Dvoje srečnih ljudi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dvoje srečnih ljudi.
Ivan Cankar
Izdano: Slovenski narod 31. avgust–1. september (1910), 43/259, 261
Viri: dLib 259, 261
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

I.[uredi]

Marijan Mahan, mlad uradnik, je bil v vaškem oziru srečen človek, tako ravno ne tače cesarska cesta od Ježice do Ljubljane, kakor je teklo njegovo življenje. Bilo je kakor izprehod v lepem pomladanskem jutru; nazadnje se je utrudil, odpočil si je pod košato jablano ter se je oženil.

Njegova žena je bila mlada, lepa, prijazna, z bogato doto blagoslovljena, z vsemi tistimi čednostmi oblagodarjena, ki jih je potreba ženi mladega uradnika. Ljubila sta se pristrčno in vse mesto je reklo in hvalilo: »Dvoje srečnih ljudi!«

Kmalu po svadbi sem ga srečal na cesti. Jeseni je bilo. Ogrnjen je bil v dolgo sivo suknjo, glavo je imel upognjeno, ustnice napete, gledal je v tla s kalnimi očmi. Komaj da sem ga spoznal.

»Kaj se je zgodilo, Marijan?«

»Nič posebnega, nič nenavadnega!« je zlovoljen odmahnil. »Zgodilo se je tako in tisto, kakor vsako leto ob tem času, koncem septembra. Zaljubil sem se!«

»Saj si oženjen!« sem vzkliknil. »Saj hvali vse mesto ...«

Pogledal me je tako zaničljivo in temno, da sem obmolknil.

»Stopiva kam .... v to kavarno stopiva, saj je prazna!«

Ko je sedel za mizo, glavo globoko sklonjeno, ob dlani odprto, oči zamišljene, napol zatisnjene, sem mu pogledal v obraz in sem ga šele takrat videl, da je lep človek. Glava je bila kakor iz zamolklo belega kamna izklesana, lasje in brki črn mramor, oči dvoje ametistov. Njegove roke so bile nežne in bele, čisto ženske.

»Ali veš, kaj je ljubezen?« me je vprašal.

»Da bi tako ne vedel!«

»Ničesar ne veš! ... Ali ti je všeč moja žena?«

»Oprosti ...«

»Seveda ti je všeč, komu bi ne bila? Mlada, lepa, z vsemi čednostmi oblagodarjena ... tako pravijo, ne? Tudi jaz sem bil zaljubljen vanjo. Hudo zaljubljen, tako kakor v vsako žensko prej in kasneje; le naključje je naredilo, da sva šla pred oltar; komaj sem vedel, katera kleči na moji levi strani, če je Ana, ali Helena, ali Nina ... Bodi kakorkoli, moji ženi je Francka ime ... Zakaj me gledaš tako natanko? Ne, ni se mi zbledli ... Ali se ti zdi mogoče, da sem zložil nji na čast in slavo petnajst sonetov, cel venec, in da sem rekel Fanica namesto Francka? In vse to štirinajst dni pred poroko? Zdi se ti nespametno, zato ker ne veš, kaj je ljubezen!«

Mislil bi, da zbija puste šale, če bi njegov pogled ne bil tako resen in žalosten.

»Kakšna ljubezen je, če je človek zaljubljen v to ali drugo Heleno, v eno samo in edino, takorekoč v siromašen atom vesoljnega ženstva? Kakšna vera bi bila, če bi se ravnal kristjan po eni sami božji ali cerkveni zapovedi in bi zanemarjal vse druge? ... Ne bodi užaljen, primera ni brezbožna! ... Zgodilo se je mnogokdaj, da sem zvečer prisegal ženski večno ljubezen in zvestobo in da sem se drugo jutro navsezgodaj zaljubil v drugo žensko, ki ni bila prav nič lepša. Spočetka se mi je zdela ta stvar čudna, skoraj pregrešna, zdaj pa jo razumem. Da bi je ne razumel! Dokler me ni obsenčilo to spoznanje, sem bil srečen človek, najsrečnejši na svetu. Od cveta do cveta, brez skrbi, brez misli ... šel sem čez travnik in se nisem oziral, kaj sem pohodil. Trgal sem cvet za cvetom in sem bil prepričan, da ljubim vsakega posebej, drugega za drugim; zdaj pa vem, gorje meni, da ljubim ves vesoljni travnik ... O, tudi tiste cvetove ljubim, ki sem jih že zdavnaj odtrgal, zalučil v stran ter pohodil ... Nekoč sem se zaljubil v žensko samo zategadelj, ker je nekoliko škilila. Zaljubljenec je radodaren: Ljubica moja, le nekoliko škili, vse drugo ti bo navrženo! In mahoma jo obsuje s čednostmi, dobrotami in lepotami vsega ženstva. In en večer; dokler namreč ne izpregleda, da je morda lepše, če človek ne škili. Kadar tako izpregleda, vzame svoji začudeni kraljici vse čednosti, dobrote in lepote kakor posvojeno suknjo ter nese drugam to svojo večno doto ... V Heleno sem bil zaljubljen, ker je imela tako zlate lase, kakor nobena druga; v Mici sem se zaljubil, ker je imela črne lase, ki so bili kakor od bakra, kadar je solnce sijalo nanje ... In prisežem ti, da sem ljubil obedve z vsem srcem in z vso dušo, kakor prej in pozneje še mnogo drugih. Če ni bilo zaradi las, je bilo zaradi oči, zaradi ustnic, zaradi zvonkega ali zamolklega glasu, zaradi polti, zaradi života, zaradi hoje ... skratka, poljubljal sem atribut, zato ker sem bil zaljubljen v objekt. Ali razumeš?«

»Ne!«

»Popolne ženske ni; tiste ženske, ki bi bila oblagodarjena s čednostmi, dobrotami, lepotami, strastmi in grehi vseh žensk, ki so bile, so in bodo na svetu. Vsaka ženska ima le en sam siromašen atribut tiste popolne ženske; in vsaka drug atribut. O bridkost — popolna ženska se nikoli ne bo rodila, zakaj preveč je atributov in preveč si nasprotujejo. Nikoli ne bo rasla lipa, ki bi bila hkrati javor, nikoli ne bo tekla voda, ki bi bila hkrati ogenj! Ljubezen je v srcu, išče, poljublja, objemlje — nikoli ne najde, ne poljubi, ne objame tistega telesa, po katerem hrepeni z vso neugnano močjo!«

Od same žalosti je skril obraz v dlani.

»Boli me kakor neizpovedan greh, da me z otroško, čisto ljubeznijo ljubi ta blaga ženska, žena moja, Francka imenovana ... da ne sluti moje nečedne učenosti ... da se ve, kako jo varam in skrunim z vsako mislijo, z vsakim pritajenim pogledom ... o Bog!«

Zasmilil se mi je v srce.

»Kakšen atribut ... kakšno žensko si ugledal?«

»Snoči? ... Malo šepava je, čisto malo ... zakaj niso vse ženske šepave, čisto malo šepave? ...«


II.[uredi]

Zelo sem bil vesel, ko sem spoznal, da njegova žena ni le mlada, lepa, prijazna, z obilnimi čednostmi oblagodarjena, temveč da je tudi duhovita. Toliko bolj sem bil vesel, ker sem prvikrat v svojem življenju videl in slišal duhovito žensko, to prečudno stvar božjo, ki je bolj redka kakor praprotno seme.

V izbi in v domači obleki je bila mnogo lepša nego na cesti. Njen obraz je bil ... obstrmel sem, ko sem ji natanko pogledal v obraz. Svojemu možu je bila podobna, gospodu Marianu; zamišljene oči, napete ustnice, zamolkli, takorekoč žametni glas; in v vsem pritajena bridkost, v glasu, na ustnicah in v očeh.

Pogledala me je s tihim, srepim pogledom — kakor gleda človek na duri, kadar misli v daljno daljavo.

»Rada bi komu povedala zgodbo prečudno, ki mi je že zdavnaj v mislih; zgodbo o ženski, ki jo poznam. Tista ženska je bila srečna; ljudje so tako rekli. Cesarska cesta od Ježice do Ljubljane ne teče tako gladko, kakor je teklo njeno življenje. Zaljubljena je bila takorekoč že od rojstva. Njena ljubezen je bila kakor plamen v prepihu — vsak hip je planila na drugo stran in je takoj odskočila. Kajti zaljubljena ni bila v tega ali drugega Ivana, Karla ali Adolfa, temveč v moža ... v moža sploh ...«

Poslušal sem in sem strmel. Zdelo se mi je, da sem že slišal tako pesem; kje in kdaj da sem jo slišal, se nisem spomnil.

»Spočetka se ji je zdelo čudno, skoraj pregrešno, da je bila iz vsega srca in z vso dušo zaverovana zjutraj v črnega Rinalda, opoldne v zlatolasega Armina, zvečer v kostanjevega Milana. Zaljubljena pa je bila zmirom resnično, globoko in prisrčno, ali tako hitro po vrsti, da je lahko rekla: Če se mi ta ali oni izneveri, se ubijem! ... Navsezadnje se je omožila. Ko je klečala pred oltarjem in je izpregovoril duhovnik ime Marijan, se je zelo začudila; mislila je namreč, da kleči poleg nje Adolf, ali kdo drugi ... Ne, da bi Marijana, svojega moža, ne bila ljubila. Lep človek je, mlad, prijazen, z vsemi čednostmi oblagodarjen ... Ali vendar je kakor vsi drugi, ne več, ne manj ... le siromašen atribut vesoljnega moštva ...«

Njen pogled je bil tako žalosten, s solzami zastrt, da se mi je v srce zasmilila.

»Skoraj na smeh mi je bilo, kadar je Ivan, ali Karl, ali Adolf, ali kdorkoli trepetal od same sreče, ko sem mu radovoljno napela ustnice. Mislil je siromak, da poljubljam njega ... To se pravi, zdaj govoriva o tisti čudni ženski ... Mislil je siromak, da poljublja njega, ona pa je poljubovala tistega moža, ki ga je ljubila v svojih sanjah ... Ko je bila še mlado dekle, skoraj otrok, se je zaljubila v nekega samo zategadelj, ker je bil kozav; njegova lica so bila trda in raskava kakor usnje. Bog sam vedi, kod hodi zdaj ta človek; hotel se je obesiti zaradi nje, pa so ga odrezali. Zaljubila se je bila namreč kmalu nato v prismojenega, vase zaljubljenega gizdalina, ki je imel gladko, svileno, čisto žensko polt. Tudi on se je obesil zaradi nje, ali njega niso odrezali ... Nič se ne čudite, če vam povem, da je bridko žalovala za njim, ko je objemala tretjega. Umrl je svilen atribut ...«

Mislil sem, da se šali in da je vesela, toda solze so bile v njenih očeh.

»Dokler tista ženska ni spoznala vse te žalostne učenosti, je prijetno izhajala. Od cveta do cveta, brez skrbi in brez misli ... zdelo se ji je, da ljubi samo in edino tisti cvet, ki je v njeni roki, pred njenimi ustnicami. Navsezadnje je spoznala, da ljubi ves vesoljni travnik ... Ali razumete?«

»Ne!«

»Popolnega moškega ni; tistega moškega, ki bi bil oblagodarjen z močjo, dobroto, lepoto, strastjo in grehom vseh moških, ki so bili, so in bodo na svetu. Glejte, v tistega moža je bila zaljubljena, v tistega, ki ga ni in ga ne bo; zakaj vse drugo je le siromašen atribut, le senca brez telesa ...«

Gledala je skozi okno; večerna zarja je odsevala v njenih solznih očeh. Nenadoma je nagnila glavo globoko do mize in je skrila lica v dlani.

»Boli me kakor neizpovedan greh, da me z otroško, čisto ljubeznijo ljubi ta blagi mož, Marijan imenovan ... da ne sluti moje nečedne učenosti ... da ne ve, kako ga varam in skrunim z vsako mislijo, z vsakim pritajenim pogledom ... o Bog!«

Zasmilila se mi je v srce.

»Kakšen atribut ...? Oprostite, milostliva!«

Zardel sem od sramu, ona pa me je pogledala z velikimi, tihimi očmi.

»Malo šepav je, čisto malo ... zakaj niso vsi moški šepavi, čisto malo šepavi? ...«

Sunkoma so se odprle duri in v izbo je stopil njen mož.

»Francka!«

»Marijan!«

Objela sta se tesni in tiho, poljubovala sta se na ustnice, na oči, na lica, na čelo, kakor da se nista videla leto dni in dalj, ne pa od kosila do večerje ...

Vrag sam vedi, kakšni so ljudje!