Pojdi na vsebino

Dvakrat črez Ture

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Dvakrat črez Ture.)
Dvakrat črez Ture
I.M., J.M.
Spisal I.M., Spisal J.M.
Izdano: Planinski vestnik 25. januvar 1897, leto 3, štev. 1, str. 1-4, Planinski vestnik 25. februarja 1897, leto 3, štev. 2, str. 17-22, Planinski vestnik 25. aprila 1897, leto 3, štev. 4, str. 49-52, Planinski vestnik 25. maja 1897, leto 3, štev. 5, str. 65-67, Planinski vestnik 25. junija 1897, leto 3, štev. 6, str. 81-83, Planinski vestnik 25. julija 1897, leto 3, štev. 7, str. 97-99, Planinski vestnik 25. avgusta 1897, leto 3, štev. 8, str. 118-121, Planinski vestnik 25. oktober 1897, leto 3, štev. 10, str. 151-153, Planinski vestnik 25. november 1897, leto 3, štev. 11, str. 165-169
Viri: dLib 3/1 dLib 3/2 dLib 3/4 dLib 3/5 dLib 3/6 dLib 3/7 dLib 3/8 dLib 3/10dLib 3/11
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Stal sem pred nekaj leti zgodaj zjutraj vrhu Triglava. Doline je objemal še jutranji mrak, v daljavi pa so se bleščali s snegom in ledom pokriti vrhovi Visokih Tur. Prekrasen pogled! Sklenil sem že takrat, da si kedaj malo bliže pogledam te velikane. Svoj sklep sem izvršil, kolikor sem mogel, preteklo poletje.

Ker je človek družabno bitje, bi se morda dolgočasil, če bi potoval sam. Ako si sam in vidiš kje kaj lepega, nimaš nikogar, da bi mu izrazil svoje veselje in občudovanje. Kamor prideš, povsodi vidiš samo tuje obraze in čuješ tuje glasove; tujec med tujci nimaš človeka, s katerim bi se pomenil po domače. Zato se ti začne tožiti po domu, po znancih, in čul bi zopet rad milo domačo govorico. Naveličaš se hitro potovanja, in srce te žene le nazaj med svoje.

Drugače pa je, če potujeta vsaj dva vkupe. Pot si krajšata s pogovori, drug drugemu izražata čute, kateri ju navdajajo pri pogledu na naravne lepote, in se podpirata vzajemno v raznih težavah, katere se jima namerijo.

Zato sem si poiskal tudi jaz tovariša. Domenila sva se s Petrovčevim Francetom, da pohodiva skupaj Visoke Ture, zlezeva črez ledeno škrbino Pfändel in stopiva še naprej v Inšpruk.

Ker pa molčanje ni moja dobra stran, povem v naslednjih vrsticah, kaj sva videla in slišala, in kako se nama je godilo na potu.

1. K Sveti Krvi

[uredi]

V trdi noči sva odrinila z Breznice, vasi blizu Prešernovega rojstnega kraja. France je od samega veselja tako zaukal, da so se takoj vsi psi oglasili v bližnji vasi. V Žirovnici sva stopila na vlak in oddrdrala proti Trbižu. Bazen naju je bil v vozu še neki drugi popotnik, ki pa je trdno spal. Nekoliko časa sva gledala skozi okno v temno noč in ugibala, kakšno bo vreme; toda „zgled vleče": kmalu sva zaspala tudi midva.

Prebudil me je velik ropot. Prvi hip sem se čudil, kako da sem prišel na trdo klop, ko sem bil vendar zvečer legel v mehko postelj. Zdajci pa je zakričal zunaj izprevodnik: „Tarvis, aussteigen"! Sedaj sem se zdramil popolnoma in spoznal, da sem pustil Kranjsko s svojo posteljo vred že za mejo. Tudi France se je spravil pokoncu. Oprtala sva si hitro nahrbtnika in prijela za palici ter odrinila proti Vratom in Médgorju (Maglern).

Tu sva se ozrla še enkrat na mogočni Mangart, katerega so ravno zlatili žarki vzhajajočega solnca, potem pa jo zavila v Ziljsko dolino. Pot naju je peljala mimo nizkega griča, na katerem stoji masivni stolp nekdanje mejne trdnjave Straže (nemški „Strassfried"). Ko sva dospela s klanca v ravnino, sva zagledala nad seboj na zelenem gričku lepo gotično cerkev Gorjansko.

O Gorjah ne vem povedati druzega, kakor da ima silo neotesane pse. Sredi vasi sta nama zaskočila pot dva velika kosmatinca in ogledovala prav strokovnjaški najine hlače, kje bi se dale lepše raztrgati. Toda naletela sta. Sukala sva gorski palici kakor sulici, in ko sta zagledala svetli, ostri osti, sta stisnila rep med noge In zbežala na domače dvorišče. Pot je bila zopet prosta, in brez drugih zaprek sva prišla v Bistrico. Vas je precej velika; toda kamor pogledaš, povsodi vidiš samo nemške napise.

Blizu dolgega mosta, ki drži črez tod že jako globoko in široko Ziljo, se nama odpre razgled po Ziljski dolini do Št. Mohorja. Na levi stoji lepa Bistriška cerkev na velikanski navpični skali, v ozadju (proti jugozahodu) se dviguje Ojstrnik (2035 m šp. karta) z zelenimi planinami .v svoji soseščini, in iz Gornje Ziljske doline molita svoja gola vrhova Gartnerkofel (2193 m) iii Rajskofel (2234 m). Na desni pada Dobrač (2167 m) silno strmo v dolino; a dalje, že blizu Št. Mohorja, se vzpenjajo Severne Ziljske planine. Proti jugovzhodu se še kažejo Kranjski snežniki; pred tabo pa se širi lepo Ziljsko polje s prijaznimi vasicami.

Onkraj Zilje naju je kmalu objel senčnat gozd. Srečavali so naju otroci, ki so šli ravno v šolo, in pozdravljali s „Kuten Tog". Eden se je odrezal posebno dobro. Ko je hitel mimo naju,-je stisnil klobuček pod pazduho in rekel: „Kuten Obend", četudi je bilo šele okrog osmih zjutraj. Vprašam ga nemški, kam da gre; on me gleda debelo. Ponovim vprašanje slovenski. „V šolo", mi odgovori sedaj urno in steče za druzimi otroci, ki so nas opazovali od daleč. Sedaj sva umela lahko njegov pozdrav. Otrok mora pozdravljati (najbrže po učiteljevem povelju) nemški, torej v jeziku, katerega niti ne razume; potem se iznebi pač lahko take, kakršno sva ravnokar čula.

Ko sva prišla pri Sv. Štefanu (Štebnu) iz gozda, sva srečala Ziljanko v narodni noši. Na glavi je imela ruto, podobno gorenjski peči; kratko krilo ji je segalo le malo črez kolena. V vasi pa sva zagledala košato lipo in krog nje klopi za godce.

Tu sva se spomnila lepih narodnih običajev slovenskih Ziljanov, v katerih ima lipa važno vlogo. Pod vaško lipo so se zbirali očanci in pretresavali gospodarske in občinske stvari, in pod njo je napravljala mladina svoje veselice. Krog lipe so „rajali" Ziljani in Ziljanke ob ubrani godbi. V košati senci pod njo je bil pogosto nasajen sod, katerega dno so drzni jezdeci izbijali z železnimi beti. — Zal, da narodno življenje izmira vedno bolj. Popotnika spominja na nje samo še zelena lipa, ki stoji sredi vasi. Žalostno maje z vejami, kakor da se čudi, da se vaščani ne shajajo več v njeno senco, kakor da žaluje, da se šepiri povsodi nemščina, zaničuje pa se slovenski jezik, katerega mile glasove je poslušala radostna morda stoletja. Upajmo, da se bodo tudi našim bratom v lepem Korotanu „vremena še zjasnila".

Dospela sva v Borljane (Forelach). Solnce je že pripekalo močno, in znoj nama je lil curkoma od obraza. Tudi pot — hodila sva že skoraj šest ur — naju je utrudila nekoliko. Bilo nama je prav všeč, ko sva zvedela, da je v vasi postaja, in da mora vsak čas priti vlak. Toda nisva še bila na kolodvoru, ko je že odžvižgal proti Št. Mohorju. Žalostno sva gledala za njim in korakala naprej v strašni vročini po prašni cesti ob Proseškem jezeru, v katerem je našlo ob francoskih vojnah mnogo Francozov svoj hladni grob. Krog in krog je bilo tiho, le tu in tam sva zaslišala zoprni glas ponočnega krokarja.

Opoldne sva prikoračila v Št. Mohor. Trg leži ravno tam, kjer se stika Jezerniška dolina z Ziljsko. Tu je že vse nemško; besedice nisva čula slovenske. Mudila se nisva dolgo v trgu, ker sva hotela priti v Grajfenburg še do vlaka, ki je odhajal okoli sedmih v Dolčane (Dölsach), imela pa sva še debelih pet ur pota pred seboj.

Po precej hudem klancu sva prišla v Jezerniško dolino, katero pretaka potok Jezernik (Gössering). Ker je bila grozna vročina, sva se šla kopat. Jako mrzla voda nama je vzela vso utrujenost; bila sva kakor prerojena. Okrepčana sva korakala urno naprej in dospela v Višprijane (Weissbriach), ki leže pod golim, silno strmim in razritim Rajskoflom (2369 m). Ta gora slovi po svojem lepem razgledu. Višprijane so zadnja vas v Jezerniški dolini in imajo poleg katoliške cerkve tudi protestantovsko, ker biva mnogo protestantov v tem kraju.

Čakala naju je še pot črez Križno Goro (1096 m). V začetku sva hodila po precej strmi stezi poleg potoka Jezernika, ki drvi navzdol v majhnih slapovih, potem pa po vozni cesti, ki pelje skoraj ves čas po lepem smrekovem gozdu. V dobri uri sva dospela na vrli ter se spustila v dolino. Na desni sva zapazila napis, ki vabi na Franca Jožefa višino. Stopila sva tja po lepi stezici. Nepričakovan prizor se nama je odprl. V kotlini, ki leži pod nama, sva zagledala med strmimi gorami Belo jezero (900 m). Dolgo je dve uri, široko morda komaj kakih deset minut, in največja globočina znaša 98 m. Podobno je zelo Rabeljskemu jezeru, seveda je to mnogo romantičnejše. Jezero se vidi z vzvišenega mesta ob robu belo; od tod tudi njegovo ime. Zahodna stran je poseljena, vzhodna pa zapuščena, in le samotna pot pelje po skalovitem bregu. Ob nevihti se sicer mirno jezero strašno razburi, in marsikakega brodnika so že sprejeli temnomodri valovi v svoje hladno naročje. Franca Jožefa višina ima svoje ime od tod, ker sta 1856. leta s tega mesta cesar in cesarica ogledovala lepo okolico.

Črni oblaki, ki so se zbirali nad nama, so naju opominjali, da morava oditi. Dravska dolina se nama je začela odpirati. Že že beli prijazni trg Grajfenburg z gradom Rozenbergom, nad katerim se dviguje mogočni Krajcek (2697 m), ki hudo gospoduje nad Grajfenburžani. Z njega dero ob nalivih hudourniki in pustošijo lepo dolino. Na vzhodu se že kažejo tudi Tirolske gore.

Kmalu sva dospela na kolodvor, ki je oddaljen kake pol ure od trga. Sedla sva v čakalnico in „kosila". Bilo je sicer malo pozno za kosilo, toda tolažila sva se s tem, da je imenitno pozno kositi. Pečen piščanec, ki je še doma zašel v nahrbtnik, nama je teknil kaj dobro. Tako sva pričakala vlak. V tem pa se je zmračilo in začelo je hudo deževati. Vesela sva bila, da naju ni ujel dež na Križni Gori: premočena bi bila prav do kože, ker zoper dež ne opravijo tudi gorske palice nič, dežnikov pa nisva imela.

Ko sva se pripeljala na postajo v Dolčanah — vas je oddaljena dobrih dvajset minut od kolodvora — je bila že prava egiptovska tema. Stopila sva prvikrat na tirolska tla. Več mož z rumeno obrobljenimi pokrivali se je potegovalo za čast, da bi naju smeli prenočiti, seveda za plačilo. Slednjič naju je odvedel kočijaž gostilnice „pri Tirolcu". Sedla sva v dvovprežno kočijo in oddrdrala ponosno mimo razsvetljene restavracije proti Doleanam. „Pri Tirolcu" so nama dobro postregli, potem pa sva šla kmalu počivat. Deževalo je še vedno, vendar sva zaspala z upanjem, da se zjasni do jutra.

Ko se sem zjutraj zbudil, sem šel takoj gledat na vreme. Bilo je jasno, samo okoli Dolomitskih vrhov se je podilo nekaj megla. Urno sva se napravila in odrinila (ura je bila šele pet) črez sedlo Izel (1204 m) zopet na Koroško. Mimogrede sva stopila še v cerkev, ki je kaj krasna. V stranskem oltarju ima Defreggerjevo sliko sv. družine.

Iz vasi sva šla po stezi, ki pelje mimo Putzenbacherjeve gostilnice po strmem, lepo zaraščenem gozdu. Ko sva dospela v eni uri na vozno cesto vrhu sedla, nama se je odprl prekrasen razgled. Nasproti ti dvigujejo silno strmi Unholdi (2678 m), razriti Ravhkofel (1908 m), Špickofel (2713 m) in Zandšpica (286-3 m) svoje fantastične, čudovito raztrgane vrhove. Dalje ti bega oko na ostre vrhove Dolomitske in se ustavi slednjič v prijazni dolini, ki se razteza pod temi velikani. Kjer se izliva Izelski potok v mnogo manjšo Dravo, leži lepo mestece Lijenc. Nad njim se dviga grad Bruk, okoli njega pa se razprostira rodovitno polje, med katerim se blešče prijazne vasice. Kakor srebrna nit se vije med njimi Drava, ki jo napaja trikrat močnejša Izela. Neko posebno lepoto daje tej dolini različno gorovje, ki jo meji. Na jugu se dvigujejo strmi, goli in strahovito razriti vrhovi Dolomitov in južnih Apneniških Alp, na severu pa zreš lepo obraščene, bolj polagoma se vzdigajoče gore Prvotvornih Alp.

(Dalje prihodnjič).

Težko sva se ločila od prekrasnega razgleda. Nad seboj sva zagledala belo cerkvico Angela Varuha, in kmalu sva prišla do zadnje tirolske hiše, do gostilnice „Zur Wacht". Par korakov še, in bila sva zopet na Koroškem (1204 m). Od daleč so naju že pozdravljali sneženi vrhovi visokih Tur. Pri lepem kopališču „Zum Grossglockner" sva zavila navzdol. Cesta je lepa, tu in tam tlakovana z obdelanimi kamni: ostanki stare rimske ceste. Od tod izvira najbrž pravljica o poganskem mestu na gori Izel. Bližnjica naju je pripeljala hitro v Belansko dolino, v Kot (Winklern). Iz vasi sva prišla po strmem klancu do mosta, ki pelje črez Molno (Moli). Voda je bela in ima svojo barvo od drobnega belega peska, katerega vali s seboj velikanske množine. Natočila sva je v kozarec in počakala, da se je ulegel pesek; dno je bilo pokrito z njim popolnoma. Molna je velika šiba za vso dolino. Pogosto poplavi in pokrije rodovitno polje s prodom na debelo. Podnebje ni niti v gornji Belanski dolini posebno mrzlo. Pravijo, da je včasih zima pri Sv. Krvi celo milejša kakor v Lienzu.

Prebivalci so popolnoma druzega značaja kakor ostali Korošci. Njih divja domačija z nebotičnimi gorami, blestečimi ledeniki, globokimi grapami in grmečimi slapovi, jih je naredila pogumne, odločne in previdne. Niso pa tako odurni, kakor jih opisujejo nekateri, ampak so še precej prijazni in živi. Blizu Morič (Mortsehach) naju je došel voznik. Šel je menda po žaganje, ker je imel na vozu nekaj košu podobnega. Na Gorenjskem pravimo taki stvari „ kripa". Poprašala sva ga, če bi se smela z njim peljati. Voznik nama pa je začel kazati, da je gluhonem. Ko smo se pomenili z znamenji in nama je prikimal, sva zlezla v „kripo". Peljala se nisva kdo ve kako zložno, dobro je pa vendarle bilo.

Pri Zagriču (Sagritz) sva se skobacala z voza in mahnila peš črez peščeni grič, na katerem leži vas. Tu se nama je zopet odprl pogled na Ture. Zagledala sva štiri snežene vrhove: Kloben (2934 m), Eaherin (8017 m), Berenkopf ("2848 m) in Sonblik (3082 m). Njih imena je brati poleg ceste na tabli, katero je postavil ' avstrijski „Turisten-Club". To društvo je preskrbelo po vsi Molnski dolini table z napisi, ki te opozarjajo na vse važne in znamenite stvari: na gore, slapove, pota, ki vodijo v sosednje doline, i. dr. Četudi potuješ brez „Baedekerja", ne zgrešiš nobene znamenitosti, ako paziš na te table.

Ko sva prišla v Doljane (Dollach), so nama izginili izpred oči snežni velikani. Ta trg je nastal po zlatem rudniku v Turah. Nekdaj je bilo v njem veliko bogastvo, katero pa je izginilo, ko je pošla zlata ruda. Bogatih časov spominjajo le še trdno zidane, večinoma enonadstropne hiše, ki pa so zelo zanemarjene. Ko sva tako premišljevala minljivost zemeljskega bogastva, sva prišla do divje, kake tri ure dolge Cerkniške doline, v kateri je polno lepih slapov. Mikalo naju je, da bi šla gledat pol ure oddaljeni Cerkniški slap, toda mudilo se nama je naprej. Ker nisva zaužila celi dan (ura je bila tri) še nič gorkega, sva si poiskala v prijaznem gozdiču med Molno in cesto pripraven prostor in pričela kuhati kosilo. Izvlekel sem iz nahrbtnika „planinski samovar", natočil v bližnjem studencu vode in zakuril. V zavrelo vodo sem vrgel Maggijevega mesnega soka, in juha je bila skuhana. Bila je jako okusna, celo nekoliko premočna. Nadrobila sva vanjo kruha in začela obedovati. Po juhi sva imela namesto mesa prekajeno slanino in za prikuho kruh. Ko sva tako kosila, napol leže kakor stari Rimljani, se nama je zdelo, kakor bi nama Pecek (3255 m), ki se dviguje onkraj Molne, voščil dober tek. In teknilo nama je res. Saj pravi pregovor, da je lakota najboljša kuharica. Kosilo sva zalila s kozarcem mrzle Molne. Pesek sva izpila z vodo vred; slišal sem namreč, da je dober za prebavljanje. Še pest rdečih jagod, katere sva nabrala v gozdu, in „diner" je bil pri kraju. Pomila sva kuhinjsko posodo, jo zložila v nahrbtnik in odrinila. Pri vasi Pučal se dolina jako stiska. Le s silo si je priboril človek zraven Molne prostora za cesto. Kmalu sva prišla v grozno sotesko. Na levi jo meje strme pečine Flekenkopfove, na desni se vzdiguje Staniewurten, skozi njo pa divja tik ceste Molna bliskovito z grozovitim bobnenjem črez ogromne skale. Dasi je struga globoka, mečejo vendar jezni valovi pene celo na cesto. Voda, ki je bela kakor mleko, preteče več kakor tri metre v eni sekundi, in kjer divja najhuje, pelje črez njo tako zvani „Judovski most". Groza mi je objela srce, ko sem pogledal črez most v srdito vodo. S silovito močjo se zaleti velikanski val v pečino. Komaj se odbije ob njej, že se pridrvi drug, in oba butneta z združenimi močmi ob skalo, polovico vode pljuskne črez, ostala pa drvi nazaj, da se vrne z novo močjo. Drugod plane val, katerega je ovirala na poti mogočna skala, skozi ožino med pečinami v velikanskem loku in strašno hitro navzdol, in se z drugimi valovi vred zopet in zopet razbije ob skalah, navaljenih po strugi.

Čutila sva se nekako olajšana, ko sva prišla iz te strašne soteske. Kmalu se dolina zopet razširi, Molna se umiri, in v daljavi se kaže Brenkogel (3015 m). V temni soteski sva zrla strašne pečine in divjajoče valove, tu v prijazni dolini pa šumlja Molna prijetno po zelenih tratah in jelševih gozdičkih, in z lepo obraščenih hribov in brd gledajo v dolino prijazne hišice s širokimi strehami. Tam divja romantika, tu prijazna idila. Neko bobnenje nama je udarilo nenadoma na uho. Ko sva prišla iz gozdiča, se nama je pokazal na levi prekrasen slap. Stena, po kateri se vije, meri 130 m. Do vrha pečine se vali mogočen potok; tu mu zmanjka struge, in bistra voda se zaganja skokoma v dolino. Velikanski curek razpada v milijone in milijone kapljic, ki prše ob skalo pod steno kakor lahka meglica. Tu se zbero kapljice v prijazen potoček, ki prijetno žubori po zeleni trati proti Molni. Slap se imenuje „Jungfernsprung". Pravljica pripoveduje, da je pastirica pasla svojo čredo nad steno, črez katero drvi slap. Njeno lepoto pa je zapazil mlad lovec in zasledoval nedolžno dekle. Kakor gorska srna je bežala deklica pred njim in dospela na rob stene. Za sabo je že čula lovčeve korake, pred sabo pa videla grozni prepad. Ni se pomišljala dolgo, ampak pogumno je skočila vanj.

Skozi redek jelšev gozd sva prišla do vasi Pokhorn. Na levi stoji na bregu začrnela gotična cerkev sv. Martina. Dolina se nekako zapre. Visok prag zavira kakor velikanski nasip vhod v kraljestvo Velikega Kleka (3797 m); v ozadju pa stoji Prednji Lajterkopf (2483 m), kakor da bi stražil vrata, ki vodijo do naravnih krasot v njegovi bližini. Zdelo se nama je, da naju hoče narava pripraviti na čudesa, katera nama bode kazala odslej drugo za drugim. Na mostu, ki pelje črez Flajsbah, se pokaže prvikrat Veliki Klek. Nama ga je zakrivala običajna megla. Ko sva prišla črez most, sva zaslišala silno bobnenje, katero je bilo vedno hujše, čim bolj sva se bližala pragu. Začela sva lesti navkreber. Cesta dela velike ovinke, zato sva si izbrala bližnjico, ki pa je zelo strma. Ves prag, ki je z macesni lepo obraščen, se imenuje „Kniebiss", in po pravici: pripogniti se ne bi mi bilo treba še veliko, da bi prišli zobje s kolenom v neprijazni dotik, katero izraža nemško ime. Bobnenje je vedno hujše, in ko sva prišla vrh klanca, sva zagledala najlepši slap Molne. Skozi prag si je izdolbla srdita Pastiričina hči globoko strugo, v katero pada z 79 m visoke višine grozno bobneč. Zlezla sva v grapo, kjer voda kipi in vre, da si ogledava slap bliže. Noben še ni naredil name tolikega vtisa kakor ta; zakaj slapa s toliko obilico vode in s toliko visočino nisem še videl. Primerjal bi ga z našim Sumom. Njegove krasote pač ne more človeška roka popisati, ampak treba jo je pogledati. Nepopisno pa sva bila presenečena, ko sva šla iz globoke grape na cesto v vas Slap (Zlapp) in se nama je pokazala Sv. Kri (1404 m) s svojo prekrasno okolico. Prijazna zelena dolinica se razprostira tu v vznožju ledenikov. Spredaj čepi nekoliko ličnih kočic, med njim pa stoji elegantni hotel „Rupertshaus", kakor da bi se čudil, kako je zašel v to preprosto soseščino. V dnu kotline so bele, med zelenimi tratami, slikovito raztresene hišice, na desni pa kipi v nebo na vzvišenem prostoru krasna cerkev Sv. Krvi s svojim vitkim zvonikom. Nad njo se vzdigujejo zelene planine, ki jih obrobljajo rjave pečine nebotičnih vrhov; na desni se dviguje Vaserad (3025 m), na levi Kroker (2482 m) in za njim vsi trije Lajter kopfi. V ozadju pa se blešči Pastirica s sosednjimi ledeniki, le kralj visokih Tur zakriva še vedno svojo belo glavo. Srce se nama je napolnilo s hvaležnostjo do vsega mogočnega, ko sva zrla to prekrasno delo njegove roke. Tu je pač zbrana vsa naravna krasota, katero si more kdo misliti. Žal, da je nimajo več Slovenci, na katere spominja le še slovensko jedro ponemčenih krajevnih imen.

Iz nemega občudovanja je naju vzdramila krepka ploha. Hitela sva v vas in krenila v staro Schoberjevo gostilnico. Ko pa se je kmalu zopet zjasnilo, sva šla ogledovat vas. Hišice stoje zelo na kupu na majhnem gričku, na robu pa dviguje velika, v krasni gotiki zidana cerkev svoj vitki stolp proti nebu. Bila je žal zaprta. Ker sva hotela še nekaj pisem pisati, je šel France po znamke. Ko se je vrnil, mi je pravil, da ga je imela prodajalka za Ogra, ker je govoril nemško bolj počasi. Ko ji je pa povedal, da je s Kranjskega, mu je rekla, da je tudi duhovnik, ki oskrbuje župnijo Sv. Kriv odkar je šel domači župnik na kliniko v Gradec, najbrž Kranjec. Štela sva si v dolžnost, da ga pozdraviva kot rojaka.

Napotila sva se v župnišče; toda bilo je zaprto, in nikogar ni bilo pri domu. Sprehajala sva se po vasi, češ, pride že od kod. In res sva ga srečala kmalu. Ko sva ga zagledala - bil je jezuit - sem takoj začel dvomiti o njegovem slovenskem pokolenju. Seznanil pa sem se vendar z njim, ker je bil videti jako prijazen. Gospod se mi je smejal, ko sem mu povedal, da sem mislil, da je moj rojak. Doma je bil namreč, kakor nama je povedal pozneje, iz Holandije, in profesor bogoslovja v Celovškem semenišču. Kmalu smo se živahno pogovarjali. Ko sva mu povedala, da nameravava drugi dan črez škrbino Pfandel, nama je svetoval, naj vzameva v „Glocknerhausu" vodnika, ker je najbrž sneg zapadel ledenik. Menili smo se še do večera, potem pa šli v cerkev, katero je odprl cerkovnik ob večernem zvonjenju. Cerkev je res prava umetnina iz 15. stoletja. Zidana je v gotičnem slogu masivno iz velikih rezanih kamnov, da more vzdrževati silno burjo. Kljub temu je stavba videti zelo lahka. Črez pokopališče prideš v prostorno lopo in iz te skozi umetno okovana vrata v cerkev. Tu je pač toliko umetnin, da bi strokovnjak zamudil celi dan, ko bi si jih hotel ogledati natančneje. Ladni obok nosi šest slopov. Na obeh straneh so lepe galerije, pod katerimi visi štirinajst velikih podob, ki predstavljajo najvažnejše dogodke iz življenja sv. Brikcija. Tudi krogovičja pri oknih so jako lepa. Najlepša umetnina pa sta veliki oltar in na njegovi levi strani stoječa najsvetejša hišica. Oltar je zelo velik, ves lesen, prav umetno izrezljan, eden izmed tistih jako redkih, tako zvanih »oltarjev s platnicami" (Fliigelaltar). Sestavljen je iz treh gotičnih stolpov. Platnice so pokrite na notranji strani s krasnimi relijefi, na zunanji pa z lepimi podobami iz 15. stoletja. Ravno tako krasno delo je najsvetejša hišica. Dviguje se v treh oddelkih trinajst metrov visoko; podobna je z gotičnimi okraski obloženi piramidi. V nji je shranjena sv. kri v majhni zeleni steklenici, ki je vdelana v lepo monštranco. Skozi močno omrežena steklena vratca sva videla to svetinjo.

Potem smo šli še v podzemeljsko kapelo (kripto), kjer je grob sv. Brikcija. Na grobu podobnem rakvi leži lesena soha, ki predstavlja svetnika. V prejšnjih časih so romarji razrezati soho večkrat tako, da so jo morali prenoviti. Vsak je namreč odrezal košček lesa od nje in ga vzel domov za spomin. Zato je sedaj ves grob ograjen. Vsakdo bi se gotovo čudil, kako so mogli postaviti ubogi gorjanci tako krasno in drago cerkev, ko ne bi vedel, da je bilo nekdaj v tem kraju veliko bogastvo, ko so še kopali v Turah zlato rudo. Tudi božja pot je nesla. Sedaj dobivajo vaščani svoj zaslužek večinoma le od tujcev, ki obiskujejo njih krasno domačijo; zakaj polje samo jih ne more živiti. Ko sva si bila ogledala cerkev, nama je prijazni gospod pokazal na pokopališču prekrasni Pallavicinijev spominek. Nadporočnik Pallavicini se je namreč ponesrečil na Velikem Kleku. Hotel je poiskati pot črez „Glocknerwand" (3730 m) na Vel. Klek. Odrinil je neko nedeljo iz Kalsa s šestimi vodniki. Zastonj si je prizadeval kalški župnik, da bi ga odvrnil od podjetja. Vrnili so se samo štirje vodniki in prinesli vest, da se je predrzni častnik ponesrečil z dvema njihovih tovarišev. Slednjič nama je razkazal profesor tudi župnišče. Zahvalila sva ga za njegovo prijaznost. Ljubeznivi gospod nama je dal na pot še svoj blagoslov. Takrat pač nisva mislila, da se bodeva kmalu spominjala njegovega blagoslova v smrtni nevarnosti. Poslovila sva se in odšla. Bila je že temna noč. Kmalu sva legla k počitku, katerega sva zelo potrebovala; zakaj čakala naju je drugi dan huda in dolga pot. Iz „Bupertshausa" se je razlegal po dolini krasen duet dveh rogov. Nekoliko časa sem poslušal njegove mile melodije, slednjič pa so me zazibale v "sladko spanje". (Dalje prihodnjič).

2. Črez škrbino Pfandel

[uredi]

Kmalu smo stopili na ledenik. Bil je skoraj ves pokrit s snegom; morali smo torej biti že nekoliko oprezni. Sploh je previdnost na ledenikih povsod prav potrebna. Ako ledenika ne krije sneg, potem že še lezeš po njem brez vrvi. Neogibno pa je potrebna, kadar je sneg zapadel razpoke; in velik neumnež je, kdor si tedaj upa sam na ledenik. Kako lahko se mu pod nogami udere prhka snežena odeja, pa pade v globoko razpoko. Srečen je še, kdor zdrsne na dno ali na kak oster leden rob in se ubije, toda strašna usoda čaka njega, ki obtiči globoko v ozki razpoki, iz katere se ne more rešiti: njegovega klicanja na pomoč ne sliši nihče; med mrzlimi ledenimi stenami ga gradita mraz in glad, dokler ga smrt ne reši groznih muk. Ako pa si privezan na vrv in imaš izkušenega vodnika pri sebi, ne padeš nikoli globoko, če se ti tudi udere; vodnik te vzdrži na vrvi in te že izvleče zopet na dan. Seveda, koder hodijo turisti tako pogosto črez ledenik, da je narejena črezenj gaz, tam pač ni tako nevarno; zakaj sledi tvojih prednikov ti kažejo smer, katere se moraš držati. Previdnost pa je tudi tu dobra; naredi se namreč lahko v enem vročem popoldnevu razpoka črez gaz. Sploh je pot črez ledenik zjutraj veliko varnejša nego popoldne; kajti zjutraj je sneg še precej zmrzel in se zato ne udere tako lahko, čeprav je pod njim razpoka, nego pozneje, ko začne solnce pripekati in je sneg kopen.

Tudi črez ledenik Pfandel je narejena gaz, toda poznala se je slabo, ker jo je zadnje dni zapadel sneg. Zato je šel vodnik pred nami in delal v sneg stopinje, katere smo mi pobirali. Vrvi nismo rabili, ker je gaz popolnoma zanesljiva. Hodili smo po ledeniku skoraj celo uro, predno smo prišli na vrh škrbine. Imeli smo lep razgled na Solnograško, dasi je bilo nekoliko megleno. Pod tabo se razprostira lepa dolina Fuš proti Pinčgavi, onkraj Zalice zagledaš lepo Celsko jezero, v ozadju pa se dviguje sivo Kamenito morje, izza katerega štrli proti nebu Vaeman.

Spustili smo se v dolino. Na Solnograški strani je ledenik jako strm; zato je pot iz doline Fuš težavnejša nego od koče pod Klekom. Medpotoma smo srečali veliko dražbo, ki je lezla proti nam na Koroško. Naštel sem deset oseb, med katerimi sem opazil tudi dve dami. Večina jih je bila oborožena s črnimi naočniki zoper ledenikov blesk. Navzdol smo stopali jako urno. Kjer je vodnik rekel, da ni razpok, smo se prijetno peljali. Nad nami so se začele megle zgoščevati. Tu in tam je že padla tudi kaka snežinka; bali smo se, da ne bi začelo prav pošteno mesti, ker je vlekel hud veter. Toda nebo se nas je usmililo in počakalo s svojimi mokrimi darovi. Megle so se zopet raztrgale in se drevile kakor pošasti okoli granitnih vrhov; solnce je zopet prisijalo, in zablesteli so v njegovih žarkih ledeniki.

Ko smo prilezli pod ledenik, smo zagledali pod seboj Travensko planino (1521 m). Lahkonoge koze so nam priskakale naproti in nas gledale nekako zaupljivo. Ko smo jim dali kruha, smo se jim prikupili tako, da so nas spremile prav do planine. Pred par leti ni bilo tu razen borne planinske koče nikakega človeškega bivališča. Sedaj stoji tu lep hotel „Trauneralpe", ki ima pošto in telefon. Ako se hočeš peljati v bližnjo vas Fuš, ti pokličejo voz po telefonu.

Poslovila sva se od sopotnikov, katerim se je mudilo v kopališče v St.Volfgangu, in stopila v hotel „Trauneralpe" — največ iz radovednosti. Vse je bilo silno elegantno, v velikem nasprotju s sosednjo revno planinsko kočo. Komaj sva si upala v gostilniško sobo, ki je bila okrašena z lepimi slikami. Bala sva se, da ne bi pokvarila gladkega parketa s svojimi podkovanimi črevlji, in da ne bi žalila s pomazano obleko estetičnega čuta elegantne družbe, ki naju je gledala, ko sva vstopila, kakor vsiljenca. Pozdravila sva jih in sedla. Pogovarjala sva se bolj tiho, da ne bi motila nosljajočega gizdalina, ki je preganjal dolg čas svoji sosedi pa zeval, gledajoč skozi okno na divne ledenike.

Koliko prijaznejše je pač v priprosti planinski kočici! Kako prijetno mi je pri srcu, ko ležim po dolgem potu na mehki trati pred kočo, ko gledam, kako zlati zahajajoče solnce vrhove gora, kako žare ledeniki in planine v njegovih žarkih, in čujem veselo petje planšaric in glasno tikanje s paše vračajočih se pastirjev. Ko pa pokrije planino noč s svojim temnim plaščem, poslušam pri veselo prasketajočem ognju starega planšarja, ki pripoveduje o skritih zakladih in gorskih duhovih, korenjaškega lovca, ki opisuje nevarnosti, katere je prebil na lovu na divje koze. Samo vesele in zadovoljne obraze vidim okoli sebe, obraze, na katerih se zrcali odkritosrčnost in dobrohotnost. Slednjič me objame sladek spanec v dišečem senu. In ko se poslavljam drago jutro, mi prisrčno stiskajo roke vrli planinci, želeč mi srečno pol. Kako ne bi bil potem vesel, ko odhajam v planinske kraje, ko zapuščam hrumnost. in enoličnost mestnega življenja! Kako prijetno je bivati v prijazni, mirni vasici ob vznožju visokih gora; in ko stojim na bregovih ledenikov, ali zrem na strmih robeh krasoto krajev, ki se razprostirajo pod menoj, je pozabljen ves trud in pot, so pozabljene vse težave. Otožno pa mi postaje srce, ko se poslavljam od sivih vrhov, bleščečih se ledenikov in snežišč, od zelenih planin, prijaznih planšaric in veselih pastirjev in se vračam med hrumeči svet, med pusto mestno zidovje. In kako se zopet razveselim, ko zagledam v daljavi s snegom pobeljene gore! Srce mi postane nekako mehko, in želim si peroti, ki bi me ponesle tja, kamor mi hrepeni srce. Toda pozdravljati jih morem samo od daleč, pozdravljati kakor stare znance, bi mi vzbujajo najlepše spomine . . .

Ker je bila družba v hotelu za naju preimenitna in ji tudi midva najbrže nisva ugajala, sva jo prav rada zapustila. Na bregu potoka Fuške Ahe sva legla pod vitko smreko in uživala divni razgled v Kefertal, eno najlepših in najromantičnejših dolin v Turah. Razprostira se proti jugozahodu in ni prav za prav nič druzega kakor jugozahodni konec doline Fuš. V ozadju kipi v nebo mogočni Brajtkopf (3143 m); dva ledenika, Fuški Karkés in Bokkarkés, objemata njegove strme boke. Od vseh strani dreve potoki iz ledenikov v lepih slapovih v dolino. Nama nasproti pa se je izpreminjal v lepih barvah Hohgruberkés. Tudi Vel. Vizbahhorn (8577 m) moli svoje ledeno teme izza zelenih planin iz Kaprunske doline. Na vzhodu pa se blešči krasni Brenkogelkés.

Ob eni popoldne sva odrinila po dolini navzdol. Nisva se smela preveč muditi, ako sva hotela priti v Bruk še pred nočjo, kamor sva imela še šest ur — dolga pot, ko sva bila hodila že devet ur. Korakala sva po Ferlajtenski kotlini. Pot je še dokaj prijetna. Na obeh straneh se dvigujejo visoke gore, ki so skoraj do srede poraščene s temnimi gozdi. Proti vrhu se zelene planine, dokler ne izginejo v temnem pečevju, po katerem dere tu in tam kak potoček v drznih skokih navzdol. Že popolnoma v dolini sva zapazila še sneg. Razpenjal se je namreč črez precej široko strugo potoka Fuške Ahe velikanski obok iz trdega snega, in izpod njega je drl potok kakor iz kakega predora.

Od vasi Fuš dalje je pot bolj enolična. Solnce je vedno bolj pripekalo; bilo je jako soparno. Vse je kazalo, da se pripravlja huda nevihta. Zato sva bila prav vesela, ko sva zagledala pred seboj Bruk. Zavila sva jo naravnost k Lukashanzlu, kjer je najstarejša gostilnica v trgu.

V isti sobi sta prenočevala z nama tudi dva druga dijaka iz „rajha". Prišla sta iz Berhtesgadna, kakor sta nama pripovedovala. Ker nista bila preveč zgovorna, midva pa tudi kolikor toliko trudna, se nismo dolgo pogovarjali. Kmalu smo utihnili, zunaj pa je začela divjati nevihta. „Hvala Bogu" sem si mislil, „da sem le pod streho," in kmalu me je objel krepek spanec. (Dalje prih.)


3. Črez Cil v Berhtesgaden

[uredi]

Lezem črez Pastirico. Strašna nevihta razsaja, v grozno grmenje se meša žvižganje viharja. Plazim se po vseh štirih po ledeniku, da me ne podre silni piš. Roke so mi že vse otrple, komaj se še pomikam naprej po mrzlem ledu. Zdajci mi zmanjka tal, zdrčim z glavo navzdol v temno razpoko in se — prebudim. Hvala Bogu! bile so le sanje, toda hude sanje. Na pol še v spanju sem položil nazaj na zglavje glavo, ki mi je lezla črez posteljni rob (od tod menda moj padec z glavo navzdol), in začel otipavati kosti, da se prepričam, če so še cele. Med tem preiskovanjem sem se vzdramil popolnoma. Tedaj pa sem spoznal vzrok svojih sanj. Začul sem silno smrčanje, ki je prihajalo od strani, na kateri sta se utaborila najina Tevtona. Eden je pošiljal skozi nos glasove, podobne cviljenju nenamazanih koles, drugi pa je pritiskal zraven kakor bombardon.

Tudi France se je vzbudil pri tem koncertu. Seveda, na spanje nisva mogla več misliti. Zato sva kar vstala, se napravila in odšla, ne da bi bila vzbudila koncertujoča „barda". Ura je bila šele polšestih. Pri zajutrku sva se posvetovala, kam bi jo udarila. Ker se je obetal dež in sva imela do Inšpruka še tri dni hoda, sva opustila svoj prvotni načrt in sklenila iti iz Cela po železnici v Halajn in od tod črez Cil v Berhtesgaden. Po zajutrku sva si ogledala krasno gotično cerkev v trgu, potem pa se napotila proti eno uro oddaljenemu Celu (Zell am See). Pot naju je peljala mimo Fišhornskega gradu, ki je stal že v enajstem stoletju. Za časa reformacije so ga bili razdejali, v tem stoletju pa je kupil razvalino knez Liechtenstein, in kmalu se je vzdignila iz nje krasna stavba. Grad je zidan večinoma v gotičnem slogu, samo južni del je romanski. Ko sva prišla mimo Fišhorna, sva zagledala na desni Celsko jezero. Zapustila sva prašno cesto ter zavila v lep drevored, in kmalu sva stala na obrežju enega izmed najlepših planinskih jezer. Od vseh strani je obkrožujejo mogočni gorski hrbtovi. Na severu se dviguje Kamenito morje. Kakor močna straža med Avstrijskim in Bavarskim stoje sivi raztrgani vrhovi, med njimi pa se razprostira pusta visoka planota, ki je podobna okamenelemu razburjenemu morju. Nad temi skalnatimi valovi se razpenja še jasno modro nebo, kakor bi vabilo v rajski Berhtesgaden, ki leži pod Vacmanom; na jugu pa zagrinjajo grozeči črni oblaki veličastne vrhove Visokih Tur. Tu in tam se iznebi kak velikan nadležne odeje in nama pusti ogledovati za par trenotkov svoje ledeno obličje. V dnu Kaprunske doline se pokaže v sneg in led vkovani Kieštajnhorn (3193 m), toda le za kratek čas; kmalu se zavije zopet v temno meglo. Dalj časa so branita njenemu objemu velikanski piramidi podobni Iubahhorn (2470 m) in Hohten (3369 m), katerega ledeniki se lepo blešče iznad zelenih planin in temnega skalovja. Fuška dolina pa je bila popolnoma zadelana.

Proti zahodu sega pogled daleč v Pinčgavsko dolino, na vzhodu pa se dviguje Hundštajn (2100 m), znan po svejem divnem razgledu. Na vrhu se razprostira lepa planjava, na kateri so obhajali nekdaj Pinčgavci svoje „Eanggelfeste". Zbirali so se tu vsako leto o sv. Jakobu in se izkušali v boju s pestmi. Zraven tega pa so imeli tudi resne dvoboje. Poravnavali so namreč takrat s pestmi vse prepire in nasprotke celega leta. Pogosto so se končale te „ veselice" s krvavimi glavami. Ko sva dospela v glavno izprehajališče ob jezeru, sva sedla na klop in ogledovala šetalce; bil je namreč ravno čas za jutranji izprehod. Čula sva vsakovrstne jezike: nemški, francoski, laški, in tu in tam se je oglasil tudi kak „yes". Da je bil tudi slovenski jezik zastopan, sva skrbela midva. Prisopihal je k bregu parnik. Vse je vrvelo nanj. Pozvonilo je že za odhod, ko je prihitela še debelušna zakonska dvojica z dobrim pobičem, ki pa je bil tako nesrečen, da se mu je izpoddrsnilo ravno pred mostom, ki je držal na parnik. „Waj, mameleben" je zaklical milo, ko ga je pritisnila mati zemlja na svoje prsi. „Mameleben" pa ga je vzdignila z eno roko kakor mlado mače, in Izrael je bil srečno na krovu. Parnik je zažvižgal in odplul. Po njegovem odhodu je postalo nekako prazno, zato sva tudi midva šla odtod ogledovat trg, ki ima jako staro zgodovino. Ob času sv. Vigila so ustanovili tu samostan in ga imenovali „Cella in Bisoncio". Menihi so iztrebili pragozd in izpremenili divji samotni kraj v prijazen, rodoviten svet. Kmalu je nastala okoli samostana naselbina: začetek sedanjega Cela. Razen cerkve, ki je stala že v 13. stoletju, in starega gradu ni posebnih znamenitosti. V novejšem času se je trg jako olepšal, ker prihaja vanj po leti vedno mnogo tujcev.

Odšla sva na kolodvor. Tu je bilo vse polno ljudstva; komaj sva se prerila do vlaka. Kmalu je zažvižgal hlapon, in odpeljali smo se proti Halajnu. Ko smo bili v Bruku, je že deževalo prav pošteno. Vstopila sta dva turista, mokra kot miši; hotela sta črez škrbino Pfandel, toda dež ju je zavrnil. Nekaj posebnega sva zapazila pri Salcburžanih, ki so se vozili po železnici. Vsak, bodisi mlad ali star, moški ali ženska, je imel nahrbtnik. Sklepal sem iz tega, da je Salcburžanu nahrbtnik to, kar Kranjcu bisaga ali Hrvatu torba.

Ko smo dospeli v Bišofsbofer, je solnce že prisijalo skozi oblake. Na desni je pogledal zvedavo skozi meglo Hohkenig (2938 m), in v daljavi je bilo že videti razrito gorovje Tecengebirge. Razgled pa se je zaprl zopet v divji ozki soteski Lueg; druzega nisva videla, kakor sive skale in šumečo Zalico. Ko pripiha vlak še skozi dolg predor, se razširi dolina; na levi se prikaže Visoka Gel (2519 m), in kmalu potem si v Halajnu. To mesto je prvo za Salcburgom in je posebno znamenito po Direnberških solinah. Že Kelti in Rimljani so kopali sol v Tuvalu, kakor so imenovali Direnberg. Za preseljevanja narodov so bili rudniki opuščeni, in nova doba za soline se je pričela potem ob času sv. Ruperta.

S kolodvora sva šla naravnost skozi mesto, ki je še precej čedno, in prišla po hudem klancu na razpotje. Na levo pelje pot k solinam, na desno pa črez mejo. Na vrhu klanca sva opazila napis, ki ukazuje kaj lakonsko voznikom, naj devajo coklo pod kolo. Narisana je namreč cokla, zraven pa je zapisano: „oder 5 fl. Strafe". Hodila sva le še par minut in pustila sva Avstrijo za seboj; bila sva na Bavarskem.

Pot pelje po lepi visoki planoti. Zelene travnike obdajejo gosto zaraščeni gozdi, in le tu in tam stoji kaka samotna kmetija. Na desni sva zagledala sivo gorovje, katero se imenuje Untersberg, kakor nama je povedal prijazen bavarski mejni stražnik. Po košatem gozdu sva začela korakati navzdol in kmalu sva prišla na cesto, ki pelje iz Salcburga črez Šelenberg v Berbtesgaden. Menila sva, da bodeva vsak čas tam, toda hodila sva še precej dolgo, predno sva zagledala trg.

Najprej sva si priskrbela prenočišče v gostilnici. Rada bi se bila tudi malo pokrepčala, toda nisva imela — denarja, namreč nemškega. Ko sva ga dobila v menjalnici (seveda ne zastonj), sva si šla oborožena z markami gasit žejo z izvrstnim Monakovskim pivom, potem pa pohajkovala po ulicah. Trg je lep in zelo obiskovan. Krog in krog po brdih stoje lepo vile. Krajevna lepota, soline in poldrugo uro oddaljeno Kraljevo jezero (Kӧnigssee) privabi vsako leto veliko tujcev. Domačini se bavijo zelo z rezbarstvom, in res, videla sva po prodajalniških oknih razstavljene kaj krasne izdelke. Prave rezbarske umetnine so gotični oltarji v frančiškanski cerkvi.

Prehodila sva že ves trg, ko naju slednjič zapodi dež nazaj v gostilnico. Kmalu sva se odpravila k počitku. Zunaj je lilo, da je kar odletavalo, kar nama ni bilo prav nič všeč, ker sva bila drugo jutro namenjena h Kraljevemu jezeru. (Dalje prih.)

4. Kraljevo jezero

[uredi]

Drugo jutro sva odrinila proti Kraljevemu jezeru. Po lepih drevoredih in senčnatih gozdih sva dospela v vas „Königssee" in kmalu zagledala pred seboj blesketati se najlepše nemško jezero. Toda videla sva ga le malo. Ako hočeš motriti njegovo velikost in uživati njegovo lepoto, se moraš po njem voziti; zakaj po suhem ni nobene poti okoli njega. Na treh straneh je namreč obdajejo strme, gole gore, in skoraj povsodi štrle iz vode nad 2000 m visoke, navpične stene; zato je nemogoče izpeljati pot okoli njega.

Ker se je čoln ravno odpravljal, sva si kupila urno vozna listka in sedla vanj. Bila nas je velika družba. Peljali smo se mimo majhnega otoka, na katerem stoji znamenje sv. Janeza Nep. Spremljale so nas divje race in lovile kruh, katerega smo jim metali. Kar nič niso bile boječe. Ko smo pripuli pod visoko steno „Falkenstein", sva zapazila na nji rdeč križ. Prijazen Bavarec nama je rad pojasnil, kaj pomeni to znamenje. Pred več kakor 100 leti se je namreč peljalo veliko romarjev po jezeru na polotok sv. Bartolomeja na božjo pot. Nastala je huda nevihta. Jezero se je razburilo in vrglo ladjo ob imenovano steno, da se je razbila. Žalostno so potonili vsi romarji.

Ko smo prišli mimo stene, se nam je odprl pogled na celo, kaki dve uri dolgo jezero. Lepo pač je, kadar se zrcali modro nebo v temni gladini in zlati solnce sive obronke strmih sten. Toda nama ni bila sreča mila. Sivi oblaki so se podili nad nama, in bila sva vesela, da niso zakrili očem tudi Kamenitega morja, ki oklepa konec jezera.

Ko sva se tako jezila nad nemilim vremenom, sva zaslišala nenadoma iz daljave strel, ki je lepo odmeval. Streljali so v čolnu, ki je bil daleč pred nami in se je že bližal otoku. Tudi naš brodar je skoraj odložil veslo, segel pod klop in privlekel izpod nje neko stvar, ki je bila še najbolj podobna možnarju. Toda brodar je bil druzih misli, rabil jo je namreč za pištolo. Ustrelil je. Krasno je odmeval pok ob obrežnih stenah. Naštel sem devetkraten odmev. Ko je bil še enkrat počil (postavno sta dovoljena samo dva strela) smo odpluli naprej. Na tem mestu je jezero najglobočje, 188 m.

Vozili smo se še precej dolgo, predno smo pripluli k Sv. Bartolomeju. Stopili smo iz čolna. Pred nami se razprostira lepa zelena plan, za njo pa rasto resni smrekovi gozdi. Na treh straneh jo oblivajo temnomodri valovi. V ozadju kipi strmi Vacman (2714 m) v nebo. Na desnem bregu polotoka stoji cerkev sv. Bartolomeja, zraven pa kraljevi lovski gradič, ki je bil nekdaj samostan. Velika gruča ljudi se je nabrala okrog orjaškega bavarskega lovca. Stopila sva bliže in pogledala, kaj imajo. Na visokem podstavku sva zagledala velik daljnogled, zraven pa napis: „Hier sind Gemsen zu sehen, à Person 10 Pfg." Na bližnjih stenah se namreč pasejo vedno divje koze, katere gledajo turisti za 10 penezov skozi daljnogled. Bavarec je pobiral denar in se kaj zadovoljno muzal radovedni družbi, ko je videl mastni zaslužek. Ker pa so menda bavarske koze ravno take kakor naše, katerih sva že dovolj videla, sva zapustila lovca in njegov daljnogled ter šla v cerkev. Včasih je bila morda lepa, toda sedaj je jako zanemarjena. Dobro si ji pozna, da njen sosed ni več samostan.

Kmalu so nas brodarji poklicali in opozorili na odhod. Ko so kapali sopotniki v čoln, sem postal še malo na bregu in zrl po zeleni trati, po košatem gozdu in strmih skalah. Da, to je kraj za ljudi, ki hrepene po samoti! Kako bi bilo prijetno bivati tu pod sinjimi gorami, blizu lahkonogih divjih koz, daleč, daleč proč od hrumečega sveta, od skrbi, ki toliko preganjajo človeka in ga tarejo na svetovnem torišču. Tu bi našlo srce zaželjeni mir. Počival bi pod temno smreko na obalih modrega jezera, poslušal šepet igrajočih se valčkov, katere ziblje lahek veter.

Visok glas me je vzbudil iz premišljevanja. „Moritz, reich mer die Hand", sem začul v bližini. Ozrl sem se, od koder je prišel glas, in zagledal turista v bavarski narodni noši; pomagal je svoji ljubi družici iz čolna, ki je ravnokar priplul. Vkljub njegovi obleki sem spoznal na prvi pogled, da je tekla zibel slavnim njegovim pradedom najbrže v orijentu, morda celo v Jeruzalemu. Spomnil me je na karikature hribolazcev, katere je videti večkrat v „Fliegende". Drobno glavico z velikim zakrivljenim nosom (v „Kikeriki" vidiš polno najlepših takih eksemplarjev), na katerem je jezdil mogočen „eviker", je pokrival zelen klobuček z ogromno kozlovsko brado. Zelena lodnasta suknja je bila skrbno zapeta, ker je vlekel malo veter; noge, to silno nežne nožice pa so odevale tam, kjer bi morala biti meča (kakor uči anatomija), lepo pisane golenice, in videla so se gola kolenca, katera so se tresla od mraza. Poznalo se jim je, da se še niso sprijaznila z nošo svojega gospodarja. Nožice pa so tičale v nizkih, strahovito nakovanih gorskih črevljih. Njegova družica, tudi v narodni noši, bi bila še precej podobna bavarskemu dekletu, ko bi le tega preklicanega nosu ne bilo. S svojo opravo sta vzbudila splošen smeh.

Odpluli smo proti Gornjemu jezeru, katero loči od Kraljevega jezera le ozka planica, tako zvana Saletalpe. Tu smo izstopili. Kmalu smo stali na bregu majhnega, toda krasnega jezera. Obdajejo je strme skalnate stene. Mogočno se dvigujejo ravno nasproti „Teufelshörner" in pada Rötsbach 550 m visoko po sivi steni. Vidi se jako blizu, toda ne sliši se več njega šumenje. Tiho tišino, ki vlada v tej samoti, moti samo žuborenje jezerovega odtoka. Rada bi še ostala na bregu tihega jezera in zrla na njegovo temnomodro gladino, toda morala sva se vrniti v čoln. Odpluli smo nazaj.

Med sopotniki se je vnel živahen pogovor, ki se je sukal krog krajevnih krasot. Vsak je hvalil lepoto svoje domačije. Kakor sem posnel iz njih pogovorov, so bili sami Bavarci razen enega Prusa. Ko je nanesla govorica na podzemeljska čuda, so pričeli govoriti tudi o Postojinski jami in se prepirati, kje da leži Postojina. „Jaz menim, da je na Laškem", pravi plavolasa gospica v monakovskem narečju in vrže pest kruhovih koscev divjim racam, ki so se nas držale še vedno. Prus ji živo pritrjuje, menda zato, ker se ji je hotel prikupiti. Njen oče pa ji ugovarja in trdi, da je na Ogrskem. Vnela se je huda debata, v katero so posegli tudi drugi. Večina se je izrekla za gospico, seveda, da za to ni imela zahvaliti svoje zemljepisne vednosti. Prepir se je končal s tem, da je njen oče privlekel iz žepa „Bädekerja". Prepričali so se, da ni nihče prav vedel.

Ura je bila že eno, ko smo dospeli v vas Königssee. Odrinila sva brez obotavljanja v Berhtesgaden. Ker je začelo deževati, sva sklenila peljati se z omnibusom v St. Leonhard in od tod iti peš v Salcburg, če bo kazalo vreme.

(Dalje prih.)

5. V Salcburg

[uredi]

Odpeljala sva se nazaj na Avstrijsko. V omnibusu smo bili natlačeni kakor slaniki. Vreme nama je vzelo vso dobro voljo. Tiho sva sedela in gledala žalostno v ta mokri, blatni svet. France je silno srdito vlekel nemški dim iz smodke, katero si je bil kupil v Berhtesgadnu, ter tu in tam pogledal jezno v oblake, ki pa se niso prav nič zmenili za njegove strupene poglede.

Po dolgotrajni in dolgočasni vožnji smo dospeli slednjič na mejo. Sedaj pa se je začelo preiskovanje. Finančni stražnik je bil jako radoveden; na vsak način je hotel zvedeti, ima li kdo kaj smodk ali tobaka pri sebi. Moral sem mu odvezati celo nahrbtnik; morda je mislil, da imam polno "šnofavca" v njem. Ko so nas bili temeljito preiskali, smo se odpeljali naprej.

Kmalu smo prišli v St. Leonhart, Kako sva se začudila, ko sva zagledala tu železniško progo in kolodvoru podobno hišo. Zvedela sva, da vozi od tu v Salcburg parni tramvaj, in da odide prvi vlak (ako smem to prevaževalno, iz par voz in majhnega hlapončka obstoječo napravo tako imenovati) črez pol ure. Ker se je zvedrilo in sva mislila, da je le še pičlo uro v Salcburg, nisva hotela čakati, ampak mahnila sva jo kar peš. Kmalu sva zagledala grad "Hohen-Salzburg" sredi velikanske planjave. Mislila sva, da bodeva hitro v mestu, toda motila sva se, rabila sva dobro poldrugo uro. Žal nama je bilo pač, da nisva počakala vlaka, posebno ker je začelo zopet deževati. Cesta dela silno čudne ovinke; kar nič nisva mogla priti naprej. Blato pa je bilo tako, da sva komaj vlekla noge iz njega. Vso pot nisva videla žive duše; bila sva tega še vesela, zakaj morda bi se nama še kdo smejal, če bi naju videl korakati po blatni cesti v dežju z gorskima palicama v rokah. Slednjič sva prišla mimo pokopališča v predmestje Nonnthal. Prvi človek, katerega sva srečala, je bil pijan. V eni roki je držal dežnik, v drugi pa nekaj v ruti zavitega; meril je širjavo ceste in zraven pel s hripavim glasom: »Ich bin ein strammer Bursche«; črez to vrstico ni prišel.

Začela sva iskati gostilnice, da bi vsaj prišla pod streho. Toda v dveh so nama rekli, da nimajo več prostora. Ne vem, je li res Salcburg tako obiskovan, ali pa nisva vzbudila zaupanja v ljudeh. Ko sva hodila tako zvečer po ulicah in že premišljevala, če bode morda treba iskati prenočišča v kaki policijski stražnici, sem zagledal na neki hiši napis: "Höllbräu". »Pojdiva sem noter«, sem rekel Francetu, »v peklu naju sprejmo gotovo«. In nisva se motila; kaj sladko sva spala v tej "peklenski" gostilnici.

Ko sem se zjutraj zbudil, mi je sijalo že solnce v postelj, kakor bi me hotelo karati, češ, vstani zaspanec; toda jaz sem si mislil: »včeraj me ti nisi hotelo pogledati, danes pa jaz tebe nočem«, in obrnil sem se ter vnovič zaspal. Slednjič sva pa le morala vzdigniti svoje lene kosti in stopiti po mestu.

Tu je bilo že vse živo. Omnibusi so švigali sem in tja, tramvaj je zvončkal po lepih, širokih ulicah, vmes pa so drdrale elegantne zasebne kočije. Skoraj popolnoma velikomestno življenje vlada v mestu, akoravno je manjše od Ljubljane.

Slabe stare hiše so izginile do malega, in na njih mestu se vzdigujejo zdaj lepa poslopja in palače. Od starih stavb so ostale skoraj samo take, ki imajo zgodovinsko ali umetniško vrednost. Seveda po predmestjih so tudi krive, ozke ulice in nizke hiše. Kar pa se tiče notranjega mesta in okolice, se ne imenuje Salcburg zastonj "najlepše avstr. Mesto". Ploščnate strehe, vodnjaki, spominki in krasne cerkve spominjajo zelo na Italijo, od koder so dobivali nadškofje večinoma svoje stavbnike.

Mimo gradu Mirabell prideš v mestni park, sredi katerega stoji krasen "Curhaus". Na Mirabellovem trgu sva šla v stalno obrtno razstavo. Jako lepe reči so tu razstavljene: lično hišno orodje, lesene, glinaste in kovinske posode, rezbarije, vozovi i. dr. Obiskovalca pa ni bilo razen naju nobenega druzega. Samo neki možicelj se naju je prijel kakor klop takoj v prvi sobi in naju je spremljal ves čas; če sva midva ogledovala kako reč natančneje, je postal tudi on posebno pozoren. Jaz ga nisem niti opazil od začetka; opozoril pa me je nanj France, in uganila sva, da le pazi, da bi se midva ne zagledala preveč v kako stvar. Ves čas nama je bil za petami. To se nama pa je že zdelo za malo, in ko sva si bila ogledala nekaj sob, sva zapustila razstavo. Hotel sem najinega paznika zahvaliti za spremljevanje, pa je imel mož slučajno toliko možgan v svoji ne baš mali omarici, da naju ni spremil do vrat.

Iz razstave sva krenila na Kapucinski hrib. Mimo kapucinske cerkve sva prišla v lep gozd. Neko pisanje na levi kaže pot k razgledu na Bavarsko. Šla sva tja in sedla. Pod seboj sva zagledala dolge skladovnice šote - spomin na Ljubljansko močvirje, meglo in sploh na vse, kar je s tem v zvezi. Onostran Zalice pa je videti daleč po Bavarski nižavi, Za Schönererjevce e tutti quanti, sploh za vse Bismarkove častilce, ki vedno škilijo črez mejo, je s tem jako dobro poskrbljeno. Vsak dan pridejo lahko na ta razgled, navduševat se za mater Germanijo s hrepenečimi pogledi v rajh in srkat nemški veter, ki pihlja z Bavarskega. Dober tek!

Od tod sva šla na tako zvani "mestni razgled". Pred nama leži celo mesto s svojo prekrasno okolico. Kakor srebrna nit se vije Zalica po lepi, širni dolini, in bele ceste preprezajo rodovitno polje, po katerem so raztresene bele vasice. Razgled zapirajo v daljavi sinje, v nebo kipeče gore. Tu nama zadoni na uho mila melodija, v katero se zlivajo mehki glasovi zvonov v malem stolpiču nad hišo deželne vlade (Neubau). To je znani Salcburški "Glockenspiel".

Popoldne sva si ogledala mesto na levem bregu Zalice. Začela sva kar od kraja, da ne bi tratila časa, in sicer s prijazno uršulinsko cerkvijo, ki stoji na skrajnjem severnem koncu mesta. V muzej nisva mogla, ker je bil zaprt, in ga nama nihče ni hotel odpreti. Mimo konjiške vojaščnice sva prišla v frančiškansko cerkev skozi krasni romanski portal iz 13. stoletja. Popravljali so ravno notranjščino, zato je bila ladja vsa v odrih. Veliki oltar obdaje venec lepih kapelic. Od tu sva stopila v romansko "Stiftskirche" in v "Leichenhof St. Peter", ki je najstarejše Salcburško pokopališče. Precej grobov je v majhnih kapelicah, ki so vsekane v steno Meniškega hriba (Mönchsberg). Med njimi so nekateri že iz 6. stoletja. Tujcev se je kar trlo na pokopališču, komaj sva se prerila skozi množico.

Tik pokopališča je "Stiftskeller". Ker je šla večina tujcev naravnost noter, sva stopila tudi midva za njimi, češ, ti morda vedo bolje, kaj je tu znamenitega, kakor midva. Klet je velikanska, brez oken, s plinom razsvetljena in popolnoma vsekana v skalo. Pivcev je bilo toliko, da sva dobila komaj prostora. Gledala sva in ugibala, kaj bi bilo tu tako znamenitega, pa nisva mogla ničesar opaziti; klet sama vendar ne more tako zanimati tujcev. Slednjič sva uganila, da si hodijo najbrže preganjat z res dobrim vincem resne misli, katere so se jih morda polastile na pokopališču.

Iz kleti sva šla v stolno cerkev. Zgrajena je bila v začetku 17. stoletja in je povzeta po cerkvi sv. Petra v Rimu. Že zunanjščina te velikanske stavbe je res veličastna. Pročelje so ravno popravljali, notranjščina pa je bila že prenovljena. Kupola, stene in oboki so pokriti s krasnimi slikami, katere obdajejo lepe štukature, Od stolne cerkve sva dospela pod grad "Hohen-Salzburg", na katerega pelje železnica na zobe. Za 12 grošev sva se pripeljala na vrh. Grad je velikanski. Stal je že v 9. stoletju, vendar je bila sezidana večina orjaških stolpov šele v 15. stoletju. Sedaj je v njem vojaščnica. Dvorišč je toliko, da sva se izgubila v njih. Prišla sva vedno tja nazaj, kamor sva se pripeljala, od koder pa ni pešpoti navzdol. Po dolgem tavanju sva slednjič prišla do vrat, skozi katera sva dospela na prosto in po strmi poti nazaj v mesto. Ko sva ogledala še krasne vodnjake in Mozartov spominek, sva bila popolnoma prepričana, da sva videla vse Salcburške znamenitosti.

Ker nisva hotela še enkrat prenočiti v "Höllbräu" (bilo je namreč tu "peklensko" drago), sva se odpeljala po železnici v Halajn, od koder sva nameravala naslednji dan mahniti nazaj črez Ture proti domu.

(Dalje prih.)

6. O polnoči nazaj črez Ture

[uredi]

Drugi dan sva se odpeljala proti Lendu. V vozu so bili z nama vkup trije dijaki. Posvetovali so se, kam bi jo udarili. Poguma niso imeli veliko, bali so se namreč dežja. Eden izmed njih je prorokoval posebno samozavestno dež, grom, nevihto itd. Midva ga nisva posebno blagorovala zaradi njegovega proroškega, duha; saj sva imela pred seboj še pot črez Ture. Žalibog, da se je izpolnilo le predobro dijakovo prorokovanje.

Okrog devetih sva dospela v Lend in nemudoma odrinila v Gaštajn. Dolina se začenja z uro dolgo sotesko, katero oklepajo visoke, navpične stene. Ob njih se vije cesta jako strmo navzgor, pod njo pa bobni v globoki, temni grapi Gaštajnski potok (Gasteiner Aehe), ki se slednjič v treh krasnih slapih poizliva v Zalici.

Ko sva prikorakala vrh klanca, sva prišla šele v prave tesni. Zdelo se nama je, kakor da sva v ozki, skalnati razpoki. Zraven naju bobni potok, nad nama pa se steni skoraj stikata; le malo svetlobe puščata v temno tesnino, v katero nikdar ne posije solnčni žarek. Kmalu sva prilezla do najožjega mesta (Pass Klamm), kjer je stala pred več leti stražnica, ki je čuvala vhod v Gaštajnsko dolino. Sedaj se je začelo že nekoliko svetliti. Nad seboj sva zagledala zadnje ostanke starega gradu „Klammstein", ki so ga bili sezidali že v 11. stoletju. Blizu razvaline je v skalnati steni precej velika votlina. Kakor pripovedujejo, so stanovali nekdaj v nji divji možje. Bili so tako močni, da so zagnali plug z eno samo roko črez vso kakih 10 ur dolgo dolino. Pred votlino so rasle jablane, polne najlepšega sadja: pogosto so si divji možje preganjali dolg čas s tem, da so metali jabolka na mimo potujoče. Tako bombardovanje bi tudi nama pač jako ugajalo.

Ko sva prišla iz soteske, se nama odpre dolina do Gaštajnske vasi. Meje jo nebotični vrhovi, ki so pokriti z lepimi, zelenimi planinami; pred nama pa se razprostirajo njive in travniki, kakor lepa, raznobarvna preproga. Potok se je umiril in šumlja krotko po prijazni dolini.

Mimo vasi Majerhofa sva dospela v imenovano vas. Hiše so take, kakor sploh po Salcburših vaseh. Spodnji del je večinoma zidan, zgornji pa lesen. Na široki, s kameni obloženi strehi čepi navadno stolpič, v katerem visi majhen zvon, ki kliče delavce s polja domov. Imela sva vas že daleč za hrbtom, ko se oglase zvonovi po stolpičih. Slišalo se je prav prijetno. Menda je bilo to znamenje za kosilo, ker je solnce stalo že precej visoko. Pravijo, da še celo živina noče več delati, ko začuje glas zvonov. Ura je bila že eno, ko sva dospela v trg Hofgaštajn, ki je glavni kraj cele doline. Ta kraj je bil nekdaj jako bogat; v bližnjih gorah so bili namreč bogati zlati rudniki. O njih početku pripovedujejo to le: V davnih, davnih časih so prišli trije neznani popotniki v Gaštajnsko dolino. Ubogi dolinci so sprejeli tujce prijazno pod streho. V zahvalo so jim povedali, da je v hribih mnogo zlata. Priprosti vaščani so jim verjeli; začeli so kopati in res so kmalu zadeli na dragoceno rumeno rudo. Rudokopi so potem častili imenovane tri popotnike kot ustanovnike zlatih rudnikov in so postavili njim na čast tako zvano kapelico „zu den drei Wallern".

V drugi polovici prejšnjega stoletja je rudarstvo že precej opešalo. Sedaj kopljejo zlato samo še na „Radhausbergu", pa le v malem. Ljudska pravljica smatra izgubo zlatih rudnikov za kazen božjo. Pripoveduje se namreč, da so živeli rudarji jako razkošno in zapravljivo. Kegljali so s srebrnimi kroglami in stožci ter popivali iz zlatih čaš. V svoji prevzetnosti so se nekoč tako izpozabili, da so odrli živega vola. Bilo jih je le malo, katerim se je smilila uboga žival. Ko pa ti napovedujejo hudobnežem, da jih bo Bog kaznoval z uboštvom, se jim začno brezbožneži rogati in vpiti: „Kakor gotovo ne more ta vol bežati in tuliti, ravno tako gotovo ne bo usahnil vir našega bogastva." Zdajci plane vol kvišku, zatuli trikrat strahovito in zbeži. Nihče ga ni videl več. Rudarji se razkrope vsi prepadli. Kaka žalost jih prevzame drugo jutro, ko vidijo, da so izginile zlate in srebrne žile. Zastonj se trudijo in kopljejo, da bi jih zopet našli. Dragocene rude ni bilo več.

Ko sva prišla iz trga, sva zagledala zopet glavni, s snegom pokriti hrbet Visokih Tur. Hodila sva še nekoliko časa po ravnem, potem pa se zavije cesta in pelje ob desnem pobočju doline. Kmalu se nama pokaže „Wildbad-Gastein" (1046 m) s svojimi krasnimi vilami in hoteli. Ker je jako malo prostora v ozkem žlebu, v katerem leži kopališče, se bele povsodi po bližnjih brdih lepe vile. Toplice so jako dobro obiskovane. Seveda hodijo sem iskat zdravja inu zabave le bogatini, ker je tu življenje jako drago. Vrelci so jako močni in imajo 28°—38° C toplote. Pravijo, da uvele cvetice zopet v njih ožive, dobe barvo in celo vonj, ako ravno so ležale že več dni na gorkem.

Hotela sva priti še do noči vsaj do Nasfelda, zato sva odšla kmalu po „Elizabetini promenadi" proti Bekštajnu. Tu naju doide neki drvar in naju vpraša v pravcati koroški nemščini, kam da greva. Poveva mu, da nameravava nocoj še do Nasfelda, drugo jutro pa črez Malniške Ture (2414 m) na Koroško.

„Jaz grem tudi na Koroško," nama odgovori, „pa črez Korntauern (Hochtauern 2463 m). Pojdita z menoj, v štirih smo že v Malnici na Koroškem." Malo sva se posvetovala; mislila sva, če je samo štiri ure daleč, bova že ob osmih tam, ker je bilo ravno štiri. Črez Malniške Ture je sedem ur hoda, in Bog ve, bodeva li mogla drugi dan črez, ker se je vreme začelo zopet kisati. Da se mož laže, še sumila nisva. Kratki pot štirih ur naju je zapeljal, in šla sva za njim.

Pri vasi „Bekštajnu" smo zavili na levo v dolino „Anlauf." Huda ploha nas je prisilila, da smo vedrili pod visoko smreko, katera nas je pa tako slabo varovala, da smo bili vsi premočeni. Ko je nekoliko nehalo liti, smo odrinili naprej. Ker je deževalo skoraj vsak dan, je potok Anlauf jako narastel in poplavil na nekaterih mestih vso dolino — ako pristoji tej par metrov široki grapi to ime — tako zelo, da smo morali vodo kar bresti. Razpoložena sva bila le malo, da bi občudovala velikanske pečine „Hiekahr", katere so se vzdigovale nad nami druga za drugo kakor silni zidovi. Nekoliko več zanimanja nama je vzbudil šele krasni slap „Hiekahrfall."

Sedaj nam pa zapro pot peči, ki so bile navaljene po grapi. Z veseljem jih gotovo nismo pozdravili. Drvar si je privoščil par požirkov žganja z ozirom na trud, ki ga je čakal. Pot črez skale je bila res utrudljiva. Lezli smo po njih in med njimi, kakor je kazalo. Za ta trud sva bila pa poplačana s pogledom na slap „Tauernfall", ki pada v velikanskem loku v dolino in na blesteče se ledenike Ankogla (3253 m), ki so se pokazali v koncu doline. Škrbine „Korntauern" pa nisva še nikjer opazila, dasi smo že hodili poldrugo uro. Čudno se nama je tudi zdelo, da smo še vedno v dolini, ko bi morali po najinih mislih že davno zaviti na desno v goro. Začela sva dvomiti, da pridemo v Malnico v štirih urah, tem bolj, ker sem bral na zemljevidu visočino škrbine. Vendar nisva hotela spremljevalcu še ničesar reči.

Ko smo šli še precej dolgo po stezi, ki se vije med skalami, srečamo dva turista. Vprašata naju, kam gremo. „Črez Korntauern," odgovori France.

„Črez Korntauern?" se začudi eden izmed gospodov; „kako pa, da ste prišli tako daleč v dolino? Zašli ste; že pred pol ure bi bili morali zaviti na desno v hrib.«

„Tale mož," pravi na to France, „nama je dejal, da zna dobro pot in naju je izvabil s seboj." Sedaj se obrne tujec k drvarju in ga začne strogo izpraševati, od kod je, ali zna pot itd.

„Mislil sem,« pravi ta, „da bi gospoda rada šla črez ledenike na Koroško; če pa hočeta, ju popeljam tudi črez Korntauern".

„Kaj hočete lesti ponoči po ledenikih," se oglasi drugi turist, „saj je ura že polsedmih; živi ne pridete črez".

Obrnemo se torej in gremo vkup nazaj. Pri „Tauernfallu" se ločimo. Prijazna tujca odideta v Vildbad-Gaštajn, mi pa zavijemo na desno v gore proti Korntauern. „V eni uri bomo na vrhu," pravi drvar. No, midva mu nisva verjela vellko.

(Konec prihodnjič)

Dolgo smo že lezli po strmem gozdu, ko srečamo mladega fanta, ki jo je urno mahal navzdol. Vprašam ga, koliko je še do vrha.

„Še tri debele ure", mi odgovori. Sedaj sva pa že začela malo sumiti drvarja. Dobro, da je hodil pred nama. ('e kleplje morda kake slabe namene, sva si mislila, mu že pokaževa. Palici sva imela za vsak hip pripravljeni.„Ako nama bo kaj hotel, ga dregnem z ostjo naravnost v trebuh", je rekel France in tako grdo pogledal, kakor da bi hotel takoj storiti drvarju to „prijaznost". Prepričana sva bila do cela, da ne prideva še nocoj v Malnico. Zato sem vprašal drvarja, je li morda kje blizu kaka planinska koča, v kateri bi lahko prenočili.

„Na vrhu", je odgovoril, Je velika koča, v kateri dobimo mleka, sira, sploh vsega, kar bomo hoteli".

Ta odgovor nama je jako ugajal, posebno, ker je vse kazalo na nevihto.

Že se je mračilo, ko smo prišli iz gozda, tedaj se nam je pa odprl razgled daleč na okoli. Kamor koli sva pogledala, nisva videla ničesar drugega, kakor sive meli in skale, izmed katerih je le tu in tam poganjalo kako ruševje. Nad nama so se razprostirala bela snežišča, v ozadju pa, kjer kipi Ankogel v nebo, so se lesketali ledeniki.

Vprašal sem drvarja, kje pridemo črez Ture. V odgovor nama je pokazal visoko nad nami neko škrbino, rekoč: „To je Korntauern". Izprevidela sva, da imamo do tja še najmanj poldrugo uro. Poprašal sem ga torej nato za kočo, o kateri je preje govoril.

Tu ni nobene koče", mi je odvrnil.

Poprej ste pa rekli, da veste za njo; kako se to sklada?" mu ugovarjam.

Zmotil sem se", mi pravi; „tam na planini je samo živina", in pokaže mi proti precej oddaljenim stenam, na katerih razen divjih koz gotovo ni živega bitja.

„Kam pa hodijo pastirji po noči?" ga vpraša France.

„Saj živine ni na tej strani", mi odvrne, „ampak že na Koroškem, bolj proti dolini".

Sedaj pa res nisva vedela, kaj naj bi mislila o njem. Bilo nama je jasno, da laže. Toda, kaj namerava s tem? Dobro je bilo, da sva se lahko pogovarjala, ne da bi naju razumel. Nisva vedela, ali imava opraviti s hudobnim človekom, ali z norcem. Sklenila sva paziti na vso moč. Ker ni bilo daleč na okoli nobene koče, v kateri bi lahko prenočili, nam ni kazalo drugače, kakor nadaljevati pot. Stezo so nam kazale dolge prekle, ki so bile zasajene v majhnih razdaljah ob nji. Toda čim više smo prihajali, tem redkejše so bile, ker jih je mnogo porval vihar in sneg podrl.

Kmalu se je popolnoma stemnilo. Cerui oblaki so zagrnili nebo, in že smo slišali iz daljave grmenje, katero ni bilo prav nič prijetno ušesom. Ko smo prišli že blizu prvih snežišč, so se zasvetili ledeniki v žarkem blisku, in grozno je odmeval grom po vrheh. Kmalu je zagrmelo drugič in tretjič; na Ankoglovih ledenikih je nevihta že poskušala svojo moč. Začele so padati težke kaplje.

Hitro smo si poiskali prostor, kjer bi vedrili ali celo prenočili. Našli smo tri votline. V eno je zlezel drvar, v drugo sva vrgla palici in Francetov nahrbtnik, v tretjo, največjo, pa sva se spravila sama. Seveda votlina je gotovo predobro ime za ta kraj; ogromna pečina je namreč slonela napošev na dveh manjših skalah, in pod njo je bilo nekoliko prostora. Tjakaj sva midva zlezla; ko bi bila malo bolj rejena, gotovo ne bi bila mogla pod pečino, toliko ozek je bil presledek. Stisnila sva se kolikor mogoče vkup; ker je bil prostor jako tesen, se niti iztegniti nisva mogla. Za vzglavje nama je služil moj nahrbtnik.

Med tem je nevihta vedno huje razsajala. Blisk za bliskom je razsvetljeval steno, katero sva videla izpod skale, in vmes je strahovito grmelo. Kmalu so začele strele udarjati v najini bližini. Med oglušujočim treskanjem sva slišala bobnenje mimo drevečih se skal, katere so odbijale strele.

Kako nama je bilo pač žal, da nisva šla v Nasfeld, kjer bi že počivala pod varno streho. Sedaj sva pa ležala na ostrem kamenju pod skalo v strašni samoti, v vedni smrtni nevarnosti. Kdo nama je mogel jamčiti, da naju ne ubije že naslednji trenutek strela, ki je švigala okoli naju, ali da ne butne kaka skala v podpore najine strehe in jih izpodnese; ogromna skala, pod katero sva se zatekla,naju bi zmečkala kakor črva. Začelo je tudi liti, kakor izpod kapa. Ker je bilo najino »prenočišče" na obeli straneh skoraj popolnoma odprto, naju je dež močil vprav pošteno. Bala sva se tudi, da ne bi kak hudournik zašel pod najino streho, ker je bila precej nagnjena. Vendar naju to ni toliko skrbelo, kakor treskanje.

Od začetka sva se osrčevala in se izkušala premotiti, da ni nobene nevarnosti. Ko pa je nevihta razsajala vedno huje, ko so skale bobnele vedno pogosteje in so vedno gostejši bliski izpreminjali črno noč v svetel dan, sva spoznala, da najino življenje ni vredno rjavega žreblja, Vkljub temu sem bil vsakega bliska vesel. Mislil sem si: dokler bom videl bliskanje in slišal grmenje, je moja koža gotovo še cela; strele, katera me bo ubila, ne bom niti videl, niti slišal.

Nekaj časa sva se pogovarjala, kolikor se je dalo med takim treskanjem, potem pa sva obmolknila. Prišle so nama na misli stvari, katerih se spomni človek le takrat, kadar že gleda smrti v oči.

Kako sva se pač oddahnila, ko je začela nevihta ponehavati. Vedno redkeje je treskalo, in črez nekoliko časa nama je le še zamolklo grmenje donelo na uho. Slednjič je tudi to nehalo. Slišala sva samo še čofotanje dežja, ki je odskakoval od skalovja in naju škropil. Toda za to se nisva zmenila veliko in kmalu sva zaspala.

Zbudil me je oster veter, ki mi je pihal v glavo in hrbet. Deževalo ni več; nastopila pa je gosta megla, da nisem nikamor videl izpod skale. Zdramil sem Franceta in ga nagovarjal, da bi odrinila.

„Kam hočeva v taki megli?" je zagodel prav zaspano. „Raje spiva".

Nekoliko časa sva še ležala, toda začelo naju je jako zebsti; vrhu tega sva bila tudi vsa premočena. Zato. se France ni več upiral mojemu nasvetu, in zlezla sva izpod skale. K sreči je bil že veter razgnal meglo; samo zadnji njeni kosi so se še drevili kakor nočne pošasti črez vrhove na koroško stran. Nad nama se je razpenjalo jasno nebo, na katerem je migljalo tisoč in tisoč zvezd. Noč je bila svetla, toda jako mrzla. Pogledala sva na uro; bilo je ravno enajst, mislila sva pa, da bo najmanj že dve — tako dolga se nama je zdela ta noč.

Oprtila sva nahrbtnika, izvlekla iz votline palici in šla klicat drvarja. Kmalu je prilezel iz svojega brloga, še ves zaspan. Vprašal ga sem, če se je kaj bal.

„Nič" ; je odgovoril, „napil sem se žganja in zaspal".

Sedaj je govoril gotovo resnico, zakaj poznalo se mu je, da je bil še malo „trd".

Odrinili smo proti vrhu. Po stezi je drl hudournik, katerega smo morali po nekod bresti; včasih smo hodili po skalah, ki so molele iz njega, ali pa smo si sami poiskali bolj suho pot. To pa ni trajalo dolgo, zakaj kmalu smo prišli do snežišča, ki se je raztezalo skoraj do škrbine.

Bilo je ravno polnoči, ko smo dospeli na vrh „Korntauern". Sedli smo in se ozrli okrog. Krasno so se bleščali v jasni noči ledeniki Ankoglovi. Ko ne bi bilo onih tujcev, katera sta nas zavrnila, bi morda ležali ob tem času že mrtvi v kaki razpoki med njimi. Dolgo se nismo mudili na vrhu, ker je brila jako mrzla sapa. Spustili smo se v dolino. Težavi pa še ni bilo konec. Na tej strani je bilo namreč vse oblačno, in vladala je črna tema. Nismo hodili dolgo, pa smo že izgubili stezo. Začeli smo je iskati, to pa ni bilo ravno lahko v tako temni noči. Lezli smo črez velikanske pečine in prostrane meli, ki so bili pogosto pokriti s precej velikimi skalami. Ker nisem videl niti stopinje naprej, sem priletel pogosto prav pošteno ob kak rob. Palica mi je rešila več ko enkrat če ne življenja pa vsaj noge z njo sem preiskoval tla pred seboj in na njo se lovil.

Kako sta France in drvar hodila, ne vem; lezli smo namreč precej narazen, da bi hitreje našli pot. Eden, smo mislili, bo že naletel na njo. Da sta pa tudi včasih objela kako skalo, mi je ovajalo njiju rentačenje, katero sem čul tu in tam.

Lezli smo že gotovo eno uro, ko nama zakliče drvar, naj ne hodiva več navzdol, ampak raje vprek; tako, je trdil, moramo priti na pot. Poslušala sva ga, toda sedaj je bilo še slabše. Prišli smo do majhnega jezera (Tauernsee), katero je pokrivala tanka ledena skorja. France se je plazil po srednjem bregu, drvar je še bolj spodaj nekje godrnjal, kadar je telebnil ob kako skalo, jaz pa sem lezel po zgornjem bregu, včasih po vseh štirih, včasih po treh, kakor je že kazalo. Ko sem malo zlezel, malo padel v neki kotel, sem prišel do velikega snežišča. France je klical globoko pod menoj, naj grem doli. Odpeljal sem se po snegu in sem bil hipoma v dnu. Drvar ni vedel več, kam bi se obrnili. Uverjena sva bila sedaj, da naju je le zato vabil s seboj, ker se je bal sam po noči črez Ture, in ker ni znal dobro poti. Zato naju je tudi vprašal v Bekštajnu, če imava kak zemljevid. Toda kaj pomaga najboljši zemljevid v temni noči!

Sedli smo in premišljevali, kaj bi storili. Sedaj sem se šele spomnil, da imam v nahrbtniku svetilnico. Zakaj se nisem že preje domislil tega, še danes ne vem. Prižgal sem jo in jo dal drvarju. Ko smo še zlezli črez neko strmo pečevje ob robu vrtoglavih prepadov, smo kmalu zadeli na pot. Tu in tam smo jo še izgrešili, toda s svetilnico smo jo vselej našli hitro. Začelo se je ravno malo daniti, ko nam je pogorela sveča.

Po jako grdem potu skozi smrekov gozd smo prilezli naposled v dolino. Bili smo vsi premočeni. Orevlji so bili tako težki, da se mi je zdelo, kakor da bi nosil uteži na nogah. Zato smo pač lahko z veseljem pozdravili prvo hišo, katera nam je naznanjala, da je vas Malnica blizu. Zvonilo je ravno dan, ko smo prišli tja. Krenili smo naravnost v edino, pa jako dobro gostilnico, ki je bila že odprta. Gostilničarica, prijazna starikava žena, nama je ukazala prinesti gorke vode, da sva si umila noge, zraven naju pa je prav pridno oštela. „Dandanes", je dejala, „je mladi svet ves neumen. Po noči ležeta po takih krajih, kamor si ljudje navadno ne upajo niti po dnevu; in pa še v takem vremenu! Ako je bilo v dolini tako, da smo mislili, da bo sodnji dan, kakšno je moralo biti šele v gorah. Boga zahvalita, da sta prišla živa doli. Bes angelji so vaju varovali. Vsaj pravim : pametni imajo po enega angelja varuha, nespametni jih imajo pa po devet".

Midva sva jo mirno poslušala in ometala pridno pajčevine po želodcu,potem pa sva legla na klop in zaspala.

Ostala sva v gostilnici še do desetih, da se nama je posušila obleka, nato sva pa odrinila — drvar jo je bil že pobrisal, ko sva spala, proti Gornji Beli. Poprej sva se pa morala še „ovekovečiti" (kakor je rekla gostilničarka) v knjigi,v katero se zapisujejo tujci.

„Zapišita tudi", je rekla, „kako se vama je godilo ob nevihti, da pokažem vsakemu, kdor bi hotel v slabem vremenu črez Ture".

Rada sva ji ustregla, potem sva pa odšla po dolini ob potoku Malnici, ki dela par prav lepili slapov. Posebno Cehnerfal je kaj krasen. Občudovala sva še silno zidovje starega gradu „Groppenstein", nato sva pa zavila po strmem klancu navzdol v Gornjo Belo. Ta trg jo pa tako dolgočasen, da sva jo ubrala kar naprej po Belanski dolini proti Sahsenburgu.

Ko sva prišla že proti večeru v Patendorf in zagledala na neki hiši viseče strugotine in napis „Studentenherberge", se nisva mogla več ustavljati neki notranji sili. ki je tako močno vplivala na najino voljo in noge, da sva se hipoma znašla v gostilnici. Ta dan sva šla spat s kurami, s katerimi pa nikakor nisva vstala. Ura je bila že osem proč, ko sva se šele zbudila.

Popolnoma okrepčana sva se odpravila v pol ure oddaljeni Sahsenburg, kjer sva prišla zopet do železnice. Ravno o pravem času sva primahala na postajo, da sva še ujela vlak, ki je prižvižgal po Dravski dolini navzdol, in popoldne sva že z veseljem pozdravila domače snežnike.