Dvanajst črnih devic

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pastirček in čarovnikova hči Ljudske pripovedke iz Dobrepolj
Dvanajst črnih devic
Tone Ljubič
Ko se babica naveliča pripovedovati
Spisano: Nataša Jereb
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Dvanajst črnih devic


Živel je oče, ki je imel dvanajst sinov. Bil je ubožen, da jih ni mogel preživljati, zato jih je odpravil v svet takoj, ko so malo odrasli. Odšli so za srečo in prispeli na večer do Steklene gore, na kateri se je dvigal začarani grad. Bili so utrujeni in so se namenili tam prenočiti. Prišedši v grad, niso začutili no¬bene žive duše, v jedilni sobi pa so našli pogrnjeno mizo s pripravljenimi jedrni za dvanajst oseb. Hudo lačni nekaj časa ogledujejo polno mizo in sline cedijo, potem se pa kar pri¬pravijo jesti. Ko odjedo, se znajde ob njih nenadoma dvanajst črnih devic. Bile so zaklete kraljične in so prosile fante, naj jih rešijo. Fantje so bili za to in najstarejši je v imenu vseh povedal: »Vse bomo storili, da vas rešimo!« Največja črna devica je vesela odvrnila: »Nič takega ne bo treba doprinesti. Samo vsakdo izmed vas mora skozi vse leto ležati pri eni od nas. Toda nihče se nas ta čas ne sme niti dotakniti. Gorje, če tega ne bi držal le eden izmed vas! Pogubljeni bi bili vsi, me pa ne rešene.« Mladeničem se to ni zdelo nič težavnega in so Obljubili. Držali so besedo skoraj do poteka enega leta, da so device bile že skoraj vse bele, samo noge so imele še črne. Tri noči pred letom pa se zgodi, da se najstarejši dotakne svoje device. V trenutku so postale zopet popolnoma črne. Tista dotaknjena zavpije: »Sestre, na noge!« In vzame vsaka svoj meč ter odseka svojemu mladeniču glavco preč. Samo najmlajši se je zasmilil njen in mu je prizanesla ter ga prikrila. Dala mu je svoj meč, rekoč: »Ti nas še moreš rešiti, če hočeš.« On vpraša: »Kaj mi je storiti?« Naroči mu, naj se poda v Deveto deželo ter ubije sed-meroglavega zmaja. V največji glavi bo našel jajce, katerega bo zalučal v začarani grad, kar bo rešilo device pa tudi ob¬glavljene brate. Seveda je v to privolil. Takoj se odpravi fant na pot. V gozdu sreča volka, ki ga vpraša: »Kam pa, kam, mladenič?« x Razloži mu svojo pot in volk se mu pridruži, rekoč, da mu bo lahko v pomoč. Na nadaljnji poti ju sreča medved kosmatinec in ju pobara: »Kam pa, kam, vidva?« Povesta mu in pridruži se jima še on, da jima bo v pomoč. Kjer so trije, pride rad še četrti. Res, se je nad njimi pojavil kragulj in jih nagovoril: »Kam pa, kam, vi trije?« Oni mu prijazno povedo in se jim ponudi tudi on, da bi pomagal. Sprejeli so ga v svojo druščino. Kmalu dospejo* v kraljevo* mesto. Mladenič je najprvo oskrbel živalim in sebi jesti. Potem so si šli ogledat mesto. Čudno se jim je zdelo, ko je povsod visela črnina. Vprašali so mimo* idočega meščana, čemu tolikšno žalovanje. Odgo¬voril je: »V Črnem jezeru pred mestom je sedmeroglavi zmaj, ki terja vsako* leto eno deklico iz našega mesta. Letos je prišla vrsta rta kraljevo hči. Jutri bomo priče žalostnega dejanja.« »Povejte kralju in vsem, naj ne žalujejo. Mi bomo rešili kraljično,« odvrne nato mladenič. Strašansko* veselje je zavladalo v mestu, še večja pa rado¬vednost, kako se bo to sešlo. Drugi dan je bilo* na Črnem jezeru vse mesto. Mladenič z živalmi se postavi prav na jezerski breg in čaka pošasti. Kmalu vzvalovi površina vode in prikaže se grozna sedmero-glava zverina, ki zasika na pogumno četvorico na bregu. Toda še preden oplazi mladeniča, je že zasvištel meč in sek so odletele tri zmajeve glave. Zver se je močno raztogotila in se hotela vreči na junaka, a sta jo zadržala volk in medved, ki sta se zagrizla v njene zaripljene vratove. To je zmaja še bolj razdražilo*, pa je udaril z ogromnim repom po* vodi, da je v hipu pljusknila čez bregove ter bi kmalu odplavila juna¬ško* četvorico in še marsikoga drugega. Toda sreča je bila na strani junakov, nič jim ni voda prizadejala. Ko* se je zver ponovno* približala, je meč v drugo zarezal in sek so* bile še tri glavce proč. Ostala je še ena, srednja in najhujša. Te se mečeva ostrina ni niti prijela, zato je resnično trda predla mlademu junaku. Takrat je priskočil na pomoč kragulj, ki se je bliskovito spustil na preostalo zmajevo glavo in ji izkljuval oči. Od strani sta-zagrabila volk in medved, da je fantič zlahka pogodil zadnjo glavo ravno čez teme. Počila je in iz nje je izkočilo zmajevo jajce. Pošast je bila premagana in kraljična rešena. Nastalo je nič kakšno* veselje in kralj je hotel fanta sebi za zeta. Tudi rešeni kraljični je bil junak všeč in je bila takoj pripravljena poročiti se z njim. Fant pa, čeprav ga je kraljična mikala, ji je za enkrat samo obljubil, da za gotovo pride ponjo. Potem pa je imel skrb le za zmajevo* jajce, katerega je skrbno* spravil. Dal se je z živalmi vred gostiti sedem dni, osmi dan v jutro pa je odšel nazaj proti gradu na Stekleni gori. Zdelani in lačni so prispeli do tam. V jedilnici so, kakor prvič mladeniči, našli pogrnjeno mizo za vse. Hlastno so po¬jedli pripravljeno jed in spet so ob njih zrastle, kakor iz tal, tiste črne device. Najmlajša je skočila k mladeniču in za-vrisnila: »Ah, si vendar prišel, naš rešitelj. Zaženi jajce trdo, da se bo razbilo in vsa Steklena gora se bo razletela, me bomo pa rešene.« Mladenič res tako stori. Nastane silen blisk in grom, Ste¬klena gora se je razprašila v sončni prah in v trenutku je bilo vse naravno: namesto Steklene gore, zelen griček, namesto za¬kletega gradu — lep gradič in v njem dvanajst lepih dekličev, s kožo belo kot mleko in lici rdečimi kot mak. Ni treba, posebej omeniti, da je oživelo tudi vseh enajst junakovih bratov, ki so jih bile umorile prej device. Radovanje je bilo nič kakšno! Rešene device so misli- le, da se bodo' za gotovo po¬ročile z dvanajstimi fantiči, toda zmotile so se. Fantje so menili: »Niste dosti prida, ker ste nas zaradi enega enajst umorile,« pa so se odpravili drugam in kdo ve kje so se poženili. Samo za najmlaj¬šega je gotovo, da je našel ono rešeno kraljično iz kra¬ljevega mesta in se z njo poročil. Pravijo, da je takrat bila taka svatba, da je ni take bilo še v Deveti deželi ne.