Dva zelo strašna volkova

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dva zelo strašna volkova
Milena Juriševič
Spisano: Pretipkala iz Dva zelo strašna volkova 2007, Jana Urh.
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Dva zelo strašna volkova

Dva zelo strašna volkova[uredi]

Bil je lep sončen dan. Po gozdni poti je hodil volk Martin iz pravljice o Rdeči kapici in razmišljal: »Težak trebuh imam. Pa tako mi je teknila najprej stara žena in potem še Rdeča kapica, da ne govorim o potici in vinu.« Naproti mu je prihajal volk Gašper iz pravljice o volku in sedmih kozličkih in govoril: »Ta mlada kozletina, mljas, mljas, tako je bila slastna. Še zdaj sem sladek okoli ust. Ampak zakaj tako težko hodim?«

Volkova sta se srečala in Gašper je pozdravil: »Dober dan, Martin. Ali ti je uspelo zbežati, preden ti je lovec odrl kožo?« In Martin mu je odgovoril: »Kakšen lovec? Ali ne veš, da se mene bojijo vsi lovci, vsi otroci in vse babice. Nobenega lovca ni bilo pri stari ženi, sicer bi tudi njega požrl. Grrrrr. Od kod pa ti?« »Jaz? Pojedel sem vse kozličke, potem pa sladko zaspal na mehki travi. Ko sem se prebudil, sem hotel v gozd. Pa mi gre tako težko od nog. Komaj hodim. Najbrž je bilo preveč kozletine naenkrat,« mu je odgovoril. Volk Martin se je zasmejal: »Kamenje imaš v trebuhu, kakšne kozličke. Ali ne veš, da ti je stara koza prerezala trebuh, ga napolnila s kamenjem in potem zašila. Kozlički so z mamo kozo doma.« »Neee, to pa ne. Jaz sem Gašper, najstrašnejši med volkovi! Vsi bežijo pred menoj. Vsi se me bojijo. Včasih sem tako strašen, da se še sam sebe bojim. Vse kozličke na svetu lahko pojem,« je zarjovel Gašper.

Tedaj sta zaslišala kričanje in glasen smeh. Volk Martin je šepnil: »Ti, ali slišiš?« »Ja, slišim, voham kozletino. Kje je?« je vprašal volk Gašper. »Ne, to so otroci, taki kot Rdeča kapica. Poslušaj, poglej,« je odgovoril volk Martin. »Kaj pa delajo?« je bil radoveden volk Gašper. »Stopi sem, potiho, in glej, da te ne slišijo in ne vidijo,« ga je povabil volk Martin. Skrila sta se za grm in opazovala. Na gozdno jaso so prišli otroci. Boštjan je vprašal: »Se igramo volka?« »Jaz bom volk,« je rekel Marko. »Ne, jaz,« je rekla Anka. »Ne, ne, jaz bom volk, ker imam modro plavo majico,« je rekel Ivan.

Otroci so se postavili v krog okoli volka Ivana in vprašali: »Volk, si doma?« 

Ivan je odgovoril: »Ne, ni me.« 

Otroci so spet vprašali: »Volk, si doma?« 

»Ja doma sem.« 

»Volk, kaj delaš?« 

»Spim.« 

»Volk, kaj delaš?« 

»Kosím travo.« 

»Volk, kaj delaš?« 

»Kosilo si kuham.« 

»Volk, kaj delaš?« 

»Otroke jem!«

Takrat so se vsi otroci razbežali. Volk Ivan je ulovil Anko. In potem je bila ona volk. Otroci so se igrali volka še enkrat in še enkrat in še enkrat. Potem se je Marija spomnila: »In kaj, če pride volk?« »Kakšen volk, k nam ne pride volk, noben volk,« je rekel Boštjan.

»Prideva, prideva,« sta rekla volkova, ki sta opazovala izza grma.

Anka je rekla: »Če pride k meni volk, pokličem mamo in ona ga pretepe z metlo.«

»O, ne z metlo, to boli,« sta se prestrašila volkova za grmom.

»Če pride volk k meni, ga namažem z lepilom, da se zlepi,« je zabrusil Marko.

»Z lepilom pa ne, potem ne moreva zbežati,« sta zašepetala volkova.

»Jaz ga dam v školjko, potegnem vodo in volka ni več,« je rekel Tonček.

»Voda je mrzla, pa še temno je v školjki. To pa ne,« sta zajavkala volkova.

»Mene se volk boji, ker sem močan. Če pride k meni, ga zgrabim in vržem v smeti, pa ga ni več,« je dodal Ivan.

»V smeteh smrdi. Ne, ne, tja ne greva,« sta že skoraj jokala volkova.

Volkova sta postala zelo zaskrbljena. Bala sta se, da bi ju otroci videli. »Kaj bova pa zdaj? Si slišal, ne bojijo se naju več.« je rekel volk Martin. »Pojdiva proč, daleč v gozd,« je predlagal volk Gašper. »Ne v gozd. Tam naju lahko najdejo. Pojdiva raje v živalski vrt, samo tam bova na varnem,« je predlagal volk Martin. »Pojdiva, da, pohitiva, da nama še vhoda ne zaprejo. Pa srečno!« je zaklical volk Gašper. In sta šla.

V živalskem vrtu ju pričakujejo …