Dvojna rešitev

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dvojna rešitev.
Anonimno
Izdano: Domoljub 16. maj 1889 (2/10), 74—78
Viri: dLib 10
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Leon IV. je bil v Rimu papež; bilo je l. 850. To vam je bilo vse živo po ulicah rimskega mesta. Na tisoče in tisoče je bilo zidarjev in tlačanov, ki so hiteli in vtrjevali zidove Rima. — Par let poprej so namreč vdrli Saraceni (Turki) čez morje v Rim, ter so končali in odnesli vse, kar je ležalo zunaj mestnega obzidja; oplenili so cerkev sv. Petra ter odnesli iz nje vse dragocenosti. Leto potem (847) so Leona IV. izvolili za papeža, ki je najprej poskrbel, da so popravili za silo cerkev sv. Petra; sedaj pa so se lotili dela, da obdajo mesto s trdim ozidjem, ki jih bode branilo pred napadi roparskih Saracenov; zidali in vtrjevali so pa tudi novo predmestje okoli cerkve sv. Petra in po tedanjem papežu so je imenovali predmestje Leonovo. Dela torej nujnega je bilo dovolj na vse strani.

Ravno so delavci odnehali od dela; čas je, da se pokrepčajo z jedjo in pijačo. Star mož razmršenih las in tožnih lic je sedel na debelem kamnu in mlado dekle mu je ravnokar nalilo vina v kozarec. »Pijte, oče Antonio, pokrepčajte se, da ne opešate pri težkem delu,« pravi dekle. »Nič se mi ne poljubi in nič več mi ne diši, odkar so mi Saraceni v sužnost odpeljali edinega sina Alojzija, tvojega ženina. Ah, morda je že davno mrtev.«

»Oče, ne govorite tako obupno, Bog, ki ga je varoval med nami nesreče, varuje mu tudi lahko življenje med Saraceni, ako je njegova volja.«

»Živi, pravi stari mož, toda kako živi, suženj je brez pravic; jedina njegova pravica je: trpeti.«

Hipoma zašumi glas med delavci: »Papež gredo!« In komaj se Lucija obrne, že zagleda belega postavnega konja in na njem sedi v kraljevem veličastvu papež Leon IV. Prijazno pozdravlja na vse strani, povprašuje, vzpodbuja, ukazuje blagoslov deleč svojim zvestim.

Resen je bil obraz častitemu starčku; tlačile so ga hude skrbi. Razširjala se je namreč novica, da se Saraceni zopet pripravljajo, da bi prihrumeli nad Rim in da hočejo sedaj mesto razrušiti do tal. Ako bi bili zdaj prišli, vse bi lahko storili, ker trdnjave še niso dokončane. To so zvedeli tudi delavci: strah in groza sta vse napolnjevala; nekateri so hoteli vse pustiti in bežati, nekateri so bili bolj pogumni in so srčnost dajali bojazljivim.

»Sedaj meni zori pšenica,« pravi oče Antonio Luciji in zdelo se je, da mu je novo življenje šinilo v obraz, »tudi jaz vstopim med vojake in ako Bog hoče, vjel bom v vojski kakega imenitnega Saracena in z njim bom odkupil svojega oropanega sina Alojzija. Ti pa, dete moje, kaj no da boš molila, da bo Bog meni milostljiv pri mojem delu; trdno upam, da Marija vrne meni zvestega sina, in tebi milega ženina.«

To bom prav rada storila, saj mi to dolžnost narekujeti hvaležnost in ljubezen.

Žal, da novica o bližajočih se sovražnikih ni bila izmišljena. Papež je vnemal ljudi, da naj hitijo z vtrjevanjem, da nas sovražnik ne najde nepripravljenih. »Bog je z nami,« tako je govoril Leon IV. in »kdo je kakor Bog?« S tem je osrčeval svoje podložne. Kdor bi ga bil pa videl, kako je cele noči preklečal v svoji domači kapeli pred Najsvetejšim, kdor bi ga bil slišal, kako je klical za pomoč k Gospodu vojskinih trum, da naj se usmili ubozega ljudstva in naj ga ne dá v roke svojih sovražnikov, tak bi bil vedel, kake skrbi da stiskajo papežu srce. Ko bi bilo po njegovem, že pred tremi leti bi bili za vselej ugnali Saracene, toda on ni mogel druzih vladarjev pridobiti za skupno vojsko proti skupnemu sovražniku. Tudi sedaj je poslal svoje poslance v Spodnjo Italijo iskat zaveznikov; minulo je od tedaj že nekaj tednov in od nikoder še nima nobenega ugodnega sporočila. »Morda tudi sedaj ostanem sam,« ta misel ni dala papežu pokoja noč in dan.

Kako se torej papež razveseli, ko tri dni pozneje sprejme poslance iz mest Amalfi, Neapelj in Gaeta, ki mu naznanijo, da so njih vojne ladije že na potu proti mestu Ostiji, kjer se Tibera izliva v morje in kjer gotovo tudi Saraceni stopijo na suho. To je bilo veselje in vriskanje po Rimu. Izginil je ves strah kakor megla pred solncem. Kmalu pridejo k papežu poveljniki in višji vojaki, da se dogovoré, kako vojsko voditi. Ko so se bili dogovorili, stopi eden izmed njih pred papeža, rekoč:

»Sveti oče, v svojem imenu in v imenu svojih podložnih vojakov prosim, da nas vse blagoslovite in kot zagotovilo blagoslova božjega obhajate s presvetim Rešnjim Telesom, da tako okrepčani gremo z večjim pogumom sovražniku naproti.«

»Na tem, pravi vesel sv. Oče, spoznam vrle vojake, prihodnje zmagovalce; prav tako, sinovi moji, jutri je v Ostiji skupno sv. obhajilo za celo armado.«

Lep je bil drugi dan prizor, ki se je vršil v Ostiji; na morskih bregovih bilo je privezanih veliko bojnih ladij, na bregu pa je zvrstoma klečalo na tisoče oboroženih vojakov, kateri so med sv. mašo prejeli od papeža sv. obhajilo.

Sveto opravilo je bilo končano; Leon IV. spregovori nekaj krepkih besed pogumnim vojakom ter sklene z besedami: »Meč Gospodov in Gedeonov!« in vojaki so zavihteli svoje meče, ki so se bliskali v solnčnem svitu ter prisegali ali zmagati ali častno umreti!

Tam daleč, daleč na morju pa se je vzdigovala črna dolga megla — bili so Saraceni, ki so se bližali s svojim brodovjem suhi zemlji!

Tudi stari naš Antonio je bil med papeževimi vojaki; precej pri prvem naboru se je oglasil za vojsko zoper nevernike. Dasi star, bil je še vedno trden in čil, posebno pa je bil vajen na morju.

Lucija je ostala sama doma. Težko se je ločila od Antonia, ki naj bi bil njen tast, a sedaj je tudi njen oče, odkar je izgubila svojega očeta in ženina.

»Lucija ne žaluj, trdno upam, da se zopet vidiva in da pripeljem s seboj tudi svojega in tvojega Alojzija; ako me ne bo, tedaj vedi,da sem umrl v boju za sveto vero in moli za me!« Solznih oči sta se ločila. Kdo vé, če se še kedaj vidita?

Brodovje Saracenov se je počasi bližalo Italiji.

Srca so skoraj upadala papeževim vojakom, ko so gledali pred seboj toliko tako velikih in močno oboroženih bojnih ladij. Toda hitro se jim vrne pogum. Sklep je gotov: sovražnika precej napasti in ne čakati, da bi si odpočil od dolge vožnje po morju.

Niso se še Saraceni dobro približali obrežju, že se je vnela bitka; Rimci so jih jeli takoj napadati; bližali so se jim s svojimi ladijami ter skušali ladije sovražnikov prebosti in potopiti, in ker so imeli majhne ladije, sovražnik pa velike in nevkretne, se jim je to pri nekaterih tudi kmalu posrečilo; drugod zopet so s kljukami priklopili svoje ladije k sovražnikovim in začel se je boj z meči, boj strašen in krvav. Valovi so se penili, ladije so omahovale, vojaki so kričali in ropotali s svojim orožjem, kakor muhe padali so ranjenci v morje in njih obupni vzdihi in klici: Pomagajte! izgubljali so se v šumečih valovih razburjenega morja: poprej lepo modra morska površina jela se je rudečiti s krvjo padlih junakov — vojakov.

Kristijani so se vojskovali kakor levi; že so iz mnogih ladij potrgali zastave s polumesecem in nasadili nanje križ in zdajci ravno obkolili glavno ladijo, na kateri ukazuje poveljnik Saracenov. Antonio v sredi med najhujšim ognjem ga zagleda. Ta mora biti moj, živ ali mrtev in s krikom: Naprej! zadere se v sredo velike ladije naravnost proti poveljniku. Vdajte se, če ne ste vsi izgubljeni, vpili so Saracenom zmagovalci kristijani, in neverniki vržejo od sebe orožje ter pokleknejo v znamenje, da se vdajo.

Antonio skoči naravnost k poveljniku; paša mora biti njegov jetnik. Toda poveljnik ni hotel priti sovražnikom v roke; urno se zasuče, stopi na rob ladije in zgine v valovih, za njim takoj skoči njegov služabnik, krepak mladenič. Antonio to vidi in v trenotku je tudi on za njima v morju. Poveljnik se je držal nekega vesla, Antonio zgrabi za veslo, z drugo roko prime poveljnika in začne se med njima hud boj. Kar se približa rimska ladijca, na kateri so vojaki videli, v kaki nevarnosti da je Antonio; hitro se približa borečim, vojaki ju zgrabijo, da bi jih potegnili iz morja na suho; turški poveljnik hotel je še enkrat skočiti v morje, kar nekdo zamahne po njem. toda ob veslo zadene njegov meč in služabnik poveljnika saracenskega, ki je v tem trenotku rešil svojega gospoda gotove smrti, zavpije lepo po laško: Prizanesite poveljniku, ker on je blag gospod. Vojaki se spogledajo, češ, ali tudi divji Saraceni znajo laški govoriti. Stari Antonio tudi zasliši ta glas, znan mu je in ko se ozre, vidi pred seboj svojega izgubljenega sina.

»Alojzij, moj sin!«

»Oče, dragi moj oče!«

S temi besedami sta se oklenila oče in sin; kakor v sanjah gledal je poveljnik ta prizor, a vsled slabosti kmalu omahne v nezavest. Ko se zopet zavé, bil je na bregu. Toda kaj vidi? Turške ladije vse razbite in vojaki saracenski brez orožja so kakor jetniki stali na bregu. Sovražnik je bil premagan, Rim je bil rešen strašne nevarnosti!

Leon IV. je veselega srca in Bogu hvaležen s svojimi vojaki zapel v cerkvi sv. Petra zahvalnico: »Te Deum!« — Vjeti Saraceni so morali pomagati pri zidanji Leonovega predmestja; poveljnik pa, Sadi paša, ki je Alojzija kupil kot svojega sužnja, je lepo ž njim ravnal ter si ga je izvolil za svojega služabnika. In kot služabnik ga je Alojzij spremljal v vojsko, bil je vedno pri svojem gospodu, in skočil je tudi za njim vodo, da bi mu rešil življenje. In tam sta se spoznala oče in sin. Prejel je pozneje poveljnik tudi sv. krst in umrl je kakor verni kristijan.

Popisati pa veselja, ki so ga čutili oče Antonio in zaročenca Alojzij in Lucija, ko so se po tako čudovitih potih zopet združili v hiši očeta Antonia, tega nikdo ne premore. Le toliko smemo reči k sklepu, da so to veselje vsi trije v polni meri zaslužili: Oče Antonio s svojo junaško srčnostjo, sin Alojzij s svojo zvestobo v službi in nevesta Lucija s svojimi molitvami, s katerimi je spremljala očeta in ženina v največjih nevarnostih.