Dvojna ljubezen

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dvojna ljubezen.
Izvirna novela iz domačega življenja.

Pavel Turner
Spisal Ahasvorus V.
Izdano: Slovenski narod 26/13–16, 18–23, 25–27 (1893)
Viri: dLib 13, 14, 15, 16, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 25, 26, 27
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. dno


Ko sam sedim zamišljen v tihi koči,
Kaj poje, vabi, čuj! takó ljubo?
O, jaz poznam ta glas! V božični noči
Zvonovi mili vabijo takó.

Stritar.


Bilo je novo leto. Sneg je naletaval ter belil dôl in plan. Po Zagrebških ulicah bril je mrzel veter metáje kaj neprijetno ledene snežne zvezdice ljudjem v obraz. V mraku sem koračil proti svojemu domu. Prišedši v sobo naložil sem še nekaj polén na žrjávico v peči in jel pregledovati došla pisma.

Čestitke — prazne besede, mislil sem, kdo pač resnično želi samotarju sreče! Tesno mi je postajalo pri srcu, ko sem premišljal, da skoraj vsi moji gratulantje praznujejo novega leta dan v krogu svojih obitelji, tisti pa, kogar so se spomnili s svojimi vošili, praznuje novo leto v družbi mrtvih pismenk in tužnih spominov ... Pregledal sem počasi vsa pisma, dopisnice in vizitke, le majhen listič ležal je še na mizi. Pisava napisa na zavitku mi je bila popolnoma neznana, odprem, a čudno! Na zlato obrobljenem lističu bili sta z drobnimi črkami samo dve vrstici napisani, podpisa ni bilo nič, niti dru­gega znaka, vrstici pa sta sloveli:

„Naj moj duh te zopet vidi
Zlata zvezda, srečnih dnij!“

Čudna čestitka k novemu letu, mislil sem, in dihal vonj šmarnic, s katerim je bil napojen drobni lstič in ki je zdaj mamljivo duhteval po samskem mojem domu. Nehote sem se zamislil v minole čase, v daljni, nepozabni, krasni nekdanji moj raj. Upihnil sem svetilko ter pred pečjo sede dolgo, dolgo v v njegovem srcu in čudim se še danes, kako je ogenj zrl, domišljija pa mi je stvarjala čudne podobe in prizore, spominjajo me živo na kraj, odkoder mi je izvestno došel ljubi listič s čudno željó ... Videl sem se zopet na holmcu tam v zeleni spodnji Štajerski! Videl sem zopet belo cerkvico, stoječo tako veličastno na zelenem hribu, videl senčnate dôle in s trto nasajene bregóve, šumeče gozde ter razprostrana polja in s cvetjem posute livade! Mrak je legal zopet na zemljo, kakor nekdaj, solnce je zahajalo za slikovito hrvatsko hribovje, iz stolpa ljube mi cerkvice pa je zadonel zvon oznanjajoč „Ave Maria!“ Zavladala je noč, zvezdicam na nebu so pa angelji prižigali luči. Tiho, tiho je bilo, le cvrček dramil je nočno tišino s svojimi glasi. Utopljen v zlate sanje, kakeršne polnijo mlade glavé, vračal sem se često za pozne ure proti domu iu to po stezi, vodeči mej vinogradi. Kraj steze, ki vodi v bližnje mesto, stala je lepa hiša, kamor se je preselil iz svojega mestnega stanovanja moj prijatelj dr. Vid Jug, pristav okrajnega sodišča. Pri njem sem se oglasil vsak večer, ž njim preživel nepozabne ure, od njega učil se ljubiti dom in narod svoj nad vse, on bil mi je vzor možá, kakeršnih sem malo v življenji našel. Bila sva si iskrena prijatelja; le meni je bilo znano, kako neznosno gorjé je domovalo v njegovem srcu in čudim se še danes, kako je zamogel takó junaško izruvati Amorjevo pušico iz svojega srca ter pokopati jedino svojo ljubezen v grob pozabe. Prav spomin na to njegovo nesrečno ljubav obudil mi je danes listič nežnih rok takó živó, da sem mislil, da živim zopet one srečne in nesrečne dni s prijateljem svojim in njega „zlato zvezdo!“

Glasen pòk me je vzdramil iz teh sanj. V peči razpočila je grča, iskre so se razletele ter čudežno razsvetlile sobo, a samo za trenotek, hipno so zatemnele, v duši moji pa je ostalo svetlo. Duhteče pisemce s svojo čudno željo me je začaralo, da zopet živim nekdanje življenje ter čitam v knjigi življenja mojega prijatelja.

I.[uredi]

Zima je. Debel sneg pokriva trg malega mesteca na spodnjem Štajerskem. Tik jednonadstropnih čednih hiš odmetali so sneg, da se zamorejo po kamnénih, s peskom posutih ploščah sprehajati uradniki sodišča, davkarije, odvetništva in beležništva in sploh ljudje, ki imajo časa in volje zato.

Ravno je v zvoniku mestne župne cerkve odbila osma ura, ko se na koncu trga izza vogla velike hiše, na pročelji katere se sveti z zlatimi slovkami ime: „Gostilna pri zlati srni“, prikaže mlad mož. Prižiga si smodko, pogled mu pa motri okolico. A tudi na njega se marsikatero oko radovedno upre, saj je tujec in kot tak prijeten predmet opazovanja malomestnih ljudij. Pri vodnjaku sredi trga stoji nekaj mladih služkinj, živó kramljajo in pozabijo, da so prišle po vodo, od strani se pa zvedavo ozirajo po lepem mladem gospodu, ugibaje: kdo more to biti? Tujec se malo zmeni zanje, hodi sèmtertja, spušča oblačke tobaka v mrzlo jutro, le nekako presenečeno gleda za šolsko deco idočo mimo njega, ker ga pozdravlja s „Küss' die Hand!“ Prišel je zopet do „zlate srne“, ko stopi iz prostrane veže gospod srednjih let, zavit v kožuh in s polhovko na glavi ter ga veselo pozdravi: „O, gospod doktor, že na nogah! Dobro jutro!“

„Živeli gospod doktor! Kaj v Vašem mestu se čudite, če človek šele ob 8. uri prileze na dan? Mislil sem, da v Vaši odvetniški pisarni že tačas rumenjake kujete!“ odgovoril je šaljivo ogovorjeni tujec.

„No, seveda gospod doktor, saj pri nas je osma tudi uradna ura, a po sinočnji dolgi seji pri „mesecu“ bi mislil, da ste še v postelji. Kar se pa tiče rumenjakov, bo težko kaj; danes ni uradni dan pri sodišču, sneg in mraz branita okoličanom v mesto, a za drugo delo bo moja glava danes pretežka, še bolj pa ona mojega koncipijenta. Presneta seja! — Kako Vam je bilo všeč?“ vprašal je okroglolični, trebušati odvetnik dr. Pavlovec svojega znanca.

„Prijazna družba, gospod doktor, zadovoljen sem, da so me k Vam poslali sodit žive in mrtve, a prečesto tacih sej ne bomo smeli imeti, ker bi kmalo imel, kakor sklepam iz sinočnih dovtipov, kopico tožb zbôg neopravičenega zanemarjanja lepega spola na vratu in tacih me Bog varuj!“ šalil se je z Gradca tu sem prestavljeni sodni pristav dr. Vid Jug.

„Dobro jutro, učeni glavi doktorski! Kaj pa imaš z jezičnim doktorjem, Vid, ne vidiš, kako lepo se mu že danes lice rudečí? In to je pri njem znamenje dobre volje ali pa ostrega juridičnega premišljevanja! A le zadnjega ne danes, slavni odvetnik, ker s tem se že tako dovolj tvoj koncipient muči, ki ima tvojo informacijo s stranko nadaljevati k dupliki neke pravde zbôg ločenja zakonskih od mize in postelje! Smili se mi ubogi dr. Urek, glava mu brenči, pravi da vedno zamenjava ločiti se želečo ženo z njeno, v pisarno prišlo materjo! Oj, ta bo pomnil kdaj je tebe, dragi Vid, sapa prinesla v naše mesto!“ vzkliknil je šetajočima se pridruživši beležniški koncipijent Trstenik, sošolec dr. Juga in rojak dr. Pavlovca.

Ko je dobil odvetnik poročilo, da ga čakajo stranke, poslovil se je urno od znancev in zavil za vogal „zlate srne“ v svoj dom, kjer je imel odvetniško pisarno. Sošolca pa sta se dalje šetala po trgu in Trstenik je nadaljeval:

„Vidiš Vid, ta le je tudi jeden naših tukajšnjih takozvanih prvakov. Zdaj hiti v svojo pisarno, tam bo hodil po sobah gori in doli, bral časopise in še bolj zmedel s svojimi nasveti in popravki ubozega svojega koncipijenta iti druge uradnike. Dobro in mehko srce ima dr. Pavlovec, pa moške odločnosti mu manjka! Naše mesto bi imelo drugačno lice, ne bilo bi v nemčurskih rokah, ne šopirila bi se na slovenskih tleh blažena nemščina, ne gučal bi se ter te pozdravljal že dveletni otrok slovenskih starišev nemški, kot bi možje, ki so premožni in nezavisni, bili vztrajni, neustrašni, bili z dušo in telesom resnično narodni ter zavedni svojih narodnih dolžnosti! In tacih spečih in neodločnih naših môž je tudi ta-le jeden, Slovenec po rodu in mišljenju, a — nemčurskih sršenov se boji! Sploh pa boš sam kmalu spoznal naše tužne razmere, in potem bova govorila lahko o tem dalje. — Imaš že stanovanje?“

„Ne še, a ravno nate sem se zanašal v tej stvari. Sinoči ni bilo môči o tem govoriti, prosim, svetuj mi. Rad bi imel lepo in mirno stanovanje; čeravno sem samec, vender ljubim svojo domačijo in ne maram po krčmah posedati pozno v noč,“ pravi dr. Jug.

Trstenik odgovori: „Tudi sam sem že mislil na pripravno stanovanje zate, a tu pri nas bo težko izbirati. Najbolje bi bilo, če se kje tu na trgu v kaki hiši nastaniš. Pripravnih stanovanj pa sploh pri nas primanjkuje, kolikor jih je, so pa v rokah nemčurske gospôde ... Ne bo drugače, kakor da se upogneva našim sovražnikom; za denar dobiš od njih vse, kar hočeš. Če si zadovoljen, pridem proti poludne k tebi v pisarno, do tačas bom že kaj poizvedel in greva potem križem sveta celice pregledovat?“

Obraz mladega sodnega pristava je kaj zanimiv. Markantno črtane poteze kažejo jeklen značaj, ki pozna v vsacem početji le jedno pot, katero mu narekava pamet, naj si bo srce potem pri tem še toliko prizadeto. Bere se mu raz obraz, da je moral skusiti že veliko v mladem svojem življenji, da mu ni usoda bila vedno naklonjena, da je moral i on že okusiti trpkost življenja, katere grenki okus se popolno odpraviti nikdar več ne dá. Njega črni očesi imata veliko, v najskrivnejše kote človeškega srca prodirajočo moč. Nesrečnemu obdolžencu prodirata kakor najostrejši nož v njega temno notranjost, tam si iščeta neovrgljivih dokazov zločina njegovega in potem ne pomaga nobena zvijača več! Pred žarovitimi pogledi strepeta razdvojena duša nesrečnika in skesano prosi milostne sodbe svojega zmagovalca — pravičnega sodnika. In vender se znata ti očesi tudi prijazno ozirati, znata si pridobiti ljubav znancev in prijateljev, zna ta obraz tako veselo se smejati in jezik se prav otročje z malimi otroci razgovarjati, da je lastnik teh lastnostij ljub vsakomur, kdor ž njim občuje. Visoko čelo, črni kodri, zarujavelo lice in polna brada dela tega moža nemarnega sosebno ženstvu. Čeprav pa vsa vnanjost predstavlja lepo človeško bitje, ne išče doktor Vid dobiti lovorik s premaganjem ženskih src.

Ko je na bližnji etažeri stoječa umetna ura odbila polnoči in je začela v nji skrita godba na valčke čarobno svirati staro laško opero, odloži doktor Vid, dokončavši svoje delo, pero. Nasloni se v svoj stol ter posluša divne glase, ki ga za trenotje v duhu prestavljajo na obali sinje Adrije, kjer se je pred leti zibal v Benečanskih gondolah mej zapuščenimi, osirotelimi, na pol podrtimi zgodovinskimi palačami slavnih nekdanjih patricijskih rodbin po temnih valovih lagun, kjer je tudi urarski umotvor, zadnjo rodbinsko dragocenost belolasega, še vedno ponosnega in oholega, a beraškega konta kupil. Konec je opere, kakor je konec nekdanji slavi Benetk!

Zdaj čita poslušalec polglasno svoj spis:

„Velespoštovani gospod svètnik! Visokorodni gospod vitez!“

Vem sicer, da zaslužim graje, ker se toliko časa Vašemu ljubeznivemu povelju nisem pokoril, a izvolite oprostiti mojo nepokornost ter jo račite beležiti na rovaš obilnega mojega posla. Pripomniti mi je še, da je moj predstojnik kmalo po mojem nastopu tukajšnje službe nenadoma obolel in sem jaz zdaj jedini konceptni uradnik obširnega sodišča, kateremu se kakor navlášč posel silno množí. Krivdo svojo hočem danes popraviti in poročati Vašemu Visokorodju o moje malenkosti živovanju.

Začnem pri svojem stanovanju. S pomočjo bivšega sošolca dobil sem dve lepi sobi v skoraj novo zidani hiši na trgu. Z lastnico hiše, imovito udovo, moral sem cel četrt ure razpravljati, predno so me njene oči našle vrednega nastaniti se pod njeno streho. Moje pošteno slovensko ime baje ni bila dovoljna garancija njeni nemški milosti, šele ko jo je z manoj napravljeno zaslišanje zadovoljilo, izročila mi je Petrov ključ in tako sem postal pravi meščan slavnega mesteca. Zadovoljen sem s svojim stanovanjem in s postrežbo; od zaslišanja nisem več videl milostne svoje gospodinje, a drugi služni duhovi so nekako nevidni, kar mi je samo po volji.

Najbolj se čudim, da sem jedini jaz vseh tukajšnjih c. kr. uradnikov — Slovenec, čeravno je tudi vsem drugim slovenska mati pela pri zibeli! Od mojega predstojnika do sluge in pisarja pri sodišči in do praktikanta pri davkariji so, ali hočejo vsaj biti vsi — Nemci. Ne čudim se preveč, kakor sem se iz začetka, če mene malo po strani gledajo, kadar mi začne kmetič razkladati svoje želje v grozni nemščini, katere izvestno sam ne razume, in ga jaz prijazno vprašam, če bi mi morda svojih teženj lažje slovenski ne razložil ter se potem z gladko, čisto, prekrasno panonsko slovenščino hitro domeniva ...

Mesto ni veliko, a sodni okraj jako razprostrán. Vsa okolica je slovenska, le v mestu gospodari nemška stranka. V svojih rokah ima ves mestni zastop, mestno hranilnico in gasilno društvo. Trgovci, razen jednega, trobijo vsi v nemčurski rog. Tukajšnja „deutsche Liedertafel“, kateri predseduje moj predstojnik, blaži renegatska srca s pragermanskimi popevkami. „Deutscher Schulverein“ ima svoj vrtec, ljudski šoli je voditelj mož, ki je sicer za svoje mladosti trpinčil slovenskega Pegaza, a zdaj s svojima dvema kolegoma slovenskega pokoljenja gori za nemško kulturo. Narodni stranki prištevajo duhovščino, beležnika, odvetnike, več veleposestnikov in meščanov in jednega veletržca. Obrtnikov je malo na tej strani. Pri volitvah v mestni zastop, ki se bodo spomladi vršile, hočejo se zopet meriti obe stranki, radoveden sem, kaj prinese prihodnjost. Imamo več gostiln, a le jedna, pravijo, je res narodna in še ta nosi nemški napis. Nemška stranka ima več društev, tudi Slovenci imajo „Čitalnico“, „Politično društvo“, „Podružnico družbe sv. Cirila in Metoda“, „Gospodarsko društvo“, „Posojilnico“, in še nekaj popolnoma nepotrebnih društev, a vse je nekako zaspano in mrtvo.

Čudim se, da pri ogromni večini slovenskega kapitala in slovenskih prebivalcev se tu na slovenski meji tako uspešno drži in širi trdnjavica ponemčenih Slovencev. Ne smem si sicer še prisvajati sodbe o tej rani življa spodnje-štajerskih Slovencev radi prekratke dobe mojega bivanja mej njimi, vender težko, da se motim, če rečem, da niso uzroki vedno opravičljivi.

Najpotrebnejše poséte sem opravil in zdaj živim kar največ doma. Zajutrek in kosilo mi prinašajo na dom, tudi večerjo najčešče, redkokedaj zaidem v jedino narodno gostilno „Na vogal“ ali k „Mesecu“, v katerih dveh gostilnah se zbira naša slovenska inteligenca, ki pa navadno že ob 8. uri v postelj zleze.

Često se šečem zvečer kraj hiš mestnega trga, saj druzega šetališča zdaj v zimi tu ni, a poleti mora v okolici biti krasno.

Zvečer mi prinese sodni sluga akte v rešitev domu, in s tem delom se bavim potem pozno v noč in često se ustavi nočni čuvaj pod mojimi okni ter me s svojim melodijoznim pragermanskim „meine Herren, meine Damen, die Uhr hat schon zwölfe geschlagen“ opomni, da tudi meni bo čas Morfeju nekaj nočnih ur žrtvovati.

Menažerija moja je zdrava, samo srnica, miljeni dar Vašega Visokorodja, je silno poredna postala in moram večkrat druge moje živalske podanike pred njenimi hudomušnimi napadi braniti.

Če ozdravi predstojnik, drznil se bom obiskati Vas, velespoštovaui gospod svètnik, za novo leto, do tačas pa prosim, ohranite staro naklonjenost svojo

Vašemu Visokorodju

hvaležnemu

Vidu Jugu

L. 26. XII. 188.

II.[uredi]

Izvanredno gibanje je danes v navadno zapuščenih lepih čitalničnih prostorih. Narodne gospice okrasile so jih jako ukusno z bujnim zelenjem in lepimi skupinami cvetlic, iznad katerih se ozirajo kipi slavnih Slovencev radovedno na svoje vesele potomce. Iz bližnjega večjega mesta naročena kapela svira jako dobro. Krasotice pričakujejo nestrpno trenotja, ko jim bodo moč po gladkem parketu premikati v taktu drobne svoje nožice, vender nekaj časa mora njih že mesece gojena srčna želja le še želja ostati, kajti ravnokar je na odru pozvonilo, zastor primitivnega gledališča se dvigne in začne se predzadnja vzporedna točka današnje veselice, predstava jednodejanske veseloigre.

Z velikim zanimanjem sledi občinstvo dejanju, a največjo pozornost obrača danes nase prvič nastopivša, ulogo Vlaste igrajoča mlada gospica.

Krasno dekle, tako krasno, da so nanjo še celó druge dame zaljubljeno gledale. Ni čuda, da je tudi dr.Jug ves čas neznano mu divno prikazen opazoval in da je po končani igri iskal režiserja predstavi, svojega prijatelja Trstenika.

„Vlasta te zanima, Vid?“ odgovarja mu Trstenik, ko ga dobi pri kozarcu vina v pristranskej sobici. „Čudno! Štirinajst dnij si že tu in nisi še videl naše učiteljice Serafine Bergerjeve alias Vlaste? Izreden talent sem pridobil našim diletantom, ko sem s pomočjo mene koleginje Milice Zoránove pregovoril po rodu Nemko, da nastopi na našem odru. Seveda, ko naši Germani zvedó, da je šele pred nekaj meseci tu sem prišla druga učiteljica, se nam pridružila, bo krika in togote dovolj! Dobro, da si me naših učiteljic spomnil, moram te jima predstaviti! Opozorim te posebno na Milico in njeno mater, ker zlata sta vredni. Uvérim te, da sem redkokje videl tako ljubeznivih in resnično narodnih žensk, kakor sta Zoránovi. Tudi ti boš še iskal prilike, občevati ž njima. Idiva, a varuj se velikih, temnih, čarnih očij Vlastinih!“

Veselo so po dvorani pozdravljali prišleca, posebno dr. Jug igral je v starih in mladih glavicah nežnega spola važno ulogo, saj je bil še samec, v tem, ko je prijatelja težil že več let zakonski jarem. V sobi tik dvorane poséla je gospôda za mize ter se krepila z jelom in pijačo. Srečno privel je Trstenik pristava do mize, kjer je sedela dr. Jugu že znana soproga prijateljeva v družbi póstarne častitljive gospé in dveh mladih gospic.

Ko zagleda gospa Trstenikova prijatelja, se urno oglasi: „Lepa gospoda, ki zanemarjata naše žensko društvo! A vam, gospod doktor, ne svetujem mojega moža posnemati, ker on smatra vsako veselico kot le njemu v zabavo prirejeno, od nas ženskih pa zahteva, da ga kratkočasimo, mesto da bi on nas!“

„Vidiš doktore, tak je naš zakonski stan! Ves dan sem v paragrafih in zdaj naj bi bil še tistemu paragrafu ponižni sluga, ki me je v jarem vpregel ter naj bi na veselici dvoril lastni ženi,“ govoril je Trstenik s tožno šaljivim glasom ter nadaljeval: „a milostna gospa Zoránova, oprostite najin duet ter dovolite, da predstavim dr. Vida Juga, našega novega sodnega pristava, in tú, doktore! naši učiteljici: gospica Milica Zoránova in gospica Serafina Vlasta Bergerjeva.“

Ker je bil Trsteniku že stol pri mizi pripravljen, pristavil je še jednega za prijatelja in kmalo je bila vsa družba v živahnem pogovoru.

Dr. Jug je bil primeroma malobeseden, vedno in vedno uhajal mu je pogled na krasno družico Vlasto, kakor bi v njenih temnih čarobnih očesih bila skrita kdo vé kaka zagonetka. Odgovarjajoč prijaznim vprašanjem stare gospe, moral je z vsemi svojimi duševnimi silami premagovati nekaj nerazumnega, ki mu je polnilo dušo in mu odvračalo zmiraj pazljivost od druge mizne družbe. In ko je začel ples in se je soba praznila ter so odvedli plesatci i učiteljice v dvorano, zdelo se mu je, kakor bi postalo takrat vse prazno krog njega, kakor da bi luči na lestencih ugaševale in bi vse osobe in stvari naenkrat zatemnele. Prijel je kozarec, a zdelo se mu je, da v čistem rujnem vinu zré živo in ljubo velici temni očesi družice njegove in morda bi se še popiti ne upal božjega darú, ko bi mu zdaj prijateljev glas ne velel: „Spij, doktore! potem greva v dvorano opazovat brhke naše plesalke, kajti če te pustim tu sedeti, dobim ukor od naših plesaželjnih gospic.“

Komaj sta bila nekaj korakov od gospej, položil je Trstenik trdo svojo roko na ramo dr. Juga, rekši: „Vid, zdrami se! Če me moja stara praksa ne moti, si — zaljubljen!“

Strogi preiskovalni sodnik se ni upal prijatelju v oko pogledati, boječ se morda, da bi znal res v njega očesi dobiti potrdilo svoji trditvi. Skušal se je pošaliti: „Motiš se, prijatelj! Ljubezen mene ne pozna in jaz nje ne. Priznam, da imata očesi Vlaste neko čorobno moč, a samo za čas, ko zreš v ta krasna bisera. Verujem tudi rad, da bi ju znala poetiška duša opevati in njeno lastnico obžalovati, a po mojih žilah kroži hladna kri jurista! Ne boj se torej zame!“

Ker ni hotel pristav slediti Trsteniku, ki se je zgubil „kibicirat“ v drugo sobico, kjer so doktor Pavlovec, dr. Urek in beležnik Zvijač že hladnokrvno za igralno mizico „pagate“ napovedovali, naslonil se je pri oknu ter opazoval plešoče vesele pare. Zdaj je v valčku poletela mimo njega Serafina s svojim plesalcem, a za hip ujele so se njune oči. In ni se mogel ločiti dr. Jug od dražestne podobe! Njega oko sledilo je povsod vitko plesalko v beli obleki, ki se je prelepo ulegala po krasno vzraščenem životu. Črni lasje so se na glavi v krono spletali, a lice, katero so rudeče male ustnice krasile, bilo je belo kot alabaster. Za pasom je imela šopek svežih šmarnic in zdelo se je doktorju, da vidi gozdno Vilo.

Valčka bilo je konec, plesalci so jeli po dvorani se šetati in tudi Vlasta ali Serafina pustila je svojega plesalca in se pridružila Milici, ki se je sprehajala z mladim veletržcem Burešem, v čegar hiši je stanovala z materjo in koleginjo svojo.

Tudi dr. Jug se pridruži učiteljicema, ki ga karata, da ni plesni in je pustil več gospd in gospic sedeti. Skušal je svojo krivdo popraviti ter prosi Serafine četvorke, a bila mu je obljubljena šele tretja, ker je bila za prvi že angažovana.

„Oprostite vprašanje, cenjena gospica, kje ste se tako dobro mojega materinega jezika priučili, ker rečeno mi je bilo, da ste trda Nemka?“ vprašal je dr. Jug Serafino, ko sta se uvrstila mej druge šetajoče pare.

„Dà, Nemka sem, a v Gradcu na učiteljišči sem se prostovoljno učila slovenščine in ravno temu znauju imam se zahvaliti, da so me po dovršeni skušnji semkaj poslali. A hvaliti nikar, gospod doktor, mojega znanja, kajti ravno nasprotno moram priznati, da čutim šele tukaj pomankljivost njegovo in jo skušam popolniti s pomočjo ljubeznive svoje koleginje Milice.“

„Vender, gospica, kar sodim po Vaši predstavi Vlaste, bi le želel, da bi i moje rojakinje tako čisto in gladko govorile svoj materini jezik, kakor Vi.“

„Laskanje, laskanje, gospod doktor!“ rekla je še mlada učiteljica, priklonila svojo krasno glavico ter v mazurki s poprej že angažovanim gospodičem pohitela po dvorani.

A očesi, čarobno temni, veliki očesi sledili sta dr. Jugu po dvorani, po sobah, ko kotih, povsod, kamor se je obrnil. Zdelo se mu je, da mu bliščita povsod nasproti in na uho so mu kot šumenje bistrega vrelca doneli melodični glasi rudečih ustnic ter objemali mu vse čustvo, kot neka čudna opójna pijača polnili njegovo dušo. Govoril je s tem in onim, predstavljali so pa tu in tam, a le telo njegovo gibalo se je mej občinstvom, duh pa mu je blodil kdo vé kje!

Drugi dan je premišljeval, kako je čas do tretje četvorke prebil, a temna, neprozorna zavesa krila mu ga je, ni se zamogel spomniti, kje je tačas hodil, ne s kom in kaj je govoril. Zaključil je svoje brezuspešno premišljevanje ter izvajal iz lastne skušnje posledico, da zamore popolno normalen človek prebiti nekaj ur v društvu, ne da bi se znal spominjati svojih dejanj ne ljudij, s katerimi je občeval.

„V Gradcu stanoval sem pri vdovi višjega uradnika. Morda Vam je znana, gospa pl. Freuenstein, ima tudi hčerko, ki je učiteljišče obiskovala?“ vprašal je moj četvorko dr. Jug svojo plesalko.

„Dobro, gospod doktor, saj sva z Ido sošolki!“ odgovori Serafina.

„Po opravku prišel sem tu in sem k Freuensteinovima damama. Nekoč slišim gospico Ido govoriti slovenski s služkinjo. Presenečen sem bil, da zna i ona moj materini jezik ter jo vprašam, zakaj da z menoj nikdar slovenski ne govori. Natančno se spominjam, z nekacim neutemeljenim nasprotstvom mi danega odgovora: „Znam slovenski, a ne govorim z nikomur slovenski, kdor zná moj materini jezik! Tu li Vam na ljubo, gospod doktor, ne bom svojim načelom nezvesta!“ Molčal sem in pustil ji očividno njeno sovraštvo do nas Slovencev, ter le želel, da bi i naše dame hotele tako ravnati.“

„Gospod doktor, tacega odgovora sem si bila od Ide svesta, saj ona je iskrena Nemka, bivša predsednica našega ženskega društva „Germanije“ na učiteljišči.“

„Kaj, „Germanije“ ste se i gospice pripravnice oklenile v Avstriji?“

„Ne sodite preurno, mislim, da nismo ničesar zagrešile v našem početji! Pa saj tudi strah pred profesorji in nekatere še nam prevročekrvne sošolke so storile, da se nismo zamogle v tolmačenji načel našega društva zediniti in pokopana je bila kmalo „Germanija“ v največjo žalost Ide.“

„Spoštujem vsak narod, gospica, a odobravati društev ne morem, kojim je smoter škodovati drugim­ narodnostim in izvestno vél je i po „Germaniji“ takov strupen duh! Posebno pa še celó društvo pripravnic, več ali manj prihodnjih učiteljic našega slovenskega spodnjega Štajerja, moram popolno obsojati, saj kál, katero take germanske učiteljice nežni slovenski deci v srca sadé, škodovala je že grozno razvitku in svobodi domovine moje!“

Kakó je bil lep dr. Jug, kakó se je razvnel, kak plemeniti žar sijal mu je iz očij, ko je obsojal početje mladih germanskih glavic. Pri nas si svoj kruh iščejo, mislil si je, ubogi, ponižni in pohlevni Slovenec jim ga dobrotno daje, v hvalo mu pa ponemčujejo deco njegovo! Znal je, da ima pristno Nemko pred seboj, a hotel jo je izzvati, hotel vedeti mišljenje njeno; krčilo se mu je srcé strahu, da i to krasno čarobno telo skriva sovraštvo do njegovega roda ...

Reditelj četvorki zapovedaval je kričečim glasom, a čeprav je skozi očala metal strupene poglede po nekaterih nespretnih plesalcih, vse ni nič pomoglo, zavožena je bila podoba in srda rohnéč veleval je zopet svojim porednim podanikom stopiti v vrsto. In dobro je bilo to, saj ni bilo časa druzim opazovati dr. Juga in njega molčeče plesalke. Rudečica zalila je njeno belo lice, ko je njen plesalec tako negalantno obsodil zaspalo „Germanijo“, beli zobki utisnili so se v spodnjo ustnico, a njeni očesi sta še večji postali ter radovedno merili vojevitega nasprotnika. A za nekaj trenotij reče smehljaje: „Gospod doktor, seveda moram Vaše narodno prepričanje spoštovati, če hočem, da boste i Vi mojemu pravični.“

„Oprostite gospica,“ odgovoril je Vid nekako težko, „pozabil sem v naglici, da imam zastopnico nemškega naroda pred saboj, in v politiki sem nekako brezobziren, še celó ženstvu nasproti, kar pač ni vedno previdno. A Slovenec sem z dušo in telom, ponosen sem, da zamorem i jaz po svoji moči skrbeti za srečo svojega roda. In ker vidim, da ravno pri nas ni vse takó, kakor bi moralo biti, da je žrtvenik narodnosti naše radi indiferentizma lastnih mojih rojakov vedno bolj in bolj zapuščen, je i mene neka nestrpnost prevzela do vsega, kar se mi vidi v škodo in pogubo našo ... Nesrečen je moj rod, nesrečen, tú ga tlači nemški, na jugu laški jarem. In jaz ljubim ta mali od vseh teptani in v sužnost ukovani, ubogi rod moj, tembolj ker je nesrečen!“

Zdaj začele so se one podobe četvorke, ko je trebalo biti pazljivim, da bi še večje zmešnjave ne nastale, kakor so ravnokar bile.

Četvorka je bila končana in dr. Jug popeljal je svojo plesalko na njeno prošnjo h koleginji, ki je odhitela v sobo k svoji materi.

Ker je danes dr. Urek z nenavadno gromovitim glasom vedno svoj bojni klic „kibic, tiho!“ ponavljal, se je i Trstenik kibiciranja naveličal ter se je raje pri ženi svoji in gospej Zoranovi pripravljal na najtežji rigoroz, kakor je nazival ples s tem, da je marljivo praznil čašo svojo. Radostno je pozdravil dr. Juga, ter mu napil po dijaški navadi. „Vivat praeses!“ oglasi se trojica starih filistrov: dolgi dr. Urek, okrogli dr. Pavlovec in suhi Zvijač, ki so se pri igri sprli ter zmetali karte v kot, a se složno podali iskat družbe lepe gospé Trstenikove. „Vivat concentratio!“ zapovedoval je izvoljeni stoloravnatelj ter s pripomočjo neokretnega dr. Ureka pristavil še jedno mizo k svoji, kamor so poséle stare glave. „Silentium!“ velel je zopet omizju. „Initium fidelitatis! Doktor Jug, kontrapunkt! Začnem veleslavni komers in pozdravljam dame! Pije vsak, kar ima!“ In bili so dobre volje vsi, razven učiteljice Bergerjeve in kontrapunkta Vida, kojega je pa kmalo stoloravnatelj nadomestil z dr. Urekom.

Dr. Jug sedel je večinoma molčé v veseli družbi, po glavi pa mu je rojilo sto in sto mislij. In greh so take misli, pravila mu je vest, grešiš, če ne izruješ hitro poželjenje svoje iz svojega srca. Kje so tvoji uzori, kje mladostne sanje tvoje o domovini in jeziku tvojem? Prisegal si na prapor, kjer se bliščijo zlate besede: „vse za narod in dom slovenski!“ — a zdaj hočeš zatajiti svoje najsvetejše načelo, hočeš upogniti čustvo svoje in sebe Nemki, hočeš, da ona s taboj gospodari, da ti veleva ljubiti njo nad narod slovenski ter njej in njenim nazorom pokoriti prihodnjost svojo in mogočih potomcev tvojih! In za poljub, za osladno življenje, za prijazno besedo, za ljubezniv pogled ženske hočeš izdati vse, kar si v dolgi dôbi let spoznal za pravo, za resnično, hočeš v dosego svojega poželjenja usmrtiti pošteno tvoje slovensko srce!

A srcé, vroče mlado srcé, je trepetalo in bojevalo se s trudno glavo ter bolestno zdihovalo: „Brez nje, brez nje ni mi več življenja!“

III.[uredi]

Čas beži hitro. Dr. Jug se je že popolno udomačil v mestecu. Obiskaval je često Zoránovi ter v njuni družbi preživel srečne ure. Navadno prišla je tudi Serafina iz svoje sobe ter z iskrami njenega duha množila zanimivost duhovite zabave. Pristav ni vedel, bi se li bolj čudil bistroumnosti in duhovitosti učiteljic ali goreči narodni zavednosti in omiki gospe Zoránove. V malem mestecu se ni tako družbe nadejal, zatorej je tudi porabil vsako priliko, ki mu je omogočila posétiti ljubeznive dame. Nazori njegovi so se skladali z onimi Zoránovih, a največje nasprotstvo domoválo je v glavi Serafinini. Kar je Milica imela za pravo, bilo je koleginji njeni napačno in često smejala sta se posétnik in gospa na­ čelnemu boju dveh duhovitih glavic. Milica bila je bolj tihega značaja, a vsaka njena beseda bilo je zlato in govorjena prepričevalno iz plemenite slovenske duše. Serafina bila je živeja, prirojena jej je bila ročnost v zagovarjanji svojih mislij, tudi ona je vse svoje trditve dobro dokazovala, vender sta si bila ravno radi teh dokazov z Vidom, trezno mislečim pravnikom, vedno v nasprotji. Kadar sta jo Milica in pristav razsrdila, kar se je često zgodilo, odšla je ponosno v svojo sobo, a nje srd ni bil dolgotrajen, gospa jo je poklicala in zopet je vojevito prišla na bojišče. Kolikrat je moral bíti dr. Jug trd boj s Serafino, častilko Lessingovega „Nathan-a“ ter zagovornico Slovanom sovražnega židovskega roda! Dokazoval jej je z največjo bistroumnostjo, kakó i njega rod neposredno bijejo krivonosci, a vse bilo je zaman, učiteljica Nemka zagovarjala je Semite in jim s svojega stališča slavo pela.

Nekoč, ko je bil pogovor o nekem, v mestecu živečem krščenem židu, ki si je pridobil že mnogo lovorik na polji zakonske nezvestobe in ga je dr. Jug zagovarjal, menèč, da krivdo njega nevrednega življenja deli lastna žena, ker mu ni dôma in sebe znala priljubiti, je svoj spol zagovarjajoča Serafina vzkliknila:

„Oj, vi morda mislite, da mora žena svojemu lastnemu možu koketa biti? Če se milostnemu zljubi piti čarodejno pijačo Circe, naj soproga skrbi, da jo v lastni kupici domá dobi? To zahtevate vi, gospod doktor, od žene!“

A napadenec je hladnokrvno odgovoril: „Gospica, ne vidim nikacega zločina v tem, ako bi to zahteval.“

Srdito ga je Serafina pogledala in obmolknila, a zdaj jej je prišla gospa Zoránova na pomoč, mislila je i ona jedenkrat dr. Jugu orožje iz rok izviti, sosebno, ker sta si bila radi točke „ženska emancipacija“ često že navskriž in rekla je:

„Dobro, gospod doktor. Vender meni, kot udovi in materi, morate priznati, da žena ne more samo ljubica biti, temveč tudi mati. Če pride pa čas, ko jej lice žari in ji polni dušo skrb za drugo bitje, kaj pravi ta čas vaša teorija?“

Seveda se je temu mogočnemu argumentu moral dr. Jug udati in ponižno je dejal: „Potem, milostna, nehata v zakonskem življenji se popolnjujoči in jednako razdeljeni sestri: pravica in dolžnost; pravica je ta čas samo na ženski, a dolžnost na moški strani. Žena, kateri so morali na povelje rimskih konzulov liktorji največjo čast izkazovati, ima brezpogojno vladarstvo v svoji državi, mož jej je suženj, živeti mora kot svetnik, biti jej mora zvest do skrajnosti. Kdor tako ne dela, ne zasluži življenja!“

Za hip so vsi utihnili, a že se je oglasila Serafina: „In vi, gospod doktor, vender zagovarjate moža, ki ima kopo svojih zakonskih, a še več ne­ zakonskih otrok. Čeravno je židovskega pokoljenja, vender bi v takem slučaji jaz ne poznala milosti ž njim.“

„Prav, gospica, na vešala ž njim! Ker ste pa tako krvoloka, reciva: kaj pa zasluži oni, ki ima krasen dom, v katerem bivajo muze, ki ga ljubijo nad vse in ki iztezajo željno za njim svoje roke, ki ga razveseljujejo s svojimi glasi, svojimi pesmimi, a on se vender ne meni zanje ter išče le opojne pijače tujih Circ? In stvarnik mu je dal srcé, zapovedal mu ljubiti dom svoj, muze svoje, jezik njih nad vse, na katere ga veže božja in naravna postava, in vender žrtvuje vedno le tujim bogovom denar, čast in podeljeni mu razum!“

„In politicis, gospod doktor, je stvar celó drugača, tu ne velja povelje konzulov, tu veleva vsacemu postavno zajamčena svoboda duha in nagon storiti to, kar je spoznal za pravo.“

„Dobro, a nagon smatram jaz za krv, rodno krv! Kdor se pa odtuji svojemu rodu, svoji krvi, je izdajica in zasluži vešala!“

„Vsa čast, gospod doktor, Vaši urni sodbi, a dvomim, da lastni Vaši rojaki tudi tako mislijo, saj opazila sem tu v mestu že često, kako spoštujejo Slovenci jezik svoj in v prvi meri ravno oni, kateri, mislim, so voditelji ali bi morali biti tukajšnje slovenske stranke.“

Zoránovi sta se spogledali; dr. Jug je nekoliko zarudel, samo hipno, a to je bilo dovolj Nemki; spoznala je, da je nje pušica zadela Vida v srce.

Razven nekaj zimskih in sem ter tje jedne dijaške veselice o velicih počitnicah dremal je ves slovenski živelj. Da ni bilo nekaj narodnih učiteljev v okolici, zaspalo bi bilo zvečine slovensko gibanje v mestu. Čitalnica je bila samo o veselicah središče vsega narodnega gibanja, sicer pa so hodili narodnjaki vsak svojo pot. Za čitalnico se je le malokdo brigal. Na bralni mizi je bilo sicer precej slovenskih in nemških listov razgrnenih, a bralci so bili le bolj redki. Nedostajalo je čustva za vkupnost vsega naroda; zanimanje za narodno stvar je le časih obudilo se, ni pa bilo intenzivno. Člani so nosili časopise iz Čitalnice na svoj dom; slovenske liste je bilo še najlaglje dobiti, ker so se vsi trgali samo za nemške humoristične liste, naj so bili še tako slabi. — In kakor s Čitalnico bilo je z vsemi drugimi društvi. Nedostajalo je iskrenega, iz duše izvirajočega navdušenja in zato je vse le dremalo in vegetiralo slabotno, skoro nečastno.

Zoránovi in dr. Jug so se vsega zavedli v jednem hipu, a tudi Serafina je instinktivno to slutila. Zato je sedla h klavirju in jela prebirati tipke izvrstnega instrumenta. Njena igra je kmalu obudila pozornost poslušalcev. Igrala je Chopinovo Des-dur-nocturno, sedela pa takó, da je dr. Jug videl le hrbet njen, krasno kito las in sem ter tje malo finega drobnega lica. „Kakó je krasna!“ mislil je doktor, ko je slušal divne glase v srce segajoče melodije; in zdelo se mu je, da izliva ona v te glase vso dušo svojo, vse svoje mišljenje, da ga vabi v neznane njemu rajske kraje, kjer narodi ne bijejo krutega boja za svoj obstanek, kjer vlada neskaljena plemenitost in ljubezen.

„Kakó je krasna!“ mislil je zopet. „Čeravno je videti le nekaj potez njenega života, slutiti bi moral vender vsakdo, ne da bi zrl v čarobni očesi mlade deve, da biva v njenem telesu ponosna duša.“

Igralka prešla je jako spretno iz nocturna v znano slovensko pesem in zdaj zazvoneli so srebrno čisti glasi mehkega soprana po sobi. Imeli so čarodejno moč, objemali poslušalce, a dr. Jugu silili so takó silno, takó milo v srcé, da se mu je zdelo, kakor bi mu razodevali skrivnost mladega njega ljubečega srca. In ko se je želja:

„Naj moj duh te zopet vidi,
Zlata zvezda srečnih dnij“ —

v neznano tožnih, koprnečih glasih iz prsij izvila, ter so še po sobi tihi glasi vibrirali, ozrla se je pevka po začaranem svojem malem občinstvu in ko se jej je nekaj svetlega, kristalnega v očesu dr. Juga zasvetilo, se je skrivno nasmehnila in zrla srečno na slonokostne tipke, ki so se oglašali v burno igrani Lisztovi taranteli ...

Takó so dr. Jugu mirno minevali dnevi, a je videzno mirno, saj pozno v noč svetila mu je luč, on pa hodil je nemirno sem ter tje po sobi ter bíl boj s svojim srcem, borila sta se v njem dva čustva, ljubezen do naroda in do tujke.

Prijatelje, stariše, vero, vse, vse dal bi bil še pred kratkim za narod svoj, a zdaj naj bi pokopal svoje uzore in postal suženj v svojem mišljenji in dejanji tujki Nemki, ki njega rod krivično in malo ceni, morda še celó črti! — očitala mu je pamet.

Srce pa čakalo je komaj trenotja, da zopet vidi in sliši devo Nemko.

IV.[uredi]

V predvečer velikega semnja postavili so trgovci svoje, iz lesenih desk in iz plaht sestavljene prodajalnice na trgu ter radi varnosti polegli po vozovih zanje. Okoli jednajste ure pripóje več fantinov krog „vogala“; s hripavimi glasovi prepevajo nemške zabavljice slovenskim okoličanskim prodajalcem. Posebno glasan je mlad meščanski sin, ki je imel radi pretepanja že večkrat priliko seznaniti se s sodišča notranjimi prostori; kot besen je kričal: „Wo seid's, ihr windiscben Hunde? Heraus mit euch, dass wir euch den Weg zeigen; wir brauchen keine windischen Hungerleider in unserer deutschen Stadt!“ S palico je tolkel po šotorih in deskah ter se tú in tam ustavil, kjer je vedel, da je kak slovenski trgovec. Iz nekega šotora se oglasi moški glas, ki velí razgrajaču, naj miruje in ne budí mirnih, poštenih ljudij. A ravno tega si je želel surovež ter začne na nečuven način psovati svojega dobrodušnega svarilca. Ko nemški fante ne odneha niti na ostrejše svarilo, skočita hlapec in njegov gospodar raz voz, da ga preženeta. Ko pa je začutil razgrajalec na svojem lici moč žuljeve slovenske roke, zapustila ga je vsa razsodnost; pograbil je nož in ga zabodel trgovcu v prsa. Ljudje so prihiteli na pomoč in izročili pretepača sodišču.

Jedva je dr. Jug prestopil zjutraj prag svoje pisarne, že mu naznani sodni sluga, kaj se je primerilo in kakega tička ima v varstvu. Doktor Jug ukaže privêst predenj razposajenega fantalina. Nekoliko trenutkov pozneje stoji pred njim znani mu razgrajalec in še predno ga more sodnik ogovoriti, zadere se nemškutarček z vso tisto slovečo predrznostjo, ki odlikuje to sprídeno vejo človeškega zaroda: „Ich verlange vor einen deutschen Richtern kein Vertrauen babe.“ — Tolika predrznost iznenadila je dr. Juga, a vender ni nesramniku rekel ni besede, ampak le slugi ukazal, naj odpelje fantiča zopet v zapor ter mu da tri dni časa, da se iztrezni. Celo nemškutarskemu pisarju, ki je časih rad popival in se bratil z obtožencem, zdelo se je dobro, da je nemškega fantiča zadela zaslužena kazen.

„Tak je sad nemške vzgoje in omike,“ mislil je pristav stoječ pri oknu in gledaje po trgu vrvečo množico: „Kako bi vender Serafina zagovarjala nemčurskega zločinca, ki se bo zdaj morda celó narodnim mučenikom prišteval?“

V tem je vstopila služkinja Zoránovih ter oddala Vidu novine, katere je izposojeval Milici; iz časopisa gledalo je pismo. Urno razreže zavitek, v roki ima več drobnih šmarnično duhtečih listkov s podpisom: Serafina Berger. Odslovil je služkinjo ter se obrnil v stran, da bi zapisnikar ne videl zarudelega njegovega lica. Za kupom zakrivajočih ga debelih aktov sedé pri svoji mizi čita:

„Velecenjeni gospod doktor! Po naključji je tačas, ko vam je gospica Milica vrnila časopise, pri meni zaostala jedna številka, katero Vam zdaj jaz hvaležno vračam, proseč, da zamudo blagovoljno oprostite.

Rada bi porabila to nepričakovano naključje v pojasnitev nake zmote, v kar bi težko še kedaj priložnost imela. Če sem to tudi posreči, seveda ne vem. Vender hočem vsaj poskusiti, ker zame ni mučnejše in težje misli, nego zavest, da me kdo krivo sodi. Da me Vi, gospod doktor, krivo sodite, sklepam iz nekateiih Vaših trditev in izjav. Hotela sem to zmoto že davno pojasniti, ali nekaj me je zadrževala moja boječnost pred pisano besedo (a ustmeno ni priložnosti v to), nekaj pa sem premišljevala in ugibala, katera mojih izjav Vas je k sklepu dovela, da jaz „Slovence krivo in malo cenim.“

Uzroke imam, čuditi se Vašemu mnenju o meni, ker mojemu mišljeuju ni ničesar bolj tuje, nego preziranje tujih narodov in jaz nič bolj ne zaničujem kot nestrpnost, bodisi potem narodnostnega ali verskega izvôra.

Da sem Vaši trditvi — ker živim mej Slovenci in poučujem slovensko deco, moram i jaz kolikor moč svoje mišljenje asimilirati mišljenju Vašega naroda, če hočem biti prava učiteljica izročene mi dece — oporekala, je bilo pač naravno, in tega mojega oporekanja vender niste mogli smatrati za zaničevanje ali malocenjenje Vašega roda! Bi li Vi, če bi mej Nemci živeli in zanje še toliko spoštovanja čutili, Vaš narod zato manj ljubili?

Po rojstvu in po odgoji sem Nemka. Moj materini jezik ljubim, kakor mora vsak človek — zavedno ali nezavedno — ljubiti tisti jezik, v katerem se je od prvega trenotja zavedanja učil svoje misli in občutke izražati. Ta ljubezen do materinega jezika ni kaka zasluga, ona je naravna potreba in sila, ki se ne ukloni nikakemu vplivu. Prav tako pa ne smatram onega brezmejnega narodnega navdušenja, kakeršno je dandanes povsod na dnevnem redu, za posebno čednost, ker mu sledi skoro vedno popolnoma neopravičeno zaničevanje druzih narodnostij. Ono ni ničesar druzega, kakor neka drugačna, splošnejša oblika egoizma, tega v človeški naravi osnovanega nagona samozdržbe, ki posameznike kakor narode sili ohraniti v vednem boji za materijelne in duševne zaklade svojo individualiteto.

Da bi bil ta boj mej posamezniki in malimi skupinami opravičen in pravi, ne morem verovati. Kaj bilo bi pravo in pametno, tega ne vem; in če bi celó o tem imela konkreten vzor, ne vem, na kak način bi ga zamogla izvesti. Kolikor jaz spoznam in mislim, bi moral imeti vsaj vsak posameznik in vsaka skupina jednako mero zajamčenih pravic za obstanek in torej tudi za boj, — Če so že mir, prijateljstvo in ljubezen nemožne reči.

Tako sem vedno mislila. Nikdar mi ni na um prišlo, zaničevati kak narod in kolikor se zamorem spominjati, bilo je moje srce na strani onih, katere sem videla tlačene. Da sem pa na svoj narod ponosna, da sem in ostanem Nemka, je posledica naravnega zakona, ta pa tudi veleva, ljubite se vzlic načelnim narodnostnim nasprotstvom, saj ljubezen ne pozna politike. Kako torej bi mi bilo kedaj mogoče, izraziti misel, da črtim Slovence!

Ne vem, če sem Vas, gospod doktor, prepričala, da sklep, katerega ste si iz Vaših predstav napravili, a kojega mi do danes še niste naznanili, se z resnico ne strinja. Če pa iz pravega sklepa neresnica sledi, izvaja se vender iz tega, da so i premise morale biti neresnične.

Ne opraščam se, da sem Vas, gospod doktor, silila čitati moj zagovor, ker to je bilo moje pravo.

In morda priznate, gospod doktor, da me je želja vodila biti odkritosrčna, resnična.

S spoštovanjem

Serafina Berger.

L. 19./V 189.“

Jedenkrat, dvakrat, desetkrat prebral je dr. Jug to izpoved učiteljičino, beseda za besedo vtisnila se mu je tako živó v spomin, da se mu je zdelo, da sliši iz aktov, iz časopisov, na cesti, v uradu in domá povsod melodični, ljubeznivi glas lepe deve, ki je pa pismeni izpovedi pridejala še stavek, ki mu je silil kri v glavó in srcé grozno vznemiril „Da sem in ostanem na svoj narod ponosna Nemka, to pač sledi iz naravnega zakona, ta pa tudi veleva, ljubite se vzlic načelnim narodnostnim nasprotstvom, saj ljubezen ne pozna politike.“

In srcé je tako prepričevalno, zapeljivo šepetalo: „Kaj boš modroval in sodil še celo svoja najplemenitejša čuvstva s stališča pameti! In pamet, kaj bode ta starikava povsod že v kot potisnena ženica proti mlademu Bogu ljubezni? — Ljubezen tvojo ulilo ti je v srce božanstvo in to izvestno noče, da bi ti bil nesrečen! Pij, pij iz čaše sreče spolnjujoč tako pravi namen svojega življenja!“

Pamet pa je trdó govorila: „S sofistiko se duha le za kratek čas omami, stadij dozdevne iluzije o večni sreči ne traje dolgo! Ko jaz zopet zavladam, izpremeni se vse, a mene se drži trpka, gola resnica, kateri sledi dolga, dolga dóba bridkega, brezuspešnega kesanja. Jaz v ljubezni ne poznam kompromisa! Žena Nemka, čeprav prijazna slovenskim težnjam, dá tvoji hiši nemško lice! In ti kot tvoj rod, imata prirojeno, a pogubno lastnost asimilacije z življi druzih narodov! Služkinje, znanci, prijatelji bi tvoji ženi Nemki dvorili in služili v njenem materinem jeziku in še sam bi sčasoma že iz navade pozabil v domu svojem slovenski jezik. In deca tvoja!? V právu leži ti odgovor, kateri bil bi njih materini jezik. In ti bi molčal in trpel, postal bi če ne izdajica i sam svojemu rodu, vsaj indiferenten. Tak Slovenec pa stori često v svoji nezaslišani ležernosti še več v pogubo naroda, nego odkrito delujoči odpadnik! Izruvaj prej kot môči iz srca črva, da ne napravi globljih nelečljivih ran!“

Veliki očesi Serafinini sta radovedno, nekako vpraševáje gledale dr. Juga pri posétih, a ta je bil videzno neizpremenjen in dvorljiv kot zmiraj. O vzprejemu izpovedi ni zinil besedice, ker si je mislil, da bi bilo pisateljici neljubo, če bi zvedeli Zoránovi o tej stvari. Le ko mu je po prvem posétu pri slovesu podala Serafina drobno roko, čutil je kakó se jej trese. Obdržal jo je malo dalje v svoji desnici, nego navadno, stisnil jo nalahko in zdelo se mu je, da mu je lahek pritisek njenih finih prstkov ljubko odgovoril.

Kaj je hotel odgovarjati gospici na njeno pismo? Saj je moral priznati, da njeno mišljenje ni nepravo, a pisati to, kar mu je srcé sto- in stoterokrat naročevalo, mu pa hladnokrvna naráv ni pripuščala!

Prekrasna mesečna noč je bila, ko se je dr. Jug vračal s kolodvora, kamor je spremil svoje znanke k vlaku, ki jih je za binkoštne praznike odpeljal za nekaj dnij v Gradec.

Narava odela je svojo najlepšo obleko. Vse je dihalo novo življenje; prelepa vigred pomladila je séči in drevje ter pripravila svojim, iz tujine se vrnivšim drobnim pevcem zelen gaj in log. Na nebu so svetile zvezdice ter se zrcalile kot biseri v šumeči Dravi. Obsevani od blede lune, bili so vali mogočne reke v krasni noči kakor srebrni. Prišedši do nizkega griča, naslonil se je dr. Jug na leseno cestno ograjo, ko je začul iz bližnjega graščinskega gostega gaja srcé topeče melodije pojočih slavcev. Tiho so gostoléli, milo prosili, globoko iz drobnih prsij so kipele goreče pesmi, da se je bati bilo, da bi pevcu nagloma ne počilo srcé. Tudi poslušalcu je žila hitreje bila, saj so mu slavčeve pesmi segale globoko v srce. Slavec pa je pel in pel, njega začetkom otožni glasi krepili so se in naraščali ter končavali v vriskajoči radosti, kakor bi naznanjali zmagotarju v neizmerno lepi pomladni noči in skrivne ljubezni drhteče srce slikalo mu je živo ono zôrno dekliško lice pred oči, ki je pri slovesu skozi okno kupéja takó tužno na njega zrlo, kot bi hotelo reči: „Kako mi je težko slovo od tebe, ti čudni, ljubi mož!“ in klanjala se je tačas vroča glava dr. Juga njegovemu srcu, zmagoval je zopet jedenkrat Amor krutega sovražnika: pamet národnega moža!

Serafina obiskala je v Gradcu svojo sošolko Ido pl. Freuenstein ter od nje izvedela marsikaj­ zanimivega iz življenja dr. Juga, ki je več let pri njeni materi stanoval.

Bil je sin kmečkih starišev. Izvanreden njegov talent pridobil mu je po prebitih bridkih urah ubozega slovenskega dijaka na vseučilišči mogočnega zaščitnika v nekem bogatem češkem vitezu, umirovljenem dvornem svètniku. Potoval je po dokončanih študijah ž njim križem sveta. Čudili so se v Graških krogih, da ni šel dr. Jug mej diplomate, saj pri njegovej nadarjenosti in protekciji obetala bi se mu lepa karijera. Sploh pa bil je dr. Jug po ldini sodbi „tiha voda“ in energičen Slovan, katerega se je treba bati. Tudi za ženstvo, kakor je menila, ni­ imel ravno velicega spoštovanja, pač pa pristavila je bivša predsednica „Germanije“ bil je dr. Jug v obče priljubljen in marsikatere trde Nemke skrivni ideal ...

Zvečer, ko so se sorodniki Bergerjeve k počitku podali, svetila je še dolgo v noč luč v sobi Serafine, ki je vestno beležila v svojem dnevniku besede sošolke o dr. Jugu in še druge skrivnosti, ki so težile njeno mlado srce.

Čitati je bilo mej drugim: „... Ljubim ga, ljubim neizrecno, a vender ne vem, kaj mi ga odtujuje! Često mislim, čutim, da i on mene ljubi in kakó sem srečna tačas v tej zavesti! A pridejo trenotki, ko mi vse njegovo vedenje pravi, da ne bo nikdar iz njega ust prišla beseda, ki bi mi razkrila ljubezen njegovo in tačas menim, da mi brez njega ne bo več živeti! Po ušesih mi zveni njega najljubša pesem, tudi jaz koprneče kličem:

„Naj moj duh te zopet vidi,
Zlata zvezda, srečnih dnij!“

On, on mi je ta zlata zvezda mojega življenja!“

Dr. Jugu zdeli so se silno dolgi dnevi, a še daljše noči za binkošti. Težko je čakal trenotja, ko bode zopet mogel gledati krasno lice svoje „zlate zvezde“.

V.[uredi]

Lepe so visoke goré, lepi črni lesôvi, dóli in planine, lepi so grmeči slapovi, modra jezera slovenske domovine in lepo je peneče adrijansko morjé.

A lepši so vinorodni holmi in bribčeki, s trto nasajeni bregovi, cvetoči gaji, logi in dobráve, senčnati vrti in hladni, šumeči gozdi, razprostrano zeleno polje in s cvetjem posute livade širnih slovenskih ravnin!

Solnce je za lepe poletne nedelje močno pripekalo, ko so napravljali čili konjiči, vpreženi v lahke kočije, s svojimi urnimi kopiti cele oblake prahú po cesti. Solnčniki so sicer gospe in gospice nadležnega gosta branili, a dr. Pavlovec, dr. Urek, Zvijač, Bureš, Trstenik in nadučitelj Tonček iz bližnje vasi, ki so se k damam po kočijah razvrstili, spuščali so mogočne oblačke svojih viržink, kub in portorik ravno pod nos svojim vizavíjem, kakor da je bila dana parola, danes je krasni spol pošteno nakaditi. Sosebno dr. Urek je s smodkami, podarjenimi mu od Bureša, le-tega gospej v umetnih dimnih valih skušal dokazovati, da je vse življenje razven dobre smodke, dobrega pagata in kupice dobrega vina le dim, prazen nič. Beležnik Zvijač dokazoval je zopet lepi gospi, da je življenje res le dim. V kratki dobi let zgubi se poželjenje po užitku in veselju, zatorej je porabiti ure, katere je narav človeku dala; izpije naj vsak do dna kupico življenja, če hoče iz tega dr. Urekovega dima si kaj priboriti, po čemur mu srce koprni. Četrta v prvi kočiji, Milica, pa je molčala, a njeno oko se je veselilo darov, ki jih je Stvarnik po krasni okolici raztresel.

V drugi kočiji sedeli so: gospa Zoránova in gospica Tilika Trtnikova, hči veleposestnika, kateri je danes povabil svoje znance v klet v svoj vinograd „Pasjek“. Nasproti njima sedela sta dr. Pavlovec in Trstenik; slednji razkladal je svoji tovaršiji, kako bodo to leto Slovenci pri volitvah v mestni zastop zmagali ter že našteval z gotovostjo, za koliko glasov propadejo nemčurji. Ironičnega nasmeha gospé Zoránove in Trstenika pač ni videl, saj je bilo sploh znano, da se na dan volitve iz svoje pisarne ne upa in le plašno izza kulis, to je zastorov svojih oken opazuje volilsko gibanje na cesti. A molčali so in gledali velike po Dravi dalječ doli na Hrvatsko plavajoče splave lesa, ki so se ravnokar prikazali mej zelenimi otoci široke vode.

Tretjo in zadnjo kočijo zaséli sta gospa Trstenikova in Serafina, njima nasproti sedel je desetletni Milan, sinko prve, in dr. Jug, a vozil jih je sam Bureš, k njemu pa je prišel nadučitelj Tonček, s katerim sta se spravila v svojih pogovorih zdaj nad konje, zdaj nad ljudi, zdaj nad trtno uš, zdaj nad peronospero, zdaj nad slabe letine, zdaj nad kleti v goricah, kjer se še dobro staro vino dobi; razkazovala sta pa tudi gospici Serafini in dr. Jugu idilično okolico in imenovala griče in holme in iz zelenja blesteče cerkve, gradove in vasi na štajerski in hrvaški strani.

Vozili so se že dobri dve uri, ko se ustavijo na prostranem dvorišči velicega posestva. Iz hiše, iz hleva in druzih gospodarskih poslopij prihitelo je več hlapcev, ki so pomagali izprezati konje. Gospoda je pozdravila gospodinjo, ter se napotila po stezi mej cvetočimi sadnimi vrti v hrib. Kmalu so hodili po vinorodnem bregovji, kjer so kot v pozdrav v lahnem vetriču trsi pripogibali svoje žlahtne liste. Sredi duhtečega belega cvetja sadnih dreves pozdravljal je beli dôm svoje obiskovalce. Na mali zeleni trati postavljena je bila pred kletjo dolga z belim prtom pogrnjena miza, ki se je šibila naloženih kozarcev, krožnikov in različnega jela ter mogočnih starinskih vrčev, krog nje pa so stali stoli in klopi.

Pred železnimi, danes na stežaj odprtimi durmi stal je sivolas mož, veleposestnik Trtnik, poštena slovenska korenina. Prisrčno veselje mu je odsevalo z lica, ko je stiskaval roke svojih ljubih gostov. Koj pri prihodu ga je dr. Urek nekaj skrivnostno povpraševal, na kar mu je ta zadovoljno v klet pokazal, kjer je mej dolzimi vrstami mogočnih sodov v poltemi se svetila luč in so ležale zaželjene pagat-podobice na mali mizici, krog katere so „banke“ kot sedeži stali. A Trstenikova opazila je dr. Urekovo tajnost in že se je porodila hudomušna misel v njeni glavi. Ko so se prišleci ozirali po nepopisno lepi okolici viničarske hiše ter stopili v gorenje prostore, kjer je viničar s svojo družino stanoval in kjer si je tudi Trstenik dve veliki, z največjim komfortom opravljeni sobi rezerviral, porabila je gospa Trstenikova priliko, zmuznila urno v klet, potisnila tarok karte za velik sod in se nedolžno smehljaje pridružila zopet družbi.

Breg za bregom vrstil se je krog viničarije; povsod so stale lepe, vilam podobne zidanice, večinoma v tujini živečih vinogradnikov, še več pa je čepelo mej cvetočim ovočjem nizkih, s slamo kritih, lesenih hramov priprostih kmečkih viničarjev, kojim je jedino premoženje, veselje in želja: dobro rodeča trta. Če je le trgatev ugodna in sirotnemu viničarju ne preti glad in beda za zimo, zadovoljen je in zabi svojih oholih sosedov vinogradnikov - plemenitašev, katerim so morali njega predniki, često tudi še on sam, v potu svojega obraza na tlaki staviti lepe, gradičem podobne zidane kleti ter z najboljšimi trtami svojih vinogradičev nasajati njih brégove, okopavati jih in jim sploh vsa viničarska dela opravljati. V daljini in bližini vidijo se bele vasi in mesta, cerkve in kapelice in sivi gradovi, dômi nekdanjih trinogov slovenskega naroda, mej katerimi se zvijajo kakor bele niti široke ceste, na desno v ozadji pa zapirajo hrvatskega hribovja zeleni vrhovi razgled v širni­ svet. Nad dražestnim prizorom razpeto je sinje nebó, po katerem se podé sivi in beli oblački, kojim zlaté robove solnčni žarki.

In vesela družba brezskrbnih ljudij, na katere se je zdaj duhteče belo-rudečkasto cvetje usipalo raz drevja, v vejevji radostno petje krilatih pevcev ter prekrasni razgled navdušilo je za vse lepó in dobro plamteče Trstenikovo srcé, da je na občo željo deklamoval nekatere pesmi Stanka Vraza.

Zadovoljnejših, veselejših ljudij bilo je tisto popoludne v vinskih goricah težko še kje najti. Ljubeznivost kučegazde in njega hčerke, krasna okolica, zanimivi pogovori ter rujno pristno vince več letnikov idejaliziralo je priprosto zabavo. Do vrha pa je vzkipelo navdušenje, ko se je na stezi prikazala četvorica novih gostov. Bili so: gospod Franc, mestni kapelan, ki je obiskal svojega prijatelja, sosednega mladega župnika in tega ter nadučitelja in učiteljico tamkajšnje šole privel k Trsteniku s sabòj v goste. Zdaj so bili zbrani štirje izborni pevci, namreč gospod Franc, župnik, nadučitelj in kolega mu Tonček, čegar tenor zvonel je kot slavčkov glas. Pa tudi Zvijač s svojim falset-tenorjem, kateremu je dr. Pavlovec še slabše sekundiral, in basista Trstenik in Bureš bili so čitalnični pevci ter so zdaj s svojimi glasovi v zboru pritegovali. Ker so se i učiteljic in Trstenikove gospe glasi skladali v kvartetu, donela je zdaj pesem za pesmijo v krasni, poletni dan. Dr. Urek opazivši, da ni več „božjih podobic“ v kleti, se ni danes nič kaj preveč srdil nad neznanim tatom, temveč si jezo svojo plahnil, z vsebino velikega kozarca, katerega mu je poredna Tilika vedno polnila. In končno je i on dvignil svoj votli glas in v brezmejno veselje družbe intoniral jedino njemu znano pesem:

„Oj, vanderček, vanderček, vanderček moj,
Kakó bova vandrala midva nocoj?“

Ume se, da tudi zdravic ni manjkalo; napivalo se je že vsemu mogočemu, kar se dvigne Trstenik, si popravi očala, občeznano znamenje, da želi govoriti in donel je njegov zvónek glas tako mogočno, tako veličastno, da so kot začarano nepremično zrle ga oči neme, komaj sopsti se upajoče družbe. In govoril je:

„Slavno društvo! Glási naših pesmij razlegajo se v tihi dól in brég ter znanijo viničarjem krog in krog, da se veseli tu gostoljubnega gospoda Trstenika družba darú Stvarnika: zlate vinske kapljice. Duhteče cvetje obsipalo nas je, solnčice pa gleda na nas ter se izvestno z nami raduje obdajajočega nas roja. In ta roj opeval je naš slavni rojak Stanko Vraz! Tudi on gledal je naše bregove, tudi njemu je srcé bílo neskončnega ponosa, ko je gledal rojstveni svoj kraj in zato je ovekovečil svojo ljubezen do rodne mu zemlje v prekrasnih pesmih. In če gleda zdaj iznad oblakov na nas, izvestno se njemu oko žari veselja, ko vidi svoj rod, kako ljubi in ceni pesmi slovenske, s tem sebe in svoj materini jezik časteč. Rajni naš plemeniti vladika Slomšek prosil je Boga, naj mu dodeli, da i v smrtni uri zadnja njegova beseda naj bode v jeziku, v katerem ga je mati njegova prve besede in prvo molitev govoriti učila! Tudi mi, gospôda, živimo na slovenskih tleh, tudi nas učila je mati prve besede slovenski govoriti, tudi nas je vpeljala véda v svoje skrivnosti temelj, tudi mi nazivamo se Slovenci. A to ni dovelj, ni dovelj samo v srcu biti Slovenec, a pred svetom pa nekako se bati in sramovati svoje narodnosti! Nočem, gospôda, kaliti današnjega veselja, nočem razkrivati naše rane, ki morajo boleti vsacega, če ima le količkaj spoštovanja še do sebe in svojega slovenskega rodu. Ne bo dolgo in spoznavali se bomo zopet v boji za naše pravice, a kdor se i tačas ne zdrami iz svojega narodnosti naši smrtonosnega spanja, ni vreden, da ga solnce obseva! Kako nas tare nemčurski živelj povsod, kjer nam more do živega, vam je znano. To nas boli, to nas peče v srcé in v dušo, pa vender ne zastavljamo vseh svojih sil, da bi v prah poteptali svoje nasprotnike.

Prva in poglavitna trdnjava, katera naj brani tujega navala, je naša krasna v duhu sv. Cirila in Metoda delujoča šolska družba. V kratki dobi svojega obstanka je Ciril-Metodova družba že sto in sto slovenskih otrok rešila odtujenju. Tudi pri nas imamo podružnico te prekoristne družbe, a delovanje njeno, odkrito rečeno, je nezadostno. Kaj bi ravno pri nas krvavo ne potrebovali slovenskega šolskega vrtca? In kaj se stori!? Molčim raje nadalje o tem, saj mora priti čas, ko se začnemo gibati in drugače delovati in žrtvovati za najsvetejše, kar nosi srce vsacega človeka: ljubezen za obstanek, napredek in prostost svojega naroda.

Zatorej pa, gospôda, sem ponosen, ko ukazujem zdaj svojemu sinku Milanu, naj vzame krožnik in prosi vas darov za družbo sv. Cirila in Metoda. Zavest naj mu narekuje prošnjo.

In Milan je šel od osobe do osobe ter nabiral obilih darov, a čudno se mu je zdelo, da so oči gospe Zoránove, gospoda župnika in gospoda njegovega veroučitelja rósne bile, ko je oče njegov vender tako lepo govoril.

Dr. Jug je opazoval že ves čas govora Serafino, bil je radoveden, kaj stori ona, ker dosledno nje načelom bi sedaj ne smela ničesar darovati za boj proti njenemu narodu. In ni se varal. Pošepnila je nekaj Milici na uho, in ko je Milan prišel do te, položila je precejšnjo svoto na žrtvenik rodoljubja in pristavila: „Gospica Serafina je svoj mošnjiček doma pozabila“; deček je odšel, a rudečice Serafina vender ni zamogla prikriti.

Denar se je izročil blagajniku podružnice Burešu, a Tonček se je pošalil z dr. Urekom ter dejal, da bode v novine pisal, da je on nabral v veseli družbi to svoto. Dr. Urek je postal grozno srdit, branil se je te časti na vse kriplje ter utemeljeval svoje čudno vedenje s tem, da bi mu taka slava škodovala pri odvetniškem izpitu, ker v Gradci baje črtijo vsacega provzročiteljev kakeršnegakoli narodnega pojava in ga zapišejo v črno knjigo.

Trstenikk prinese v tem krasno majolko, polno najboljšega vina, natoči veliko staro kupico, napije gostom, posebno pa danes prvič navzočima Serafini in dr. Jugu, ter izpije po stari navadi do dna — na njuno zdravje. Temu vzgledu bi se morala i slavljenca pokoriti. Dru. Jugu je ta junaški čin delal nekoliko preglavice, vender pa je zvršil častno svojo nalogo, a Serafina bi pa ne zamogla tega storiti, kar je tudi šegavi gospodar uvaževal ter ji na prosto dal, postaviti si namestnika. Zdaj se je hotel dr. Urek galantnega pokazati ter se urno lastnomočno postavi njenim namestnikom, pograbi kupico in mej največjim smehom družbe reši dostojno svojo ualogo. A kmalo so se vinski duhovi sprli v njega glavi ter ga silili ostajati ter prositi besede slavno občinstvo; dobro, da ga je danes sloviti njegov govorniški dar zapustil in da ni znal ničesar povedati.

Ko je solnce zatonilo za slikovito hrvaško gorovje ter zadnjikrat poljubljalo s svojimi žarki plemeniti trs, korakali so gostje po stezi v dol, kjer so jih čakali vozovi.

Serafini podal je dr. Jug roko, naslonila se je lahko nanjo in ko so se drugi nekaj korakov oddaljili, rekla je: „Gospod doktor, nepozaben mi bode današnji dan, katerega sem v krasnih vinskih goricah preživela mej ljubeznivimi vašimi rojaki. Ali priznati moram, da poprej gospica Milica ni resnice govorila, ko me je oprostila pri nabiranji darov za družbo sv. Cirila in Metoda. Mošnjička nisem doma pozabila. Imam ga pri sebi, a darú nisem hotela in nisem smela dati, če se nisem hotela pred drugimi in sama pred saboj sramovati.“

„Hvala vam, gospica, na odkritosrčnosti. Prepričan sem bil pa že itak, da so bile one besede plašč, v katerega je ljubezniva Vaša, plemenito misleča gospica koleginja zakrila vašo zadrego.“

„Prepričani ste bili najine zvijače?“

„Da; vaše pismo dalo mi je premise k temu sklepu.“

„Oj, gospod doktor, tisto moje pismo, koliko skrbi mi je že napravilo! Kolikokrat sem že obžalovala svoj korak!“

„Zakaj, gospica?“

„Ker po vašem molku soditi smatrate me izvestno za emancipiranko in še celó po merílu, s kakeršnim ste merili mojo sošolko Ido, sodite i mene!“

„Molčal sem pač, a ne iz tacih razlogov, kakeršne mi Vi pripisujete, temveč ker se vedno še nisem odločil za ton odgovoru.“

„Zakaj me vi sodite, da sem sovražna Slovencem, iz katerih mojih izrekov in dejanj sklepate tako o meni; to bi rada vedela, gospod doktor!“

„Razložim Vam, a kaj ne, da ostaneva vsejedno i potem prijatelja?“

„Oj, vedno gospod doktor, saj ...“

„Niste videli mojega kužeka, gospica in vi gospod pristav?“ oglasil se je za njima žalosten glas dr. Ureka.

„Kužeka? E, doktor, saj nimate psička!“ — začudi se Serafina.

„Oj, kje si moj kužek, kužek? — Pasjek te je vzel, ljubi moj kužek,“ — zdihoval je dr. Urek in odšel na dvorišče krčme, kamor je zdaj dospela družba.

Dr. Jug se je smejal in povedal tovarišici, da ima palico z zrezljano pasjo glavo kot držaj, katero je s „kužek“ krstil, ter je najgotoveje tega svojega „kužeka“ zgubil.

Zaséla je gospôda kočije, tudi Trstenika je čakal njegov voz, kamor sta prisela gospod Franc in dr. Urek, poslovili so se pri nekaj litrih odhodnice od župnika, nadučitelja in učiteljice ter oddrdrali po beli cesti v krasni mesečni noči veselo proti domu. Le dr. Urek je žalostno premišljeval usodo svojega nezvestega „kužeka“ ter se namenil prej kot moč priti ga iskat na „Pasjèk“.

Brádati gospod mestni stražnik nabijal je na hiše nemški razglas, v katerem so slavnim volilcem oča „purgermojster“ naznanjali dneve volitev novih mestnih očetov. Nestrpno pričakoval je že dr. Pavlovec nekaj dnij za kulisami svojih oken trenotja, ko se bode na „vogalu“ ustavil brádati mož ter i tam nabil važni razglas. In ko je učakal to srečno trenotje, poslal je jednega svojih pisarjev po smodke ter mu naročaval mimogredé pregledati razglas ter mu sporočiti dneve volitve.

Poštena, blaga, plemenita duša bil je kraj vseh svojih muh dr. Pavlovec, a le jedno mu je manjkalo in ravno tisto, kar tako silno potrebuje vsak Slovenec v zdanji dobi, namreč: moške odločnosti v narodnih zadevah. Že ko so ležale volilne pole v občinskem uradu na upogled, bilo je muke dovelj, predno so se reklamacije sestavile, več še bilo je truda, predno so prizivi odpotovali na glavarstvo.

Pred več leti storil je Zvijač res mnogo za narodno stranko, a v zadnjem času postal je čuden, čuden mož, ki je često naglašal, da je on narodni mučenik. Ni se brigal več za ničesar kot za svoje viničarice, a narodnost postala mu je deveta briga. V svojem indiferentizmu sprl se je z vsemi rojaki v mestu. Narodna stranka se je neumorno trudila, da vzbudi volilce iz narodnega snà, da jih navduši za volilni boj; voditelji in nositelji narodne ideje so tekmovali drug z drugim, kdo bo več dosegel, a vès trud je bil brez uspeha, hiba je bila storjena že prej; agitacija se je začela prepozno. Nemčurska stranka se je bala za svoje gospodarstvo ter na vso moč agitirala krog žén in deklet, krog sinov in hčerá, krog mater in očetov. Očitala je narodni stranki nezmožnost gospodariti v lastnih zavodih, povdarjala, da ni slovenstvu sovražna, češ, saj smo tudi mi sami Slovenci, razločuje nas samo mnenje, da je dobro, če človek tudi nemški zná. Slepila, strašila in obečala je vse mogoče, nemčurske gospé in „frajlice cartane“ so romale od hiše do hiše in našle celo pot v okoličansko kmečko hišo, niso se sramovale ni zvijač ni laži.

Priznati se je moralo, da je vprizorila nemčurska stranka svojo agitacijo premišljeno in ne štedivši stroškov. Že več mesecev prej podkupovala je omahljivce, zbirala pooblastila in bila tako dobro pripravljena za odločilni boj.

In prišel je volilni dan!

Nikdar ni bilo tacega razburjenja po mestu, kakor v dan volitve tretjega volilskega razreda.

Kakor bi se zopet razlegal srednjeveški klic zatiranih kmetov: „vkup, vkup, uboga gmajna!“ takov hrup se je razlegal po navadno tihih mestnih ulicah in cestah; vse je bilo na nogah. Pred volilno dvorano stala je pijana množica nemškutarskih volilcev in z urnebesnim upitjem pozdravljala naznanilo, da so zmagali nemškutarski kandidati.

Za tem groznim porazom se druga dneva pri volitvi za II. in I. razred ni prikazal na volišče noben Slovenec več.

Žalostna nam majka! V vseh narodnih rodbinah je zavladala žalost; tudi pri Zoránovih, in v srcu dr. Juga, ki je bridko čutil žalostni poraz svojih rojakov.

Ko je sedel v svoji sobi, zamišljen in nem, odpró se duri in služkinja Zoránovih mu prinese nekaj njima izposojenih časopisov nazaj.

Položi jih pred-sè na mizo ter jej nove izroči.

Čez nekaj časa vstane, prime časopise ter jih hoče odnesti v za to pripravljeno omarico v drugo sobo, ali v tem hipu se srnica po njem vspné, da mu padejo knjige iz rok.

Pripogne se in jih pobira, a kaj je to?

Kako je prišel ta listek mej nje? Pisava mu je znana! Njena je! — Je-li njemu pisala? A tako čudno; brez zavitka in še celo brez začetka! Tudi dokončano ni to pismo, saj je, kakor bi bil odlomek več listkov broječega pisma! Morda je pa samo po nepaznosti prišel ta odlomek pisma v časopise, —­ tako je premišljal dr. Jug. Hotel je že ta drobni listek vrniti neprebranega lastnici, a nehoté so mu oči prehitele prvo vrsto in ni si mogel kaj, da bi še druge in tretje in daljnih vrstic zanimivega, njegovim očem ne namenjenega pisma ne čital.

Roka, držeča lahek papirček se je pa vedno bolj in bolj tresla, kolikor dalje vodila je bralca njegova nedopustna netaktnost in ko še ni prve strani prebral, omahnila je roka, in solza mu je zablisnila v očeh. Dolgo je sedel nepremično, iz prsij vzkipeli so mu globoki vzdihi, srce njegovo je bílo hud boj ... Še-le, ko je nekdo večkrat na duri potrkal, zdrami se dr. Jug. Poštni sluga prinesel mu je brzojav. Zažge luč, odpravi možá ter bere svojega četovskega prijatelja, viteza iz Gradca naznanilo, da da ga zvečer obišče.

Pogleda na uro. Bilo je le malo časa še do označenega vlaka. Napravi se na pot, bere še jedenkrat nekaj vrstic, potem zažge vžigalnik in sežge duhteče pismo, čigar zadnje besede so pa slovele: „Ko sem Ti pravila za velikonoči, ljuba Ida, da se bodejo vršile v našem mestu za poletja volitve v mestni zastop, prosila si me, naj Ti o izidu tega boja poročam. Nemška stranka je sijajno zmagala! Ne čudim se, saj tukajšnja nemška stranka je rod poln navdušenja in požrtvovalnosti, ki je za mogočnost našega naroda pripravljen vse darovati ...“ Dalje tudi dr. Jug ni bral.

„Na svoj rod ponosna Nemka je“ — govorilo mu je srce, „Nemka, ki ljubi svoj rod, kakor ti tvojega, in če se njena duša veseli zmage njenega roda, smeš jo li obsojevati ti, ki bi kdo vé kaj veselja storil, če bi bila zmagala slovenska stranka? A ona te ljubi in njena ljubezen naj ti bo najlepša, najvrednejša zmaga.“

Vlak je zapiskal in počasi pridrdral pred postajo. Meglen, teman se je dr. Jugu zdel svet, čeravno je polna luna svetila. Kakor iz daljave čul je sonoren glas plemenitaša-dobrotnika.

Ko sta v sobi hotela sedela pri večerji, opazoval je priletni gospod čudno spremenjeno lice svojega mladega prijatelja, a ko se je natakar oddaljil ter sta zazvenela vitka kozarca, rekel je plemenitaš: „Pijem na Tvoje zdravje, ljubi Vid, čeprav vem, da si bolan. A bolezen tvojo bom lečil jaz, če zaupaš svojo bôl ljubečemu te drugemu očetu!“

In dr. Jug jel je pripovedovati povest svoje ljubezni. Niti z besedico ga ni svétnik motil, nepremično je zrl v tla in še-le, ko je prijatelj obmolknil, podal mu je roko in z mehko-tožnim glasom govoril:

„Ubogi moj Vid! Slušaj zdaj povest mojo! ... Vsaki deklici, vsaki ženi je prirojeno svojstvo, ki nas zanima, očara. To svojstvo nazivamo „ljubkost“. Vsled ljubkosti vpliva žena z magnetično silo na moža, to čustvo pa se imenuje ljubezen. Z ljubeznijo se porodi poželjenje po ljubljenem bitju, a često nas ljubkost krasne ženske očara in vender je ne ljubimo. O svojem čanu slovela je v Pragi baronesa Hojko zbog svoje ljubkosti. Tudi vitez, recimo mu: Zdenko, je bil očarani slavitelj krasne deve. Prišel je Amor in mu zasadil v srce ostro pušico. Zveza je bila mogoča in vender nemogoča. On je bil z dušo in telesom Slovan, ona Nemka! Zdenko je skušal pridobiti baroneso za svoje nazore in ona je skušala dobiti ga na svojo stran, a ni se posrečilo ni njej ni njemu, oba sta bila ponosnega srca in se ločila; njemu se ni srčna rana nikdar zacelila ...

Svétnik je umolknil, zmočil ustnice z vinom.

„Povesti svoji imam le dostaviti, da je Zdenko ostal raje samec, nego bi svojo čast, svojo ljubav dal ženski v sužnjost!“

Dr. Jugu je bilo, kakor bi mu bila v srcu struna počila, kakor bi polagal v grob najdražji in najljubši svoj sèn. Pa pokopati ga je moral, če je hotel biti pravičen samemu sebi in pošten.

Vstal je in dejal:

„In tisti Zdenko ste vi, svétnik?“

Plemenitaš se je trpko nasmehnil in rekel: „Da! In kaj ti, Vid?“

Ali ste zadovoljni, gospod svétnik, da si vzamem daljši dopust ter potujem z vami, kakor ste že često želeli, v vašo domovino?“

„Nisem se v tebi varal, Vid, mišljenja mojega sin!“ — rekel je plemenitaš, „idiva čim prej moč, jutri se vrnem v Gradec, pripravim vse za pot in v malo dneh sva v zlati Pragi.“

Z besedami: „Lahko noč, moj oče!“ — poslovi se dr. Jug od svetnika in odide.

Iz stolpov okoličanskih cerkvá oglašal se je že dan znaneči zvon, ko je dr. Jug prišel iz hotela.

Že ko so služkinje prihajale na vodnjak po vodo, hodil je dr. Jug sem ter tja po trgu ter ni videl pogledov ljudij, ki so začudeno merili zaranega šetalca.

A dr. Jug sklepal je ravnokar knjigo svojega življenja, na katere zadnjemu listu je bilo z zlatimi slovkami zapisano: „vse za narod in dom!“ Srce je pa molčalo, ker je bilo strto in mrtvo.

In Serafina? Morda jo je v istem trenotji zibal krasen sén, ko je bedna duša dr. Juga želela jej vse dobro in lepo za bodočnost, ko je sežigala njegova roka jedini vidni spomin na Serafino, šmarnično duhteče pisemce njeno ...