Dvoje razočaranj

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dvoje razočaranj
Vera Albreht
Razočaranje
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Vera Albreht, Dvoje razočaranj, risala R[oža]. Piščanec, Pionir, 1951/52, let. 10, št. 4, str. 109-111.
Dovoljenje: {{licenca-Cc.logo.circle.svg Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Čeprav sem hodila takrat šele v prvi razred osnovne šole, se vendar še dobro spominjam tiste zime, ko smo pri nas čakali, da pride na obisk teta iz nemškega Gradca. V hiši je bilo vse narobe: urejale so se sobe, prestavljale postelje in nam dekletcem so šivali nove nabrane predpasnike, da bomo čim lepše, ko nas bo prvič obiskala teta Fani.

Ker smo živeli v manjšem podeželskem mestecu,[1] se je takrat mama odpeljala v Ljubljano, da nakupi še to in ono, kar bi pač potrebovali, da bi bilo teti bivanje pri nas čimbolj udobno. Bilo je tik pred Miklavžem in dekla Micka, ki je služila pri nas že dokaj let, nam je zatrjevala, da bo to leto pri nas Miklavž pozneje nosil. Zdelo se mi je sicer čudno, kaj neki ima opraviti Miklavž z mamino odsotnostjo, vendar bi se sprijaznila s to mislijo, da mi ni prav tiste dni zaupal Ferličev Gustl skrivnosti, češ, da Miklavža sploh ni in da je to le mama, ki natrosi otrokom orehov in slaščic. Bila sem v strašnih dvomih, komu naj zdaj verjamem. Saj je bilo vendar tako neznansko lepo, ko smo vsako leto na predvečer napisali listke z imeni nas vseh otrok, pa tudi mame, ata in Micke nismo pozabili, jih položili na prazne krožnike, ki smo jih potem postavili na zamrzla okna. In zjutraj! V samih srajčkah smo navsezgodaj poskakale iz posteljic in iskale svoje krožnike, ki so bili vselej do vrha nakopičeni raznih dobrot.

Vendar Ferličev Gustl ne laže! Vsaj doslej me ni nikdar še nalagal in zame je bil v tisti časih najzanimivejši tovariš na svetu. Imel je očeta, ki je bil gasilec in ptičar, on pa je bil njegov pomočnik. Kolikokrat sem skrivaj ušla na njegov dom ob Krki, kjer mi je oče razkazoval svoje ptičje zaklade. Še ga vidim pred seboj z redko rjavo bradico, suhega in slokega, kako se ustavlja pred to in ono kletko, ki so visele po stenah druga kraj druge prav od stropa do tal. »To je krivokljun, ta je velika uharica, to je slavček, glej, kako je majhen kraljiček,«  ̶ zraven pa jim je požvižgaval tako pristno in učeno, kot je znal le on sam.

V sobi je bil tak živžav, da joj! Prhutalo je in žvižgalo, skakljalo in čivkalo, a niti malo se mi niso takrat zasmilile ujete ptičke, niti preplašena sova, ki je nepremično ždela v pretesni gajbici in žalostno bolščala predse. Saj je pa tudi stari Ferlič prav po očetovsko skrbel zanje. Za vsakega je vedel, kaj najraje jé, celo mravljičja jajčka jim je nosil in večkrat sem šla z njim in z Gusteljnom ponje v Ragov log, da smo se potem vračali do komolcev opikani domov. Seveda sem ob taki priliki skrbno skrivala svoje roke pred mamo, kajti če bi jih zapazila, bi mislila, da imam najmanj ošpice in potem ̶ zbogom ragovško kraljestvo!

Spotoma smo vselej obrali tudi nekaj murv, ki so zverižene in trhle rasle ob obrežju Krke. Ogromne šope zelenih listov smo potem nesli starim kozavim Mesaricam, ki so imele celo rejo sviloprejk. Za to sva dobila ob času oba z Gusteljnom prgišče belih in rumenih zapredkov, katere sva doma shranila v preluknjane škatlice, dokler ni iz njih vzletel belkast metuljček. Ta je kmalu izlegel drobcena jajčeca, iz katerih so prilezle spet male gosenice. In začeli smo še zanje klestiti murve, da so bila tla pod njimi polna polomljenih vej in okleščkov.

O, in murni na šmihelskem travniku in pisani čmrlji nad jezom Krke! Res, nihče ni bil več varen pred nami. Vse smo polovili, zapirali v kozarce in škatle, jim prinašali trave in divjih kopriv, dokler ni nekega dne naš oče zasačil vso to ujeto »zverjad« pod šupo našega dvorišča. Pri priči sem morala izpustiti težko pridobljene živalce. Kar z nogami je prevračal kozarce in škatle in zdel se mi je strašansko krut, čeprav vem danes, da je imel prav, pa še kako prav! Sviloprejke sem zanesla k Mesaricam nazaj, drugi pa so si sami kaj hitro izbrali svojo pot.

Gustelj me ni doslej še nikdar nalagal in slepo sem mu verjela, saj je bil v vseh stvareh veliko bolj učen od mene. Kako bo torej ta stvar z Miklavžem? Naša Micka pa tudi ne laže! Vse, kar nam je pravila, tisto o beli kobili, ki skače po gabrškem jarku po treh nogah in straši ponoči, o kosmati roki, ki je po nagi riti udarila otroka, ki ni ubogal svoje mame, pa spet tisto o Cecmanu in Cecmanki, vse je povedala vedno enako, ne, ona tudi ne laže. Kako zabavno je znala oponašati šenpeterski zvon, kadar je bila dobre volje, in spet, kako mu odgovarja šentjanški, da smo se skupaj smejali in šalili, dokler nas ni mama nagnala spat.

Zadnje popoldne pred Miklavževim večerom je bilo v šoli kaj veliko razburjenja. Vsak je govoril le o tem, kaj mu bo ponoči natrosil, kdaj mu je že izginilo iz okna pismo zanj in kaj bi naknadno še rad dobil. Pri nas doma je bilo tokrat prav žalostno. Mama se še ni vrnila in da bi nas Micka malo potolažila, nam je spet začela pripovedovati od kraja vse povestice, ki smo jih sicer že vse poznale do nadrobnosti, a smo jo vendar zmerom zvesto poslušale čakajoč, da bo morda to pot le še kaj novega pritaknila. Vendar so hodile ta večer moje misli vse drugod.

Ko je Micka pospravila kuhinjo in nas spravila spat, sem se skrivaj vtihotapila v kuhinjo in odprla kredenco. Vzela sem globok krožnik, ki sem ga skritega v dolgo srajčko odnesla v sobo. Postavila sem ga v kot kraj omare in skrbno pazila, da bi me nihče ne opazil. Legla sem v posteljo in čakala. »Zdaj bom videla, kaj je pravzaprav tisto z Miklavžem,« sem si zatrjevala sama pri sebi in čakala, dokler me ni premagal spanec.

Navsezgodaj sem se prebudila in prva misel mi je bil krožnik, skrit v kotu omare. »Poln bo,« sem se tolažila, kajti človek zmerom rajši verjame to, kar je lepše. Srce mi je bílo pod odejo, a čakala sem, da se prej dvignejo sestre in da bom sama v sobi. Ko so odšle, sem na vso sapo planila k omari. V kotu je stal prazen krožnik na tleh …

Nekaj strašnega se je takrat podrlo v meni. Dvignila sem ga s tal, najrajši bi ga bila treščila ob tla, da bi se razbil na drobne koščke. Skrivaj sem ga spet zanesla v kredenco nazaj. Tisto dopoldne sem komaj čakala, da bo konec šolskega pouka. Otroci so prinesli pipce in piščalke, piškotov in jabolk, ki jih jim je prinesel »Miklavž«. Jaz pa sem sedela užaljena in ogoljufana za veliko vero, ki sem jo tisto jutro zgubila.

Mama se je čez nekaj dni z darili obložena vrnila iz Ljubljane. »Ko pride teta Fani, boste dobili še veliko lepših,« so nam zatrjevali v hiši ves čas in zato si lahko mislite, kakšen praznik se nam je obetal s tetinim prihodom. Čeprav smo vedeli, da govori teta samo nemško in da bomo morale biti tiste dni posebno spodobne pri mizi, nas to ni niti malo skrbelo. »Le kaj bo neki vsaki prinesla?« smo ugibale med sabo in kdaj že pride tista imenitna teta, ki jo vsa hiša tako pričakuje.

Prišla je brzojavka in odpravili smo se na postajo. Z novimi pentljami v laseh, skrbno počesane, v plaščkih s krznenimi ovratniki smo v vrsto postavljene čakale na vlak. Strašno dolgo ga ni bilo, potem pa je le prisopihal in se ustavil. Ljudje so izstopali, meščani in kmetje. »Le katera bo prava?« smo zvedavo ogledovale potnike. In res! Mama je stopila naprej, objela starejšo gospo v pajčolanu in spregovorila nekaj tujih besed. Postrešček je naložil kovčke in škatle in ko smo se vljudno poklonile kot so nam že nekaj dni prej zabičevali doma, smo odrinili domov.

Micka je prihitela na prag v svežem belem predpasniku in odnesla prtljago. Mama je spremila teto v sobo, ki je bila njej namenjena, mi otroci pa smo ostali spodaj in čakali, kdaj se bo teta spet prikazala. Šele proti večeru, ko je bil na mizo postavljen tudi že krožnik zanjo, je stopila v sobo.

Nosila je pod pazduho veliko sivo škatlo, v roki je imela manjšo in neki zavitek. Poklicala je po imenu sestrico in ji izročila največjo škatlo. Druga je dobila manjšo, meni pa je dala nekaj trdega, zavitega v svilen papir. Sestra, ki je dobila največjo, je zavpila od veselja, ko jo je odprla. V škatli je ležala punčka, lepa velika punčka, ki je odpirala in zapirala oči. Druga je dobila kosmato sivo miško. Teta jo je navila s ključkom in že je tekala po sobi kakor da bi bila živa. Tudi jaz sem odvila papir. Bila je ─ knjiga!

Črk v tuji pisavi še nisem poznala, gledala sem le sliko, ki je bila na platnicah: plavolasa deklica v modrem krilcu, ki sedi na listu lokvanja, ki plava na vodi. Obnemela sem v strašnem razočaranju. Knjiga, ki je ne razumem! Le kaj bi z njo?

Sestrina punčka je ta večer sto in stokrat zaprla in odprla oči. Miška je tekala po sobi in se ustavljala, dokler je ni teta znova navila. Jaz pa sem držala v roki drobno knjižico in v dno duše zasovražila krivično teto Fani.

In vendar sem dobila takrat najlepše darilce jaz. Bile so Andersenove pravljice. Sprva mi jih je prebirala mama, kasneje sem jih prebirala že sama in jih prebiram še zdaj. Sestrini punčki so se kaj kmalu vdrle oči in ostali sta le dve prazni luknji sredi obraza. Odpadli so ji lasje in polomile se noge, da je nazadnje obležala zavržena na podstrešju. Tudi miški se je potrl kolešček, tekala ni več. Potem je izgubila še repek in levo uho. Kaj klavrna je obležala med staro šaro!

Moja knjiga pa je postajala vedno bolj živa. Rasla je z menoj in raste še danes v vedno novih izdajah in z novimi risbami. Vendar so mi ostale najdražje one prve ─ tista mala plavolasa deklica v modrem krilcu na listu lokvanja, ki me je nekoč tako strašno razočarala.


Opombe urednice[uredi]

  1. Iz zgodbe Dvoje razočaranj je Albrehtova nekaj odlomkov (o šmihelskem travniku, murvah in sviloprejkah, ptičarju, …) pozneje prestavila v zgodbo V mestecu moje mladosti (Nekoč pod Gorjanci, 1960). Večino motivov je obdržala v zgodbi Razočaranje str. 77-83, Nekoč pod Gorjanci.v
    1. Novo mesto