rôko in vihràl naprej! A kaj je ženska v primeri z bojnim továrišem?! (Poluglasno.) Na čeli Frižánom je — tvoja soproga!

Carpezan (zakričí). Peklenski pes, razcépim ti glavo v plačilo za tó laž!

Jan. Laž?! (S povzdignenim glasom.) Na čêli Frižánom je tvoja soproga in jih ščuje v bòj?! (Nemír mej vojáci.)

Carpezan. Moja soproga v zvezi s tem ljudstvom? Moja soproga — izdajalka! Tó je najbrezumnejše obrekovanje, katero je kedaj oskrunilo tvoj hudobni jezik! — Rêci, da ni takó! Če ti je življenje drago, stóri, kar ukazujem! — (Simplicij pride.) Dobro, Simplicij, sedaj se bode odkrilo, kakó podel, nesramen obrekovalec si ti! — Moja soproga — si li govoril ž njo? —

Simplicij. Nisem! Ni je bilo! Nje sôba je prazna!

Carpezan. Je li nisi iskal?

Simplicij. Povsodi, po vrti, po dvoríšči, po vseh sôbah! Nikder ni sledú o nji.

Jan (zmagovíto). Polkovnik, ali sem ležník in obrekovalec? —

Carpezan. Si! — Vender si, ako se drzneš trditi, da je moja soproga iz svoje volje pristopila tem strahopétcem in da jih ščuje proti nam. — Ako si jo res ugledal sredi upôrnikov, potèm so jo gotovo rokovníki lokavo zvabíli, mojo soprogo, ali jo po sili zvlekli s soboj! Ona bi naj bila nam nasprotnica! Ti rokovnjáči! Takó je, takó mora biti! Drugače ni móžno! — Vojáci, nisem ne le vaš vodítelj, ne, v trumi se bojújem, kakor navaden bojník! Nazaj moram priboriti — za vse nas: tó dežêlo, a záse: svojo soprogo!

Peti prizor.[uredi]

Prejšnji. Magdalena (po sredi).

Carpezan (plane k nji). Soproga moja! Draga, ljuba soproga moja!

Jan (ugledavši jo). Zmaga! Sama je nam pritêkla v past!

Carpezan (objémši jo). Prišla si! Zopet si moja! Izpulíla si se jim iz rók! Ubégnila jim! Svoje življenje bi bil dal, da te zopet dobodem! — Le pomisli! — Nič ni ostroumnejšega nego li srcé hudôbnikovo, pomisli, tá mož me je ihtel pregovoríti, da si mene prevarila in uskočila k Frižánom ter jih vodila proti nam — in — takšnega brezumnega obrekovanja še mnogo!

Magdalena (s trdnim glasom). Govoril je resníco!

Carpezan. Bog nebéski!

Magdalena. Govóril je resníco in v imeni tega ljudstva, njega poslanka, prišla sem k tebi.

Jan (zmagovíto). Sedaj ti je povédala sama! (Vojákom.) Zgrabite jo!

Carpezan (stopivši pred Magdaleno). Nazaj! — Kdo se drzne dotekniti le nje obleke?!

Jan (stopivši bliže njega). Kaj je storíti z izdajálko?!

Carpezan (ponosno). Kar bode meni drago! — O Carpezanovi soprogi ima razsojati sam Carpezan!

Jan (s trdnim glasom). Hitreje ne tlí iskra na netíli v izpodkópi, ter ne napravi brže strašnega razdejanja, nego li bode poročilo o izdajstvi tvoje soproge šló tvojim vojákom od ust do ust in gnévno pretresalo njih srca. Praprorščáki ne bodo razvijali zastáv, vojáci ne sukali orožja niti se upírali z zaupanjem in močjo sovražniku, dôkler se tá ženska ne obsodi po vojinski pravdi!

Vojáci. Vojinska pravda! Vojinska pravda!

Jan. Ona je naš zlí duh! Tebe je zasramovala, mene razžalíla, nas vse izdala! Umreti mora!

Vojáci. Umréti mora, umréti!

Carpezan (oblastno stopivši pred vojáke). Kakó govoríte s svojim polkovnikom? Prošnje uslišim, a tó vam povém in vsem tam zunaj — kdor si upa s pretenjem kaj dobiti od mene, moti se! Molčati, ubogati, bojevati se, tó je ves katekizem vrlega bojníka! — Vénkaj na svoja mesta! — Částnik Pflug zapoveduje v mojem imeni! Kar nosi puško in kar more hoditi, pridi semkaj! Ako ni drugače, prebredó naj vodó, stisnejo sablje mej zóbe in plavajo! — Priti morajo - preskrbeti tó! — Vsak na svoje mesto!

Jan (odhajajóč, poluglasno vojákom). Pojdite! Sporazumimo se s továriši, branijo nas napada! Zopet se vrnemo. Tú bode sodba po vojinski pravdi!

(Jan, Simplicij, Pflug, vojáci otidejo.)

Šesti prizor.[uredi]

Magdalena. Carpezan.

Carpezan (skrbnó zaklenivši duri, stopi hitro naprej). Vender samá! Govôri hitro! Strahoma stojím pred zagonetkami, katere mi zmedó um, ako se brzo ne rešijo. Ti — mej mojimi sovražniki? —Ti poslanka Frižánom? Ne morem si misliti.

Magdalena (ga ostró pogleda). Zaničeval si tó ljudstvo! Slabôtniki so ti bili in bojazljivci! Kar je minola njih blagosrčnost in izginola potrpežljivost. Tvoji vojáci so razkropljêni in pobiti — morjé z vsacim hipom dalje buha v dežêlo — le trupla ubítih vojákov ti bode plávilo naproti, nobena pomoč ne more do tebe! Vkrog tebe pa se v vedno ožjih krogih zbirajo junaci, katere je nadahníla ljubezen do slobode, da se za življenje ali smrt moški boré s tabo na tem zadnjem otoci, ki še kipí iz valóv! Sedaj te vprašam: so li bojazljivci? Ali še zaničuješ tó ljudstvo?

Carpezan (po premólki). Gledam te — a nisi prava! Poslušam — čujem, in vender ne verjámem, da si ti govoríla, kar sem čul! — Silili so te, pretili ti s smrtjo, ako ne govoriš takó z mano!

Magdalena. Jaz nisem ženska, katero straši pretênje. — Izprosíla sem si, naj ti naznanim miróvne uvéte ljudstva, katero zmage pijano, še vedno plemeníto. Čuj jih: hčeš li z lepa iti iz dežêle ti in ostanek tvojih čét? Pol ure imaš odločene!

Carpezan (bolestno, divje). Resnica je zatorej, česar sem se bal? Izdajstvu, katerega bi se ne bil nádejal pri najposlednejšem vojáci svoje vojske, izdajstvu dékla je moja soproga; moja soproga je hladnokrvno raztrgala vsako véz mej nama, nakopala sramôto svojemu rôdu, onečestila svoje imé, oskrunila svojega plemstva grb! —

Magdalena (milo). Baronica Wildauska je bila tebi vse, nje imé si snubil, za nje plemstvo šèl v bòj, nje ponosnemu rôdu v čast si razgrajal trinoški po tej dežêli! Bedák! Sénci, prikazni na ljubáv si daroval té Molohove žrtve? Moje imé, plemstvo, grb — vse je sleparstvo in laž! Vse té zlate péne, zaradi katerih si hrepênel po mêni, vse je odnesel vihár! Žena, katero si snubil, ona je umrla!

Carpezan. Ne umejem te! —

Magdalena (bliže mu stopivši). V tem ljudstvi, takó nekrivično zatiranem, živí ženska, morebiti največja nesrečnica v njem! Ljubila je, in izdali so jo, imela je dete, in iztrgali so jej dete, tisti, ki so jej bili najbližnji, kápali so jej namesto milega tešíla rezkó zasramovánje v žgóče rane. In ženska, neizjétno bogastvo máterinje ljubezni v svojem srci nosèč, vzklíknila mi je: pojdi k meni, da te pritisnem na srcé — mati sem tvoja!

Carpezan. Slepíš li mene — ali so oslépili tebe?

Magdalena. Oslépili? S prva sem mislila tudi takisto, silila se verjeti! Zapoditi sem htela od sebe, kar mi je bila cvetne mladósti vroča neizpolnjena želja, in kar mi je prišlo takó čudovíto naproti, ljubezen matere, domovine blagoslov. Rotíla sem te, vzemi me v svojo skrb in idiva od todi. Zaničljívo si mi vêlel, naj grem od tebe, sam me prisílil, da sem ostala, ti si bil orodje v božji rôci, katera je namerjala, da spoznam tú sámo sebe, da svojemu izgubljenemu, boremu življenju pridobodem cene! - - Ko sem prišla v Upstalbom, kder sem si igrala dete, iz zasútega vrélca mladostnih mojih spomínov je zašumèl na novo ozivljájoč me izvòr! Pokleknivši pred nôgi svoji materi, otájala se mi je skorja vkrog srcá, in žarèč pôtok ljubezni sem čutila vréti v svojih prsih. Vidèč svoje ljudstvo, drago mi od prvega hipa, ko sem tujka stopila na tá tla, a sedaj združeno z mano po krvi in nesreči — kar potegnilo me je v sredo tega préprostega, močnega in vender skôro izgubljenega ljudstva. — Ne jaz, nov človek v meni jim je vêlel, naj primejo orožje, da se rešijo svojih zatíralcev, in tisti hip sem bila, kar sem sedaj in hčem ostati na veke: Edda Kielholtova, hči tega ljudstva!

Carpezan (jo čvrsto pogleda). Frižánka si zatorej? — Svojo mater si našla tú? Barónsko imé ni tvoje pravo imé? — Zató si menila imeti pravico, da mene izdaš, da se s svojo oplašeno vestjó skriješ za domovino, mater in ljudstvo, ter od tamkaj próžiš váme strupéne pušíce! Če je vse res, kar mi praviš, ako ne gré tebi imé Wildauske, kakó si smela zavréči imé, katero sem ti zaupal jaz, katero sedaj nosiš? Kakó se je smela soproga Carpezanova izpremeníti v izdajálko svojega možá? Da sem jaz šel v razbojnike, v morílce, kakor tudi obsójaš moje dejanje, vender bi bila morala ti, soproga moja, prosjàčiti pri sodníkih za moje življenje, izpremiti me na moríšče in moliti na mojem gróbi, tó so tvoje svete dolžnosti, nobene druge! A mene skrivaj zapustiti, sovražno stopiti meni nasproti, tega nisi smela, kakor ne smé proti moji volji udariti me svoja rôka v lice! Jaz sem tvoj mož, tvoj gospod, tvoj mojster! Kder jaz zasadim svoj meč v zemljo in razpnem svoj šátor, tam je tvoja domovina!

Magdalena. Takó je. Ako mož ženo ljubi, obá sta jedno bitje! — Si li ti kedaj ljubil mene? V svojem dômi je soprogi mesto. Jedva si ga bil ti zgradil in takoj mi podrl! Otroci so vse blaženstvo materi, toda nájin zakon ne pozná tega blagoslova! A necega blagoslova nam ne more vpleniti nihče — tó je neko sídro, trdno v sreči in še močneje v nesreči — čujstvo, katero združúje tisóče ljudíj z vezjo čísto, kakor bi tkana bila iz solnčnih žarkov, in vender močnó, kakor jeklene veríge; — prosják pod slamnato streho in knez na prestóli, obá imata jednako méro tega blagoslova, in tá blagoslov: srčne ljudí oduševlja, slabe povzdiga, v smrt nas vodí in vsako življenje posvečúje! Osrečujóča ljubezen blizu, goréče hrepenenje, ako smo daleč! Tó je ljubezen domovinska — Bog te blagoslovi, domovina moja!

Carpezan (po premolki, pretrésen). Domovina, pretresujóča velika beseda — domovina! Jaz nisem poznal nigdar domovine! Klatil sem se vkrog, podiral, pustošil. Kde mi je smoter? Sam Bog zná zánj!

Magdalena. Pred soboj ga imas — brezkončno je vêlik. Ko si htel pričakati, da bi le- žali Frižáni onemogli na tleh, prežal je Danec, Šved in Frank na ugoden hip, da si dobode gospódstvo v nemški dežêli. Zgrabi meč in bojúj se ne proti svojemu ljudstvu, nego za svoje Ijudstvo!

Carpezan. Ljudstvo upórnikov se dviga proti meni, a jaz naj mu bojazljívo pokažem podpléte? Moji vojáci so pobíti iz preváre, odplavljeni kakor divja zverína, in tega naj ne vrnem zmečem v rôci? Tebi je bilo dano, voliti si tó ali óno dolžnost, jaz sem voják in nepoznam nobene. Ničesar némam na sveti, v kar bi smel zaupati, na kar se opirati, nego li na svojo vojsko, na svoje krvne brate, na svoje továriše. Mi stojimo trdno, mož do možá — zvestó brez vsega omahovanja, spojeni, kakor kopíto in cév puške! Sam smodník nas razprši!

Magdalena. Svoj nálog v svojcih sem zvršila, boríli se bodo moški, ali junaški umró. Ni se mi več sramováti, povedati v líce tebi, da sem Frižánka, povém tó, povém ti s ponosom, in sedaj stóri z mano, kar hočeš, gospod moj si ti!

Carpezan (prevzet). Magdalena! (Mirnejše.) Odpovédala si se meni! Lehkò bi te udržal, lehkò te ukazal usmrtiti — toda odprem ti pot! Idi mej svoje ljudstvo in bodi srečna! (Globôko ginen.) Menil sem, da imam na sebi oklòp, neprodoren! Toda ból ima bister pôgled, v vsacem srci najde vrzel, da zažêne vánje svojo strupéno súlico. Ni moški, ne, prav slabovski je, in vender ti povém, žêna: sedaj, ko se hčem ločiti od tebe, drgóče vse po meni, vidim se sam sebi kakor razkosana, onesrečena zastava, tkanína, svétlo znamenje slave in zmage, potegnena raz njo, in ostanek les brez vse cene!

Magdalena (določno). Ne takó, Carpezan, jaz ne pojdem od tebe!

Carpezan. Predaleč sem zašel! Moja usoda se dopolni! Pojdi k meni, še jedenkrat te nazivljem Magdaleno ter stísnem na svoje srcé, goréče, kakor sem objél nevesto, poljubim tvoja usta in čêlo in pogladim tvoje lasé! — Poslednjič, poslednjič! (Prosèč, prisrčno.) Takó! (Potísne jo stráni.) Kakor sva si tudi blizu, šíro morjé je mej nama — razprostirajóč se dalje in dalje! — Uže si meni tuja — uže čisto druga, izvzemši imé! — Frižánka si, poslanec mojih sovražnikov! (Plane k durim.) Noter, vojáci!

Sedmi prizor.[uredi]

Prejšnji, Jan, Simplicij, dvanajst vojákov in bobnar. (Za njim še več vojakov siléčih noter.)

Vojáci (kričé). Vojinska pravda! Vojinska pravda!

Jan (potíska jih nazaj in zapíra duri). Nazaj, dvanajst vojákov je dovòlj! Samí krotki ljudjé so! Ni ga malopridnika mej njimi!

Carpezan. Kakò je tam zunaj?

Jan. Dobro! Tri vrsté vrlih vojákov, naoroženih od nóg do glave, stojé vkrog hiše!

Carpezan. In vsak hip nam je ugodneji. Naši továriši bodo védeli priti črez vódo, namestiti nas in sovražnika prijeti od zadaj. Kaj dela sovražnik?

Jan. Za streljáj daleč stojé Frižáni in kličejo: Edda, Edda, želéči svojega poslanca nazaj!

Carpezan. Svojega poslanca! (Dvéma vojákoma.) Hans Wolgauski in ti, Ammergauski, izpremíta tó ženó črez méjo in potèm se gôdi ž njo, kakor koli si bodi.

Magdalena (prosèč). Carpezan!

Carpezan. Tebi mir, meni bòj! Idi!

Jan (stopivši naprej, oblastno). Stójte! Ne prestopíte se! Zapehníte duri! (Zgodí se.)

Carpezan (ukazujóč). Prinêsla je nam poročílo sovražnikovo! — Sélu sloboden pot!

Magdalena (pristopivša Carpezanu, prime ga za róko). Svoje poslanstvo sem zvršila! Tvoja soproga sem!

Jan (naglo). In vojáške žené se imajo soditi po vojinski pravdi, in izdajica zaslužuje smrt! Simplicij, splezaj na zíd, primi se ob drevó in poglédi vkrog. Bóbnar, stopi meni na desno, vi drugi stopite v polkrog. Sedaj sodímo!

Carpezan. Sodíte? Vi? Mojo soprogo? Poizgubite se! Jaz, polkovnik in najvišji razsojalec, prepovedujem sodbó!

Jan (trdoglasno). Tega ne moreš! Nam je v stari pravdi dana oblast, da se po nekdanjem slavnem obíčaji združujemo in razsójamo brez ozíra na osobo! — Kakor stojímo tú, mož do možá, zarótili smo se, da ne stopimo prej v vrsto boréčih se továrišev, dôkler se polk ne očisti neslišnega tega zločínstva!

Klici od zunaj. Sôdba! Vojinska pravda!

Carpezan. Blazníki! S kačo hčete umoríti modrása? Z nepokórščino in upórom poravnati izdajstvo té žené?

Magdalena (ognjevíto). Obsodijo naj me, umoré! Morebiti pred Bogom usmíljenim in potrpežljivim niso še dovolj oskrunjeni s krvjó. Še tá smrtni gréh naj si nakopljejo na glavo, da bodo zreli za srp! —

Jan. Curéča krí ranjencev, smrtni vzdíhi utopljencev, krík umírajočih vojákov obsója tó žensko na smrt, ker je vse nezgode kríva. Sôdbi ti ne bodeš sézala v róko! Toda sôdbo lehko zavržeš ali potrdiš. Vender menim, polkovnik — ti jo potrdiš?

Carpezan (porogljívo). Potrdim?! Tó vašo sôdbo?

Jan (divje). Potrdiš jo, gróm in stréla, polkovnik! Za najmanjšega prestópka voljo si ukazal kažnjévati vojákov, obéšati jih in streljati, a temu izdajstvu hčeš biti sedaj pokrovítelj? Zarótil si se, da bodeš pôšten poveljnik. Bodi mož-beseda!

Carpezan. Krvolóčni bedàci! Na življenje in smrt se nam je boriti, in sóditi želíte? — Čas je drag!

Jan. Pravíca je nepremíčna! (Zavihtí meč trikrat vkrog glave.) Bóbnar, udari trikrat na bóben! (Zaropóče.) V božjem imeni, v imeni polkovnikovem, v imeni polkovem! (Vtakne meč v nóžnico in prime pálico, ki mu jo podá bóbnar.)

(Klíci od zunaj.) Hurá! Hurá!

Simplicij (kličóč raz zid). Frižáni se bližajo!

Jan. A jaz — tožim! Dejanje je očíto, svedókov nam ni treba. — Vzprejmete li tožbo?

Vojáci (obstopjo Jana v polkrogi). Vzprejmemo!

Carpezan (vazgnévljen). Upírajte se, igrajte gospóde! Gubíte čas in sodíte! Moja beseda vse zopet ovržé!

Jan. Zatoženka, govôri!

Carpezan (Magdaleni). Ne stóri tega!

Magdalena (drzno dvigne glavo). Dovôli, naj pred smrtjo dam dušek gnévu v svojih prsih!

Jan. Zakaj si se združila z našimi krviželjnimi sovražniki?

Magdalena (pristopi Janu). Zakaj? Ker ljubim in čestím tó ljudstvo, a vas sovražim iz globíne duše, kar sem vas videla prvič. (Ognjevíto.) Blažen mož, ki plane v bòj za domovino, kder se je poródil, za svoje ognjíšče in svojo obítelj, najvišje dragotíne človeku! — Blagoslovljeno je njemu orôžje in čestite njega rane, ter nesmrtno mu ostane imé! Ali kdor na trgi próda svojo srčnóst, kdor se vtihotapi v mirno dežêlo kakor volk v ovčji hlev, kdor nedolžnim ljudem naklada jarem in bije njih, ki se ne morejo braniti, on je najemnik, razbojnik, morílec, toda ne voják! Takšni ste vi — ste vi!

Jan (zakričí). Bóbnar, udari po koži in zadúši nje sramočênje! (Bóbnanje.) Kdor pritrjuje, da umrè tá ženska pod rokó krvníkovo, izderi meč!

Simplicij (zakliče dôli). Vkrog se valí prah! Orožje se leskáče! Bòj! Bòj!

Jan (preštevši mêče). Smrt, smrt! Jednajst glasov zoper jednega! V smrt! (Stopivši pred Carpezana.) Polkovnik, potrdi sôdbo vojinske pravde!

Carpezan. Kadar zmagamo, govorimo še o tej stvári! — Tá žena ostane v varnem zapóri! Sedaj nam je prihiteti, kar smo zamudili. Za mano, vojáci!

Jan (mu zastopi pot). Nì koraka, dôkler ta ženska živí!

Simplicij (vzklikne). Naše vrste se lóčijo!

Jan. Njih krí jih zopet zlépi! Umrè naj!

Vojáci (s hrupom). Umrè naj! Umrè naj!

Magdalena (planivša h Carpezanu). Carpezan, podaj mi rokó! Zahvaljujem te na tvoji ljubezni! Reši samega sebe! Le moje teló morejo umoríti, a moja duša, njim nedosežna, tvoja je, neločljivo združena s tabo, danes še le — prav v tej uri! Ako me ljubiš, ne govôri nì besede še s temi zavrženci!

Jan. Bode li skôraj, híti!

Carpezan. Čuj, Jan, tó je moja soproga! — Poslanka je sovražnikova, katere bi se nì barbari ne dotekníli!

Jan. Kaj tó briga nas? Primi pálico in vrzi jo hudôbnici pred nôgi!

Carpezan (zeló vzburjen). Dobro, ti bés moje čete, ti vihár, ki je razpihal plamen razpôra, ti krvolóčni tiger, morílec, upórnik! Primem pálico in jo préd-te vržem, préd-te, préd-te! Vojáci, ako ste me kedaj ljubili, ako je živa v vas le jedna iskra čestí, primite tega rokovníka, ki hče vas podpihovati proti meni, storiti vas zločínce, odtegniti vas od bôja in zmage! Svoje roke, svojega mêča nehčem ž njim oskruniti.

Jan (povési meč, mirno). Náte, le primite me! Ne branim se! Ali se nikdo nehče prikupiti gospodu polkovniku?

Carpezan (silno bolestno). Nikdo ni na moji strani? Nikdo? Je li tó meni plačilo? Redíl sem vas, izobrazil v vojáke, vêdel vas do zmage, in nihče ne pristópi meni, da mi pomaga braniti življenje moje sopróge?! — Vi — ne vojáci, ne, vi kardélo brez poveljnika, ničvredniki vi, pogodbo, ki me veže na vas, raztrgam, vojska se razkrôpi, zastava v prah! — Ponos, slavohlepnost, čestiželjnost, prestol, mamilne sence, izgubite se v nìč! — Svojo ženo pritísnem k sebi in pojdem iz té dežêle. — Tvoj sem odslé z dušo in telesom, kajti ljubim te! — Umekníte se!

Magdalena (zavrísne in ga objame). Janez!

Jan. Begún? Mi v zádrgi, a ti se umíčeš? Béži, bojazljivec, tvoja soproga ostane, sam krvník ima do nje pravíco!

Magdalena (ognjevíto). Vrzi me tern lovskim psom, ti me ljubi — srečna žena sem, tebe vredna hčem umreti!

Carpezan (objemši jo). Vender — moja — ysa moja! Ne morem te zopet izgubiti! (Zunaj žvenkót orôžja, streljánje, bójni krík.)

Simplicij (kričí). Naši se umičejo!

Jan (plane na Carpezana). Pusti jo!

Carpezan (mahajóč z mêčem). Pónjo stopi, kdor hče, da ga pobóžam z mečem!

Jan (divje). Še je braniš? Potèm sem le prav mislil, potèm, potèm si ž njo vred krív! potèm si desetkrat yečji izdajica nego li jeona)!

Carpezan (mahne, po Jani, ki odbíje udarec). Pes! — (Čuje se močan udarec na duri.)

Simplicij (skoči dôli). Pri durih so!

Jan (skuša prijeti Magdaleno). Žive ne dobodo!

Carpezan (prokrči si z mêčem pot in vzklikne): Frižáni, sèmkaj, umoríte mene, toda rešite mi soprogo!

Jan (porine mu meč v prsi). Pogíni! Bábjak! Bojazljívec ! Izdajica! Pogíni mi, pogíni!

Carpezan (hče še jedenkrat zavihtiti meč, omahne in pade na stol spredaj na ódri, kateri z njim vred zdričí na tlà in ga opíra). Iz preváre ubijaš svojega polkovnika! Oj, oj!

Jan (zavihtí meč). Sedaj sem jaz glavár! In najprej ima tó verjeti tá-le! (Hče planiti na Magdaleno.)

Osmi prizor.[uredi]

Presnji. Ersabé (od leve straní, vihtèč sekiro, stopi vmes).

Ersabé. Nazaj! (Tá hip zdrobé udarci s sekiro duri, od desne in leve straní skačejo Frižáni črez zid na óder.)

Hans. Zmaga! Zmaga! Zajéli smo jih!

Claus. Sloboda in Frizija! Sloboda in Frizija!

Pavel. Evo nas! (Prime Jana zadaj in mu izvíje meč.) Na tlà, pes krvolóčni! (Potísne ga na tlà.) V moji oblasti si! — Sedaj se pogovoriva! (Frižáni poberó vojákom orožje in jih potisnejo v kot.)

Deveti prizor.[uredi]

Marten. Niels, Anka (po sredi. Zvonenje do konca).

Marten (slovesno). Otrôci, otrôci, vriskajte, molite in hvalite Bogá! Našo zemljo je mórje oprálo, našemu orožju zopet čast pridobila zmaga, zvonovi veselo pojó, ponosno smemo dvigati glave: slobodni možje v slobodni Friziji!

Pavel (kažóč na Jana). Kaj storimo s tem zlódjem?

Marten. Obésite ga na najbližnje drevó! (Dvá Frižána zgrabita Jana.)

Jan. Obésiti? Rajši me vstrelíte! (Drgotaje pokaže na Carpezana.) Uže vidim, tá-le — me vleče za soboj! — Ako uže ni drugače, bodi si! Pojdimo! Lehko noč! (Otide.)

Marten (kažóč na vojáke). Dovòlj krví! Drugi naj pripovedujejo po sveti, kakó je Frizija zopet si priboríla zmago. Frižáni smo res dolgo potrpežljívi ljudjé, toda kadar se vzdignemo in primemo sovražnika, treščimo mrtvega na zemljo v svojem silovitem gnévi.

Simplicij (vojákom). V Holandiji se je vnel bòj, in Holandci imajo novec! Aló v Holandijo! Žível bòj! (Obrne se na odhod.)

Magdalena (klečèč pred Carpezanom). Umíra! Umíra! Oj, vzemi me s soboj!

Carpezan. Našla si — domovino — srečna bodeš — z Bogom! — (Umrè.)

Ersabé (sklonena črez Magdaleno). Dete, ibogo dete moje, žívi meni, žívi domovini, katero si rešila!

Magdalena (klečéč drží rôko Carpezanovo in Ersabéjino). Pokopljíte mi tega junaka pod hrasti v Upstalbomi. Čuti hčem na gróbi njegovem in moliti, dokler me smrt ne združi za vselej ž njim, kar se zgodí skôraj, kakor čutim! — Jedino moje tešílo je in ostane, da gledam svojo domovino slobodno in srečno!

Vsi. Žívela Frizija! Žívela domovina! (Godba zmagovito igrá pesen v drugem dejanji.)

Zavesa pade.