Dva skopuha
| Dva skopuha: Veseloigra v treh dejanjih Fran Detela |
| |||||||||||||
OSEBE
[uredi]- Matija Dobrin, poduradnik v p.
- Matej Koren, zasebnik
- Helena, njegova vnukinja
- Gospa Čopova, vdova, posestnica
- Milan Čop, njen nečak
- Skobec
- Vrabec pisarji
- Kos
- Tone Okoren, kmetski fant
- Liza Kremžar, kmetsko dekle
- Vlado Hrustič
- Josip Korun, trgovec
- Neža, postrežnica
- Lojza, hišna pri Čopovih
- Policijski komisar
- Prvi policaj
- Drugi policaj
- Pismonos
Prvo dejanje se vrši v Dobrinovem, drugo v Čopovem, tretje v Korenovem stanovanju
PRVO DEJANJE
[uredi](Dobrinova soba, vrata v ozadju in na desni)
Prvi prizor
[uredi]DOBRIN (razburjen in nevoljen), VRABEC, SKOBEC, KOS (s kupicami v rokah pojo):
Kaj nam pa morejo,
morejo, morejo,
kaj nam pa morejo,
če smo vesel!
DOBRIN Tiho, tiho! Kaj bodo rekli ljudje! Pri belem dnevu! Vsaj ti, Vrabec, bodi pameten!
VRABEC Dobrin, kot prijatelj in kot človek ne moreš tega od mene zahtevati. Glej, trije tovariši smo te počastili, Gašper, Miha, Boltežar; ti me pa goniš iz svoje palače. Kaj praviš ti, Kos?
KOS Kaznujmo ga!
SKOBEC Pametna beseda. Človek, tako bogat, in tako negostoljuben, je kazniv. Dobrin, pošlji takoj svoje lakaje, svoje služabnike in služabnice v podzemne kleti po buteljko rujnega cvička.
DOBRIN Nikar me ne vleci, Skobec! Če so si drugi norci vtepli v glavo, da imam denar, me vsaj vi nikar ne dražite!
VRABEC Kaj, tudi nam, svojim prijateljem, boš tajil? Mi vemo, pri čem si. Od Kravje doline do Kurje vasi možak se zatorej ne dobi.
DOBRIN Siten si, Vrabec, in neumen; toda naj bo. Po liter še pojdem sam, postrežnice ni doma, ampak potlej morate iti.
KOS Kaj bomo mi potlej storili, to je naša skrb, in še ni na dnevnem redu; ti pojdi! (Dobrin vzame steklenico in odide.)
Drugi prizor
[uredi]Prejšnji brez Dobrina
SKOBEC Imenitno, kaj? Dobro smo potegnili Ljubljančane. Kaj sem ti rekel, Gašper. ,Natvezimo Dobrinu,’ sem rekel, ,pol milijona!’ Ti si rekel: ,Ne bodo verjeli.’ Jaz sem rekel: ,Verjeli bodo, ker verjamejo vse, naj bo še tako neumno.’ Ali nismo imeli vojnih poročil iz Lugana in smo morali verjeti pod strogo kaznijo? Par ljudem sem namignil: ,Ali poznate tega gospoda?’ — ,Ne? Čudno! Dobrin, poduradnik v pokoju, ampak na pol milijonar, vojni dobičkar.’ Vse prisega, da je Dobrin tih, sramežljiv bogatin, in Dobrin premišljuje, ali bi se jezil ali ponašal. (Zapojo.)
Kaj nam pa morejo,
morejo, morejo,
kaj nam pa morejo,
če smo vesel!
Tretji prizor
[uredi]Koren vstopi med petjem, prejšnji
KOREN Kakšen hrup je to, kakšen vrišč! Jaz stanujem v tej hiši, jaz tega ne trpim.
Mi ga pa točimo,
mi ga pa točimo;
volje smo židane,
dobro nam gre.
KOREN A, Skobec, Skobec, kdaj boste plačali svoj dolg?
KOS Kdo pa je ta dedec?
SKOBEC To je skopuh in oderuh Koren. Jaz sem mu menda par krajcarjev dolžan.
KOREN Menda, menda! Par krajcarjev! Za božjo voljo! Do božiča boste plačali, če ne, vas tožim.
VRABEC Ali ni to nesramno v tujem stanovanju človeka terjati? Ven! Tam so vrata. (Pojo.) Hihot, bistahor!
KOREN Moj denar! Plačajte!
ONI (pojo): Ni še šel, pa bo šel z eno dobro voljo.
KOREN Grdi krokarji! (Odide.)
ONI (pojo): Je že šel, je že šel z eno dobro voljo.
Četrti prizor
[uredi]Vrabec, Skobec, Kos, pismonos
PISMONOS Gospod Dobrin?
VRABEC Pride vsak čas. Ali imate kaj pisem zanj?
PISMONOS Imam. Nekaj bo treba podpisati.
SKOBEC To lahko jaz podpišem, z obema rokama.
PISMONOS Ne; pridem pozneje. Eno pismo je nefrankirano.
KOS Takih je posebno vesel. To bo napitnina!
PISMONOS Dobrin? Te slabosti pa nima.
VRABEC Zato ima pa denar.
SKOBEC Skopuh Koren ga ima pa tudi.
PISMONOS (zvito): Ta dva tiča je treba poznati, dva pokrita lonca, da ljudje ne vedo, v katerem se kuha. Bankir je Dobrin, Koren je samo mešetar.
KOS Vi poznate ljudi, to se mora reči. Seveda, od hiše do hiše, in povsod se kaj zve. Glejte! Dobrin.
Peti prizor
[uredi]Dobrin prinaša liter vina, prejšnji
PISMONOS Dve priporočeni pismi, gospod Dobrin, in eno nefrankirano.
DOBRIN Nefrankiranih pisem mi ne nosite! Jaz ne sprejmem nobenega. To je čudno, da se ravno pošta tako malo meni za želje vsega naroda. Na vseh novinah stoji na prvi strani: Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. No, torej! Jaz ne plačam za nobeno pismo nobenega vinarja, razen če pride z denarjem.
VRABEC Dobrin ima prav; tudi se mora reči, da on novine vestno prebira; ampak pismonos ne more nič za to. Podpiši torej ti recepis, vi pa pijte na Dobrinovo zdravje in ga nikdar več ne izpodkopavajte z nefrankiranimi pismi! (Pismonos izpije in odide.)
Šesti prizor
[uredi]Prejšnji brez pismonosa
SKOBEC Bog te živi, Dobrin! Mi se nadejamo, da se ne boš prevzel v svojem bogastvu in da nas prijateljev siromakov ne boš zaničeval.
DOBRIN Nikar se norca ne delaj, Skobec! Zdaj pa pojdite, lepo vas prosim, in mirni bodite, da ne bodo ljudje hudi name in me hišni gospodar ne vrže iz stanovanja! Kadar pojdemo na Posavje, se lahko napijete in napojite do site volje.
KOS Takemu prijaznemu vabilu se je težko ustavljati; ampak to nam boš vendar še povedal, kaj je v teh pismih.
DOBRIN Oh, kaj bo! Ampak tole je pametno, na ovitek ime zapisati »Vojeslav Nečimer, pisatelj«. Beračija, sem že bral. Kos, vzemi ti ali kdor hoče! »Ljubomir Cvitkovič, literat.« Se že poznava; ta hoče biti literat na tuje stroške. Na, Vrabec, če hočeš!
VRABEC Tistole debelo pismo pa moraš odpreti, Dobrin.
DOBRIN V božjem imenu! Položnica priložena! Slabo kaže. Berimo! »Velerodni, velezaslužni, velecenjeni gospod Dobrin!«
SKOBEC Kdor je to pisal, je olikan človek.
DOBRIN »Velecenjeni gospod Dobrin! Vsem Slovencem so znane Vaše zasluge za slovensko znanost in umetnost.« — Ali me hočejo potegniti? — »Vendar se te zasluge vse premalo cenijo. To krivico, ki se Vam, velerodni gospod, godi, hoče podpisano društvo vsaj toliko popraviti, da Vas je izvolilo na zadnjem občnem zboru z enoglasnim navdušenjem za društvenega ustanovnika. Ustanovnina znaša samo 500 K.« — Samo, to je dobro, saj bi bilo lahko milijon. — »Plemeniti darežljivosti seveda ne stavimo nobenih mej, ker nočemo žaliti Vašega blagega mišljenja. Z najodličnejšim spoštovanjem se Vam klanja in priporoča oblačilna in obuvalna akademija Emona.« — Oblačilna in obuvalna akademija; človek ve, pri čem je.
KOS Emona? To je tam, kjer zavije cesta v Kravjo dolino. Beri še enkrat! Ali ne stoji epidemija?
DOBRIN Ne. »Akademija.« Sploh se pa zdi meni tudi to neke vrste beračija. Če imam kaj zaslug, se spodobi, da kaj dobim, ne pa, da plačam. Ta bi bila lepa, da bi človek še za zasluge obrtni davek plačeval.
VRABEC Petsto kron boš pa vendar odrinil.
DOBRIN Nobenega vinarja. Emona se je zmotila; je mislila, da sem večji osel. Naj si poiščejo drugega.
SKOBEC Pisma pa deni v okvir! Okrajni glavarji imajo vse stene polne častnih občanstev; ob sončnih dnevih so jim hladna senca, kjer se prijetno dremlje, ob nevihti strelovod.
DOBRIN Naj ostane na mizi. Jaz se bom neumnega naredil in ne bom nič odpisal. Ali ni prav tako?
KOS O prav; prihraniš si pisanje in poštnino. Če jim ni prav, naj pišejo še enkrat, in ti se boš spet neumnega naredil. Bomo videli, kdo se bo prej naveličal.
DOBRIN In tukaj še eno podobno pisanje. (Gleda pismo proti luči.) Ali bi odprl ali ne? Skozi te debele ovoje se ne vidi, ali je položnica notri ali ne. Človek kupuje mačka v žaklju.
VRABEC Odpri, naj bo, kar hoče! Saj se lahko spet neumnega narediš.
DOBRIN Na tvoje besede. (Odpre. ) Položnice ni, dobro znamenje. Kaj pa pravi? »Visokorodni, plemeniti gospod Dobrin!« — Ta vljudnost ne obeta nič dobrega. — »Društvo slikarjev bodočnikov je z velikim veseljem zapazilo, kako se Vaše visokorodje blagovoli zanimati za našo umetnost.« — Presneta reč, enkrat sem bil v Jakopičevem paviljonu, in kako so si zapomnili! — »Umetnost potrebuje velikoduš nih pokroviteljev, in naše društvo Vas prosi najvdaneje, da prevzamete tudi Vi pokroviteljstvo. « — Če nič ne stane, magari! — »da postanete naš mecen.« — Mecen? Kaj pa je to mecen?
SKOBEC Metzen je dva mernika.
DOBRIN Aha, pa že spet na to stran taco moli. — »Slikarju Milanu Čopu smo naročili, naj Vas naslika, da bo Vaša podoba na vekov veke krasila našo društveno sobo in pričala o Vašega visokorodja velikodušnosti in hvaležnosti najvdaneje podpisanega društva.«
KOS Imenitno! Naslikan boš visel v dvorani in ljudje te bodo hodili gledat.
DOBRIN A meni se dozdeva, da pričakujejo ti gospodje podpore, denarja, naročil; iz vsake besede moli odprta roka.
VRABEC Jim pa vrzi par tisočakov. Kaj pa je to tebi?
DOBRIN Od kod, ljuba duša? Glejte, kakšen siromak sem jaz! Ljudje me imajo za umazanca, ker ne hodim v gosposke gostilnice; četudi bi imel denar, bi ne hodil, tam je samo dražje, boljše pa nič. Tisto razkošje, tisti lišp in blišč, tiste preproge in zastore, tisto krdelo ofrakanih natakarjev, kdo plača vse to? Gost, ki je neumen. Jaz grem semtertja v kako domačo krčmo. A tudi tu so sitnosti spred in zad. Vse se mi klanja. Natakarica mi ponuja z najslajšim nasmehom drage pečenke. Jaz pa rečem, da nisem lačen, naj mi prinese kaj malega, košček sira ali pa hrenovko in četrtinko cvička. Takrat se ji pa zavihne nos; in kadar plačam, se ji zavihne še više. Zadnjič me je poklicala nazaj, češ da sem pozabil krajcar na mizi. To boli. Slišal sem že tudi besede: umazanec, stiskač, skopuh. Naredil sem se neumnega, kaj pa sem hotel! V trafiki vedo dobro, da kadim le navaden tobak, pa mi z žaljivim nasmehom ponuja trabuke in britanike, ki so zanič. Pred gosposkimi in kmetskimi berači nisem nikjer varen, in ker jim ne dajem, me žalijo pismeno in ustno.
SKOBEC Zakaj si pa tako skop in umazan?
DOBRIN Zato ker ne gre drugače, ker sem revež, ker nimam, ker ne morem. Tudi tem bodočnikom ne dam nič.
KOS Torej skop in umazan, kakor je dejal Miha. Vsaj toliko jim namigni, naj počakajo do tvoje smrti.
DOBRIN Glejte, ravno to me najbolj skrbi. Ljudje preže na mojo smrt, mi jo žele, morda mi že strežejo po življenju in ubili me bodo za prazen nič. To bi bilo preneumno.
VRABEC Neumen si le ti, Dobrin, ki ne uživaš življenja, ki škrtariš in stiskaš za dediče. Miha in Boltežar, pojdimo! Kaj bi gledali tega nespametnega stiskača!
DOBRIN Oh, če bi vedeli, kakšno krivico mi delate!
SKOBEC Mi tebi krivico, ki te spravljamo na pravo pot! Zdrav in piši kmalu tja k Cinkoletu ali pa k Alešu na Posavje!
DOBRIN Jaz vas spremim, prijatelji.
KOS Ni treba. Kdo bo stražil tvoj denar?
DOBRIN Da ne bo zamere, vas spremim. (Odhajajo.)
Sedmi prizor
[uredi]Koren, Helena, prejšnji
KOREN Ali odhajate, gospod Dobrin?
DOBRIN Prosim, počakajte malo. Takoj se vrnem.
KOREN Kdaj boste plačali, gospod Skobec?
SKOBEC Ali sem prerok, da bi vedel? Dobrin je moj porok.
DOBRIN To pa nikakor ne. Takega prijatelja pa ni, da bi mu bil jaz porok. Za par trenutkov, gospod Koren. (Odidejo.)
Osmi prizor
[uredi]Koren, Helena
HELENA Oh, oče, ali ni to greh, da posojate denar na visoke obresti in hkrati prosite miloščine, ki jo jemljete potrebnejšim siromakom?
KOREN Molči, neumnica, ki ne veš, kaj govoriš! Jaz se trudim in stradam zate.
HELENA Saj ni treba. Jaz si s šivanjem prislužim toliko, da živiva lahko oba. Vi tudi pravite ljudem, da denar, ki ga posojate, ni vaš, in namigavate na gospoda Dobrina. On bo hud, če bo zvedel.
KOREN Še dobro se mu bo zdelo, če bodo ljudje mislili, da ima še več, kot ima. Jaz pa ne bom z nečimrnostjo tatov in roparjev k sebi vabil. Najbolje je denar imeti in za siromaka veljati. Ti mene nikar ne uči! Jaz nimam hiše, ki bi mi nosila najemščino vsake tri mesce, nimam polja, ki bi mi leto za letom rodilo, nimam plače kakor uradniki. Če mi denar ne daje obresti, sem v kratkem berač in ob čem boš živela ti?
HELENA Ob delu svojih rok.
KOREN To je grenak kruh.
HELENA In zakaj oblačite mene tako lepo, sebe pa tako slabo?
KOREN Ker je to moja volja. Ti si mi edina ostala od vse moje družine; vsi drugi so pomrli v trpljenju in pomanjkanju, ki so nam ga zakrivili nepošteni ljudje in hinavski prijatelji. Ti pa moraš ostati in tebi se mora dobro goditi in se ti bo, če boš mene poslušala. Kolikokrat so mi namigavali, naj te dam služit, naj te izučim za pisarno, za učiteljico. Kajpa! Da bi omagovala po težkih službah, se mučila po pisarnah, hirala kot učiteljica! Vsi drugi so izhirali, jaz se trudim do smrti; to je za eno rodbino zadosti; ti se ne boš trudila in mučila.
HELENA Oh, oče, saj sem vam hvaležna za tolikšno ljubezen; a še srečnejša bi bila, če bi vi tudi zase skrbeli na stara leta, če bi mi vaših dobrot ne grenila zavest, da si jih od ust pritrgujete.
KOREN To ni nič. Saj jaz sem od danes do jutri in te hočem videti preskrbljeno, preden umrjem. Nekaj denarja boš imela, toda ne toliko, da bi ga razvajen, lahkomiseln mož v enem letu ne pognal. Poslušaj me torej in vzemi Dobrina, ki je poštenjak in ima denar.
HELENA Oh, ko je tako star! Če umrje v par letih bom spet sama.
KOREN Kdor ima denar, ne ostane nikdar sam. Dobrinova vdova se bo lahko pri sedmini svojega moža znova zaročila.
HELENA To bi bila zaroka zaradi denarja, ne pa iz ljubezni; in jaz ostanem rajši sama, ko da bi se možila na denar in za denar.
KOREN Ker ne veš, kaj je revščina, ne veš, kaj je denar. Dobrin bi lahko izbiral, kjer bi hotel, ker ima denar in ugled. Jaz se zanašam na tvojo preudarnost, da ne boš zamudila prilike, kakršna se ti ne ponudi nikdar več; zanašam se na tvojo hvaležnost proti meni in proti blagemu gospodu Dobrinu, ki te hoče osrečiti.
Deveti prizor
[uredi]Neža, prejšnja
NEŽA (se obrača nazaj): Zunaj počakajta, da gospoda pokličem! — Gospoda Dobrina ni doma?
KOREN Ne. Rekel je, da se vrne takoj, a midva že čakava dolgo.
NEŽA Ljudje ga kar oblegajo. Zunaj čakata spet dva; no, in tukaj, kakor vidim, jih je bilo še več.
(Pospravlja z mize. ) Saj pravim: denar, to vleče; in zakaj sta vidva tukaj, se mi tudi dozdeva. Vam, gospodična Helena, bi jaz prav iz srca privoščila to srečo; zdaj se trudite v siromaštvu, potlej boste pa zložno živeli.
HELENA Poleg nadložnega starega moža.
NEŽA Takšni so najboljši. Mlad mož je vihrav, povsod rajši ko doma in zahvale nima žena nobene; postaren je pa pohleven, potrpežljiv, z vsem zadovoljen in se drži peči kakor maček.
Za mladega moža se žena trese, starega drži lepo mirno v strahu.
KOREN Kaj pravite vi, Neža, od kod ima on toliko denarja?
NEŽA Sam Bog ve. Eni pravijo, da je dobil v loteriji, drugi, da je podedoval. Prigoljufal menda vendar ni.
HELENA Morebiti je pa krvavi denar vojnega časa, denar iz krvi in solza.
NEŽA Ta ima ravno tak kredit kakor najbolj pošten in bo deset pravičnih požrl.
KOREN Ali ima denar v papirjih ali v gotovini, kaj pravite?
NEŽA Mislim, da ima papir in srebro in zlato.
KOREN V kateri hranilnici ima pa naloženo?
NEŽA V kateri hranilnici? Mislim, da po vseh hranilnicah in posojilnicah, in koliko razposojenega! Živi pa tako, kakor bi nič ne imel.
KOREN Tem več bo zapustil.
NEŽA O, jaz bi pa rajši dobro živela, in četudi nič ne zapustim.
KOREN Recite gospodu Dobrinu, da sva ga čakala in da spet prideva.
NEŽA Prav. (Koren in Helena odideta. ) No, zdaj pojdita pa vidva noter! Košare pustita v kuhinji!
Deseti prizor
[uredi]Neža, Tone Okoren, Liza Kremžar
TONE Ali gospoda Dobrina ni doma? Stric mi je.
LIZA Meni tudi.
NEŽA Od kod sta pa vidva?
LIZA Z Brezovice. Ta je Tone Okoren, jaz pa Liza Kremžarjeva.
TONE Kdo ste pa vi? Ali ste hišna ali kuharica? Oženjen stric Dobrin ni.
NEŽA Torej k stricu sta prišla. Najbrž sta slišala, da je zelo bogat.
TONE Tako pravijo; in da nima nič svojih ljudi. (Dobrin pride. )
NEŽA Glejta, zdajle je pa prišel stric. (Odide. )
Enajsti prizor
[uredi]Dobrin, Tone, Liza
DOBRIN Kaj bo dobrega?
TONE Dober dan, stric!
LIZA Dober dan, stric!
DOBRIN Bog daj, stričnik in stričnica. Ali jaz vaju ne poznam.
TONE Jaz sem Tone Okoren z Brezovice. Ali me res ne poznate?
DOBRIN Res ne, če ti povem.
LIZA Jaz sem pa Liza Kremžarjeva in sem vas že enkrat videla, ali se nič ne spominjate?
DOBRIN In kako bi bil jaz vajin stric?
TONE Kako? Če vi ne veste, jaz tudi ne vem. A mati so tako rekli, rekli so, naj vam prinesem nekaj jajc.
DOBRIN Ali si prinesel?
TONE Kajpak! V kuhinji sem pustil. Rekli so mi, naj vas povabim, da bi enkrat k nam prišli na koline in da bi prišli mojemu bratu birmo vezat.
DOBRIN Reci materi, da se ji prav lepo zahvaljujem. Za botra pa ne pridem, ker ne znam birme vezati.
TONE Škoda, stric. Mati so rekli, da se vas moramo držati, dokler vas še imamo, in tudi za potlej. Brat se pa veseli, da mu boste za birmo zlato uro kupili.
DOBRIN Kaj pa potrebuje tvoj brat zlate ure? Zjutraj ga zbudi petelin, h kosilu mu zazvoni in v mraku sede k večerji.
TONE Potem so tudi rekli, če mi boste kaj ponujali, naj rečem, da ni treba, vzamem naj pa.
DOBRIN Vidiš, Tone, to je pametna beseda. Tukaj imaš dvajset krajcarjev.
TONE Oh, stric, saj ni treba. (Vzame. )
LIZA Vi ste stric pravzaprav nam, ne Okornom.
TONE Ni res, stric! Vi ste naš stric, ti si pa lažnivka. Le čakaj me!
DOBRIN Tone, ti si opravil. Nikar se ne prepiraj!
TONE Pozdravljeni, stric! (Odide. )
Dvanajsti prizor
[uredi]Dobrin, Liza
LIZA Takšni so ti Okorni, ki jim ni nič sile; samo lakomni so in nevoščljivi. Zdaj so se vas spomnili, ko so slišali, da imate denar, in hočejo druge izpodriniti, ki so bolj potrebni in vam bolj sorodni. Moj oče se še dobro spominjajo, da je bil neki Dobrin našega starega očeta bratranec.
DOBRIN Dober spomin imajo; če le ni bil to kak drug Dobrin.
LIZA Nič ne de. Jaz sem vam prinesla jabolk; mati pridejo enkrat sami sem; zdaj so mi pa naročili, naj vas prosim, da me vzamete za kuharico.
DOBRIN Za kuharico! Ali znaš kuhati?
LIZA Kuhati ne znam, pa so rekli, da se bom pri vas naučila.
DOBRIN Kako, ko pa jaz tudi ne znam. Ali šivati znaš?
LIZA Ne še, pa se bom naučila.
DOBRIN Pri meni se ne moreš, ker šivati jaz tudi ne znam.
LIZA Mati so rekli, da bi ostala pri vas kakor domača. Zdaj imate najbrž kako tujo žensko, ki vam ne postreže, kakor gre, ki vas goljufa in se vas drži samo zato, da bi ji prav veliko zapustili.
Trinajsti prizor
[uredi]Prejšnja, Neža
NEŽA Oh, ti grda obrekljivka, kako me obrekuješ! Še za krajcar nisem ogoljufala gospoda Dobrina in ga ne bom.
DOBRIN Nikar se ne jezite, Neža! Ti, Liza, pa reci doma, da ne potrebujem ne kuharice ne hišne in da zaradi mene ni treba hoditi v Ljubljano, ko imajo doma toliko potrebnejšega dela. Pozdravi vse lepo in tukaj imaš za jabolka dvajset krajcarjev.
LIZA Ne, hvala! Saj bi na trgu dobila zanje dve kroni.
DOBRIN Mislil sem, da si mi jih prinesla v dar. Naprodaj jih pa še vedno lahko odneseš.
LIZA Ne, odnesla ne bom. Mislila sem, da bom bolje opravila.
NEŽA Saj si dobro opravila. Vaši sorodniki, gospod Dobrin, se grozno boje, da ne bi vi komu drugemu kaj dobrega storili.
DOBRIN Torej zbogom, če se morda ne vidiva več. Nobenega miru! Naprej! (Neža in Liza odideta.)
Štirinajsti prizor
[uredi]Dobrin, Milan Čop s slikarskim orodjem
ČOP Klanjam se, gospod Dobrin. Milan Čop.
DOBRIN Slikar, kajne?
ČOP Akademični slikar.
DOBRIN Sem si takoj mislil. Milan Čop vam je ime. Ali ste vi sin gospe Čopove, hišne posestice?
ČOP Njen nečak.
DOBRIN Njo poznam tako, vas pa po tem pisanju tukaj. Društvo slikarjev bodočnikov me je izvolilo za svojega pokrovitelja ali — ali — kaj se to pravi? (Pokaže pisanje. )
ČOP Za svojega mecena; to je toliko kolikor za dobrotnika, podpiratelja umetnikov.
DOBRIN Meni se je tudi tako dozdevalo. Toda pazite, gospod akademični slikar, da me ne boste sleparili ali vlekli; zakaj šal sem jaz hitro sit.
ČOP Prosim, gospod Dobrin, prosim. To ni šala, to je resnica.
DOBRIN Da bi bil jaz kak dobrotnik umetnikov, tega se ne spominjam.
ČOP Umetniki tudi ne; ali kar ne velja za preteklost, meri na bodočnost. Mi se zanašamo, da nam boste dovolili, da vas naslikam.
DOBRIN Ampak da ne pride pozneje do nesporazuma, vam moram naravnost povedati, da ne dam za to slikanje nobenega krajcarja. Kdor naroči, ta plača; taka je navada med poštenimi ljudmi.
ČOP Prosim, prosim, vse stroške nosimo mi. Vi boste samo dovolili, da prenesemo vašo podobo z barvami na platno.
DOBRIN Če ni hujšega, v božjem imenu! Tukaj je moj kabinet, majhen in svetal; tukaj bova slikala; zakaj ne maram, da bi me ljudje gledali, kadar se slikam ali brijem. Vam mora biti to tudi prav; zakaj bojim se, da me bo hotel vsak slikati, če drugi slikarji zvedo, da me vi slikate; potem pridejo še kiparji. Pojdite se solit! Tudi pričakujem zdajle gospoda Korena z vnukinjo, in Koren ne sme vedeti, da me slikate; rad bi ga s podobo presenetil.
ČOP Hitro prenesem vse v kabinet. (Prenese svojo robo. ) A po kaj hodi gospod Koren k vam? Saj mu vendar niste nič dolžni.
DOBRIN Nič, hvala Bogu! Ampak tole je: stari se mi ponuja za tasta.
ČOP Heleno da bi vzeli!
DOBRIN Ali jo poznate? Čedno dekle. Ampak Koren bi se je rad kar se da dober kup znebil. Toda tako ne pojde, brez dote nič.
ČOP Ali niste prestari za gospodično?
DOBRIN V letih sem, to je res, a nevesti se ne zdim prestar.
ČOP Heleno bodo milovali moški in ženske.
DOBRIN Vi ne poznate ne moških ne ženskih. Moški bodo zavidali meni, ženske pa Heleni; zakaj mlada lepa ženska je prijetna stvar, in končno je mož, četudi star, še vedno boljši ko nobeden. Sploh pa se vi, gospod akademični slikar, držite svojega posla in ne skrbite zame! Naslikajte me, da bom komu podoben. Tukaj v miznici imam staro svojo fotografijo. (Jo vzame iz miznice. ) Morebiti vam bo služila; ampak o fotografijah imam jaz svoje mnenje. V Loki smo imeli gostilničarja, hudega moža, ki se je držal kakor mesarski pes; na fotografiji se je pa smejal, da je zobe kazal. Ali je to prav?
ČOP Popolnoma nenaravno. Vi se morate držati kakor po navadi, brez vsake slovesnosti ali afektacije.
DOBRIN Vidite, ta je prava.
ČOP Slikar pa mora poudariti zlasti značilne poteze.
DOBRIN Moja značilna poteza bi bila pipa v ustih. Pa bi bilo morda le dobro, da bi se obril in počesal, preden me vržete na platno.
ČOP Ne, ne; kakršni ste, takšni ste najznačilnejši. Ali hočete imeti tako glavo, kakor jih imajo brivnice po oknih?
DOBRIN Meni so pa tiste glave tudi všeč in zdi se mi, da se zlasti starejšim gospodom poda, če so tako nafrkani in nacvrkani. Toda kakor vam drago. Zgovorila sva se, in zdaj pojdite na delo. (Odide v kabinet. ) Noter!
Petnajsti prizor
[uredi]Dobrin, Koren
KOREN Nisva vas mogla pričakati s Heleno, gospod Dobrin; tako ste vedno zaposleni.
DOBRIN Res je to. Denar je sitnost, če ga človek nima, in še bolj, če ljudje pri tem mislijo, da ga ima.
KOREN Pustiva to poglavje, gospod Dobrin! Saj se razumeva in veva, da samo norci bahajo in denar kažejo. Svojo zadevo pa morava v red spraviti. Da zahtevate z mojo vnukinjo še doto, se meni — ne zamerite! — zdi čudno in neupravičeno. Če bi bila nevesta stara in ženin mlad, bi bila stvar drugačna; za priletnega ženina je pa mladost in lepota zadosti dote.
DOBRIN Ne vlečem se za svojo korist, marveč za korist vaše vnukinje, gospod Koren. Meni zadostuje poduradniška pokojnina; za dvoje je pa premajhna, in če jaz umrjem, ob čem bo živela moja vdova?
KOREN To skrb prepustite vdovi sami, ki si bo znala pomagati. Koliko pa bi zahtevali dote?
DOBRIN Čim več boste dali, tem bolje se bo godilo ženi. Samo recite že enkrat, koliko! Rad bi vas že držal; a kadar vas hočem prijeti, se umaknete. Tako še vedno ne vem, ali se bom oženil ali ne. Recite, koliko!
KOREN Oh, kako me pestite, kako me stiskate, siromaka!
DOBRIN Siromaka! To pripovedujte komu drugemu. Jaz imam predober nos.
KOREN Pohišja seveda ne bom mogel posebej dati.
DOBRIN O tem bo treba govoriti s Heleno; zakaj ne vem, če bo z mojim zadovoljna.
KOREN Pač pa nekaj drugega, gospod Dobrin! Dedno pogodbo boste sklenili z mojo vnukinjo.
DOBRIN Magari!
KOREN V slovesni obliki, pri notarju.
DOBRIN Kjer hočete.
KOREN Tako da postaneta nepreklicno drug drugemu dediča v primeru smrti.
DOBRIN Ali misli Helena tako kmalu umreti?
KOREN Bog ji daj zdravja in dolgega življenja kakor tudi vam; toda na svetu se vse lahko pripeti in taka pogodba človeka pomiri.
Šestnajsti prizor
[uredi]Prejšnja, Helena
HELENA Rekli ste, oče, naj pridem kmalu za vami.
KOREN Prav, Helena. Glej, z gospodom Dobrinom sva se dogovorila.
DOBRIN O ne še, gospod Koren.
KOREN Vzel te bo v zakon, kjer se ti bo dobro godilo. Kakor sem do zdaj skrbel zate jaz, tako bo skrbel potem gospod Dobrin; in kakor sva se pomenila midva, pomenita se še vidva! (Odide. )
DOBRIN Počakajte no, človek še zdaj nič ne ve.
Sedemnajsti prizor
[uredi]Dobrin, Helena
DOBRIN Torej kako mislite o tej stvari vi, gospodična?
HELENA (pregleduje pisma): Koliko imate pisem, gospod Dobrin Ali ste vse to danes dobili?
DOBRIN Vse in še več. Še enkrat toliko sem jih zavrnil, ker niso bila frankirana in ker sem zavohal beračijo. In to gre dan na dan. Ljudje imajo vražjo vero, da sem sila bogat in nadlegujejo me ustno in pismeno; društva me volijo za častnega člana, za ustanovitelja, podpiratelja, dobrotnika ali kakor že imenujejo take beračije. In premislite: slikati me hočejo. Berite to pisanje!
HELENA (bere): Kaj? Milan Čop vas bo slikal? Kdaj pa?
DOBRIN Je že tukaj v mojem kabinetu. Toda oprostite, preden z vami govorim, moram nujno govoriti z vašim starim očetom. Zakaj to ne gre, še vedno ne vem, pri čem sem. Zdravi! (Odide.)
HELENA Zanimivo, zanimivo!
Sedemnajsti prizor
[uredi]Helena, Čop
ČOP Zame pa ni zanimivo, gospodična. Meni ste dali besedo, Dobrinu dajete roko. Prva prilika je omajala vašo ljubezen, vašo obljubo, vašo zvestobo. Včeraj moja zaročenka, si danes iščete drugega moža. O, Helena, Helena!
HELENA Ali je to vse? Ali pride še kaj?
ČOP O še, še! Ali mislite, da mene ne boli srce, ko vidim, kako ravnate z menoj, ki sem vam posvetil vse svoje življenje, vse svoje dušne in telesne moči? In ta krutost usode! Zdaj naj še slikam vašega ženina.
HELENA Oh, kakšnega boste naslikali! Mislim pa, da bi bilo krivično kaznovati ubogega Dobrina za krivico, ki jo meni očitate.
Devetnajsti prizor
[uredi]Prejšnja, gospa Čopova
GOSPA Oprostite, gospod Dobrin! Mojega trkanja niste slišali. — Kaj pa vidva tukaj? Ti, Milan, in gospodična Korenova!
HELENA Ah, gospa Čopova!
ČOP Jaz slikam gospoda Dobrina in pri njem sem dobil gospodično Heleno.
GOSPA Zdi se mi, da se prepirata.
ČOP Premislite, teta! S Heleno sva zaročena že cel teden; danes sem pa po srečnem ali nesrečnem naključju spoznal, da me ona slepi, vara, goljufa, da se za mojim hrbtom moži z gospodom Dobrinom, omejenim, otročjim, preživelim starcem, ker ima pač denar. Ali ni to bridko in nesramno?
HELENA Nikar ne verjemite tem besedam, milostljiva! Gospod Milan sodi po videzu, resnica je drugačna.
ČOP Kaj? Da nisi obljubila svoje roke Dobrinu?
HELENA Obljubil jo je moj stari oče, ne jaz. On pač želi to zvezo, jaz pa se je branim, in se je bom ubranila.
ČOP In vendar ste prišli v Dobrinovo stanovanje.
HELENA Za svojim očetom, ki je tako zahteval. Njemu sem povedala svoje mnenje in gospodu Dobrinu ga bom ob svojem času. A preden me je še vprašal, ste prihruli vi kakor vihar, tako da še dežnika nisem utegnila razpeti med ploho vaših besed.
GOSPA Milan, meni se zdi, da si se prenaglil.
ČOP Ko me je pa ta novica tako razburila.
GOSPA Kaj mislite, gospodična? Ali boste mogli pregovoriti svojega starega očeta?
HELENA Poskusila bom, kar bom mogla.
GOSPA Torej poskusite svojo srečo tam vi, jaz bom pa skušala pregnati gospodu Dobrinu mlade muhe iz stare glave. Ti, Milan, spravi svojo akademično prtljago k meni na dom! Tam boš slikal Dobrina, tako dobimo priliko z njim spregovoriti pametno besedo.
Dvajseti prizor
[uredi]Prejšnji, Dobrin
KOREN (od zunaj za Dobrinom, ki je odprl vrata): Ampak v kronski veljavi, gospod Dobrin, ne v goldinarjih. Po goldinarjih računati je prepovedano, kaznivo.
DOBRIN Torej, gospodična? — Ah, gospa Čopova!
GOSPA Ali me poznate, gospod Dobrin?
DOBRIN Seveda, milostljiva, tudi vašega rajnega moža sem poznal. Dober gospod, škoda, da je tako mlad umrl.
HELENA Jaz ne bom motila. Klanjam se, milostljiva.
GOSPA Kaj pa moja bluza, gospodična? Ali je že narejena?
HELENA V nekaj dneh bo izgotovljena; samo zobce moram še našiti. Zdravi! (Odide.)
ČOP Gospod Dobrin, ne zamerite! V vašem kabinetu ni prave svetlobe za moj posel; tudi vam dela moja naprava napotje in kvari zrak. Pridite rajši vi v mojo delavnico!
GOSPA K meni v hišo, gospod Dobrin. Tam imate miren prostor, kjer se bo delo nemoteno vršilo, tako da postane slika umotvor, vam in slikarju v čast.
DOBRIN Meni je to vseeno; samo glejte, da vam ne bom v nadlego!
GOSPA Nikakor ne, gospod Dobrin. Vedno nam boste dobrodošli.
ČOP Svoje stvari bom popoldne odnesel. Priporočam se.
DOBRIN Ali pa jih prinesem jaz, gospod akademski slikar. (Čop odide.)
Enoindvajseti prizor
[uredi]Dobrin, gospa Čopova
GOSPA Odkriti vam moram, gospod Dobrin, povod svojega prihoda. Društvo Milosrčnosti ima blagi namen podpirati obrtnike, ki so brez lastne krivde zabredli v stisko in zadrego.
DOBRIN To je jako plemenit namen, milostljiva, in želim Milosrčnosti najlepših uspehov.
GOSPA Ali smem prositi kakega prispevka, gospod Dobrin?
DOBRIN Saj nisem član tega milosrčnega društva, obrtnik pa tudi ne.
GOSPA Oh, to nič ne de.
DOBRIN Ne zamerite, milostljiva, da sem jaz drugega mnenja. Vsako društvo naj zdržujejo člani; če ga ne morejo ali nočejo, tem slabše za društvo; ampak društva ustanavljati, zdrževanje pa nalagati nečlanom, to so nezdrave razmere, in jaz nimam ne povoda ne denarja, da bi se zanje vnemal.
GOSPA Koška mi vendar ne boste dali, gospod Dobrin!
DOBRIN Ni drugače; bridko obžalujem. Kako se imate pa sicer, milostljiva?
GOSPA E tako. Osamela sem; samo nečaka imam pri sebi, bratovega sina. Vi ste pa tako mladostni, tako živahni, dušno in telesno tako čili.
DOBRIN Imam že tudi svoja leta, milostljiva, dasi se morda ne poznajo tako.
GOSPA Kakor meni, mislite reči.
DOBRIN Bog ne daj, milostljiva! Vi bi mi bili lahko hčerka.
GOSPA Le laskajte se! Ženska mladost mine hitreje od moške. Zato je prav, da je mož nekoliko starejši od žene, vendar ne sme biti taka razlika kakor med očetom in hčerjo. V takem primeru se rado kaj pripeti, in če se pripeti, so ljudje tolikanj hudobni, da ženo opravičujejo, možu privoščijo. Vam prisojam kakih petdeset let.
DOBRIN Jih je precej čez, milostljiva.
GOSPA Se vam ne pozna. Za vas bi bila ženska mojih let. Kaj mislite?
DOBRIN O, jaz mislim sem in tja. Kaj bi mi svetovali? Z vami tako lahko in zaupno govorim. Nekaj imam namreč na srcu.
GOSPA Gospod Dobrin, moram se posloviti; a nadejam se, da se kmalu vidiva, ko pridete v delavnico mojega nečaka. Takrat bova govorila naprej.
DOBRIN Pridem, kakor hitro bom utegnil. A poglejte, milostljiva, ta kup pisem; nič drugega ko: velerodni, preblagorodni, velecenjeni gospod Dobrin. Vsa društva se vlečejo zame, povsod me hočejo imeti za ustanovnika in podpiratelja in še kaj drugega. Z mojo sliko hočejo okrasiti dvorane. No, da nisem dal nobenega prispevka. Razlogi so načelni.
GOSPA Torej na svidenje, gospod Dobrin. Zdravi!
DOBRIN Klanjam se, najodličneje se klanjam, milostljiva. (Gospa odide.)
Dvaindvajseti prizor
[uredi]Dobrin, pozneje Neža
DOBRIN Kaj pa to, Dobrin? Kaj pa to pomeni?
NEŽA Dva gospoda bi rada z vami govorila.
DOBRIN Naj počakata. (Neža odide.) Zavest, da človek nima denarja, je neprijetna. Um temni, volja je bolj k slabemu nagnjena; osebnost se ne more razmahniti in ne izživeti. Spoštovanje in klanjanje in laskanje bi dobro delo, če ne bi človeka zraven vest pekla. Ko bi mi vsaj po pravici ljudje očitali umazanost in skopuštvo. Morebiti se pa ta krivica srečno poravna. Helena ali Čopova, to je zdaj vprašanje. Čedni sta obe in zaljubim se lahko v eno ali drugo. Ona je nekoliko premlada, ta najbrž razvajena; denar imata pa obe. Dobrin, oženil se boš in morda postaneš v resnici, kar se ljudem zdiš.
NEŽA Ali moreta gospoda že vstopiti?
DOBRIN Če nočeta čakati, naj gresta. Kaj pravite, Neža, da me imajo ljudje za takega bogatina?
NEŽA Kaj niste? Pa če vas samo tudi imajo, ni to nič hudega. Vsak je vesel, če ga imajo za modrega in učenega, četudi ni, in nikomur ni prav, če ga imajo za norca. Le premislite, kako se vam klanjajo in prilizujejo, kako spoštljivo vas pozdravljajo! Ali ni bila gospa Čopova tukaj? Saj pravim, v ljubezni imate več sreče ko najgorši fant.
DOBRIN Ne govorite tako nespametno!
NEŽA Zakaj nespametno? Če se ljudje motijo meni v škodo, jih zavrnem, če pa meni v korist, v božjem imenu! Saj sem še jaz deležna vaših uspehov in pobiram klasje za vašo žetvijo. Včasih me mesar še pogledal ni. Seveda, za tisti košček mesa. Zdaj kriči že od daleč: ,Najžlahtnejša jetrca za gospoda Dobrina, najokusnejša rebrca za Dobrinovo gospodično, najslajši srček za gospodično Nežo!’ In po trgovinah: ,Kaj želite, gospodična? Ali še kaj, gospodična? Klanjam se, gospodična. Fant, nesi zavojček z gospodično!’ To se prijetno sliši.
DOBRIN Jaz pa slišim tudi marsikaj drugega. — Pokličite zdaj ona dva gospoda noter. (Neža odide.) — Ali norim jaz ali nore ljudje?
Triindvajseti prizor
[uredi]Dobrin, Hrustič, Vladič
HRUSTIČ Nazdar, gospod Dobrin!
DOBRIN Bog živi! Kaj želita, gospoda? Prosim, sedita! VLADIČ Tu gospod Vlado Hrustič, moja malenkost: Ferdo Vladič. Mladeniča, kakor vidite; preteklosti nimata, živita v sedanjosti in se pripravljata za bodočnost.
DOBRIN To je lepo. Vsi trije časi so skupaj, več jih ni. HRUSTIČ Pripravljava se, da postaneva kdaj učitelja naroda.
DOBRIN Aha, na učiteljišču. Dober učitelj je pravzaprav dar božji.
VLADIČ Majhno nesporazumevanje, gospod Dobrin. Naju ne uči šola, naju uči življenje. Midva živiva, živiva in hočeva, hočeva ...
DOBRIN Kaj pa hočeta?
HRUSTIČ Kaj, to je postranska stvar; glavno je, da hočeva.
VLADIČ Ali veste, gospod Dobrin, kaj je nervus rerum?
DOBRIN Rerum, rerum; ali ni to uganka kakor tista stara: lirum larum latvica, kako se piše to z dvema črkama?
HRUSTIČ Niste uganili. Ali vam je znano ime Montekukuli?
DOBRIN Admiral Montekukuli, seveda.
VLADIČ Ne admiral, ampak general, slavni general Montekukuli je rekel, da je za vojskovanje treba treh reči. Ali veste katerih?
DOBRIN Infanterije, kavalerije, artilerije.
HRUSTIČ Ni res. Treba je prvič denarja, drugič denarja, tretjič denarja.
DOBRIN To je pa tudi res. Pameten človek ta Montekukuli, čeprav ni bil admiral.
VLADIČ Ali naju umejete, gospod Dobrin?
DOBRIN Po malem slutim.
HRUSTIČ Življenje je drago.
DOBRIN Od dne do dne dražje, žalibog!
VLADIČ In midva hočeva živeti.
DOBRIN Umreti pa tudi jaz nočem.
HRUSTIČ Živeti se pravi popotovati. Popotovanje, bratje, je naše življenje. Midva hočeva popotovati, spoznati tuje kraje, tuje šege, tuje ljudi, nabrati skušenj, izobraziti se, ne iz suhoparnih knjig, ampak iz bujnega življenja. A bujno življenje stane denar. Vi imate denar, gospod Dobrin.
DOBRIN Jaz? Res? Kje pa?
VLADIČ Govorimo resno, ker nismo otroci! Lepše, plodonosneje ne morete uporabiti posvetnega mamona, kakor če podpirate idealne, nadobudne mladeniče, da se izvežbajo in oborože za boj v življenju.
DOBRIN Miroljuben človek sem, za boj v življenju ne dam nobenega krajcarja.
HRUSTIČ Torej nama nočete pomagati?
DOBRIN Hočem že, a ne morem, ne morem.
VLADIČ (izvleče pisanje): Pomoreva vam midva. Berite to!
DOBRIN (bere): ,Najplemenitejšim dobrotnikom je treba prišteti blagega gospoda Dobrina.’ Hm, hm, to pisanje me hvali.
VLADIČ Koliko daste, da se objavi? (Spravi pisanje.)
DOBRIN Vesta, gospoda, imam sicer rad, če me kdo hvali, ali nečimrn in častihlepen pa nisem; zato ne bom žalosten, če se ta stvar ne objavi. Za objavljanje ne dam seveda nobenega krajcarja.
HRUSTIČ (izvleče pisanje): Kakor vam drago; berite to!
DOBRIN (bere): ,Nesramnost vojnega dobičkarja ali poduradnik v pokoju kot milijonar.’ To je pa podla lopovščina! (Vsi trije pokonci.)
HRUSTIČ Koliko daste, da se to ne objavi? (Mu iztrga pisanje.)
DOBRIN Palico po hrbtu, drugega nič.
HRUSTIČ Tudi prav. Odgovarjajte na moja vprašanja! Denar imate; ali ste podedovali?
DOBRIN Nobenega krajcarja.
HRUSTIČ Ali ste v loteriji zadeli?
DOBRIN Še nikoli nič.
HRUSTIČ Prihraniti si niste mogli; ali ste ga pridobili kot poljedelec, obrtnik ali kupec?
DOBRIN Tudi ne.
VLADIČ Po pošteni poti torej niste obogateli; obogateli ste torej po nepošteni poti.
DOBRIN Ta je pa huda; tukaj moram pa prositi.
HRUSTIČ Ker nočete vi nama pomagati, bova midva vam nekam pomagala. Vi ste podkupljeni.
DOBRIN Jaz? Podkupljen?
VLADIČ Od sovražnikov naše domovine.
DOBRIN Tam so vrata, ven iz mojega stanovanja!
HRUSTIČ Vam je dala denar Rusija.
DOBRIN Ven, pravim!
Štiriindvajseti prizor
[uredi]Prejšnji, Neža
NEŽA Za božjo voljo, kaj pa je!
VLADIČ Italija, Romunija!
DOBRIN Ven, ven!
HRUSTIČ Avstralija, Brazilija, Kanada.
NEŽA Križani Bog! Ali bosta šla ven!
VLADIČ Kitajska, Japonska, Kuba, Ekvador ...
NEŽA Joj, joj, joj, to preklinjanje! Ven!
HRUSTIČ Nikaragua, Kostarika, Uruguaj, Paraguaj.
DOBRIN Ven, potepuha! (Ju izrine.)
Zastor
DRUGO DEJANJE
[uredi]Salon gospe Čopove
Prvi prizor
[uredi]Gospa Čopova, Milan Čop
ČOP Torej, teta, ljuba teta, vzemite te moje razloge v poštev in gospoda Dobrina v zakon! Mlad res ni več, ampak krepak in še zadosti častitljiv. Zdaj je nekoliko zanemarjen, a vi ga boste ogladili in izlikali, da se bo lahko pokazal in vi z njim. Dobrin je nadvse dobrodušen, nima nobenih slabih navad razen tobaka; z lepo besedo ga boste tudi tega odvadili. V gostilne in kavarne ne bo hodil; svoje prijatelje bo zamenjal za vaše; za ljubosumje ne bo dal nikdar nobenega povoda; zakaj katera ženska bi bila njemu všeč; z eno besedo, v vseh ozirih je ta zveza priporočljiva. In potem, denar, teta, denar! Ta beseda mora zavrniti vse pomisleke, pobiti vse ugovore. Denar je pogoj in vir vse sreče. Saj veste, čim več potreb, tem več življenja; kamen nima nobenih potreb; rastlina potrebuje hrane in zraka, še več žival, in največ človek, ki je tem nesrečnejši, čim manj more zadostiti svojim potrebam, čim ubožnejši je.
GOSPA Milan, če bi bil gospod Dobrin tako zgovoren zase, kakor si ti zanj, bi se jaz bala, da me pregovori. Le škoda, da imaš tako kratek spomin! Ali si pozabil, da si pred nekaj dnevi govoril o nekem omejenem, otročjem, preživelem starcu? S tem zakonom bi se osmešila za vse življenje.
ČOP Gotovo, če bi mož ne imel denarja; ampak spričo denarja utihne vsak smeh, se vidi vsak korak upravičen in pameten. Naše društvo ga je imenovalo za pokrovitelja; ali se nam kdo smeje? Za premetence nas imajo. Smejejo se morda njemu.
GOSPA Ti misliš torej reči, da bi se ljudje tudi ne smejali meni, ampak njemu, da je bil tak norec. Ljubeznivo se znaš laskati, Milan.
ČOP Ne smete napačno razumeti, teta. Tukaj gre samo za denar.
GOSPA In za denar naj bi se jaz prodala in prenašala zoprno laskanje takega starca! Ne, Milan.
ČOP Oh, teta, koliko časa pa bi to trpelo? Eno leto, dve; morda ga pa še prej kap zadene.
GOSPA Kdor čaka na smrt drugega, umrje pred njim. Milan, ti se ne zavedaš, kako nespametno ravnaš. Če se ne omožim, bom zapustila tebi, kar imam; drugače se pa lahko vse spremeni. ČOP Naj se spremeni, kakor hoče, samo da Dobrin ne dobi Helene.
GOSPA Koliko bi pa priženil s Heleno ti, ki tako hvalo poješ denarju?
ČOP To je pa druga reč, teta. Heleno vzamem jaz iz ljubezni, ker brez nje ne morem živeti.
GOSPA Iz kakšnega razloga naj pa vzamem jaz Dobrina, brez katerega tako lahko živim? In ali ni več denar pogoj in vir sreče? Tega pogoja in vira potem ne dobiš pri Heleni nič, kakor se meni zdi. Meni svetuješ, da bi se omožila na denar, Heleni pa braniš!
ČOP Meni je grozna, neznosna misel, da bi jo videl v njegovih rokah.
GOSPA Mene bi pa v istih rokah popolnoma ravnodušno gledal. Ti me nimaš posebno rad.
LOJZA (pride): Šivilja je prinesla nekaj obleke.
GOSPA To je Helena; noter naj pride.
Drugi prizor
[uredi]Prejšnja, Helena
HELENA Klanjam se, milostljiva. Prinesla sem naročeno bluzo.
ČOP Pozdravljena, gospodična! Kako se imate?
GOSPA Prosim, sedite! Midva odločujeva tukaj vašo usodo.
HELENA Bojim se, da se drugod tudi odločuje. Oče mi ne da miru; zdi se mu, da bo kmalu umrl, in pred smrtjo me hoče preskrbeti. Popoldne pojde z gospodom Dobrinom k notarju pisma delat.
ČOP To se ne sme zgoditi, Helena, to se nikakor ne sme zgoditi. Ljuba tetka, pomagajte! Vi ste nama zadnja nada, edina pomoč.
GOSPA Ali gospod Dobrin tudi tako sili?
HELENA Ne, on se je celo nekako ohladil. Meni se zdi, da njemu ni niti pol toliko do mene, kolikor mojemu očetu do njega.
ČOP Neusmiljeni, nečloveški oče!
HELENA O ne; sama skrb in ljubezen ga je. Sebi ne privošči ničesar; meni pa naj bi se dobro godilo, in ker je prepričan, da se brez denarja ne more nikomur dobro goditi, me hoče zvezati s človekom, ki velja za bogatina, a živi kot siromak.
ČOP Torej se vam v tem zakonu tudi ne bo bolje godilo.
HELENA Oče se nadeja, da ga bom jaz predrugačila.
ČOP Kako pa, ko nimate nobene volje, nobene odločnosti! Zakaj ne zavrnete enkrat za vselej tega neprijetnega, vsiljenega snubca?
HELENA Ker ni prilike. On snubi samo pri očetu, kolikor snubi. Z menoj je govoril komaj nekaj vsakdanjih besed.
ČOP Takrat bi mu bili morali vrata pokazati.
HELENA Gospodar je oče. On pozna moje pomisleke, moje ugovore, moje prošnje, a vse moje besede prekriči Dobrinov denar.
ČOP Kaj je storiti, oh, kaj je storiti! Zbežite z menoj, Helena!
HELENA Očeta ne zapustim.
GOSPA Milan, ne govori tako nespametno!
ČOP Umriva skupaj!
GOSPA In jaz z vama, kaj? Milan, nikar se ne smeši! Glej, Helena je bila tako žalostna, in zdaj jo smeh sili.
ČOP Oh, teta, ne govorite tako neusmiljeno, tako brezsrčno!
GOSPA Glejte, Helena, kako vas druži z Milanom enaka usoda! Vi imate brezsrčnega očeta ali starega očeta; on pa brezsrčno teto. Bog se vaju usmili!
HELENA Milostljiva, jaz že predolgo zadržujem. Oprostite, da sem vam s pripovedovanjem svojih malenkostnih težav vzela toliko dragega časa!
ČOP Helena, vi greste, in jaz nič ne vem, kako bi se nesreča preprečila!
GOSPA Oh, saj ni še take sile! Od notarja do oltarja se pot vleče.
LOJZA (pride): Gospod Dobrin v cilindru in s šopkom. GOSPA Milan, sprejmi ga ti! Medve z gospodično bova bluzo pomerili, potem se vrnem. Prosim, gospodična, v to sobo! (Odideta skozi stranska vrata.)
Tretji prizor
[uredi]Milan, Dobrin
DOBRIN (s cilindrom, v rokavicah, z velikim šopkom): Klanjam se, milostljiva, ter vas prosim — —. Gospe Čopove ni tukaj?
ČOP Pač in bo takoj prišla. Sedite, prosim.
DOBRIN Vi ste njen nečak, kajne?
ČOP Da, nečak.
DOBRIN Vidite, jaz sem dobil zdaj tudi celo reč nečakov in nečakinj. Kjer je denar, tam se zbirajo nečaki. Kaj pa moja slika ali morda samo glava?
ČOP Nekoliko natančneje se morava še dogovoriti, gospod Dobrin. Kaj bi vam bilo ljubše, ali celotna podoba ali samo do kolen, doprsna slika ali samo glava.
DOBRIN Samo glava ne, to je preveč mrtvaško. Človek se vidi kakor justificiran. Glava odsekana in oči odprte, to ne gre. Podoba naj bo celotna.
ČOP In v kaki poziciji želite? Stoječo ali sedečo podobo?
DOBRIN Kaj pa, če bi takole slonel na divanu? V Jakopičevem paviljonu sem videl tako na divanu neko žensko, ki mi je bila všeč.
ČOP Kak način slikanja vam najbolj ugaja? Ali plein air, kakor pravimo, tako da pada polna luč na vas?
DOBRIN Tako ne, gospod akademični slikar. Meni se namreč rado blešči, nočem, da bi slika mežikala.
ČOP Ali svetlotemno, clairobscur, á la Rembrandt, kjer se prav zanimivo ločijo razsvetljeni in osenčeni deli?
DOBRIN Čeprav ne, gospod Čop. Kar po navadi in po domače.
ČOP Potem, gospod Dobrin, ali naj vas nekoliko idealiziram, olepšam?
DOBRIN Magari, samo da ostanem podoben.
ČOP Kaj pa realistično?
DOBRIN Tudi dobro, če vam je bolj na roko.
ČOP Stilizirano in secesionistično ne.
DOBRIN Nikakor ne.
ČOP Ali futuristično.
DOBRIN Bog varuj! Kaj pa mislite!
ČOP Barve bodo seveda oljnate. Posebno trpežna pa bi bila slika, če bi rabil tempera barve. Saj veste, kaj je to tempera.
DOBRIN Kaj bi ne vedel! Poveste mi pa lahko še enkrat.
ČOP Z jajčnimi rumenjaki zmešane barve.
DOBRIN Meni se zdi to predrago, in nočem, da bi imelo društvo zaradi mojih muh več stroškov, kot je treba. Pripravljen sem vam celo pomagati, če hočete. Časa imam dosti in lahko bi vam barve mešal, čopiče snažil, sicer stregel, kakor se streže zidarjem. Zakaj plačal vam ne bom jaz nič.
ČOP Oh, gospod Dobrin, saj bi moral jaz vam plačati neki dolg; saj sem jaz vaš dolžnik.
DOBRIN Vi moj dolžnik? O tem ne vem jaz nič. Morebiti ste pa na toliko strani dolžnik, da se ne znajdete več. Ampak na mojo stran nič. Koliko pa bi mi bili vi dolžni?
ČOP Gospod Dobrin, vi mene skušate. Jaz sem vas hotel ravno prositi, da me še počakate, ker ravno zdaj nimam denarja.
DOBRIN Glejte, ljudje so umetnikom hvalo dolžni, umetniki pa ljudem denar. Ampak kar ste meni dolžni, to vam jaz vse odpustim.
ČOP Za to velikodušnost sem vam zdaj hvalo dolžan.
DOBRIN Prav, vas stane hvala toliko kakor mene velikodušnost, namreč nič. Ampak kakšen vrag vam je vtepel v glavo, da ste vi meni kaj dolžni?
ČOP Posodil mi je neki mož, ki pravi, da posojuje v vašem imenu. Vi ga dobro poznate, ker se zanimate za njegovo vnukinjo.
DOBRIN To je Koren, stari lisjak. Ampak kar sem rekel, sem rekel; vi niste meni nič dolžni.
ČOP Vi ste meni dobro storili, jaz vam hočem pa dobro svetovati. Gospodična Helena je za vas premlada; ona bi bila nesrečna z vami, in vi ne bi bili srečni z njo. Ampak kaj pravite k moji teti, gospe Čopovi? V starosti bi ne bilo take razlike, in denar ima.
DOBRIN To je dobra lastnost in zadnje besede jaz se nisem izrekel. Tudi nisem tak trmoglavec, da bi dejal: ,To ali pa nobene.’ Jaz preudarjam. Helena ima namreč tudi denar, več, kakor bi mislil človek, ki jo povrhu pogleda. Hvala za vaš svet! Kakor zdaj stvari stoje, vam ne plačam jaz za vaše slikanje nobenega krajcarja; če se pa razmere spremene, vam vržem morebiti kak petdesetak.
Četrti prizor
[uredi]Prejšnja, gospa Čopova
GOSPA Ah, dobrodošli, gospod Dobrin! Ali ste prišli k meni ali k mojemu nečaku?
DOBRIN Pravzaprav k vam, gospa. Z gospodom Čopom sem za zdaj opravil. Vi, gospod akademični slikar, greste lahko na svoje delo. Pazite, kako boste slikali, da ne bodo ljudje godrnjali! Morebiti pridem za vami.
GOSPA Milan, pojdi v delavnico! Gospod Dobrin hoče z menoj govoriti.
ČOP Zdravi! Pomnite, gospod Dobrin, moje besede! (Odide skozi stranska vrata.)
Peti prizor
[uredi]Gospa Čopova, Dobrin
DOBRIN Pameten dečko ta vaš nečak za slikarja in rad vas ima in dobro želi vam in meni. Govori kakor odrasel človek, ki ve, kako svet pelja ... Vi, gospa, pa sprejmite ta šopek kot skromen znak mojega najglobljega spoštovanja in ... in ...
GOSPA No, in, in ...? Le pogum! Pogum krasi moža. Kdor je boječ, je povsod na slabšem. Nekaj ste hoteli še reči.
DOBRIN Veste, gospa, jaz sem že nekoliko v letih. Da tudi vi niste več mladi, to me tolaži; vendar se bojim, da se ne bi midva oba smejala, če bi jaz začel razkladati kaka srčna čustva.
GOSPA Oh, zakaj! Vaš šopek je ravno tako lep in okusen, kakor ste vi vljudni in ljubeznivi; vendar bi jaz rada iz vaših ust slišala, kaj pomeni ta slovesni nastop, to simbolično govorjenje, to pestro cvetje.
DOBRIN Gospa pustiva čenče mladim ljudem, ki imajo polna srca in prazne glave! Ali naj vam govorim o ljubezni?
GOSPA Ki je ne čutite, mislite reči.
DOBRIN Ne, gospa, tega ne mislim reči. Celo tega mnenja sem, da čim več se čuti v srcu, tem manj se govori in piše. Če mi začne kdo pripovedovati, kako je jezen, že vem, da ni take sile.
GOSPA Iz tega bi človek sklepal, da ste močno zaljubljeni.
DOBRIN Ali mi vi to zamerjate?
GOSPA Ne vem, dokler ne zvem, komu veljajo ta lepa čustva.
DOBRIN Komu? Zdi se mi, gospa, da me hočete malo potegniti. Komu pa sem poklonil s šopkom svoje srce?
GOSPA Vprašati pa vendar smem, če sem edina, ki ji s šopki poklanjate svoje srce.
DOBRIN Šopka nisem jaz še nikoli nobenega poklonil razen tega.
GOSPA S srcem ste radodarnejši, kajne? Ampak poglavitna stvar ni šopek. Prej ste rekli, da vas nekako tolaži, da imam jaz že tudi svoja leta. Za mlajšo bi torej vi sploh ne marali.
DOBRIN Tega ravno ne rečem, ampak prednost imate vi.
GOSPA Jako laskavo, gospod Dobrin.
DOBRIN Da naravnost govorim, gospa, jaz sem poduradnik v pokoju, moja pokojnina ni velika, ampak ugleda imam nekaj; to ste razvideli iz tistih diplom, ki sem vam jih pokazal. Jaz sem mecen umetnikov.
GOSPA De te šmenta! Koliko ste plačali?
DOBRIN Nobenega krajcarja!
GOSPA Taki meceni so redki. Za častnega doktorja vas ni še imenovala nobena univerza?
DOBRIN Ne še.
GOSPA Čudno!
DOBRIN Vaš nečak me slika, kakor veste. Seveda, kako naj me slika, to mu moram vse sam povedati. Kaj se hoče, mlad človek!
GOSPA To je vse lepo, ampak mene bolj zanimajo vaše zmage na polju ljubezni.
DOBRIN To se suče vse v poštenih, krščanskih mejah; za to zastavim svojo častno besedo.
GOSPA Vsaka ženska, ki premišljuje, kaj bi in kako bi, postane ljubosumna. Zato tudi vi ne smete meni zameriti, če govorim odkrito. Slišala sem, da hodite za neko mlado prav brhko gospodično.
DOBRIN Niste prav slišali, milostljiva. Jaz ne hodim za njo, ampak ona za menoj.
GOSPA Ah, še zanimivejše.
DOBRIN Hodi namreč po nogah svojega očeta ali pravzaprav starega očeta. Ali ji je kaj zame ali nič, tega ne vem, saj tega nikoli ne povedo dekleta.
GOSPA Oh, kako jih dobro poznate! Bogve koliko mladih src ste že raztrgali.
DOBRIN Namenoma in s svojo voljo še nobenega. Če pa kak metulj sam v ogenj sili, naj sebi pripiše, če se mu perutnice prismode. Sicer je dekle pridno, pošteno, brez potreb in želja in brez dote.
GOSPA A zakaj je ne vzamete?
DOBRIN Zakaj, milostljiva? Jaz pravim: dobro je dobro, dokler ni boljšega. Tak pogovoriva se, kakor se za zrele ljudi spodobi! Zdihoval jaz ne bom pred vami.
GOSPA Ste preveč ravnodušni, kajne?
DOBRIN Obesil se namreč ne bom, če vas ne dobim, in vi bi se zaradi mene najbrž tudi ne zastrupili. No, dobro. Čemu torej stokati, če človek lahko v zakon stopi! Ali ni to pošteno in pametno? Nedosežnih ciljev si jaz ne stavim, in ker poznam sam svojo ceno, tudi drugih ljudi ne precenjujem, ampak pravim: vse, kar je prav.
GOSPA To so trezni in zdravi nazori, gospod Dobrin. Kdor se precenjuje, temu se vidi cilj prenizko, tistemu, ki se podcenjuje, pa previsoko, tako da ga obadva zgrešita. Vi pa vse, kar je prav. Ampak meni se zdi, da imate vi dva cilja pred očmi, da lovite dva zajca hkrati.
DOBRIN Kateremu naj prizanesem, o tem odločujte vi, gospa! Saj pravzaprav se jaz nisem mislil oženiti. Jaz živim mirno in zadovoljno s svojo pošteno pokojnino. Slavohlepen nisem. Odlikovanja, o katerih ste slišali, so mi došla brez mojega truda, proti moji volji. Jaz niti slutil nisem svojih zaslug in svojih vrlin. Z zakonskimi načrti je bilo ravno tako. Drugi so mi vdihnili misel, da bi še mogel osrečiti kakšno žensko srce. Dobro, sem dejal; če ni nič hujšega, zakaj pa ne? Če postanem pokrovitelj kakega znanstvenega društva, če se dam slikati akademičnemu slikarju, zakaj bi se ne oženil, če gre brez sitnosti in stroškov? Ampak moje razmere se s tem korakom ne smejo poslabšati; brez dote ni nič.
GOSPA Oh, kako žalostno! Jaz sem si laskala, da je vas, gospod Dobrin, pripeljala k meni sama ljubezen. Zdaj vidim, da sem se motila, tudi vi kupujete neveste na vago.
DOBRIN Ne, gospa; jaz kupujem počez. Ampak prava ljubezen se mi zdi tista, ki skrbi, da se bo v zakonu možu in ženi dobro godilo, ne pa tista vihravost, ki žrtvuje svoji sebični želji srečo tistega, kateremu tveze, da ga ljubi. Pri meni, gospa, se vam bo dobro godilo, bolje, kakor če vzamete kakšnega zijalastega mladiča, ki bo več zunaj ko doma, ki bo gledal za vsako žensko in vam prizadeval ljubosumne skrbi, ki bo kvartal in popival in vam vaša leta našteval. Jaz bom lepo doma sedel, pipo kadil in vas gledal. Za vas bodo to mala nebesa. A za tako življenje je treba prvič denarja, drugič denarja, tretjič denarja, je rekel admiral Montekukuli.
GOSPA Gospod Dobrin, znanstveno društvo vas je po pravici imenovalo za svojega podpornega člana; zakaj vi ste učen in denaren mož.
DOBRIN Morda bolj učen ko denaren, milostljiva. Da sem jaz bogat, to so ljudje raztrosili, res pa ni, med nama povedano. Ali mislite, da bi se jaz ženil, če bi imel denar?
GOSPA In če bi ne bili prepričani, kajne, da ga imam jaz?
DOBRIN Govoriva pametno, gospa, da prideva do konca! Moj predlog je ta: premoženje skupno in pogodba, da bo drug drugega podedoval. Prava ljubezen noče imeti nič zasebnega, ampak kar je tvoje, je moje in narobe.
GOSPA Ponudba je častna in vabljiva; premisliti jo je pa vendar treba. Koliko mi daste odloga?
DOBRIN Do treh popoldne, gospa; to je skrajna meja; do takrat se mora odločiti moja usoda. Do treh bom čakal. Če ne dobim odgovora, sem odvezan svoje obljube in pojdem svoja pota.
GOSPA Neusmiljeni ste, gospod Dobrin.
DOBRIN Med nama, gospa! Nikar ne mislite, da imam jaz kaj več odloga! Vi me danes še lahko doboste; jutri bo prepozno. V nadi, da bo vaša odločitev ugodna na obe strani, se vam priporočam, milostljiva.
LOJZA (pride): Neki mož, ki pravi, da je Matej Koren, hoče z gospo govoriti.
DOBRIN Koren, Koren, kaj pa ta? Ta me ne sme tukaj dobiti.
LOJZA Vprašal je tudi, če je gospod Dobrin tukaj.
DOBRIN Menda vendar niste rekli, da sem tukaj!
LOJZA Seveda sem rekla.
GOSPA Nič se ne bojte, gospod Dobrin. Saj hodite vi k mojemu nečaku. Stopite v to sobo, dokler ne odide gospod Koren.
DOBRIN Šopek vzamem s seboj, gospa, da ne zbudi suma! (Odide skozi stranska vrata.)
GOSPA Recite gospodu Korenu naj vstopi! (Lojza odide.)
Šesti prizor
[uredi]Gospa Čopova, Koren
KOREN Oprostite, gospa, če nadlegujem z vprašanjem, če je neki gospod Dobrin tukaj pri vas.
GOSPA Sedite, prosim, gospod Koren! Če je gospod Dobrin tukaj, to ste že hišno vprašali, ki vam je pritrdila. Gospod Dobrin je tukaj. Vi najbrž ne veste, da moj nečak slika gospoda Dobrina po naročilu umetniškega društva bodočnikov, in zato gospod Dobrin hodi v delavnico gospoda nečaka.
KOREN Jaz se pa bojim, gospa, toda ne zamerite, da govorim naravnost, da je gospodu Dobrinu to samo pretveza, da namerava nekaj drugega, kar bi mene in mojo ubogo vnukinjo zelo žalilo.
GOSPA In kaj mislite, da namerava?
KOREN Hočem vam stvar pojasniti. Gospod Dobrin je zaročen z mojo vnukinjo Heleno. To je prava, iskrena, srčna zveza. Helena bo nesrečna vse žive dni, če se razdere to razmerje, ki ni od včeraj ali predvčerajšnjim.
GOSPA Kaj pravite, gospod Koren, če bi midva gospodično naravnost vprašala, če ji je res tako pri srcu gospod Dobrin?
KOREN Ne, ne, gospa. Saj veste, da je sramežljivim dekletom mučno priznati, kaj čutijo v srcu; tudi so premalo pametne, da bi prav spoznale, kaj jim je v srečo. Zato jih mora vedno oče ali mati ali kak skrben sorodnik voditi in jim kazati pravo pot. Moški so pa nestanovitni in vihravi, tako da je človek vedno v strahu, dokler ni zveza sklenjena. Glejte, ravno gospod Dobrin mi je pripovedoval, da ima od neke prav imenitne gospe — in to morete biti sami vi — jako ugodno ženitno ponudbo, in s to ponudbo pritiska name, da bi iztisnil več dote. Zato bi vas prosil, ne trgajte srca mojemu edinemu otroku, usmilite se mene, siromaka, starega očeta, in ne begajte moža poštenjaka!
GOSPA Torej to vam je pripovedoval gospod Dobrin. Meni pa je pravil, da mu niti na misel ni prihajala ženitev, dokler ni za njim začela hoditi vaša vnukinja, in sicer po vaših nogah, to se pravi, dokler mu je niste vi ponudili. Ali ne igra gospod Dobrin nevredne igre z menoj in z vami? Ali naju nima za norca? Pokaživa mu oba vrata.
KOREN Ne, samo vi, gospa! Meni je za mojo vnukinjo. GOSPA Njemu pa za denar; drugače bi ne bil žalil vas in vaše vnukinje.
KOREN Jaz hočem vse prenesti, vse pretrpeti, vse pozabiti, samo da bo srečen moj otrok.
GOSPA A ravno srečen ne bo, ker ga silite v zakon z možem, ki ga ne mara.
KOREN Oh, gospa, kako bi bil jaz potolažen, če bi vi rekli, da vi zanj ne marate!
GOSPA In res ne maram zanj, naj gre, kamor hoče!
KOREN Prisrčna hvala! Težak kamen se mi je odvalil od srca. Zdaj ga pa še pokličite, da pojde z menoj, in potem bi prosil, da bi se za nekaj časa prenehalo slikanje. Po poroki naj ga začne spet slikati vaš gospod nečak, če že mora biti.
GOSPA Kakor vam drago. (Odpre vrata sosednje sobe.) Prosim, gospoda!
Sedmi prizor
[uredi]Prejšnja, Dobrin, Helena, Čop
KOREN Oh, oh oh, gospod Dobrin, s cilindrom, s šopkom. Oh, moje slutnje, oh, da ste se tako spozabili!
DOBRIN Jaz se nisem nič spozabil; jaz vem, kaj delam in kaj se spodobi. V hišo gospe Čopove ne morem hoditi kakor navadna baraba, in če mi ona prepušča delavnico, kjer me njen nečak slika, se ji spodobi protiusluga. Potem, če se slikam, moram biti lepo oblečen, oglajen in izlikan. Ali ni tako, gospod akmedični slikar?
ČOP Prav lahko bi vas naslikal s tem šopkom.
GOSPA Ljudje bi takoj spoznali, da se gospod ženi.
DOBRIN Ali vam ni prav, gospod Koren, da je gospodična Helena pri meni? Ali ne bi mogel gospod Čop obeh skupaj naslikati?
GOSPA Ali slišite, gospod Koren? Ali ste zdaj potolaženi in pomirjeni?
DOBRIN To naj bo, kakor hoče. Ampak vi, gospa, ste me žalili. Jaz sem vse slišal. Ko bi bil sam slišal, kar ste govorili o meni, bi to ne bilo nič. Naredil bi se bil neumnega in vse preslišal; ampak zraven sta bila gospodična Helena in gospod Čop. Moj ugled je trpel in srce me boli.
GOSPA Kaj ste pa vi o meni govorili gospodu Korenu, kaj?
HELENA Ali pa o meni in o mojem očetu. Ali vas ni sram?
KOREN To ni nič, Helena. Gospod Dobrin ni tako hudo mislil. Nepremišljenih besed ne smemo premišljevati. On te ima iz srca rad.
DOBRIN Tako je. Stvar se je namreč odločila. Gospodična, sprejmite v znak mojega najglobljega spoštovanja ta skromni šopek!
HELENA Hvala lepa! Dajte ga v tiste roke, katerim ste ga namenili!
DOBRIN Kakor se kaže, je namenjen vam, gospodična.
ČOP Nikar je ne silite, saj vidite, da ga ne mara.
KOREN Kaj se pa vi vtikate med zaročene ljudi? Rajši plačajte, kar ste meni dolžni!
ČOP Kar sem bil jaz dolžan, mi je gospod Dobrin vse odpustil.
DOBRIN Ampak to se mora razložiti, gospod Koren, razložiti pozneje, najprej se moram znebiti tega gospoda. Tak ne morem med ljudi.
KOREN Helena, vzemi šopek, takoj! Zapovedujem ti. (Helena vzame šopek.)
ČOP Vrzite ga na tla, gospodična!
DOBRIN Gospod akademični slikar, vi vedno praskate, kjer vas ne srbi. Enkrat sem vam jaz prestar, potem je Helena premlada, potlej me ženite po nepotrebnem s svojo teto in zdaj spet mešate.
KOREN Gospod Dobrin, ne poslušajte nikogar! Mi gremo, Helena in gospod Dobrin, mi gremo k notarju, naravnost k notarju.
Osmi prizor
[uredi]Prejšnji, policijski komisar in dva policaja
DOBRIN Ker ni drugače, pa pojdimo!
KOMISAR Nikamor ne pojdete. V imenu zakona. Kateri je tukaj Matija Dobrin?
DOBRIN Tukaj, jaz sem gospod Matija Dobrin, poduradnik v zasluženem pokoju. Kaj želite?
KOMISAR Prijeti vas moram, tukaj povelje, prosim.
DOBRIN To je pomota, to mora biti kak drug Dobrin; jaz sem državni uradnik v pokoju.
KOREN To je popolnoma pošten in nedolžen človek; jaz sem zanj porok. On vzame mojo vnukinjo.
PRVI POLICAJ Najprej mi vzamemo njega. To je jako nevaren, državi nevaren človek.
GOSPA Če so že taki ljudje državi nevarni, potem ji huda prede.
DRUGI POLICAJ To je prevraten rovar; podkupljen od sovražnikov hoče razrušiti Avstrijo, razbiti prestol in oltar.
DOBRIN Prosim, gospodje, lepo prosim, ali se vam zdim podoben za kaj takega? Štirideset let sem cesarja služil, zvesto služil, bil odlikovan s svetinjo za štiridesetletno zvesto službovanje, odlikovan zaradi zaslug tudi od umetnikov in znanstvenikov. In jaz bi naj bil razbijal prestol in oltar? Kaj pravite, gospod Čop?
ČOP Da ste vi popolnoma nenevaren človek.
PRVI POLICAJ Vi ga ne poznate. Pod krinko rodoljubja se skriva sporazum s sovražniki; to je zarotnik.
KOREN To je laž, to je laž!
KOMISAR Pomirite se, gospod, sicer primemo še vas.
KOREN Gospod Dobrin pojde z menoj k notarju. Pustite vsaj, da se prej poroči. Jaz imam nanj prvi pravico.
KOMISAR Gospod Dobrin, nadejam se, da ne bo treba sile rabiti, da pojdete prostovoljno.
DOBRIN Kam me pa hočete peljati?
KOMISAR Najprej bo preiskava v vašem stanovanju.
DOBRIN No, to boste kaj lepega našli!
ČOP Kaj pravite, gospodična? V takem ovčjem kožuhu!
HELENA Vendar ne volk, gospod Milan, ne volk.
ČOP Tak bogataš!
PRVI POLICAJ A zakaj je bogataš? Poduradnik ne sme biti bogataš. To je Judežev denar.
DRUGI POLICAJ Ki ga je pošiljal Wilson, Balfour, Lloyd George, Orlando, Cleemenceau.
DOBRIN To sta mi pred nekaj dnevi očitala dva mlada lopova, ker sem ju vrgel iz stanovanja. Dandanes pošteni ljudje niso več varni pred nobenim lopovom.
KOMISAR Če ste pošteni, toliko boljse. Zatorej pojdimo! (Odidejo.)
KOREN Kakšna nesreča, kakšna nesreča! Glej, Helena, če bi ga bila že vzela, bi bil zdaj denar že tvoj.
GOSPA In moža bi bila rešena.
ČOP Menda ga vendar ne bodo obesili?
PRVI POLICAJ Obesili ne, ker je prezamudno. Ustrelili ga bodo, lopova.
Zastor
TRETJE DEJANJE
[uredi]Soba Korenovega stanovanja
Prvi prizor
[uredi]Koren, Helena
KOREN (z debelo listnico, ki jo skriva zdaj tu, zdaj tam): Kam bi spravil svoj denar, kje bi ga skril? Povsod ga bodo iskali, povsod ga bodo našli. No, so že tukaj. Policija gre. Ali slišiš?
HELENA (siva): Nikogar ni, oče, jaz ničesar ne slišim.
KOREN Nekak ropot je bil.
HELENA Oh, nikar se ne vznemirjajte! Ker vas do zdaj niso klicali pred sodišče, ker do zdaj niso preiskovali vašega stanovanja, ga najbrž tudi poslej ne bodo.
KOREN Najbrž! Najbrž ni nič. Na najbrž se ni zanesti; na najbrž ne dobiš nobenega krajcarja naposodo. Dobrin bo najbrž ustreljen in najbrž ne bo. Kakšni časi! Kdor ima ušesa, prisluškuje, kdor ima glavo, sumniči, vsi jeziki ovajajo in sodijo, vse puške streljajo. Komu bi izročil svoj denar, da bi ga ne iskali, ne našli, ne vzeli? Kje je dobiti zanesljivega človeka? Postrežnici Neži bi ga izročil, tam ne bodo slutili, ne bodo iskali. Najrevnejši ljudje so dandanes najvarnejši.
HELENA Nikar si ne delajte nepotrebnega strahu! Po mojem mnenju ni nobene nevarnosti. Neža se vam bo smejala.
KOREN Naj se smeje; samo da mi shrani denar. (Odpre vrata.) Neža, Neža.
Drugi prizor
[uredi]Prejšnja, Neža
NEŽA Kaj pa je? Kaj želite?
KOREN Če bi vam izročil nekaj denarja, ali bi ga hoteli vi hraniti?
NEŽA Ali imate vi denar? Ljudje mislijo, da delate vi z Dobrinovim denarjem.
KOREN Vi me nočete razumeti. Saj ne pravim, da imam denar; vprašam vas le, če bi ga vi hranili, ako bi vam ga izročil. Denar naj bo čigaver hoče.
NEŽA Zakaj ga pa ne daste v hranilnico?
KOREN To vas nič ne briga. Vprašam vas, če bi ga hoteli vi prevzeti in mi ga vrniti, kadar bi rekel.
NEŽA Zakaj ne?
KOREN Kaj pa, če pridejo tatje k vam?
NEŽA Potem bodo najbrž kaj pokradli.
KOREN Najbrž, že spet najbrž. A kako mi boste vi potem vrnili?
NEŽA Potem naj vam vrnejo tatje, ne pa jaz.
KOREN A jaz zahtevam poroštvo, da dobim svoj denar nazaj. Kaj mi daste v zastavo? Ali mi morete izročiti ravno tolikšno vrednost kakor jaz vam?
NEŽA Lahko, če ni več kot pet kron.
HELENA Oh, oče, ali ni vseeno, če obdržite sami svoj denar, ona pa svojega?
NEŽA Jaz tudi tako pravim. Kaj mislite, ali so mojega gospoda že obesili ali še ne? Zdaj gre vse tako na tihem in skrivaj; ne privoščijo, da bi ljudje gledali.
KOREN Obesili ga niso; če so ga, so ga ustrelili.
NEŽA No vidite! Jaz sem tudi tako rekla; saj on ni za obešanje, ko ima tako kratek in debel vrat.
KOREN Kaj pa govore ljudje? Ali pravijo, da bodo še katerega zaprli? Ali omenjajo kaj mene?
NEŽA Ker sta bila znanca in prijatelja, mislite. Pravega nisem nič slišala. Eni pravijo tako, drugi drugače.
KOREN Tisti, ki pravijo tako, so nevoščljivci, podpihovavci, ki zavidajo poštenemu človeku vsak krajcar, ki hujskajo druge, češ, ta in ta ima denar. Tudi o meni lahko raztrosijo take grde govorice in naščuvajo name tatove in roparje ali celo policijo.
NEŽA Morebiti so tudi o mojem gospodu samo hudobni jeziki raztrosili govorico, da je bogat, saj sam živi, kakor da bi ne imel nobenega krajcarja.
KOREN Tako se tudi mora živeti. Denar ima hitre noge; če ga ne zaklepaš, ti uide. Da bi pa Dobrin ne imel denarja, to ni mogoče, je izključeno. Ali bi se gnetli okoli njega sorodniki? Ali bi ga slavili umetniki in znanstveniki? Ali bi gledale za njim gospe in gospodične, če bi bil siromak?
NEŽA Če ga pa ustrele, mu vse skupaj nič ne pomaga; samo kesanje mu ostane, da ni bolje živel. Zdravi bodite in dajte mi sporočiti, če boste kaj zvedeli o gospodu! (Odide.)
HELENA In vi tudi nam, Neža!
Tretji prizor
[uredi]Koren, Helena
KOREN Helena, ti pa pojdi vprašat gospo Čopovo, če je morebiti ona kaj slišala! Oh, ti nesreča! Malo prezgodaj se je to pripetilo.
HELENA Ampak premislite, oče, kakšna sramota bi to bila, če bi bila jaz njegova žena!
KOREN Saj bi sramota ne zadela tebe, in kdor ima denar, kaj se briga, kaj ljudje mislijo ali govore! Človek sodi po videzu, in videz slepi; hvala je prilizovanje, graja zavist. Kar kdo je in kar ima, to velja, naj ga ljudje povišujejo ali zaničujejo. Dobrin je veljal za poštenjaka, potem so ga zaprli kot hudodelca, in kaj je pravzaprav, ne vemo, in četudi ga obsodijo ali oproste, ne bomo vedeli; videz obeša nedolžne ljudi, videz poveličuje hudobneže. Denar je istina, mnenje ljudi je videz.
HELENA Če ima pa videz tako silno moč, potem ima na svetu vsaj toliko veljave kakor denar. Kaj pomaga Dobrinu denar, če ga bo videz obsodil!
KOREN Kdor ima denar, se do sitega naje kljub splošnemu zaničevanju; siromak pa strada, če ga še tako slave. Pojdi, Helena, pojdi poprašat h gospe Čopovi! Mene tako skrbi, kaj je Dobrin pred sodniki govoril. Obtoženci izdajajo tudi prijatelje, samo da bi sebi pomagali. Oh, kam bi dejal svoj denar?
HELENA Zdravi, oče! Nikar se ne mučite s praznim strahom! (Odide.)
KOREN Prazen strah, prazen strah! Kaj ti veš, kaj je strah. Če me Dobrin za seboj potegne in tudi mene zapro, boš tudi ti vedela, kaj je strah. Da bi bil že enkrat konec, tak ali tak! — Ha, zdaj pa gre, policija gre, po stopnicah stopa. Denarja ne dam, denarja ne dam. (Skrije listnico v posteljo.) Noter!
Četrti prizor
[uredi]Koren, Korun
KOREN Oh, gospod Korun, vi ste me obiskali, moj dobrotnik, moj pomočnik! Kako se vam bom zahvalil? Glejte siromašno stanovanje siromaka starca!
KORUN Nekaj podpore sem vam spet prinesel. Videti ste še zadosti čvrsti.
KOREN To je samo videz. Noge mi odpovedujejo, ne slišim nič kaj prida in v mraku prav slabo vidim. Če bi vsaj ponoči mogel spati!
KORUN Je pač starost. Potrpeti morate; bo pa na onem svetu boljše.
KOREN S tem se tolažim v svoji revščini.
KORUN Tukaj doboste od blagih dobrotnikov trideset krajcarjev, nekaj jabolk in nekaj kruha.
KOREN Oh, tisočkrat vam Bog povrni, blagi gospod Korun! Brez vaše podpore bi se jaz najbrž že na onem svetu veselil.
KORUN Ali pa tudi molite za svoje dobrotnike?
KOREN Seveda molim; za vsak groš en rožni venec.
KORUN Za vsak groš en rožni venec?
KOREN Ali sem rekel en rožni venec? Tri rožne vence sem hotel reči, za vse svoje dobrotnike in posebej za vas, gospod Korun, ki ste tako dobri do mene. Postim se seveda tudi in vašo trgovino priporočam povsod, kamor pridem.
KORUN Prav. S tem vsaj nekoliko vračate moje dobrote in skazujete dobrote tudi drugim. Glejte, kmetje prihajajo v mesto; eni ne vedo, kam bi se obrnili, drugim je vseeno, kje kupijo. Takim je treba svetovati; treba jim je dopovedati, da dobe pri meni vse dobro in poceni. Tudi mestnim ljudem daste lahko o priliki dober svet. Boste videli, da vam bodo hvaležni. Meni pa tudi ustrežete, in saj veste — roka roko umiva. Poleg tega pa seveda: moli in delaj! Moli in delaj mora biti pravilo našega življenja.
KOREN Oh, kako lepo znate vi učiti, dobri gospod Korun! Vaše besede so kakor olje na rane. Jaz si jih v srce zapisujem, da jih imam lahko vedno pred očmi.
KORUN Ampak na nekaj vas moram opozoriti. Nekatere gospe se spotikajo, da hodi vaša vnukinja tako lepo oblečena po mestu.
KOREN Oh, recite tem gospem, naj nama nikar ne zamerijo! Helena je šivilja in sama sebi bi res lahko malo skazila obleko, da bi ne izzivala blagih gospa; ampak boji se, da bodo druge rekle: če sebe ne zna oblačiti, kako bo druge! Rekel ji bom, da ne sme biti tako lepo oblečena, da bi se gospe jezile.
KORUN In potem so mi tudi rekle, da so jo že nekajkrat videle, s slikarjem Čopom, Koren.
KOREN Kaj? S slikarjem Čopom? Moja Helena? S tem zapravljivcem! Ah, ah, ah! Prav, da ste mi povedali. Tega Čopa primem takoj, takoj mora plačati svoj dolg.
KORUN Ali vam je kaj dolžan?
KOREN Meni je dolžan, da takoj pusti mojo vnukinjo pri miru, drugim je pa denar dolžan. Za Heleno da bi hodil on, ki nima nič manj kot nič!
KORUN Takšni ljudje navadno tudi nimajo poštenih namenov.
KOREN Kdor nima nič, tudi poštenih ne sme imeti. Hvala, gospod Korun, da ste me opomnili! Čopa bom trdo prijel.
KORUN Primite rajši svojo vnukinjo, Koren! Če bi njej ne bilo po volji, bi Čop ne hodil za njo. Moških se odkrižati je ženskam lahka reč; držati jih je teže. Čopu pa nikar ne pravite, da sem vas jaz opozoril; zdražb ne maram. Da sem vas pa opozoril, je bila moja dolžnost; nadejam se pa, da vas nisem svaril zaman. V kratkem pridem spet. Torej: moli in delaj! Moje trgovine ne pozabite. Zdravi! (Odide.)
KOREN Moli in delaj! Trideset krajcarjev in kos kruha. Čim manjša podpora, tem daljši nauk, in zahvale nikoli ni dosti. Če bi bila prišla kaka gospa, bi ji bil moral roko poljubiti. Ampak ta Čop, ta malopridnež, le počaka naj me! In Helena, Helena! Kdo bi si bil mislil! Najzadnji zvedo domači, kaj se v hiši godi. In jaz sem jo poslal k Čopovi gospe! — Ah, spet nekdo. Malo sem bil pozabil in spet je tukaj strah. Kdo je? Noter!
Peti prizor
[uredi]Koren, Čop
KOREN Hu, kako ste me prestrašili! Kaj pa hodite tako počasi kakor kak policaj?
ČOP Gospod Koren, enkrat ste mi že pomagali iz stiske, zdaj se spet zatekam k vašemu plemenitemu srcu s prošnjo, da bi mi pomagali še zdaj z nekaj sto kronami. Kakor veste, sem zdaj v mnogo ugodnejšem položaju, slika gospoda Dobrina mi bo pokrila vse dolgove.
KOREN Ta predrznost! Starega dolga še niste poravnali, in že delate novega. Poiščite si drugega upnika, jaz sem premalo neumen; poprej pa plačajte, kar ste dolžni!
ČOP Saj vam nisem nič dolžan!
KOREN Vi nič dolžni? Ali hočete tajiti? Ali hočete slepariti? Ali nimam vašega dolžnega pisma v rokah?
ČOP Sklicujem se na gospoda Dobrina, ki bo vso zadevo razložil.
KOREN Ni treba nobene razlage. Posodil sem vam denar, in vi mi ga še niste vrnili.
ČOP A vi ste mi sami rekli, da denar, ki ga izposojate, ni vaš, da si ga morate sami izposoditi, in namignili ste na gospoda Dobrina.
KOREN No in kaj?
ČOP Gospod Dobrin mi je odpustil ves dolg. Če ga je pa meni odpustil, ga je s tem tudi vam odpustil. KOREN Komur sem jaz dolžan, ta lahko meni odpusti; kdor je pa meni dolžan, mora meni plačati, jaz ne odpustim. Od kod sem jaz dobil, to vas nič ne briga; za vas velja le to, od kogar ste dobili, temu ste dolžni.
ČOP Gospod Dobrin je moja priča.
KOREN Če ga niso že ustrelili.
ČOP Izkazalo se je, da je popolnoma nedolžen, žrtev zlobnih ovaduhov.
KOREN Glejte, to je dobra novica. Jaz sem zmeraj trdil, da je Dobrin nedolžen, in zdaj je prišlo na moje besede. Ampak dolga vam jaz ne odpustim, zaradi te novice in novo posojilo dobite še manj. Imam namreč še druge razloge, ki govore jasno in glasno proti vam. Vi ste se predrznili slepariti mojo vnukinjo, mojo Heleno.
ČOP Prosim, gospod Koren, jaz imam najbolj poštene in najčistejše namene: hočem jo v zakon vzeti.
KOREN Na kaj pa! Sami ne morete pošteno živeti, zdaj hočete živiti še njo. Stradata lahko vsak zase.
ČOP Rajši stradava skupaj, kakor da bi se gostila vsaksebi. Dajte se omečiti, gospod Koren, da ne bo Helena nesrečna z menoj vred!
KOREN Z vami gotovo ne bo srečna. Zatorej enkrat za vselej: pustite Heleno pri miru; drugače se moram obrniti za pomoč na policijo.
Šesti prizor
[uredi]Prejšnja, Helena
HELENA Ali sem dolgo izostala, oče? Zvedela sem, da je gospod Dobrin na svobodi.
KOREN Ali poznaš tega gospoda?
HELENA Pri gospe Čopovi sem ga večkrat videla.
KOREN Ta gospa je nesreča za mojo hišo. Vi, gospod Čop, ste opravili, a ne pozabite, kar sem vam naročil.
ČOP Jaz pripeljem gospoda Dobrina, da se pomenimo.
KOREN Dá, pripeljite ga! Z njim se bomo pomenili, in če vas ima res tako rad, kakor pravite, vas bo povabil na svatbo.
ČOP Klanjam se, gospodična. Zdravi! (Odide.)
Sedmi prizor
[uredi]Koren, Helena
KOREN Same lepe reči se slišijo o tebi, Helena, same lepe reči. Moji dobrotniki me morajo opozarjati, kako nedostojno se vedeš za mojim hrbtom, kako malo hvaležnosti kažeš za moje dobrote. Kaj imaš s tem Čopom, s tem zanikrnim postopačem, ki podnevi dremlje in ponoči kroka?
HELENA Oh, saj ni takšen; pošten je, blag mladenič.
KOREN Ravnokar te je snubil.
HELENA No, vidite, kako je pošten!
KOREN In blag, ker gre za blagom. Na moje stroške hoče živeti, moji žulji mu diše.
HELENA Saj niti ne sluti, da bom imela jaz kaj denarja, in še nikdar ni vprašal po doti.
KOREN Tako lahkomiseln je. Ob čem pa bo živel? Slikar, slikar; če bi bil sobni slikar, v božjem imenu! Ampak akademični slikar! Če gre krave past, bo več zaslužil; vsak birič nastopa oblastneje kot kateri si bodi akademični slikar.
HELENA Gospa Čopova, ki je njegova teta, ga podpira, in ta ga ne bo pozabila. Otrok nima nič. KOREN Do zdaj nič, ko pa se omoži, bo pa druga stvar. In omožila se bo. Če ne izpodrine tebe pri Dobrinu, bo vzela kakega drugega, in nečak, gospod Milan Čop, bo ostal, kar je, akademični slikar. Ti pa ne boš akademična slikarica. Ti ne poznaš umetnikov. To so samopaš ni, nečimrni ljudje, nestalni, polni muh, mučitelji svoje okolice, nikdar zadovoljni, nikdar siti hvale. Gospodu Dobrinu smo dali besedo, in to bomo držali.
HELENA Jaz mu je nisem dala.
KOREN Ti je sploh nimaš; kako jo boš pa dala! Vpraša se le, če je gospod Dobrin še tistih misli, kot je bil prej. Če on zve, da hodiš ti s tem Čopom, ti bo hrbet obrnil. Meni se zdi, da ga slišim. Ah, ta sitnost! Ni sam.
Osmi prizor
[uredi]Prejšnja, Dobrin, Skobec, Kos, Okoren
DOBRIN, SKOBEC, KOS, OKOREN (prihajajo od zunaj pojoč):
Kaj nam pa morejo,
morejo, morejo,
kaj nam pa morejo,
če smo vesel!
HELENA Jaz se bom umaknila, če pridejo k nam. Preveč so dobre volje.
KOREN Počakaj, pokličem gospoda Dobrina! (Odpre vrata.) Gospod Dobrin, gospod Dobrin, stopite malo k nam!
DOBRIN Bog vas živi, gospod Koren! Ali ste še živi? Oho, tam je pa gospa Čopova! Klanjam se milostljiva.
HELENA Dobrodošli, gospod Dobrin, ampak jaz še nisem gospa Čopova. (Zbeži v drugo sobo.)
Deveti prizor
[uredi]Prejšnji brez Helene
KOREN To je Helena, gospod Dobrin.
DOBRIN Helena, Helena. To si moram zapomniti. Sedite, prosim.
KOREN Koliko pa vas je prišlo? Trije in še ta fant.
DOBRIN Tako je, samo trije. To je gospod Skobec, po domače Gašper.
SKOBEC Z gospodom Korenom se poznava. Ni treba nič predstavljati.
DOBRIN Imeniten pisar pri odvetniku, ki me je zagovarjal.
SKOBEC In kako te je zagovarjal, kako je mrcvaril, vlekel, podajal, pestil sodnike, tožnike, priče, posluš avce, vse! Kakor toča so padali po hrbtih paragrafi.
DOBRIN To je pa gospod Kos, po domače Boltežar, ravno tako imeniten pisar pri notarju, moj prijatelj. Gospoda Vrabca pa ni, žal! Obležal je na bojnem polju v krčmi.
KOS Kaj pa ta fant tukaj?
DOBRIN Saj res, kaj pa ti?
SKOBEC Gospod Koren, ali ne boste nič postregli?
KOREN Kadar boste plačali, vam postrežem s pobotnico, gospod Skobec.
SKOBEC To bo pa pozna postrežba. Ali se ne zanesete na tako bogatega poroka, kot je gospod Dobrin?
DOBRIN Gašper, ne govori neumno! Ti stric, pa povej, kdo si in kaj hočeš tu?
OKOREN Saj nisem jaz stric, vi ste moj stric.
DOBRIN Jaz? Od kdaj?
OKOREN Ali se ne spominjate, da sem vam oni dan jajc prinesel? In Kremžarjeva Liza vam je prinesla jabolk z Brezovice.
DOBRIN Je že res. Ali danes nisi nič prinesel? Lej ga, strička! Čemu si pa prišel?
OKOREN Mati so rekli, da dajte tista jajca nazaj in jabolka tudi; zato ker niste hoteli birme vezati in niste nič dali.
SKOBEC Ali jih niso za dar poslali, ti stric?
OKOREN Za dar že; ampak prej smo mislili, da ste vi bogati; zdaj pa pravijo ljudje, da niste.
DOBRIN Ali na Brezovici berete kaj novine?
OKOREN Seveda jih beremo.
DOBRIN Na prvi strani vsakih novin stoji: »Rokopisi se ne vračajo«. Z darili je pa ravno tako. Ti povej doma, da so bila jajca vsa dobra, sveža, jabolka pa zanič, sladka in močnata, take robe ni treba nositi, kar doma pojejte!
OKOREN Ali res ne boste nič dali?
KOS Res ne. Mi vsi smo priče, da stric ne bo snedel besede, kakor je snedel tista jajca in jabolka.
DOBRIN Doma vse lepo pozdravi! Zbogom!
OKOREN Lep stric ste vi! (Odide.)
Deseti prizor
[uredi]Prejšnji brez Okorna
KOREN Kaj je rekel ta fant? Kaj pravijo ljudje?
KOS Ta fant je neumen kot novorojeno tele. Gospod Koren, ali res ne pride nič na mizo, da bi zalili srečno rešitev našega prijatelja?
KOREN Saj ste se že dosti zalivali. Gospod Dobrin, ali niste srečali slikarja Čopa?
DOBRIN Čop, Čop, čopič, akademični slikar. Ne, ali bi ga bil moral srečati? On me slika kot mecena umetnikov, a mečka in maže, kakor bi ga plačeval od dne, ne od kosa. Preiskava je bila pa imenitna, gospod Koren. Blamirali so se, nesmrtno, evropsko, svetovno so se blamirali.
Preiskali so mi stanovanje. Nič. Preiskali mene. Nič. Klicali priče. Te so rekle, da sem pošten človek, dasi premožen.
SKOBEC In spet so se krvavo blamirali.
DOBRIN Jaz zahtevam seveda odškodnino za bolečine in za dobro ime, ki je nekaj dni hudo trpelo. Naprej! Noter!
Enajsti prizor
[uredi]Prejšnji, Čop in gospa Čopova
GOSPA K vam sem prišla, gospod Koren. Ah, gospod Dobrin tudi tukaj? Veseli me, da vas spet vidim.
DOBRIN Klanjam se, gospodična Helena, klanjam se. Sedite, prosim! Kar po domače! In vi, gospod akademični slikar, sedite semkaj! Koren pravi, da bi vas bil jaz moral srečati. Zakaj, pa ne vem.
ČOP O jaz pa vem, gospod Dobrin.
GOSPA Mene ste tudi zgrešili, gospod Dobrin. Zamenjali ste me.
ČOP Gospod Dobrin, vi ste meni rekli jasno in razločno, da mi odpustite ves moj dolg.
DOBRIN Ljuba duša, jaz tega nisem mogel reči, ker vi niste bili meni nikoli nič dolžni.
KOREN No, vidite, da sem jaz prav imel in da bo treba meni plačati.
ČOP Gospod Koren je rekel, da je vzel pri vas denar naposodo, ki ga je potem meni posodil.
SKOBEC Koren je lagal.
DOBRIN Jaz Korenu kaj posodil, ko ima sam desetkrat toliko kakor jaz? To ni nič.
KOREN Prosim, prosim, jaz nisem naravnost rekel, da mi je posodil gospod Dobrin. Jaz sem samo namignil, da sem drugod dobil. Kje, to je za vas brez pomena. Dobrin bi mi bil lahko dal, ker ima.
KOS Spet laž. To je oderuh in stiskač. V denarju sedi in strada, ljudi odira in zraven pripoveduje, da ima Dobrin denar.
KOREN Saj ga tudi ima!
SKOBEC Ni res! Glej, Dobrin, tale človek je raztrosil med ljudi, da si ti bogatin. Gospodu Čopu je namignil, meni je namignil in bogve koliko dolžnikom še. Mi smo pa razširjali to krivo vero. Koren ti je nakopal vse sitnosti.
DOBRIN In tvoj odvetnik me je rešil. Tako je.
SKOBEC Kar je Koren lagal, je moj odvetnik popravil.
KOS Dokazal je še več, da naš ljubi Dobrin ne samo nima nič denarja od naših sovražnikov, ampak da ga sploh nič nima.
KOREN Kaj? To je dokazal? To se je dognalo? Potem je Dobrin slepar, grd slepar.
DOBRIN Le počasi, gospod Koren! Jaz imam tukaj priče, in Gašperjev odvetnik zna ne samo ven, ampak tudi noter spraviti.
KOS Tako je! In Korena mora noter spraviti. On je trosil žaljive in vznemirljive vesti.
DOBRIN In koliko sem jaz trpel zaradi tega! Oblegali so me prosivci in prosivke, ustno in pismeno, vsa društva so se trgala zame in neveste so se mi tudi ponujale, da sem se jih komaj otepal.
KOREN Oh, sreča, da vam nisem še dal svoje uboge vnukinje! Da sem se dal tako slepiti!
DOBRIN Gospod Koren, delate mi krivico! Jaz se nisem nikdar slepil; jaz sem samo trpel. Za umazanega stiskača so me imeli, ker nisem mogel, kakor bi bil rad in kakor so drugi pričakovali. Še pred sodišče so me gnali po nedolžnem.
SKOBEC Vse je zakrivil Koren s svojim sleparskim govorjenjem. Dobro, da niso Dobrina pred preiskavo ustrelili; kaj bi mu potem pomagala nedolžnost?
KOS Kako nas je preslepil ta Koren! Po vsej Ljubljani je šlo: Dobrin — bogatin, ljudje pa vkup, moški in ženske, in nobenemu se niti sanjalo ni, da je reven kakor cerkvena miš.
KOREN Jaz nisem mogel drugih slepiti, ko sem bil pa sam zaslepljen.
SKOBEC Vsa neznosna bremena bogastva ste zvalili na ubogega Dobrina, drugi ste se pa potuhnili, hujskali proti njemu davčne oblasti, tatove, roparje, znanstvenike, umetnike, dekleta in vdove, celo policijo. Sram vas bodi!
DOBRIN Gašper, pusti ga! Naj bo vse v božjem imenu! Jaz sem le vesel, da sem prost. Ali ni to nekaj posebnega, nenavadnega, znamenitega: osumljen, naznanjen, prijet, zaprt, preiskovan, in vendar ne ustreljen. Vesel sem pa tudi, da mi ljudje ne bodo več natvezali tistega neumnega bogastva.
ČOP Nekaj bi vas prosil, gospod Dobrin. Ali ne bi hoteli odložiti pokroviteljstva našega umetniškega društva?
DOBRIN Ne, gospod Čop, tega pa ne. Izvoljen sem bil zaradi svojih zaslug, in ne zaradi bogastva. Dokler me nič ne stane, ostanem pokrovitelj.
GOSPA Prav imate, gospod Dobrin. Častnega doktorata ne odloži noben general, če bi bil pozneje še tako tepen. Kaj pa je z nevestami, katero boste izbrali?
KOREN Kar vas naj izbere, gospa! Saj se je pri vas ženil!
DOBRIN Ne zamerite, gospa, da sem opustil to misel! Kogar obesijo, ta ve, pri čem je; kdor se pa ženi, pa ne. Glejte, tale moj prijatelj Boltežar piše pri notarju. Proti njemu sem vas jaz nekoliko omenil. Kar tako, nič žaljivega ali nepoš tenega, pa mi je Boltežar zaupal, da hočete prepisati hišo svojemu nečaku, akademičnemu slikarju.
KOREN Kaj? Gospa Čopova prepiše hišo nečaku gospodu Čopu?
DOBRIN Iz tega sem sklepal, da ne marate zame, gospa. Jaz sem vas namreč snubil kot hišno posestnico.
GOSPA Torej ne iz ljubezni?
DOBRIN Iz mesene ljubezni ne; to je mlad in neumen greh.
GOSPA Oh, in jaz sem si laskala, da snubite mene. In vzajemno dedinsko pogodbo sva hotela podpisati.
DOBRIN Oba bi se bila urezala, gospa. Gašper, Boltežar, pojdimo! Skrajni čas. Drugače se utegnem še premisliti in kako neumnost uganiti. (Vstajajo.) Ali slikali me boste vi še?
ČOP Zakaj ne? Tako slikovitega obraza ne dobiš lahko.
KOREN Vaš dolg, gospod Skobec!
KOS Če boste sitni, Koren, pridete pred sodišče zaradi razširjanja vznemirljivih vesti.
DOBRIN Zdravi in brez zamere!
SKOBEC Torej kam gremo? (Odidejo in zapojo:)
Mi ga pa točimo,
mi ga pa točimo.
KOREN Taki sleparji, taki krokarji.
Dvanajsti prizor
[uredi]Koren, Čop, gospa Čopova
GOSPA Lepe novice čujem o tebi, Milan! Za mojim hrbtom delaš dolgove.
KOREN Malenkost, gospa, malenkost brez pomena. Gospod Milan je izboren mladenič, blaga duša, plemenit značaj, akademični slikar, ki ima bodočnost pred seboj. Jaz sem ga vedno visoko cenil.
GOSPA Krotiti ga bo treba; pristriči mu peruti, da ne bo uhajal. Kje pa je Helena?
KOREN (odpre vrata stranske sobe): Helena, Helena! Kje pa tičiš?
Trinajsti prizor
[uredi]Prejšnji, Helena
HELENA Klanjam se, milostljiva.
GOSPA Glejte, Helena, vaš stari oče ne brani več vzeti lahkoživega Milana.
KOREN Nič več, Helena. Spoznal sem, da je gospod Milan pošten mladenič. Helena, daj roko gospodu Milanu!
HELENA (mu podá roko): Če vam je prav, milostljiva.
ČOP Oh tetka, kako ste vi dobri in kako sem jaz lahkomiseln.
KOREN Želim vama vso srečo in umrjem rad, ko vidim Heleno preskrbljeno. Helena bo dobra gospodinja, vam pa, gospod Milan, nese nekoliko slikarstvo, še več bo nesla hiša. Zaradi tega in ker se imata tako iz srca rada, se nadejam, da se ne bosta vlekla za doto.
HELENA Oh, oče!
Zastor