Dvakrat črez Ture

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dvakrat črez Ture
I.M., J.M.
Spisal I.M., Spisal J.M.
Izdano: Planinski vestnik 25. februarja 1897, leto 3, štev. 2, str. 17-22, Planinski vestnik 25. aprila 1897, leto 3, štev. 4, str. 49-52, Planinski vestnik 25. julija 1897, leto 3, štev. 7, str. 97-99,
Viri: dLib 2 dLib 4 dLib 7,
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Težko sva se ločila od prekrasnega razgleda. Nad seboj sva zagledala belo cerkvico Angela Varuha, in kmalu sva prišla do zadnje tirolske hiše, do gostilnice „Zur Wacht". Par korakov še, in bila sva zopet na Koroškem (1204 m). Od daleč so naju že pozdravljali sneženi vrhovi visokih Tur. Pri lepem kopališču „Zum Grossglockner" sva zavila navzdol. Cesta je lepa, tu in tam tlakovana z obdelanimi kamni: ostanki stare rimske ceste. Od tod izvira najbrž pravljica o poganskem mestu na gori Izel. Bližnjica naju je pripeljala hitro v Belansko dolino, v Kot (Winklern). Iz vasi sva prišla po strmem klancu do mosta, ki pelje črez Molno (Moli). Voda je bela in ima svojo barvo od drobnega belega peska, katerega vali s seboj velikanske množine. Natočila sva je v kozarec in počakala, da se je ulegel pesek; dno je bilo pokrito z njim popolnoma. Molna je velika šiba za vso dolino. Pogosto poplavi in pokrije rodovitno polje s prodom na debelo. Podnebje ni niti v gornji Belanski dolini posebno mrzlo. Pravijo, da je včasih zima pri Sv. Krvi celo milejša kakor v Lienzu.

Prebivalci so popolnoma druzega značaja kakor ostali Korošci. Njih divja domačija z nebotičnimi gorami, blestečimi ledeniki, globokimi grapami in grmečimi slapovi, jih je naredila pogumne, odločne in previdne. Niso pa tako odurni, kakor jih opisujejo nekateri, ampak so še precej prijazni in živi. Blizu Morič (Mortsehach) naju je došel voznik. Šel je menda po žaganje, ker je imel na vozu nekaj košu podobnega. Na Gorenjskem pravimo taki stvari „ kripa". Poprašala sva ga, če bi se smela z njim peljati. Voznik nama pa je začel kazati, da je gluhonem. Ko smo se pomenili z znamenji in nama je prikimal, sva zlezla v „kripo". Peljala se nisva kdo ve kako zložno, dobro je pa vendarle bilo.

Pri Zagriču (Sagritz) sva se skobacala z voza in mahnila peš črez peščeni grič, na katerem leži vas. Tu se nama je zopet odprl pogled na Ture. Zagledala sva štiri snežene vrhove: Kloben (2934 m), Eaherin (8017 m), Berenkopf ("2848 m) in Sonblik (3082 m). Njih imena je brati poleg ceste na tabli, katero je postavil ' avstrijski „Turisten-Club". To društvo je preskrbelo po vsi Molnski dolini table z napisi, ki te opozarjajo na vse važne in znamenite stvari: na gore, slapove, pota, ki vodijo v sosednje doline, i. dr. Četudi potuješ brez „Baedekerja", ne zgrešiš nobene znamenitosti, ako paziš na te table.

Ko sva prišla v Doljane (Dollach), so nama izginili izpred oči snežni velikani. Ta trg je nastal po zlatem rudniku v Turah. Nekdaj je bilo v njem veliko bogastvo, katero pa je izginilo, ko je pošla zlata ruda. Bogatih časov spominjajo le še trdno zidane, večinoma enonadstropne hiše, ki pa so zelo zanemarjene. Ko sva tako premišljevala minljivost zemeljskega bogastva, sva prišla do divje, kake tri ure dolge Cerkniške doline, v kateri je polno lepih slapov. Mikalo naju je, da bi šla gledat pol ure oddaljeni Cerkniški slap, toda mudilo se nama je naprej. Ker nisva zaužila celi dan (ura je bila tri) še nič gorkega, sva si poiskala v prijaznem gozdiču med Molno in cesto pripraven prostor in pričela kuhati kosilo. Izvlekel sem iz nahrbtnika „planinski samovar", natočil v bližnjem studencu vode in zakuril. V zavrelo vodo sem vrgel Maggijevega mesnega soka, in juha je bila skuhana. Bila je jako okusna, celo nekoliko premočna. Nadrobila sva vanjo kruha in začela obedovati. Po juhi sva imela namesto mesa prekajeno slanino in za prikuho kruh. Ko sva tako kosila, napol leže kakor stari Rimljani, se nama je zdelo, kakor bi nama Pecek (3255 m), ki se dviguje onkraj Molne, voščil dober tek. In teknilo nama je res. Saj pravi pregovor, da je lakota najboljša kuharica. Kosilo sva zalila s kozarcem mrzle Molne. Pesek sva izpila z vodo vred; slišal sem namreč, da je dober za prebavljanje. Še pest rdečih jagod, katere sva nabrala v gozdu, in „diner" je bil pri kraju. Pomila sva kuhinjsko posodo, jo zložila v nahrbtnik in odrinila. Pri vasi Pučal se dolina jako stiska. Le s silo si je priboril človek zraven Molne prostora za cesto. Kmalu sva prišla v grozno sotesko. Na levi jo meje strme pečine Flekenkopfove, na desni se vzdiguje Staniewurten, skozi njo pa divja tik ceste Molna bliskovito z grozovitim bobnenjem črez ogromne skale. Dasi je struga globoka, mečejo vendar jezni valovi pene celo na cesto. Voda, ki je bela kakor mleko, preteče več kakor tri metre v eni sekundi, in kjer divja najhuje, pelje črez njo tako zvani „Judovski most". Groza mi je objela srce, ko sem pogledal črez most v srdito vodo. S silovito močjo se zaleti velikanski val v pečino. Komaj se odbije ob njej, že se pridrvi drug, in oba butneta z združenimi močmi ob skalo, polovico vode pljuskne črez, ostala pa drvi nazaj, da se vrne z novo močjo. Drugod plane val, katerega je ovirala na poti mogočna skala, skozi ožino med pečinami v velikanskem loku in strašno hitro navzdol, in se z drugimi valovi vred zopet in zopet razbije ob skalah, navaljenih po strugi.

Čutila sva se nekako olajšana, ko sva prišla iz te strašne soteske. Kmalu se dolina zopet razširi, Molna se umiri, in v daljavi se kaže Brenkogel (3015 m). V temni soteski sva zrla strašne pečine in divjajoče valove, tu v prijazni dolini pa šumlja Molna prijetno po zelenih tratah in jelševih gozdičkih, in z lepo obraščenih hribov in brd gledajo v dolino prijazne hišice s širokimi strehami. Tam divja romantika, tu prijazna idila. Neko bobnenje nama je udarilo nenadoma na uho. Ko sva prišla iz gozdiča, se nama je pokazal na levi prekrasen slap. Stena, po kateri se vije, meri 130 m. Do vrha pečine se vali mogočen potok; tu mu zmanjka struge, in bistra voda se zaganja skokoma v dolino. Velikanski curek razpada v milijone in milijone kapljic, ki prše ob skalo pod steno kakor lahka meglica. Tu se zbero kapljice v prijazen potoček, ki prijetno žubori po zeleni trati proti Molni. Slap se imenuje „Jungfernsprung". Pravljica pripoveduje, da je pastirica pasla svojo čredo nad steno, črez katero drvi slap. Njeno lepoto pa je zapazil mlad lovec in zasledoval nedolžno dekle. Kakor gorska srna je bežala deklica pred njim in dospela na rob stene. Za sabo je že čula lovčeve korake, pred sabo pa videla grozni prepad. Ni se pomišljala dolgo, ampak pogumno je skočila vanj.

Skozi redek jelšev gozd sva prišla do vasi Pokhorn. Na levi stoji na bregu začrnela gotična cerkev sv. Martina. Dolina se nekako zapre. Visok prag zavira kakor velikanski nasip vhod v kraljestvo Velikega Kleka (3797 m); v ozadju pa stoji Prednji Lajterkopf (2483 m), kakor da bi stražil vrata, ki vodijo do naravnih krasot v njegovi bližini. Zdelo se nama je, da naju hoče narava pripraviti na čudesa, katera nama bode kazala odslej drugo za drugim. Na mostu, ki pelje črez Flajsbah, se pokaže prvikrat Veliki Klek. Nama ga je zakrivala običajna megla. Ko sva prišla črez most, sva zaslišala silno bobnenje, katero je bilo vedno hujše, čim bolj sva se bližala pragu. Začela sva lesti navkreber. Cesta dela velike ovinke, zato sva si izbrala bližnjico, ki pa je zelo strma. Ves prag, ki je z macesni lepo obraščen, se imenuje „Kniebiss", in po pravici: pripogniti se ne bi mi bilo treba še veliko, da bi prišli zobje s kolenom v neprijazni dotik, katero izraža nemško ime. Bobnenje je vedno hujše, in ko sva prišla vrh klanca, sva zagledala najlepši slap Molne. Skozi prag si je izdolbla srdita Pastiričina hči globoko strugo, v katero pada z 79 m visoke višine grozno bobneč. Zlezla sva v grapo, kjer voda kipi in vre, da si ogledava slap bliže. Noben še ni naredil name tolikega vtisa kakor ta; zakaj slapa s toliko obilico vode in s toliko visočino nisem še videl. Primerjal bi ga z našim Sumom. Njegove krasote pač ne more človeška roka popisati, ampak treba jo je pogledati. Nepopisno pa sva bila presenečena, ko sva šla iz globoke grape na cesto v vas Slap (Zlapp) in se nama je pokazala Sv. Kri (1404 m) s svojo prekrasno okolico. Prijazna zelena dolinica se razprostira tu v vznožju ledenikov. Spredaj čepi nekoliko ličnih kočic, med njim pa stoji elegantni hotel „Rupertshaus", kakor da bi se čudil, kako je zašel v to preprosto soseščino. V dnu kotline so bele, med zelenimi tratami, slikovito raztresene hišice, na desni pa kipi v nebo na vzvišenem prostoru krasna cerkev Sv. Krvi s svojim vitkim zvonikom. Nad njo se vzdigujejo zelene planine, ki jih obrobljajo rjave pečine nebotičnih vrhov; na desni se dviguje Vaserad (3025 m), na levi Kroker (2482 m) in za njim vsi trije Lajter kopfi. V ozadju pa se blešči Pastirica s sosednjimi ledeniki, le kralj visokih Tur zakriva še vedno svojo belo glavo. Srce se nama je napolnilo s hvaležnostjo do vsega mogočnega, ko sva zrla to prekrasno delo njegove roke. Tu je pač zbrana vsa naravna krasota, katero si more kdo misliti. Žal, da je nimajo več Slovenci, na katere spominja le še slovensko jedro ponemčenih krajevnih imen.

Iz nemega občudovanja je naju vzdramila krepka ploha. Hitela sva v vas in krenila v staro Schoberjevo gostilnico. Ko pa se je kmalu zopet zjasnilo, sva šla ogledovat vas. Hišice stoje zelo na kupu na majhnem gričku, na robu pa dviguje velika, v krasni gotiki zidana cerkev svoj vitki stolp proti nebu. Bila je žal zaprta. Ker sva hotela še nekaj pisem pisati, je šel France po znamke. Ko se je vrnil, mi je pravil, da ga je imela prodajalka za Ogra, ker je govoril nemško bolj počasi. Ko ji je pa povedal, da je s Kranjskega, mu je rekla, da je tudi duhovnik, ki oskrbuje župnijo Sv. Kriv odkar je šel domači župnik na kliniko v Gradec, najbrž Kranjec. Štela sva si v dolžnost, da ga pozdraviva kot rojaka.

Napotila sva se v župnišče; toda bilo je zaprto, in nikogar ni bilo pri domu. Sprehajala sva se po vasi, češ, pride že od kod. In res sva ga srečala kmalu. Ko sva ga zagledala - bil je jezuit - sem takoj začel dvomiti o njegovem slovenskem pokolenju. Seznanil pa sem se vendar z njim, ker je bil videti jako prijazen. Gospod se mi je smejal, ko sem mu povedal, da sem mislil, da je moj rojak. Doma je bil namreč, kakor nama je povedal pozneje, iz Holandije, in profesor bogoslovja v Celovškem semenišču. Kmalu smo se živahno pogovarjali. Ko sva mu povedala, da nameravava drugi dan črez škrbino Pfandel, nama je svetoval, naj vzameva v „Glocknerhausu" vodnika, ker je najbrž sneg zapadel ledenik. Menili smo se še do večera, potem pa šli v cerkev, katero je odprl cerkovnik ob večernem zvonjenju. Cerkev je res prava umetnina iz 15. stoletja. Zidana je v gotičnem slogu masivno iz velikih rezanih kamnov, da more vzdrževati silno burjo. Kljub temu je stavba videti zelo lahka. Črez pokopališče prideš v prostorno lopo in iz te skozi umetno okovana vrata v cerkev. Tu je pač toliko umetnin, da bi strokovnjak zamudil celi dan, ko bi si jih hotel ogledati natančneje. Ladni obok nosi šest slopov. Na obeh straneh so lepe galerije, pod katerimi visi štirinajst velikih podob, ki predstavljajo najvažnejše dogodke iz življenja sv. Brikcija. Tudi krogovičja pri oknih so jako lepa. Najlepša umetnina pa sta veliki oltar in na njegovi levi strani stoječa najsvetejša hišica. Oltar je zelo velik, ves lesen, prav umetno izrezljan, eden izmed tistih jako redkih, tako zvanih »oltarjev s platnicami" (Fliigelaltar). Sestavljen je iz treh gotičnih stolpov. Platnice so pokrite na notranji strani s krasnimi relijefi, na zunanji pa z lepimi podobami iz 15. stoletja. Ravno tako krasno delo je najsvetejša hišica. Dviguje se v treh oddelkih trinajst metrov visoko; podobna je z gotičnimi okraski obloženi piramidi. V nji je shranjena sv. kri v majhni zeleni steklenici, ki je vdelana v lepo monštranco. Skozi močno omrežena steklena vratca sva videla to svetinjo.

Potem smo šli še v podzemeljsko kapelo (kripto), kjer je grob sv. Brikcija. Na grobu podobnem rakvi leži lesena soha, ki predstavlja svetnika. V prejšnjih časih so romarji razrezati soho večkrat tako, da so jo morali prenoviti. Vsak je namreč odrezal košček lesa od nje in ga vzel domov za spomin. Zato je sedaj ves grob ograjen. Vsakdo bi se gotovo čudil, kako so mogli postaviti ubogi gorjanci tako krasno in drago cerkev, ko ne bi vedel, da je bilo nekdaj v tem kraju veliko bogastvo, ko so še kopali v Turah zlato rudo. Tudi božja pot je nesla. Sedaj dobivajo vaščani svoj zaslužek večinoma le od tujcev, ki obiskujejo njih krasno domačijo; zakaj polje samo jih ne more živiti. Ko sva si bila ogledala cerkev, nama je prijazni gospod pokazal na pokopališču prekrasni Pallavicinijev spominek. Nadporočnik Pallavicini se je namreč ponesrečil na Velikem Kleku. Hotel je poiskati pot črez „Glocknerwand" (3730 m) na Vel. Klek. Odrinil je neko nedeljo iz Kalsa s šestimi vodniki. Zastonj si je prizadeval kalški župnik, da bi ga odvrnil od podjetja. Vrnili so se samo štirje vodniki in prinesli vest, da se je predrzni častnik ponesrečil z dvema njihovih tovarišev. Slednjič nama je razkazal profesor tudi župnišče. Zahvalila sva ga za njegovo prijaznost. Ljubeznivi gospod nama je dal na pot še svoj blagoslov. Takrat pač nisva mislila, da se bodeva kmalu spominjala njegovega blagoslova v smrtni nevarnosti. Poslovila sva se in odšla. Bila je že temna noč. Kmalu sva legla k počitku, katerega sva zelo potrebovala; zakaj čakala naju je drugi dan huda in dolga pot. Iz „Bupertshausa" se je razlegal po dolini krasen duet dveh rogov. Nekoliko časa sem poslušal njegove mile melodije, slednjič pa so me zazibale v "sladko spanje". (Dalje prihodnjič).

4. Kraljevo jezero[uredi]

Drugo jutro sva odrinila proti Kraljevemu jezeru. Po lepih drevoredih in senčnatih gozdih sva dospela v vas „Königssee" in kmalu zagledala pred seboj blesketati se najlepše nemško jezero. Toda videla sva ga le malo. Ako hočeš motriti njegovo velikost in uživati njegovo lepoto, se moraš po njem voziti; zakaj po suhem ni nobene poti okoli njega. Na treh straneh je namreč obdajejo strme, gole gore, in skoraj povsodi štrle iz vode nad 2000 m visoke, navpične stene; zato je nemogoče izpeljati pot okoli njega.

Ker se je čoln ravno odpravljal, sva si kupila urno vozna listka in sedla vanj. Bila nas je velika družba. Peljali smo se mimo majhnega otoka, na katerem stoji znamenje sv. Janeza Nep. Spremljale so nas divje race in lovile kruh, katerega smo jim metali. Kar nič niso bile boječe. Ko smo pripuli pod visoko steno „Falkenstein", sva zapazila na nji rdeč križ. Prijazen Bavarec nama je rad pojasnil, kaj pomeni to znamenje. Pred več kakor 100 leti se je namreč peljalo veliko romarjev po jezeru na polotok sv. Bartolomeja na božjo pot. Nastala je huda nevihta. Jezero se je razburilo in vrglo ladjo ob imenovano steno, da se je razbila. Žalostno so potonili vsi romarji.

Ko smo prišli mimo stene, se nam je odprl pogled na celo, kaki dve uri dolgo jezero. Lepo pač je, kadar se zrcali modro nebo v temni gladini in zlati solnce sive obronke strmih sten. Toda nama ni bila sreča mila. Sivi oblaki so se podili nad nama, in bila sva vesela, da niso zakrili očem tudi Kamenitega morja, ki oklepa konec jezera.

Ko sva se tako jezila nad nemilim vremenom, sva zaslišala nenadoma iz daljave strel, ki je lepo odmeval. Streljali so v čolnu, ki je bil daleč pred nami in se je že bližal otoku. Tudi naš brodar je skoraj odložil veslo, segel pod klop in privlekel izpod nje neko stvar, ki je bila še najbolj podobna možnarju. Toda brodar je bil druzih misli, rabil jo je namreč za pištolo. Ustrelil je. Krasno je odmeval pok ob obrežnih stenah. Naštel sem devetkraten odmev. Ko je bil še enkrat počil (postavno sta dovoljena samo dva strela) smo odpluli naprej. Na tem mestu je jezero najglobočje, 188 m.

Vozili smo se še precej dolgo, predno smo pripluli k Sv. Bartolomeju. Stopili smo iz čolna. Pred nami se razprostira lepa zelena plan, za njo pa rasto resni smrekovi gozdi. Na treh straneh jo oblivajo temnomodri valovi. V ozadju kipi strmi Vacman (2714 m) v nebo. Na desnem bregu polotoka stoji cerkev sv. Bartolomeja, zraven pa kraljevi lovski gradič, ki je bil nekdaj samostan. Velika gruča ljudi se je nabrala okrog orjaškega bavarskega lovca. Stopila sva bliže in pogledala, kaj imajo. Na visokem podstavku sva zagledala velik daljnogled, zraven pa napis: „Hier sind Gemsen zu sehen, à Person 10 Pfg." Na bližnjih stenah se namreč pasejo vedno divje koze, katere gledajo turisti za 10 penezov skozi daljnogled. Bavarec je pobiral denar in se kaj zadovoljno muzal radovedni družbi, ko je videl mastni zaslužek. Ker pa so menda bavarske koze ravno take kakor naše, katerih sva že dovolj videla, sva zapustila lovca in njegov daljnogled ter šla v cerkev. Včasih je bila morda lepa, toda sedaj je jako zanemarjena. Dobro si ji pozna, da njen sosed ni več samostan.

Kmalu so nas brodarji poklicali in opozorili na odhod. Ko so kapali sopotniki v čoln, sem postal še malo na bregu in zrl po zeleni trati, po košatem gozdu in strmih skalah. Da, to je kraj za ljudi, ki hrepene po samoti! Kako bi bilo prijetno bivati tu pod sinjimi gorami, blizu lahkonogih divjih koz, daleč, daleč proč od hrumečega sveta, od skrbi, ki toliko preganjajo človeka in ga tarejo na svetovnem torišču. Tu bi našlo srce zaželjeni mir. Počival bi pod temno smreko na obalih modrega jezera, poslušal šepet igrajočih se valčkov, katere ziblje lahek veter.

Visok glas me je vzbudil iz premišljevanja. „Moritz, reich mer die Hand", sem začul v bližini. Ozrl sem se, od koder je prišel glas, in zagledal turista v bavarski narodni noši; pomagal je svoji ljubi družici iz čolna, ki je ravnokar priplul. Vkljub njegovi obleki sem spoznal na prvi pogled, da je tekla zibel slavnim njegovim pradedom najbrže v orijentu, morda celo v Jeruzalemu. Spomnil me je na karikature hribolazcev, katere je videti večkrat v „Fliegende". Drobno glavico z velikim zakrivljenim nosom (v „Kikeriki" vidiš polno najlepših takih eksemplarjev), na katerem je jezdil mogočen „eviker", je pokrival zelen klobuček z ogromno kozlovsko brado. Zelena lodnasta suknja je bila skrbno zapeta, ker je vlekel malo veter; noge, to silno nežne nožice pa so odevale tam, kjer bi morala biti meča (kakor uči anatomija), lepo pisane golenice, in videla so se gola kolenca, katera so se tresla od mraza. Poznalo se jim je, da se še niso sprijaznila z nošo svojega gospodarja. Nožice pa so tičale v nizkih, strahovito nakovanih gorskih črevljih. Njegova družica, tudi v narodni noši, bi bila še precej podobna bavarskemu dekletu, ko bi le tega preklicanega nosu ne bilo. S svojo opravo sta vzbudila splošen smeh.

Odpluli smo proti Gornjemu jezeru, katero loči od Kraljevega jezera le ozka planica, tako zvana Saletalpe. Tu smo izstopili. Kmalu smo stali na bregu majhnega, toda krasnega jezera. Obdajejo je strme skalnate stene. Mogočno se dvigujejo ravno nasproti „Teufelshörner" in pada Rötsbach 550 m visoko po sivi steni. Vidi se jako blizu, toda ne sliši se več njega šumenje. Tiho tišino, ki vlada v tej samoti, moti samo žuborenje jezerovega odtoka. Rada bi še ostala na bregu tihega jezera in zrla na njegovo temnomodro gladino, toda morala sva se vrniti v čoln. Odpluli smo nazaj.

Med sopotniki se je vnel živahen pogovor, ki se je sukal krog krajevnih krasot. Vsak je hvalil lepoto svoje domačije. Kakor sem posnel iz njih pogovorov, so bili sami Bavarci razen enega Prusa. Ko je nanesla govorica na podzemeljska čuda, so pričeli govoriti tudi o Postojinski jami in se prepirati, kje da leži Postojina. „Jaz menim, da je na Laškem", pravi plavolasa gospica v monakovskem narečju in vrže pest kruhovih koscev divjim racam, ki so se nas držale še vedno. Prus ji živo pritrjuje, menda zato, ker se ji je hotel prikupiti. Njen oče pa ji ugovarja in trdi, da je na Ogrskem. Vnela se je huda debata, v katero so posegli tudi drugi. Večina se je izrekla za gospico, seveda, da za to ni imela zahvaliti svoje zemljepisne vednosti. Prepir se je končal s tem, da je njen oče privlekel iz žepa „Bädekerja". Prepričali so se, da ni nihče prav vedel.

Ura je bila že eno, ko smo dospeli v vas Königssee. Odrinila sva brez obotavljanja v Berhtesgaden. Ker je začelo deževati, sva sklenila peljati se z omnibusom v St. Leonhard in od tod iti peš v Salcburg, če bo kazalo vreme.

(Dalje prih.)