Pojdi na vsebino

Dve duši

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Dve duši
Irena Kirm
Izdano: Vigred 16/8 (1938), 307-308
Viri: dLib 8
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Rano nedeljsko jutro je zlatilo vrhove gorá in hribov. Človek, ki se je prebudil iz težkih sanj, ni mogel doumeti, da je ta kras vsakdanja stvarna pot novoprebujajočega se dneva. — Da! kakor lepa misel, čista, svetla in ljubeča, — da! prav tak nedeljski dan se napoveduje. Dan Gospodov!

Vrh griča je stal dom lep, trden in veren. Kot da bi se hotel skopati v soncu, — kakor v ogledalu, se je zarilo povsod v dišečo travo in gmajni.

Sredi njiv med pokošenimi razori pa je stopala mati, vsa v soncu in jutranjem hladu. Mislila je in uživala. Njenemu srcu ni več pelo hrepenenje, ne življenje v prevarah. Ne! Ona je z dovršeno dušo, hipoma, vendar stopnjema mislila na srečo, ki jo uživa. Mati je, — mati mnogim — mati duhovniku! Postala je. Stopila je z dušo k vsakemu svojemu otroku. Vsakemu je to jutro darovala novi kos srca, ki je odplulo pred Stvarnika. Molila je!

Prišla je k sinu — duhovniku. Janko! ... Stopila je na kraj poti in gledala v še skoraj temno dolino. Pod njenimi nogami še spi mestece. Tam je Janko, njen dragi, njeno hrepenje, nada in sreča. »Janko pozdravljen! — Gotovo si že pokoncu in študiraš to, kar te je sinoči trudnega vrglo k počitku. Janko, ali si truden? Ali te črpajo skrbi, svete skrbi za duše, Tebi izročene? ...

Janko bodi močan ...

Že te vidim! — Ne, nisi truden, čil, krepak in lep. Janko, kako se ti poda beli kolar ... Kako si moj, sinko, ves moj ... «

Sin, ne veš in nikoli ne boš zaznal materinega srca, materine ljubezni, bolečin ...

Ah, prav v materinstvu je tolika sreča, veš! — Janko, in ta sreča si ti, sinko — duhovnik.

Mati je v blaženstvu, ki je dano le njim, katere so dale Gospodu sebe in svoje, — zapela zahvalo — ne o počitku, ampak o novi pripravljenosti ...

Mesto. Vse še tiho, mirno ...

V prostorni sobi kleči pred Križanim mlad duhovnik — Janko. Njegov prvi rani pozdrav Njemu! Zgodaj je še ... Dan je že dovršen v njegovi duši. Misli, ki jih bo ta dan raztresel med ovčice so vse uvrščene. Vesel je nedelje gospod Janko. Nedelja, duše, dan, ki bo tako bogato dodal k vsebini njegovega življenja!

Janko misli ... , pri materi je. Duša mu je šla k njej po trenuten oddih. Gledal je mater, kot jo je videl vse počitniške nedelje, ki je stopala in se topila v soncu po travi med njivami.

Mamica, Bog s teboj! Mati bodi zahvaljena, da si mi dala življenje, da si znala tako zapečatiti mojo dušo pred vabami sveta. Mamica, duhovnica si ... !

Ura je udarila pet. Zapustil je sobo, zapustil sliko najdražje in odhitel pred tabernakelj, kjer ga je že čakalo najboljše Srce, da ga blagoslovi in pošlje v novi dan.

Mati in sin duhovnik!

— — —

O, da bi bilo dano vsem tistim materam, ki niso hotele življenj, vsaj drobec sreče, — da bi spoznale, kolika neizmerna sreča je biti mati, mati duhovnika Gospodovega.