Dve sliki

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Dve sliki[uredi]

Drago Jančar[uredi]

Usoda ima rada ponavljanja, varijacije, simetrije...
Ubijejo ga, toda on ne ve, da umira zato, da bi se ponovil neki prizor...

J.L. Borges, Zasnutek


Zamisli si, da ljudje bivajo v nekakšni podzemeljski jami... Kdor je pameten, ve, da lahko oči dvakrat in iz dveh vzrokov odpovedo: prvič, če stopimo iz svetlobe v temo, in drugič, če iz teme stopimo v svetlobo. Ko se potem prepriča, da je podobno tudi z dušo, se nikoli ne začne nespametno smejati, če vidi, da je duša zmedena...

Platon, Država VII



***



Starka

          Na tej strani je ploščad malodane prazna. Hrum, kričanje in zavijanje siren prihajajo od daleč, izza spomenika, od zgornjega dela velikanskega trga. Tukaj stoji nekja ljudi pred trgovinami in med drevesi, pomenkujejo se in vsi gledajo tja čez proti spomeniku. Stara ženska, oblečena v črno, prihaja čez beli tlak, počasi gre skozi velik prazen prostor. Obe roki ima dvignjeni k prsim, kakor da bi bredla skozi vodo, čez komolec ji visi okorna torbica, v drugi roki stiska nekaj svetlega, kakor da bi se bala, da bo tisto, kar ima v dlani, odneslo. Videti je utzrujena. Na pločnik stopi kakor da vzpenjala po stopnicah. Za hip še gleda predse, v tla, potem dvigne pogled in se počasi napoti proti bližnjemu drevesu. Moškemu, ki stoji pomaknjen nekoliko v notranjost, se za hip zdi, da gre stara ženska proti njemu. Opazuje jo s kotičkom očesa, potem se spet vznemirjeno zagleda proti spomeniku, od koder teče čez trg nekaj postav. Starka se z obema rokama nasloni na drevo in spet skloni glavo k tlom. Torbica ji kot utež niha v praznem prostoru. Roko, v kateri drži tisti svetli papir, dvigne ob deblu navzgor, kakor da bi ga hotela obvarovati pred povodnijo ali pred blatnim pločnikom, ki ga gleda pod seboj. Moški opazuje postave, ki tečejo čez trg, in posluša vse bolj glasno in vse bolj zmedeno kričanje na oni strani. Nenadoma dvigne roko in pomaha. Potem nekaj zakliče. Ena od postav se zaustavi in se ogleduje okrog sebe. Moški spet zakliče. Zdaj se tisti še za hip izgubljeno ozira okrog sebe, ugleda ga in se z naglimi koraki usmeri med drevesa. V rokah ima kamero, čez ramo mu visi velika usnjena torba, zelo težka mora biti, saj ga močno ovira pri hoji.
   Potem snemalec stoji poleg moškega in mu živahno nekaj razlaga. Oba gledata proti spomeniku, moški pa ima spet za hip v kotičku očesa starko. Zdi se mu nekam manjša, kakor je poprej. Starka drsi ob drevesu proti tlom. Z rokama se oprijema hrapavega debla. S palcem stiska k dlani papirje in s členki trdno drgne po drevesni skorji. Tlak je hladen in vlažen. Ko zdrsne čisto dol, na kolena, je tlak vlažen in hladen. Potem leže, ker tudi v kolenih ni dovolj moči. Potem vidi visoko zgoraj krošnje dreves in zadaj visoke hiše. Kakor da bi ležala na dnu globoke jame,obkrožene po robu z drevesi in z visokimi, svetlimi pročelji zadaj za njimi. Moški gleda postave, ki tečejo čez trg, vse več jih je, tisti poleg njega pripravlja kamero. A hkrati ve, da mu v obzorju nekaj manjka, starka je izginila.
   -Starka, reče moški, tista stara žesnka je padla.

Matere iz Majskega trga

   Snemalec, ki steče čez trg in se ustavi ob moškem na pločniku, je vseh vrst demonstracij navajen tako zelo kakor svojega zajtrka. Svoj posel opravlja med eno najbolj spolitiziranih nacij sveta. Zlasti v zadnjih letih, po padcu zadnje pučistične skupine, ki je kakor številne pred njo vladala le kratek čas, ne mine teden, da se po Majskem trgu ne bi razlegalo skandiranje demonstrantov. Pred Caso Rosado zato sleherni dan prežijo možje s kamerami, katerih sporočila zmore sodobna komunikacijska tehnika v hipu prenesti na vse konce sveta. V monotonem ponavljanju levih in desnih in vmesnih zborovanj in demonstracij, v povzemanju njihovih radikalnih in zmernih in vmesnih zahtev in sporočil, so se zadnji čas znašli tudi nenavadni posnetki vzklikajočih in na trenutke kar neartikulirano vreščečih, drugič spet dostojanstveno molčečih žensk. Ti posnetki so na svetovnem komunikacijskem tržišču nepričakovano v hipu dobili visoko ceno. Posredovalci informacij in oblikovalci javnega mnenja so za to neobičajno skupino demonstrantk naglo iznašli udarni naslov: "Matere z Majskega trga". Težko si je rezložiti, zakaj so v svetovni informacijski džungli postali posnetki teh žensk tako iskani. Dejstvo, da so povezani z "umazano vojno", v kateri je izginilo trideset tisoč nasprotnikov vojaškega režima, pove premalo. Navsezadnje so bila ta leta samo epizoda, samo poglavje v neki dolgi vojni, samo prizor iz politične norišnice, ki traja že več kot trideset let. Mnogi od izginulih so se znašli v velikih jamah, v množičnih groiščih, ki so jih začeli odkrivati in odkopavati po vsej deželi, njihovih trupel po večini ni bilo mogoče identificirati. Nekateri menijo, da je bilo pomorjenih deset tisoč, drugi so prepričani, da je mrtvih vseh trideset tisoč desaparecidov. Toda trupel, ki so jih izkopali in seveda tudi pokazali na fotografijah in na televizijskih zaslonih, je javnost že navajena. Javnost, ki si jo je treba predstavljati sedečo v udobnem naslonjaču, s pivom in slanimi keksi v rokah, navsezadnje lahko gleda trupla z vseh koncev sveta tako rekoč vsak večer, in to trupla v različnih uniformah in oblačilih, različnih ras, velikosti, starosti in spolov. Zato se je javnost v naslanjaču zdramila, ko je zagledala matere z Majskega trga s fotografijami izginulih sinov v rokah ali pripetimi na bluze, njihove objokane ali vreščeče obraze. Tem materam, ki terjajo nazaj svoje sinove, je namreč ostalo upanje. Njihovi sinovi so na seznamih desaparesidov, vendar jim nihče ne more zanesljivo povedati, kakšn aje njihova usoda, ali so v jamah ali pa so vendar po čudežnem naključju še zmeraj živi, zaprti v ječah, ali na skrivnih krajih. Gibanja teh jokajočih žensk, njihovega kričanja in vitja rok ni bilo mogoče ne na ulici ne v televizijskih komentarjih jasno opredeliti. Teh žensk očitno ne zanima nič drugega kot njihovi sinovi. Na zaslonih so se znašli resnično prizadeti in obupani, vendar upajoči obrazi. Nemara je prav to dejstvo, ne pa njegovo strašno ozadje, primoralo javnost, da se je za nekoliko presedla v naslanjaču ali odšla po novo pivo v hladilnik. In nemara je to razlog, da so bili za kratek čas posnetki te skupine žensk z Majskega trga tako iskani.
      Snemalec nervozno brska po torbi, hlastno nekaj govori moškemu na pločniku in menjava objektov na kameri. Potem stopi nekaj korakov naprej, nasloni se na drevo in snema bežeče iz zadnjih vrst, ki so se priključili demonstracijam in jih policija razganja. Moški, ki stoji v ozadju, mu nekja kliče.
      -Starka, zakliče, tista stara žena je padla.

Fotografiji dveh desaparecidov

      Moški steče k starki, ki leži na tleh, in jo skuša dvigniti. Vidi, da je stara ženska pri zavesti, saj ga gleda s svojimi nemirnimi očmi in roko, tisto roko, v kateri stiska dve fotografiji, moli predse.
      -Slabo ji je, zakliče proti mladeniču s kamero.
      -Gospa, reče, gospa, ali vam je slabo?
      Prime jo pod pazduho in jo toliko dvogne, da starka sedi na pločniku s torbico v rokah. Bleda je in videti je, da se bo zares onesvestila.
      -Prinesi vode, zakliče tja med drevesa, kjer j eoni zdaj naslonjen na deblo, kamero ima primaknjeno k očesu, s prsti pa naravnava objektiv proti demonstrantom iz zadnjih vrst. Ti tečejo proti škofijski palači in skušajo najti prazen prehod. Snemalec se neodločno ozre, potem snema naprej.
      -Kozarec vode, Alberto, vzklikne moški, ki zdaj dri žensko med rokama kot vrečo. Njene noge so iztegnjene po pločniku in brez moči, vsa je brez moči s torbico v naročju in s fotografijama v roki. Alberto zamahne z roko, potem jo spet primakne k objektivu. Zdaj je trg poln bežečih postav. Policisti jih z iztegnjenimi rokami lovijo, kakor pri otroški igri. Majhnega črnolasca ob marici mlatijo s palicami. Z drugega konca je še zmeraj slišati vreščanje žensk, ki se jih nihče ne dotakne, vendar jih železni policijski zid kakor valobran drži proč od vladne palače. Mladeniče iz zadnjih vrst pa pobirajo in vlačijo v avtomobile. Večjo skupino stisnejo in obkolijo ob spomeniku. Alberto snema. Moški zdaj uspe dvigniti žensko, njeno torbico si vrže čez ramo, prime jo pod pazduho in jo počasi pelje proti klopi. Starka kleca. Trg se naglo prazni. Alberto pospravi kamero in odloži težko usnjeno torbo na klop poleg starke. Nekam teče, naglo se vrne s kozarcem vode.
      Moški ji pritisne rob kozarca k ustom. Starka pije z drobnimi požirki. Moški ji omoči čelo in sence.
      -Pokvaril si mi posnetek,reče Alberto in si oddihuje.
      -saj je zmeraj isto,reče moški.
      -Danes je bolj živahno, reče Alberto
      -Ti bi jo pustil na pločniku, reče moški.
      -Kaj vse sem že jaz videl, dragi moj, reče Alberto, ko ustaja in se še zmeraj ozira, ali bo kje spet izbruhnio, ali bo kje nastal nov klobčič. Toda nič, trg se zmeraj bolj prazni, tudi vreščanje je potihnilo. S sosednje avenije je slišati zavijanje policijskega avtomobila, ki se oddaljuje.
     -Vseeno, reče moški, ne mreš je pustiti na pločniku. Alberto spet sede in šele zdaj dobro pogleda starko, ki sedi med njima.
      -A, reče, saj to pa poznam. Vsak dan je tukaj. Poznam vas, gospa, reče.
      Starka ga gleda in kima.
      -Ta je izgubila dva, reče. Dva sta izginila.
      Z brado pomigne k njeni roki.
      -Poglej, slke ima.
      -Smem pogledati, gospa? reče moški ljubeznivo in seže po fortografijah. Ženska počasi razklene dlan. Moški vzame obe sliki in si ogleduje podobo mladega svetolasega fanta, ki s prekrižanimi nogami sedi v pletenem naslanjaču. V beli, razpeti srajci. Smeje se, kakor mu je tisti, ki ga je slikal, pravkar nekaj smešnega povedal.
      -Sin? vpraša moški.
      Starka pokima.
      Potem si ogleduje podobo drugega mladeniča. Podoben mu je. Oblečen v vojaško uniformo.
      -Njegov brat? vpraša.
      Starka odkima.
      -Ni brat, reče Alberto.
      -Vaš sin? vpraša moški.
      Starka odkima.
      -Pusti to, reče Alberto, ne zna kastiljsko. Pa tudi čisto prisebna ni, reče. Hodi po Majskem trgu in vsakomur kaže te slike. Neki slovanski jezik govori, rusko ali kaj vem kaj. Potem pride neki star duhovnik in jo odpelje. Ampak ženska se naslednji dan vrne.
      -Ti, kakšna uniforma je to? vpraša moški.
      Alberto vzame sliko in s jo ogleduje.
      -Ne vem, reče, lahko bi bila nemška. Slika je stara. Mogoče je poljska?
      -Ni poljska, reče moški.
      -No, pa nemška, reče Alberto, saj je vseeno.
      Starka gleda sliko, ki jo pred njo devljeta iz rok v roke, pozorno sldi njunim gibom in tudi nekoliko s svojo roko spremlja slike.
      -Dobro, pa kaj im apotem ta vojak z vsem tem? Kaj ima z desaparecidi?
      -Kaj jaz vem, reče Alberto. Ženska je nekaj zamešala. Saj ti pravim, da ni čisto vse v redu v njeni glavi. Samo pogledaj, kako gleda.
      Alberto ustane in si oprta težko torbo s svojimi aparati.
      -Tam prihaja tisti starec, reče. Odpeljal jo bo. Lahko greva.
      -Na svidenje, gospa, reče moški. Zdaj bo vse dobro, ni res? Ljubeznivo se smehljha. Starka prikimava. Čez trg gre proti njim sivolas mož v črni obleki, s kolarjem okrog vratu, v težkih čevljih z debelimi podplati. Pomahata mu.
      -Kje si parkiral? vpraša Alberto.
      -Nemška pa tudi ni, reče moški, saj poznam nemške oznake.
      -Saj je vseeno, reče Alberto. Kje si parkiral?
      Duhovnik sede k ženski, prime jo za roko in ji nekaj prigovarja. Starka kima. Potem spravi obe sliki v torbico, ki jo drži na kolenih. Vstaneta in počasi gresta čez Majski trg, na katerem se že zbirajo večerni sprehajalci.

Prva - slika mladeniča v svetli srajci

   Do trenutka, ko pritisk na sprožilec in tlesk fotografske kamere zaustavi njegov smeh in ga ohrani na posnetku negibnega, sedečega na nekem vrtu, v pletenem naslanjaču, v svetli srajci in s prekrižanimi nogami, do tega trenutka o Gojmiru Blagaju ni mogoče povedati nič takega, kar bi nam pomagalo razumeti poznejši razvoj njegovega življenja, nenavadne in silovite dogodke, ki so sledili. Dogodke, ki jih bo stari duhovnik z vso svojo podeželsko preprostostjo in resnobnostjo imenoval hudičevo maslo. In bo s to preprosto ugotovitvijo mislil na vse več, kot bo izrekel. Mislil bo na peklensko spletko, ki jo je knez temin pripravil že zdavnaj, v neki davni in drugi deželi, zato da bi jo ponovil tukaj in z drugimi ljudmi. Do tega trenutka tudi on, podeželski župnik iz neke dolenjske vasi, ki je vendar fanta poznal, bedel nad njegovim razvojem, skrbel zanj in se z njim pogovarjal o najbolj zaupnih stvareh, ne bi mogel povedati nič takega. Razen tega, da mu je fant od svojega sedemnajstega leta naprej velikokrat govoril, da v vsem kar počne, v šolanju in študiju in izletih v hribe na drugi konec dežele, ne vidi pravega življenjskega smisla. Toda za to se starec ni menil, takšni s vsi mladi ljudje. Nekaj več hočejo, nekaj drugega, nemara celo višjega, razburljivega in drznega. Potem pa se umirijo. Tu se je zmotil. Mladenič je star petindvajset let, za njim so leta življenja z materjo, študija in vojaščine, monotone ure in dnevi dela v banki, kjer je zaposlen v kreditnem oddelku kot svetovalec. To za njim, pred njim so ljudje, dogodki in srečanja, ki se jim ne more več izogniti.
   Na fotografiji, ki si jo bo desetletje pozneje s profesionalno rutino ogledoval neki reporter na Majskem trgu, je nasmejan, v svetli, razpeti srajci, sedeč v pletenem naslanjaču. Na vrhu, kjer je soparno in vroče, kjer se nad njihovimi glavami vleče tanka, prosojna meglica vlage, da je v njej prav težko dihati, pa čeprav je vrt v bližini mesta, ki so ga zdavnaj nekoč poimenovali Nuestra Señora María de Buenos Aires.

Ada

   Nekaj mesecev po tej vrtni pastorali se Gojmir seznani z Ado. Srečanje je nenavadno in presenetljivo, zanesljivo pa povsem naključno. Kajti potem, ko se je prerinila skozi gručo ljudi ob vhodu, bi se lahko napotila kamor drugam. Nikoli pozneje ni znala razložiti, zakaj je stopila ravno k njemu.
    Dopoldansko delo gre h koncu. Ženska, ki sedi Gojmiru nasproti in se obrača na vrtljivem stolu, vstane in z ljubeznivim nasmehom odide čez velik bančni prostor. Marmorna dvorana je polna ljudi, ki postopajo sem in tja, največ jih je ob vhodu. Od bližnjega univerzitetnega poslopja že dve uri odmevajo klici in skandiranja študentov. Sem jih je slišati kakor oddaljeno bučanje, ki naraste in potem zoper za dlje časa utihne. Kričanje seka zavijanje policijskih siren. Stranke čakajo, da se bo ulica izpraznila, uslužbenci nervozno pogledujejo na ure, zakaj bliža se čas opoldanskega odmora. Gojmir Blagaj zapisuje podatke in izpolnjuje prazna mesta na papirjih, ki jih je pustil aženska na njegovi mizi. Ko v nekem hipu dvigne pogled, opazi dekle, ki se je prerinilo skozi gnečo ob vhodu, se ozrlo po dvorani in hip zatem stopilo proti njemu. Gojmir pomisli, da je njegova stranka kaj pozabila in se zdaj vrača, toda isti trenutek vidi, da gre proti njemu neka druga mlada ženska. Dekle v kavbojkah in s svežnjem knjig, ki jih drži s prekrižanimi rokami na prsih. Mirno sede na pravkar izpraznjen vrtljiv stol, kakor da je tu že ničkolikokrat sedela.
   -Prosila bi za nekaj informacij, reče. Negibno sedi an stolu, toda Gojmir opazi, da svojega pogleda ne more obvladati. Glavo nalahno obrača vstran in s kotičkom očesa pogleduje k vratom. Vidno se zdrzne, ko se skozi gručo ob vhodu prerine moški v tankm svetlem suknjiču, s potnimi madeži pod pazduhama in z razrahljano kravato.
   -Če se ne motim, reče Gojmir in se smehlja, potem tale išče vas.
   Dekle ga začudeno pogleda in se skuša nasmehniti. Ustne v kotičkih ji nalahno trzajo. Gojmir se skloni k njej in ji potisne v roke nekaj papirjev. Moški se sprehaja po dvorani in si pozorno ogleduje vrste pri linicah. Gojmir se smehlja in govori o obrestih. Čudi se svojemu mirnemu smehljaju, zdi se mu, da vidi svoj mirni nasmehljani obraz v ogledalu, čudi se tej mirni podobi, saj natančno čuti, kako mu divje razbija srce. Kolegica pri sosednji mizi ju pozorno opazuje. Moški v svetlem suknjiču se v nekoga zaleti in se vljudno opravičuje. Skandiranje na ulici je razpršeno v posamezne klice in ljudje pri vratih stegujejo vratove.
   -Nikar se ne ozirajte, reče Gojmir, vaš znanec že odhaja. Dekle se zagleda v neko točko na papirju in se nekaj časa ne gane.
   -Tako, reče Gojmir, odšel je.
   -Hvala vam, reče dekle in poteze na obrazu se ji sproščajo.
   -Malo bi posedela, reče, ime mi je Ada. Pravzaprav Adelina, brat pa je Anselmo. Smešno, ne? reče.
   -Zakaj bi bilo smešno? vpraša Gojmir.
   -Vsa reče, da je smešno, ker je tako abecedno.
   Gojmir gleda na urni kazalec in dvorano, ki se začenja prazniti.
   -ali vaš brat tudi razgraja tam zunaj? vpraša.
   -Tudi, reče Ada, on najbolj.
   -Da ga niso odpeljali? zaskrbljeno vpraša Gojmir.
   -Njega? se smeje Ada, njega že ne, se smeje Ada. Zelo lepo se zna smejati Ada, lepe črne in dolge lase ima, zelo je lepa Ada, Anselmova sestra.

Druga slika - slika moža v uniformi neznane vojske



   Fotografija, na kateri skuša snemalec, ki je prinesel starki vodo in zaradi tega izgubil dober posnetek bežečih demonstrantov, razpoznati uniformo drugega od obeh desaparecidov; ta fotografija je narejena na drugem koncu sveta, kakšnih devet tisoč kilometrov od Majskega trga. Narejena je z nerodno vojaško kamero, kakršno se uporabljali tudi nemški vojaki. Narejena je maja '45 na Koroškem v Avstriji. Grobo zrnasta površna razločno kaže, da je slika povečana, del obraza na njenem robu pa dokazuje tudi, da je izrezana iz skupinskega posnetka. Kamera, ki jo drži v rokah častnek, s svojim nemim očesom zaznamuje v tem hipu obraze vojakov z nenavadno resnostjo. Skupina sedi ob stranici tovornjaka, tako da se mladi možje na njej ozirajo v oko kamere čez ramena, nekaj jih stoji v ozadju, z rokami v žepih. Tudi ti so s svojimi suhimi mladimi obrazi videti zresnjeni, njihovi pogledi so vsi uprti v njeno oko, a kakor da so odsotni ali nemara obrnjeni navznoter. V hipu, ko častnik pritisne na sprožilec, tovornjak zahrumi in se strese. Množica žensk in otrok, tudi vojakov, ki ostajajo, se nemirno premakne. Slišijo se posamezni klici, nekateri pomahajo. Potem kamion potegne, ljudje se razmaknejo. Tisti, ki stojijo na njem z rokami v žepih, se oprijemljejo sedečih za ramena. Snamalec z Majskega trga zares ni mogel razpoznati znakov na uniformi enega od obeh esaparecidov na fotografiji, ki jo nosi naokrog tista nenavadna starka. Te vojske namreč ni. To je izginula vojska.

Anselmo

   

Njuni imeni sta iz neke španske drame, pripoveduje Ada in se smeje, medtem ko na tlah predeva sem in tja kupe letakov in časopisov. Njun oče je neznansko občudoval špansko dramatiko. Posebej mu je bil pri srcu neki romantični pisec, José Echegaray, tako mu je bil všeč, da jima je dal imeni po dveh osebah iz njegove drame. Gojmiru, ki sedi na robu njene postelje in si prižiga cigareto, se to niti ne zdi tako smešno.
   -In vendar je smešno, zatrjuje Ada. Don Anselmo, po katerem je Anselmo dobil ime, je bil stari veleposestnik. Ob vsem svojem bogatstvu je bil izjemno plemenita srca. Ta kombinacija je bila očetu tako všeč, da je dobil Anselmo svoje ime.
   Gojmir še zmeraj ne razume.
   -Zabavno je to, reče Ada, da se Anslemo bojuje proti veselosestnikom dobrega srca. Pravi Anselmo je v tem boju tako pomemben, da mora delovati v ilegali. Pravi Anslemo se tojrej bori proti svojemu lastnemu imenu, če vzamemo stvar nekoliko simbolično.
  -In Ada? hoče vedeti Gojmir.

   -Adelina je v tej zgodbi zaljubljeno, nesrečno in obrekovano dekle. Seveda pa je tudi ona dobrega srca in močno plemenita.
   Gojmir sedi na robu postelje in gleda Ado, ki čepi na tleh med tistimi papirji in pripoveduje tako zabavne zgodbe. Visoko čelo ima in laste spete na tilnik.

   -Tega Anselma, reče Gojmir, bi pa res rad spoznal.

   Spoznal ga bo. In ko bomo čez nekaj let videli Gojmira sedeti v enakem položaju, na robu postelje s prižgano cigareto, vendar popolnoma spremenjenega, bo morda spremembo mogoče pripisati prav temu znanstvu.

Casullo



   Septembra '67 se Gojmir nenadoma znajde v Casullu, revnem predmestju B. A. Z njim je Anselmo, Adnim brat, ki ga tukaj začuda marsikdo pozna kot Jordana. Ulica je blatna, koče nizke in vegaste, tu in tam je videti v notranjost hiše, kjer leži na polomljenem kavču debela ženska in nepremično gleda v televizor. V presledku med dvema nalivoma dežja sije na Casullo sonce. Pred hišami posedajo moški in srebajo iz posušenih bučk ali pločevink vroč paragvajski čaj mate. Po uličnem blatu se sprehajajo psi in mačke, v gručah hodijo okrog Gojmira in Anselma zvedavi in kričavi otroci. s široke ulice zavijeta v ožjo, kjer je manj blata, a tudi manj svetlobe, nato stopata čez dvorišče, polno starih avtomobilskih gum, in se ustavita pred nizko hišo. Noseča ženska gre mimo njiju in glasno pozdravi Jordana. Ko vstopita v nizko izbo, je notri nekaj mladih moških, zavitih v oblake cigaretnega dima.

   Razprava se z nezmanjšano silovitostjo nadaljuje tudi potem, ko oba sedeta mednje. Nadaljuje se vse popoldne in pozno v noč med gostim nalivom dežja, ki škrobota po strehi in mehča blato dvorišča. V zadimljenem prostoru, polnem neznanih razgretih obrazov, posluša novi tovariš politične analize in patetične nagovore, posluša, kako drug drugemu segajo v besedo, ako prostor kot meči sekajo s posebnim poudarkom izgovorjene kratice radikalnih organizacij. Posluša o metodah in načinih ilegalnega delovanja, z začudenjem posluša dolg govor svojeg aprijatelja Anselma, ki razlaga svojo tezo o argentinskem trikotniku, ki s svojo geografsko in demografsko geometrijo določa smeri revolucionarne akcije. To popoldne in zgodnejši del noči postane Gojmir Blagaj član neke radikalne politične skupine, za katero pravzaprav ni važno, ali se imenuje Ejercito revolutionario popular ali kako drugače.
   Pava, ročka z vročo vodo, kroži med njimi. Nalivajo jo na suh čaj. Gojmir si zapomni eno samo ime, en sam obraz. Witold Ozynsky s svojim slovanskim imenom in negibnim suhim obrazom, redkobeseden, vendar oster in precizen, kadar spregovori. Kadar spregovori, zmeraj zahteva akcijo, manj razpravljanja, več jasnega in najostrejšega delovanja. Vsakič, ko potegne iz cigarete, jo med ustnami tako močno stisne, da je tam videti sam tanko in ravno črto.
   Ko z anselmom ponoči odhajata skozi blatni Casullo in ko si potem skušata pod nekim napuščem prižgati še zadnjo cigareto, preden bosta odšla vsak k svojemu avtomobilu, in ko jima sunki dežja sproti ugašajo plamene vžigalic, je Gojmiru jasno, da se je njegovo življenje spremenilo. V enem samem popoldnevu se je tak temeljito zasukalo, da nazaj ni več mogoče. In vendar je bil takrat videti, kot se spominja Anslemo, prijetno vznemirjen, pozitivno razbujren, kot temu strokovno reče Jordano. Bil je navdušen, pripravljen na vse in videti je bilo, da je slednjič našel neki smisel v svojem življenju.

El Mariscal



   Dne 17. novembra 1972 je v majhnem capotinu al paso zbrana dobro razpoložena družba: Ada, Gojmir, Anselmo in Witold. Capotin je poln od stene do vrat, tako da je v hrupu, ki tukaj vlada, komaj mogoče razločiti posamezne besede. Tudi ulica je polna, množice praznično razpoloženih ljudi se prelivajo po široki aveniji. Poln je Majski trg, polni sta aveniji San Martin in Santa Fe, po Rivadavii teče reka avtomobilov, ki z vso močjo hupajo, ljudje si mahajo skozi okna, večje skupine na pločnikih skandirajo. Zastave. Ves Buenos Aires buči od velikega pričakovanja. Prihaja On, Peron, Odrešitelj, iz dvajsetletnega izgnanstva se vrača. Prijateljska levičarska družba, v lokalu z nazivom El Mariscal nazdravlja njegovi vrnitvi, upanju, ki je spet tu. Nekaj korakov proč sena ulici dogaja tista iluzija, ki je prišla že v legendo in so jo v izbah Casulla in najetih stanovanj v središču mesta starejši tovariši z zanosom oživljali: kreoli, revni in ponižani descamisadosi na tovornjakih, s svojimi bobni in pesmimi sredi bleščeče in samopašne prestolnice. Sredi dneva in pri odprtih očeh neki daven mit spet postaja resničnost. Sredi hrupa v El Mariscalu drug drugega ne slišijo, čeprav govorijo zelo glasno in vsi hkrati. anslemo poje. Gojmir gleda Adin smeh in dviguje kozarec vina. Sredi hrupa ujame posamezne zloge Anslemove pesmi. To ni pesem, ki jo danes pojejo po ulicah in jo vsi poznajo, saj so jo mnogi med njimi v otroških letih poslušali v šoli, iz zvočnikov, pesem o Peronu. Anselmo poje o Che Guevari in prijateljsko mežika vsem naokoli. Eden med njimi molče spremlja neznanski hrup, prelivanje množic, bobnanje, petlje in kričanje. Witold se mirno smehlja. Toda nikomur se to ne zdi nič nenavadnega. Takšnega so ga navajeni.

Pisma



   Toda, kot je znano, ta zgodovinska iluzija traja le kratek čas. Mit ne more postati resničnost. Razblini se, še preden ostareli predsednik, ki so mu dolga leta pregnanstva načela zdravje, umre in prepusti številnim strankam, strujam, frakcijam in organizacijam, ki vse po vrsti nosijo njegovo ime, da deželo v hipu spet zavrtijo v grozljiv in nepregleden politični vrtinec. Za družbo iz El Mariscala ob bučni aveniji je tisti 17. november slej ko prej zanosen trenutek, ki ga prihajajoči dogodki, polni resničnosti, naglo spreminajjo v privid. El Mariscal je samo predah, kratko premirje v tretji svetovni vojni med levico in desnico. Za kulisami in v podzemlju bleščeče prestolnice spopad spet izbruhne z vso silovitostjo. ??Alianza s svojimi zavezniki v vojski in policiji spet udari, začenja se nova sezona lova in bega, protivdarcev, skirvanja, emigracije, podtalnega delovanja. V naslednjih letih vidimo Gojmirja Blagaja v tisti izbi z nizkim stropom v Casullu, kjer vse pogosteje prenočuje, vidimo ga v Mar del Plati med pogovorom v skladišču nekega portugalskega trgovca, v okolici Formose med delavci na plntažah bombaža, v dolgi nočni razpravi s študenti v Cordobi, v meščanskem stanovanju, pod lestenci in v usnjenem naslanjaču. Mati dobiva od njega pisma, polna ljubeznivosti in skrbi za njeno zdravje, tudi zagotovil, da je z njim vse v najlepšem redu in da si zavoljo tega niti za hip ni treba delati najmanjših skrbi. Ob njej je pogosto star duhovnik v črnem oblačilu in okornih čevljih z debelimi podplati, ki so pač primernejši za neko drugo podnebje, za neke davne in prašne vaške poti, ki jih nikjer več ni. Molče opazuje neznance, ki prinašajo pošto, in njena prizadevanja, polna prijaznega rotenja, da bi od prišlekov izvedela kaj več o svojem sinu. O njegovem življenju in čudnem delu, ki ga opravlja, o posteljah, na katerih spi o njegovem zdravju, o bitju njegovega srca. Odgovorov ni. Edini odgovori in edina tolažba so pisma, ki jih skrbno spravlja in pogosto prebira, da bi v njih sredi splošnih ljubeznivosti in pozdravov dragi mami odkrila nekaj, dar bi ji razgnalo hude slutnje. Hudih slutenj pa je vse več, to na njenem obrazu z nezmotljivo pronicljivostjo, odkriva tisti stari duhovnik, gospod, kakor ga ona imenuje, gospod z gorskimi čevlji, okornih kretenj in kmečkega videza.

Duhovnik



   Stari gospod pripoveduje materi oneki zeleni jasi na gozdnem obronku. Pravzaprav jasa sega v notranjost gozda, kakor travnat zaliv. Vse skupaj je na nekoliko višji legi in kadar stoji tam, je pod njegovimi nogami vsa dolina s polji, travniki, na redko posejanimi hišami in belo cerkvijo v ozadju. V tistem hipu, ko pogleda proti cerkvi, vidi prav od blizu udariti zvon. Zvon se zamaje in kembelj z vso močj udari ob njegov rob. Potem čaka, da bo odmev segel do njega, d ojase na gozdnem obronku, kje stoji. Toda to se nikoli ne zgodi. Čakanje postaja mučno, nebo nad pokrajino se temni in niža, kot pred nevihto. Skoraj sleherno noč se mu ponavljajo te čudne sanje. Vselej se prebudi, preden splava daljni zvok do njega. To ji pripoveduje, čeprav ve, da ga ne posluša. Vsak ima svoje sanje in svoje življenje. Njene sanje so se mučno prekinile tisti trenutek, ko je kamion leta '45 odpeljal na železnišk postajo mladega moža, ki zdaj s povečane fotografije na polici gleda v ta prostor. Tudi duhovnik, ki ima svoje sanje, je stal na tisti poljani in zaskrbljeno opazoval vkrcavanje izginule vojske, zdi se mu, da je videl njegov resnobni obraz, rok, ki je pomahala. A to je tako daleč in tako davno, kot sanje, ki ga prebujajo vsako noč. Vendar pa ve, da zanjo to niso sanje. Še nikoli ni prižgala sveče pred tisto sliko. Ve tudi, da je resničnot in je je življenje dokler je upanje. Tega upanja ji noče in ne more vzeti. Toda v njegovih prsih narašča tesnobna groza, ko jo gleda, kako iz dneva v dan in vse bolj nemirno predeva po vsem prostoru pisma, ki jih prinašajo neznanci, kako je vse bolj redkobesedna, kako kroži brez odnehanja med tisto sliko in temi pismi, kako se na njenem obrazu riše negibna slutnja. In bolj ko govori o preizkušnjeh, ki jih moramo sprejeti, o milosti v skrbeh in trpljenju, bolj tudi sam čuti, da to, kar se dogaja v tem prostoru, sega čez njegove moči. Njen zmeraj bolj brezumni obraz in njegove čudne sanje, ta fotografija in tista gozdna jasa, vse to je samo daljni odsev nekih rugih dogodkov, obrobje neke strašne igre, ki je on več ne more razumeti.

Črni lasje



   Ko se v nekem poznem, a še zmeraj sončnem popoldnevu februarja '74 Ada vrača po predmestni ulici iz šole, z otroškim vriščem v ušesih in živčevju telesa, s kotičkom očesa opazi, da nekaj metrov za njo velik avto zapelej tik ob pločnik in upočasni vožnjo. Ada se samodejno umakne v notranjost pločnika. Avto glasno zahupa in ko se Ada ozre, vidi na sprednjem sedežu moškega s črnimi lasmi in brki, čigar poteze na obrazu se ji zdijo znane. Po nekaj korakih se zdrzne in se še enkrat ozre. Zdaj vidi tudi vojnika. Z avolanom sedi njen brat Anselmo in se razpojasano smeje. Smeje se tudi črni moški in Ado v hipu čudno spreleti po vsem telesu. To je Gojmir, njen ljubi, s pobarvanimi lasmi in dolgimi brki. Tudi brki so pobarvani, sicer bi bili rdeči in to nikakor ne bi šlo skupaj s črnimi lasmi, ji pripoveduje kakšno uro pozneje. In vendar se ga je ustrašila, pravi Ada, dobesedno ustrašila, zakaj v takem hipu se v človeku v neznatnem delčku vse pomeša, spomin in razpoznava, tujost in nesporazum, tak hip človeka zmede, v tolikšni meri zmede, da jo izpod lobanje in po vsem telesu pretrese neznan in srhljiv občutek. In tudi potem, ko Anselmo z izmišljnim izgovorom odide, ko sta sama v avtomobilu v samotni ulici, ko ji Gojmir poljubi lase in vrat in ustne, se nemore iznebiti tega nenavadnega občutka. Zvečer, v tistem tesnobnem času med dnevom in nočjo, ko ležita na razmajanem kavču v majhni hiši, v ozki ulici Casulla, ko poslušata naraščanje večernega hrupa ljudi in živali vse naokrog, je Adi nenadoma jasno, od kod ta občutek, ki je noče in noče zapustiti: Gojmir se je v resnici spremenil. Ni se spremenil samo njegov videz. Ada razločno čuti, da ej utrujen, da se je nekako postaral v letu dni, kar nista bila skupaj. Ob svojem delu, ob neskončnih nočnih razgovorih, ob prenočevanjih po zanikrnih prenočiščih, med dolgimi vožnjami, skrivanji in agitiranji je v resnici ostal drugi človek, postal je profesionalec, ki nemara več govoriti o svojem delu, o nevarnostih, skozi katere je moral, o cilju, ki je neskončno daleč in nemara nedosegljiv. Medtem ko se smeje, kakor se zna s svojimi belimi zobmi samo ona smejati, medtem ko gleda, nad seboj njegov obraz, ki se z zaprtimi očmi sklanjanadnjo in išče njene ustnice, Ada z vso zanesljivostjo ve, da nečesa, kar je bilo v njem in kar je bilo med njima, ne bo več mogoče obnoviti. Vendar se smeje, boljko ji je v prsih tesnobno, bolj se smeje.
   V nasljednjih dneh ji Anselmo potrdi, da se z Gojmirom zadnji čas nekaj dogaja. Njegove organizacijske sposobnosti pešajo, njegove govorniške zmožnosti, ki sta jih zmeraj odlikovala miren glas in jasno argumentiranje, se spreminjajo v neprepričljivo in obotavljivo jecljanje. N aterenu, med delavci v hladilnicah, je že nekajkrat povsem odpovedal. Med radikalnimi študenti je na nekem nočnem sestanku povzročil s svojim nenadnim molkom strahotno nelagodnost, potem pa, ko je skušal stvar vzeti v roke, je govoril tako zmedeno, da je povzročil salve smeha. Organizacija je prepričana, da ga je treba v trenutkih vse bolj zapletenih razmerah dati za nekaj časa na hladno. To je potrebno toliko bolj zaradi vdorov policije in Alianze, ki je očitno vrinila v njihove vrste nekaj dobro zakritih agentov. V B.A. je izginila cela vrsta članov in somišljenikov, ne samo ilegalnih sodelavcev, tudi znanih javnih osebnosti. Vsak razrahljan člen lahko v takšni situaciji povzroči katastrofo.

Past



   V naslednjih dneh Anselmo najame za Gojmira majhno in udobno stanovanje v bližini Av. Triumvirato. Ada ga redno obiskuje. Ves prosti čas, kolikor ji g adaje šola, preživi pri njem. Presenečena opazi, da se Gojmir resnično obnaša kot bolnik. Bolestno si želi njene bližine, telesne bližine, nenehnih dotikov in objemov, ki postajajo že utrudljivi. Ada skuša s previdnimi vprašanji ugotoviti, ali se mu je kaj posebnega zgodilo, ali ga je kak dogodek nenadoma iztiril, kakr ga je nenadni dogodek nenadoma pripeljal mednje. Vendar ji je kmalu jasno, da se ni zgodilo nič posebnega. Bolezen je hujša: Gojmir je izgubil vero v smisel tega, kar počne. To spoznanje skuša prikriti pred bratom, ki včasih s svojim bučnim smehom in šalami prinese nekja življenja v to bolniško sobo. Gojmir vse pogosteje govori o materi, rad bi jo videl. Ov nekem Anselmovem obisku to naravnost zahteva. Anselmo mu prošnjo gladko zavrne. Ko mu pojasni, da se obroč okrog njih stiska, da je pritisk vse hujši in da ga prav verjetno prav tam čakajo oni, se Gojmir pomiri in spet napiše dolgo pismo. Nekega večera, ko se Ada odpravlja k staršem, jo na silo zadrži. Tega ne vzdrži več, ji reče. Česa ne vzdrži, verjetno samote? Ne samote, reče Gojmir, ne samo samote. Ne samo te ječe, v kateri se je nenadoma znašel, vsega skupaj ne zdrži več. On ej med njimi tujec. Ada ne razume. Tujec, zakliče Gojmir. Star je trideset let, tujec je med njimi in vse skupaj nima nobenega smisla. Tudi to nočostane Ada pri njem in odloži obisk pri starših, ki ga odlaga že ves čas, odkar sta se zaprla v to stanovanje. Potem ga potrpežljivo posluša, kako nekaj dolgo in mirno govori v svojem slovanske, v svojem slovenskem jeziku. Skoraj vso noč prebedita in ko se zjutraj le odtrga od njega, grejo z njo njegove besede. Tukaj se počuti kot v pasti, iz katere se ne bo izvlekel. To Ada razume, tako dobro razume, da ji je zdaj nepreklicno jasno: strah ga je. Ne razume o tujstvu, saj je že leta med njimi saj je že zdavnaj vse svoje nekdanje prijatelje in priseljence zapustil, saj je ob njem ona in je v bližini njen brat in so v nevidnem, a varno sklenjenem krogu njihovi tovariši. Toda razume o strahu. Zakaj resnica o vse pogostejših izginotjih iz njihovih vrst ni več nobena skrivnost. Organizacija razpada. Tudi Anselmovi obiski so vse redkejši. Ada se skuša upreti pomilovanju, ki se dviguje v njej in se meša z občutkom odpora, ko gleda tega starega mladega moža s spremenjenim videzom in črnimi lasmi. Črni, pobarvani lasje, ki postajajo pri korenu, kje rasejo, spet svetli, tako da ima okrog čela svetlo liso. In včasih s težavo prikrije svojo tesnobo, ki se iz njega seli vanjo, da imata potem v gluhi noči oba občutek, kot da se bo vsak hip nekja zgodilo. Njegov strah je globok, naseljen je v živčevju telesa, v srcu, v spominu, ki je v njem in ki ga Ada ne pozna.

Witold



   Ko je v naslednjih mesecih Anselmo neutrudno iskal njegov mirni in bledi obraz, je ugotovil, da obstajata dve verziji o vzrokih, ki so Witolda Ozynskega pripeljali med neusmiljene sestavljance črnih seznamov in sodelavce pri ugrabitvah. Njegova biografija v organizaciji je jasna in premočrtna. Okrog leta triinpetdeset se vključi v študentsko skupino FUBA, sodeluje na zborovanjih in v demonstracijah. Po prepovedi FUBE ga izključijo iz univerze, naslednja leta deluje v ožjih skupinah, povezanih z delavci. Odsluži vojaški rok, ponovno se vpiše na trgovinsko fakulteto, v letih civilne vlade deluje javno, kot lokalni partijski funkcionar. Po udaru sedeminšestdesetega je spet v ilegali, v naslednjih nekaj mesecev ali celo leto pa že sodi prva verzija, ki jo Anslemo izlušči po dolgih pogovorih z Witoldovimi ilegalnimi sodelavci in s pomočjo analogij. Po prvi verziji je Witold žrtev klasičnih metod znamenitega policijskega uradnika, znanega kt "moža s kikirikijem". Nekega večera Witolda ustavi policijska patrulja. Pri rutinskem pregledu avtomobila odkrijejo v njem zaboj orožja. To bi bilo dovolj, da Witold nikoli več ne bi videl svojega očeta, nikoli več slišal poljskega petja, ki mu je tako ljubo. Zdaj nastopi mož s kikirikijem. Ne dovoli, da bi Witolda odpeljali v klet in mu tam razbili glavo. Še tega ne pusti, da bi mu kar v pisarni polomili zobe. Sploh nihče se ga ne sme dotakniti. Njegov znameniti občutek za ljudi mu pravi, da je tokrat mogoče poskusiti drugače. Zaboj spravijo nazaj v prtljažnik. Witold se vso noč vozi po mestu, ves zmeden z razbijajočim srcem in planjem krvi v senceh. Po dveh urah neprestne vožnje ugotovi, da ga nihče ne zasleduje. Odloči se, da bo svoj obisk na policiji zamolčal. Toda kako naj dokaže, da so ga izpustili kar tako? In poleg tega Witold dobro ve, kaj se v njihovih vrstah zgodi s tistimi, ki jih kar tako izpustijo. Zaboj odda na dogovorjenem mestu. V naslednjih dneh se ne gane iz očeve trgovine. Ob vsaki stranki, ki med cinglanjem zvonca stopi skozi vrata, začuti na vrhu želodca blečo praznino, kakor na vrtiljaku. Po kakšnih desetih dneh strahu, nemirnih dni in tesnobnih noči brez sna, sprejme malega možakarja skoraj kot odrešitelja. Zadaj v očetovi pisarni potem prišlek zaprosi za kakšno posodo ali krožnik, kamor bi lahko luščil kikiriki. Obiski in dolgi nočni pogovori se še nekajkrat ponovijo. Potem se Witold vrne mednje.

   Anselmo sprejme to verzijo, ki jo sestavijo tovariši z ustrajnim nizanjem podatkov. Toda nekaj mu v njej manka. Preveč je enostavna, klasična metoda za omahljivce. Ne gre mu skupaj z Witoldovim bledim obrazom in njegovimi stisnjenimi ustnami, mirnim in odločnim obrazom, ki si ga Anselmo neštetokrat prikliče pred oči, ko čaka v samotnih ulicah ali preži nanj v temni veži. Ni časa, da se bi ukvarjali z Anslemovo rekonstrukcijo druge verzije, zakaj Gojmir sedi na postelji, ves spremenjen in čaka, da mu bo nekdo stopil na pot. Treba si je predstavljati, kako se Anselmo cele ure sprehaja po ulicah velemesta z nekdanjo Witoldovo zaročenko, ki ničesar ne razume, in jo sprašuje o vseh podrobnostih v zvezi s tem čudnim, strasnim in bledim človekom, kako se pogovarja z njegovim očetom v majhni pisarni zadaj z atrgovino, dokler se tudi ta ne odseli v neznan kraj, treba je vedeti, da je Anselmova pot do druge verzije dolga in težka, saj je zunaj njegove skušnje. Druga verzija je za Anselmov občutek temačna. Druga verzija pravi, da je Witold na drugem bregu že od vsega začetka.
    Na začetku je neki trenutek v Witoldovi mladosti, neko popoldne v letu štiriinšttirideset, ko v stanovanju Ozynskih osupli in zaprepadeni gledajo v časnik, kjer je z mastnimi črkami natisnjeno ime čudnega kraja: Katinski gozd. V časniku, ki ga polni s svojim gradivom nemška uradna propaganda, je veliko fotografij. Odkopada grobišča, jame polne trupel. V Witoldovo maldo dušo napravi groza, ki to noč hodi po stanovanju Ozynskih, strahotno razpoko. V glavi se mu vrti od velikih, neznanskih stvari. Vso noč ne more zaspati in iz kuhinje sliši nekoga, ki hlipa in kliče po maščevanju. Zdi se mu, da ti klici polnijo razpoko, ki jo čuti v prsih, brezno v tesnobnem prostoru srca.

   Po drugi verziji, ki jo prej kot podatki o njegovem delovanju dopolnjuje njegov obraz, njegovo vedenje na sestankih v Casullu, njegova nenavadna odsotnost v capotinu el paso, njegove stisnjene ustne, po tej verziji je Witold na drugem bregu in v tajni zvezi od vsega začetka.

   Anselmo nikoli ne bo vedel, katera od obeh verzij je prava. Toda, eli je to sploh važno? Čeprav je prva iz Anselmovega zornega kota klasična in druga temačna, čeprav je videti vse skupaj kt zapleten splet naključij, je vendarle jasno samo to, da je usoda pripeljala Witolda na pot Gojmiru Blagaju. Lahko bi mu jo presekal tudi kdo drug z ostrim švistom električnega zvonca v noči. Toda tisti, ki je prišel ponoči in pozvonil pri vratih skritega Gojmirovega stanovanja, je bil prav Witold. Morda je bil od vsega začetka prav on določen za to, po prvi ali drugi verziji ali mimo obeh.

Zvonec v noči



   Ko med njunimi šttttirimi stenami sikne zvok električnega zvonca, se Gojmir zdrzne in prebledi. Kakor da nekaj sluti, se dvigne s postelje in sede nanjo. Kakor da je bilo že ves dan v njegovem obnašanju nekaj, kar je s skrivnostno močjo tesnobno stiskalo, pripoveduje Ada. Nemara pa se ji danes tako zdi, nemara se je vse dogajalo čisto drugače. Kajti na svoj spomin se ne more do kraja zanesti. Ne more se, recimo, spomniti, kateri film je gledala, ko je zazvonilo. Nekaj časa je bila prepričana, da je bil film italianski in da je Marcello Mastrianni tiho in izgubljeno nekja govoril neki znani igralki. Zdaj se ji zdi, da ni bilo tako, zdaj je kar gotova, da je bilo veliko kričanja in streljanja, saj natančno ve, da je utišala televizor, preden je stopila k vratom.

   Ko med njunimi štrimi stenami nepričakovano useka zvonec, Gojmir sede na posteljo. Ada, ki s spodvitimi nogami sedi v naslanjaču pred televizorjem, vstane, si potegne tanko tkanino spalne srajce, ki je zlezla čisto gor in si oprijemlje beder, tkanino si potegne čez kolena, ogrne si jopico in stopi k vratom.

   -Čakaj, reče Gojmir, saj ne veš, kdo je.

   -Anselmo, kdo drug, reče Ada.

   Med vrati potem ne stoji Anselmo, med vrati stoji Witold Ozymsky.
   -Witold je, reče Ada, tebe hoče.

   -Zakaj pa ne stopi noter? reče Gojmir.

   -V avtu bo počakal, reče Ada, ti greš z njimi, reče in stoji sredi sobe in ga nepremično gleda. In danes je prepričana, da je tisti hip vedela, da se bo nekaj zgodilo. Toda Witold, Witold, Witold, tu preprosto ni moglo biti nič narobe. In natančno to je bilo v Gojmirjevem pogledu, ki je nekaj iskal v njenih očeh, natančno ta Witold je bil tudi v njegovem pogledu. Stoji in ga gleda, medtem ko se on oblači. Prav počasi si zapenja svetlo srajco in potem toliko časa vleče roke skozi rokave suknjiča, da se spodaj na ulici oglasi nervozno trobljenje.
    -Hudiča, reče Gojmir, saj že grem.

   Toda to je rekel s takim glasom, propoveduje Ada, kot da je hotel prikriti hudo notranjo napetost. Zanalašč je izgovoril tak stavek, da bi odvrnil njeno pozornost od svojih begajočih oči, ki so nekaj iskale po prostoru, ki so se hotele nečesa med temi štirimi stenami oprijeti. Potem je segel v žep in si zapel uro tik nad dlanjo, tako kot jo je zmeraj nosil. Ada zdaj ve, da so mu roke drhtele in da mu je ura ob zapenjanju dvakrat zdrsnila spod prstov. Toda tako vidi Ada stvari veliko pozneje, ko jih pripoveduje Anselmu in tovarišem ali ko s prizanesljivimi besedami skuša dogodek razložiti tisti nemi starki z dvema slikama. Starka pa je ne posluša. Pravzaprav sploh ne mara nikogar poslušati. Ona vidi drugam in globje, tja, kamor Adine zaznave ne sežejo. Pa četudi se Ada spominja sleherne podrobnosti.
   Gojmir stoji sredi prostora in tipa po žepih. Spodaj se spet zasliši nervozno hupanje. Gojmir stopi k Adi in jo s hrbtno stranjo dlani poboža po komolcu.
   -Kmalu se vrnem,reče.
   Nikoli se več ne vrne.

Transport



   Ko tovornjak maja 1945 pripelje na majhno železnišk postajo, se množica vojakov že vzpenja v odprte živinske vagone. Mladenič s fotografije skoči čez stranico kamiona. Okrog postaje in ob vagonih stojijo angleški vojaki. Ov džipu oficir govori z nekim železničarjem in nervozno tolče s palico ob hlače. Vkrcavanje se odvija brez zastoja, vendar tudi brez hrupa, klicev in priganjanja, ki je običajno za vojaške transporte. Mladenič s fotografije se med množico teles v sivih uniformah prerine k potniškemu vagonu, ki je pripet tik za lokomotivo. Ob njem stoji v polkrogu skupina častnikov njegove vojske in molče spremlja topot vojaških čevljev v vagonih. Mladenič s fotografije nervozno maha z rokami in nekaj pripoveduje enemu od častnikov v polkrogu. Oni zamahne z roko in se obrne proč. Mladenič se oddaljuje in pogleduje nazaj, kjer se že tudi njegovi častniki vzpenjajo v potniški vagon. Nekdo mu pomoli roko skozi odprto žrelo bližnjega vagona. Mladenič se z obema rokama oprime ponujene desnice in se vzpne gor. Hip zatem je slišati treskanje vrat, ki jih angleški vojaki naglo potiskajo po ozkih tračnicah. Mladenič s fotografijese nasloni na debelo leseno steno vrat in se ozre okrog sebe. Vsi so tihi in bledi. Vsi molčijo. Na zunanji strani vagonov je slišati železni ropot zapahov, ki jih spuščajo v obroče. Potem vlak potegne. Nekaj trenutkov zatem po strehi zatopotajo koraki. Nekdo zgoraj se glasno smeje.
   -Jesus, reče fant, ki stoji ob vratih poleg mladeniča s fotografije, tisti, ki mu je ponudil roko, da se je vzpel na vagon.
   -Jesus, reče in ga pogleda z zbeganimi očmi.
   In potem tiho doda:
    -Blagaj, kam nas peljejo?

Vožnja




   Spredaj sedi čokat voznik, ki ga Gojmir ne pozna. Witold sedi na zadnjem sedeću, roke ima položene na kolena in gleda cesto pred seboj, cesto, ob kateri je vse manj luči. Witoldova negibnost nenadoma postane neznostna.
   -Witold, reče Gojmir, kam gremo?
   Witold molči.
   -Witold, reče Gojmir glasno in odločno, to ni pot v Casullo.
   Witold ne odgovori, voznik pa premakne glavo in pogleda v zrcalo nad sprednjim steklom. Ogromni stari buick rohni po prazni in temni predmestni ulici. Hiše so vse manjše in redkejše. Žarometi potem osvetlijo nizko poslopje, in medtem ko zavira, voznik dvakrat glasno pohupa. V hipu, ko ustavi, se v svetlobi žarometov prikaže neznan moški, drugi pa že odpira vrata na strani, kjer sedi Gojmir. Brez besed se zrine na sedež poleg njega, tisti spredaj pa izgine iz svetlobnega kroga in trenutek zatem sede na prednji sedež. Buick poskakujoč speljuje, ko oni spredaj lovi vrata in jih slednjič s treskom zaloputne. Molčeča druščina se zapodi po dolgi podeželski cesti v noč.
   Moški na njegovi levi smrdi po žganju. Na desni čuti Gojmir vročico Witoldovega telesa. Moški na levi ga je zrinil čisto k njemu. Gojmir se skloni naprej in se ozre Witoldu v obraz. Njegove oči še zmeraj z vso pozornostjo spremljajo cesto, ki jo tipljejo žarometi avtomobila. Gojmir tiplje z očmi po negibnem Witoldovem obrazu.
   -Witold, reče Gojmir z izsušenim glasom in tiho, kaj to pomeni?
   Njegove besede obvisijo v zraku, drhtijo v zraku in potem plahutajo okrog temnih moških glav v avtu, kakor splašene ptice. Potem izginejo, pogoltne jih enakomerni hrum avtomobilskega motorja. V avtu je temno in tiho.

Postaja



   Hip zatem, ko se vlak ustavi, zabobnijo po vagonih udarci krepel in puškinih kopit. Okrog vagonov zahrumi množica sovražnega ljudstva. Moški in ženski glasovi terjajo smrt z aizdajice. Vojaki v vagonu se umikajo pred bobnenjem na vseh straneh, kakor splašena čreda. Nekdo skuša moliti. Nekdo reče:
   -To je konec.
   Toda to še ni konec. To je začetek konca.
   Blagaj čuti, da fant poleg njega išče njegove roke. Slabotno ga stisne, njegove dlani so vlažne in hladne.

Opekarna



   Avto poskakuje po luknjasti makadamski cesti. Temno je. Luči velemesta so daleč za njimi. Potem žarometi otipljejo dolgo, nizko stavbo in vsenaokrog kupe polomljene opeke, ki hrešči pod avtomobilskimi kolesi. Trije izstopijo in potegnejo Gojmira iz avtomobila. Voznik izključi motor in se nasloni na volan. Nobenega glasu ni in nobenega vetra. Zrak miruje, kakor negibna gmota, ko se skupina napoti proti veliki glineni jami blizu opekarne.

Neke druge jame



   Na drugem koncu sveta, kakšnih devet tisoč kilometrov proč od opuščene opekarne in glinene jame, proti kateri vodijo trije možje Gojmira Blagaja s pobarvanimi lasmi in psremenjenim videzom, v davnem '45, se v toplem pomladanskem popoldnevu ob gozdni cesti blizu mesteca z imenom Kočevje ustavi kolona mož v raztrganih in povaljanih uniformah, obkrožena z oborožanimi stražarji. Trije možje odvijajo s širokega kolesa navoj telefonske žice in ga ščipajos kleščami. Stražarji jemljejo kose žice in z njo vežejo ujetnikom roke v zapestju. V bližini je slišati posamezne strele in med njimi rafale brzostrelk. Ujetnik iz kolone, ki ga bomo prepoznali na grobozrnati povečani in iz skupinske slike izrezani fotografiji na Majskem trfu, z zblodelimi očmi spremlja stražarjeve roke, ki mu trdo pritegujejo zapestja z žico. Potem dvigne pogled k njegovim očem, ki so krvave od neprespane noči na straži
   -Prosim te, nenadoma šepne ujetnik, rahlo zaveži.
   -Stražar ga začudeno pogleda.

   -Sina imam, reče, prosim.
   -Ne morem, reče stražar in se ozre okrog sebe.
   -Ime mu je Gojmir, reče zvezani glasno, da se tihi in bledi okrog njega vznemirijo, kakor splašena čreda.
   -Kaj imate tam? vzklikne glas z obronka gozda. Stražar stopi korak nazaj in sune s puškinim kopitom zvezanega v ramo.
   Kolona se premakne. Streli so vse bliže.
   Tam so globoke jame.

Brezno



   V začetku osemdesetih let je ves svet izvedel za množična grobišča, ki so jih odkrili v bližini Campo da Mayo, na pokošališču v La Plati in številnih drugih krajih. Časopisi so začeli objavljati podrobnosti in televizijske mreže so oddajale posnetke obupanih mater z Majskega trga, ki so zahtevale svoje sinove ali vsaj njihova trupla. Iz jam so odkopavali zmeraj več žrtev nesmiselne podtalne ideološke vojne, ki ni prinesla zmage nikomur. Kar je ostalo od nje, so bila v jamah zakopana človepka življenja in dolgi seznami desaparecidov, za katere nikoli ne bo znano, kej so izginili. Nekega samozvanega caudilla, ki je menda lastoročno ubijal ugrabljenje, so celo postavili pred sodišče, toda možakar je na sojenju vztrajno molčal. Kaj bi mogel storiti drugega? Niti eni materi ni mogel vrniti sina. Našli so se tudi ljudje, ki so pobegnili pred strelom v temni noči. Tudi ti so molčali. Le o nekem kreolu se je govorilo, da je pobegnil iz jame, polne trupel, in potem za kozarec žganja pijan pripovedoval o tem, kaj je tam videl. Pravil je, da so ga peljali do roba brezna z zvezanimi rokami. Njegov spremljevalec ga je z revolverjem ustrelil od zadaj v tilnik. Toda krogla mu je samo oplazila uho in v jamo je padel živ. Padel je na trupla in v jami je bilo strašno vzdihovanje, stokanje in ječanje, saj so nekateri še živeli. Ponoči se je skozi slabo zasuto odprtino zvlekel na prosto in pobegnil. Toda to je samo zgodba, ki je krožila med ljudmi. Preveriti je ni mogle nihče, saj je pijani kreol kmalu izginil nekam v notranjost dežele in se izgubil v šrnih pampa. Kakor rečeno - tisti desaparecidos, ki so se spet pojavili med ljudmi, so ostali resni in molčeči.

<centerTrofonijeva jama


   Stari Grki so o mračnem in žalostnem človeku govorili, da je obiskal Trofonijevo jamo. Kdor je videl strahote v njej, podzemne hodnike in kače in kdor se je rešil iz nje, temu je za vse življenje čez obraz legla temna senca.


   Menda je bil prav Trofonij tisti, ki je skupaj s svojim bratom zgradil znamenito Apolonovo prepočišče v Delfih. Ker sta brata zaslovela kot odlična graditelja, ju je mogočni kralj Hiriej zaprosil, naj mu zgradita posebno, dobro zavarovano zgradbo, kamor bo varno spravil svoje zaklade. Brata sta zgradbo kmalu dokončala, a hkrati sta zgradila do nje skrivni prehod z namenom, da bi mu ukradla bogatstvo. Kiriej je to opazil in jima nastavil past. Ujel je samo Agameda. trofonij je večkrat poizkusil brata rešiti iz ječe. Ker je kmalu uvidel da ga ne bo mogel osvoboditi, sam pa se tudi ne bo mogel skriti, saj bi ga prepoznali po potezah bratovega obraza, mu je odsekal glavo in jo odnesel s seboj. V tistem hipu ga je pogoltnila zemeljska notranjost.
   Prebival je v neki jami na obronku nekega gozda. Kdor je bil dovolj drzen, se je lahko spustil k njemu pa skrivnost ali prerokbo. Vendar pa ga je lahko vprašal za svet le potem, ko je opravil strašne preizkušnje. Vsi jih niso opravili, vsi se niso vrnili. Do vhoda v votlino, ki je zijal kot črno žrelo, je bilo mogoče priti po dolgem nizu podzemnih hodnikov in dvoren. Potem se je bilo treba spustiti po lestvah, ki so se dotikale naslednje luknje. Tu je bila odprtina zelo ozka, tako da je bilo vanjo mogoče spustiti noge, telo pa je bilo moč potegniti skoznjo le z veliko težavo. Sledil je hiter in strmoglav padecna dno jame. Vso pot je moral tisti, ki je hotel slišati prerokbe ali nasvet, v rokah držati medene kolače. Z njimi je pomirjal kače, ki so gomazele in vrvele povsod v votlini. Hkrati pa se tako ni mogel dotakniti nevidne napreve, ki ga je potem dvignila iz jame. Bivanje na strašnem dnu j elahko trajalo tudi ves dan in vso noč. Nekateri se niso nikoli več vrnili. Nekaterim pa se je včasih posrečio slišati prerokbo. S pomočjo že omenjene nevidne naprave so se potem vračali napovršje, vendar tako, da so imeli noge v zraku, glava pa jim je visela navzdol. Zunaj so potem sedli na stol, imenovan Mnemozina, ki je boginja spomina, in se spominjali strahotnih vtisov iz jame, ki so s ejim zasekali v zavest za vse življenje.

Epilog



   Vendar moramo zgodbo povedati do konca. Gojmira peljejo trije možje proti opuščeni opekarni. Ničesar več ne sprašuje, tudi na beg ne misli. Na Witoldevem nepremičnem obrazu išče sled nekeg ačudnega nesporazuma, ki se bo zdaj zdaj razjasnil. Toda navzočnost obeh tipov, ki hodita tesno za njim, in tretjega, ki je ostal v avtomobilu z glavo naslonjeno na volan, mu pravi, da se to ne bo zgodilo. To se ne bo zgodilo tudi zato, ker stopa za njim s stisnjenimi ustnami Witold, maščevalec nekih drugih davnih jam. Nič nam ne pomaga tudi misle, da Gojmir prav zanesljivo s tistimi nima nobene zveze. Zapleten je v strašno in nesmiselno igro, s pobarvanimi lasmi in s plahnečim upanjem v prsih stopa proti dolgi in temni stavbi na koncu poti.
   Pustimo jih na tej poti. Ne zardi tega, ker bi se hoteli ogniti prodrobnostim, o katerih pišejo v časopisih in v knjigah preživelih. Pustimo jih na tej potei zaradi Ade in njenega upanja. V naslednjih dneh se jebo polaščal nemir, potem jo bo strašna slutnja vso obdala. Nenadoma ji bo žal za vsako hudo besedo, ki jo je izrekla, tudi za vsako zlo misel. Nemara ji bo žal tudi zato, ker je tistega lepega dne opoldne s knjigami v naročju zbežala z ulice v banko in tam srečala fanta, ki ga zdaj nikjer več ni. Iskala ga bo v Casullu in okrog predmestnih hladilnic, da bi ga našla med delavci s kupom časopisov pod pazduho, z njegovimi svetlimi ali temnimi lasmi. Potem bo obiskovala njegovo mater in molče sedela pred njenim dvema podobama. Pustimo jih tudi zaradi Anselma, ki bo pod imenom Jordano s pištolo v žepu odpiral vrat auradov in pritiskal na zvonce meščanskih stanovanj, da bi ugledal Witoldov mirni obraz in njegove stisnjene ustne. Nekoč bo dobil sporočilo, da so ga videli v Rosariu, 25.maja ob prazniku jacaronde na policijski paradi. Iskal ga bo tam s skupino tovarišev, toda ne bo ga našel. In bolje bo tako, zakaj v najbolj nesmiselni vseh vojn v zgodovini človeštva, v tretji svetovni ideološki vojni, bi padla nova žrtev. In pustimo jih na tej poti predvsem zaradi tist estare ženske, ki hodi po Majsem trgu s slikama dveh desaparecidov v norem in velikem upanju, da ji ne bo treba nikoli prižgati sveč pred njunima podobama. Nekateri stalni obiskovalci Majskeg atrga jo že poznajo. Snemalec, k ije zmeraj tam z napeto kamero, da bi ujel kakšen izjemno velik dogodek, se ji prijazno nasmiha. Nikoli se ne domisli, da bi posnel prav njo, ki je s svojim neomajanim upanjem in vero največji, čudežni dogodek. Nekateri sprehajalci poznajo tudi starega podeželskega župnika, ki s svojimi okornimi čevlji prekrevsa po gladkem tkalu, prime starko pod pazduho in potem skupaj odideta mimo spomenika Pedru de Mendozi.