Dva slavca
Že davno je od tega. Bila sem, kjer najrajša bivam, na kmetih, na predragem gorenjskem sveti! Milim obrazom se je nasmihala pomlad, gorkim dihom probujajoč dragoljubce in vijolice.
Mlado listje je pokrivalo drevje, zemlja se je odevala z nevestno obleko, tekano s prebelega cvetja.
Lep dan, božji dan milosti je bil, ko sem šla v krasni gozd, ki se razprostira v podkrilji velikanskih gora. Samotno, mirno in molčeče je bilo vse okrog, da sem malo ne čula udarce svojega srca: a vendar je povsod kipelo življenje. Igrive sapice so prinašale novico, da je prišla blažena doba pomladi, in to je gibalo v gozdu, da je v njem zatrepetala vsaka travica in vsaka bilka, vse od radosti šumelo. Lipa je takoj začela pripovedovati svoje vonjive pripovedke, a trepetlika in smreka sta jo poslušali: ona veselo nemirna, ta otožno zdihujoča. Ponosni dob je molčal; globoko zamišljen je stal, kakor kralj sredi svojih poddanikov. Tiči so si ščebetaje lajšali polno srčece in za grmovjem se je glasil potoček, skakaje iz skalnate domovine. Kamor je sezal solčni žarek, povsod so mu kimale cvetice, po katerih so letali metulji. Čemernim hrostom to ni bilo po godi. V črni obleki so za njimi jezni brenčali. A trudoljubivih mravelj to ni motilo. V dolgih krdelih so mimo popotovale, misleč samo o svojem delu, a ne o tem, kar jih ni skrbelo. Modrijani!
Dalje in dalje sem bila zašla v gosto šumo, gledala, poslušala in se radovala. Četudi sem toliko da ne vsak dan semkaj zahajala, vendar se mi je zdelo vselej vse novo, vse lepše. Redilo se je zdaj drevje in stopila sem v svoj znani prostor, ki je bil sam o sebi dvorana, od dveh strani opasana z bezgovjem. Kakor tenki stebri, stale so v njej mlade bukve in za njimi so ponositi macesni vzdigovali visoke glave. Gost mah je rastel v vabljive sedeže, sivka in praprot sta trosili vonjavo, a vedro nebo je prijazno gledalo skozi zeleno streho, česa je bilo še želeti? — Tukaj sredi gozdnih čudes je bil moj najlubši počitek; tukaj sem se najrajši mudila. Kako mamljivo je bilo vse! Kako srečna sem bila jaz! Tem srečnejša, ker nisem bila — sama! Kdo li je bil z menoj? — Moj ponos, moje veselje, devetoletno, lepo dekletce srnjih oči, ter v naročaji mi je ležal najljubeznjivejši dojenček. Razgovarjali svi se z dekletcem, a skoraj je umolknila, cvetice nabiraje in začenši to, kar je imenovala: "igrati se sama se seboj". Pripovedovala si je namreč izmišljene pripovedke in jih krasila svetlimi podobami svoje fantazije. Po mnogo ur si je tako čas kratila! Dojenček je zaspal in mene so zameknile zlate misli. Saj drugih srečno srce ne ve! Nad otrokoma je počival moj pogled in se od njiju prestavil v nekdanjo dobo. Ozarjeno sem jo videla pred seboj! Vse je v njej cvelo in vonjalo! Koliko veselja mi je bila darovala ta doba! Kako hvaležna in razvneta sem se bila oklenila vsega, kar je lepo, blago, vzvišano! Dragi, že pozabljeni obrazi so mi zdaj iz nova oživeli: sladke glasove sem zopet začula. A tega spomina čarobnosti sem se otresla, ter oči in srce si napajala živih podob največe, nebeške svoje sreče! Kaj-li se je njej moglo primerjati? Kaj mi je bilo vse proti mojim otrokom? Otroci so mi bili mladost, življenje, blaženstvo!