Dvojna mera

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dogodek s potovanja
Zofka Kveder
Ljubljanski zvon, letnik 3, številka 4
Spisano: Postavila in uredila Petra Cuder
Viri: http://www.dlib.si/results/?query=%27keywords%3dzofka+kveder+dvojna+mera%27&pageSize=25
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Gospod doktor, prosim, nekdo stoji zunaj in pravi, da želi govoriti z vami — je naznanil natakar doktorju Baldichu, ki se je ravno pripravljal, da prične z lepo županovo hčerko kvadriljo.

«Česa pa hoče?» je vprašal ne baš prijazno doktor in gledal, kako so polagoma stopali plesalci s plesalkami v vrsto.

«Nekova delavka je baje zbolela.»

«A tako, potem naj počaka, da splešem kvadriljo.»

Natakar je izginil, gospod doktor pa je stopil s hčerko župa- novo v vrsto.

Aj, saj to je res nezaslišno, da ga kedo moti nocoj, ko je ves v svojem elementu. Ti godci so v resnici vredni pohvale, tako lahko se pleše po njih polnih tonih, tako lehno drsi noga po gladkem parketu in oko v bujnem veselju počiva na teh vrtečih se postavah, teh izrezanih oblekah, lepih obrazih, okroglih ramah! To lehno šu- menje kril in ta fini vonj parfemov, kdo bi res zamenil vse to z za- dubio bolniško sobo ...

Plešimo. aj plešimo !

Mej vrati se je zopet prikazal natakar, takoj za njim pa je ril širokopleč delavec v priprostem a čednem v^sakdanjem oblačilu. Snel je klobuk, da mu je svitloba kandelabrov padala naravnost v obraz in osvetljevala žalostni izraz lica. Obstal je mej vrati in temno meril vso to razposajeno družbo. Ravno je priplesal dr. Baldich mimo, de- lavec je z hipnim sklepom stopil predenj ter ga s tem zaustavil v plesu.

«Gospod doktor, prosim, moja žena umira«, zaprosil je in pro- seče uprl oko vanj.

Doktor je postal za hip rudeč same jeze a premagal se je ven- dar, da je samo siknil :

«Prezdrznost !» Nato je pomignil delavcu, da stopita v predsobo.

«Kaj ne morete priti o drugem času», je dejal jezno, ko sta bila sama.

«Gospod doktor, saj sem bil že predvčeranjem pri vas.» «Da, da, te dni sem imel toliko opravila s pripravljanjem te veselice. Sicer sem vam pa dal recept. »

«Ah, gospod, ali nič ji ni bolje, bojim se . . -»


«Niéesar se ni treba bati! Taki ljudje ne umro tako hitro. Če bom mogel, pridem pozneje, sedaj ne morem».

& Gospod doktor, prav lepo bi vas prosil ...» «Ah kaj! Ne morem, pa basta! Z Bogom !»

Delavec je odšel s težkim srcem venkaj v noč, dr. Baldich pa se je vrnil nazaj k družbi.

«Kaj pa je bilo?» je šepetala županova hčerka koketno.

«Ah, nek delavec hoče, da bi šel sedaj ž njim».

«Moj Bog, kakovi so ti ljudje! Ta drznost! Lepo je bilo vendar, da me niste zapustili*, dejala je pol izzivajoče in se mu ljubko za- smcjala.

«Ah, gospica, kako bi bilo pač to možno*, vzdihal je in delavec mu je izginil iz spomina.

Do jutra je plesal dr. Baldich neumorno. Pri tretji črni kavi, proti peti uri, s katero je dušil duhove šampanjca se je sicer spom- nil na delavca a potem vendar odšel proti stanovanju, mesto venkaj proti tvornici.

Malo predpoludnem se je zbudil ter šel h kosilu. Ravno je za- zvonilo poldne, ko je vstopil v gostilno, kjer ga je že čakalo par tovarišev.

«No, sili dobro spai?»

«Ali te maček zelo tare?»

« Grozno me glava boli!»

Taki pozdravi so mu leteli nasproti. Sedel je in izpraševal ru- dečelično natakarico, ima li kaj za njegov oslabeli želodec, potem pa si je naročil cvička in kisle vode, nalil si polno kupo ter naenkrat izlil v sé.

«Ah, to je fino!» pohvalil je in vprašal kaj li zvoni tako dolgo. «0, nekdo je umrl». «Kdo pa?» «Delavceva zena».

«Tako?!» dejal je malo zategnjeno, potem pa malomarno za- mrmral pred se: «E ne bo take škode !» ter mignil natakarici, naj mu vendar hitro prinese jedi.

Gospod doktor Baldich je obiral kos srne — okusen ostanek prejšnjega večera ter razkladal prijateljem, kako zelo je lačen vselej kadar kroka, ko je vstopila glavarjeva hišina in se obrnila k njemu.

»Prosim, naši milostivej je slabo. Gospod so mi ukazali, da vas pokličem. »

«0 takoj, takoj » hitel je, vrgel servieto od sebe, pustil jed in pijačo ter pograbil klobuk.

«Za Boga, saj ne gori, kosila vendar ne boš pustil», je klical sodni avskultant za njim, a dr. Baldich ga ni več slišal.

Na trg-u se je zaletel v debelega davčnega kontrolorja Pipko.

«Gospod doktor, kaj se svet podira, da tako letite.»

«Oh prosim, glavarjeva gospa . . . hiteti moram ...»

«Na zdravje, gospod doktor !» pozdravil ga je malo dalje trgovec Kegler, ki je bil tudi v pripravljalnem odboru za veselico, «kam pa kam, tako hitro ?»

«Servus!» Pardon! . . . glavarjeva gospa . . . bolna je . . . ne utegnem !» in že je bil trgovec sam.

Skoro brez sape je pridirjal zdravnik h glavarju, kateri ga je že čakal v salonu.

«0, gospod doktor, iako sem vam hv^aležen. Hišina mi je po- vedala, da ste bili ravno pri kosilu. Dovolil si bom vas potem ne- koliko oškoditi !» . . .

«0 prosim, gospod okrajni glavar, zdravnikova dolžnost je...»

«Da, da, vem, ali vsak pač ni tako vesten. Naš okraj vam mora biti res hvaležen !»

«0 prosim, dolžnost . . .»

«Vem, vem, dolžnost vam je sveta, pa vendar! . . . Toda pro-sim, če se hočete potruditi k soprogi ...» «Storim, kar je v moji moči!»

No, milostiva gospa pl. Mendlich, soproga okrajneg-a glavarja, — šetala se je pod večer po drevoredu ...